SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 12. maja 2011(1)
Zadeva C‑281/10 P
PepsiCo, Inc.
„Pritožba – Modeli Skupnosti – Obseg sodnega nadzora nad odločbami UUNT o modelih – Stopnja svobode oblikovalca – Pojem ‚seznanjeni uporabnik‘“
1. To je prvi primer, v katerem je Sodišče pozvano, naj se izreče o Uredbi št. 6/2002(2) v okviru pritožbe zoper sodbo, ki jo je izdalo Splošno sodišče(3). Ne gre le za konkretno rešitev, ki jo je treba sprejeti v obravnavani zadevi, ampak je to prva priložnost, da se pojasnijo nekatere točke, ki so odločilne za določitev mej in načina nadzora, ki ga sodišča Unije lahko izvršujejo nad odločbami Urada za usklajevanje na notranjem trgu (v nadaljevanju: UUNT) na področju modelov Skupnosti.
I – Pravni okvir
2. Uredba št. 6/2002 (v nadaljevanju tudi: Uredba) je rezultat dolgega in napornega zakonodajnega postopka, ki ga na tem mestu ni treba povzemati in katerega začetki lahko segajo v pozna petdeseta leta prejšnjega stoletja.(4) Člen 3(a) Uredbe opredeljuje „videz“(5) kot „izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture in/ali materialov samega izdelka in/ali značilnosti ornamentov na njem“.
3. Člen 4 Uredbe z naslovom „Zahteve za varstvo“ določa:
„1. Videz izdelka je varovan z modelom Skupnosti, če je nov in ima individualno naravo.
[…]“
4. Člena 5 in 6 Uredbe opredeljujeta merili, določeni v členu 4, in sicer merilo novosti in merilo individualne narave videza izdelka.
5. Člen 5 z naslovom „Novost“ določa:
„1. Videz izdelka šteje za novega, če javnosti še ni bil dostopen enak videz izdelka:
(a) v primeru neregistriranega modela Skupnosti, pred datumom, na katerega je bil videz izdelka, za katerega se zahteva varstvo, prvič dostopen javnosti;
(b) v primeru registriranega modela Skupnosti, pred datumom vložitve prijave za registracijo videza izdelka, za katerega se zahteva varstvo, ali, če se zahteva prednostna pravica, datumom prednostne pravice.
2. Videzi izdelka štejejo za enake, če se njihove značilnosti razlikujejo le v nepomembnih podrobnostih.“
6. Člen 6 z naslovom „Individualna narava“ določa:
„1. Šteje se, da ima videz izdelka individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga na takega uporabnika naredi videz izdelka, ki je bil dostopen javnosti:
(a) v primeru neregistriranega modela Skupnosti, pred datumom, na katerega je bil videz izdelka, za katerega se zahteva varstvo, prvič dostopen javnosti;
(b) v primeru registriranega modela Skupnosti, pred datumom vložitve prijave za registracijo, ali, če se zahteva prednostna pravica, datumom prednostne pravice.
2. Pri ocenjevanju individualne narave se upošteva stopnja svobode oblikovalca pri razvijanju modela.“
7. Pojma „celotni vtis“ videza izdelka in „stopnja svobode“ oblikovalca se pojavljata v členu 6 in tudi v členu 10 Uredbe z naslovom „Obseg varstva“. Ta določa:
„1. Obseg varstva iz modela Skupnosti zajema vsak videz izdelka, ki na seznanjenega uporabnika ne naredi drugačnega celotnega vtisa.
2. Pri ocenjevanju obsega varstva se upošteva stopnja svobode oblikovalca pri razvoju videza izdelka.“
8. Člen 25 Uredbe z naslovom „Razlogi za ničnost“ je v različici, ki je veljala med dejanskim stanjem tega spora, določal:
„1. Model Skupnosti se lahko razglasi za ničnega le v naslednjih primerih:
(a) če model ne ustreza opredelitvi iz člena 3(a);
(b) če ne izpolnjuje zahtev členov [od] 4 do 9;
(c) če imetnik pravice na podlagi odločbe sodišča ni upravičen do modela Skupnosti po členu 14;
(d) če je model Skupnosti v koliziji s predhodnim [prejšnjim] modelom, ki je bil dostopen javnosti po datumu vložitve prijave, oziroma, če se zahteva [se uveljavlja] prednostna pravica, po datumu prednostne pravice modela Skupnosti, in ki ga od datuma, predhodnega navedenemu datumu, varuje registrirani model Skupnosti ali prijava za tak model oziroma registrirana pravica iz modela države članice ali prijava za takšno pravico;
[…]“
9. Sodni nadzor nad odločbami UUNT o modelih ureja člen 61 Uredbe z naslovom „Tožbe pred Sodiščem“, ki določa:
„1. Proti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb se lahko vloži tožba pri Sodišču.
2. Tožba se lahko vloži zaradi kršitev pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve Pogodbe, te uredbe ali kateregakoli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil.
3. Sodišče je pristojno za razveljavitev ali spremembo izpodbijane odločbe.
[…]“
II – Dejansko stanje in postopek pred UUNT
10. Družba Grupo Promer Mon‑Graphic, SA (v nadaljevanju: družba Promer) je 17. julija 2003 pri UUNT vložila prijavo za registracijo modela Skupnosti, ki se je nanašal na izdelek, opisan kot „kovinski listič za igre“(6). Model je bil registriran pod št. 53186‑01. Taka je grafična predstavitev modela:
11. V prijavi se je uveljavljala prednostna pravica španskega modela št. 157098, za katerega je bila prijava vložena 8. julija 2003.
12. Družba PepsiCo, Inc. (v nadaljevanju: družba PepsiCo) je 9. septembra 2003 pri UUNT vložila prijavo za registracijo modela št. 74463‑01 za izdelek, opredeljen kot „promocijski izdelek za igre“ (promotional item for games). Tudi v tem primeru se je uveljavljala prednostna pravica španskega modela št. 157156, prijava zanj je bila vložena 23. julija 2003. Taka je grafična predstavitev modela:
13. Oba modela se nanašata na majhne igrače, ki jih zbirajo otroci in se pogosto delijo kot darilo v embalaži drugih izdelkov. Gre za tako imenovane pogs (v španščini so na splošno poimenovani kot tazos).
14. Družba Promer je 4. februarja 2004 pri oddelku za izbris UUNT izpodbijala model, ki ga je registrirala družba PepsiCo, in se sklicevala na kolizijo s svojim prejšnjim modelom v skladu s členom 25(1)(d) Uredbe. Oddelek za izbris je z odločbo z dne 20. junija 2005 ugodil zahtevi in razglasil ničnost modela, ki ga je registrirala družba PepsiCo. Po mnenju oddelka za izbris med modeloma v koliziji obstajajo take podobnosti, ki lahko povzročijo enak celotni vtis pri seznanjenem uporabniku.
15. Družba PepsiCo je uspela s pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris pri odboru za pritožbe. Odbor za pritožbe je zlasti ugotovil, da je treba pri presoji celotnega vtisa modelov v koliziji v skladu z Uredbo upoštevati stopnjo svobode oblikovalca pri razvoju videza izdelka. Oddelek za izbris je presodil, da je bila stopnja svobode v obravnavanem primeru zelo široka, ker je kot referenčni okvir uporabil veliko mogočih promocijskih izdelkov, ki so očitno zelo številčni. Odbor za pritožbe nasprotno meni, da je v tem primeru treba kot upoštevni okvir upoštevati bolj omejeno kategorijo pogs (ali tazos): ker so posledično elementi, kot je okrogla oblika, obvezni za te izdelke, saj gre za eno izmed njihovih stalnih značilnosti, je stopnja dejanske svobode oblikovalca mnogo bolj omejena, kot jo je upošteval oddelek za izbris. Glede na te ugotovitve je odbor za pritožbe presodil, da razlike, čeprav omejene, med modeloma v koliziji zadoščajo za izključitev možnosti, da bi pri seznanjenem uporabniku povzročile enak celotni vtis. Odbor za pritožbe je zato razveljavil odločbo oddelka za izbris in potrdil veljavnost modela, ki ga je registrirala družba PepsiCo.
III – Izpodbijana sodba
16. Družba Promer je zoper odločbo odbora za pritožbe vložila tožbo pri Splošnem sodišču, ki je odločilo s sodbo z dne 18. marca 2010 v zadevi Grupo Promer Mon Graphic proti UUNT – PepsiCo (T‑9/07, v nadaljevanju: izpodbijana sodba)(7).
17. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi v pretežnem delu potrdilo pravne presoje odbora za pritožbe. Med drugim je potrdilo, da se za pojem „kolizija“ med modeloma v smislu člena 25 Uredbe predvideva, da povzročita enak celotni vtis pri seznanjenem uporabniku(8). Dalje je potrdilo, da upoštevni okvir za določitev stopnje svobode oblikovalca niso vsi promocijski izdelki, ampak posebna kategorija pogs(9): s posledico, da je dejanska svoboda oblikovalca precej omejena.
18. Vendar bi bilo po mnenju Splošnega sodišča tudi v okviru ozkih omejitev, ki so oblikovalcu naložene pri razvijanju novih modelov za pogs, mogoče za model, ki ga je registrirala družba PepsiCo, doseči višjo stopnjo razlikovanja v primerjavi z modelom, ki ga je registrirala družba Promer. Splošno sodišče je v točkah od 79 do 81 izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo (moj poudarek):
„79. […] oba zadevna videza izdelkov vključujeta koncentrični krog, ki je na tretjini razdalje od roba do središča okrogle ploščice. Odbor za pritožbe je v točki 22 izpodbijane odločbe navedel to podobnost in trdil, da je namen tega kroga vzbuditi predstavo, da je središčni del rahlo privzdignjen. Vendar je treba ugotoviti, da je bilo mogoče na središčnem delu narisati obliko, ki ni krog. Dokaz, kot je razvidno iz prijave izpodbijanega modela, ki je bila priložena k spisu UUNT, poslanemu Splošnemu sodišču, je ta, da se za izpodbijani model uveljavlja prednostna pravica glede na španski model št. 157156, ki vključuje tri možnosti, ter da je ta središčni in privzdignjeni del glede na možnosti narisan s krogom, trikotnikom ali šestkotnikom. Poleg tega o tej ugotovitvi ni mogoče podvomiti zaradi trditve UUNT na obravnavi, da je morala biti oblika osnovna, da se ne bi skazila slika, ki lahko pokriva okroglo ploščico, ker trikotna, šestkotna ali celo kvadratna oziroma ovalna oblika namesto kroga ne bi bolj skazila slike. V to ugotovitev pa tudi ni mogoče podvomiti zaradi trditve UUNT, da je bilo treba uporabiti krog, da bi ta privzdignjeni središčni del lahko bil izbočen, saj bi lahko bila med drugim uporabljena ovalna oblika.
80. […] [Z]adevna videza izdelkov sta podobna, ker je ukrivljeni rob okrogle ploščice privzdignjen glede na srednji del okrogle ploščice, ki je med robom in središčnim privzdignjenim delom.
81. […] [Z]adevna videza izdelkov sta podobna v obsegih središčnega privzdignjenega dela in srednjega dela okrogle ploščice, ki je med robom in središčnim privzdignjenim delom.“
19. Na podlagi teh ugotovitev je Splošno sodišče štelo, da razlike med videzoma izdelkov ne zadostujejo za to, da bi modela pri seznanjenem uporabniku ustvarila drugačen celotni vtis(10), in zato je razveljavilo odločbo odbora za pritožbe.
IV – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
20. Ta pritožba je bila v sodnem tajništvu vložena 4. junija 2010. Z njo pritožnica, družba PepsiCo, Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– dokončno zavrne predlog, ki ga je tožeča stranka na prvi stopnji vložila pri Splošnem sodišču, ali, podredno, vrne zadevo v ponovno odločanje Splošnemu sodišču;
– tožeči stranki na prvi stopnji naloži plačilo stroškov.
21. Družba Promer, tožeča stranka na prvi stopnji, Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne;
– pritožnici naloži plačilo stroškov.
22. UUNT je interveniral v podporo pritožnice in predlaga, naj se pritožbi ugodi.
23. Stranke so bile zaslišane na obravnavi 10. marca 2011.
V – Pritožba
24. Pritožnica pritožbo utemeljuje z enim pritožbenim razlogom, ki je razdeljen na pet delov. V nadaljevanju bom obravnaval vsakega posebej.
A – Prvi del edinega pritožbenega razloga: omejitve svobode oblikovalca
1. Trditve strank
25. S prvim delom pritožbenega razloga pritožnica meni, da naj bi Splošno sodišče nepravilno uporabilo načelo, v skladu s katerim je treba pri primerjavi dveh modelov v koliziji upoštevati morebitne omejitve kreativne svobode oblikovalca. Čeprav je Splošno sodišče pravilno poudarilo, da so v zadevnem primeru te omejitve precej stroge in svoboda oblikovalca omejena, bi dalje moralo kot podobnosti, ki lahko povzročijo izjemno podobnost dveh videzov izdelka, šteti elemente, ki so značilni za vse pogs, torej elemente, ki po mnenju pritožnice ne bi mogli biti različni. To bi, po mnenju družbe PepsiCo, lahko bili okrogla oblika središčnega dela, privzdignjen rob in obsegi središčnega privzdignjenega dela in srednjega dela okrogle ploščice: šlo naj bi namreč za tri tipične elemente vseh predmetov upoštevne kategorije, ki jih določa funkcija izdelkov. Poleg tega naj bi bila okrogla oblika središčnega dela potrebna za to, da pogs ob pritisku s prstom oddajo zvok.(11)
26. UUNT se strinja s trditvijo pritožnice, čeprav v nekoliko spremenjeni obliki. Zlasti naj bi bila, po mnenju UUNT, okrogla oblika središčnega dela, tudi če ni obvezna z vidika funkcionalnosti, zahteva trga, na katerem je ta oblika splošno razširjena in uporabljena za to vrsto izdelkov. Zato naj bi pomenila omejitev svobode oblikovalca videza izdelka.
27. Družba Promer predlaga zavrnitev trditev pritožnice in trdi, da se z njimi dejansko želi izpodbijati presojo dejanskega stanja, ki jo je izvedlo Splošno sodišče.
2. Presoja
28. Prvi del pritožbenega razloga se nanaša na enega izmed najpomembnejših vidikov ureditve Skupnosti na področju modelov, in sicer vlogo, ki jo je treba priznati svobodi, ki jo lahko dejansko ima oblikovalec z vidika kreativnosti. Kot je že bilo predstavljeno v pravnem okviru, Uredba navaja omejitve kreativne svobode v členu 6 o individualni naravi videza izdelka in v členu 10 o obsegu varstva: v obeh primerih je določeno, da „se upošteva stopnja svobode oblikovalca pri razvoju videza izdelka“.
29. Nujnost, da se upošteva kreativna svoboda oblikovalca, je mogoče pojasniti s tem, da so nekatere značilnosti izdelka, na katerega se nanaša videz, tako rekoč „obvezne“: zato jih oblikovalec ne more svobodno spremeniti in njihove podobnosti v primerjavi s tistimi iz drugega modela ni mogoče šteti za bistvene. Tako, na primer, bistveni element dveh modelov kuhinjske mize praviloma ne bo dejstvo, da oba predvidevata mizo s štirimi nogami, saj so štiri noge značilnost v večini primerov standardnih kuhinjskih miz. Pri modelih, pri katerih je kreativna svoboda ustvarjalca znatno omejena, lahko na splošno tudi majhne razlike zadostujejo, da se povzroči drugačen celotni vtis.
30. Točka, glede katere se zahteva pojasnilo in Uredba nanjo ne daje odgovora, se nanaša na več omejitev svobode oblikovalca, ki jih je treba upoštevati. Kot je razvidno iz predloženih trditev strank, v bistvu obstajata dva mogoča pristopa. Lahko štejemo, da je treba upoštevati le omejitve, ki so strogo funkcionalne narave: značilnosti, ki jih izdelek, na katerega se nanaša model, mora imeti, da lahko opravlja svojo funkcijo. Ta pojem je implicitno uporabilo Splošno sodišče in pritožnica temu ni oporekala, saj je svoje trditve oprla nanj. Po mnenju UUNT pa je treba upoštevati tudi značilnosti modela, ki čeprav niso obvezne z vidika funkcionalnosti, so vseeno obvezne, ker trg pričakuje, da bodo izdelki imeli te značilnosti: v tem primeru naj bi bila ta značilnost okrogla oblika središčnega dela pogs(12). Tako bi po mnenju UUNT morali upoštevati tudi tovrstno omejitev.
31. Ker pojem omejitev svobode oblikovalca, ki ga je uporabilo Splošno sodišče, ni sporen, ni nujno potrebno, da se Sodišče izreče o tem vidiku. Vseeno opozarjam, da je po mojem mnenju treba sprejeti pojem o funkcionalnosti, ki ga je v izpodbijani sodbi sprejelo tudi Splošno sodišče. Z drugimi besedami, v skladu z Uredbo je treba upoštevati le tiste omejitve kreativne svobode, ki so nujne, da izdelek lahko opravlja določeno funkcijo: na primer, v primeru pogs, dejstvo, da nimajo ostrih robov, ki bi lahko bili nevarni za otroka.
32. Nasprotno pa morebitnih „standardnih“ značilnosti, ki jih trg pričakuje, vendar tehnično niso nujne, ni mogoče šteti za omejitve svobode oblikovalca. Razlog za to je cilj, ki mu sledijo predpisi o varstvu modelov. Temeljni cilj teh predpisov je namreč, da se osebe, ki razvijajo inovativne izdelke, nagradi s sistemom varstva. Priznanje, da lahko le pričakovanje trga upraviči prisilno enotnost, ker določenih značilnosti modela ni mogoče spremeniti, temu jasno nasprotuje.
33. Ugotovitve iz prejšnje točke potrjuje pregled pripravljalnih dokumentov, čeprav v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča(13), ti ne morejo biti osnova za odločilne sklepe. V osnovnem predlogu Uredbe, ki ga je Komisija predložila 3. decembra 1993(14), je v komentarju k členu 11, ki ustreza sedanjemu členu 10, navedeno: „Modeli z izredno funkcionalnimi značilnostmi, pri katerih mora oblikovalec upoštevati vnaprej določene parametre, si bodo verjetneje bolj podobni kot modeli, pri katerih lahko oblikovalec uživa popolno svobodo. Zato odstavek 2 določa drugo načelo, na podlagi katerega je treba upoštevati svobodo oblikovalca, kadar je treba oceniti podobnost med prejšnjim in poznejšim modelom“ (moj poudarek). Kot vidimo, gre torej za funkcionalne značilnosti: tudi ostale jezikovne različice predloga gredo v isto smer.(15)
34. V teh okoliščinah je dejstvo, da presoja, katere so omejitve kreativnosti oblikovalca v vsakem konkretnem primeru, brez dvoma pomeni presojo dejanskega stanja, o kateri Sodišče, razen v primeru izkrivljanja dejstev, ne sme odločati v okviru pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča.
35. V obravnavanem primeru menim, da ni mogoče zanikati, da je namen trditev, ki jih je razvila pritožnica, le to, da se oporeka presoji dejanskega stanja, ki jo je izvedlo prvostopenjsko sodišče. Družba PepsiCo v bistvu zatrjuje, da naj bi Splošno sodišče napačno ocenilo, da lahko oblikovalec spremeni določene vidike modela, ki naj bi bili, po njenem mnenju, obvezni in nespremenljivi. Vendar je jasno, da presoja vidikov – ki ne sodijo v kreativno svobodo oblikovalca –, ki se nanaša na poseben model, pomeni dejansko presojo, v zvezi s katero Sodišče ne sme podvomiti v ugotovitve Splošnega sodišča. Splošno sodišče je ocenilo, da pogs lahko ohranijo svojo naravo in svoje značilnosti, tudi če je njihov središčni del trikotne, šestkotne ali ovalne namesto okrogle oblike: naloga Sodišča ni, da ponovno oceni te presoje.
36. Zato menim, da je treba prvi del edinega pritožbenega razloga šteti za nedopustnega.
B – Drugi del edinega pritožbenega razloga: pojem „seznanjeni uporabnik“
1. Trditve strank
37. Pritožnica meni, da naj Splošno sodišče kot upoštevno javnost za oceno učinkov modelov v koliziji ne bi upoštevalo „seznanjenega uporabnika“, ki je določen v Uredbi, ampak „povprečnega potrošnika“, na katerega se je treba sklicevati pri uporabi določb Uredbe v zvezi z znamkami Skupnostmi. To naj bi očitno izhajalo zlasti iz točk 82 in 83 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo (moj poudarek):
„82. Zaradi neobstoja kakršne koli posebne omejitve, naložene oblikovalcu, se [navedene] podobnosti […] nanašajo na elemente, glede katerih je obstajala svoboda oblikovalca pri razvoju izpodbijanega modela. Torej bodo te podobnosti še toliko bolj pritegnile pozornost seznanjenega uporabnika, ker so v obravnavani zadevi, kot je navedla intervenientka, zgornje površine temu uporabniku najvidnejše.
83. […] Vendar je treba ugotoviti, da ker je izbočenost zelo majhna in ker so okrogle ploščice tanke, seznanjeni uporabnik te izbočenosti ne bo zlahka opazil, zlasti če bo to ploščico pogledal od zgoraj, kar potrjujejo dejansko trženi izdelki, kot izhajajo iz spisa, ki ga je UUNT poslal Splošnemu sodišču.“
38. Po mnenju pritožnice naj bi Splošno sodišče, čeprav se je sklicevalo na seznanjenega uporabnika in ne na povprečnega potrošnika, dejansko uporabilo slednjega kot izhodišče. To naj bi bilo zlasti razvidno iz ležeče poudarjenih izjav v zgoraj navedenih dveh točkah: z njima naj bi Splošno sodišče izkazalo, da ni upoštevalo dejstva, da je seznanjeni uporabnik manj „površen“ od povprečnega potrošnika. Zato ne bi bilo dovolj, če bi upoštevali le vidnejše elemente izdelka (v točki 82) in zlahka opažene razlike med modeloma v koliziji (v točki 83). Nasprotno, seznanjeni uporabnik naj bi bil popolnoma zmožen zaznati tudi manj očitne razlike in razlike v zvezi z malo vidnimi deli izdelkov, ki jih opredeljujeta modela v koliziji.
39. UUNT se strinja s trditvami pritožnice in dodaja, da se je Splošno sodišče nepravilno postavilo v položaj potrošnika, ki se spomni modelov v koliziji, namesto potrošnika, ki ju neposredno primerja. Primerjava na podlagi spomina naj bi bila tipična na področju znamk, na področju modelov pa bi bilo bolje uporabiti neposredno primerjavo izdelkov, ki jih opredeljujeta modela v koliziji.
2. Presoja
40. Menim, da je pritožbeni razlog delno nedopusten in delno neutemeljen.
41. Splošno sodišče namreč, prvič, kot upoštevno javnost pravilno ni upoštevalo „povprečnega potrošnika“, ampak „seznanjenega uporabnika“, kot je določeno v Uredbi. To je izrecno navedeno v izpodbijani sodbi in ni nobenih dokazov, da ne bi bilo tako.
42. Kot je znano, je problem v tem, da Uredba ne opredeljuje pojma „seznanjeni uporabnik“: ker ni sodb, ki bi doslej pojasnile ta koncept, so tako še mogoče nekatere nejasnosti.
43. Očitno seznanjeni uporabnik, na katerega se sklicuje Uredba, ni niti povprečen potrošnik, ki ga je treba upoštevati kot pri uporabi določb na področju znamk in za katerega se ne zahteva posebno znanje ter ki praviloma ne izvaja neposredne primerjave med znamkami v koliziji; prav tako ne gre za strokovno osebo v panogi, ki se upošteva pri presoji inventivnosti patenta. Lahko rečemo, da je seznanjeni uporabnik nekje med navedenima osebama. Ne gre torej za običajnega potrošnika, ki bi, popolnoma naključno in brez posebnega znanja, prišel v stik z izdelkom, ki ga opredeljuje določen videz. Prav tako ne gre za strokovnjaka s poglobljeno tehnično usposobljenostjo.
44. Pregled pripravljalnih dokumentov za Uredbo potrjuje to „vmesno“ opredelitev. V komentarju k členu 6(1) prvotnega osnutka(16) je Komisija navedla:
„Subjekt, ki ga je treba upoštevati pri oceni celotnega vtisa nepodobnosti, je ‚seznanjeni uporabnik‘. To je lahko, ni pa nujno, končni potrošnik, ki mu je lahko videz izdelka (na primer, če je to notranji del stroja ali nadomestni del, zamenjan pri popravilu) popolnoma neznan. V teh primerih je ‚seznanjeni uporabnik‘ oseba, ki zamenja del. Predvideva se določena raven znanja ali zavesti o industrijskem oblikovanju glede na naravo modela. Vendar pa pojem ‚seznanjeni uporabnik‘ kaže tudi na to, da ni nujno, da podobnost ugotovijo ‚strokovnjaki industrijskega oblikovanja‘.“
45. Splošno sodišče je v zvezi s tem pravilno opredelilo seznanjenega uporabnika kot izhodišče, ki se v tem primeru upošteva pri presoji modelov v koliziji. Poudariti je treba, da je to storilo s tem, ko je prevzelo opredelitev odbora za pritožbe, da je bil lahko seznanjeni uporabnik za pogs otrok v starosti od 5 do 10 let (končni potrošnik izdelka) in tudi „direktor trženja v družbi, ki uporablja to vrsto izdelkov za promocijo izdelkov družbe“(17). Splošno sodišče je dalje pojasnilo, da je „seznanjeni uporabnik […] posebno pazljiv in ima nekaj znanja o izdelavi izdelkov, torej modelov iz preteklosti, ki se nanašajo na zadevni izdelek in so bili razkriti na datum vložitve izpodbijanega modela, oziroma če je treba, na datum prednostne pravice, ki se je uveljavljala“(18).
46. Ugotovitve Splošnega sodišča o naravi in značilnostih seznanjenega uporabnika na področju modelov so torej pravilne, ker je ta uporabnik pravilno ločen in opredeljen v primerjavi z običajnim potrošnikom in tudi v primerjavi s področnim strokovnjakom. Dejstvo, da je v tem primeru sprejelo idejo o „dvojnem“ seznanjenem uporabniku, ki vključuje končnega potrošnika otroka in tudi direktorja družbe, ki se lahko zanima za uporabo pogs kot promocijskih izdelkov, po mojem mnenju potrjuje pravilnost izvedenega pravnega sklepanja in pazljivost, s katero je Splošno sodišče opravilo presojo.
47. Pritožbeni razlog je zato treba v delu, ki se nanaša na pravilno opredelitev „seznanjenega uporabnika“, zavrniti kot neutemeljen.
48. Tako kot Splošno sodišče ni storilo napak pri opredelitvi upoštevne javnosti, tudi ni mogoče podati očitkov glede tega, kar je prvostopenjsko sodišče potrdilo v zvezi s primerjavo, ki jo seznanjeni uporabnik lahko opravi med modeloma v koliziji.
49. Najprej ugotavljam, da Uredba, kot je sicer že navedel tudi UUNT, v tej zvezi ne določa ničesar. Zato bi lahko bila primerjava načeloma neposredna na podlagi spomina, kot je običajno na področju znamk(19), ali pa posredna, ki se izvede z opazovanjem izdelkov drug poleg drugega.
50. Menim, da sta obe vrsti primerjave pravno dopustni na področju modelov, in z zahtevo, da se sistematično uporablja le ena od njiju – poleg tega, pa bi iz Uredbe razbrali nekaj, kar v njej ni določeno –, bi neutemeljeno omejili pristojnosti UUNT in s tem varstvo, ki je zagotovljeno modelom.
51. Ugotoviti je namreč treba, da čeprav lahko seznanjeni uporabnik brez dvoma v številnih primerih neposredno primerja izdelke, ki jih opredeljujeta modela v koliziji, ni mogoče izključiti, da bi bilo to v nekaterih primerih sicer nepraktično. V mislih imam, na primer, modele v zvezi z izdelki, ki jih zaradi njihovih velikih dimenzij ali ker so na oddaljenih mestih, na splošno ne bo mogoče nikoli razvrstiti drug poleg drugega: seznanjeni uporabnik ne bo mogel vedno neposredno primerjati, na primer, dveh ladij ali dveh velikih industrijskih strojev. V takem primeru bo morda imel na voljo ustrezno dokumentacijo za izvedbo primerjave, redko pa bo lahko to izvedel „v živo“ ter med presojo prvega in drugega modela bo lahko poteklo kar nekaj časa.
52. Vrsta primerjave, ki jo bo seznanjeni uporabnik lahko izvedel med modeloma, zato ne sme biti vnaprej strogo določena: primernejša bo presoja od primera do primera, na podlagi okoliščin in značilnosti izdelkov, ki jih opredeljujejo modeli v koliziji. Glede narave seznanjenega uporabnika se zahteva, da ta, kadar je mogoče, primerja izdelke neposredno: če to sicer ne bo mogoče ali bo težko izvedljivo, bo moral uporabiti primerjavo, ki se, čeprav ne temelji izključno na nejasnih spominih, kot je to na področju znamk, lahko vseeno izvede v določenem času in na določenem kraju, kot to dopušča konkreten primer.
53. V obravnavanem primeru ni dvoma, da je bila mogoča neposredna primerjava pogs, ker gre za majhne izdelke, ki so na trgu zelo razširjeni. Vseeno pa ugotavljam, da iz izpodbijane sodbe, v nasprotju s trditvami pritožnice in UUNT, ne izhaja, da bi Splošno sodišče v tej točki nepravilno uporabilo pravo.
54. Splošno sodišče namreč, v nasprotju z navedbami zlasti UUNT, ni vnaprej določilo položaja, v katerem bi upoštevna javnost primerjala izdelke na podlagi spomina o vtisu, ki so ji ga pustili ti izdelki. Prav nasprotno, kot je razvidno iz zgoraj navedenih točk 82 in 83 izpodbijane sodbe, je sklepanje usmerjeno na elemente, ki lahko „pritegnejo pozornost“ seznanjenega uporabnika.
55. Nazadnje, uporaba besedila „seznanjeni uporabnik [si] te podobnosti ne bo zapomnil pri celotnem vtisu zadevnih videzov izdelkov“ v točki 77 izpodbijane sodbe ni pomembna. Čeprav je Splošno sodišče sprejelo stališče pritožnice z ugotovitvijo, da nekaterih značilnosti modelov v koliziji ni treba upoštevati, ker so tipične za vse izdelke te kategorije, je treba opozoriti, da je Splošno sodišče s temi povedmi povzelo in potrdilo sklepanje odbora za pritožbe. Poleg tega uporaba besedne zveze „si ne bo zapomnil“ (v jeziku postopka „would not be remembered“), ki je mogoče nekoliko nesrečno oblikovana, nujno ne pomeni, da je primerjavo med modeloma treba izvesti na podlagi „spomina“, ki ga puščata v javnosti. Razumevanje te besedne zveze v okviru sodbe nasprotno dokazuje, da je sklepanje Splošnega sodišča temelji na ideji, da se opredelijo tisti elementi, ki lahko pritegnejo pozornost seznanjenega uporabnika. Poleg tega je v nekaterih jezikovnih različicah izpodbijane sodbe, skupaj ali namesto ideje o „spominu“, navedena tudi ideja o „zaznavi“ podobnosti.(20)
56. Zato je sklepanje Splošnega sodišča tudi s tega vidika pravilno in je trditve pritožnice treba zavrniti.
57. Nazadnje, v zvezi s posebnim zaznavanjem videza s strani seznanjenega uporabnika, ko je ta enkrat pravilno opredeljen in je določen način, po katerem je treba izvesti primerjave, opozarjam, da je Splošno sodišče popolnoma svobodno pri presoji dejanskega stanja, v zvezi katero se Sodišču torej ni treba izreči. Pritožbeni razlog je zato nedopusten v delu, v katerem se izpodbija presoja Splošnega sodišča v zvezi s tem.
58. Zato v sklepu menim, da je treba tudi drugi del edinega pritožbenega razloga zavrniti.
C – Tretji del edinega pritožbenega razloga: stopnja pozornosti seznanjenega uporabnika in obseg sodnega nadzora
1. Trditve strank
59. Pritožnica s tretjim delom pritožbenega razloga uveljavlja ločena očitka, ki ju je treba ločeno preučiti.
60. Najprej meni, da naj bi Splošno sodišče nepravilno uporabilo pravo, ko se je pri ugotavljanju celotnega vtisa na seznanjenega uporabnika omejilo na preučevanje značilnosti modelov v koliziji, ki bi jih ta uporabnik brez težav zaznal. To naj bi izhajalo zlasti iz točke 83 izpodbijane sodbe, v kateri je potrjeno, da „je treba ugotoviti, da ker je izbočenost zelo majhna in ker so okrogle ploščice tanke, seznanjeni uporabnik te izbočenosti ne bo zlahka opazil, zlasti če bo to ploščico pogledal od zgoraj“ (moj poudarek).
61. Po mnenju pritožnice naj se seznanjeni uporabnik, ki opazuje modela v koliziji, ne bi omejeval na površen pregled, kot je to domnevalo Splošno sodišče, ampak naj bi izvedel veliko bolj poglobljeno analizo. V izpodbijani sodbi naj bi Splošno sodišče zato nepravilno uporabilo pravo, ker je za primerjavo modelov uporabilo neprimerna merila.
62. Drugič, pritožnica meni, da naj bi Splošno sodišče nepravilno uporabilo pravo v zvezi z obsegom sodnega nadzora, ki ga lahko opravi nad odločbami odbora za pritožbe na področju modelov. Ob upoštevanju tehničnosti področja modelov, bi ta nadzor moral obsegati le preverjanje, ali odbor za pritožbe ni storil očitnih napak. Nasprotno naj bi Splošno sodišče v obravnavanem primeru presojo organov UUNT v celoti nadomestilo s svojo presojo.
63. UUNT se strinja s trditvami pritožnice, zlasti glede obsega sodnega nadzora.
2. Presoja
64. Tudi ta del pritožbenega razloga, tako kot prejšnji, je po mojem mnenju delno nedopusten in delno neutemeljen.
a) Stopnja pozornosti seznanjenega uporabnika
65. Navedbe pritožnice so najprej nedopustne v delu, v katerem dejansko želi izpodbijati presojo Splošnega sodišča o dejanskem stanju v zvezi s tem, kako je seznanjeni uporabnik zaznaval modela v koliziji, čeprav zatrjuje nepravilno uporabo prava. Kot sem že zgoraj navedel, ni dvoma, da je Splošno sodišče pravilno opredelilo tega uporabnika in ga v skladu z Uredbo uporabilo kot upoštevno osebo za presojo modelov. Glede načina, na katerega v konkretnem primeru seznanjeni uporabnik zaznava videze, in glede vtisov, ki jih je dobil, mora presoditi le Splošno sodišče, ker gre le za dejansko vprašanje. Pritožnica ni uspela dokazati, da je prvostopenjsko sodišče uporabilo neustrezna pravna merila.
66. Niti ni pomembno dejstvo, da je bila v točki 83 izpodbijane sodbe, v kateri se navaja razmerje med seznanjenim uporabnikom in videzom, uporabljena besedna zveza „zlahka opazil“. Kljub navedbam pritožnice pa to ne pomeni, da se je Splošno sodišče oprlo na površnega in manj pazljivega uporabnika. Spomniti je treba, da seznanjeni uporabnik ni področni strokovnjak, ki se ga angažira na področju patentov. Zagotovo to ni niti „nepazljiv“ povprečen potrošnik, ki se ga upošteva na področju znamk: vendar glede na okoliščine nič ne nasprotuje domnevi, da ima tudi opazovanje seznanjenega uporabnika omejitve ter da ne zajema izvedbo natančne in specialistične ocene. Upoštevati je tudi treba, da so izdelki, ki jih opredeljujeta modela v koliziji, v obravnavanem primeru majhne igrače, ki so namenjene otrokom, starim od 5 do 10 let, in se delijo brezplačno, kot darila, z drugimi izdelki. Tudi pozorno opazovanje teh izdelkov običajno ne bo nikoli preseglo določene stopnje pregleda in natančnosti.
67. Prav tako je treba opozoriti, da je odlomek iz točke 83 izpodbijane sodbe treba obravnavati v kontekstu, v katerega je vključen, in ne kot ločeno trditev. V tej zvezi ugotovitev, ki sem jo navedel zgoraj glede drugega dela pritožbenega razloga, napeljuje na ugotovitev, da se je Splošno sodišče oprlo na seznanjenega uporabnika, ki sploh ni bil površen in nepozoren, čeprav ni predvidena analitična skrbnost, ki je kvečjemu značilnost opazovalca patentov.
b) Obseg sodnega nadzora
68. Tretji del edinega pritožbenega razloga je dalje treba šteti za neutemeljenega, ker izpodbija obseg sodnega nadzora, ki ga je mogoče opraviti glede odločb odbora za pritožbe na področju modelov.
69. Kot smo lahko videli, pritožnica in UUNT predlagata, da bi namreč moralo sodišče Unije v primerih, v katerih je treba preveriti zakonitost odločb, za katere je značilna visoka tehnično‑specialistična vsebina, slediti svoji ustaljeni sodni praksi in svoj nadzor omejiti na to, ali niso podane očitne napake.(21)
70. Vendar menim, da ni razlogov, da bi na področju modelov sprejeli drugačen pristop, kot se uresničuje pri znamkah.
71. Najprej v zvezi s tem ugotavljam, da je določba Uredbe o sodnem nadzoru, to je člen 61, v bistvu enaka določbi v Uredbi o znamkah(22), ki se sklicuje na pravila pogodb (zdaj člen 263 PDEU) glede tožbe za razveljavitev: vsebina teh določb zato ne dopušča, da bi se jih razlagalo drugače in da bi se na področju modelov uporabil drugačen pristop, kot se običajno uporabi na področju znamk. Poleg tega, tako kot na področju znamk, člen 61 Uredbe priznava sodišču Unije, da nima le pravice, da razveljavi izpodbijane odločbe, ampak tudi, da jih spremeni: to pa je težko združljivo z „omejenim“ nadzorom nad temi odločbami.
72. Drugič, za presojo modelov, tako kot znamk, je pristojen UUNT in ne druga organizacija, ki ima več specifičnih tehničnih znanj.
73. Tretjič, poudariti je treba, da varstvo modelov v smislu Uredbe upošteva pri presoji morebitne kolizije med modeloma, le vidni vtis, ki ga povzročita pri seznanjenem uporabniku, kot je to prepričljivo prikazalo Splošno sodišče v točki 50 izpodbijane sodbe, čemur se ni nasprotovalo. Dejstvo je, da čeprav določene izkušnje opazovalca lahko koristijo, pa na splošno vidna primerjava ne zahteva posebnega tehničnega znanja ali usposobljenosti.
74. Edini argument, ki bi ga lahko uporabili v podporo bolj omejenemu sodnemu nadzoru na področju modelov v primerjavi z nadzorom na področju znamk, bi lahko bilo dejstvo, o katerem je zgoraj potekala že obsežna razprava, da upoštevna oseba ni povprečen potrošnik, ampak seznanjeni uporabnik. Vendar pa ta razlika ne zadošča, da bi upravičili sodni nadzor v drugačnem obsegu. In to zlasti, ker seznanjeni uporabnik praviloma ni „tehnik“ s posebnimi znanji, ampak le uporabnik, ki je malo pozornejši in bolj zainteresiran od povprečnega potrošnika: drugače povedano, to je uporabnik, čigar zaznavanje lahko Splošno sodišče ustrezno rekonstruira.
75. Seveda si je popolnoma mogoče, splošneje in abstraktneje, zamisliti stališče sodišča Unije, da bi v zvezi z odločbami UUNT še bolj omejilo svoje posredovanje, kot je zdaj, in pri tem ne le izključilo, da svojo presojo nadomesti s presojo Urada(23), temveč bi, na splošno, vsem odločbam UUNT priznalo „tehnično“ naravo, kar bi omejilo sodni nadzor. Taka sprememba pristopa bi vendarle morala zadevati vse odločbe UUNT, vključno s tistimi na področju znamk, in se ne bi smela, kot smo lahko videli, omejevati le na modele. Zato je jasno, da na tem mestu ni mogoče ustrezno spremeniti obstoječe prakse.
76. Nazadnje, Splošno sodišče torej pri določitvi obsega svojega nadzora nad odločbami odbora za pritožbe ni nepravilno uporabilo prava.
77. Tudi tretji del edinega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.
D – Četrti del edinega pritožbenega razloga: nadzor je bil izveden nad izdelki namesto nad modeloma v koliziji
1. Trditve strank
78. Pritožnica meni, da naj bi Splošno sodišče nepravilno uporabilo pravo, ker naj bi presojo glede podobnosti dveh modelov v koliziji oprlo na fizični pregled izdelkov, ki jih ta modela opredeljujeta (pogs), namesto da bi le soočilo videza izdelka, kot sta bila predstavljena v posameznih prijavah za registracijo.
79. V tej zvezi je zlasti treba opozorili na točko 83 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče navedlo, da „je treba ugotoviti, da ker je izbočenost zelo majhna in ker so okrogle ploščice tanke, seznanjeni uporabnik te izbočenosti ne bo zlahka opazil, zlasti če bo to ploščico pogledal od zgoraj, kar potrjujejo dejansko trženi izdelki, kot izhajajo iz spisa, ki ga je UUNT poslal Splošnemu sodišču“ (moj poudarek).
80. Pritožnica meni, da če bi Splošno sodišče namesto dejanskih izdelkov, ki so bili v spis vključeni kot primer, upoštevalo grafično predstavitev obeh modelov v koliziji, bi bile razlike med njima povsem očitne.
2. Presoja
81. Četrti del edinega pritožbenega razloga je po mojem mnenju nedopusten. Njegov namen je namreč, še enkrat, omajati presojo dejanskega stanja, ki jo je Splošno sodišče izvedlo v zvezi z zaznavanjem modelov v koliziji s strani seznanjenega uporabnika.
82. Tudi če bi šteli, da se s trditvami želi izpodbijati izključno izbiro Splošnega sodišča, da se pri primerjavi ne omeji na grafično predstavitev, in če bi upoštevali tudi fizične izdelke, ki jih opredeljujeta modela v koliziji, stališče pritožnice nikakor ni utemeljeno. Poudariti je treba, da je Splošno sodišče presoje o modelih v koliziji oprlo na njun opis in predstavitev v posameznih prijavah za registracijo. Primerjava dejanskih izdelkov je bila opravljena le za potrditev že izvedenih presoj, kot to nedvoumno izhaja iz zgoraj navedenega odlomka točke 83 izpodbijane sodbe.
83. V vsakem primeru pa menim, da je dejstvo, da se upoštevajo – če je to, kot v obravnavanem primeru, fizično izvedljivo – dejanski izdelki, ki jih opredeljuje določen model, popolnoma pravilno. Kot že navedeno, upoštevno javnost za oceno modelov namreč sestavljajo seznanjeni uporabniki, ki niso strokovnjaki, ampak le osebe s posebnim interesom in pozornostjo za izdelke. V obravnavanem primeru so med seznanjene uporabnike vključeni otroci, stari od 5 do 10 let. V tem okviru je popolnoma pravilno, da je Splošno sodišče opazovalo tudi „resnične“ izdelke, kot jih vidijo in zaznavajo seznanjeni uporabniki, ki to je treba poudariti, praviloma nikoli ne vidijo registracije modelov, temveč le njihovo „praktično uporabo“, namreč izdelkov, ki jih modeli opredeljujejo. Pritožnica je na obravnavi menila, da je primerno, da Sodišču predloži nekaj pogs, da razjasni nekatere točke svojih trditev.
E – Peti del pritožbenega razloga: domnevno izkrivljanje dejstev
1. Trditve strank
84. Pritožnica v zadnjem delu pritožbenega razloga navaja, da naj bi Splošno sodišče izkrivilo dejstva in s tem izpolnilo tudi pogoje, pod katerimi lahko Sodišče izjemoma ponovno preveri dejanske presoje, izvedene na prvi stopnji.
85. Izkrivljanje naj bi jasno izhajalo iz vseh ostalih ugotovitev, ki jih je pritožnica že poudarila, in naj bi jih Splošno sodišče potrdilo z izbiro, da se omeji na presojo modelov v koliziji na podlagi njihove vizualizacije od zgoraj, ne da bi zadostno upoštevalo druge vidike, zlasti stranski vidik.
2. Presoja
86. Očitek izkrivljanja dejstev ni utemeljen.
87. Kot že navedeno v prejšnjih točkah, je Splošno sodišče, po eni strani, natančno in izčrpno pregledalo modela v koliziji, pri čemer je upoštevalo zaznavo seznanjenega uporabnika, kot to določa Uredba.
88. Po drugi strani pa se zdi, da se je na domnevno izkrivljanje, ki sploh ni bilo dokazano, pritožnica sklicevala kot na zadnji argument „povzetka“, da bi ponovno izpodbijala presoje Splošnega sodišča o dejanskem stanju, s katerimi se ne strinja. Zato je treba opozoriti, da mora očitek o izkrivljanju, ob upoštevanju njegove izjemne narave, temeljiti na posebno trdnem dokazu, v katerem mora pritožnica natančno navesti elemente, ki naj bi bili izkrivljeni, in dokazati napake, ki naj bi jih Splošno sodišče storilo pri presoji.(24) Argumenti, ki jih je pritožnica navedla v zvezi s tem, nikakor ne izpolnjujejo teh zahtev.
89. Tudi zadnji del pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.
VI – Predlog
90. Na podlagi navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj:
– pritožbo zavrne;
– pritožnici naloži plačilo stroškov.