Zadeva T‑291/09

Carrols Corp.

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Figurativna znamka Skupnosti Pollo Tropical CHICKEN ON THE GRILL – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj slabe vere – Člen 52(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Skupnosti – Zakonitost odločbe Odbora za pritožbe, ki je odločal v okviru postopka z ugovorom – Izpodbijanje z navajanjem novih dejstev – Nedopustnost – Upoštevanje, za razlago prava Skupnosti, sodne prakse Skupnosti, nacionalne ali mednarodne sodne prakse, ki ni bila navedena pred organi UUNT – Dopustnost

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65)

2.      Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Absolutni razlogi za ničnost – Prijavitelj ne ravna v dobri veri ob vložitvi prijave znamke – Merila presoje – Upoštevanje vseh upoštevnih dejavnikov, ki so obstajali ob vložitvi zahteve za registracijo

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 52(1)(b))

1.      Namen tožb pred Splošnim sodiščem je nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) v smislu člena 65 Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti. Zato ni naloga Splošnega sodišča, da znova preizkusi dejansko stanje ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. Iz tega izhaja, da so dopustni le dokazi, ki so bili predloženi v okviru upravnega postopka pred UUNT.

Vendar pa morajo biti sodbe nacionalnih sodišč, čeprav niso bile navedene v okviru postopka pred UUNT, razglašene za dopustne. Niti strankam niti Splošnemu sodišču namreč ni mogoče preprečiti, da se ne bi pri razlagi prava Unije oprli na elemente, ki izhajajo iz sodne prakse Unije in nacionalne ali mednarodne sodne prakse. Torej mora stranka imeti možnost, da se pred Splošnim sodiščem prvič sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč, ker ne gre za očitek, da odbor za pritožbe ni upošteval dejstev v konkretni nacionalni sodbi, temveč za očitek, da je kršil določbo Uredbe št. 40/94, in za sklicevanje na sodno prakso v utemeljitev tega tožbenega razloga.

(Glej točke 30, 31, 34 in 35.)

2.      Obstoj slabe vere prijavitelja v smislu člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti se mora presojati celovito, pri čemer se upoštevajo vsi upoštevni dejavniki v obravnavani zadevi.

Domneva, da je prijavitelj vedel, da tretja oseba uporablja enak oziroma podoben znak za enak oziroma podoben proizvod, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljenim znakom, bi lahko izhajala zlasti iz splošnega poznavanja – v zadevnem gospodarskem sektorju – take uporabe, pri čemer je tako poznavanje mogoče med drugim izpeljati iz trajanja take uporabe. Čim dolgotrajnejša je ta uporaba, tem verjetneje je namreč, da je prijavitelj ob vložitvi zahteve za registracijo za to vedel.

Vendar pa okoliščina, da prijavitelj ve ali mora vedeti, da tretja oseba vsaj v eni državi članici že dolgo uporablja enak oziroma podoben znak za enak oziroma podoben proizvod, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljenim znakom, sama po sebi ne zadošča za ugotovitev obstoja prijaviteljeve slabe vere. Upoštevati je namreč treba namen prijavitelja v upoštevnem času, ki je subjektiven dejavnik, ki ga je treba določiti glede na objektivne okoliščine obravnavane zadeve. Tako lahko namen, da se tretji osebi prepreči trženje proizvoda, v nekaterih okoliščinah kaže na slabo vero prijavitelja. Tako je zlasti, kadar je prijavitelj registriral znak kot znamko Skupnosti, ne da bi ga nameraval uporabljati, ampak zgolj zato, da tretji osebi prepreči vstop na trg.

Dejstvo, da tretja oseba že dolgo uporablja znak za enak oziroma podoben proizvod, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljeno znamko, in da ima ta znak neko stopnjo pravnega varstva, je eden od upoštevnih dejavnikov za presojo obstoja slabe vere prijavitelja. Toda niti v tem primeru ne bi bilo mogoče šteti, da je bila znamka Skupnosti registrirana v slabi veri, zlasti če prijavitelj ob vložitvi zahteve za registracijo ve, da želi imeti tretja oseba, ki je nedavno vstopila na trg, od navedenega znaka korist s tem, da kopira njegovo podobo, zaradi česar ga prijavitelj registrira, da bi se uporaba te podobe preprečila.

Za presojo obstoja slabe vere prijavitelja je mogoče upoštevati stopnjo prepoznavnosti znaka ob vložitvi prijave z namenom njegove registracije kot znamke Skupnosti. Taka stopnja prepoznavnosti bi namreč lahko upravičila prav interes prijavitelja po zagotovitvi večjega pravnega varstva njegovega znaka.

(Glej točke od 48 do 54.)