Language of document :

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Consiglio di Stato (Italija) 9. februarja 2021 – Airbnb Ireland UC, Airbnb Payments UK Ltd/Agenzia delle Entrate

(Zadeva C-83/21)

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Consiglio di Stato

Stranke v postopku v glavni stvari

Pritožnici: Airbnb Ireland UC, Airbnb Payments UK Ltd

Nasprotna stranka: Agenzia delle Entrate

Vprašanja za predhodno odločanje

Sodišče je naprošeno, naj se izreče o razlagi pojmov „tehnični predpis“ o storitvah informacijske družbe in „predpis o storitvah“ informacijske družbe iz Direktive (EU) 2015/15351 in zlasti o tem, ali je treba ta pojma razlagati tako, da vključujeta davčne ukrepe, ki niso neposredno namenjeni urejanju določene storitve informacijske družbe, ampak so vsekakor taki, da se z njimi ureja dejansko delovanje v državi članici, zlasti tako, da vsem ponudnikom nepremičninskih storitev – med katere torej spadajo tudi gospodarski subjekti nerezidenti, ki svoje storitve ponujajo prek spleta – nalagajo dodatno obveznost učinkovite izterjave davkov, ki jih dolgujejo najemodajalci, in sicer:

a)    zbiranje in nato sporočanje podatkov o kratkoročnih najemnih pogodbah, sklenjenih na podlagi dejavnosti posrednika, davčnim organom države članice;

b)    odbitek deleža zneskov, ki so jih najemniki plačali najemodajalcem, dolgovanih italijanskemu davčnemu organu, in nato plačilo teh zneskov v državno blagajno.

Sodišču se predlaga, naj odloči o tem

a)    ali načelo svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU in podobna načela, ki izhajajo iz direktiv 2006/123/ES2 in 2000/31/ES3 , kadar se šteje, da se uporabljajo v tem primeru, nasprotujejo nacionalnemu ukrepu, ki za nepremičninske posrednike, ki delujejo v Italiji – vključno z gospodarskimi subjekti nerezidenti, ki svoje storitve opravljajo prek spleta – določa obveznost zbiranja podatkov v zvezi s kratkoročnimi najemnimi pogodbami, sklenjenimi prek njih, in poznejše sporočanje davčnemu organu v zvezi z izterjavo neposrednih davkov, ki so jih dolžni plačati koristniki storitve;

b)    ali načelo svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU in podobna načela, ki izhajajo iz direktiv 2006/123/ES in 2000/31/ES, kadar se šteje, da se uporabljajo v tem primeru, nasprotujejo nacionalnemu ukrepu, ki nepremičninskim posrednikom, ki delujejo v Italiji – vključno z gospodarskimi subjekti nerezidenti, ki svoje storitve opravljajo prek spleta – ki se vključijo v fazi plačila na podlagi kratkoročnih najemnih pogodb, sklenjenih prek njih, nalaga obveznost, da za namen izterjavo neposrednih davkov, ki so jih dolžni plačati uporabniki storitve, izvede davčni odtegljaj na ta plačila in jih nato plačajo v davčno blagajno;

c)    če je odgovor na predhodni vprašanji pritrdilen, ali je mogoče načelo svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU in vsa podobna načela iz direktiv 2006/123/ES in 2000/31/ES kadar se šteje, da se uporabljajo v tem primeru, vendarle omejiti v skladu s pravom [Evropske unije] z nacionalnimi ukrepi, kot so opisani zgoraj v točkah (a) in (b), glede na to, da je davčna dajatev na neposredne davke, ki so jih dolžni plačati uporabniki storitve, sicer neučinkovita;

d)    ali je mogoče načelo svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU in vseh podobnih načel iz direktiv 2006/123/ES in 2000/31/ES, kadar se šteje, da se uporabljajo v tem primeru, omejiti v skladu s pravom [Evropske unije] z nacionalnimi ukrepi, ki nepremičninskim posrednikom, ki nimajo sedeža v Italiji, nalaga obveznost imenovanja davčnega zastopnika, ki mora v imenu in za račun posrednika, ki nima sedeža, izvajati nacionalne ukrepe, opisane zgoraj v točki (b), glede na to da je davčna dajatev na neposredne davke, ki so jih dolžni plačati uporabniki storitve, sicer neučinkovita.

Ali je treba člen 267(3) PDEU razlagati tako, da Sodišče v primeru vprašanja razlage prava [Evropske unije] (primarnega ali sekundarnega), ki ga postavi ena od strank in ki mu je priloženo natančno besedilo vprašanja, ohrani možnost, da samodejno določi vprašanje, pri čemer po lastni presoji, po najboljšem vedenju in prepričanju, določi upoštevne določbe prava [Evropske unije], nacionalne predpise, ki so morda v nasprotju z njim, in besedilo tega vprašanja v okviru mej predmeta spora, oziroma je dolžno sprejeti vprašanje, kot ga je oblikovala tožeča stranka?

____________

1     Direktiva (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL 2015, L 241, str. 1).

2     Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL 2006, L 376, str. 1).

3     Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399).