SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 5. februarja 2015(*)
„Državna pomoč – Irska taksa na letalske potnike – Znižana cena za destinacije, ki so od letališča v Dublinu oddaljene največ 300 km – Sklep Komisije o nezdružljivosti pomoči z notranjim trgom in o odreditvi njenega vračila – Korist – Selektivnost – Opredelitev upravičencev do pomoči – Člen 14 Uredbe (ES) št. 659/1999 – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑473/12,
Aer Lingus Ltd s sedežem v Dublinu (Irska), ki jo zastopajo K. Bacon, D. Scannell, D. Bailey, barristers, in A. Burnside, solicitor,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo L. Flynn, D. Grespan in T. Maxian Rusche, zastopniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Irske, ki jo zastopajo E. Creedon, A. Joyce in J. Quaney, zastopniki, skupaj z E. Reganom, SC, in B. Dohertyjem, barrister,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa 2013/199/EU Komisije z dne 25. julija 2012 o državni pomoči SA.29064 (11/C, ex 11/NN) – Različne stopnje takse, ki se na Irskem uporabljajo za letalska potovanja (UL 2013, L 119, str. 30),
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi G. Berardis (poročevalec), predsednik, O. Czúcz in A. Popescu, sodnika,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. junija 2014
izreka naslednjo
Sodbo(1)
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Aer Lingus Ltd, je letalska družba s sedežem na Irskem, ki ima poslovalnice na Irskem (na letališčih v Dublinu, Corku in Shannonu) in v Združenem kraljestvu (na letališčih London Gatwick, London Heathrow in v Belfastu). Ta družba opravlja notranje povezave na Irskem ter mednarodne povezave med Irsko ali Združenim kraljestvom in 70 destinacijami na Irskem, v Združenem kraljestvu, celinski Evropi in Združeni državah Amerike.
2 S členom 55 zakona o financah (št. 2) iz leta 2008 (drugi zakon o financah iz leta 2008, v nadaljevanju: zakon o financah) je bila od 30. marca 2009 dalje, to je od datuma, ko je ta zakon začel veljati, uvedena trošarina, imenovana Air travel tax (taksa na letalska potovanja, v nadaljevanju: TLP).
3 Zakon o financah določa, da se TLP za vsakega potnika, ki potuje na letalu z odhodom iz letališča na Irskem (razen letališč z manj kot 10.000 potniki letno, od 3. junija 2009 pa manj kot 50.000 potniki), obračuna neposredno pri letalskih prevoznikih in da zapade v plačilo ob vsakem odhodu potnika z letališča na letalu za več kot 20 potnikov, ki se ne uporablja za državne ali vojaške namene. Čeprav je bilo predvideno, da se taksa prenese na ceno vozovnice potnikov, so letalski prevozniki tisti, ki so odgovorni za obračun in plačilo takse.
4 TLP se je ob uvedbi obračunala na podlagi razdalje med letališčem odhoda in letališčem prihoda, in sicer v višini 2 EUR za let z letališča na Irskem proti destinaciji, ki je bila od letališča v Dublinu oddaljena največ 300 km, ter v višini 10 EUR v vseh drugih primerih.
5 Evropska komisija je 21. julija 2009 prejela ločeni tožbi, ki ju je vložil konkurent tožeče stranke, prvo na podlagi člena 20(2) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), drugo pa na podlagi člena 56 PDEU in Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (prenovitev) (UL L 293, str. 3), ki sta se nanašali na različne vidike TLP, ki jo je uvedla Irska.
6 Komisija je po drugi tožbi uvedla preiskavo o morebitni kršitvi člena 56 PDEU, ki se nanaša na prost pretok storitev, in Uredbe št. 1008/2008. Komisija je na podlagi tega 18. marca 2010 irskim organom poslala uradni opomin (v nadaljevanju: uradni opomin). Po uradnem opominu so bile stopnje taks spremenjene tako, da se je za vse odhode, ne glede na dolžino leta, od 1. marca 2011 uporabljala enotna taksa v višini 3 EUR. Komisija je zato preiskavo o kršitvi člena 56 PDEU in Uredbe št. 1008/2008 končala.
7 Prva tožba, utemeljena na uporabi pravil o državnih pomočeh, je zatrjevala zlasti dejstvo, da imajo zaradi nižje obdavčitve (2 EUR namesto 10 EUR) prednost predvsem domače družbe, kakršna je Aer Arann, ki je večino svojih letov opravljala do destinacij, ki so bile od letališča v Dublinu oddaljene manj kot 300 km. V isti tožbi je bilo navedeno tudi dejstvo, da je bil pavšalni znesek takse diskriminatoren, ker je taksa pomenila mnogo pomembnejši del cene za nizkocenovne družbe kot pa za tradicionalne letalske družbe. Dalje, v tožbi se je zatrjevalo tudi dejstvo, da je neuporaba TLP za potnike v tranzitu in v prestopu pomenila nezakonito državno pomoč v korist letalskih družb Aer Lingus in Aer Arann, ob upoštevanju dejstva, da sta imeli ti družbi veliko potnikov in letov iz teh skupin.
8 Komisija je z dopisom z dne 13. julija 2011 obvestila Irsko, da bo na podlagi člena 108(2) PDEU začela formalni postopek preiskave v zvezi z nižjo nacionalno takso, ki se je v okviru TLP uporabljala v obdobju od 30. marca 2009 do 1. marca 2011. Komisija je irskim organom naložila, naj upravičencem pošljejo kopijo odločbe.
9 Komisija je v sklepu z dne 13. julija 2011, katerega povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije 18. oktobra 2011 (UL C 306, str. 10) in ki je bil sprejet po končani fazi predhodne preučitve, zlasti ugotovila, da neuporaba TLP za potnike v tranzitu ali v prestopu in pavšalno zaračunavanje takse ne pomenita državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Ugotovila pa je, da bi lahko zaračunavanje nižje nacionalne takse med 30. marcem 2009 in 1. marcem 2011 pomenilo državno pomoč, ki je vprašljiva z vidika skladnosti z notranjim trgom, če so imeli domači leti zaradi te pomoči nezakonito prednost pred čezmejnimi leti. Zato je v zvezi z zadnjenavedenim ukrepom začela formalni postopek preiskave in zadevne stranke pozvala k predložitvi pripomb glede zadevnega ukrepa.
10 Irski organi so pripombe predložili 15. septembra 2011. Tožeča stranka v tej fazi postopka svojih pripomb ni predstavila.
11 Komisija je 25. julija 2012 sprejela Sklep 2013/199/EU z dne 25. julija 2012 o državni pomoči SA.29064 (11/C, ex 11/NN) – Različne stopnje takse, ki se na Irskem uporabljajo za letalska potovanja (UL 2013, L 119, str. 30, v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Irsko ministrstvo za finance je ta sklep tožeči stranki vročilo z dopisom z dne 23. avgusta 2012, ki ga je ta prejela 6. septembra 2012.
12 Komisija je v členu 1 tega sklepa ugotovila, da je državna pomoč, ki se je v skladu z zakonom o financah zagotavljala v obliki znižane stopnje takse na letalska potovanja in se je uporabljala za vse lete z letali, s katerimi lahko potuje več kot 20 potnikov in ki jih ne uporablja vojska ali država ter letijo z letališča z več kot 10.000 potniki na leto do destinacij v oddaljenosti največ 300 km od letališča v Dublinu, in ki jo je Irska nezakonito uporabljala v obdobju od 30. marca 2009 do 1. marca 2011 (v nadaljevanju: zadevno obdobje) s kršitvijo člena 108(3) PDEU, nezdružljiva z notranjim trgom.
13 Člen 4 tega sklepa določa, da bo Irska od upravičencev izterjala nezdružljivo pomoč, ki je bila dodeljena na podlagi sheme iz člena 1. Ti upravičenci so v uvodni izjavi 70 izpodbijanega sklepa opredeljeni kot Ryanair, tožeča stranka, družba Aer Arann in drugi letalski prevozniki, ki jih mora določiti Irska. V isti uvodni izjavi je pojasnjeno tudi, da je vrednost državne pomoči enaka razliki med nižjo stopnjo TLP in standardno stopnjo v višini 10 EUR oziroma 8 EUR, ki se obračuna pri vsakem potniku.
Postopek in predlogi strank
14 Tožeča stranka je 1. novembra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
15 Irska je z vlogo, ki jo je v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložila 6. marca 2013, predlagala, da se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Komisije. Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je Irski s sklepom z dne 17. aprila 2013 dovolil intervencijo.
16 Irska je 4. junija 2013 vložila intervencijsko vlogo. Komisija je z dopisom z dne 17. junija 2013 sodno tajništvo obvestila, da ne bo predložila stališč. Tožeča stranka je 24. julija 2013 predložila svoja stališča o navedeni vlogi.
17 Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v deveti senat, zato je bila ta zadeva dodeljena temu senatu.
18 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep v celoti razglasi za ničen ali, podredno, deloma razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
19 Komisija ob podpori Irske Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
[…]
Tretji in četrti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji pri opredelitvi in določitvi višine pomoči, ker se niso upoštevale posledice TLP za potnike, in kršitev člena 14 Uredbe št. 659/1999 ter načel sorazmernosti in enakega obravnavanja z odredbo za vračilo pomoči
78 Tožeča stranka v tretjem tožbenem razlogu trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji, ker je letalske prevoznike, ki so bili zavezani k plačilu nižje stopnje takse, opredelila za upravičence do domnevne pomoči v višini 8 EUR na potnika, in ko je na tej podlagi zahtevala vračilo pomoči, čeprav je Komisija sama ugotovila, da bi se plačilo te takse lahko preneslo na potnike, ki so bili torej glavni upravičenci do nižje takse.
79 Komisija bi morala po mnenju tožeče stranke pri opredelitvi in določitvi višine pomoči ta element upoštevati, oceniti bi morala tudi korist, ki so jo letalske družbe, ki so plačale TLP po stopnji 2 EUR in so jo večinoma prenesle na potnike, dejansko obdržale. Če je bil kakršen koli del prihranka 8 EUR zaradi nižje takse prenesen na potnike in ga niso obdržale letalske družbe, bi se s sklepom Komisije, v katerem se zahteva vračilo 8 EUR na potnika, od letalskih družb, ki so bile zavezane k plačilu nižje takse, zahtevalo vračilo večje vsote, kot so jo dejansko prejele, in bi bil zato nezakonit.
80 Tožeča stranka v četrtem tožbenem razlogu med drugim navaja, da glede na to, da od potnikov, ki so bili upravičeni do nižje takse, naknadno ni mogoče zahtevati vračila 8 EUR na potnika, nalog za vračilo učinkuje kot dodatna taksa, ki je naložena zadevnim letalskim družbam, in zato pomeni prej nezakonito sankcioniranje teh družb kot pa vrnitev v stanje pred dodelitvijo domnevne pomoči. To naj bi bilo nesorazmerno in naj bi pomenilo kršitev načela enakega obravnavanja ter zato kršitev člena 14 Uredbe št. 659/1999.
81 V zvezi s tretjim tožbenim razlogom Komisija izpodbija argumente tožeče stranke. Prvič, trdi, da v skladu z zadevno zakonodajo ne obstaja obveznost prenosa takse na potnike. Nasprotno, vsaka družba se je lahko prosto odločila, ali bo strošek takse v celoti ali deloma prenesla na potnike. Drugič, Komisija navaja, da tudi če je bil prihranek od takse v celoti prenesen, je to za zadevne letalske družbe še vedno pomenilo korist, saj so te lahko svojim strankam ponudile privlačnejše cene, kot bi jih lahko, če bi bile zavezane k običajni stopnji 10 EUR. Zato ni pomembno, ali se je upravičenec odločil, da korist prenese na svoje stranke in tako doseže večji prodajni obseg, ali da neposredno uporabi korist tako, da zaračuna višjo ceno. Logična posledica je torej bila, da se vrne ves znesek pomoči, to je 8 EUR na potnika, za lete, za katere se je plačala nižja taksa v višini 2 EUR.
82 V zvezi s četrtim tožbenim razlogom Komisija odgovarja, da se vračilo pomoči, če se z njim želi vzpostaviti prejšnje stanje, načeloma ne more šteti za nesorazmeren ukrep. Poleg tega naj se vračilo, glede na to, da se želi z njim doseči le vzpostavitev prejšnjega stanja, načeloma ne bi moglo šteti za sankcijo. Dokler so vsi upravičenci do pomoči zavezani k vračilu nezakonite in nezdružljive pomoči, naj tako ne bi bilo nikakršne kršitve načela enakega obravnavanja.
83 Najprej je treba spomniti, da je namen obveznosti države, da ukine pomoč, za katero Komisija meni, da ni združljiva z notranjim trgom, vzpostavitev prejšnjega stanja. Ta cilj je torej dosežen, ko upravičenci vrnejo znesek, pridobljen na podlagi nezakonite pomoči, in tako izgubijo tudi prednost, ki so jo imeli na trgu v razmerju do svojih konkurentov, in ko se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred dodelitvijo pomoči (glej sodbi z dne 17. junija 1999, Belgija/Komisija, C‑75/97, Recueil, EU:C:1999:311, točki 64 in 65 in navedena sodna praksa, in z dne 13. februarja 2012, Budapesti Erőmű/Komisija, T‑80/06 in T‑182/09, EU:T:2012:65, točka 107).
84 Spomniti je treba tudi, da nobena določba prava Unije od Komisije ne zahteva, da pri odreditvi vračila pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, določi natančen znesek pomoči, ki ga je treba vrniti. Dovolj je namreč, da so v odločbi Komisije podatki, na podlagi katerih lahko naslovnik sam in brez prevelikih težav določi ta znesek (sodbi z dne 12. oktobra 2000, Španija/Komisija, C‑480/98, Recueil, EU:C:2000:559, točka 25, in z dne 12. maja 2005, Komisija/Grčija, C‑415/03, ZOdl., EU:C:2005:287, točka 39). Poleg tega je izrek akta neločljivo povezan z obrazložitvijo tega akta in ga je treba po potrebi razlagati ob upoštevanju razlogov za njegovo sprejetje (sodbi z dne 15. maja 1997, TWD/Komisija, C‑355/95 P, Recueil, EU:C:1997:241, točka 21, in z dne 29. aprila 2004, Italija/Komisija, C‑298/00 P, Recueil, EU:C:2004:240, točka 97).
85 Vendar mora Komisija, če naloži vračilo določenega zneska, v skladu s svojo obveznostjo vestne in nepristranske preučitve spisa v okviru člena 108 PDEU kolikor to dopuščajo okoliščine zadeve, natančno določiti vrednost pomoči, do katere je bilo upravičeno podjetje (glej sodbo z dne 29. marca 2007, Scott/Komisija, T‑366/00, ZOdl., EU:T:2007:99, točka 95 in navedena sodna praksa).
86 Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred plačilom pomoči, mora Komisija po eni strani zagotoviti, da je dejanska prednost odpravljena, in naložiti vračilo celotne pomoči. Komisija iz velikodušnosti do upravičenca ne sme naložiti vračila nižjega zneska od vrednosti pomoči, ki jo je prejel zadnjenavedeni. Po drugi strani pa Komisija ni pooblaščena, da izraža svoje neodobravanje glede teže nezakonitosti s tem, da naloži vračilo zneska, ki je višji od vrednosti pomoči, ki jo je prejel upravičenec (zgoraj v točki 85 navedena sodba Scott/Komisija, EU:T:2007:99, točka 95).
87 Tožeča stranka ne izpodbija, da bi lahko uporaba nižje stopnje takse kljub predpostavki, da je bila TLP v celoti prenesena na potnike, podjetju, ki je zavezano k plačilu te takse, prinesla korist. Vendar pa izpodbija višino te koristi, ki je bila v izpodbijanemu sklepu ocenjena na 8 EUR na potnika.
88 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da člen 55 zakona o financah TLP opredeljuje kot „trošarino“ (excise duty), ki mora kot taksa biti naložena, obračunana in plačana ob vsakem odhodu potnika na letalu z letališča na Irskem, kar je Irska potrdila tudi na obravnavi.
89 Trošarina pa je po opredelitvi posredna taksa, ki se obračuna pri porabi neke dobrine ali storitve, v nasprotju z neposrednimi davki, kot so davki od dohodka ali od dobička, ki jih neposredno nosijo podjetja.
90 V obravnavani zadevi ni sporno, da so bile letalske družbe na podlagi zakona o financah zavezane k naložitvi TLP v višini 10 EUR za vse lete, za katere je veljala ta taksa. Stranke se strinjajo tudi, da so bile letalske družbe na podlagi člena 23 Uredbe št. 1008/2008 dolžne višino TLP pri ceni vsake vozovnice, prodane potnikom, navesti ločeno. V tem smislu je bilo za TLP formalno predvideno, da se prenese na ceno letalske vozovnice, ki jo plača potnik, kot je navedeno v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
91 Razlikovati je torej treba, kakor trdi tožeča stranka, med pojmom formalne in zakonite posledice, ki se nanaša na način, kako je bila taksa zakonito obračunana in uporabljena, in pojmom ekonomske posledice, pri kateri je treba določiti, v kolikšni meri so letalske družbe nosile ekonomski strošek TLP s tem, da so lahko ceno vozovnice brez davka prilagodile glede na stopnjo TLP, ki bi se dejansko morala uporabiti, oziroma v kolikšni meri so v primeru znižane stopnje TLP v višini 2 EUR z uporabo te znižane stopnje dejansko pridobile ekonomsko korist.
92 Komisija je v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da so imele družbe, ki so zaračunale znižano takso v višini 2 EUR, nižji strošek, ki so ga prenesle na potnike ali so ga nosile same. Ta nižji strošek je povezala z ekonomskimi sredstvi, ki so jih lahko letalske družbe privarčevale in ki so zato lahko v primerjavi z drugimi letalskimi družbami izboljšale svoj ekonomski položaj.
93 Komisija je v točki 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa odgovorila na argumente irskih organov, v skladu s katerimi naj ne bi imele letalske družbe nobenih koristi, saj naj bi bila ta taksa v bistvu taksa na potrošnjo, ki se prenese na potnike. Komisija, ki se je sklicevala na sodbo Adria-Wien Pipeline in Wietersdorfer & Peggauer Zementwerke (navedena zgoraj v točki 45, EU:C:2001:598), je menila, da se lahko z znižanjem takse v primerjavi z običajno stopnjo obdavčitve tudi v primeru zakonske obveznosti prenosa zadevne takse na potrošnike letalskim družbam, ki so zavezane k plačilu znižane takse, omogoči selektivna prednost.
94 Komisija je v isti točki 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa priznala, da se je v obravnavanem primeru ekonomski strošek takse prenesel na potnike, čeprav ni bilo nobenega mehanizma, ki bi zagotovil, da je bila taksa dejansko prenesena, in čeprav je bila izbira prepuščena posamezni letalski družbi.
95 Sodišče je v podobnem položaju menilo, da se razlike v taksah, ki jih morajo poravnati potniki, samodejno kažejo v stroških prevoza, saj letališke takse neposredno in samodejno vplivajo na strošek prevoza (zgoraj v točki 59 navedena sodba Stylianakis, EU:C:2003:72, točka 28).
96 Komisija kljub temu meni, da so imele družbe prednost tudi v primeru, da je bila TLP prenesena, saj so lahko svojim strankam ponudile privlačnejše cene, kar jim je omogočilo večji promet.
97 Zato je treba v takem položaju, kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem se je za TLP predvidelo, da se prenese na potnike, in v katerem se je ekonomska korist zaradi uporabe znižane stopnje prav tako lahko prenesla na potnike, ugotoviti, da Komisija ne more predpostaviti, da je bila prednost, ki so jo letalske družbe dejansko dobile in zadržale, v vseh primerih 8 EUR na potnika.
98 V takem primeru dejansko pridobljena prednost letalskih družb ni namreč nujno enaka razliki med stopnjama, ampak lahko pomeni tudi možnost strankam ponuditi privlačnejše cene in torej posledično povečati promet, kakor je ugotovila tudi Komisija v točki 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
99 Zato bi morala Komisija za letalske družbe, kakršna je tožeča stranka, ki so uporabile znižano stopnjo TLP v višini 2 EUR, ugotoviti, v kolikšni meri so ekonomsko korist zaradi uporabe znižane stopnje TLP dejansko prenesle na potnike, da bi lahko natančno ugotovila višino koristi, do katere so bile te družbe dejansko upravičene, razen če se ni odločila, da to nalogo z natančnimi podatki v zvezi s tem dodeli nacionalnim organom.
100 Tako bi se lahko le ob predpostavki, da bi tožeča stranka za lete, za katere je veljala TLP v višini 2 EUR, sistematično zvišala ceno svojih vozovnic brez davka za 8 EUR na vozovnico, ugotovilo, da je ekonomska korist tožeče stranke, ki je nastala zaradi uporabe različnih stopenj, znašala 8 EUR na potnika, saj je bila lahko ta korist na potnike prenesena le deloma.
101 Vendar je treba ugotoviti, da Komisija ni niti v nobenem delu izpodbijanega sklepa niti v okviru tega spora razložila, zakaj naj bi ta predpostavka bolj izražala običajen položaj kot pa predpostavka, v skladu s katero letalske družbe prenesejo korist na svoje potnike v skladu s ciljem TLP, in to kljub temu, da je med drugim priznala, da je bil tak prenos mogoč (glej točko 95 zgoraj).
102 Komisija poleg tega ni dovolj upoštevala posebnega tržnega položaja v obravnavanem primeru in njegovih konkurenčnih omejitev, saj so bile vse letalske družbe, ki so opravljale lete, krajše od 300 km (računano od letališča v Dublinu) z letališča na Irskem, zavezane k plačilu TLP v višini 2 EUR na potnika. Komisija tako ni dokazala, s čim so letalske družbe, katerih leti so bili obdavčeni z znižano stopnjo TLP v višini 2 EUR na potnika, v teh okoliščinah pridobile korist, ki je bila enaka razliki med obema stopnjama TLP, to je 8 EUR na potnika.
103 Komisija je tako storila napako pri presoji in napačno uporabila pravo.
104 Kakor namreč pravilno trdi tožeča stranka, mora biti vračilo državne pomoči omejeno na finančne koristi, ki dejansko izhajajo iz tega, da je lahko upravičenec s pomočjo razpolagal, in mora biti s temi koristmi sorazmerno (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2013, Salzgitter/Komisija, T‑308/00 RENV, ZOdl., EU:T:2013:30, točka 138).
105 Če bi prednost uporabe znižane takse lahko pomenila izboljšanje konkurenčnega položaja letalskih družb, ker bi lahko ponudile konkurenčnejše cene, bi se torej morala Komisija omejiti na naložitev vračila zneskov, ki dejansko ustrezajo tej koristi, oziroma če teh zneskov v sklepu ne bi bilo mogoče natančno določiti, to nalogo dodeliti nacionalnim organom in jim v zvezi s tem dati potrebne podatke v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 85 zgoraj.
106 Po mnenju Komisije bi se, če bi se upoštevala predpostavka tožeče stranke, Komisiji ali nacionalnim organom naložila obveznost, naj v vsakem posameznem primeru preučijo učinke pomoči na upravičence glede na njihove subjektivne odločitve, kar bi bilo v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točki 44 zgoraj, in sodbo z dne 15. decembra 2005, Unicredito Italiano (C‑148/04, ZOdl., EU:C:2005:774).
107 Sodišče je namreč v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, opozorilo, da je odprava nezakonite pomoči tako, da se ta povrne, logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti. Tega povračila zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja načeloma ni mogoče obravnavati kot ukrepa, ki je nesorazmeren glede na cilje določb Pogodbe v zvezi z državnimi pomočmi. Z vračilom upravičenec izgubi prednost, ki jo je bil v primerjavi s svojimi konkurenti deležen na trgu, in vzpostavi se stanje, kakršno je bilo pred dodelitvijo pomoči (glej zgoraj v točki 106 navedeno sodbo Unicredito Italiano, EU:C:2005:774, točka 113 in navedena sodna praksa).
108 Sodišče je tako ugotovilo, da zneskov, ki jih je treba vrniti, ni mogoče določiti ob upoštevanju različnih transakcij, ki bi jih podjetja lahko opravila, če se ne bi odločila za obliko transakcije, v okviru katere je bilo mogoče pridobiti pomoč. Ta odločitev je bila namreč sprejeta ob poznavanju tveganja za vračilo tistih pomoči, ki niso bile dodeljene v skladu s postopkom iz člena 108(3) PDEU. Navedena podjetja bi se temu tveganju lahko izognila, če bi se takoj odločila za drugače strukturirane transakcije. Dalje, vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vrnitev, kolikor je mogoče, v položaj, kakršen bi bil, če bi bile zadevne operacije izvedene brez znižanja (glej v tem smislu zgoraj v točki 106 navedeno sodbo Unicredito Italiano, EU:C:2005:774, točke od 114 do 117).
109 Sodišče meni, da ta vzpostavitev ne pomeni drugačne rekonstrukcije preteklosti glede na take hipotetične elemente, kot so pogosto številne odločitve, ki bi jih zainteresirani subjekti lahko sprejeli, saj bi se lahko izkazalo, da odločitev, ki so bile dejansko sprejete zaradi koristi od pomoči, ni mogoče opraviti. V postopku za povračilo pomoči, ki ga sprožijo nacionalni organi, le davčna obravnava, ki je po potrebi ugodnejša od obravnave na podlagi splošnega prava, do katere bi bili brez nezakonite pomoči ter na podlagi notranjih in s pravom Unije združljivih določb upravičeni pri dejansko opravljenih operacijah, omogoča vzpostavitev prejšnjega stanja (zgoraj v točki 106 navedena sodba Unicredito Italiano, EU:C:2005:774, točki 118 in 119).
110 Vendar je treba ugotoviti, da v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izrečena zgoraj v točki 106 navedena sodba Unicredito Italiano (EU:C:2005:774), na katero se sklicuje Komisija, upravičena podjetja v tem primeru niso mogla izbrati drugačne operacije kot tiste, ki je pridobila pomoč. Na podlagi v zadevnem obdobju veljavne nacionalne zakonodaje so namreč morala uporabiti TLP v višini 2 EUR na potnika za vse lete, krajše od 300 km, računano od letališča v Dublinu, z odhodom z letališča na Irskem. Zaradi teh razlogov je bilo zakonsko nemogoče, da bi potnikom na teh letih zaračunala TLP v višini 10 EUR.
111 Seveda so lahko zvišala ceno vozovnice, da bi imela korist zaradi uporabe TLP po znižani stopnji 2 EUR. Vendar Komisija brez upoštevanja konkretnih okoliščin ni mogla določiti koristi, ki so jo dejansko pridobile letalske družbe. Ob upoštevanju delovanja TLP in konkurenčnih omejitev, s katerimi so bile zavezane letalske družbe za lete, pri katerih se je uporabila TLP v višini 10 EUR (glej točko 103 zgoraj), pa Komisija ni mogla predvidevati, da ekonomska korist, nastala zaradi uporabe znižane stopnje TLP, ni bila prenesena na potnike.
112 Zato, kot je razvidno iz zgoraj v točki 86 navedene sodne prakse, potreba po v danih okoliščinah čim natančnejši določitvi koristi, ki so jo zadevne letalske družbe dejansko pridobile z uporabo znižane stopnje TLP, ne pomeni rekonstrukcije preteklosti glede na take hipotetične elemente, kot so pogosto številne odločitve, ki bi jih zadevni subjekti lahko sprejeli, kakor trdi Komisija, ampak se z njo želi nasprotno zagotoviti le, da upravičenec izgubi korist, ki jo je imel na trgu v primerjavi s konkurenti, in vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred dodelitvijo pomoči.
113 Poleg tega je pomoč v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj v točki 106 navedena sodba Unicredito Italiano (EU:C:2005:774), za banke, ki so se pod določenimi pogoji združile ali podobno prestrukturirale, v obdobju petih zaporednih davčnih let pomenila davčno ugodnost v obliki 12,5‑odstotnega znižanja davka od dohodka. Ni sporno, da je davek od dohodka breme, ki ga dejansko in izključno nosijo k njemu zavezana podjetja, v nasprotju z zadevno TLP, ki so jo kot trošarino obračunavale in pobirale le letalske družbe, vendar pa so jo na koncu vsaj deloma, če ne v celoti dejansko plačali potniki.
114 Nazadnje, Komisija v svojem sklepu ni pravno zadostno dokazala, da je bilo povračilo 8 EUR na potnika nujno za zagotovitev vzpostavitve prejšnjega stanja, to je vrnitve, kolikor je mogoče, v položaj, kakršen bi bil, če bi bile zadevne operacije opravljene brez znižanja davka, ali z drugimi besedami, če bi se za lete, za katere je bila določena taksa v višini 2 EUR na potnika, uporabila taksa v višini 10 EUR na potnika.
115 Če bi namreč letalske družbe vrnile 8 EUR na potnika, to ne bi zagotovilo vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če bi bile zadevne operacije izvedene brez dodelitve zadevne pomoči, saj letalske družbe ne morejo za nazaj od svojih strank zahtevati vračila 8 EUR na potnika, ki bi morali biti obračunani. Letalskim družbam torej za odpravo izkrivljanja konkurence, ki je bila povzročena zaradi konkurenčne prednosti zaradi te pomoči, ni treba povrniti 8 EUR na potnika (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2011, Residex Capital IV, C‑275/10, ZOdl., EU:C:2011:814, točka 34 in navedena sodna praksa). Nasprotno, povračilo takega zneska bi lahko povzročilo dodatno izkrivljanje konkurence, kakor pravilno trdi tožeča stranka, saj bi lahko vodilo do tega, da bi letalske družbe vrnile več, kot je znašala korist, ki so jo dejansko pridobile.
116 Komisija bi torej morala upoštevati posebnosti TLP kot trošarine, ki so jo letalske družbe za vse lete, za katere je v zadevnem obdobju veljala stopnja 2 EUR, prenesle na potnike. Glede na to, da se je lahko ekonomska korist zaradi uporabe znižane stopnje, čeprav samo deloma, prenesla na potnike, Komisija ni mogla ugotoviti, da je bila korist letalskih družb samodejno in v vseh primerih 8 EUR na potnika.
117 Komisija se v zvezi s tem sklicuje na svojo ustaljeno prakso odločanja na področju davčnih pomoči, ki vključujejo trošarine, v skladu s katero pomenijo oprostitve takih stroškov za podjetja, ki morajo plačati davek, korist, čeprav se lahko ta prenese na potrošnike.
118 Vendar je treba spomniti, da je treba to, da je neki ukrep državna pomoč, presojati le v okviru upoštevnih določb Pogodbe in ukrepov, ki so bili sprejeti za njeno izvajanje, ne pa glede na domnevno predhodno prakso odločanja Komisije (sodbi z dne 30. septembra 2003, Freistaat Sachsen in drugi/Komisija, C‑57/00 P in C‑61/00 P, Recueil, EU:C:2003:510, točki 52 in 53, in z dne 15. junija 2005, Regione autonoma della Sardegna/Komisija, T‑171/02, ZOdl., EU:T:2005:219, točka 177).
119 Vsekakor se odločbe, na katere se sklicuje Komisija, ki so navedene tudi v opombi v točke 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne nanašajo na takse, ki so bile naložene letalskim družbam, kakor navaja Komisija, ampak na energetske dajatve, za katere je bila za nekatere skupine podjetij določena znižana stopnja ali njihova oprostitev. V nobeni od teh zadev ni bilo mišljeno, da bodo upravičena podjetja te takse prenesla na svoje stranke. Trošarine so se namreč nanašale na vložke (v tem primeru energijo), ki so jih podjetja porabila sama, in ne na blago ali storitve, ki so bili namenjeni prodaji njihovim strankam, za kar je šlo v obravnavanem primeru. Nazadnje, opozoriti je treba, da Komisija v nobeni od teh zadev ni naložila vračila pomoči od njenih upravičencev, ampak jih je nasprotno na podlagi člena 107(3)(c) PDEU razglasila za združljive z notranjim trgom.
120 Poleg tega je treba ugotoviti, da je mogoče na podlagi zgoraj v točki 45 navedene sodbe Adria-Wien Pipeline in Wietersdorfer & Peggauer Zementwerke (EU:C:2001:598), na katero se sklicuje Komisija v točki 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa, potrditi tezo, v skladu s katero lahko uporaba takse po znižani stopnji pomeni selektivno prednost za podjetja, ki so zavezana k tej taksi, čeprav morajo po zakonu to takso prenesti na svoje stranke, vendar pa ni mogoče potrditi tega, da mora biti znesek pomoči v primeru več upravičencev v celoti naložen podjetjem, ki to takso prenesejo na svoje stranke.
121 Poleg tega Sodišče v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, ni ugotovilo, da morajo pomoč vrniti dobavitelji energije, ki so bili neposredno zavezani, da plačajo takso in jo prenesejo na svoje stranke, kakor so bile letalske družbe v obravnavani zadevi, ampak pri podjetjih, ki so bila stranka dobaviteljev energije, glede katerih je bilo dokazano, da je bila njihova glavna dejavnost proizvodnja materialnih dobrin, in ki so imela pravico do povračila energetskih dajatev.
122 Okoliščina, kakršna je ta v obravnavanem primeru, da stranke letalskih družb, ki so zavezane k plačilu TLP, niso podjetja v smislu prava Unije in se zato od njih ne more zahtevati povračila pomoči, ne vpliva na obveznost Komisije, da natančno določi upravičence do pomoči, torej podjetja, ki so te pomoči dejansko pridobila (sodba z dne 3. julija 2003, Belgija/Komisija, C‑457/00, Recueil, EU:C:2003:387, točka 55), in da omeji vračilo pomoči na finančne koristi, ki dejansko izhajajo dodelitve pomoči tem upravičencem (glej v tem smislu zgoraj v točki 104 navedeno sodbo Salzgitter/Komisija, EU:T:2013:30, točka 138).
123 Ugotoviti je torej treba, da je Komisija s tem, da je, prvič, znesek pomoči, ki ga morajo povrniti letalske družbe, določila na 8 EUR na potnika, storila napako pri presoji in napačno uporabila pravo, in drugič, letalskim družbam naložila plačilo tega zneska, kršila člen 14 Uredbe št. 659/1999.
124 Ne da bi bilo treba odločiti o morebitnih kršitvah načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, ki ju zatrjuje tožeča stranka, je treba ugoditi tretjemu in četrtemu tožbenemu razlogu tožeče stranke ter izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem določa, da znaša znesek, ki ga morajo vrniti letalske družbe, 8 EUR na potnika, in v delu, v katerem določa, da je zaradi tega tudi nalog za vračilo pomoči nezakonit.
125 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 4 izpodbijanega sklepa določa izterjavo pomoči od upravičencev, določenih v točki 70 obrazložitve istega sklepa, v višini 8 EUR na potnika, torej zneska, ki je prav tako določen v isti točki obrazložitve.
126 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba obrazložitev sklepa o državnih pomočeh upoštevati pri razlagi njegovega izreka (glej sodbo z dne 20. marca 2014, Rousse Industry/Komisija, C‑271/13 P, EU:C:2014:175, točka 69 in navedena sodna praksa).
127 Člen 4 izpodbijanega sklepa, ki se razlaga v povezavi s točko 70 obrazložitve istega sklepa, je treba razglasiti za ničen, ker je bilo z njim letalskim družbam, ki so opravljale lete, za katere je bilo treba v zadevnem obdobju plačati TLP po znižani stopnji 2 EUR, naloženo vračilo pomoči v višini 8 EUR na potnika, v preostalem pa se tožba zavrne.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)
razsodilo:
1. Člen 4 Sklepa 2013/199/EU Komisije z dne 25. julija 2012 o državni pomoči SA.29064 (11/C, ex 11/NN) – Različne stopnje takse, ki se na Irskem uporabljajo za letalska potovanja se v delu, v katerem upravičencem nalaga vračilo pomoči v višini v točki 70 obrazložitve tega sklepa določenega zneska 8 EUR na potnika, razglasi za ničen.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Komisija poleg svojih stroškov nosi tudi polovico stroškov družbe Aer Lingus Ltd.
4. Družba Aer Lingus nosi polovico svojih stroškov.
5. Irska nosi svoje stroške.
G. Berardis | O. Czúcz | A. Popescu |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. februarja 2015.
Podpisi