Language of document : ECLI:EU:C:2006:91

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

ANTONIA TIZZANA,

predstavljeni 9. februarja 20061(1)

Združeni zadevi C-442/03 P in C-471/03 P

P&O European Ferries (Viscaya) SA

in

La Diputación Foral de Vizcaya

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba zoper sodbo Sodišča prve stopnje – Zatrjevana prepozna vložitev pritožbe – Dopustnost – Pravnomočnost – Ugovor – Postavitev vprašanja po uradni dolžnosti – Obstoj – Pogoji – Državne pomoči – Združljivost – Pogoji – Načelo zasebnega vlagatelja – Obseg – Potrebnost posega javnih organov – Zaupanje v pravo – Pogoji“





1.        Predmet teh zadev sta pritožbi, ki sta ju vložila družba P&O European Ferries (Vizcaya) SA (v nadaljevanju: družba P&O) in Diputación Foral de Vizcaya (svet province Biskaj, v nadaljevanju: Diputación) proti sodbi Sodišča prve stopnje z dne 5. avgusta 2003 v združenih zadevah P&O European Ferries (Vizcaya) SA in Diputación Foral de Vizcaya proti Komisiji (T‑116/01 in T‑118/01, v nadaljevanju: izpodbijana sodba),(2) s katero je bila v celoti potrjena Odločba Komisije 2001/247/ES z dne 29. novembra 2000 (v nadaljevanju: sporna odločba)(3) o shemi pomoči, ki jo je Španija uvedla v korist ladjarske družbe P&O, ki se je tedaj imenovala Ferries Golfo de Vizcaya.

I –    Pravni okvir

2.        Kot je znano, je v členu 87(1) ES določeno, da razen če Pogodba ne določa drugače – vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga in ki prizadene trgovino med državami članicami, ni združljiva s skupnim trgom.

3.        V členu 88(3) ES je določeno, da mora biti Komisija obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe, in da zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.

4.        Poleg tega je Evropska skupnost z Uredbo Sveta št. 659/1999(4) (v nadaljevanju: Uredba št. 659/1999) uveljavila podroben sistem postopkovnih pravil za uporabo določb prava Skupnosti s področja nadzora državnih pomoči.

II – Dejansko stanje in postopek

Dejansko stanje, iz katerega izvira spor

5.        Glede na zapletenost dejanskega stanja, ki je predmet obravnavanih zadev in je bilo poleg tega predmet dveh sodb Sodišča prve stopnje, ter glede na razmeroma dolgo obdobje, na katero se nanaša, bom v nadaljevanju povzel le glavna dejstva, ki so pomembna za ta postopek.

6.        Spor v celoti izvira iz sporazuma (v nadaljevanju: prvotni sporazum), ki so ga 9. julija 1992 podpisali Diputación in ministrstvo za trgovino in turizem baskovske vlade na eni strani ter družba za pomorski prevoz, ki se sedaj imenuje P&O, na drugi strani. Ta sporazum se je nanašal na vzpostavitev trajektnih storitev med krajema Bilbao in Portsmouth ter določal, da organa podpisnika od leta 1993 do leta 1996 za plačilo zneska, določenega v sporazumu, pridobita določeno število vozovnic. Komisija o tem sporazumu ni bila obveščena.

7.        Konkurenčna družba za pomorske prevoze Bretagne Angleterre Irlande (v nadaljevanju: BAI) je že 21. septembra istega leta pri Komisiji vložila prijavo v zvezi z domnevnimi subvencijami, ki sta jih Diputación in baskovska vlada odobrila družbi P&O. Komisija se je 29. septembra 1993, potem ko je pridobila potrebne informacije, odločila, da bo uvedla postopek iz člena 93(2) Pogodbe ES (postal člen 88(2) ES).(5)

8.        Po končani predhodni preučitvi je namreč ugotovila, da prvotni sporazum ni običajen trgovski posel, ampak je državna pomoč v smislu člena 92 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 87 ES), za katero je menila, da ne izpolnjuje predpisanih pogojev za združljivost s skupnim trgom.

9.        Komisija je ugotovitve med drugim oprla na dejstvo, da je bila dogovorjena cena, po kateri sta organa podpisnika kupila vozovnice, višja od redne tržne tarife in da je sporazum vseboval javno zavezo o kritju vseh izgub, ki bi jih imela družba P&O v prvih treh poslovnih letih opravljanja nove storitve. Komisija je torej menila, da je bila družba P&O s tem sporazumom zavarovana pred kakršnim koli poslovnim tveganjem.

10.      Baskovska vlada je po prejemu odločbe o uvedbi postopka Komisijo obvestila, da je zadržala izvajanje sporazuma. Obenem je družba P&O v okviru upravnega postopka o preučitvi ukrepa Komisiji poslala in od nje prejela več dopisov, namenjenih opredelitvi, kakšne vrste sporazum bi bil lahko sklenjen med družbo za pomorski prevoz in javnimi organi, ne da bi bile ob tem kršene določbe prava Skupnosti s področja državnih pomoči.

11.      V teh okoliščinah je družba P&O z dopisom z dne 27. marca 1995 (v nadaljevanju: dopis z dne 27. marca 1995), naslovljenim na uradnika Generalnega direktorata (GD) za promet Komisije,(6) obvestila o novem sporazumu (v nadaljevanju: novi sporazum ali sporni ukrep), sklenjenem 7. marca 1995 med Diputación in družbo P&O. V tem sporazumu, veljavnem od leta 1995 do leta 1998, je bilo določeno, da se Diputación zavezuje, da bo kupil skupno 46.500 vozovnic za pomorski linijski prevoz med krajema Bilbao in Portsmouth, ki ga opravlja družba P&O, pri čemer so bili v sporazumu opredeljeni tudi višina plačila in drugi pogoji ter roki za ta nakup.

12.      Komisija je 7. junija 1995 sprejela odločbo o ustavitvi postopka, ki ga je začela 29. septembra 1993 (v nadaljevanju: odločba z dne 7. junija 1995),(7) z obrazložitvijo, da vsebuje novi sporazum številne spremembe glede na predhodno različico. Ugotovila je zlasti, da baskovska vlada ni več podpisnica sporazuma; da je cena vozovnic opredeljena na podlagi novih meril in da zato ni več tako visoka kot cena, dogovorjena v prvotnem sporazumu; da poleg tega številne druge določbe prvotnega sporazuma – ki so bile predhodno prav tako predmet očitkov Komisije – niso vključene v novi sporazum. Komisija je na podlagi teh ugotovitev sklenila, da novi sporazuma ni državna pomoč.

13.      To odločbo pa je takoj po njenem sprejetju pred Sodiščem prve stopnje izpodbijala družba BAI, in sicer kot družba, konkurenčna družbi P&O, in kot prijaviteljica nezakonito dodeljene državne pomoči, medtem ko sta v tem postopku v podporo predlogom Komisije intervenirali Kraljevina Španija in družba P&O.

14.      Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. januarja 1999 v zadevi BAI proti Komisiji (T-14/96(8), v nadaljevanju: sodba BAI) razglasilo ničnost odločbe z dne 7. junija 1995, ker je menilo, da novi sporazum ni običajen trgovski posel in da je zato Komisija preučitev tega sporazuma oprla na napačno razlago člena 87(1) Pogodbe ES.

15.      Sodišče prve stopnje je ugotovilo zlasti, da skupni znesek, ki ga je javni organ plačal družbi P&O na podlagi novega sporazuma, ne le ni bil nižji od tistega, ki je bil predviden v prvotnem sporazumu, ampak se je celo nekoliko povišal. Čeprav je bila enotna cena vozovnice znižana, se je namreč močno povečalo skupno število kupljenih vozovnic (46.500 proti prvotno predvidenim 26.000). Sodišče prve stopnje je ob tem opozorilo, da število kupljenih vozovnic nikakor ni bilo določeno glede na dejanske potrebe kupca. Poleg tega naj družba P&O ne bi imela nobenega dodatnega stroška zaradi takega povečanja števila vozovnic, saj je mogoče te izkoristiti le v nizki sezoni. Sodišče prve stopnje je iz teh razlogov sklenilo, da so učinki novega sporazuma ostali v bistvu enaki kot tisti, ki so bili ugotovljeni glede prvotnega sporazuma.(9)

16.      Komisija je ob upoštevanju te sodbe 26. maja 1999(10) začela postopek na podlagi člena 88(2) ES, tokrat v zvezi z novim sporazumom. Menila je namreč, da so baskovski organi umetno povečali število vozovnic, ki naj bi jih kupili od družbe P&O, da bi s tem uravnotežili znižanje cene zanje in tako ohranili višino javnega financiranja, namenjenega družbi za pomorski prevoz, na ravni, določeni v prvotnem sporazumu.

17.      Komisija je po končanem postopku 29. novembra 2000 sprejela Odločbo 2001/247/ES,(11) v kateri je ugotovila, da je treba novi sporazum opredeliti kot državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom (člen 1), in zato Kraljevini Španiji naložila, naj zahteva vračilo že nakazanih zneskov (člen 2).

Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

18.      To odločbo sta pred Sodiščem prve stopnje izpodbijala Diputación in družba P&O, vendar je ta predlagala le, naj se razglasi ničnost odredbe o vračilu že nakazanih zneskov, medtem ko je Diputación zahteval razglasitev ničnosti odločbe v celoti.

19.      Obe tožeči stranki sta v podporo stališču o zakonitosti sporazuma, ki ga je Komisija zavrnila, predhodno poudarjali, da je upravičenka Komisijo pravilno obvestila o sporni pomoči, in sicer v že navedenem dopisu z dne 27. marca 1995.

20.      Glede vsebinskega dela odločbe sta navajali več očitkov, ki so se nanašali na nepravilno uporabo materialnega prava in postopkovne napake, storjene v okviru upravnega postopka pred službami Komisije. Ti očitki so se v bistvu nanašali na: (a) kvalifikacijo zadevnega ukrepa kot državno pomoč; (b) kršitev lastninske pravice in člena 295 ES; (c) neupoštevanje izjeme iz člena 87(2)(a) ES; (d) kršitev postopkovnih pravil, ki jih nalagata Pogodba ES in Uredba št. 659/1999, zlasti glede tega, da od organov niso bile zahtevane dodatne informacije; (e) kršitev načel zaupanja v pravo, pravne varnosti in dobrega upravljanja; (f) kršitev člena 88 ES, ker bi bilo treba šteti, da je bila državna pomoč posredno odobrena; (g) nezadostnost ali neustreznost obrazložitve v smislu člena 253 ES.

21.      Komisija pa je trdila, da ti razlogi niso utemeljeni, in uveljavljala nedopustnost tožbenega razloga v zvezi z opredelitvijo, da je sporni ukrep državna pomoč, ker naj bi bil v nasprotju z učinkovitostjo pravnomočno razsojene stvari, ki jo je pridobila sodba BAI.

22.      Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožbi v celoti dopustni, vendar je zavrnilo vse tožbene razloge družbe P&O in Diputación, na podlagi ugotovitev, ki jih bom v nadaljevanju na kratko povzel po vrstnem redu, ki mu je v izpodbijani sodbi sledilo Sodišče prve stopnje.

23.      Sodišče prve stopnje je predhodno ugotovilo, da novi sporazum ni bil odobren v skladu s postopkom iz člena 88(3) ES in da je zato treba šteti, da ni zakonit.

24.      V zvezi s tem je zavrnilo trditev tožečih strank, da je družba prejemnica pomoči novi sporazum, za katerega je treba šteti, da je nova pomoč, pravilno priglasila Komisiji. Sodišče prve stopnje je menilo, da za obvestilo o tem sporazumu, ki so ga Komisiji poslali odvetniki prejemnice, nikakor ni mogoče šteti, da gre za uradno priglasitev nove pomoči v smislu Pogodbe ES.(12)

25.      Nadaljevalo je z ugotovitvijo, da novega ukrepa v vsakem primeru ni mogoče opredeliti kot novo pomoč, drugačno od tiste, ki je bila dogovorjena prvotno (in ni bila nikoli priglašena), ker uvedene spremembe niso vplivale na vsebino pomoči. Ker je torej treba šteti, da gre pri prvotnem sporazumu in novem sporazumu za samo eno pomoč, uvedeno in izvedeno leta 1992 ter kasneje spremenjeno, dejstvo, da prvi sporazum ni bil priglašen, vpliva tudi na zakonitost drugega.

26.      Glede kvalifikacije spornega ukrepa v smislu državne pomoči iz člena 87(1) ES je Sodišče prve stopnje predhodno zavrnilo zgoraj navedeni ugovor Komisije o nedopustnosti, z obrazložitvijo, da se je mogoče na pravnomočnost razsojene stvari, povezano s predhodno sodbo, sklicevati le, če se je prejšnja tožba, na podlagi katere je bila izdana zadevna sodba, nanašala na iste stranke in isti predmet ter opirala na isto pravno podlago. V obravnavani zadevi naj ti pogoji ne bi bili izpolnjeni.(13)

27.      Vsebinsko pa je bila preučitev Komisije potrjena.

28.      Sodišče prve stopnje je namreč menilo, prvič, da številni elementi dokazujejo, da Diputación novega sporazuma ni sklenil zato, da bi zadostil dejanskim potrebam. Po njegovem mnenju „samo dejstvo, da država članica nabavi blago in storitve po tržnih pogojih, ne zadošča za dokaz, da je ta posel trgovska transakcija, opravljena pod pogoji, ki bi jih sprejel zasebni vlagatelj […], če se izkaže, da država dejansko ne potrebuje tega blaga in storitev. […] To, da mora država članica nujno dokazati, da je nabava blaga ali storitev, ki jo je opravila, običajen trgovski posel, velja tem bolj, kadar kot v obravnavani zadevi, gospodarski subjekt ni bil izbran z javnim razpisom, o katerem bi bila javnost v zadostni meri seznanjena […]“(14) Ker v obravnavanem primeru navedena potreba ni bila dokazana, je lahko Komisija upravičeno sklenila, da je družba P&O z novim sporazumom pridobila gospodarsko korist.(15)

29.      Poleg tega je po mnenju Sodišča prve stopnje Komisija pravilno ugotovila, da ima zadevni ukrep potencialne učinke izkrivljanja konkurence in da lahko prizadene trgovino med državami članicami.(16)

30.      Glede domnevne kršitve lastninske pravice iz člena 295 ES je Diputación zatrjeval, da je bila s sporno odločbo neupravičeno omejena njegova sposobnost sklepanja pogodb in da mu je bila odvzeta lastninska pravica v zvezi z vozovnicami, ki jih je zakonito kupil. Vendar je Sodišče prve stopnje na ta očitek odgovorilo, da učinek člena 295 ES ni ta, da lastninskopravno ureditev, veljavno v državah članicah, odvezuje od upoštevanja temeljnih načel Pogodbe, in da zato ne more omejevati obsega pojma državne pomoči iz člena 87(1) ES.(17)

31.      Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za sporni ukrep ni mogoče šteti, da je združljiv s skupnim trgom na podlagi člena 87(2)(a) ES, ker pomoč ni bila dodeljena posameznim potrošnikom in brez diskriminacije glede na izvor storitev, ampak le v korist družbe P&O.(18)

32.      V zvezi z zatrjevano kršitvijo postopkovnih pravil se Sodišče prve stopnje ni strinjalo z očitkom Diputación, da Komisija od španskih organov ni zahtevala vseh pojasnil ali obrazložitev, potrebnih za njeno odločitev. Po njegovem mnenju se je ta očitek opiral na nepravilno razlago sporne odločbe, saj se deli te odločbe, ki jih je Diputación prerekal, niso nanašali na dejansko pomanjkanje informacij, ampak na drugačno presojo Komisije glede dokazov, ki so jih predložili španski organi med upravnim postopkom.(19)

33.      Sodišče prve stopnje je nato preučilo in zavrnilo trditve obeh tožečih strank o domnevni kršitvi načel zaupanja v pravo in dobrega upravljanja v zvezi z izterjavo pomoči, odrejeno s sporno odločbo.

34.      Sodišče prve stopnje je glede kršitve načela zaupanja v pravo najprej ugotovilo, da sicer ni mogoče vnaprej izključiti možnosti prejemnika nezakonite pomoči, da se sklicuje na izjemne okoliščine v utemeljitev svojega zaupanja, da je bila pomoč dodeljena pravilno. Vendar se organi, ki so dodelili to pomoč in pri tem kršili obveznost priglasitve, ne morejo sklicevati na prejemnikovo zaupanje v pravo, da bi se izognili obveznosti sprejetja ukrepov, potrebnih za izvršitev negativne odločbe Komisije. Prav tako in torej nezakonito pa je ravnal Diputación.(20)

35.      Sodišče prve stopnje je nadaljevalo z ugotovitvijo, da po drugi strani družba P&O, ki se je sicer sklicevala na dejstvo, da je Komisija najprej sprejela pozitivno odločbo, ob tem ni navedla nobene druge izjemne okoliščine, iz katere bi lahko izhajalo njeno upravičeno zaupanje v zakonitost pomoči. Če bi sprejeli stališče, da predhodna pozitivna odločba Komisije o državni pomoči – ki je bila izpodbijana v roku za vložitev tožbe, določenem v členu 230 CE, in ki jo je sodišče Skupnosti razglasilo za nično – samodejno prepreči izterjavo nezakonite pomoči, bi bil presoji sodišča Skupnosti glede zakonitosti teh odločb odvzet vsak uporaben učinek. Sodišče prve stopnje, ki se je pri tem sklicevalo na sodbo Sodišča z dne 14. januarja 1997 v zadevi Španija proti Komisiji,(21) je menilo, da bi bila tako podjetjem, konkurenčnim prejemniku pomoči, odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva proti zanje neugodnim odločbam Komisije(22). Zato je zavrnilo tudi trditve družbe P&O, ki so se nanašale na njeno upravičeno pričakovanje.

36.      Glede domnevne kršitve načela dobrega upravljanja je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s tem očitkom tožeča stranka grajala ravnanje Komisije v okviru preiskave obravnavane zadeve, da bi v resnici dosegla vnovično razpravo o nezakonitosti pomoči. Zato je ta očitek zavrnilo, pri čemer se je sklicevalo na preučitev, ki jo je predstavilo v okviru iste sodbe glede vprašanja nezakonitosti pomoči.(23)

37.      Sodišče prve stopnje je nato preučilo domnevno kršitev člena 88 ES in zavrnilo razlago Diputación, v skladu s katero bi bilo treba šteti, da je bila pomoč odobrena posredno, ker v zvezi z zadevnim ukrepom v dveh mesecih po razglasitvi sodbe BAI ni bil začet postopek iz člena 88 ES. Sodišče prve stopnje je na podlagi sodne prakse v zadevi Lorenz(24) sklenilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji za ugotovitev, da je bila pomoč odobrena posredno(25).

38.      Nazadnje je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da razlog, ki ga je uveljavljala družba P&O v zvezi z domnevno nezadostnostjo obrazložitve, očitno ni utemeljen.(26)

Postopek pred Sodiščem

39.      Družba P&O (zadeva C-442/03 P) in Diputación (zadeva C‑471/03 P) s pritožbama, vloženima 17. oktobra 2003 in 10. novembra 2003, izpodbijata ugotovitve Sodišča prve stopnje. Družba P&O Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje glede člena 2 sporne odločbe. Diputación pa Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, in če stanje spora to dopušča, samo odloči o vsebini zadeve ter razglasi za nično odločbo Komisije (ali, podredno, razglasi za ničen le njen člen 2). Diputación v nasprotnem primeru predlaga, naj se sodba Sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

40.      Tem predlogom nasprotuje Komisija, ki je odgovorila na tožbo v obeh postopkih ter Sodišču predlaga, naj pritožbi zavrne in pritožnikoma naloži plačilo stroškov. Poleg tega je treba dodati, da je Diputación vstopil v postopek, ki ga je začela družba P&O, v podporo njenim predlogom in da je – vzporedno – tudi družba P&O intervenirala v postopku, ki ga je začel Diputación, v podporo njegovim predlogom.

41.      S sklepom Predsednika Sodišča z dne 7. junija 2005 sta bili zadevi združeni za ustni postopek ter izdajo skupne sodbe. Stanke so stališča predstavile na obravnavi 22. septembra 2005.

III – Pravna presoja

Uvod

42.      Pritožnika navajata več pritožbenih razlogov proti sodbi Sodišča prve stopnje, ki jih bom podrobneje obravnaval v nadaljevanju. Pred tem pa moram zavzeti stališče glede dvomov Komisije v zvezi z dopustnostjo pritožbe, ki jo je vložil Diputación, to je dvomov, ki so bili na obravnavi bolje pojasnjeni in opredeljeni kot formalni ugovor nedopustnosti zaradi prepozne vložitve te pritožbe.

Zatrjevana prepozna vložitev pritožbe Diputación

43.      V zvezi s tem naj najprej povem, da Diputación ob vložitvi pritožbe ni izbral naslova za vročanje v Luxembourgu, ampak na sedežu svojih odvetnikov v kraju Bilbao, Španija, in je soglašal, da se vročitev pisanj opravi po telefaksu. Ob upoštevanju tega naj spomnim, da je Sodišče prve stopnje sodbo razglasilo 5. avgusta 2003 in da je Diputación istega dne objavil tiskovno sporočilo, v katerem je javno izjavil, da namerava sodbo izpodbijati. Sodno tajništvo Sodišča prve stopnje je po razglasitvi sodbe in v skladu z določbami Poslovnika poslalo overjen prepis sodbe s priporočeno pošiljko s povratnico, ki je bila pri poštnem uradu v Luxembourgu oddana naslednji dan, to je 11. avgusta 2003. Kot je razvidno s povratnice, je bil dopis na naslovu, ki ga je izbral pritožnik, vročen 1. septembra 2003. Diputación je torej menil, da začne pritožbeni rok teči s tem dnem in je pritožbo vložil 10. novembra 2003. Izvoda sodbe, vročena Komisiji in družbi P&O, sta naslovnika prejela 13. in 14. avgusta 2003, pritožba družbe P&O pa je bila, kot navedeno, vložena 17. oktobra 2003.

44.      Komisija ugovarja, da je bila pritožba Diputación vložena prepozno glede na določbo iz člena 100(2), drugi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje.(27)

45.      Po njenem mnenju, če sem prav razumel, je sicer res, da je v zadnjem stavku te določbe navedeno tudi, da se domneva, da je bila pošiljka vročena desetega dne po oddaji te pri poštnem uradu v Luxembourgu, razen v določenih okoliščinah („razen če je iz povratnice razvidno, da […]“). Vendar naj bi ta izjema veljala le, če je datum, na kateri je bila pošiljka dejansko prejeta, predhoden glede na domnevani datum prevzema. Nasprotna razlaga naj bi povzročila položaj pravne negotovosti, saj bi lahko naslovnik pošiljke v nedogled odlašal z njenim prevzemom, s čimer bi se lahko neskončno odmikal tudi datum, s katerim začne teči rok za vložitev pritožbe.

46.      Vendar Komisija ob tem navaja predvsem, da je bilo v obravnavanem primeru povsem očitno, da se je Diputación s sodbo sodišča prve stopnje seznanil bistveno pred 1. septembrom 2003. To naj bi med drugim dokazovalo tiskovno sporočilo, ki ga je prav Diputación objavil istega dne, kot je bila sprejeta sodba, in dejstvo, da je bilo besedilo sodbe objavljeno na spletni strani. Pritožnik naj bi torej kršil dolžnost skrbnega ravnanja, ki jo imajo vse stranke v sodnem postopku, in namenoma odlagal s prevzemom pošiljke (in torej s podpisom povratnice), da bi imel na voljo daljši rok za pripravo pritožbe.

47.      Diputación odgovarja, da je pritožbo vložil v roku, in sicer ob upoštevanju datuma dejanskega prevzema prepisa sodbe in rednega roka za vložitev pritožbe (dva meseca) ter dodatnih dni, odobrenih glede na oddaljenost izbranega naslova za vročanje pisanj. Pritožnik se v podporo temu stališču sklicuje prav na člen 100(2), drugi pododstavek, zadnji stavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje, v skladu s katerim ima po njegovi razlagi datum dejanskega prevzema prednost pred domnevanim datumom prevzema.

48.      Naj predhodno spomnim, da je s členom 100(2), prvi pododstavek, urejen le način vročanja tistih pisanj, ki se načeloma lahko pošljejo po telefaksu ali z drugimi tehničnimi sredstvi, pri čemer je v njem izrecno določeno, da se ta način vročanja ne uporablja za sodbe in sklepe Sodišča prve stopnje.

49.      V drugem pododstavku te določbe (na katerega se sklicujeta pritožnik in Komisija) pa je, kot že navedeno, določeno, da se takrat, kadar zaradi – med drugim – „vrste […] akta“ (sodbe ali sklepa) prenos po telefaksu ali z drugimi tehničnimi sredstvi ni izvedljiv, vročitev opravi po postopku iz odstavka 1 tega člena, ki bi ga lahko opredelili kot redni postopek, to je s priporočeno pošiljko s povratnico, o čemer se naslovnika obvesti po telefaksu ali s katerim drugim tehničnim sredstvom sporočanja. Ko je to opravljeno, se šteje, da je priporočena pošiljka vročena naslovniku desetega dne po oddaji te pri poštnem uradu v Luxembourgu (če, seveda, naslovnik nima naslova za vročanje v tej državi), razen če je s povratnice razvidno, da je bila pošiljka prejeta na drug dan.

50.      Domnevo iz člena 100(2), drugi pododstavek, je torej treba razlikovati od domneve iz člena 44(2), tretji pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje, v skladu s katerim se šteje, da je vročitev pravilno opravljena z oddajo priporočene pisemske pošiljke pri poštnem uradu v Luxembourgu.(28)

51.      Prva namreč velja, kadar kljub soglasju, da se vročitev procesnih aktov opravi po telefaksu ali z drugim tehničnim sredstvom, tak prenos ni izvedljiv zaradi, med drugim, vrste akta (sodbe ali sklepa).(29) Druga pa se upošteva, kadar tožeča stranka ni spoštovala formalnih zahtev iz člena 44(2), prvi in drugi pododstavek, to je, kadar ni izbrala naslova za vročanje v Luxembourgu niti ni soglašala s sprejemanjem vročitev po telefaksu ali s katerim drugim tehničnim sredstvom sporočanja.(30)

52.      V obravnavani zadevi Diputación, kot sem že navedel, ni izbral naslova za vročanje v Luxembourgu, vendar je soglašal s sprejemanjem vročitev po telefaksu ali s katerim drugim tehničnim sredstvom. Uporabiti je torej treba člen 100(2), drugi pododstavek.

53.      Po tem pojasnilu je treba ob upoštevanju navedene določbe opredeliti še, pod katerimi pogoji ne velja domneva, da je priporočena pošiljka naslovniku vročena desetega dne po oddaji te pri poštnem uradu v Luxembourgu. Ali je torej treba šteti, da ne velja v vseh primerih, kadar je s povratnice razvidno, da je bila pošiljka prejeta drug dan (kot trdi pritožnik), ali le takrat, kadar je ta datum predhoden glede na tistega, ki je določen ob upoštevanju navedene domneve (kot predlaga Komisija).

54.      Izmed teh dveh razlag se mi zdi prav gotovo prepričljivejša razlaga Diputación. Ta je namreč, prvič, skladnejša z besedilom določbe, ki v ničemer ne potrjuje sklepanja Komisije. Drugič in na splošno pa moram ugotoviti, da ima oseba, ki vlaga pravno sredstvo, če je na podlagi postopkovnih določb upravičena do določenega roka, pravico, da tega uveljavlja in da ga uveljavlja v celoti, razen če v zvezi s tem ne obstajajo izrecne izjeme. Roki za vložitev pravnega sredstva so določeni tudi s ciljem varovanja pravice do obrambe; predlogi, katerih namen je omejevanje te pravice, morajo temeljiti na zanesljivejši pravni podlagi, kot je posredna in celo prisiljena razlaga določenega stavka, katerega besedilo je povsem drugačno.

55.      Kakor koli, menim, da ob upoštevanju splošnih načel niti morebitne objektivne negotovosti, ki bi lahko obstajale v zvezi s tem vprašanjem, ne bi mogle vplivati v škodo pritožnika in njegove pravice do obrambe ter da bi bilo treba tudi v tem primeru dati prednost tisti razlagi, ki bi to pravico bolje varovala.

56.      Zato menim, da je treba šteti, da je pritožba Diputación vložena pravočasno in da je torej dopustna.

Pritožbeni razlogi

57.      Ob upoštevanju zgornjega pojasnila bom v nadaljevanju pritožbi preučil vsebinsko, najprej pa naj povem, da je družba P&O uveljavljala sedem pritožbenih razlogov, Diputación pa devet, pri čemer ti deloma sovpadajo s prvimi. Zato jih bom, če bo to mogoče, obravnaval skupaj.

58.      Začel bom s preučitvijo razlogov v zvezi z opredelitvijo, da je sporni ukrep državna pomoč (A), nadaljeval bom s tistimi, ki se osredotočajo na nepravilno razlago člena 88(3) ES (B), na koncu pa bom obravnaval razloge, ki se nanašajo na napake, ki naj bi jih storilo Sodišče prve stopnje pri uporabi prava (C).

A –    Pritožbeni razlogi v zvezi z opredelitvijo, da ima ukrep lastnost državne pomoči

59.      Diputación z več pritožbenimi razlogi nasprotuje predvsem trditvam Sodišča prve stopnje, ki potrjujejo sklepe iz sporne odločbe v zvezi z opredelitvijo, da je treba novi sporazum šteti za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.

1. Dopustnost teh razlogov

60.      Še pred vsebinsko obravnavo teh razlogov je treba odpraviti dvome glede njihove dopustnosti.

61.      Preveriti je treba zlasti, ali je lahko opredelitev, da je zadevni ukrep državna pomoč, še lahko predmet izpodbijanja pred sodiščem Skupnosti. Sodišče prve stopnje se je namreč v sodbi BAI v določenem smislu že izreklo o tem ukrepu, s tem da je za nično razglasilo odločbo z dne 7. junija 1995, s katero je bil ukrep odobren. Ker je stranke niso izpodbijale, je postala ta sodba dokončna in pravnomočna. Lahko bi se torej vprašali, ali je bila sodba BAI s tožbo, vloženo pri Sodišču prve stopnje, posredno izpodbijana in ali je bilo s tem kršeno načelo pravnomočnosti.

62.      Komisija je v okviru navedenega postopka dejansko formalno predložila prav tak ugovor, vendar z njim ni uspela, saj je Sodišče prve stopnje menilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso „pravnomočnost sodbe lahko preprečuje dopustnost tožbe, če se je prejšnja tožba, na podlagi katere je bila izdana zadevna sodba, nanašala na iste stranke in isti predmet ter opirala na isto pravno podlago“.(31) V obravnavani zadevi pa se je po mnenju Sodišča prve stopnje tožba, ki jo je vložil Diputación, nanašala na drugi akt in ne na tistega, ki je bil predmet sodbe BAI (gre za sporno določbo na eni in odločbo z dne 7. junija 1995 na drugi strani), poleg tega pa stranke v tem sporu niso bile iste kot stranke v postopku v zadevi BAI, saj v tem ni sodeloval Diputación.(32)

63.      Komisija takega ugovora v tem pritožbenem postopku ni predložila, in čeprav so bile stranke pozvane, naj predložijo stališča glede tega vprašanja, so trditve (nasprotujoče si) dejansko predstavile le na obravnavi.

64.      Menim, da Sodišče, čeprav nobena stranka v zvezi s tem ni predložila formalnega ugovora, lahko preizkusi, ali je bilo v obravnavani zadevi dejansko kršeno načelo pravnomočnosti. Sodišče ima namreč možnost, da v okviru pritožbenega postopka tudi takrat, kadar v vlogah to ni navedeno,(33) po uradni dolžnosti upošteva ugovor proti sodbi, izdani na prvi stopnji, če je to utemeljeno z razlogi javnega reda.

65.      Poleg tega opozarjam, da je bila ta pristojnost jasno potrjena v sodni praksi Sodišča in obširno obrazložena v sklepnih predlogih, ki jih je v zadevi Salzgitter predstavil generalni pravobranilec Jacobs, na čigar ugotovitve tu le napotujem.(34)

66.      Po drugi strani se mi zdi, da ni dvoma, da je spoštovanje pravnomočnosti eno izmed tistih vprašanj javnega reda, ki jih lahko Sodišče kadar koli preizkusi po uradni dolžnosti. Gre namreč za temeljno načelo pravnega reda Skupnosti, in ne le te, katerega spoštovanje je treba zagotoviti ne le in ne toliko zaradi interesa strank, ampak zaradi splošnega interesa.(35)

67.      Po tem pojasnilu se je torej treba vprašati, ali je v obravnavanem primeru navedeni ugovor utemeljen ter ali je Sodišče prve stopnje, s tem ko je ugotovilo, da je tožba dopustna, in se vnovič izreklo o tem, ali ima sporni ukrep lastnost pomoči, kršilo pravnomočnost v zvezi s sodbo BAI.

68.      V zvezi s tem naj najprej spomnim, da je Sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor stranke, ker je menilo, da pogoji za uveljavljanje obstoja pravnomočnosti razsojene stvari, zahtevani v sodni praksi, niso podani. Natančneje, ugotovilo je, da stranke v obeh postopkih niso iste in da enako velja za njun predmet.

69.      Glede prvega vidika ugotavljam, da Diputación dejansko ni bil stranka v postopku, v katerem je bila izdana sodba BAI, in da je zadevne javne interese branila španska vlada, ki je intervenirala v podporo predlogom Komisije, tožene stranke v tem postopku. Lahko bi torej ugovarjali, da je sicer res, da gre v obeh primerih za javna organa iste države, ki sta pred Sodiščem prve stopnje zagovarjala stališča organa, ki je dodelil pomoč, vendar je res tudi, da gre za različna pravna subjekta. Kljub temu moram priznati, da nisem prepričan, ali je ta ugovor res odločilen, zlasti če bi navedeno razliko upravičevale morebitne locus standi omejitve za Diputación v prvem postopku.

70.      Odločilen se mi torej zdi preizkus drugega pogoja. Dejansko se zdi, da je tudi izid tega preizkusa na prvi pogled očiten, saj sta bili odločbi, izpodbijani v dveh postopkih, formalno različna akta. Vendar menim, da je vprašanje bolj zapleteno.

71.      Opozoriti namreč moram, da pojma „isti predmet“ „ni mogoče zožiti na formalno identiteto dveh zahtevkov“,(36) zlasti ne takrat, kadar gre, kot v tem primeru, za izpodbijani akt, saj se navedeni pojem ne navezuje toliko na to identiteto, temveč na identiteto pravnega vprašanja, postavljenega sodišču. Glede tega bo namreč odločeno s sodbo in glede tega bo veljala pravnomočnost.

72.      Ob upoštevanju takšne razlage je mogoče razložiti, zakaj mora Komisija po mnenju Sodišča pri sprejemanju ukrepov na podlagi člena 233 ES, potrebnih „za uskladitev [s sodbo o razglasitvi ničnosti] in za njeno polno izvršitev, […] upoštevati ne le izrek sodbe, ampak tudi obrazložitev, iz katere izrek izhaja in ki je njegova potrebna podlaga […] Ta obrazložitev namreč […] razkriva natančne razloge za nezakonitost, ugotovljeno v izreku, ki jih mora zadevna institucija upoštevati pri nadomestitvi ničnega akta“.(37)

73.      V obeh postopkih, ki sta pomembna za to zadevo, je bilo sporno vprašanje na videz vsebinsko enako. Tako kot v sodbi BAI je bila namreč tudi v novem postopku predmet tožbe veljavnost določenega (in v dveh postopkih različnega) akta, o kateri je moralo presoditi sodišče, vendar se je dejansko in skupno pravno vprašanje, ki je bilo sporno, to je tisto, o katerem menim, da je odločilo sodišče, nanašalo na presojo Komisije glede spornega ukrepa, ob upoštevanju določbe iz 87(1) ES, potrebno za ugotovitev, ali je sporazum v obeh primerih mogoče opredeliti kot državno pomoč ali ne.

74.      Prav na podlagi te presoje je bil akt s sodbo BAI razglašen za ničen in načeloma bi morali biti pravni razlogi, na katere se je opirala ta odločitev, zavezujoči za Sodišče prve stopnje tudi v naslednjem postopku, v katerem je moralo presoditi o odločbi, ki je natančno sledila navedbam iz sodbe BAI.

75.      Ob upoštevanju tega pa moram opozoriti, da se Komisija po sodbi BAI ni omejila le na vnovično izdajo istega akta z novo obrazložitvijo, ki bi bila v skladu s to sodbo. Formalni postopek preiskave iz člena 88(3) ES v zvezi s spornim ukrepom je začela, da bi se „zainteresiranim strankam omogočilo, da predložijo pripombe o stališču, ki ga [je] Komisija namerava[la] sprejeti [glede sporazuma] ob upoštevanju sodbe Sodišča prve stopnje“.(38) Kot izhaja iz besedila izpodbijane sodbe, so v tem postopku družba P&O, baskovski organi in družba BAI dejansko predložili dodatne pripombe in informacije v zvezi s spornim ukrepom.(39)

76.      Ne glede na obveznost Komisije, da spoštuje sodbo BAI, pa je ta očitno morala preučiti tudi morebitna nova ali dodatna dejstva, ki so jih predložili subjekti, ki so sodelovali v postopku (na primer dodatne spremembe ukrepa, sprememba upoštevnega gospodarskega in/ali zakonodajnega okvira itd.), to je dejstva, ki iz očitnih razlogov v predhodni sodbi niso mogla biti upoštevana, vendar bi lahko vplivala na drugačne končne ugotovitve Komisije.

77.      Če so torej stranke dejansko predložile nadaljnje elemente(40) in če jih je Komisija dejansko upoštevala(41) v okviru formalnega postopka preiskave, je moralo te novosti upoštevati tudi Sodišče prve stopnje in zato vnovič preučiti zadevno vprašanje. In sicer ne glede na predhodno sodbo BAI, saj kot je večkrat spomnilo Sodišče, „se pravnomočnost razsojene stvari [sodbe sodišča Skupnosti] nanaša izključno na vprašanja o dejanskem stanju ali pravna vprašanja, o katerih je bilo dejansko ali nujno odločeno s sodbo“.(42)

78.      Zato menim, da je bila lastnost spornega ukrepa upravičeno vnovič preučena v izpodbijani sodbi. Ta ugotovitev velja toliko bolj, ker bi bila sicer strankam tega postopka in zlasti Diputación odvzeta možnost sodnega varstva, saj sodišče Skupnosti ne bi preizkusilo presoje Komisije o dodatnih elementih, ki so jih predložile stranke.

79.      Menim torej, da je bila odločitev Sodišča prve stopnje glede tega vprašanja pravilna. Zato Sodišču predlagam, naj ugotovi, da so pritožbeni razlogi pritožnikov dopustni.

2. Vsebinska presoja

80.      Glede na zgornje ugotovitve je torej treba pritožbene razloge, ki se nanašajo na razlago člena 87(1) ES, preučiti tudi vsebinsko.

81.      V zvezi s tem naj spomnim, da po mnenju pritožnikov Sodišče prve stopnje pri razlagi te določbe ni pravilno uporabilo prava, ker:

(a)       je v okviru preučitve, ali so španski organi ravnali enako, kot bi ravnal zasebni vlagatelj v tržnih razmerah, upoštevalo merilo potrebnosti posega javnih organov, ki ni v ničemer povezano z načelom zasebnega vlagatelja;

(b)       je nepravilno štelo, da Diputación ni izkazoval potrebe po nakupu vozovnic;

(c)       ni ugotovilo napake v sporni odločbi v zvezi s tem, da ni bila opravljena gospodarska analiza prednosti, ki jih je omogočil ukrep zaradi zneskov, že nakazanih družbi P&O;

(d)       je ugotovilo, da Komisiji ni treba oceniti dejanskega vpliva državnega ukrepa na trgovino med državami članicami in na konkurenco.

82.      V nadaljevanju bom obravnaval posamezne očitke.

(a)       Merilo potrebnosti posega javnih organov

83.      Kot sem že navedel, Diputación zatrjuje predvsem, da Sodišče prve stopnje ni pravilno razložilo člena 87(1) ES, ker je menilo, da mora za uporabo znanega načela zasebnega vlagatelja preveriti, ali je v obravnavanem primeru zadevni javni organ izkazoval resnično potrebo po blagu ali storitvah, ki jih je nabavil.

84.      Pritožnik namreč meni, da bi se bilo treba za pravilno uporabo navedenega načela opreti le na ceno nabavljenega blaga ali storitev in na preizkus, ali ta ustreza tržnim cenam, saj je mogoče te podatke objektivno preveriti. Merilo, ki mu pritožnik nasprotuje in ga ni mogoče zaslediti v sodni praksi Sodišča, pa naj bi privedlo do subjektivne presoje vzrokov in razlogov javnih posegov. Še več, povzročilo naj bi, da bi morale države članice Komisijo obveščati o vseh svojih nabavah blaga in storitev ter dokazati, da te resnično potrebuje.

85.      Komisija pa trdi, da je ugotovitev o očitni nepotrebnosti nakupa merilo, ki je povsem upoštevno pri uporabi preizkusa, ali bi zasebni gospodarski subjekt ravnal enako. Nabava očitno nepotrebnega blaga ali storitev naj bi bila namreč taka, da podjetju dobavitelju omogoči pomembno gospodarsko prednost v smislu člena 87(1) ES.

86.      Naj začnem z opozorilom, da je mogoče ob uporabi znanega načela zasebnega vlagatelja ugotoviti, ali je razlog za javni poseg izključno tržna logika in ali poseg ni namenjen omogočanju prednosti določenim podjetjem, kar ima učinke izkrivljanja konkurence na skupnem trgu. Kot je znano, je v ustaljeni sodni praksi Skupnosti pojasnjeno, da je treba za ugotovitev, ali je javni poseg državna pomoč, preveriti, ali bi v podobnih okoliščinah tudi zasebni gospodarski subjekt sklenil zadevni gospodarski posel pod enakimi pogoji, kot ga je sklenil javni organ.(43)

87.      Nič ne dokazuje, da bi se morala Komisija, zato da bi popolno in ustrezno opravila ta preizkus, osredotočiti izključno na „pravo“ (ali tržno) ceno blaga ali storitev, ki jo je za nakup plačal javni organ, ter da bi morala popolnoma zanemariti roke, pogoje in druge okoliščine, v katerih je bil sklenjen nabavni posel. Nasprotno, zdi se mi, da je mogoče le ob preučitvi vseh teh dejavnikov ugotoviti, ali je zadevni gospodarski posel pravilen ali pa je njegov namen omogočiti gospodarsko prednost, ki jo prepoveduje člen 87(1) ES. Za načelo zasebnega vlagatelja je torej pomembno, da tržni logiki ne ustreza (le) cena, ampak tudi posel v celoti.

88.      Očiten dokaz za to je, da bi bila odločitev javnega organa za nabavo blaga ali storitev, čeprav bi nabavna cena na prvi pogled ustrezala tržni, v nasprotju z načelom zasebnega vlagatelja, če bi bili plačilni roki (ali drugi pogoji) za dobavitelja bistveno ugodnejši od tistih, ki običajno veljajo na trgu. Enako velja tudi, če je nabava – kot v obravnavanem primeru – sicer opravljena po tržni ceni, vendar količine bistveno presegajo potrebe, s tem pa je podjetju dobavitelju omogočeno nesorazmerno povečanje obsega njegovega prometa. Kot je namreč poudarila Komisija, noben zasebni gospodarski subjekt ne bi nabavil blaga ali storitev, ki jih dejansko ne bi potreboval.

89.      Zato menim, da je Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da „samo dejstvo, da država članica nabavi blago in storitve po tržnih pogojih, ne zadošča za dokaz, da je ta posel trgovska transakcija, opravljena pod pogoji, ki bi jih sprejel zasebni vlagatelj, ali, povedano drugače, da je običajen trgovski posel, če se izkaže, da država dejansko ne potrebuje tega blaga in storitev“.(44)

90.      Seveda moram priznati, da ni vselej lahko objektivno preveriti potrebo javnih organov po nabavi določenega blaga ali storitev; vendar je res tudi, da je takrat, kadar je to mogoče, dejstvo, da te potrebe ni, jasen pokazatelj, da zadevna nabava ni običajen trgovski posel.

91.      V obravnavani zadevi, na primer, dejavniki, ki jih je upoštevalo Sodišče prve stopnje (nizek odstotek uporabe vozovnic, odpoved javnih organov, da bi kupili vozovnice za druge geografske destinacije, ki so potencialno zanimivejše, v korist izključno zadevni liniji družbe P&O),(45) potrjujejo, da Diputación v resnici ni potreboval tolikšne količine vozovnic, kot jih je kupil od družbe P&O.

92.      Glede dejstva, ki ga je poudaril pritožnik, da bi lahko obravnavano merilo povzročilo preveliko breme za države članice, ker bi morale Komisijo obveščati o vseh svojih nabavah blaga ali storitev, pa odgovarjam, da bi bilo obveščanje potrebno le, kadar bi ukrep zaradi posebnih okoliščin podjetjem, ki bi sklenila pogodbe, lahko omogočil gospodarske ugodnosti, ki jim jih zasebni pogodbenik ne bi odobril. Povedano drugače, javni organi morajo v vsakem posameznem primeru presoditi, ali pogodba temelji na tržnih pogojih ali ne. Zdi pa se, da se ta presoja ne razlikuje od tiste, ki jo morajo opraviti, kadar se na primer odločajo o kapitalski naložbi v določeno gospodarsko družbo ali o prodaji javne lastnine zasebnikom.

93.      Iz teh razlogov menim, da je treba obravnavani pritožbeni razlog zavrniti.

(b) Zatrjevana potrebnost sporazuma

94.      Diputación meni, da je Sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da novi sporazum ni bil sklenjen zaradi dejanske potrebe po nakupu vozovnic.

95.      Vendar pa Komisija uveljavlja nedopustnost tega očitka, saj nasprotuje presoji Sodišča prve stopnje, ki se nanaša na dejansko stanje.

96.      Dejansko je na podlagi člena 225 ES in člena 51 Statuta Sodišča pritožba zoper sodbo Sodišča prve stopnje „omejena na pravna vprašanja“ in zato v skladu z ustaljeno sodno prakso „Sodišče ni […] pristojno za ugotavljanje dejstev niti, načeloma, za presojo dokazov, na katera je Sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev o dejanskem stanju. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni ter če so bila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov spoštovana splošna načela prava in pravila postopka, ki veljajo zanje, je samo Sodišče prve stopnje pristojno, da presodi vrednost, ki jo je treba pripisati podatkom, ki so mu bili predloženi […] Ta presoja torej ne pomeni, z izjemo primera izkrivljanja teh podatkov, pravnega vprašanja, kot je to, ki je predloženo v nadzor Sodišču“.(46)

97.      Očitno se mi zdi, da je namen obravnavanega pritožbenega razloga, da bi Sodišče vnovič preučilo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo Sodišče prve stopnje, in dokaze, ki so bili temu predloženi, v zvezi s trditvijo, da Diputación ni imel potrebe po nakupu tako velikega števila vozovnic.

98.      Dodam naj, da se ob tem pritožnik ni skliceval niti na izkrivljanje dejstev, pri čemer menim, da je presoja Sodišča prve stopnje glede tega vprašanja v vsakem primeru rezultat natančne preučitve dokazov, ki so jih predložile tožeče stranke in Komisija.(47)

99.      Zato menim, da ta pritožbeni razlog ni dopusten.

(c) Očitek, da ni bila opravljena gospodarska analiza v zvezi z zneski, ki jih je Diputación že nakazal

100. Diputación z naslednjim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje nepravilno razložilo člen 87(1) ES, s tem da ni ugotovilo pomanjkljivosti odločbe Komisije, ker ta ne vsebuje gospodarske analize, s katero bi bilo preverjeno, ali so zneski, že nakazani družbi P&O v okviru izvajanja ukrepa, in zlasti tisti, ki se nanašajo na že uporabljene vozovnice, tej res omogočili gospodarsko prednost. Ti zneski naj bi bili namreč plačilo za prevozne storitve, ki jih je družba P&O dejansko opravila, zato naj jih ne bi bilo mogoče opredeliti kot ukrep pomoči.

101. Komisija nasprotno meni, da je sporna odločba vsebovala podrobno gospodarsko analizo o učinkih ukrepa.

102. Takoj naj povem, da se z očitkom pritožnika ne morem strinjati. Ob natančnejši preučitvi se namreč izkaže, da izhaja iz stališča, da bi morala Komisija, prvič, opraviti preučitev ex post o gospodarskih vplivih ukrepa, katerega izvajanje je bilo v nasprotju s Pogodbo (oziroma o vplivih že nakazanih zneskov), in drugič, v okviru svoje presoje umetno ločiti različne sestavine zatrjevane pomoči (pridobitev že plačanih vozovnic in pridobitev še ne plačanih vozovnic), čeprav gre za isti ukrep pomoči, ki je sicer razčlenjen na več delov.

103. Glede prve točke ugotavljam, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso ukrep pomoči praviloma preučiti s stališča možnosti, ki jih je imel organ, ki dodeljuje pomoč, pred izvajanjem ukrepa. Sodišče je namreč pojasnilo, da se je treba „za ugotovitev, ali je država članica ravnala ali ne kot skrben vlagatelj v tržnem gospodarstvu, […] postaviti v okoliščine obdobja, v katerem so bili ukrepi finančne pomoči sprejeti, da bi preučili, ali je bilo ravnanje države racionalno, zato se je torej treba vzdržati vsakršne presoje, oprte na kasnejši položaj“.(48)

104. V zvezi z drugo točko pa ugotavljam le, da je bil nakup vozovnic javnega organa od družbe P&O samo en trgovski posel. O gospodarskem vplivu in celovitem obsegu posla je bilo torej mogoče presoditi le s preučitvijo ukrepa v celoti. Od Komisije prav gotovo ni bilo mogoče zahtevati, naj opravi ločeno presojo različnih sestavin pomoči, da bi ugotovila, ali in v kolikšni meri so zneski, ki so že bili nakazani – in to celo v nasprotju s Pogodbo –, dejansko koristili družbi, ki jih je prejela.

105. Ob upoštevanju teh ugotovitev je torej treba zavrniti pritožbeni razlog v zvezi s pomanjkanjem presoje o gospodarski prednosti, ki so jo družbi P&O omogočili že nakazani zneski.

(d) Dejanski vpliv spornega ukrepa na trgovino znotraj Skupnosti in konkurenco

106. Diputación nazadnje Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno razložilo člen 87(1) ES, s tem da ni ugotovilo pomanjkljivosti sporne odločbe, ker ta ni vsebovala preučitve o dejanskem vplivu spornega ukrepa na trgovino znotraj Skupnosti in na konkurenco. Komisija naj bi se namreč po mnenju pritožnika glede tega vprašanja omejila le na domneve.

107. Vendar menim, da je trditev Komisije, da vsebuje odločba zadosten dokaz o učinkih spornega ukrepa, pravilna.

108. V skladu z ustaljeno sodno prakso Skupnosti namreč ni nujno, da je v odločbah s področja državnih pomoči, ki niso bile priglašene, vsebovana konkretna preučitev dejanskih posledic teh pomoči za konkurenco in trgovino med državami članicami. Zahteva pa se, da Komisija glede na okoliščine posameznega primera dokaže, da ukrep grozi, da bo izkrivil konkurenco, in da je tak, da lahko prizadene trgovino med državami članicami.(49) Kot je poudarila Komisija, vsebujejo določeni odlomki sporne odločbe (zlasti točki 54 in 55) prav preučitev te vrste.

109. Po drugi strani, kot je pravilno ugotovilo Sodišče prve stopnje, ki se je pri tem sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, bi bile države članice, ki nakazujejo pomoč in pri tem kršijo obveznost priglasitve, če bi morala Komisija v odločbi vsakokrat dokazati obstoj dejanskih posledic že dodeljenih pomoči, v prednosti pred državami, ki jo redno obveščajo o načrtih pomoči, saj bi bilo dokazno breme v prvem primeru težje kot v drugem.(50)

110. Glede na zgornje ugotovitve menim, da pritožbeni razlogi v zvezi z razlago Sodišča prve stopnje člena 87(1) ES deloma niso dopustni in deloma niso utemeljeni.

B –    Pritožbeni razlogi v zvezi z nepravilno razlago člena 88(3) ES

111. Kot že navedeno, oba pritožnika Sodišču prve stopnje očitata tudi, da ni pravilno razložilo člena 88(3) ES, ker je:

(a)       novi sporazum opredelilo kot nezakonito pomoč;

(b)       ugotovilo, da sta se prvotni sporazum in novi sporazum nanašala na samo eno pomoč, uvedeno in izvedeno leta 1992.

112. V nadaljevanju bom torej preučil posamezne pritožbene razloge.

(a) Zakonitost spornega ukrepa

113. Družba P&O in Diputación z več trditvami, ki v večjem delu sovpadajo, Sodišču prve stopnje očitata, da je nepravilno presodilo, da dopisa z dne 27. marca 1995 ni mogoče šteti za veljavno priglasitev v smislu Pogodbe.

114. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je novi sporazum le sprememba prvotnega sporazuma, in sklenilo, da se oba sporazuma nanašata na samo eno pomoč, uvedeno in izvedeno leta 1992. Poleg tega je opredelilo več dejavnikov, iz katerih naj bi izhajalo, da namen dopisa z dne 27. marca 1995 ni bila uradna priglasitev novega sporazuma. To ugotovitev naj bi podpirala zlasti dejstva, da dopis ni bil poslan na Generalni sekretariat Komisije, temveč določenemu uradniku; da se pošiljatelj v dopisu ni izrecno skliceval na člen 88(3) ES; da v njem ni bila navedena referenčna številka „NN 40/93“, ki jo je uporabila Komisija v spisu v zvezi s prvotnim sporazumom.

115. Kot sem torej navedel, pritožnika tak sklep izpodbijata. Menita namreč, da se ta opira na elemente, ki nimajo dokazne vrednosti, in da celo zanemarja navedbe, iz katerih izhaja nasprotno. Zlasti naj ne bi upošteval dejstva, ki je po mnenju pritožnikov zelo pomembno, da so odvetniki družbe P&O zadevni dopis poslali s soglasjem španskih organov.

116. Pritožnika menita, da je bila priglasitev ukrepov pomoči s strani zasebnih subjektov v času dejanskega stanja dopustna. In sicer zato, ker, prvič, v Pogodbi ni določeno, kateri subjekti lahko začnejo postopek iz člena 88(3), in drugič, ker je bila omejitev, v skladu s katero velja člen 2 Uredbe št. 659/1999 le v korist držav članic, uvedena pozneje glede na dejansko stanje, zaradi česar naj ne bi bila upoštevna za obravnavano zadevo.

117. Družba P&O pojasnjuje, da bi bilo treba – če je bila pomoč zakonito priglašena – v zadevnem primeru v celoti upoštevati ugotovitve iz sodne prakse Lorenz.(51) Ker Komisija, potem ko je Sodišče prve stopnje razglasilo, da je odločba z dne 7. junija 1995 nična, ni zavzela stališča glede spornega ukrepa v dveh mesecih po izdaji te sodbe, bi bilo treba torej šteti, da je bila pomoč posredno odobrena.

118. Družba P&O nadaljuje, da Komisija – tudi če bi sprejeli stališče, da novi sporazum ni bil pravilno priglašen – ob upoštevanju načela estoppel ne bi več mogla ugovarjati, da priglasitev ni bila pravilna. Ker namreč tega ni nikoli očitala španskim organom med upravnim postopkom, ti napake niso odpravili, kar bi sicer lahko storili z uradno priglasitvijo ukrepa.

119. Komisija, ki se s presojo Sodišča prve stopnje strinja, odgovarja, da že narava postopkov za nadzor državnih pomoči in posredno tudi sodna praksa Sodišča, še zlasti navedena sodna praksa Lorenz, potrjujeta stališče, da lahko načrte za dodeljevanje pomoči priglasijo le države članice.(52) Poleg tega poudarja dejstvo, da dejavniki, ki jih je Sodišče prve stopnje opisalo v točkah od 64 do 68 izpodbijane sodbe (navedeni zgoraj v točki 114), popolnoma utemeljujejo sklep, da Komisija dopisa z dne 27. marca 1995 ni nikoli obravnavala kot pravo in pravilno priglasitev.

120. Tudi sam se vnovič ne morem strinjati s trditvami pritožnikov.

121. Najprej naj pojasnim, da je – kot sem že nakazal – vprašanje o tem, ali je lahko priglasitev, ki jo opravijo subjekti, različni od državnih organov, veljavna v smislu člena 88(3) ES, danes rešeno na podlagi člena 2 Uredbe št. 659/1999, v katerem je določeno, da „mora zadevna država članica vsak načrt za dodeljevanje nove pomoči pravočasno prijaviti Komisiji“.(53) Vendar je sporno, kakšen je bil položaj pred uveljavitvijo te določbe, saj je bilo v členu 88(3) ES določeno le, da mora biti „Komisija […] obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe“.

122. Tudi ob domnevi, da iz besedila te določbe ni mogoče izpeljati rešitve tega problema, pa menim, da iz celovite in sistematične razlage člena 88 izhaja, da je treba možnost priglasitve, ki bi jo opravili subjekti, različni od državnih organov, tudi ob dejanskem stanju izključiti. Člen 88 je namreč, tako kot druge določbe Pogodbe s področja državnih pomoči, v celoti osredotočen na razmerje med državo članico in Komisijo.

123. Poleg tega – kot je poudarilo Sodišče v sodbi SFEI, izdani pred sprejetjem Uredbe št. 659/1999 – „je naslovnica obveznosti priglasitve in prepovedi takojšnjega izvajanja načrtov pomoči, določenih v členu [88(3)], država članica [in] odločba, s katero Komisija ugotovi nezdružljivost pomoči in pozove k njeni odpravi v določenem roku, je vselej naslovljena nanjo“.(54)

124. Po drugi strani ugotavljam, da so bili v sodni praksi Skupnosti, ki je sedaj v veliki meri uzakonjena z Uredbo št. 659/1999,(55) potencialni upravičenci do pomoči vselej opredeljeni le kot „zainteresirane stranke“ v postopku, katerih položaj se ne razlikuje bistveno od položaja zainteresiranih tretjih subjektov (na primer konkurentov upravičenca). V pred kratkim izdani sodbi v zadevi Acciaierie di Bolzano je Sodišče zatrdilo, da imajo „[v] postopku za nadzor državnih pomoči […] zainteresirane osebe, ki niso zadevna država članica, le vlogo [predložitve pripomb po odprtju postopka formalne preiskave] in v zvezi s tem ne morejo neposredno zahtevati razprave v kontradiktornem postopku s Komisijo, kot je to določeno v korist navedene države članice. […] V nobeni določbi o postopku za nadzor državnih pomoči ni določeno, da bi imeli izmed zainteresiranih oseb upravičenci do pomoči posebno vlogo. V zvezi s tem je treba pojasniti, da postopek za nadzor državnih pomoči ni postopek, ki se začne ‚proti‘ upravičencu ali upravičencem do pomoči, iz česar bi izhajalo, da lahko ta ali ti uveljavljajo pravice, ki bi imele tak obseg, kot ga ima pravica do obrambe kot taka“.(56)

125. Zdi se mi torej, da lastnost postopkov s področja nadzora državnih pomoči izključuje možnost zasebnih subjektov, da priglasijo pomoč.

126. Iz tega v obravnavanem primeru izhaja, da za novi sporazum ni mogoče šteti, da gre za pomoč, ki je bila zakonito priglašena v smislu Pogodbe. Tega sklepa ne bi spremenila niti okoliščina, na katero se sklicuje pritožnik, da je bil novi sporazum priglašen Komisiji s soglasjem nacionalnih organov. Ti organi se namreč ne bi smeli izogniti obveznosti priglasitve, ki jim jo nalaga Pogodba, in dopustiti, da Komisijo o pomoči obvesti zasebni subjekt po neuradni poti.

127. Iz teh razlogov menim, da Sodišče prve stopnje ni storilo napake, s tem da je potrdilo preučitev Komisije glede tega vprašanja.

128. Glede ugovorov pritožnikov o dokazni vrednosti dejavnikov, na katere se je oprlo Sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da je bila pomoč takrat, ko je bila o njej obveščena Komisija, opredeljena kot nezakonita, naj povem le, da se ti ugovori nanašajo na presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje. Kot pa sem že navedel (glej zgoraj točko 96), Sodišče v okviru pritožbenega postopka ni pristojno za nadzor te presoje, razen če pritožniki uveljavljajo in dokažejo izkrivljanje dokazov, česar pa obravnavani pritožbi ne vsebujeta.

129. Komaj vredno omembe je, da je zaradi tega, ker pomoč ni bila priglašena, izključena kakršna koli možnost, da bi v tem postopku uporabili sodno prakso Lorenz, saj je znano, da se ta nanaša na pomoči, ki so jih nacionalni organi pravilno priglasili.

130. Nazadnje naj povem, da tudi glede trditve, utemeljene na tako imenovanem načelu estoppel,(57) oziroma glede zatrjevane izključitve možnosti Komisije, da družbi P&O očita nepravilnost priglasitve zaradi zgoraj navedenih okoliščin (glej zgoraj točko 118), menim, da jo je treba zavrniti, in sicer iz dveh razlogov.

131. Prvič, iz spisa ne izhaja, da bi Komisija kadar koli zatrdila, da je dopis z dne 27. marca 1995 mogoče šteti kot uradno priglasitev spornega ukrepa. Drugič, dejstvo, da je Komisija pravilno upoštevala informacije, vsebovane v tem dopisu, ne omogoča sklepa, da je štela, da gre pri tem za pravilno priglasitev. To, da Komisija v okviru preučitve pomoči pridobi in uporabi vse koristne informacije ne glede na njihov izvor (predložijo jih lahko državni organi, potencialni upravičenci do pomoči, konkurenti upravičencev itd.), je namreč ustaljena praksa.

132. Dodam naj še, da pritožnik ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega bi morala Komisija španske organe obvestiti, da obravnava novi sporazum kot pomoč, ki ni bila priglašena. Nasprotno, to, da dopis z dne 27. marca 1995 ni bil upoštevan kot uradna priglasitev, bi moralo biti navedenim organom očitno glede na več dejavnikov, na katere je pravilno opozorilo Sodišče prve stopnje (glej zgoraj točko 114).(58)

133. Zato je mogoče skleniti, da Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo prava, s tem da je menilo, da je treba novi sporazum opredeliti kot pomoč, ki ni bila priglašena. Sodišču torej predlagam, naj pritožbene razloge, ki se nanašajo na ta očitek, zavrne ali kot nedopustne ali kot neutemeljene.

(b) Enotnost ukrepa pomoči

134. Pritožnika poskušata z več očitki, ki v večjem delu sovpadajo, v bistvu dokazati, da je Sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravo, s tem da je štelo, da je novi sporazum sestavni del prvotnega sporazuma. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da „prvotni sporazum in novi sporazum pomenita samo eno pomoč, ki je bila uvedena in izvedena leta 1992“.(59

135. Podrobneje, pritožnika poleg ugovora, da sodna praksa, na katero se je sklicevalo Sodišče prve stopnje v podporo svojim ugotovitvam,(60) ni upoštevna, zatrjujeta, da iz člena 88(3) ES izhaja, da je treba načrte, namenjene spremembam pomoči, šteti kot „nove pomoči“. Posledično je treba po njunem mnenju šteti tudi, da je obveznost priglasitve spremenjene pomoči samostojna glede na obveznost priglasitve prvotne pomoči. Zato dejstvo, da pomoč prvotno ni bila priglašena, nikakor ne bi smelo vplivati na zakonitost spremembe pomoči, če je bila ta pravilno priglašena.

136. Pritožnika dodajata, da zaradi bistvenih razlik med sporazumoma ni mogoče skleniti – kot je to storilo Sodišče prve stopnje –, da „spremembe prvotnega sporazuma, ki izhajajo iz novega, [niso] vpliva[le] na vsebino pomoči, ki jo je uvedel prvotni sporazum“.(61)

137. Pritožnika nazadnje Sodišču prve stopnje očitata, da je izkrivilo naravo odločbe Komisije z dne 7. junija 1995, ker je zanemarilo zlasti dejstvo, da je bil njen obseg dvojen: s to odločbo se je namreč po eni strani končal postopek, začet v zvezi s prvotnim sporazumom, po drugi strani pa je bilo z njo ugotovljeno, da novega sporazuma ni mogoče opredeliti kot državno pomoč. Iz pravilne razlage te odločbe naj bi torej izhajalo, da je Komisija sporazuma obravnavala kot različna ukrepa.

138. Naj povem le, da se ti očitki opirajo na napačno izhodišče, da je bil novi sporazum pravilno priglašen. Ker pa sem to izhodišče ovrgel (glej zgoraj točke od 122 do 126), moram skleniti, da obravnavani razlogi niso utemeljeni. Čeprav bi namreč novi sporazum obravnavali ločeno od prvotne pomoči, ki ni bila priglašena, bi morali šteti, da gre za nezakonito pomoč, saj tudi ta ni bil priglašen v skladu s Pogodbo.

139. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev torej menim, da je treba obravnavane pritožbene razloge zavrniti.

C –    Pritožbeni razlogi v zvezi z drugimi zatrjevanimi napakami, storjenimi pri uporabi prava

140. Pritožnika nazadnje zatrjujeta, da je Sodišče prve stopnje storilo še druge napake pri uporabi prava. In sicer zlasti s tem, da je z izpodbijano sodbo:

(a)       zavrnilo zahteve strank, utemeljene na njunem upravičenem pričakovanju v pravilnost ukrepa;

(b)       izkrivilo tožbeni razlog Diputación glede domnevne kršitve člena 10 ES in načela dobrega upravljanja;

(c)       izključilo možnost, da bi se za zadevni ukrep uporabila izjema iz člena 87(2)(a) ES;

(d)       zanemarilo obveznost, da zavzame stališče glede zahteve tožeče stranke za predložitev listin v posesti Komisije, s čimer je kršilo pravico do obrambe Diputación in člen 66 Poslovnika Sodišča prve stopnje.

141. V nadaljevanju bom preučil posamezne očitke.

(a)       Upravičeno pričakovanje

142. Diputación trdi, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo tožbeni razlog, ki ga je v zvezi s tem predložil v postopku na prvi stopnji. Pritožnik meni, da se je vprašanje, ki ga je predstavil pred Sodiščem prve stopnje, nanašalo na varstvo upravičenega pričakovanja organa, ki je dodelil pomoč, in ne na upravičeno pričakovanje prejemnika pomoči. Sodišče prve stopnje pa se je osredotočilo izključno na prejemnikovo upravičeno pričakovanje.

143. Družba P&O pa navaja, da odredba o vračilu pomoči, vsebovana v sporni odločbi, krši njeno upravičeno pričakovanje, da je zadevna pomoč zakonita, in da je zato Sodišče prve stopnje storilo napako, ker je zavrnilo njen tožbeni razlog v zvezi s tem vprašanjem. Meni namreč, da naj bi ji prva odločba Komisije, v kateri je ta ugotovila, da sporni ukrep nima lastnosti državne pomoči, vzbudila pričakovanja glede možnosti, da je upravičena do tega ukrepa.

144. Komisija vsebinsko nasprotuje obema navedenima očitkoma. Na trditve Diputación odgovarja, da je njegov očitek v resnici nov tožbeni razlog zoper odločbo, izpodbijano na prvi stopnji, ki v postopku pred Sodiščem prve stopnje ni bil predložen. Pred tem sodiščem naj bi se pritožnik skliceval na varstvo prejemnikovega in ne svojega upravičenega pričakovanja. Zato je po mnenju Komisije namen očitka le zaobiti prepoved iz člena 113(2) Poslovnika Sodišča, da pritožba ne sme spreminjati predmeta postopka pred Sodiščem prve stopnje.

145. Vendar naj takoj povem, da se mi ta ugovor ne zdi utemeljen. V tožbi, ki jo je na prvi stopnji vložil pritožnik, se je namreč očitek nanašal na upravičeno pričakovanje, nastalo „en las partes en el Acuerdo de 1995“.(62) Čeprav pojem „stranke“ ni bil razložen ali dodatno utemeljen v nobeni izmed vlog, vloženih med postopkom na prvi stopnji, menim, da je pravilen sklep, da spada Diputación kot pogodbena stranka sporazuma v opredelitev zgoraj navedenega pojma.

146. Glede vsebine obravnavanih očitkov pa menim, da je treba razlikovati med sklicevanjem na upravičeno pričakovanje javnih organov, ki so dodelili pomoč, in sklicevanjem na zaupanje v pravo prejemnika pomoči. Sodna praksa Sodišča je v obeh primerih jasna in ustaljena.

147. Glede prve okoliščine ugotavljam, da je sicer res, da Sodišče prve stopnje ni izrecno zavrnilo določenega dela razloga, ki ga je v postopku na prvi stopnji navedel Diputación (to je dela, ki se nanaša na njegovo upravičeno pričakovanje), vendar se mi zdi, da ta zavrnitev posredno izhaja iz celovite razlage Sodišča prve stopnje, ki je – na podlagi ustaljene sodne prakse – pravilno izključilo možnost, da bi se lahko v obravnavani zadevi španski organi sklicevali na svoje zaupanje v zakonitost pomoči, ki ni bila priglašena, v podporo svojemu nasprotovanju vračilu pomoči.(63)

148. Poleg tega naj povem, da lahko v zvezi z utemeljitvijo, ki jo je Diputación glede upravičenega pričakovanja predstavil v postopku na prvi stopnji, ugotovim vsaj to, da je bila zelo kratka in splošna. V vlogah, predloženih Sodišču prve stopnje, namreč nikakor niso bili pojasnjeni razlogi, zaradi katerih naj bi bilo zaupanje organa, ki je izplačeval pomoč, v zakonitost pomoči upravičeno do varstva. Glede na splošne trditve pritožnika torej menim, da Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni ravnalo pravilno, ker tega vprašanja ni izrecno obravnavalo.

149. V zvezi z očitkom družbe P&O, utemeljenim na varstvu upravičenih pričakovanj prejemnika pomoči, pa naj takoj spomnim, da v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da „imajo načeloma podjetja, ki prejemajo pomoč, […] lahko upravičena pričakovanja glede zakonitosti pomoči le, če je bila ta dodeljena ob upoštevanju postopka, določenega v navedenem členu. Skrben gospodarski subjekt mora biti običajno sposoben ugotoviti, ali je bil ta postopek spoštovan. […]“(64)

150. Vendar je sodišče Skupnosti pojasnilo tudi, da „seveda ni mogoče izključiti možnosti prejemnika nezakonite pomoči, da se sklicuje na izjemne okoliščine v utemeljitev svojega zaupanja, da je bila pomoč dodeljena zakonito, in da zato nasprotuje njeni izterjavi“.(65

151. Ker kot že navedeno, zadevna pomoč ni bila priglašena, je treba preučiti, ali je mogoče šteti, da je razglasitev ničnosti za prejemnika ugodne odločbe Komisije s strani sodišča Skupnosti, „izjemna okoliščina“ v smislu zgoraj navedene sodne prakse.

152. Seveda je treba to preučitev opraviti ob upoštevanju ciljev varstva upravičenih pričakovanj. V zvezi s tem je Sodišče že pojasnilo, da „načelo varstva upravičenih pričakovanj izhaja iz načela pravne varnosti […], njegov namen pa je zagotoviti predvidljivost položajev in pravnih razmerij v okviru prava Skupnosti“.(66

153. Očitno se mi zdi, da sodnega nadzora, ki ga izvaja sodišče Skupnosti v zvezi z odločbami s področja državnih pomoči, ni mogoče opredeliti kot izjemen in nepredvidljiv dogodek, saj je sestavni in bistveni del sistema, ki ga za to področje predpisuje Pogodba. Skrben gospodarski subjekt bi torej moral biti dobro seznanjen z dejstvom, da je mogoče odločbo Komisije, s katero je ugotovljeno, da ukrep države ni državna pomoč, izpodbijati pred sodiščem Skupnosti v dvomesečnem roku, določenem v členu 230 ES.

154. Poleg tega je prav Sodišče v nedavno izdani sodbi ugotovilo, da „ob upoštevanju obvezne narave nadzora nad državnimi pomočmi, ki ga opravlja Komisija v smislu člena 88 ES, imajo načeloma podjetja, ki prejemajo pomoč, […] lahko upravičena pričakovanja glede zakonitosti pomoči le, če je bila ta dodeljena ob upoštevanju postopka, določenega v navedenem členu […] Iz tega izhaja, da dokler Komisija ne sprejme odločbe o odobritvi pomoči in celo dokler rok za vložitev tožbe zoper to odločbo ni potekel, prejemnik ne more biti prepričan o zakonitosti načrtovane pomoči, ki lahko edina utemelji njegovo upravičeno pričakovanje“.(67)

155. V istem smislu je nato Sodišče v sodbi Španija proti Komisiji pojasnilo, da „[n]i mogoče šteti, da je lahko prvotno sprejeta odločba Komisije o tem, da ne bo nasprotovala spornim pomočem, v podjetju prejemniku vzbudila upravičeno pričakovanje, saj je bila ta odločba izpodbijana v roku za vložitev tožbe, nato pa jo je Sodišče razglasilo za nično. Čeprav je Komisiji mogoče očitati, da je storila napako, pa zaradi te ni mogoče spregledati posledic nezakonitega ravnanja Kraljevine Španije“.(68)

156. Po drugi strani – kot je opozorilo Sodišče prve stopnje – bi bil ob upoštevanju stališča pritožnikov presoji sodišča Skupnosti, ki se nanaša na zakonitost pozitivne odločbe Komisije s področja državnih pomoči, odvzet vsakršen uporaben učinek. Če bi namreč sklenili, da taka odločba samodejno povzroči zaupanje prejemnikov pomoči, bi bilo njihovim konkurentom oziroma tretjim subjektom, oškodovanim zaradi odločbe, onemogočeno, da uveljavljajo svoje interese z izpodbijanjem neveljavnega akta. Morebitna razglasitev ničnosti pozitivne odločbe Komisije s področja državnih pomoči bi bila namreč v tem primeru le Pirova zmaga, saj negativnih posledic odločbe ne bi bilo mogoče odpraviti.

157. Zato menim, da sprejetje za prejemnika ugodne odločbe Komisije s področja državnih pomoči ni dejstvo, ki bi lahko v potencialnih upravičencih vzbudilo upravičeno pričakovanje v zakonitost pomoči. Iz tega razloga je torej Sodišče prve stopnje zavrnilo očitke toženih strank, ki se nanašajo na kršitev načela zaupanja v pravo.

158. Zato končujem z ugotovitvijo, da obravnavanih očitkov ni mogoče sprejeti.

(b) Kršitev člena 10 ES in načela dobrega upravljanja

159. Diputación meni, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo njegove trditve, predložene v postopku na prvi stopnji glede kršitve člena 10 ES in načela dobrega upravljanja v zvezi z vodenjem spisa s strani Komisije.

160. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi te trditve zavrnilo, ker je menilo, da je njihov resnični namen doseči vnovično obravnavo glede nezakonitosti sporne pomoči. Zato se je – ne da bi te trditve preučilo vsebinsko – omejilo na to, da je napotilo na ugotovitve, ki jih je že oblikovalo v zvezi z dejstvom, da pomoč ni bila priglašena.

161. Pritožnik pa ugovarja, da očitka ni navedel, da bi izpodbijal zakonitost pomoči, temveč zato, da bi preprečil njeno izterjavo.

162. Glede tega se strinjam s Komisijo, da pritožnik v vlogah, predloženih v tem postopku, ni jasno in natančno razložil, v kakšnem smislu in na kakšen način naj bi Komisija kršila načelo dobrega upravljanja ali člen 10 ES. Res pa je, da je pritožnik v vlogah, predloženih v postopku na prvi stopnji, svoj očitek oprl na enake trditve, kot jih je uporabil pri dokazovanju, da je bila pomoč pravilno priglašena. Ob upoštevanju tega in dejstva, da je Sodišče prve stopnje te trditve ovrglo, menim, da se je upravičeno sklicevalo na svoje ugotovitve glede nezakonitosti pomoči in zato očitek zavrnilo.

163. Enako predlagam tudi sam.

(c) Očitek, da ni bila uporabljena izjema iz člena 87(2)(a) ES

164. Diputación oporeka Sodišču prve stopnje tudi zato, ker je to menilo, da za sporni ukrep ni mogoče uporabiti izjeme iz člena 87(2)(a) ES.(69

165. Vendar se mi zdi, da je Sodišče prve stopnje upravičeno izključilo obstoj pogojev, zahtevanih za uporabo te izjeme. Zadevni ukrep je namreč, prvič, neposredno omogočal prednost samo enemu podjetju (in ne potrošnikom), in drugič, povzročil diskriminacijsko obravnavo, ker je s svojega področja uporabe izključil druge potencialne izvajalce storitve.

166. Zato Sodišču predlagam, naj tudi ta pritožbeni razlog zavrne.

(d) Očitek, da ni bil podan odgovor v zvezi z zahtevo za predložitev listin

167. Nazadnje Diputación Sodišču prve stopnje očita, da ni odgovorilo na njegovo zahtevo za predložitev listin ter da je s tem kršilo pravico tožeče stranke do obrambe in člen 66 svojega Poslovnika.(70) Ta zahteva se je nanašala na predložitev določenih listin iz spisa upravnega postopka Komisije v zvezi z zadevo C‑32/93, iz katerih naj bi po mnenju pritožnika izhajalo, da je Komisija v tej fazi sporazum iz leta 1995 obravnavala kot zakonito pomoč.

168. Vendar naj spomnim, da je v ustaljeni sodni praksi določeno, da „je sodišče Skupnosti pristojno za to, da glede na okoliščine spora odloči, ali je treba odrediti predložitev določenega akta v skladu z določbami poslovnika s področja ukrepov poizvedbe“.(71) Sodišče je v novejši odločbi pojasnilo še, da lahko Sodišče prve stopnje, kadar meni, da pripravljalnih ukrepov, ki jih predlagajo stranke, ni treba izvesti, te zahteve zavrne posredno in ne da bi mu bilo treba svojo odklonilno odločitev obrazložiti v sodbi.(72)

169. Zato menim, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

170. Končujem z ugotovitvijo, da po mojem mnenju noben izmed očitkov pritožnikov ni utemeljen in da je treba zato pritožbi zavrniti.

IV – Stroški

171. Ob upoštevanju člena 69(2) Poslovnika in glede na zgornje ugotovitve menim, da je treba pritožnikoma naložiti plačilo stroškov.

V –    Predlog

172. Iz zgornjih razlogov torej Sodišču predlagam, naj razsodi:

– pritožbi se zavrneta;

– družbi P&O European Ferries (Vizcaya) SA in Diputación Foral de Vizcaya se naloži plačilo stroškov.


1 – Jezik izvirnika: italijanščina.


2 – Recueil, str. II-2957.


3 – UL 2001, L 89, str. 28.


4 – Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, str. 1).


5 – UL 1994, L 70, str. 5.


6 – Uradnik, zadolžen za vodenje spisa v zvezi z zadevno pomočjo.


7 – UL L 321, str. 4.


8 – Recueil, str. II-139.


9 – Točke od 74 do 80.


10 – UL L 233, str. 22.


11 – Glej opombo 3.


12 – Točke od 57 do 74.


13 – Točke od 75 do 82.


14 – Točki 117 in 118.


15 – Točke od 121 do 140.


16 – Točke od 141 do 144.


17 – Točke od 148 do 153.


18 – Točke od 162 do 171.


19 – Točke od 176 do 187.


20 – Točke od 201 do 203.


21 – Zadeva C-169/95, Recueil, str. I-135, točka 53.


22 – Točke od 204 do 210.


23 – Točki 211 in 212.


24 – Sodba z dne 11. decembra 1973 v zadevi Lorenz (120/73, Recueil, str. 1471, v nadaljevanju: sodna praksa Lorenz). V tej sodni praksi je bilo oblikovano pravilo, v skladu s katerim lahko zadevna država, če Komisija v dveh mesecih po priglasitvi nove pomoči ne zavzame stališča glede te (tako da začne postopek ali sprejme pozitivno odločbo), začne izvajati ukrep, vendar mora o tem predhodno obvestiti Komisijo.


25 – Točke od 216 do 219.


26 – Točke od 223 do 227.


27 – Spomnim naj, da je – čeprav je v odstavku 1 tega člena določeno, da, načeloma, „[v]ročitve pisanj, ki jih določa ta poslovnik, opravi sodni tajnik tako, da naslovnikovemu pooblaščencu za vročitev vroči pisanje […] s priporočeno pošiljko s povratnico“ – v odstavku 2 dodano, da „[k]adar v skladu z drugim pododstavkom člena 44(2) naslovnik soglaša, da se vročitev opravi po telefaksu ali s katerim drugim tehničnim sredstvom sporočanja, se vročitev vseh procesnih aktov razen sodb in sklepov Sodišča prve stopnje lahko opravi na tak način“ (prvi pododstavek; moj poudarek); „[č]e tak prenos zaradi tehničnih razlogov ali zaradi vrste ali obsega akta ni izvedljiv, se vročitev naslovniku, kadar ta ni navedel naslova za vročanje, opravi po postopku iz odstavka 1 tega člena. O tem se naslovnika obvesti po telefaksu ali s katerim drugim tehničnim sredstvom sporočanja. Šteje se torej, da je priporočena pošiljka vročena naslovniku desetega dne po oddaji le-te na poštnem uradu kraja, v katerem ima Sodišče prve stopnje sedež, razen če je iz povratnice razvidno, da je bila pošiljka prejeta na drug dan […]“ (drugi pododstavek).


28 – Zaradi preglednosti naj spomnim, da je v navedenem členu 44 določeno, da „je treba v tožbi kot naslov za vročanje izbrat kraj, v katerem ima Sodišče prve stopnje sedež“ (prvi pododstavek); „[p]oleg izbire naslova za vročanje iz prvega pododstavka ali namesto tega se lahko v tožbi navede, da odvetnik ali zastopnik soglaša s sprejemanjem vročitev po telefaksu ali s katerim drugim tehničnim sredstvom sporočanja“ (drugi pododstavek); „[č]e tožba ni v skladu z zahtevami iz prvega in drugega pododstavka, se do odprave napake vse vročitve zadevni stranki za namen postopka opravijo s priporočeno pisemsko pošiljko, naslovljeno na zastopnika ali odvetnika te stranke. Z odstopanjem od člena 100(1) se z oddajo priporočene pisemske pošiljke na poštnem uradu kraja, v katerem ima Sodišče prve stopnje sedež, vročitev šteje za opravljeno“ (tretji pododstavek).


29 – Vendar, kot sem že opozoril, mora biti naslovnik o oddaji obveščen, sicer domneva ne velja.


30 – Glej v tem smislu sklep z dne 29. oktobra 2004 v zadevi Ripa di Meana (C-360/02 P, ZOdl, str. I‑10339).


31 – Sodbi Sodišča z dne 19. septembra 1985 v združenih zadevah Hoogovens Groep (172/83 in 226/83, Recueil, str. 2831, točka 9) in z dne 22. septembra 1988 v združenih zadevah Francija proti Parlamentu (358/85 in 51/86, Recueil, str. 4821, točka 12).


32 – Točke od 77 do 80.


33 – Dejansko člen 92(2) Poslovnika Sodišča, ki obravnava preizkus vprašanj po uradni dolžnosti zaradi javnega reda, v členu 118 tega poslovnika ni naveden med določbami, ki se uporabljajo v pritožbenem postopku zoper odločbe Sodišča prve stopnje.


34 – Sodba z dne 13. julija 2000 v zadevi Salzgitter (C-210/98 P, Recueil, str. I‑5843, točki 56 in 57) ter sklepni predlogi, predstavljeni za to sodbo, točka 125 in naslednje.


35 – O merilih za presojo razlogov javnega reda glej izčrpno in z mojimi ugotovitvami skladno razlago, ki jo je v zgoraj navedenih sklepnih predlogih v zadevi Salzgitter predstavil generalni pravobranilec Jacobs, točka 140 in naslednje. Zlasti glede ugotovitve, da so vprašanja glede pravnomočnosti razsojene stvari vprašanja javnega reda, ki se torej preizkusijo po uradni dolžnosti, glej sklepne predloge, ki jih je 19. oktobra 1965 predstavil generalni pravobranilec Roemer v združenih zadevah Société Anonyme des Laminoirs (29/63, 31/63, 36/63, od 39/63 do 47/63, 50/63 in 51/63, Recueil, str. 1153), in sklepne predloge, ki jih je 4. maja 1994 predstavil generalni pravobranilec Jacobs v zadevi Peterbroeck (C‑312/93, Recueil, str. I‑4601, zlasti str. I‑4606, točka 24).


36 – Sodba z dne 8. decembra 1987 v zadevi Gubisch (144/86, Recueil, str. 4861, točka 17).


37 – Sodba z dne 26. aprila 1988 v združenih zadevah Asteris (97/86, 193/86, 99/86 in 215/86, Recueil, str. 2181, točka 27).


38 – Navedena odločba z dne 26. maja 1999, točka 1, šesta podtočka.


39 – Glej točke od 20 do 40 sporne odločbe.


40 – Na primer dejstvo, da bi lahko bile vozovnice uporabljene tudi kasneje, to je po poteku časa, določenega v novem sporazumu (glej točko 25 sporne odločbe), ali nadaljnje informacije glede načina izračuna, ki so ga uporabili organi za določitev potrebne količine vozovnic (glej točko 47 sporne odločbe).


41 – Glej točke od 48 do 50 sporne odločbe.


42 – Glej sodbo z dne 19. februarja 1991 v zadevi Italija proti Komisiji (C‑281/89, Recueil, str. I‑347, točka 14) in sklep z dne 28. novembra 1996 v zadevi Lenz (C‑277/95 P, Recueil, str. I‑6109, točka 50).


43 – Glej, med drugim, sodbe z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji (C‑142/87, Recueil, str. I‑959, točka 29); z dne 3. oktobra 1991 v zadevi Italija proti Komisiji (C‑261/89, Recueil, str. I‑4437, točka 8) in z dne 14. septembra 1994 v zadevi Španija proti Komisiji (C‑42/93, Recueil, str. I‑4175, točka 13).


44 – Izpodbijana sodba, točka 117.


45 – Glej točke od 128 do 137 izpodbijane sodbe.


46 – Sodba Sodišča z dne 28. maja 1998 v zadevi Deere (C‑7/95 P, Recueil, str. I‑3111, točki 21 in 22). V tem smislu glej, med drugim, sodbo z dne 8. maja 2003 v zadevi T. Port (C‑122/01 P, Recueil, str. I-4261, točka 27) in sklep z dne 9. julija 2004 v zadevi Fichtner (C‑116/03, neobjavljen v ZOdl., točka 33).


47 – Glej točke od 121 do 137 izpodbijane sodbe.


48 – Sodba z dne 16. maja 2002 v zadevi Francija proti Komisiji (C-482/99, Recueil, str. I‑4397, točka 71). Glej tudi sodbo z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji (C‑301/87, Recueil, str. I‑307, točke od 43 do 45) in zgoraj v opombi 43 navedeno sodbo Italija proti Komisiji z dne 3. oktobra 1991, točka 21.


49 – Glej zlasti sodbo Sodišča z dne 17. septembra 1980 v zadevi Philip Morris (730/79, Recueil, str. 2671, točki 11 in 12), sodbo Sodišča prve stopnje z dne 4. aprila 2001 v zadevi Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia (T‑288/97, Recueil, str. II‑1169, točki 49 in 50) ter sklepne predloge, ki jih je 27. januarja 2000 predstavil generalni pravobranilec Saggio v zadevi Nemčija proti Komisiji (C‑156/98, Recueil, str. I-6864, točka 24).


50 – Glej izpodbijano sodbo, točka 142 in tam navedena sodna praksa.


51 – V opombi 24 navedena sodba Lorenz.


52 – Komisija se sklicuje predvsem na sodbi Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Sytraval (C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719) in z dne 15. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Komisiji (C‑99/98, Recueil, str. I-1101, točka 32) ter na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1998 v zadevi BP Chemicals Ltd (T‑11/95, Recueil, str. II-3235, točka 75).


53 – Moj poudarek.


54 – Sodba z dne 11. julija 1996 (C-39/94, Recueil, str. I-3547, točka 73). Glej tudi v opombi 52 navedeno sodbo Sytraval, točka 45. Moj poudarek.


55 – V zvezi z Uredbo št. 659/1999 je Sodišče v sodbi z dne 10. maja 2005 v zadevi Italija proti Komisiji (C‑400/99, ZOdl., str. I‑3657, točka 23) ugotovilo, da „je zadevna uredba v precejšnji meri podrobna uzakonitev razlage postopkovnih določb Pogodbe o državnih pomočeh, ki jo je podalo Sodišče skupnosti pred sprejetjem te uredbe“.


56 – Sodba z dne 24. septembra 2002 v združenih zadevah C-74/00 P in C-75/00 P (Recueil, str. I‑7869, točke od 80 do 83). Moj poudarek. Glej tudi zgoraj v opombi 52 navedeno sodbo Sytraval, točki 58 in 59, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2003 v združenih zadevah Westdeutsche Landesbank Girozentrale (T‑228/99 in T‑233/99, Recueil, str. II‑435, točke od 122 do 125).


57 – Glede instituta estoppel glej sodbi z dne 10. februarja 1983 v zadevi Luksemburg proti Parlamentu (230/81, Recueil, str. 255, točke od 22 do 26) in z dne 7. maja 1991 v zadevi Nakajima proti Svetu (C‑69/89, Recueil, str. I-2069, točka 131).


58 – Točke od 64 do 68 izpodbijane sodbe.


59 – Točka 58.


60 – Družba P&O se v zvezi s tem nanaša zlasti na sodbo z dne 30. aprila 2002 v združenih zadevah Government of Gibraltar (T‑195/01 in T‑207/01, Recueil, str. II-2309), ki jo je Sodišče prve stopnje navedlo v točki 60 izpodbijane sodbe.


61 – Točka 60.


62 – Glej točko 53 tožbe, vložene pri Sodišču prve stopnje.


63 – Točke od 201 do 210.


64 – Sodba z dne 20 septembra 1990 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-5/89, Recueil, str. I‑3437, točka 14). Glej tudi zgoraj v opombi 21 navedeno sodbo Španija proti Komisiji z dne 14. januarja 1997, točka 51.


65 – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Nemčiji z dne 20. septembra 1990, točka 16.


66 – Sodba z dne 18. maja 2000 v zadevi Rombi in Arkopharma (C-107/97, Recueil, str. I‑3367, točka 66).


67 – Sodba z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji (C-91/01, Recueil, str. I‑4355, točki 65 in 66). Moj poudarek.


68 – Glej zgoraj v opombi 21 navedeno sodbo z dne 14. januarja 1997, točka 53.


69 – V tej določbi je navedeno, da je s skupnim trgom združljiva „pomoč socialnega značaja, dodeljena posameznim potrošnikom, pod pogojem, da je dodeljena brez diskriminacije glede na poreklo zadevnih izdelkov“.


70 – V tej določbi je navedeno, da: „Sodišče prve stopnje […] določi, katere pripravljalne ukrepe je treba izvesti in katera dejstva je treba dokazati“.


71 – Sodba z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Salzgitter (C-182/99 P, Recueil, str. I–10761, točka 41); glej tudi sodbo z dne 6. aprila 2000 v zadevi Komisija proti ICI (C-286/95 P, Recueil, str. I‑2341, točki 49 in 50).


72 – Sklep z dne 15. septembra 2005 v zadevi Marlines (C-112/04 P, neobjavljen v ZOdl., točke od 35 do 39).