SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GIOVANNIJA PITRUZZELLE,
predstavljeni 11. junija 2019(1)
Združene zadeve od C‑349/18 do C‑351/18
Nationale Maatschappij der Belgische Spoorwegen (NMBS)
proti
Mbutukuju Kanyebi (C‑349/18)
Larissi Nijs (C‑350/18)
Jeanu-Louisu Aniti Dedroogu (C‑351/18)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče v Antwerpnu, Belgija))
„Predhodno odločanje – Železniški promet – Pravice in obveznosti potnikov – Uredba (ES) št. 1371/2007 – Člen 9(4) – Vožnja brez vozovnice – Neodprava pomanjkljivosti – Narava pravnega razmerja – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13/EGS – Člena 2 in 3 ter člen 6(1) – Področje uporabe – Splošni prevozni pogoji – Doplačilo, ki ga plačajo potniki brez vozovnice“
1. Ali je pravno razmerje, ki zavezuje posameznika, ki potuje z vlakom, ne da bi kupil vozovnico, in ki te pomanjkljivosti tudi po opravljenem nadzoru ne odpravi, v skladu s pravom Unije pogodba? Ali se lahko v zvezi s tem pravnim razmerjem vsekakor uporabi zakonodaja o nepoštenih pogodbenih pogojih, kar bi pomenilo, da bi predložitveno sodišče lahko ugotovilo, da določila o doplačilu, ki ga zaradi nenakupa vozovnice zahteva prevozna družba, za potrošnika oziroma potnika niso zavezujoča?
2. To sta v bistvu temeljni vprašanji v obravnavanem sporu, ki izhaja iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče v Antwerpnu, Belgija) vložilo v postopku v glavni stvari, v okviru katerega belgijska družba za železniški prevoz od potnikov, ki niso imeli vozovnice, zahteva plačilo zneska, ki je v splošnih prevoznih pogojih določen za primere, v katerem potniki, ki potujejo brez vozovnice, zavrnejo plačilo cene vozovnice skupaj s pribitki, ki se zaračunajo, če te pomanjkljivosti pozneje ne odpravijo.
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
3. V dvanajsti uvodni izjavi Direktive 93/13/EGS(2) je navedeno:
„[…]
ker nacionalni predpisi v njihovi sedanji obliki dovoljujejo le delno uskladitev; ker ta direktiva zajema zlasti pogodbene pogoje, o katerih se stranki nista dogovorili posamično; ker bi morale imeti države članice možnost, da ob upoštevanju Pogodbe potrošnikom nudijo višjo raven varstva z nacionalnimi predpisi, ki so strožji od te direktive“.
4. Člen 1 Direktive 93/13 določa:
„1. Namen te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.
2. Določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, zlasti na področju prometa.“
5. Člen 3 navedene direktive določa:
„1. Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
2. Pogodbeni pogoj [se] šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe.
Dejstvo, da sta se stranki o nekaterih vidikih pogoja ali o posebnem pogoju dogovorili posamično, ne izključuje uporabe tega člena za preostalo pogodbo, če celotna ocena pogodbe pokaže, da gre vendarle za vnaprej oblikovano tipsko pogodbo.
Če prodajalec ali ponudnik trdi, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovorili posamično, nosi dokazno breme.
3. Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nedovoljene [nepoštene]“.
6. Člen 6(1) določa:
„Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“
7. Člen 8 Direktive 93/13 določa:
„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov.“
8. Člen 4 Uredbe (ES) št. 1371/2007(3) določa:
„Ob upoštevanju določb tega poglavja je sklepanje in izvajanje prevozne pogodbe ter zagotavljanje informacij in vozovnic urejeno z določbami iz II. dela in III. dela iz Priloge I.“
9. Člen 9(4) Uredbe (ES) št. 1371/2007 določa:
„Prevozniki v železniškem prometu nudijo možnost pridobitve vozovnic za zadevno prevozno storitev na vlaku, razen če se ta omeji ali ne dopusti iz varnostnih razlogov, razlogov, ki izhajajo iz politike boja proti goljufijam, zaradi obvezne rezervacije ali iz tehtnih komercialnih razlogov“.
10. Člen 6 v delu II Priloge I k Uredbi (ES) št. 1371/2007, naslovljene „Izvleček iz Enotnih pravil za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV)“, določa:
„1. S prevozno pogodbo se prevoznik zaveže, da bo potnike in po potrebi tudi prtljago in vozila prepeljal do namembne postaje, kjer bo izročil prtljago in vozila.
2. Prevozna pogodba mora biti potrjena z eno ali več vozovnicami, ki se izdajo potniku. Ne glede na 9. člen pa to, da je potnik nima, da je nepravilno izdana ali da jo je izgubil, ne vpliva niti na obstoj niti na veljavnost pogodbe, za katero ostanejo veljavna ta enotna pravila.
3. Dokler se ne dokaže nasprotno, se vozovnica uporablja kot dokazilo o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe“.
11. Člen 9 v delu II Priloge I k Uredbi (ES) št. 1371/2007 določa:
„1. Vse od začetka potovanja mora imeti potnik pri sebi veljavno vozovnico, ki jo mora ob kontroli vozovnic tudi pokazati. Splošni prevozni pogoji lahko določajo:
(a) da mora potnik, ki ne pokaže veljavne vozovnice, poleg prevoznine plačati še dodatek;
(b) da je mogoče od potnika, ki odkloni takojšnje plačilo prevoznine ali dodatka, zahtevati, da prekine potovanje;
(c) ali in pod katerimi pogoji se potniku vrne plačani dodatek.“
B. Belgijsko pravo
12. Člen I.8.39 Wetboek van Economisch Recht (gospodarskopravni zakonik)(4) vsebuje takšno opredelitev pojma „podjetje“:
„podjetje pomeni fizično ali pravno osebo, vključno z njenimi združenji, ki stalno uresničuje določen gospodarski cilj“.
13. Člen VI.83, točka 24, gospodarskopravnega zakonika določa:
„V pogodbah med podjetjem in potrošnikom se za nepoštene vsekakor štejejo klavzule in pogoji ali kombinacije klavzul in pogojev, katerih cilj je:
[…]
24. določiti znesek odškodnine in obresti za primer neizpolnitve ali zamude pri izpolnitvi obveznosti potrošnika, ki očitno presegajo obseg škode, ki jo lahko utrpi podjetje“.
14. Člen VI.84(1) gospodarskopravnega zakonika določa:
„Vsi nepošteni pogoji so prepovedani in nični. Pogodba stranki še naprej zavezuje, če lahko še naprej obstaja brez nepoštenih pogojev. Potrošnik se ne more odpovedati pravicam, ki jih ima v skladu s tem oddelkom.“
15. Člen 2 Algemene en bijzondere vervoersvoorwaarden van de Nationale Maatschappij van de Belgische Spoorwegen (splošni in posebni prevozni pogoji nacionalne družbe belgijskih železnic; v nadaljevanju: NMBS), naslovljen „Sprejem splošnih in posebnih prevoznih pogojev za potnika“, določa:
„Potnik z uporabo prevoznih storitev družbe NMBS izjavlja, da je seznanjen s tem dokumentom in s posebnimi prevoznimi pogoji (ki so na voljo na spletni strani snbc.be) ter da se strinja, da jih bo neomejeno spoštoval. Družba NMBS lahko ta dokument kadar koli spremeni, in sicer na podlagi legitimnih razlogov, ki izhajajo zlasti iz obveznosti, povezanih z nalogami javne službe, zagotavljanja skladnosti z odločitvami javnih organov ter operativnih omejitev, povezanih z infrastrukturo, omrežjem ali viri. Družba NMBS potnike o vseh spremembah splošnih prevoznih pogojev obvešča prek lastnih komunikacijskih sredstev (zlasti prek spletne strani snbc.be) in z objavami v Moniteur Belge. Te spremembe začnejo veljati z dnem objave“.
16. Člen 4(3) splošnih in posebnih prevoznih pogojev določa:
„Ugotovitev nepravilnosti zaradi nespoštovanja obveznosti, povezanih z vozovnico, ki privede do uporabe ukrepov iz Dodatka I – Nepravilnosti in nedostojno vedenje, v nobenem primeru ne pomeni prevozne pogodbe. Potnik posledično izgubi vsakršno pravico do kakršne koli odškodnine ali nadomestila škode“.
17. Člen 5.4 splošnih in posebnih prevoznih pogojev, naslovljen „Nakup vozovnice po ‚ceni, ki velja na vlaku‘“, določa:
„1. Sprevodnik potniku razen v primerih iz točke 1 Dodatka I – Nepravilnosti in nedostojno vedenje, v zvezi s katerimi se glede ugotovitev nepravilnosti takoj pripravi zapisnik, iz nabora produktov, ki jih je mogoče kupiti na vlaku, predlaga nakup vozovnice po ‚ceni, ki velja na vlaku‘, in sicer če:
(a) potnik zaradi kakršnega koli razloga sprevodniku ne more pokazati vozovnice;
[…]
3. ,Cena, ki velja na vlaku‘, je sestavljena iz cene vozovnice in doplačila, katerega višina je določena v ,posebnih prevoznih pogojih‘. Je del cene vozovnice.“
18. Točka 2.1.2 Dodatka I k posebnim prevoznim pogojem, naslovljena „Ugotovitev ‚srednje resne‘ nepravilnosti“, določa:
„Ugotovitev ‚srednje resne‘ nepravilnosti se pripravi, če se potnik znajde v enem od položajev iz člena 5.4 splošnih prevoznih pogojev in zavrne nakup vozovnice po ,ceni, ki velja na vlaku‘“.
19. Točka 4 Dodatka I k posebnih prevoznim pogojem določa višino doplačila v primeru nepravilnosti v zvezi z vozovnico:
„Pavšalni znesek (ki vključuje 6 % DDV)
– Ugotovitev nepravilnosti v zvezi z vozovnico.
Plačilo v 14 koledarskih dneh (vključno z dnem ugotovljene nepravilnosti): 75,00 EUR.
Neplačilo v 14 koledarskih dneh (vključno z dnem ugotovljene nepravilnosti): 225,00 EUR“.
II. Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
20. Povod za obravnavani spor so tri zadeve, o katerih odloča Vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče v Antwerpnu) in v zvezi s katerimi so bila Sodišču predložena enaka vprašanja za predhodno odločanje.
21. Leta 2015 je Nationale Maatschappij van de Belgische Spoorwegen (nacionalna družba belgijskih železnic; v nadaljevanju: NMBS) ugotovila, da je Mbutuku Kanyeba štirikrat kršil njene prevozne pogoje, ker se je vozil z vlakom, ne da bi plačal vozovnico. M. Kanyeba v nobenem od štirih primerov ni izkoristil možnosti „ureditve tega položaja“, ki mu jo je ponudila družba NMBS, in sicer tako, da kupi vozovnico na vlaku skupaj z doplačilom v višini 7,50 EUR, doplača 75 EUR v štirinajstih dneh po ugotovitvi kršitve ali plača 225 EUR po izteku štirinajstih dni od ugotovitve te nepravilnosti.
22. Enaka ugotovitev nepravilnosti je bila v letih 2013 in 2015 podana zoper Larisso Nijs, in sicer v petih primerih, v letih 2014 in 2015 pa tudi zoper Jeana‑Louisa Anito Dedrooga, in sicer enajstkrat.
23. Družba NMBS je obema ponudila možnost za ureditev tega položaja na način, predstavljen v točki 21 teh sklepnih predlogov. Vendar navedenih možnosti nista izkoristila.
24. Družba NMBS je zato sprožila sodni postopek, v katerem je predlagala, naj se M. Kanyebi, L. Nijs in J.-L. A. Dedroogu naloži plačilo 880,20 EUR, 1103,90 EUR oziroma 2394,00 EUR. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari zatrjuje, da je razmerje med tožečo stranko in tremi posamezniki upravne narave in da ne gre za pogodbeno razmerje, saj ti niso kupili vozovnice.
25. Predložitveno sodišče meni, da mora v skladu s sodno prakso Sodišča vsakič, ko se za potrošnika opravi neka storitev, kot je to v obravnavani zadevi, po uradni dolžnosti preveriti uporabo določb o nepoštenih pogodbenih pogojih. Predložitveno sodišče se v zvezi s tem sprašuje, prvič, kakšna je narava pravnega razmerja med družbo NMBS in potrošniki in, drugič, ali je sploh mogoče šteti, da je bila pogodba sklenjena, kljub temu da potrošniki za potovanje z vlakom niso kupili vozovnice.
26. Predložitveno sodišče zlasti ugotavlja, da pravna podlaga splošnih prevoznih pogojev družbe NMBS ni jasna. V skladu s prvo tezo naj bi splošni pogoji, ki določajo pravice in obveznosti strank, šteli za strogo pogodbena določila. V skladu z drugo tezo pa naj bi bilo te pogoje mogoče šteti za predpise v smislu upravnega prava.
27. Predložitveno sodišče se prav tako sklicuje na akademske razprave, ki v Belgiji potekajo glede narave pravnega razmerja med družbo NMBS in potniki. Nekateri menijo, da gre v tem primeru za pogodbeno razmerje – tudi če potnik ne kupi vozovnice – saj naj bi že dejstvo, da nekdo vstopi na območje, na katerem je treba imeti veljavno vozovnico, pomenilo sklenitev tipske prevozne pogodbe. Po mnenju drugih pa je mogoče takšno razmerje šteti za pogodbeno le, če potnik kupi vozovnico, medtem ko je treba v nasprotnem primeru takšno razmerje šteti za normativno.
28. Predložitveno sodišče nazadnje poudarja, da sta Grondwettelijk (ustavno sodišče, Belgija) in Hof van cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija) navedli, da bi se „teorija o nepoštenih pogojih“ v belgijskem pravu lahko uporabljala tudi za normativna pravna razmerja.
29. V teh okoliščinah je Vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče v Antwerpnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 9(4) [Uredbe (ES) št. 1371/2007] z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu v povezavi s členom 2(a) in členom 3 Direktive 93/13 razlagati tako, da vedno nastane pogodbeno pravno razmerje med prevozno družbo in potnikom, celo če ta uporablja storitev prevoznika brez vozovnice?
2. Če je odgovor na zgornje vprašanje nikalen, ali se potem varstvo na podlagi pravil o nepoštenih pogojih razširi tudi na potnika, ki uporabi javno prevozno sredstvo brez vozovnice in je zaradi tega ravnanja v skladu s splošnimi pogoji poslovanja prevoznika, ki se zaradi normativnosti ali zaradi objave v uradni publikaciji države štejejo za splošno zavezujoče, dolžan plačati doplačilo k ceni vozovnice?
3. Ali člen 6 Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah – ki določa: ,Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev‘ – vedno nasprotuje temu, da sodišče določilo, opredeljeno kot nepošteno, omili ali pa namesto njega uporabi splošna pravila?
4. Če je odgovor na zgornje vprašanje nikalen, pod katerimi pogoji lahko nacionalno sodišče potem omili določilo, opredeljeno kot nepošteno, oziroma ga nadomesti s splošnimi pravili?
5. Če na zgoraj navedena vprašanja ni mogoče odgovoriti abstraktno, se zastavlja vprašanje, ali v primeru, ko nacionalna železniška družba potnika, ki se pelje brez vozovnice in ki ga pri tem zaloti, civilnopravno kaznuje z doplačilom, ki se v nekaterih primerih prišteje k ceni vozovnice, sodišče pa ugotovi, da je izterjano doplačilo nepošteno v smislu člena 2(a) v povezavi s členom 3 Direktive 93/13, člen 6 Direktive 93/13 nasprotuje temu, da sodišče določilo razglasi za nično in uporabi splošna pravila o odgovornosti za povračilo škode, ki je nastala nacionalni železniški družbi.“
III. Pravna presoja
30. V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na analizo drugega vprašanja za predhodno odločanje, ki pa ga bom, glede na tesno medsebojno povezanost, obravnaval skupaj s prvim vprašanjem. Skupaj bom obravnaval tudi tretje, četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje, pri njihovi presoji pa bom na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča podal le nekaj kratkih ugotovitev.
1. Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje
a) Uvodne ugotovitve
31. Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali je na podlagi Uredbe (ES) št. 1371/2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu ter Direktive 93/13 o nepoštenih pogodbenih pogojih mogoče sklepati, da vedno nastane pogodbeno pravno razmerje med prevozno družbo in potnikom, celo če ta uporablja storitev prevoznika brez vozovnice. Če je odgovor na to vprašanje nikalen, ali je mogoče potem v takšnem položaju v vsakem primeru uporabiti določbe o nepoštenih pogodbenih pogojih iz Direktive 93/13 na način, da lahko sodišče ugotovi, da je morebiten pogoj, na podlagi katerega se potniku, ki nima veljavne vozovnice, naloži plačilo doplačila, nepošten in za potrošnika zato nezavezujoč?
32. Da bi prišli do ugotovitev, predstavljenih v nadaljevanju, je treba upoštevati naslednji predpostavki.
33. Prvič, Uredba (ES) št. 1371/2007 in Direktiva 93/13 ne vsebujeta nikakršnih navedb v zvezi s pravno naravo razmerja, ki zavezuje potrošnika, ki vstopi na vlak, in prevozno podjetje.
34. Člen 4 Uredbe (ES) št. 1371/2007 določa: „Ob upoštevanju določb tega poglavja je sklepanje in izvajanje prevozne pogodbe ter zagotavljanje informacij in vozovnic urejeno z določbami iz II. dela in III. dela iz Priloge I.“
35. Člen 6 v delu II Priloge I k Uredbi (ES) št. 1371/2007 pa v odstavku 2 določa le to, da mora biti „[p]revozna pogodba […] potrjena z eno ali več vozovnicami, ki se izdajo potniku. Ne glede na 9. člen pa to, da je potnik nima, da je nepravilno izdana ali da jo je izgubil, ne vpliva niti na obstoj niti na veljavnost pogodbe […]“.
36. Člen 9 v delu II Priloge I k Uredbi (ES) št. 1371/2007 določa: „1. Vse od začetka potovanja mora imeti potnik pri sebi veljavno vozovnico, ki jo mora ob kontroli vozovnic tudi pokazati. Splošni prevozni pogoji lahko določajo: (a) da mora potnik, ki ne pokaže veljavne vozovnice, poleg prevoznine plačati še dodatek; (b) da je mogoče od potnika, ki odkloni takojšnje plačilo prevoznine ali dodatka, zahtevati, da prekine potovanje […].“
37. Kot je Sodišče že izrecno odločilo, navedene določbe tako preprosto predpostavljajo obstoj predhodno sklenjene prevozne pogodbe.(5)
38. Besedilo Direktive 93/13 se sploh ne sklicuje niti na pojem „pogodba“ niti na trenutek, v katerem je ta sklenjena, temveč se omejuje na predpostavko glede obstoja določenega pogodbenega dogovora, ki je podlaga za uporabo določb o nepoštenih pogodbenih pogojih.(6)
39. Nobena od določb prava Unije, ki jih navaja predložitveno sodišče, torej ne določa, kdaj je mogoče neko pravno razmerje opredeliti kot prevozno pogodbo, in ne opredeljuje trenutka, v katerem se lahko šteje, da je prevozna pogodba sklenjena.
40. Opredelitev narave pravnega razmerja, ki se vzpostavi v zgoraj opisanih položajih, je torej v celoti prepuščena presoji držav članic.(7)
41. Zato pravo Unije ne nasprotuje nacionalnim določbam, ki določajo, da oseba, ki potuje z vlakom, ne da bi imela veljavno vozovnico, in te pomanjkljivosti po opravljenem nadzoru ne odpravi, ni v pogodbenem razmerju z železniškim podjetjem.(8)
42. Na podlagi tega menim, da člena 9(4) Uredbe (ES) št. 1371/2007 ter člena 2, točka (a), in člena 3 Direktive 93/13 ni mogoče razlagati tako, da med prevozno družbo in potnikom vedno nastane pogodbeno pravno razmerje.
43. Zato bo moralo o obstoju pogodbenega pravnega razmerja presojati nacionalno sodišče v skladu z nacionalnim pravom.
44. Druga predpostavka pa je, da opisano ravnanje predstavlja kršitev družbenih norm, ki bi jo bilo mogoče v različnih ureditvah pravno opredeliti zgolj kot kršitev pogodbenih obveznosti, kot prekršek ali celo kot kaznivo dejanje,(9) in sicer tudi zaradi javnopravnih interesov, povezanih s prevozom potnikov.
45. Kot je mogoče razbrati iz spisa, gre za primer, v katerem potnik zavestno vstopi na vlak brez vozovnice in brez kakršne koli pripravljenosti na izpolnitev svoje obveznosti bodisi s plačilom za storitev, ki jo uporablja, bodisi tako, da izkoristi eno izmed možnosti, ki mu jih izvajalec storitve ponudi med uporabo te storitve ali po njej.
b) Uporaba zakonodaje o nepoštenih pogodbenih pogojih v primeru potnikov brez vozovnice
46. Ob upoštevanju zgornjih predpostavk je jasno, da predložitveno sodišče v zvezi z vsebino drugega vprašanja za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali je mogoče določbe o nepoštenih pogodbenih pogojih iz Direktive 93/13 uporabiti tudi v primeru, ko potnik vstopi na vlak brez vozovnice, nato pa prevoznik v železniškem prometu od potnika pred sodiščem zahteva plačilo cene vozovnice skupaj z doplačilom, potem ko je ta večkrat zavrnil možnost za ureditev svojega položaja v skladu s splošnimi prevoznimi pogoji zadevnega prevoznika.
47. Splošni prevozni pogoji prevoznika v železniškem prometu so pravna podlaga, ki ureja plačilo doplačila v primeru potnikov, ki nimajo veljavne vozovnice (in ki te pomanjkljivosti v nadaljevanju kljub ponavljajočim in stopnjujočim se pozivom ne odpravijo).
48. Predložitveno sodišče meni, da se ti splošni pogoji uporabljajo za vse potnike, in sicer zato, ker so ti pogoji normativne narave ali ker so bili objavljeni v uradni publikaciji.
49. Kljub temu pa načeloma ni mogoče izključiti, da gre za pogodbeno razmerje.(10)
50. Kot je bilo že navedeno, bo moralo nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava presoditi, ali gre pri pravnem razmerju med prevoznikom in potnikom, ki potuje brez vozovnice, za pogodbeno razmerje.
51. Če torej drži, da mora nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava opredeliti obravnavani pravni položaj, pri čemer zgoraj navedeni viri prava Unije ne vsebujejo natančnih navedb glede trenutka nastanka pogodbe, pa prav tako drži – kot je v svojih pisnih stališčih iz spisa navedla tudi Komisija(11) – da je obstoj vzajemnega izraza volje tisti element, ki je skupen vsem pravnim sistemom držav članic, da bi lahko neko pravno razmerje opredelili kot pogodbeno.
52. V primeru, kot je obravnavani, pa se poraja dvom glede obstoja takšnega vzajemnega izraza volje. Jasno je namreč, da se potrošnik ni le odločil, da ne bo kupil vozovnice, ki je del ponudbe za javnost, ampak da je tudi po tem, ko je na vlaku prejel dodatno ponudbo za sklenitev pogodbe, zavrnil možnost, da bi izrazil svojo voljo in kupil vozovnico.
53. Zato se lahko pojavijo dvomi, ali lahko v zgoraj opisanem primeru protipravnega ravnanja zares pride do takšne izmenjave vzajemnih izrazov volje, ki bi jo bilo mogoče šteti za pogodbo. Potnik namreč ne soglaša z bistvenim elementom pogodbe, in sicer s ceno storitve ter z njenim plačilom.
54. Če bi se torej ugotovilo, da gre pri razmerju med prevoznim podjetjem in potnikom, ki je zavrnil nakup vozovnice, za pogodbeno razmerje, potem bi se morale načeloma uporabljati določbe o nepoštenih pogodbenih pogojih. Vendar v skladu s členom 1(2) Direktive 93/13 njene določbe ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih predpisih.
55. Če so splošni prevozni pogoji v posameznem nacionalnem pravu opredeljeni kot normativni, potem bi se moral uporabljati navedeni člen 1(2), kar bi posledično pomenilo, da uporaba določb o nepoštenih pogodbenih pogojih ne bi bila mogoča.
56. Če pa bi bilo, nasprotno, splošne prevozne pogoje, ki vsebujejo določilo, ki v primeru nepridobitve vozovnice določa plačilo doplačila, mogoče opredeliti kot pogodbene pogoje, potem bi se lahko to določilo presojalo z vidika zakonodaje o nepoštenih pogodbenih pogojih, saj se člen 1(2) Direktive 93/13 ne bi uporabljal.
57. V konkretnem primeru belgijske ureditve pa Komisija v pisnih stališčih poudarja, da Kraljevina Belgija določb člena 1(2) Direktive 93/13 ni prenesla v svoj nacionalni pravni red, ampak je izkoristila možnost, ki jo zagotavlja člen 8 navedene direktive.(12)
58. Če je torej v belgijski ureditvi položaj dejansko takšen in če se ugotovi, da določbe iz člena 1(2) Direktive 93/13 v ureditvah držav članic ni mogoče neposredno uporabiti, potem mora nacionalno sodišče vsekakor presoditi, ali je zadevni pogoj nepošten.
59. V nasprotnem primeru, v katerem razmerja med prevoznim podjetjem in potrošnikom, ki je zavrnil plačilo vozovnice, v posameznem nacionalnem pravu ni mogoče šteti za pogodbeno razmerje, pa je ta položaj zunaj področja uporabe prava Unije.
60. Besedilo člena 1(1) Direktive 93/13 namreč jasno opredeljuje področje uporabe te direktive in določa, da se ta uporablja za pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.
61. Vendar predložitveno sodišče v predložitveni odločbi, posredovani Sodišču, ki v zvezi s tem ni najbolj jasna, ugotavlja, da je mogoče v belgijskem pravnem redu v skladu s sodno prakso belgijskega ustavnega sodišča in belgijskega kasacijskega sodišča „doktrino o nepoštenih določilih“ uporabiti tudi za „normativno pravno razmerje“.(13)
62. Če se varstvo pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v belgijskem pravu zagotavlja za vsa razmerja med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, četudi so ta normativne narave – kar mora ugotoviti nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za to presojo – je treba pogoj, na podlagi katerega se potrošniku, ki zavrne nakup vozovnice, naloži plačilo dodatka, presojati na podlagi zakonodaje o nepoštenih pogodbenih pogojih.
63. Vsekakor pa je treba poleg zgoraj navedenih subjektivnih vidikov glede tega, da takšno ravnanje potrošnika pomeni kršitev družbenih norm, upoštevati tudi dejstvo, da gre v tem primeru za precej poseben položaj, v katerem se prepletajo zasebni in javni interesi, in sicer: opravljanje storitve prevoza potnikov; „kaznovalna“ narava doplačila v primeru večkratne zavrnitve nakupa vozovnice, ki je obenem namenjeno tudi odvračanju potnikov od tovrstnega protipravnega ravnanja in povračilu administrativnih stroškov, ki jih ima podjetje, ko skuša izterjati dolgovane zneske; ravnanje posameznika, ki se zavestno odloči, da storitve, ki jo uporablja, ne bo plačal, in krši svojo obveznost, ker predhodno ne pridobi ustrezne vozovnice, v nadaljevanju pa zavrne možnost, da bi z nakupom vozovnice na vlaku to pomanjkljivost odpravil.
64. Kar zadeva načine, na katere bi lahko predložitveno sodišče v konkretnem primeru presodilo nepoštenost zadevnega pogoja, pa menim, da bi moralo predložitveno sodišče ustrezno upoštevati zgoraj navedeni okvir, da bi preverilo, ali zadevni pogoj ustvarja znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, kot določa člen 3(1) Direktive 93/13.
65. V zvezi s tem se zdi, da je mogoče podvomiti v obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi, ki je nujno za ugotavljanje nepoštenosti pogodbenih pogojev, če posamezni pogoji, ki so sicer ugodnejši za prodajalca ali ponudnika, temeljijo na upravičenih zahtevah, povezanih z organizacijo in upravljanjem podjetja, brez katerih to ne bi moglo učinkovito in dobičkonosno opravljati svoje dejavnosti.
2. Tretje, četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje
66. Predložitveno sodišče s tretjim, četrtim in petim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, kakšen je obseg obveznosti, ki jo ima nacionalno sodišče pri ugotavljanju ničnosti pogoja, ki ga šteje za nepoštenega, in ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nacionalnemu sodišču prepoveduje, da pogoj, ki potnikom brez vozovnice nalaga plačilo doplačila in je opredeljen kot nepošten, omili, oziroma tako, da sodišču prepoveduje, da namesto takšnega pogoja uporabi splošna pravila o odgovornosti in podjetju tako zagotovi povračilo nastale škode.
67. Kot sem uvodoma že navedel, menim, da je treba ta vprašanja obravnavati skupaj, pri njihovi presoji pa bom zgolj opozoril na upoštevno sodno prakso Sodišča na tem področju.
68. Menim, da je treba najprej obravnavati dopustnost teh vprašanj za predhodno odločanje.
69. Iz predložitvene odločbe namreč niso razvidni niti razlogi, zaradi katerih si nacionalno sodišče zastavlja vprašanja v zvezi z obravnavanimi vidiki, še manj pa nacionalni pravni okvir, v katerega se ta vprašanja umeščajo.
70. Zahteve, ki so neločljivo povezane z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe, so navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki jih mora predložitveno sodišče v okviru sodelovanja med sodišči, določenega v členu 267 PDEU, poznati in natančno upoštevati.(14)
71. Čeprav ni sporno, da se tretje, četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje nanašajo na razlago člena 6 Direktive 93/13, pa iz predložitvene odločbe ni najbolj jasno, katere določbe naj bi se presojale z vidika nepoštenosti, prav tako pa v njej ni navedeno, katere določbe „splošnih pravil“ naj bi predložitveno sodišče uporabilo namesto pogoja, ki ga šteje za nepoštenega.
72. V vsakem primeru pa zadostuje že navedba sodne prakse Sodišča v zvezi z razlago člena 6(1) Direktive 93/13, v skladu s katero navedeni člen nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki nacionalnemu sodišču, kadar to ugotovi, da pogoj v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ni pošten, dovoljuje, da to pogodbo prilagodi tako, da spremeni vsebino tega pogoja.(15)
73. Iz navedene sodne prakse je jasno razvidno, da bi lahko takšen ukrep nacionalnega sodišča ogrozil uresničitev dolgoročnega cilja Direktive, to je odvračanje prodajalcev ali ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev.(16)
74. Besedilo člena 6(1) prav tako izrecno določa, da je treba pogodbeni pogoj, ki se šteje za nepoštenega, odpraviti, tako da ta za potrošnika nikakor ne bo več zavezujoč. Zato je jasno, da je ukrep nacionalnega sodišča v smislu omilitve ali prilagoditve učinkov nepoštenega pogodbenega pogoja očitno v nasprotju z besedilom, še toliko bolj pa s teleološko razlago obravnavane zakonodaje.
75. Kar pa zadeva možnost, da nacionalno sodišče nadomesti nepošteni pogodbeni pogoj, je treba opozoriti, da edina izjema v tem smislu temelji na sodni praksi, ki jo je Sodišče oblikovalo v zadevi Kásler,(17) v skladu s katero je takšen ukrep nacionalnega sodišča upravičen le, če sta izpolnjena naslednja pogoja: prvič, neuporaba pogoja, ki je bil ugotovljen za nepoštenega, bi v skladu z nacionalnim pravom pomenila ničnost celotne pogodbe in, drugič, ničnost celotne pogodbe bi za potrošnika pomenila izredno škodljive(18) in neugodne posledice.
76. Poleg navedenih pogojev iz sodne prakse tudi jasno izhaja, da je prilagoditev pogodbe mogoča le z uporabo dispozitivnih pogodbenih pogojev oziroma z nadomestitvijo nepoštenega pogoja s pogojem, ki temelji na dispozitivni zakonski določbi, pri tem pa nacionalnemu sodišču ni prepuščen nikakršen manevrski prostor za morebitno drugačno ali „kreativno“ razlago.
77. V obravnavani zadevi, ki je zaradi večkrat omenjenega protipravnega ravnanja potrošnika zelo posebna, je očitno, da predložitveno sodišče zastavlja tretje, četrto in peto vprašanje Sodišču zato, ker se je znašlo v pravnem okviru, v katerem se po eni strani zdi, da se v skladu z razlago nacionalnih določb, ki izhaja iz sodne prakse, oblikovane na najvišji ravni, uporaba določb o nepoštenih pogodbenih pogojih širi tudi na nepogodbena razmerja, po drugi strani pa sodna praksa Sodišča ne dopušča prilagoditve takšnega pogoja na način, ki bi bil za potrošnika ugodnejši.
78. To z drugimi besedami pomeni, da predložitveno sodišče, ki se sicer dobro zaveda protipravnosti potrošnikovega ravnanja, kljub vsemu domneva, da je višina doplačila, ki se v skladu s splošnimi prevoznimi pogoji zahteva od potnikov, ki niso kupili vozovnice, finančno nevzdržna.
79. Na podlagi navedenih ugotovitev, ki od nacionalnega sodišča zahtevajo, da o zadevi, ki je predmet spora, presoja na podlagi veljavnega nacionalnega prava in ob upoštevanju zgoraj navedenega okvira za razlago prava Unije, menim, da bi Sodišče lahko preučilo možnost za omejeno razširitev obsega pristojnosti nacionalnega sodišča in mu tako omogočilo spreminjanje tovrstnih pogojev v nacionalnih regulativnih okvirih, v katerih bi se določbe o nepoštenih pogojih lahko teoretično uporabljale tudi v primerih, kot je obravnavani.
IV. Predlog
80. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo Vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče v Antwerpnu, Belgija), odgovori:
Direktiva 93/13/EGS ne ureja pogojev za nastanek pogodbe, določbe o nepoštenih pogodbenih pogojih, ki jih navedena direktiva vsebuje, pa se načeloma uporabljajo zgolj za pogodbena pravna razmerja, ki jih mora kot taka opredeliti nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava. V primeru potnika, ki uporablja storitev prevoza brez vozovnice in ki mora zaradi svojega ravnanja poleg cene vozovnice plačati tudi doplačilo, bo moralo nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava oceniti, ali gre pri tem za pogodbeno razmerje, in presoditi, ali je mogoče določbe o nepoštenih pogodbenih pogojih uporabiti za katero koli razmerje med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, torej tudi za razmerja, ki niso pogodbena. Dalje, presojo nepoštenosti pogoja, v skladu s katerim mora potnik, ki predhodno ni kupil vozovnice in te pomanjkljivosti v nadaljevanju ni odpravil, poleg cene vozovnice plačati tudi doplačilo, kot to določajo splošni prevozni pogoji, bo treba opraviti tako, da se v skladu s členom 3 Direktive 93/13 ugotovi, da je prišlo do znatnega neravnotežja med strankama, tudi z vidika dejstva, da gre v takšnem primeru za prepletanje zasebnih in javnih interesov, ter ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, zlasti pa protipravnosti potrošnikovega ravnanja.