Language of document : ECLI:EU:T:2022:842

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 21. decembra 2022(*)

„Državne pomoči – Proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov – Pritožba – Tožba zaradi nedelovanja – Poziv k ukrepanju – Dopustnost – Obveznost ukrepanja – Neobstoj“

V zadevi T‑702/21,

Ekobulkos EOOD s sedežem v Todoricheneju (Bolgarija), ki jo zastopa M. Dimitrov, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata C.-M. Carrega in C. Georgieva, agentki,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi D. Spielmann (poročevalec), predsednik, R. Mastroianni in I. Gâlea, sodnika,

sodni tajnik: E. Coulon,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in odločitve v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločeno brez ustnega dela postopka,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, družba Ekobulkos EOOD, s tožbo na podlagi člena 265 PDEU Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da se je Evropska komisija nezakonito vzdržala stališča glede njene pritožbe, vložene 21. februarja 2020, v zvezi z domnevnim ukrepom državne pomoči, ki jo je dodelila Republika Bolgarija in s katero je dajala prednost nekaterim proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov.

 Dejansko stanje

2        Tožeča stranka je proizvajalka električne energije, ki deluje na ozemlju Bolgarije in ima fotovoltaično elektrarno, ki je začela obratovati 19. maja 2012.

3        Komisija je s Sklepom C(2016) 5205 final z dne 4. avgusta 2016 v zadevi SA.44840 (2016/NN) (v nadaljevanju: sklep v zadevi SA.44840) menila, da je bolgarska shema pomoči za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ki so jo bolgarski organi priglasili in jo sestavljajo Zakon za energiata ot vazobnovyaemi iztochnitsi (ZEVI) (zakon o energiji iz obnovljivih virov), ki velja od 3. maja 2011 (DV št. 35 z dne 3. maja 2011), ter sklepa z dne 18. marca 2013 o regulaciji cen električne energije in z dne 20. februarja 2004 o regulaciji cen električne energije, združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU, in je odločila, da tej shemi ne bo nasprotovala.

4        Tožeča stranka je 21. februarja 2020 na Komisijo naslovila pritožbo, vpisano pod številko SA.56620, v kateri je trdila, da je Republika Bolgarija proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov dodelila nezakonito državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, v obliki ugodnejših cen nakupa električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov. Tožeča stranka je v pritožbi pojasnila, da pomoč izhaja iz spremembe, uvedene z odstavkom 18 Zakon za ismenenie i dopalnenie na Zakona za energetikata (ZID-ZE) (zakon o spremembah in dopolnitvi zakona o energiji iz obnovljivih virov) z dne 24. julija 2015 (DV št. 56 z dne 24. julija 2015, v nadaljevanju: zakon o spremembah), ki znatno odstopa od ukrepa, ki ga je predhodno odobrila Komisija. Po njenem mnenju je bilo s spremembo, uvedeno z odstavkom 18 zakona o spremembah, med enakimi proizvajalci, ki so izvedli naložbe v enakem znesku, saj so s svojimi obrati začeli obratovati istočasno in so prejeli pomoč v enakem znesku, določeno razlikovanje glede na datum vložitve zahtevka za pomoč. Tako so nekateri proizvajalci prejeli do štirikrat višji znesek pomoči od drugih, ker so zahtevek za pomoč vložili na podlagi nacionalnih shem pomoči ali shem pomoči Evropske unije po 3. maju 2011, kar naj bi bilo zlasti v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.

5        Komisija je prejem te pritožbe potrdila 6. marca 2020.

6        Komisija je 7. oktobra 2020 tožeči stranki poslala dopis, v katerem je med drugim navedla, da je treba, kot je bilo navedeno v točkah 27 in 28 sklepa v zadevi SA.44840, na podlagi pravil o preprečevanju kumulacije in točke 129 Smernic o državni pomoči za varstvo okolja in energijo za obdobje 2014–2020 (UL 2014, C 200, str. 1) predhodno prejete pomoči za naložbe odšteti od pomoči za tekoče poslovanje z istim ciljem. Komisija meni, da – ker pomoči za naložbe, dodeljene pred 3. majem 2011, ko je začel veljati zakon o energiji iz obnovljivih virov, niso bile odštete od pomoči za tekoče poslovanje – je bilo z odstavkom 18 zakona o spremembah odpravljeno to različno obravnavanje za odpravo čezmernega nadomestila proizvajalcem, ki so pomoč prejeli pred letom 2011. S tem je bila bolgarska shema pomoči za obnovljive vire energije po njenem mnenju skladna s sklepom v zadevi SA.44840, s katerim je bila bolgarska shema razglašena za združljivo z notranjim trgom in katerega odstavek 29 je določal, da „če pomoč za naložbe sprva ni bila odšteta pri določitvi ravni podpore, je bila ugodnejša nakupna cena znižana s spremembo ZEVI z dne 24. julija 2015, da bi se zagotovilo spoštovanje pravil o kumulaciji in odpravilo tveganje čezmernega nadomestila“. Komisija je navedla, da je tako odobrila zakon o spremembah, vključno z odstavkom 18, in da na podlagi podatkov, navedenih v pritožbi, ni ugotovila niti napačne uporabe pomoči, odobrene s sklepom v zadevi SA.44840, niti novih ukrepov, ki bi pomenili državno pomoč. Sklenila je, da ne more pravilno opredeliti ukrepa, ki naj bi pomenil pomoč, in okoliščin, upoštevnih za presojo tega ukrepa. Nazadnje je tožečo stranko pozvala, naj ji po potrebi v enem mesecu predloži druge elemente v podporo njeni pritožbi, sicer bi se njena pritožba štela za umaknjeno.

7        Tožeča stranka je z dopisom z dne 7. novembra 2020, naslovljenim na Komisijo, vztrajala pri trditvah iz pritožbe.

8        Na prvem mestu, tožeča stranka je poudarila, da je prejela nepovratno subvencijo (de minimis) iz proračuna Unije na podlagi programa razvoja podeželja za obdobje 2007–2013, sprejetega za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL 2005, L 277, str. 1). Navedla je, da je bila ta subvencija dodeljena za uresničevanje ciljev politike razvoja podeželja Unije za ustvarjanje novih delovnih mest v nekmetijskih mikropodjetjih na podeželskih območjih in spodbujanje podjetništva na teh območjih, ki ni pomoč za naložbe in katere cilj je bil drugačen. Tožeča stranka je trdila, da ni primerno, da se sredstva, namenjena ciljem politike razvoja podeželja Unije, in sicer „ustvarjanje zaposlitvenih možnosti in pogojev za rast“ v okviru skupne kmetijske politike (SKP), obravnavajo kot sredstva za doseganje okvirnega deleža energije iz obnovljivih virov v končni bruto porabi energije v okviru okoljske politike Unije. Opozorila je, da točka 190 smernic Unije o državni pomoči za varstvo okolja iz leta 2008 omogoča kumulacijo pomoči za naložbe in za tekoče poslovanje, če so bile dodeljene v okviru uresničevanja različnih ciljev različnih politik Unije, pod pogojem, da skupni znesek ne presega zgornjih mej, ki jih določa ureditev. Poleg tega je trdila, da bolgarski organi, čeprav bi lahko šlo za pomoč za naložbe, niso spoštovali pravil o kumulaciji pomoči, zlasti ker pomoči za naložbe niso odšteli od pomoči za tekoče poslovanje, ampak so brez utemeljitve štirikrat znižali pomoč za tekoče poslovanje, preden so od nje odšteli pomoč za naložbe. Poleg tega po njenem mnenju cene, določene v odstavku 18 zakona o spremembah, niso ustrezale temu, kar je bilo navedeno v točkah od 16 do 19 sklepa v zadevi SA.44840.

9        Na drugem mestu, tožeča stranka je trdila, da je odstavek 18 zakona o spremembah v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, ker je privedel do ugodnejših cen, s čimer so bili nekateri proizvajalci glede na druge proizvajalce, ki so v njihovih bistvenih elementih v podobnem položaju, ugodnejše obravnavani, ne da bi bilo to utemeljeno z objektivnimi razlogi. Po eni strani naj bi se ta diskriminacija kazala med posameznimi subjekti, ki spadajo na področje uporabe določb odstavka 18 zakona o spremembah, saj naj bi bili subjekti-lastniki obratov za proizvodnjo energije, ki so bili zgrajeni in so začeli obratovati ob različnem času, z različnimi naložbenimi stroški in stopnjami donosa (cena napetostnih elektrarn se je med letoma 2009 in 2014 močno znižala), upravičeni do enake ugodnejše cene za nakup električne energije. Po drugi strani naj bi se ta diskriminacija kazala glede lastnikov obratov za proizvodnjo energije, katerih zahtevki za pomoč so bili vloženi po začetku veljavnosti zakona o energiji iz obnovljivih virov, in glede drugih kategorij proizvajalcev energije iz obnovljivih virov, ki so prav tako prejeli pomoč pred začetkom veljavnosti zakona o energiji iz obnovljivih virov. Odstavek 18 zakona o spremembah naj bi tako kršil načelo enakega obravnavanja in načelo prepovedi diskriminacije, ki ju zagotavlja člen 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

10      Tožeča stranka je z dopisom z dne 22. junija 2021, naslovljenim na Komisijo, ponovila trditve, s katerimi je želela dokazati, da je bil z odstavkom 18 zakona o spremembah uveden nov ukrep, ki pomeni nezakonito pomoč, s katerim so bili skupini proizvajalcev, ki so za pomoč zaprosili pred 3. majem 2011, naloženi diskriminatorni pogoji. Poudarila je, da zakon o spremembah v sklepu v zadevi SA.44840 ni bil omenjen, da je v nasprotju z zakonom o energiji iz obnovljivih virov in s pravili o kumulaciji pomoči. Trdila je, da je Republika Bolgarija s tem, da ni izpolnila ciljev politike razvoja podeželja Unije, kršila člen 72(a) Uredbe št. 1698/2005 in člen 175 PDEU. Tožeča stranka je, opirajoč se na člen 13(1) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL 2015, L 248, str. 9), Komisijo zaprosila, naj sprejme sklep o začasni prekinitvi uporabe ukrepa iz odstavka 18 zakona o spremembah do dokončne odločitve o njegovi združljivosti z notranjim trgom, in pojasnila, da njen dopis pomeni poziv k ukrepanju v smislu člena 265, drugi odstavek, PDEU.

 Predlogi strank

11      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        ugotovi nedelovanje Komisije, ker ni sprejela odločitve glede pritožbe, vpisane pod številko SA.56620;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov, tudi če bi odločitev sprejela po vložitvi tožbe.

12      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo kot nedopustno zavrže in kot neutemeljeno zavrne;

–        strankam naloži plačilo lastnih stroškov.

 Pravo

13      Tožeča stranka trdi, da Komisija ni pravočasno preučila njene pritožbe, kot to določa člen 12(1), drugi pododstavek, Uredbe 2015/1589, in da se ni izrekla s sklepom, kot to določata člen 4 in člen 15(1) te uredbe.

14      Komisija trdi, da je tožba nedopustna in neutemeljena.

 Dopustnost tožbe

15      Komisija trdi, da je tožba nedopustna. Opozarja, da je opomin bistvena postopkovna zahteva, katere učinek je zlasti razmejitev okvira morebitne tožbe zaradi nedelovanja. V obravnavani zadevi pa trdi, da se vsebina poziva k ukrepanju z dne 22. junija 2021, ki temelji na kršitvi člena 72(a) Uredbe št. 1698/2005 in člena 175 PDEU, razlikuje od predmeta tožbe, ki temelji na členih 12, 13 in 15 Uredbe 2015/1589.

16      Tožeča stranka trdi, da je njena tožba dopustna, ker Komisija na podlagi dodatnih podatkov in trditev, ki jih je predložila, ni končala postopka s pritožbo, zaradi česar je morala ponoviti svoje trditve v okviru poziva k ukrepanju z dne 22. junija 2021. Navaja, da čeprav se je ta poziv nanašal le na člen 13(1) Uredbe 2015/1589, je očitno, da se je nanašal na sklep o združljivosti ukrepa, in ne na njegovo začasno prekinitev uporabe.

17      Opozoriti je treba, da je v skladu s členom 265, drugi odstavek, PDEU tožba zaradi nedelovanja dopustna le, če je bila zadevna institucija predhodno pozvana k ukrepanju. V skladu z ustaljeno sodno prakso je ta opomin, naslovljen na institucijo, bistvena postopkovna zahteva, ki po eni strani omogoča začetek teka dvomesečnega roka, v katerem mora institucija oblikovati stališče, in po drugi strani opredeljuje okvir, v katerem bo mogoče vložiti tožbo, če institucija ne bo oblikovala stališča. Čeprav ni posebne zahteve glede oblike opomina, mora ta biti vseeno dovolj jasen in natančen, da Komisiji omogoči, da se konkretno seznani z vsebino odločitve, katere sprejetje se od nje zahteva, in iz njega mora izhajati, da je njegov namen prisiliti institucijo k oblikovanju stališča (sodbi z dne 3. junija 1999, TF1/Komisija, T‑17/96, EU:T:1999:119, točka 41, in z dne 29. septembra 2011, Ryanair/Komisija, T‑442/07, neobjavljena, EU:T:2011:547, točka 22). Vendar ni potrebno, da sta besedili tožbe zaradi nedelovanja in opomina enaki (sodba z dne 10. marca 2021, ViaSat/Komisija, T‑245/17, EU:T:2021:128, točka 39).

18      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, kot poudarja Komisija, da obstaja razhajanje med predlogom iz poziva k ukrepanju z dne 22. junija 2021, s katerim se razmeji okvir te tožbe, na eni strani, in tožbo, vloženo pri Splošnem sodišču, na drugi strani. Po eni strani namreč tožeča stranka z dopisom z dne 22. junija 2021 Komisijo poziva, naj sprejme sklep o začasni prekinitvi uporabe odstavka 18 zakona o spremembah do končne odločitve o njegovi združljivosti z notranjim trgom v skladu s členom 13(1) Uredbe 2015/1589, ki Komisiji omogoča, da od zadevne države članice zahteva, naj začasno odloži vso nezakonito pomoč, dokler ne odloči o združljivosti te pomoči z notranjim trgom. Na drugi strani se tožeča stranka v tožbi sklicuje na kršitev določb o državnih pomočeh, in sicer členov 107 in 108 PDEU ter členov 4, 12 in 15 Uredbe 2015/1589, in želi torej doseči ugotovitev nedelovanja Komisije zaradi nesprejetja sklepa o zakonitosti ali združljivosti odstavka 18 zakona o spremembah glede na pravo o državnih pomočeh.

19      Vendar tako razhajanje med pozivom k ukrepanju, s katerim se razmeji okvir spora, in to tožbo, kot je opredeljena v tožbeni vlogi, na podlagi zgoraj navedene sodne prakse (glej točko 17 zgoraj) ni tako, da bi moralo povzročiti nedopustnost te tožbe.

20      Iz pritožbe tožeče stranke z dne 21. februarja 2020, na katero se sklicuje na začetku svojega poziva k ukrepanju, je namreč razvidno, da je v bistvu trdila, da je odstavek 18 zakona o spremembah med drugim pomoč, ki je nezakonita in nezdružljiva z notranjim trgom. To je razvidno tudi iz dopisa z dne 7. novembra 2020, iz katerega je razvidno, da tožeča stranka ni želela doseči le prekinitve izvajanja odstavka 18 zakona o spremembah, temveč tudi pridobitev sklepa o združljivosti ukrepa z notranjim trgom, kar tožeča stranka potrjuje v repliki pred Splošnim sodiščem.

21      Poleg tega, kot je razvidno iz točke 10 zgoraj, tožeča stranka v pozivu k ukrepanju v svojem predlogu res želi doseči le prekinitev uporabe zadevnega ukrepa do končne odločitve o njegovi združljivosti z notranjim trgom. Ob tem ponavlja svojo analizo, v skladu s katero naj bi bil s členom 18 zakona o spremembah uveden nov ukrep, ki pomeni nezakonito pomoč, ki naj bi bil zlasti v nasprotju s pravili o kumulaciji pomoči, dodeljenih za uresničevanje različnih ciljev različnih politik Unije, in v skladu s katero naj bi šlo za nezakonito pomoč, ki skupini proizvajalcev nalaga diskriminatorne pogoje.

22      Poleg tega se zdi, da je prekinitev uporabe zadevnega ukrepa s strani Komisije, kot je bilo predlagano v pozivu k ukrepanju, na prvi pogled nujno povezana z vsebinsko preučitvijo zakonitosti in združljivosti navedenega ukrepa glede na pravo o državnih pomočeh.

23      Zato je bil kljub predlogu iz poziva Komisiji k ukrepanju z dne 22. junija 2021, s katerim je bila Komisija pozvana, naj prekine uporabo odstavka 18 zakona o spremembah na podlagi člena 13 Uredbe 2015/1589, ob upoštevanju elementov iz spisa in zlasti predhodnega upravnega postopka, navedeni poziv k ukrepanju, ki se nanaša na pritožbo in na čakanje na sklep o združljivosti z notranjim trgom, dovolj jasen in natančen, da se je lahko Komisija konkretno seznanila z vsebino sklepa, za katerega je bila zaprošena, naj ga sprejme, in sicer ne le, da prekine uporabo zadevnega ukrepa, ampak tudi sprejme stališče o združljivosti glede na pravo o državnih pomočeh.

24      Zato je treba to tožbo razglasiti za dopustno v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da je Komisija nezakonito opustila sprejetje sklepa glede vprašanja, ali odstavek 18 zakona o spremembah pomeni ukrep pomoči, ki je nezakonit ali nezdružljiv z notranjim trgom.

 Utemeljenost tožbe

25      Tožeča stranka trdi, da je z odstavkom 18 zakona o spremembah uveden način odkupa električne energije iz obnovljivih virov energije, ki pomeni nezakonito pomoč, ki je nezdružljiva z notranjim trgom. Trdi, da ta določba ni bila upoštevana v sklepu v zadevi SA.44840. Navaja, da je po pritožbi dodatne podatke predložila z dopisom z dne 7. novembra 2020 in da je – ker ni bilo odgovora Komisije – 22. junija 2021 poslala poziv k ukrepanju. V bistvu trdi, da Komisija ni pravočasno preučila njene pritožbe v zvezi z morebitno nezakonito pomočjo, s čimer je kršila člen 12(1), drugi pododstavek, Uredbe 2015/1589, da se v nasprotju s členom 15(1) in (2) ter členom 4 navedene uredbe ni izrekla s sklepom, da ji ni poslala kopije svojega sklepa in da ni sprejela ustreznih ukrepov. Po njenem mnenju bi se morala Komisija izreči o združljivosti odstavka 18 zakona o spremembah s Pogodbo DEU, analiza Komisije, opravljena v dopisu z dne 7. oktobra 2020, pa ni pomenila niti končnega mnenja niti končnega stališča o njeni pritožbi. Sklepa na obstoj nedelovanja Komisije.

26      Komisija te trditve izpodbija.

27      Spomniti je treba na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je treba za odločitev o utemeljenosti predlogov za ugotovitev nedelovanja preveriti, ali je bila Komisija ob prejemu poziva v smislu člena 265 PDEU dolžna ukrepati (sodbe z dne 15. septembra 1998, Gestevisión Telecinco/Komisija, T‑95/96, EU:T:1998:206, točka 71; z dne 19. maja 2011, Ryanair/Komisija, T‑423/07, EU:T:2011:226, točka 25, in z dne 29. septembra 2011, Ryanair/Komisija, T‑442/07, neobjavljena, EU:T:2011:547, točka 28).

28      Na področju državnih pomoči so položaji, v katerih mora Komisija ukrepati v zvezi s pomočmi, ki so nezakonite ali nezdružljive z notranjim trgom, urejeni z Uredbo 2015/1589.

29      Opozoriti je treba, da člen 12(1), drugi pododstavek, Uredbe 2015/1589 na področju nezakonitih pomoči med drugim določa, da Komisija brez nepotrebnega odlašanja preuči vse pritožbe, ki jih predložijo zainteresirane stranke v skladu s členom 24(2) navedene uredbe. Ta določba, ki se nanaša na pravice zainteresiranih strank, med drugim določa, da Komisija – če dejstva in pravna vprašanja, ki jih je predložila zainteresirana stranka, ne predstavljajo zadostnih razlogov, da bi bilo na podlagi prima facie preučitve ugotovljeno, da obstaja nezakonita pomoč ali zloraba pomoči – zainteresirano stranko o tem obvesti ter jo pozove, da pošlje pripombe v predpisanem času, ki običajno ni daljši od enega meseca. Če zainteresirana stranka v predpisanem roku ne poda svojih stališč, se šteje, da je pritožba umaknjena.

30      Člen 15(1), prvi stavek, Uredbe št. 2015/1589 določa, da se pregled morebitne nezakonite pomoči zaključi s sklepom na podlagi člena 4(2), (3) ali (4) navedene uredbe, v skladu s katerim Komisija priglasitev preuči takoj po prejemu in sprejme sklep, s katerim se ugotovi, da ukrep ni pomoč, ali sklep o nenasprotovanju, če ni dvomov o združljivosti ukrepa z notranjim trgom, ali sklep o začetku formalnega postopka preiskave, če obstajajo dvomi o združljivosti navedenega ukrepa z notranjim trgom.

31      Preveriti je torej treba, ali je v obravnavanem primeru Komisija prejela pritožbo ali podatke o domnevno nezakoniti pomoči ali pomoči, ki je nezdružljiva z notranjim trgom, kar sta dejstvi, zaradi katerih bi bilo treba sprejeti sklep na podlagi teh določb.

32      Ugotoviti je treba, da je Komisija v sklepu v zadevi SA.44840 upoštevala spremembe zakona o energiji iz obnovljivih virov in zlasti zakon o spremembah, ki se obravnava v tej zadevi.

33      Prvič, to izhaja iz opombe št. 2 sklepa v zadevi SA.44840, v kateri je omenjen zakon o spremembah. Drugič, to izhaja iz odstavka 29 navedenega sklepa, v katerem je navedeno, da če pomoč za naložbe sprva ni bila odšteta pri določitvi ravni pomoči, je bila ugodnejša nakupna cena znižana z zakonom o spremembah, zato da bi se zagotovilo spoštovanje pravil o kumulaciji in odpravilo tveganje čezmernega nadomestila. Prav na to se nanaša sprememba, uvedena z odstavkom 18 zakona o spremembah. Tretjič, kot je razvidno iz odstavka 40 sklepa v zadevi SA.44840, je Komisija ob analizi sheme, ki jo je priglasila Republika Bolgarija, prejela pritožbe bolgarskega združenja fotovoltaike in majhnih proizvajalcev zlasti v zvezi s spremembo, uvedeno s členom 18 zakona o spremembah. Četrtič, iz odstavka 46 sklepa v zadevi SA.44840 je razvidno, da so bile ravni pomoči za obrate znižane, zato da bi se odpravile nepravilnosti, ugotovljene pri reviziji, opravljeni v okviru programa razvoja podeželja za obdobje 2007–2013. Kot navaja Komisija, je bil namen te spremembe zakonodaje, uvedene z odstavkom 18 zakona o spremembah, znižati raven pomoči za nekatere obrate, da bi se odpravile nepravilnosti, ki so jih ugotovili bolgarski organi. Ta popravek se je nanašal na prejemnike pomoči za naložbe na podlagi programa razvoja podeželja, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ki so bili istočasno v celoti upravičeni do ugodnejših cen in financiranja na podlagi nacionalnih shem pomoči in Unije. Z uvedbo spremembe iz odstavka 18 zakona o spremembah je bilo tako popravljeno obstoječe čezmerno nadomestilo, dodeljeno proizvajalcem, ki so predložili zahtevke za pomoč pred začetkom veljavnosti zakona o energiji iz obnovljivih virov, to je pred letom 2011, kar je Komisija tožeči stranki navedla v dopisu z dne 7. oktobra 2020 v odgovor na njeno pritožbo (glej točko 6 zgoraj).

34      Zato v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz sklepa v zadevi SA.44840 izhaja, da je Komisija v okviru navedenega sklepa upoštevala odstavek 18 zakona o spremembah in se je torej izrekla tudi o združljivosti te določbe s pravom o državnih pomočeh.

35      Nobena določba Uredbe 2015/1589 pa Komisiji ne nalaga obveznosti, da sprejme nov sklep o združljivosti državne pomoči z notranjim trgom, o katerem je že odločila. Kot navaja Komisija, bi taka obveznost zainteresiranim strankam omogočala izpodbijanje njene analize združljivosti državne pomoči z notranjim trgom tudi po izteku roka za vložitev ničnostne tožbe iz člena 263 PDEU.

36      Poleg tega je Komisija na podlagi pritožbe tožeče stranke z dne 21. februarja 2020 tej odgovorila z dopisom z dne 7. oktobra 2020. Po tem, ko je opozorila na vsebino svojega sklepa v zadevi SA.44840, je podrobno navedla, da je preučila določbe zakona o spremembah, vključno z odstavkom 18. Dodala je, da na podlagi pritožbe tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti napačne uporabe te določbe (glej točko 6 zgoraj).

37      Tožeča stranka pa pred Splošnim sodiščem nikakor ni dokazala, da je ta presoja napačna in zakaj naj bi bil s členom 18 zakona o spremembah uveden drug ukrep pomoči, ki ni bil preučen v sklepu SA.44840, o katerem bi se morala izreči Komisija.

38      Poleg tega, kot navaja Komisija, je edini cilj in učinek sklepa v zadevi SA.44840 odobritev sheme pomoči tako, da jo razglasi za združljivo z notranjim trgom, država članica pa lahko zavrne dodelitev pomoči ali jo zmanjša, ne da bi to vodilo do uvedbe nove državne pomoči.

39      Iz vsega navedenega izhaja, da Komisija ob pozivu k ukrepanju, naslovljenem nanjo, ni imela nobene obveznosti ukrepanja v smislu sodne prakse, navedene v točki 27 zgoraj, tako da ji v obravnavanem primeru ni mogoče očitati nedelovanja.

40      Glede trditve tožeče stranke v zvezi z nedelovanjem Komisije glede roka za preučitev njene pritožbe – ob upoštevanju neobstoja obveznosti ukrepanja Komisije – takega nedelovanja ni mogoče ugotoviti.

41      Iz tega sledi, da je treba to tožbo zaradi nedelovanja zavrniti.

 Stroški

42      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

43      Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži plačilo njenih stroškov.

44      V skladu s predlogi Komisije se ji naloži, da nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Ekobulkos EOOD in Evropska komisija nosita vsaka svoje stroške.

Spielmann

Mastroianni

Gâlea

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. decembra 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: bolgarščina.