SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 7. novembra 2019(*)
„Predhodno odločanje – Železniški promet – Pravice in obveznosti potnikov – Uredba (ES) št. 1371/2007 – Člen 3, točka 8 – Pogodba o prevozu – Pojem – Potnik, ki ob vstopu na vlak nima vozovnice – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13/EGS – Člen 1(2) in člen 6(1) – Splošni prevozni pogoji prevoznika v železniškem prometu – Obvezni zakoni ali drugi predpisi – Pogoj o pogodbeni kazni – Pristojnosti nacionalnega sodišča“
V združenih zadevah od C‑349/18 do C‑351/18,
katerih predmet so predlogi za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki jih je vložilo vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče v Antwerpnu, Belgija) z odločbami z dne 25. maja 2018, ki so na Sodišče prispele 30. maja 2018, v postopkih
Nationale Maatschappij der Belgische Spoorwegen (NMBS)
proti
Mbutukuju Kanyebaju (C‑349/18),
Larissi Nijs (C‑350/18),
Jeanu‑Louisu Aniti Dedroogu (C‑351/18),
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, I. Jarukaitis (poročevalec), E. Juhász, M. Ilešič in C. Lycourgos, sodniki,
generalni pravobranilec: G. Pitruzzella,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za belgijsko vlado C. Van Lul, C. Pochet in J.‑C. Halleux, agenti,
– za Evropsko komisijo N. Ruiz García in P. Vanden Heede, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. junija 2019
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 9(4) Uredbe (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (UL 2007, L 315, str. 14) in členov 2(a), 3 in 6 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).
2 Ti predlogi so bili vloženi v okviru sporov med Nationale Maatschappij der Belgische Spoorwegen (NMBS) (nacionalna družba belgijskih železnic (SNCB)) in Mbutukujem Kanyebajem (zadeva C‑349/18), Larisso Nijs (zadeva C‑350/18) in Jeanom‑Louisom Anito Dedroogom (zadeva C‑351/18) glede doplačila, ki se od njih zahteva zaradi potovanja z vlakom brez vozovnice.
Pravo Unije
Direktiva 93/13
3 V trinajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:
„ker se predpostavlja, da zakoni ali predpisi držav članic, ki neposredno ali posredno določajo pogoje v potrošniških pogodbah, ne vsebujejo nedovoljenih [nepoštenih] pogojev; ker se zato ne zdi potrebno, da bi za pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in načelih ali določbah mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali [Evropska unija], veljale določbe te direktive; ker izraz ‚obvezni zakoni ali predpisi‘ v členu 1(2) zajema tudi pravila, ki v skladu z zakonom veljajo med pogodbenima strankama, če ni bilo dogovorjeno drugače“.
4 Člen 1 te direktive določa:
„1. Namen te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.
2. Določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali [Unija], zlasti na področju prometa.“
5 Člen 2(a) navedene direktive določa:
„V tej direktivi:
(a) ‚nedovoljeni [nepošteni] pogoji‘ pomenijo pogodbene pogoje, opredeljene v členu 3.“
6 Člen 3 te direktive določa:
„1. Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
2. Pogodbeni pogoj [se] šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe.
[…]
3. Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nedovoljene [nepoštene].“
7 Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:
„Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“
8 Člen 7(1) te direktive določa:
„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“
Uredba št. 1371/2007
9 V uvodnih izjavah od 1 do 3 Uredbe št. 1371/2007 je navedeno:
„(1) V okviru skupne prometne politike je pomembno zagotoviti uporabniške pravice potnikov v železniškem prometu ter izboljšati kakovost in učinkovitost storitev železniškega prevoza potnikov, kar lahko pripomore k povečanju deleža železniškega prevoza v primerjavi z drugimi vrstami prevoza.
(2) Sporočilo Komisije ‚Strategija varstva potrošnikov 2002–2006‘ [UL 2002, C 137, str. 2] si je postavila za cilj dosego visoke ravni varstva potrošnikov na področju prevoza v skladu s členom 153(2) Pogodbe.
(3) Potnik v železniškem prometu je šibkejša stran prevozne pogodbe, zato je treba njegove pravice v tem pogledu zaščititi.“
10 Člen 1(a) te uredbe določa:
„Ta uredba vsebuje pravila v zvezi z:
(a) informacijami, ki jih morajo zagotavljati prevozniki v železniškem prometu, s sklepanjem pogodb o prevozu, z izdajanjem vozovnic in delovanjem računalniško podprtega sistema informiranja in rezervacij za železniški promet;“
11 Člen 3 navedene uredbe vsebuje te opredelitve pojmov:
„V tej uredbi:
[…]
2. ‚prevoznik‘ pomeni pogodbenega prevoznika v železniškem prometu, s katerim je potnik sklenil prevozno pogodbo, ali niz zaporednih prevoznikov v železniškem prometu, ki jih lahko zavezuje ta pogodba;
[…]
8. ‚pogodba o prevozu‘ pomeni pogodbo o prevozu, za katerega se zahteva plačilo, ali brezplačnem prevozu med prevoznikom v železniškem prometu ali prodajalcem vozovnic in potnikom o zagotovitvi ene ali več prevoznih storitev;
[…]
10. ‚enotna vozovnica‘ pomeni vozovnico ali vozovnice, ki predstavljajo prevozno pogodbo o zaporednih storitvah železniškega prevoza enega ali več prevoznikov v železniškem prometu;
[…]
16. ‚splošni pogoji prevoza‘ pomeni pogoje prevoznika v obliki splošnih pogojev ali tarif, ki pravno veljajo v vsaki državi članici in ki so postali s sklenitvijo pogodbe o prevozu njen sestavni del;
[…]“
12 Poglavje II Uredbe št. 1371/2007, naslovljeno „Prevozna pogodba, informacije in vozovnice“, vsebuje člene od 4 do 10. Člen 4 te uredbe, naslovljen „Prevozna pogodba“, določa:
„Ob upoštevanju določb tega poglavja je sklepanje in izvajanje prevozne pogodbe ter zagotavljanje informacij in vozovnic urejeno z določbami iz II. dela in III. dela iz Priloge I.“
13 Člen 9 navedene uredbe, ki se nanaša na razpoložljivost vozovnic, enotnih vozovnic in rezervacij, v odstavkih od 2 do 4 določa:
„2. Brez poseganja v odstavek 4 prevozniki v železniškem prometu izdajajo vozovnice potnikom na vsaj enega od naslednjih načinov prodaje:
(a) prek prodajnih mest ali prodajnih avtomatov,
(b) prek telefona, interneta ali druge široko dostopne informacijske tehnologije;
(c) na vlakih.
3. Brez poseganja v odstavka 4 in 5 prevozniki v železniškem prometu izdajajo vozovnice v okviru pogodb za opravljanje storitev po javnem naročilu na vsaj enega od naslednjih načinov prodaje:
(a) prek prodajnih mest ali prodajnih avtomatov,
(b) na vlakih.
4. Prevozniki v železniškem prometu nudijo možnost pridobitve vozovnic za zadevno prevozno storitev na vlaku, razen če se ta omeji ali ne dopusti iz varnostnih razlogov, razlogov, ki izhajajo iz politike boja proti goljufijam, zaradi obvezne rezervacije ali iz tehtnih komercialnih razlogov.“
14 Priloga I k Uredbi št. 1371/2007, naslovljena „Izvleček iz Enotnih pravil za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV)“, je sestavljena iz delov od II do VII dodatka A h Konvenciji o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je bila spremenjena s Protokolom o spremembah Konvencije o mednarodnem železniškem prometu z dne 3. junija 1999 (v nadaljevanju: COTIF). V tej Prilogi I je del II tega dodatka, naslovljen „Sklenitev in vsebina [izvajanje] pogodbe o prevozu“, ki vsebuje člene od 6 do 11 navedenega dodatka.
15 Člen 6 dodatka A k COTIF, naslovljen „Prevozna pogodba“, določa:
„1. S prevozno pogodbo se prevoznik zaveže, da bo potnike in po potrebi tudi prtljago in vozila prepeljal do namembne postaje, kjer bo izročil prtljago in vozila.
2. Prevozna pogodba mora biti potrjena z eno ali več vozovnicami, ki se izdajo potniku. Ne glede na 9. člen pa to, da je potnik nima, da je nepravilno izdana ali da jo je izgubil, ne vpliva niti na obstoj niti na veljavnost pogodbe, za katero ostanejo veljavna ta enotna pravila.
3. Dokler se ne dokaže nasprotno, se vozovnica uporablja kot dokazilo o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe.“
16 Člen 7 tega dodatka A, ki se nanaša na „Vozovnic[o]“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Splošni prevozni pogoji določajo obliko, vsebino vozovnic, jezik in pisavo, ki ju je treba uporabiti pri tiskanju in izpolnjevanju vozovnic.
2. Na vozovnico je treba vnesti vsaj:
[…]
(c) kakršno koli drugo izjavo, potrebno kot dokazilo o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe, ki omogoča potniku uveljavljati pravice iz te pogodbe.“
17 Člen 8(1) navedenega dodatka A določa, da „[č]e se potnik in prevoznik ne dogovorita drugače, se prevoznina plača vnaprej“.
18 Člen 9 tega dodatka A je naslovljen „Pravica do prevoza. Izključitev iz prevoza“. V odstavku 1 določa:
„Vse od začetka potovanja mora imeti potnik pri sebi veljavno vozovnico, ki jo mora ob kontroli vozovnic tudi pokazati. Splošni prevozni pogoji lahko določajo:
(a) da mora potnik, ki ne pokaže veljavne vozovnice, poleg prevoznine plačati še dodatek;
(b) da je mogoče od potnika, ki odkloni takojšnje plačilo prevoznine ali dodatka, zahtevati, da prekine potovanje;
(c) ali in pod katerimi pogoji se potniku vrne plačani dodatek.“
Spori o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
19 Leta 2015 je bilo glede M. Kanyebaja štirikrat ugotovljeno, da se je peljal z vlakom, ne da bi imel vozovnico (zadeva C‑349/18), s čimer je kršil člene od 156 do 160 takrat veljavnih prevoznih pogojev družbe SNCB. V letih med 2013 in 2015 je bilo podobno petkrat ugotovljeno glede L. Nijs (zadeva C‑350/18). Podobno je bilo med letoma 2014 in 2015 enajstkrat ugotovljeno tudi glede J.‑L. A. Dedrooga (zadeva C‑351/18).
20 Družba SNCB je vsaki od teh oseb ponudila možnost, da uredi svoj položaj tako, da bodisi takoj plača ceno vozovnice, povišano za tako imenovano „tarifo, ki velja na vlaku“, bodisi v štirinajstih dneh od ugotovitve kršitve plača pavšalni znesek 75 EUR oziroma – za kršitve pred letom 2015 – prevoznino, povišano za 60 EUR. Po izteku tega 14‑dnevnega roka so tožene stranke v postopku v glavni stvari še vedno imele možnost plačati pavšalni znesek 225 EUR oziroma – za kršitve pred letom 2015 – prevoznino, povišano za 200 EUR.
21 Ker nobena od toženih strank v postopku v glavni stvari ni izkoristila teh možnosti, je družba SNCB proti njim pri predložitvenim sodišču, in sicer vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče v Antwerpnu, Belgija), vložila tožbo, s katero je v zadevah od C‑349/18 do C‑351/18 zahtevala, naj se jim naloži, da ji plačajo 880,20 EUR, 1103,90 EUR oziroma 2394 EUR skupaj s stroški postopka. Družba SNCB v okviru teh zahtev trdi, da med njo in vsako od toženih strank v postopku v glavni stvari ne gre za pogodbena pravna razmerja, ampak za normativna, ker te niso kupile vozovnic. Slednje se niso spustile v postopek pred predložitvenim sodiščem.
22 To sodišče meni, da mora v skladu s sodno prakso Sodišča po uradni dolžnosti preveriti uporabo določb o nepoštenih pogojih, če je storitev opravljena za potrošnika. Opozarja, da so v zadevah, ki jih obravnava, na eni strani „potrošniki“ v smislu teorije o nepoštenih pogojih, pri čemer se ta pojem nanaša na „vsako fizično osebo, ki deluje za namene, ki so zunaj njene trgovske, industrijske, obrtne ali poklicne dejavnosti“, in na drugi strani „podjetje“ v smislu iste teorije ter se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija). Predložitveno sodišče navaja, da je zato dolžno preučiti uporabo navedene teorije in se v zvezi s tem sprašuje o naravi pravnega razmerja med družbo SNCB in toženimi strankami v postopku v glavni stvari in posledično o tem, ali je bila prevozna pogodba sklenjena ali ne.
23 V zvezi s tem navaja, da pravna podlaga splošnih prevoznih pogojev družbe SNCB, ki določajo pravice in obveznosti te družbe in potnikov, ni jasna. V skladu s prvo tezo naj bi šlo za strogo pogodbena določila. V skladu z drugo tezo pa naj bi šlo za predpise v smislu upravnega prava. V belgijskem pravu naj bi tudi obstajala polemika glede narave pravnega razmerja med družbo SNCB in potnikom. V skladu s prvo tezo naj bi bilo to razmerje vedno pogodbeno, tudi če potnik nima veljavne vozovnice. Že zgolj dejstvo, da nekdo pride na območje, na katerem je treba imeti vozovnico, naj bi pomenilo sklenitev prevozne pogodbe, ki naj bi torej bila čisto običajna tipska pogodba. V skladu z drugo tezo naj bi šlo za pogodbeno razmerje, če je potnik kupil vozovnico, in pa za normativno, če je nima. V tem primeru naj namreč ne bi bilo soglasja volj, saj potnik nima namena plačati za prevoz, prevozno podjetje pa nima namena opraviti prevoza brez plačila. Predložitveno sodišče navaja, da se zdi, da ta razprava v belgijskem pravu ni več aktualna, saj sta Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče, Belgija) in Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče) odločili, da se teorija o nepoštenih pogojih uporablja tudi za normativna pravna razmerja.
24 Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da teorija o nepoštenih pogojih zahteva obstoj pogodbe, in meni, da je pojem „pogodba“ pojem prava Unije. V zvezi s tem se sklicuje na člen 9(4) Uredbe št. 1371/2007 in se sprašuje o trenutku sklenitve prevozne pogodbe, in zlasti, ali pride do sklenitve ob vstopu na območje, na katerem je načeloma treba imeti vozovnico, ali ob nakupu vozovnice.
25 Poleg tega meni, da je treba vprašanje sklenitve prevozne pogodbe povezati s členoma 2(a) in 3 Direktive 93/13. V zadevah, ki jih obravnava, naj bi bilo treba splošne prevozne pogoje družbe SNCB, ne glede na njihovo naravo – bodisi pogodbeno bodisi normativno – obravnavati kot pogoje, o katerih se stranki nista dogovorili posamično v smislu zadnje navedene določbe.
26 Glede na navedeno se predložitveno sodišče sprašuje, ali med prevoznikom in potnikom vedno nastane pogodbeno pravno razmerje, tudi če ta potnik uporablja storitve tega prevoznika, ne da bi si priskrbel vozovnico. Če ne, se sprašuje, ali se za potnika, ki uporablja javni prevoz brez vozovnice, uporablja teorija o nepoštenih pogojih.
27 Če bi Sodišče ugotovilo, da je treba splošne prevozne pogoje družbe SNCB preučiti glede na teorijo o nepoštenih pogojih, predložitveno sodišče ugotavlja, da je v belgijskem pravu sankcija za nepoštene pogoje njihova ničnost in da v skladu s sodno prakso Sodišča pravo Unije v bistvu nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, ki ugotovi ničnost nepoštenega pogoja v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, to pogodbo prilagodi tako, da spremeni vsebino tega pogoja. Belgijska doktrina pa naj bi kritizirala to prepoved, da imajo splošna pravila nadomestitven učinek, kot nezadostno diferencirano. To sodišče se torej sprašuje, ali lahko obstajajo okoliščine, v katerih ima prodajalec ali ponudnik interes za to, da se določba ohrani, potrošnik pa ima interes, da jo sodišče omili, in ali je take okoliščine v takem primeru mogoče opredeliti abstraktno.
28 V teh okoliščinah je vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče v Antwerpnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, ki so enaka v vseh združenih zadevah:
„1. Ali je treba člen 9(4) [Uredbe št. 1371/2007] v povezavi s členom 2(a) in členom 3 Direktive 93/13 razlagati tako, da vedno nastane pogodbeno pravno razmerje med prevozno družbo in potnikom, celo če ta uporablja storitev prevoznika brez vozovnice?
2. Če je odgovor na prejšnje vprašanje nikalen, ali se potem varstvo na podlagi pravil o nepoštenih pogojih razširi tudi na potnika, ki uporabi javno prevozno sredstvo brez vozovnice in je zaradi tega ravnanja v skladu s splošnimi pogoji poslovanja prevoznika, ki se zaradi normativnosti ali zaradi objave v uradni publikaciji države štejejo za splošno zavezujoče, dolžan plačati doplačilo k ceni vozovnice?
3. Ali člen 6 Direktive 93/13 – ki določa, da ‚[d]ržave članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev‘ – vedno nasprotuje temu, da sodišče določilo, opredeljeno kot nepošteno, omili ali pa namesto njega uporabi splošna pravila?
4. Če je odgovor na prejšnje vprašanje nikalen, pod katerimi pogoji lahko nacionalno sodišče potem omili določilo, opredeljeno kot nepošteno, oziroma ga nadomesti s splošnimi pravili?
5. Če na zgoraj navedena vprašanja ni mogoče odgovoriti abstraktno, se zastavlja vprašanje, ali člen 6 Direktive 93/13 – kadar nacionalna železniška družba potnika, ki se pelje brez vozovnice in ki ga pri tem zaloti, civilnopravno kaznuje z doplačilom, ki se v nekaterih primerih prišteje k ceni vozovnice, sodišče pa ugotovi, da je izterjano doplačilo nepošteno v smislu člena 2(a) v povezavi s členom 3 Direktive 93/13 – nasprotuje temu, da sodišče določilo razglasi za nično in uporabi splošna pravila o odgovornosti za povračilo škode, ki je nastala nacionalni železniški družbi?“
Postopek pred Sodiščem
29 Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 11. julija 2018 zadeve od C‑349/18 do C‑351/18 združil za pisni postopek in izdajo sodbe.
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
30 Uvodoma je treba navesti, na eni strani, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem prosi za razlago člena 9(4) Uredbe št. 1371/2007 ob upoštevanju Direktive 93/13. Ta uredba pa ne vsebuje nobenega napotila na Direktivo 93/13. Poleg tega iz primerjave njunih členov 1 izhaja, da imata ta uredba in ta direktiva različne cilje. Zato določbe Direktive 93/13 ne morejo biti upoštevne pri razlagi Uredbe št. 1371/2007 (glej po analogiji sodbe z dne 9. septembra 2004, Meiland Azewijn, C‑292/02, EU:C:2004:499, točka 40; z dne 15. decembra 2011, Møller, C‑585/10, EU:C:2011:847, točki 37 in 38, in z dne 11. septembra 2014, Komisija/Nemčija, C‑525/12, EU:C:2014:2202, točka 40).
31 Na drugi strani, čeprav predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje o razlagi člena 9(4) Uredbe št. 1371/2007, je treba ugotoviti, da se ta določba nanaša na možnost za pridobitev vozovnice za zadevno storitev na vlaku, ki jo prevozniki v železniškem prometu načeloma morajo omogočati. Vendar je iz predložitvenih odločb razvidno, da v postopkih v glavni stvari ni toliko sporna ta možnost, temveč to, ali je treba za potnika, ki z vlakom potuje brez vozovnice, šteti, da je zato, ker je vstopil na vlak, s prevoznikom v železniškem prometu sklenil pogodbeno razmerje v smislu te uredbe. Zato tega člena 9(4) ni treba razlagati za razjasnitev sporov o glavni stvari.
32 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča pa izhaja, da mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. To, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ne preprečuje, da Sodišče nacionalnemu sodišču ne bi predložilo vseh elementov razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju o zadevi, o kateri to odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo. Glede tega mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izluščiti elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (sodba z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 36 in navedena sodna praksa).
33 Ob upoštevanju teh preudarkov in obrazložitve predlogov za sprejetje predhodne odločbe je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 razlagati tako, da položaj, v katerem potnik vstopi na vlak z namenom potovanja, ne da bi si priskrbel vozovnico, spada pod pojem „pogodba o prevozu“ v smislu te določbe.
34 V skladu s členom 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 pojem „pogodba o prevozu“ v smislu te uredbe pomeni „pogodbo o prevozu, za katerega se zahteva plačilo, ali brezplačnem prevozu med prevoznikom v železniškem prometu ali prodajalcem vozovnic in potnikom o zagotovitvi ene ali več prevoznih storitev“.
35 Opozoriti je treba, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodbi z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 41 in navedena sodna praksa, in z dne 22. novembra 2012, Westbahn Management, C‑136/11, EU:C:2012:740, točka 33 in navedena sodna praksa).
36 V zvezi z besedilom člena 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 je treba poudariti, prvič, da pojem „pogodba“ v splošnem pomenu označuje soglasje volj z namenom povzročiti pravne učinke. Drugič, v okviru področja, ki je urejeno s to uredbo, in glede na besedilo te določbe je ta učinek v glavnem v obveznosti prevoznika v železniškem prometu, da potniku zagotovi eno ali več prevoznih storitev, in v obveznosti potnika, da storitev plača, razen če je storitev prevoza brezplačna.
37 Iz ugotovitev iz prejšnje točke tako izhaja, da, na eni strani, s tem, da prevoznik v železniškem prometu dovoljuje prost dostop do njegovega vlaka, in, na drugi strani, s tem, da potnik vstopi na ta vlak z namenom potovanja, tako prevoznik kot potnik izrazita svoji soglasni volji za sklenitev pogodbenega razmerja, tako da so pogoji, potrebni za ugotovitev obstoja pogodbe o prevozu, načeloma izpolnjeni. Vendar na podlagi besedila člena 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 ni mogoče ugotoviti, ali je to, da ima potnik vozovnico, nujen element za to, da se lahko šteje, da obstaja „pogodba o prevozu“ v smislu te določbe.
38 Glede sobesedila, v katero je umeščen člen 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007, je treba na prvem mestu poudariti, da se izraz „pogodba o prevozu“ pojavi v več drugih določbah te uredbe.
39 Tako je v členu 3, točka 10, navedene uredbe pojem „enotna vozovnica“ opredeljen tako, da se nanaša na „vozovnico ali vozovnice, ki predstavljajo prevozno pogodbo o zaporednih storitvah železniškega prevoza enega ali več prevoznikov v železniškem prometu“.
40 Člen 4 iste uredbe, ki se posebej nanaša na „prevozno pogodbo“, določa, da je „[o]b upoštevanju določb [poglavja II Uredbe št. 1371/2007] […] sklepanje in izvajanje prevozne pogodbe ter zagotavljanje informacij in vozovnic urejeno z določbami iz II. dela in III. dela iz Priloge I“ k tej uredbi.
41 V zvezi s tem je v tej prilogi I k Uredbi št. 1371/2007 med drugim naveden del II dodatka A k COTIF, ki se nanaša na sklenitev in izvajanje pogodbe o prevozu. Člen 6(1) tega dodatka določa, da se „[s] prevozno pogodbo […] prevoznik zaveže, da bo potnike in po potrebi tudi prtljago in vozila prepeljal do namembne postaje, kjer bo izročil prtljago in vozila“, pri čemer je v odstavku 2 tega člena 6 določeno, da mora biti pogodba o prevozu potrjena z eno ali več vozovnicami, ki se izdajo potniku, in da ne glede na člen 9 tega dodatka to, da je potnik nima, da je nepravilno izdana ali da jo je izgubil, ne vpliva niti na obstoj niti na veljavnost pogodbe, za katero ostanejo veljavna enotna pravila, določena s COTIF. Člen 6(3) navedenega dodatka določa, da se, dokler se ne dokaže nasprotno, vozovnica uporablja kot dokazilo o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe.
42 Poleg tega člen 7 dodatka A k COTIF v odstavku 1 določa, da splošni prevozni pogoji med drugim določajo obliko in vsebino vozovnic, ter v odstavku 2, točka (c), da je treba na vozovnico med drugim vpisati kakršno koli izjavo, potrebno kot dokazilo o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe, ki omogoča potniku uveljavljati pravice iz te pogodbe.
43 V zvezi s tem je treba poudariti tudi, da iz člena 9(2) in (3) Uredbe št. 1371/2007 izhaja, da morajo prevozniki v železniškem prometu – brez poseganja v odstavek 4 tega člena – potnikom izdati vozovnice vsaj na enega od treh – oziroma dveh, če gre za vozovnice v okviru pogodb za opravljanje storitev po javnem naročilu – načinov distribucije, ki so v teh določbah našteti, med katerimi je navedena izdaja vozovnice na vlakih.
44 Na drugem mestu je treba poudariti, da iz člena 8(1) dodatka A k COTIF – ki je v Prilogi I k tej uredbi – izhaja, da se prevoznina plača vnaprej, razen če se potnik in prevoznik ne dogovorita drugače.
45 Poleg tega člen 9 tega dodatka A – s pridržkom katerega se uporablja člen 6 tega dodatka – v odstavku 1, prvi stavek, sicer določa, da mora imeti potnik vse od začetka potovanja pri sebi veljavno vozovnico, ki jo mora ob kontroli vozovnic tudi pokazati. Vendar člen 9 v drugem stavku v točkah (a) in (b) določa, da lahko splošni prevozni pogoji določajo, da mora potnik, ki ne pokaže veljavne vozovnice, poleg prevoznine plačati še dodatek in da je mogoče od potnika, ki odkloni takojšnje plačilo prevoznine ali dodatka, zahtevati, da prekine potovanje.
46 V skladu s členom 3, točka 16, Uredbe št. 1371/2007 pa pojem „splošni pogoji prevoza“ v tej uredbi pomeni „pogoje prevoznika v obliki splošnih pogojev ali tarif, ki pravno veljajo v vsaki državi članici in ki so postali s sklenitvijo pogodbe o prevozu njen sestavni del“, pri čemer je pojem „prevoznik“ v členu 3, točka 2, te uredbe opredeljen kot „pogodbeni prevoznik v železniškem prometu, s katerim je potnik sklenil prevozno pogodbo, ali niz zaporednih prevoznikov v železniškem prometu, ki jih lahko zavezuje ta pogodba“.
47 Ker je tako mogoče zoper potnika, ki ne pokaže veljavne vozovnice ali odkloni takojšnje plačilo vozovnice, v skladu členom 9 dodatka A k COTIF, ki je v Prilogi I k Uredbi št. 1371/2007, uveljavljati splošne prevozne pogoje in ker ti v skladu s členom 3, točka 16, te uredbe v povezavi z njenim členom 3, točka 2, postanejo – za namene navedene uredbe – s sklenitvijo pogodbe o prevozu med prevoznikom v železniškem prometu in potnikom sestavni del te pogodbe, iz tega izhaja, da je treba tako podjetje, ki dovoljuje prost dostop do svojih vlakov, in potnika, ki na tak vlak vstopi z namenom potovanja, šteti za stranki „pogodbe o prevozu“ v smislu te uredbe od trenutka, ko je ta potnik na vlaku. V nasprotnem primeru se namreč na podlagi Uredbe št. 1371/2007 ti splošni prevozni pogoji ne bi mogli uveljavljati zoper navedenega potnika.
48 Iz teh okoliščin je tako jasno razvidno, da je vozovnica, ki je tudi v tem dodatku A navedena z izrazom „vozovnica“, le instrument, s katerim je opredmetena prevozna pogodba v smislu Uredbe št. 1371/2007.
49 Besedilo člena 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 in sobesedilo, v katero je umeščena ta določba, zato vodita do ugotovitve, da je treba za namene te uredbe pojem „pogodba o prevozu“ v smislu navedene določbe razumeti, kot da ni odvisen od potnikovega posedovanja vozovnice in kot da vključuje položaj, v katerem potnik vstopi na vlak, ki je prosto dostopen, z namenom potovanja, ne da bi si priskrbel vozovnico.
50 To ugotovitev podpirajo cilji, ki jim sledi Uredba št. 1371/2007. Po eni strani je v skladu členom 1(a) te uredbe njen namen med drugim določiti pravila za sklepanje pogodb o prevozu. Po drugi strani je v uvodni izjavi 1 navedene uredbe med drugim poudarjeno, da je treba v okviru skupne prometne politike zagotoviti uporabniške pravice potnikov v železniškem prometu. Poleg tega je iz uvodne izjave 2 iste uredbe razvidno, da je treba doseči visoko raven varstva potrošnikov na področju prevoza, v skladu z uvodno izjavo 3 te uredbe pa je potnik v železniškem prometu šibkejša stranka prevozne pogodbe, zato je treba njegove pravice v tem pogledu zaščititi.
51 V nasprotju s temi cilji bi bilo, če bi se štelo, da je treba pojem „pogodba o prevozu“ v smislu Uredbe št. 1371/2007 razlagati tako, da ne zajema položaja, v katerem potnik z namenom potovanja vstopi na vlak, ki je prosto dostopen, ne da bi si priskrbel vozovnico. Namreč, če bi bilo mogoče za takega potnika zgolj zato, ker ob vstopu na vlak nima vozovnice, šteti, da ni stranka v pogodbenem razmerju z železniškim podjetjem, ki je dovolilo prost dostop do svojih vlakov, bi bil ta potnik lahko zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati, prikrajšan za pravice, ki so na podlagi te uredbe povezane s sklenitvijo pogodbe o prevozu, kar bi bilo v nasprotju s ciljem varstva potnikov v železniškem prometu, ki mu sledi navedena uredba in ki je naveden v uvodnih izjavah od 1 do 3 te uredbe.
52 Poleg tega taka razlaga – ker v Uredbi št. 1371/2007 ni določb v zvezi s tem – ne vpliva na veljavnost te pogodbe ali na morebitne posledice neizpolnitve pogodbenih obveznosti ene od strank, ki so, kadar v zvezi s tem v tej uredbi ni določbe, še naprej urejene z veljavnim nacionalnim pravom.
53 Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 razlagati tako, da položaj, v katerem potnik vstopi na vlak, ki je prosto dostopen, z namenom potovanja, ne da bi si priskrbel vozovnico, spada pod pojem „pogodba o prevozu“ v smislu te določbe.
Drugo vprašanje
54 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
Tretje in peto vprašanje
55 Predložitveno sodišče s tretjim in petim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, ki ugotovi nepoštenost pogoja o pogodbeni kazni, določenega v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, zniža znesek pogodbene kazni, ki je bila s tem pogojem naložena temu potrošniku, ali navedeni pogoj nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava. V tem okviru se to sodišče sprašuje tudi, ali je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, uporabi tudi določbe svojega nacionalnega prava o nepogodbeni odgovornosti.
56 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je v obravnavanem primeru v skladu z navedbami v predlogih za sprejetje predhodne odločbe pogoj o pogodbeni kazni, ki bi ga lahko predložitveno sodišče po potrebi razglasilo za nepoštenega, del splošnih prevoznih pogojev družbe SNCB, glede katerih to sodišče pojasnjuje, da se „zaradi normativnosti štejejo za splošno zavezujoče“ in da so predmet „objave v uradni publikaciji države“.
57 Glede na ta pojasnila je treba opozoriti, da v skladu s členom 1(2) Direktive 93/13 določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih.
58 V skladu s sodno prakso Sodišča, kot je razvidno iz trinajste uvodne izjave Direktive 93/13, izključitev, določena v členu 1(2) te direktive, zajema določbe nacionalnega prava, ki med pogodbenima strankama veljajo ne glede na njuno izbiro, in določbe, ki veljajo, če se stranki v zvezi s tem nista dogovorili drugače, ter pogodbene pogoje, ki temeljijo na takih določbah (glej v tem smislu sodbi z dne 21. marca 2013, RWE Vertrieb, C‑92/11, EU:C:2013:180, točka 26, in z dne 30. aprila 2014, Barclays Bank, C‑280/13, EU:C:2014:279, točke 30, 31 in 42, ter sklep z dne 7. decembra 2017, Woonhaven Antwerpen, C‑446/17, neobjavljen, EU:C:2017:954, točka 25).
59 Ta izključitev je upravičena zato, ker se legitimno domneva, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnotežje med vsemi pravicami in obveznostmi strank določenih pogodb, to ravnotežje pa si je izrecno prizadeval ohraniti zakonodajalec Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2014, Barclays Bank, C‑280/13, EU:C:2014:279, točka 41 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 7. decembra 2017, Woonhaven Antwerpen, C‑446/17, neobjavljen, EU:C:2017:954, točka 26).
60 Za to izključitev s področja uporabe Direktive 93/13 se tako v skladu s sodno prakso Sodišča zahteva izpolnitev dveh pogojev. Prvič, pogodbeni pogoj mora temeljiti na določbi zakona ali drugega predpisa, in drugič, ta določba mora biti obvezna (sodbi z dne 10. septembra 2014, Kušionová, C‑34/13, EU:C:2014:2189, točka 78, in z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi, C‑186/16, EU:C:2017:703, točka 28).
61 Poleg tega iz sodne prakse Sodišča v bistvu izhaja, da navedena izključitev zajema obvezne določbe iz zakonov in predpisov, ki niso določbe v zvezi z obsegom pristojnosti nacionalnih sodišč za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja (glej v tem smislu sodbi z dne 30. Aprila 2014, Barclays Bank, C‑280/13, EU:C:2014:279, točki 39 in 40 ter navedena sodna praksa, in z dne 7. avgusta 2018, Banco Santander in Escobedo Cortés, C‑96/16 in C‑94/17, EU:C:2018:643, točka 44).
62 Za preveritev izpolnjevanja teh pogojev v vsaki posamezni zadevi je pristojno nacionalno sodišče (glej v tem smislu sodbi z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 33, in z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi, C‑186/16, EU:C:2017:703, točka 29 in navedena sodna praksa.
63 Pri izvajanju navedenih preveritev mora to sodišče upoštevati, da je treba ob upoštevanju zlasti cilja Direktive 93/13 – to je varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogoji, vnesenimi v pogodbe, ki so jih zadnjenavedeni sklenili s prodajalci ali ponudniki – izjemo, uvedeno s členom 1(2) te direktive, razlagati ozko (glej v tem smislu sodbi z dne 10. septembra 2014, Kušionová, C‑34/13, EU:C:2014:2189, točka 77, in z dne 20. septembra 2018, OTP Bank in OTP Faktoring, C‑51/17, EU:C:2018:750, točka 54 in navedena sodna praksa).
64 Glede na to pojasnilo mora Sodišče preučiti tretje in peto vprašanje in se pri tem opreti na premiso, katere točnost mora preveriti predložitveno sodišče, da pogoj, ki ga namerava razglasiti za nepoštenega, ni izključena iz področja uporabe Direktive 93/13 na podlagi njenega člena 1(2).
65 V skladu s členom 6(1) Direktive 93/13 morajo države članice določiti, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.
66 Sodišče je to določbo razlagalo tako, da mora nacionalno sodišče izpeljati vse posledice, ki v skladu z nacionalnim pravom izhajajo iz ugotovitve nepoštenosti zadevnega pogoja, da bi zagotovilo, da ta za potrošnika ni zavezujoč. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da če nacionalno sodišče meni, da je pogodbeni pogoj nepošten, ga ne sme uporabiti, zato da ta nima zavezujočih učinkov za potrošnika, razen če ta temu nasprotuje (glej v tem smislu sodbi z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 49 in navedena sodna praksa, in z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria et Bankia, C‑70/17 in C‑179/17, EU:C:2019:250, točka 52).
67 Sodišče je tudi že razsodilo, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13, kadar nacionalno sodišče ugotovi ničnost nepoštenega pogoja v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravnemu pravilu, ki nacionalnemu sodišču dovoljuje, da to pogodbo prilagodi tako, da spremeni vsebino tega pogoja (sodbi z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai, C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 77 in navedena sodna praksa, in z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria in Bankia, C‑70/17 in C‑179/17, EU:C:2019:250, točka 53). Sodišče je zlasti razsodilo, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da lahko nacionalno sodišče, če v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ugotovi nepoštenost pogoja o pogodbeni kazni, zniža pogodbeno kazen, naloženo potrošniku, namesto da v celoti zavrne uporabo zadevnega pogoja za tega potrošnika (sodbi z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 59, in z dne 21. januarja 2015, Unicaja Banco in Caixabank, C‑482/13, C‑484/13, C‑485/13 in C‑487/13, EU:C:2015:21, točka 29).
68 Pogodba mora tako načeloma še naprej obstajati brez kakršne koli druge spremembe, kot je ta, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je v skladu s pravili nacionalnega prava taka kontinuiteta pogodbe pravno mogoča (sodbi z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 57 in navedena sodna praksa, in z dne 21. januarja 2015, Unicaja Banco in Caixabank, C‑482/13, C‑484/13, C‑485/13 in C‑487/13, EU:C:2015:21, točka 28).
69 Če bi nacionalno sodišče smelo spremeniti vsebino nepoštenih pogojev v taki pogodbi, bi taka pristojnost lahko ogrozila uresničitev dolgoročnega cilja iz člena 7 Direktive 93/13. Ta pristojnost bi namreč prispevala k temu, da bi se za prodajalce ali ponudnike odpravil odvračilni učinek, ki je v tem, da se taki nepošteni pogoji za potrošnika preprosto ne uporabijo, ker bi ti prodajalci ali ponudniki še naprej skušali uporabljati te pogoje, saj bi vedeli, da lahko nacionalno sodišče, tudi če ugotovi njihovo neveljavnost, pogodbo vseeno dopolni v potrebnem obsegu tako, da se zagotovi interes teh prodajalcev ali ponudnikov (sodbi z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 58, in z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria in Bankia, C‑70/17 in C‑179/17, EU:C:2019:250, točka 54 in navedena sodna praksa).
70 Poleg tega je Sodišče sicer priznalo izjemo od tega načela s tem, da je odločilo, da člen 6(1) Direktive 93/13 ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče na podlagi načel pogodbenega prava odpravi nepošteni pogoj in ga nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava, če je ta nadomestitev v skladu s ciljem člena 6(1) Direktive 93/13 in omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, tako da se med njimi ponovno vzpostavi enakost. Vendar je Sodišče to možnost omejilo na primere, v katerih bi moralo nacionalno sodišče zaradi ugotovitve neveljavnosti nepoštenega pogoja razglasiti ničnost pogodbe v celoti, zaradi česar bi bil potrošnik izpostavljen posebno škodljivim posledicam, tako da bi bil ta s tem kaznovan (glej v tem smislu sodbi z dne 21. januarja 2015, Unicaja Banco et Caixabank, C‑482/13, C‑484/13, C‑485/13 in C‑487/13, EU:C:2015:21 točka 33 in navedena sodna praksa, in z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria et Bankia, C‑70/17 in C‑179/17, EU:C:2019:250, točki 56 in 57).
71 V postopkih v glavni stvari pa ni razvidno – s pridržkom preverjanj, ki jih mora v zvezi s tem opraviti predložitveno sodišče – da bi morebitna razveljavitev zadevnega pogoja o pogodbeni kazni lahko povzročila ničnost pogodb v celoti in s tem potrošnike izpostavila posebej škodljivim posledicam.
72 Glede vprašanja, ali bi lahko predložitveno sodišče v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, poleg tega uporabilo pravila svojega nacionalnega prava o nepogodbeni odgovornosti, zadostuje navesti, da je v skladu s členom 1(1) Direktive 93/13 namen te direktive približati zakone in druge predpise držav članic o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, in da ta direktiva ne vsebuje nobene določbe o nepogodbeni odgovornosti.
73 Tako vprašanje, ali okoliščine, kot so te v postopku v glavni stvari, lahko spadajo na področje uporabe prava o nepogodbeni odgovornosti, ne spada na področje uporabe Direktive 93/13, ampak na področje nacionalnega prava. Zato ga v okviru teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe ni treba preučiti.
74 Glede na navedeno je treba na tretje in peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da na eni strani nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, ki ugotovi nepoštenost pogoja o pogodbeni kazni, določenega v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, zniža znesek pogodbene kazni, ki je bila s tem pogojem naložena temu potrošniku, in na drugi temu, da nacionalno sodišče navedeni pogoj v skladu z načeli nacionalnega pogodbenega prava nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava, razen če nadaljnji obstoj zadevne pogodbe v primeru odprave nepoštenega pogoja ni več mogoč in če lahko zaradi ugotovitve ničnosti celotne pogodbe za potrošnika nastanejo posebej škodljive posledice.
Četrto vprašanje
75 Glede na odgovor na tretje in peto vprašanje, na četrto vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
76 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Člen 3, točka 8, Uredbe (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu je treba razlagati tako, da položaj, v katerem potnik vstopi na vlak, ki je prosto dostopen, z namenom potovanja, ne da bi si priskrbel vozovnico, spada pod pojem „pogodba o prevozu“ v smislu te določbe.
2. Člen 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da na eni strani nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, ki ugotovi nepoštenost pogoja o pogodbeni kazni, določenega v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, zniža znesek pogodbene kazni, ki je bila s tem pogojem naložena temu potrošniku, in na drugi temu, da nacionalno sodišče navedeni pogoj v skladu z načeli nacionalnega pogodbenega prava nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava, razen če nadaljnji obstoj zadevne pogodbe v primeru odprave nepoštenega pogoja ni več mogoč in če lahko zaradi ugotovitve ničnosti celotne pogodbe za potrošnika nastanejo posebej škodljive posledice.
Podpisi