SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 18. novembra 2015(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Skupnosti PORT CHARLOTTE – Prejšnje označbe porekla ,porto‘ in ,port‘ – Razlogi za ničnost – Člena 52(1)(a) in 53(1)(c) in (2)(d) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Člen 7(1), točki (c) in (g), in (2) Uredbe št. 207/2009 – Člen 8(4) Uredbe št. 207/2009 – Člen 118m(2) Uredbe (ES) št. 491/2009“
V zadevi T‑659/14,
Instituto dos Vinhos do Douro e do Porto, IP s sedežem v Peso de Régua (Portugalska), ki ga zastopa P. Sousa e Silva, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa Ó. Mondéjar Ortuño, agent,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Bruichladdich Distillery Co. Ltd s sedežem v Argyllu (Združeno kraljestvo), ki jo zastopa S. Harvard Duclos, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora UUNT za pritožbe z dne 8. julija 2014 (zadeva R 946/2013‑4) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama Vinhos do Douro e do Porto, IP in Bruichladdich Distillery Co. Ltd,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi M. Prek, predsednik, I. Labucka, sodnica, in V. Kreuschitz (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložene 15. septembra 2014,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 17. decembra 2014,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 17. decembra 2014,
ker stranke v roku enega meseca od obvestila o končanem pisnem postopku niso vložile predloga za razpis obravnave in je Splošno sodišče na podlagi poročila sodnika poročevalca in v skladu s členom 135a Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 zato odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Bruichladdich Distillery Co. Ltd je 27. oktobra 2006 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Znamka, katere registracija je bila zahtevana, je besedni znak PORT CHARLOTTE (v nadaljevanju: izpodbijana znamka).
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 33 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo opisu: „alkoholne pijače“.
4 Izpodbijana znamka je bila registrirana 18. oktobra 2007 pod številko 5421474 in objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 60/2007 z dne 29. oktobra 2007.
5 Tožeča stranka, družba Instituto dos Vinhos do Douro e do Porto, IP, je 7. aprila 2011 pri UUNT na podlagi člena 53(1)(c) v povezavi s členom 8(4), člena 53(2)(d) in člena 52(1)(a) v povezavi s členom 7(1), točki (c) in (g), Uredbe št. 207/2009 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijane znamke v delu, v katerem se z navedeno znamko označujejo proizvodi iz točke 3 zgoraj.
6 Intervenientka je v odgovor na zahtevo za ugotovitev ničnosti omejila seznam proizvodov, za katere je bila izpodbijana znamka registrirana, na proizvode, ki ustrezajo opisu: „viski“.
7 Tožeča stranka se je v utemeljitev svoje zahteve za ugotovitev ničnosti sklicevala na označbi porekla „porto“ in „port“, ki naj bi bili po eni strani zaščiteni v vseh državah članicah z več določbami portugalskega prava in s členom 118m(2) Uredbe Sveta (ES) št. 491/2009 z dne 25. maja 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1234/2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (UL L 154, str. 1), ter po drugi registrirani in zaščiteni na podlagi Lizbonskega aranžmaja o zaščiti označb porekla in njihovi mednarodni registraciji z dne 31. oktobra 1958, kakor je bil revidiran in spremenjen (v nadaljevanju: Lizbonski aranžma), v Franciji, Italiji, na Cipru, na Madžarskem, na Portugalskem in na Slovaškem.
8 Oddelek za izbris je z odločbo z dne 30. aprila 2013 predlog za ugotovitev ničnosti zavrnil.
9 Tožeča stranka je 22. maja 2013 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.
10 Četrti odbor UUNT za pritožbe je z odločbo z dne 8. julija 2014 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil.
11 Prvič, odbor za pritožbe je zavrnil razlog v zvezi s kršitvijo člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) te uredbe predvsem z obrazložitvijo, da je zaščito označb porekla za vina urejala izključno Uredba št. 491/2009 in je zato spadala v izključno pristojnostjo Evropske unije. Čeprav je zaščito na podlagi te uredbe določala nacionalna zakonodaja, je bila zaščita geografskih označb omejena na geografske označbe, naštete v „seznamu kakovostnih vin, pridelanih na določenih pridelovalnih območjih“ (v nadaljevanju: seznam k.v.p.d.p.o.), objavljenem v skladu s členom 54(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za vino (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 26, str. 25). Poleg tega naj bi bila s členom 118m(2) Uredbe št. 491/2009 izraza „porto“ in „port“ kot geografski označbi zaščitena le na podlagi njune enakovrednosti izrazu „oporto“ (točke od 14 do 18 izpodbijane odločbe).
12 Poleg tega naj bi bile te geografske označbe zaščitene le za vina in zato za proizvode, ki niso niti enaki niti primerljivi s proizvodom, imenovanim „viski“, torej žgano pijačo z drugačnima videzom in vsebnostjo alkohola, ki ne more ustrezati specifikaciji za vino v smislu člena 118m(2)(a)(i) Uredbe št. 491/2009. V delu, v katerem se je tožeča stranka sklicevala na ugled navedenih označb porekla v smislu člena 118m(2)(a)(ii) te uredbe, je odbor za pritožbe ugotovil, da se pri izpodbijani znamki nista niti „uporablja[li]“ niti se ni „skliceva[lo]“ na geografski označbi „porto“ in „port“, tako da ni bilo treba preveriti, ali uživata ugled. Obstajalo naj bi le eno mesto Porto – Oporto v portugalščini – medtem ko obstajajo številna mesta z imeni, sestavljenimi iz elementov „porto“ ali „port“, kot sta Porto Allegre ali Port Louis. Prav tako naj ne bi bilo mogoče vzpostaviti povezave med znakom PORT CHARLOTTE, katerega elementa naj bi označevala pristanišče z imenom osebe Charlotte, geografski kraj ali mesto na obali, na eni strani in geografskima označbama „porto“ ali „port“ na drugi. Portugalski potrošnik naj bi vedel, da „je geografski izraz dejansko ,Oporto‘ ali ,Porto‘ in da je ,Port‘ le njegova skrajšana oblika, ki se uporablja na etiketah vinskih steklenic za označevanje vrste vina, zaščitenega s to geografsko označbo“ (točke od 19 do 26 izpodbijane odločbe).
13 Glede tega je odbor za pritožbe zavrnil trditev tožeče stranke, da bi bilo treba zaščito iz člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009 razširiti na vsakršen znak, „ki vključuje“ izraz „port“. Prav tako naj ne bi bilo podano „prikazovanje“ portovca v smislu člena 118m(2)(b) te uredbe, saj je viski drugačen proizvod in nobena sestavina izpodbijane znamke ne vsebuje potencialno zavajajoče označbe ali označbe, ki povzroča zmedo. Zato po mnenju odbora za pritožbe, ne da bi bilo treba presojati, ali ima izpodbijana znamka ugled, pritožbi ni mogoče ugoditi na podlagi določb prava Unije o zaščiti geografskih označb za vina (točke od 27 do 29 izpodbijane odločbe).
14 Drugič, odbor za pritožbe je zavrnil razlog v zvezi s kršitvijo člena 53(2)(d) Uredbe št. 207/2009, ki je temeljil na domnevnih označbah porekla „porto“ in „port“, registriranih pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO) 18. marca 1983 pod številko 682 v skladu z Lizbonskim aranžmajem. S to registracijo naj bi bil zaščiten le izraz „porto“, kar pa ne velja za Portugalsko, ki naj ne bi bil del izpodbijane znamke (točke od 31 do 33 izpodbijane odločbe).
15 Tretjič, odbor za pritožbe je zavrnil razloge v zvezi s kršitvijo člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) in (g) te uredbe. Po eni strani naj se izpodbijana znamka ne bi hkrati nanašala na kraj – obstoječi ali neobstoječi – z imenom Port Charlotte in „na mesto Oporto (Porto)“. Tožeča stranka naj bi se na absolutni razlog za zavrnitev na podlagi člena 7(1)(c) te uredbe sklicevala „šele v času pritožbe“ in naj ne bi utemeljila trditve, da je povprečnemu upoštevnemu potrošniku znan kraj ali mesto z imenom Port Charlotte. Zato naj se tožeča stranka ne bi nikoli sklicevala na kršitev te določbe „v postopkih za ugotovitev ničnosti“ in naj ne bi imela pravice navajati tega razloga v pritožbi (točke od 35 do 38 izpodbijane odločbe). Po drugi strani naj z izpodbijano znamko ne bi bilo mogoče zavajati javnosti glede geografskega izvora proizvoda, ki ga označuje, v smislu člena 7(1)(g) navedene uredbe. Izraz „port“ naj ne bi označeval geografske regije in izpodbijana znamka naj se ne bi povezovala z regijo, v kateri se proizvajajo proizvodi tožeče stranke. Zavajanje naj bi bilo še toliko manj mogoče, ker bo potrošnik zlahka prepoznal, da je viski proizvod z drugačnimi značilnostmi od navedenih proizvodov (točka 34 izpodbijane odločbe).
Predlogi strank
16 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– izpodbijano odločbo spremeni tako, da se ugotovi ničnost izpodbijane znamke;
– UUNT naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, nastalimi v postopku pred njim in pred odborom za pritožbe.
17 UUNT in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Povzetek razlogov za razveljavitev
18 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dejanski razlog in pet pravnih razlogov.
19 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom izpodbija trditev iz izpodbijane odločbe, da je portugalsko ime za mesto Porto Oporto in ne Porto.
20 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom odboru za pritožbe očita, da ni upošteval tega, da sta izraza „porto“ in „port“ s portugalskim pravom zaščitena kot označbi porekla in pomenita geografski označbi med drugim v smislu člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009.
21 Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom odboru za pritožbe očita, da je napačno ugotovil, da zaščito označb porekla za vina ureja izključno Uredba št. 491/2009 in ne tudi nacionalno pravo.
22 Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom trdi, da je izpodbijana odločba v nasprotju s členom 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) te uredbe, saj označbi porekla „porto“ in „port“ njunemu imetniku tako v skladu s portugalskim pravom kot v skladu s pravom Unije podeljujeta pravico, da prepove uporabo poznejše znamke.
23 Tožeča stranka se s petim tožbenim razlogom sklicuje na kršitev člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(g) te uredbe.
24 Tožeča stranka s šestim tožbenim razlogom zatrjuje kršitev člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) te uredbe.
25 Splošno sodišče meni, da je treba prvi, drugi in tretji tožbeni razlog, ki se ujemajo, presojati skupaj.
Prvi, drugi in tretji tožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejstvo glede imena Oporto; izraza „porto“ in „port“ sta zaščitena kot geografski označbi per se in ne kot „enakovredna izraza“ in zaščita označb porekla za vina ni urejena le z Uredbo št. 491/2009, ampak tudi z nacionalnim pravom
Povzetek trditev strank
26 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno ugotovljeno dejstvo, izpodbija več dokazov v utemeljitev točk 18, 23 in 26 izpodbijane odločbe v delu, v katerem je v njih v bistvu navedeno, da je ime mesta, po katerem je imenovana označba porekla „porto“, Oporto. To ime naj bi uporabljali le anglofoni in hispanofoni za označevanje mesta Porto, kakor naj bi se to mesto na splošno imenovalo v portugalščini. Zaradi te napake naj bi odbor za pritožbe sprejel napačne ugotovitve, ki se izpodbijajo v okviru v nadaljevanju navedenih pravnih tožbenih razlogov in bi jih moralo Splošno sodišče spremeniti.
27 Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da je zaradi napačno ugotovljenega dejstva odbor za pritožbe napačno sklepal, da sta izraza „porto“ in „port“ zaščitena kot geografski označbi le na podlagi njune enakovrednosti izrazu „oporto“ (glej točke 14, 17 in 18 izpodbijane odločbe). Člen 1(2) Decreto-Lei n° 166/86, de 26 de Junho de 1986 (portugalska uredba-zakon št. 166/86 z dne 26. junija 1986) pa naj bi med drugim določal, da „so kot označbe porekla potrjena […] imena Vinho do ,Porto‘, ,Vin de Porto‘, ,Port Wine‘, ,Porto‘, ,Port‘ (ali njihova enakovredna imena v drugih jezikih), ki se lahko uporabljajo le v povezavi z vinskimi proizvodi za likersko vino, ki je tradicionalno tako imenovano in se proizvaja na omejenem območju ,Douro‘“. Vsekakor naj bi bil 1. avgusta 2009, torej pred začetkom postopka za ugotovitev ničnosti pred UUNT, seznam k.v.p.d.p.o. nadomeščen z elektronskim registrom iz člena 118m Uredbe št. 491/2009, imenovanim E‑Bacchus (v nadaljevanju: zbirka podatkov E‑Bacchus). V upoštevnem vnosu v zbirko podatkov E‑Bacchus v zvezi z geografsko označbo „porto“ so bili navedeni enakovredni izrazi in besede „oporto“, „vinho do porto“, „vin de porto“, „port“, „port wine“, „portwein“, „portvin“ in „portwijn“ ter napotitev na upoštevno portugalsko zakonodajo, vključno z Decreto-Lei n° 166/86, ki je bila nadomeščena z Decreto-Lei n° 173/2009, de 3 de Agosto de 2009 (portugalska uredba-zakon št. 173/2009 z dne 3. avgusta 2009). Tožeča stranka pojasnjuje, da zaščita imen vin na ravni Skupnosti, uvedena z Uredbo št. 1493/1999, temelji na imenih, določenih z nacionalno zakonodajo ob upoštevanju upoštevnih določb navedene uredbe, tako da naj niti napačna objava zaščitene označbe porekla na seznamu k.v.p.d.p.o. ne bi bila škodljiva. Tako naj izraza „porto“ in „port“ ne bi bila zaščitena le kot „enakovredna“, temveč naj bi bila, nasprotno, zaščitena kot označba porekla na podlagi portugalske zakonodaje, ki se uporabi, in naj bi zato pomenila geografski označbi med drugim v smislu člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009.
28 Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga izpodbija točki 14 in 15 izpodbijane odločbe, v skladu s katerima je v bistvu zaščita označb porekla za vina urejena izključno z Uredbo št. 491/2009 in spada v izključno pristojnost Unije. S tem pristopom naj bi odbor za pritožbe nezakonito izločil portugalsko zakonodajo in sodno prakso, ki se uporabita, ter naj ne bi izpolnil svoje obveznosti obrazložitve. Ne glede na sodno prakso, po kateri se priznava, da je cilj Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L 93, str. 12) določiti sistem enotnega in izčrpne zaščite takih označb, naj se navedena uredba ne bi uporabljala niti za proizvode iz vinskega sektorja niti za žgane pijače (člen 1(1), drugi pododstavek, navedene uredbe). Sistem enotne in izčrpne zaščite iz Uredbe št. 510/2006 naj namreč ne bi nasprotoval uporabi sistema zaščite geografskih označb, ki je zunaj področja njegove uporabe, kar naj bi potrjevala pripravljalni delovni dokument Evropske komisije za zeleno knjigo o kakovosti kmetijskih proizvodov iz marca 2008 in „Smernice [UUNT] v zvezi s postopkom z ugovorom – Pravice na podlagi člena 8(4)“. Tožeča stranka na podlagi tega ugotavlja, da zaščite označb porekla za vina ne ureja le Uredba št. 491/2009, temveč tudi nacionalno pravo, in da mora Splošno sodišče upoštevati upoštevne določbe portugalskega prava, da bi ugotovilo, ali označba porekla „porto“ ali „port“ svojemu imetniku daje pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke.
29 UUNT in intervenientka menita, da to, da je odbor za pritožbe napačno potrdil, da je portugalsko ime zadevnega mesta Oporto in ne Porto, oziroma da se je napačno skliceval na seznam k.v.p.d.p.o., v katerem je izraz „oporto“ opredeljen kot zaščitena geografska označba, in ne na zbirko podatkov E‑Bacchus, v kateri je izraz „porto“ opredeljen kot zaščitena geografska označba, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Odbor za pritožbe naj se ne bi oprl le na geografsko označbo „porto“ ali „oporto“, temveč naj bi upošteval tudi enakovredni izraz „port“ (glej točko 22 izpodbijane odločbe), in njegove ugotovitve naj ne bi bile bistveno drugačne, če bi izrecno potrdil, da izraz „port“ pomeni zaščiteno geografsko označbo in ne enakovreden izraz.
30 Glede drugega in tretjega tožbenega razloga UUNT ob podpori intervenientke odgovarja, da je Uredba št. 491/2009, ki se uporablja v obravnavanem primeru, edino upoštevno pravo, ki opredeljuje zaščito, dodeljeno označbi porekla „porto“. Sistem zaščite označb porekla in geografskih označb za vina naj bi bil podoben tistemu iz Uredbe št. 510/2006. S sodno prakso pa naj bi bilo priznano, da je zadnjenavedeni sistem zaščite „izčrpen“, kar naj bi bilo mogoče smiselno prenesti na sistem zaščite označb porekla in geografskih označb za vina iz Uredbe št. 491/2009. Tako naj bi bil v obravnavanem primeru obseg zaščite označbe porekla „porto“, katere obstoj naj bi bil sicer priznan s portugalskim pravom, urejen izključno z Uredbo št. 491/2009.
Domnevno neupoštevanje portugalske označbe porekla „porto“ ali „port“
31 Najprej je treba, kot priznavata UUNT in intervenientka, ugotoviti, da se je odbor za pritožbe očitno zmotil, prvič, pri ugotovitvi, da je izraz „oporto“ portugalsko ime za pristaniško mesto Porto na severu Portugalske in drugič, s sklicevanjem na vpis navedenega izraza na seznam k.v.p.d.p.o. kot zaščitene geografske označbe. (glej točki 17 in 18 izpodbijane odločbe) in ne na ustrezni vpis, vključno z izrazom „Porto“, vnesen v zbirko podatkov E‑Bacchus. Ni namreč sporno, da je portugalsko ime za navedeno mesto Porto in da je navedena zbirka podatkov, ki vsebuje ta vpis, že pred vložitvijo zahteve za ugotovitev ničnosti nadomestila seznam k.v.p.d.p.o.
32 Vendar v nasprotju s trditvami tožeče stranke iz teh napak vseeno ne izhaja, da bi odbor za pritožbe kršil upoštevna pravila, ki se uporabijo na področju zaščite označb porekla ali zaščitenih geografskih označb (glej točke od 34 do 42 v nadaljevanju). Zato brez poseganja v presojo od drugega do šestega tožbenega razloga navedena napaka ne zadostuje za utemeljitev razveljavitve izpodbijane odločbe (glej točko 51 v nadaljevanju).
33 Poleg tega tožeča stranka v okviru drugega in tretjega tožbenega razloga v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe v svoji presoji pogojev za uporabo iz člena 53(1)(c) in člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 napačno zavrnil uporabo upoštevnih pravil portugalskega prava, kakor jih izvajajo portugalska sodišča in organi, v bistvu z obrazložitvijo, da je obseg zaščite, dodeljene označbi porekla „porto“ ali „port“, urejen le z določbami Uredbe št. 491/2009.
34 V teh okoliščinah je treba poudariti, da med strankama ni sporno, da sta izraza „porto“ ali „port“ zaščitena kot označba porekla ali geografska označba tako glede na portugalsko pravo kot glede na Uredbo št. 491/2009, kar je odbor za pritožbe v bistvu priznal v točkah 17 in 18 izpodbijane odločbe, čeprav se je napačno skliceval na izraz „oporto“ in na seznam k.v.p.d.p.o. Poleg tega presoja navedenega odbora ni bila omejena na zadnjenavedeni izraz, temveč se je nanašala hkrati tudi na izraza „porto“ in „port“ (glej zlasti točke 22, 24, od 26 do 28, 31, 32 in 34 izpodbijane odločbe).
35 Opozoriti je treba tudi, da je odbor za pritožbe v točki 14 izpodbijane odločbe v bistvu sicer nenatančno navedel, da je bila „zaščita“ iz naslova Uredbe št. 491/2009 sicer določena z nacionalno zakonodajo, vendar „zaščita“ zadevnih označb porekla ali geografskih označb spada izključno pod navedeno uredbo in zato v izključno pristojnost Unije. V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe na podlagi te ugotovitve omejil svoj nadzor na uporabo upoštevnih pravil prava Unije in ni upošteval določb portugalskega prava, kakor se razlagajo v odločbah portugalskih sodišč in organov, na katere se je tožeča stranka sklicevala in jih navajala v obeh postopkih pred UUNT.
36 Splošno sodišče meni, da je treba za presojo zakonitosti teh preudarkov, prvič, preučiti natančen obseg zaščite, dodeljene označbam porekla in geografskim označbam na podlagi Uredbe št. 491/2009, kar v bistvu ustreza predmetu drugega toženega razloga. Drugič, presoditi bo treba, ali je ta zaščita izčrpna oziroma ali bi bil moral zunaj področja uporabe navedene uredbe odbor za pritožbe vseeno na podlagi člena 53(1)(c) v povezavi s členom 8(4) in člena 53(2)(d) Uredbe št. 207/2009 uporabiti upoštevna pravila portugalskega prava kar je v bistvu tudi predmet tretjega toženega razloga.
Obseg zaščite, dodeljen z Uredbo št. 491/2009
37 Glede obsega zaščite, dodeljene z Uredbo št. 491/2009, je iz člena 118s(1) te uredbe jasno razvidno, da so imena vin, ki so zaščitena v skladu z, med drugim, členoma 51 in 54 Uredbe (ES) št. 1493/1999, „avtomatično zaščitena na podlagi [navedene] uredbe“ in da jih „Komisija […] vključi v register iz člena 118n […] [U]redbe“ št. 491/2009, torej v zbirko podatkov E‑Bacchus. Kot je bilo priznano z ustaljeno sodno prakso, je iz te avtomatičnosti zaščite imen vin, ki so že zaščitena na podlagi Uredbe št. 1493/1999, razvidno, da ni treba, da so navedena imena vin vpisana v zbirko podatkov E‑Bacchus, da bi bila zaščitena v Uniji, saj je ta vpis le posledica avtomatičnega prehoda že obstoječe zaščite iz enega regulativnega sistema v drugega in ni pogoj za to zaščito (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2012, Madžarska/Komisija, T‑194/10, EU:T:2012:587, točka 21, potrjeno s sodbo z dne 13. februarja 2014, Madžarska/Komisija, C‑31/13 P, ZOdl., EU:C:2014:70, točka 58). Kot v obravnavanem primeru trdi UUNT, je odbor za pritožbe pravilno izhajal iz načela, da ta „avtomatična“ zaščita, čeprav temelji neposredno na upoštevni nacionalni zakonodaji, ne pomeni nujno, da mora UUNT v skladu z Uredbo št. 491/2009 spoštovati določbe navedene zakonodaje ali pogoje za zaščito, ki jih ta določa. Pri izrazih „zaščitene označbe porekla“ in „zaščitene geografske označbe“ iz člena 118m(1) in (2) Uredbe št. 491/2009 gre namreč zgolj za ponavljanje izrazov iz člena 118n te uredbe, ki zgolj napotuje na označbe porekla in geografske označbe, ki so naštete v zbirki podatkov E‑Bacchus, vključno s tistimi, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje, vendar ne da bi bila nalagal uporabo pogojev za zaščito, določenih z upoštevnimi pravili navedene zakonodaje.
38 Nasprotno, v skladu s smislom in sistemom enotnega zakonodajnega okolja skupne kmetijske politike (uvodna izjava 1 Uredbe št. 491/2009; glej v tem smislu in po analogiji z Uredbo št. 510/2006 tudi sodbo z dne 8. septembra 2009, Budĕjovický Budvar, C‑478/07, ZOdl., EU:C:2009:521, točka 107 in naslednje) so za področje uporabe Uredbe št. 491/2009 natančni pogoji in obseg te zaščite določeni izključno v členu 118m(1) in (2) te uredbe.
39 Ta člen med drugim določa:
„1. Zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe lahko uporablja vsak gospodarski subjekt, ki trži vino, ki je bilo pridelano v skladu z ustreznimi specifikacijami proizvoda.
2. Zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe ter vino, ki uporablja ta zaščitena imena v skladu s specifikacijo proizvoda, so zaščiteni pred:
(a) vsako neposredno ali posredno komercialno rabo zaščitenega imena:
(i) za primerljive proizvode, ki niso skladni s specifikacijo proizvoda za to zaščiteno ime, ali
(ii) če bi raba imena izkoriščala sloves označbe porekla ali geografske označbe;
(b) vsako zlorabo, posnemanje ali prikazovanje, tudi če je resnično poreklo proizvoda ali storitve navedeno, če je zaščiteno ime prevedeno ali če mu je dodan izraz, kot so ‚stil‘, ‚tip‘, ‚metoda‘, ‚kot se prideluje v‘, ‚posnetek‘, ‚okus‘, ‚kot‘ ali podobno;
[…]
(d) vsemi drugimi praksami, ki potrošnika lahko zavajajo glede resničnega porekla proizvoda. “
40 V obravnavanem primeru ni sporno, da sta označbi porekla „porto“ ali „port“ zaščiteni na podlagi Decreto-Lei n° 173/2009 in Decreto-Lei n° 212/2004, de 23 de Agosto de 2004 (portugalska uredba-zakon št. 212/2004 z dne 23. avgusta 2004) ter portugalskega zakonika o intelektualni lastnini, zaradi česar sta bili najprej vpisani na seznam k.v.p.d.p.o. in nato v zbirko podatkov E‑Bacchus (glej člen 118s(1), zadnji stavek, v povezavi s členom 118n Uredbe št. 491/2009). V skladu s členom 54(2)(a) Uredbe št. 1493/1999 namreč k.v.p.d.p.o. zajema „,kakovostno likersko vino, pridelano na določenem pridelovalnem območju‘, v nadaljnjem besedilu ,kakovostno likersko vino pdpo‘, ki ustreza opredelitvi likerskega vina“, glede katerega so morale v skladu s členom 54(4) te uredbe države članice Komisiji poslati seznam k.v.p.d.p.o., ki so jih priznale, z navedbo nacionalnih predpisov za vsako posamezno k.v.p.d.p.o., ki veljajo za njegovo pridelavo in proizvodnjo. Tako je moral UUNT za uporabo člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009 upoštevati dejstvo, da so bile te označbe porekla zaščitene po nacionalnem pravu, kar je odbor za pritožbe v obravnavanem primeru storil (glej točki 17 in 18 izpodbijane odločbe). Poleg tega te presoje ne omajajo trditve o hkratnem obstoju sistemov zaščite na nacionalni ravni in na ravni Unije, ki jih tožeča stranka utemeljuje med drugim z nekaterimi pripravljalnimi dokumenti Komisije (glej točko 28 zgoraj), saj se ti ne nanašajo niti na obseg niti na natančne pogoje za navedeno zaščito.
41 Na podlagi tega je treba ugotoviti, da za področje uporabe Uredbe št. 491/2009 člen 118m(1) in (2) enotno in izključno ureja tako dovoljevanje kot omejitve oziroma prepovedovanje komercialne uporabe označb porekla in geografskih označb, zaščitenih s pravom Unije, tako da v takih specifičnih okoliščinah odboru za pritožbe ni bilo treba uporabiti pogojev za zaščito, ki so posebej določeni v upoštevnih pravilih portugalskega prava, na podlagi katerih sta bili označbi porekla „porto“ ali „port“ vpisani v zbirko podatkov E‑Bacchus.
42 Tako v delu, v katerem tožeča stranka odboru za pritožbe v okviru drugega tožbenega razloga očita, da ni upošteval tega, da izraza „porto“ in „port“ pomenita označbi porekla, zaščiteni s portugalskim pravom, v smislu člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009, navedenega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.
43 Toda ta ugotovitev pa ne vpliva na vprašanje – postavljeno med drugim v okviru tretjega tožbenega razloga – ali je zaščita na podlagi člena 118m(1) in (2) Uredbe št. 491/2009 lahko dopolnjena z drugim sistemom zaščite po pravu Unije, ki vključuje zaščito, ki temelji na pravilih nacionalnega prava.
Obseg zaščite, dodeljene s členom 53(1)(c) v povezavi s členom 8(4) in s členom 53(2) Uredbe št. 207/2009
44 Glede domnevne izčrpnosti zaščite, ki je dodeljena v skladu s členom 118m(1) in (2) Uredbe št. 491/2009 ter jo je potrdil odbor za pritožbe in se nanjo skliceval UUNT, je treba poudariti, da niti iz določb Uredbe št. 491/2009 niti iz določb Uredbe št. 207/2009 ni razvidno, da bi bilo treba zaščito iz prvonavedene uredbe razlagati kot izčrpno, tako da je zunaj lastnega področja uporabe te uredbe ne bi smel dopolnjevati drug sistem zaščite. Nasprotno, iz nedvoumnega besedila člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) in iz besedila člena 53(2)(d) te uredbe je razvidno, da lahko razlogi za ničnost alternativno ali kumulativno temeljijo na prejšnjih pravicah „v skladu z zakonodajo [Unije] ali nacionalnim pravom, ki ureja varstvo“. Iz tega sledi, da je mogoče zaščito, dodeljeno označbam porekla in (zaščitenim) geografskim označbam v skladu z Uredbo št. 491/2009, če te pomenijo „prejšnje pravice“ v smislu zgoraj navedenih določb Uredbe št. 207/2009, dopolniti z upoštevnim nacionalnim pravom, ki dodeljuje dodatno zaščito.
45 S sodno prakso je namreč že priznano, da tako iz besedila člena 8(4), ki se uporablja na podlagi člena 53(1)(c), kot iz besedila člena 53(2) Uredbe št. 207/2009 izhaja, da je treba jasno razlikovati dve hipotezi glede na to, ali je prejšnja pravica zaščitena z ureditvijo Unije „ali“ z nacionalnim pravom (glej v tem smislu sodbi z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, ZOdl., EU:C:2011:452, točka 48, in z dne 7. maja 2013, macros consult/UUNT – MIP Metro (makro), T‑579/10, ZOdl., EU:T:2013:232, točki 57 in 60). Poleg tega, čeprav mora vložnik zahteve za ugotovitev ničnosti dokazati, da lahko v skladu z nacionalno zakonodajo, ki se uporabi, uveljavlja prejšnjo pravico, kar pomeni, da mu ni treba predložiti le dokazov, da izpolnjuje pogoje za to, da v skladu z navedeno zakonodajo na podlagi te pravice prepove uporabo znamke Skupnosti, temveč mora predložiti tudi dokaze o vsebini in obsegu te zakonodaje, pa morajo , najprej, pristojni organi UUNT presoditi dokazno vrednost in vsebino teh dokazov (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Edwin/UUNT, EU:C:2011:452, točke od 49 do 51, in makro, EU:T:2013:232, točke 59, 60 in 62).
46 Poleg tega v skladu s členom53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) te uredbe obstoj znaka, ki ni znamka, omogoča, da se doseže ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti, če ta znak kumulativno izpolnjuje štiri pogoje: uporabljen mora biti v gospodarskem prometu; imeti mora več kot zgolj lokalni pomen; pravica do tega znaka mora biti v skladu s pravom države članice, v kateri se je znak uporabljal, pridobljena pred datumom vložitve prijave znamke Skupnosti; pravica do tega znaka mora imetniku omogočati prepoved uporabe poznejše znamke. Čeprav prva pogoja, torej v zvezi z uporabo in pomenom navajanega znaka, ki ne sme biti zgolj lokalen, izhajata iz besedila člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 in ju je torej treba razlagati ob upoštevanju prava Unije, pa je iz besedne zveze „če v skladu […] [s] pravom države članice, ki ta znak ureja“ razvidno, da druga pogoja, navedena dalje v členu 8(4)(a) in (b) iste uredbe, pomenita pogoja, ki sta določena z navedeno uredbo in se presojata glede na merila, določena s pravom, ki ureja navajani znak (glej v tem smislu sodbo makro, točka 45 zgoraj, EU:T:2013:232, točke od 54 do 56 in navedena sodna praksa).
47 Vprašanje, koliko znak, zaščiten v državi članici, podeljuje pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke, je treba preučiti glede na nacionalno pravo, ki se uporabi. Glede tega je treba med drugim upoštevati navedeno nacionalno zakonodajo in sodne odločbe, izdane v zadevni državi članici. Na podlagi tega mora stranka, ki ugovarja, dokazati, da zadevni znak spada na področje uporabe prava navedene države članice in da to pravo omogoča prepoved uporabe poznejše znamke (sodbe z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar, C‑96/09 P, ZOdl., EU:C:2011:189, točka 190; z dne 10. julija 2014, Peek & Cloppenburg/UUNT, C‑325/13 P in C‑326/13 P, EU:C:2014:2059, točka 47; z dne 18. aprila 2013, Peek & Cloppenburg/UUNT – Peek & Cloppenburg (Peek & Cloppenburg), T‑507/11, EU:T:2013:198, točki 20 in 21, ter z dne 10. februarja 2015, Infocit/UUNT – DIN (DINKOOL), T‑85/14, EU:T:2015:82, točka 63).
48 V obravnavanem primeru je iz spisa razvidno, da se je tožeča stranka tako v postopku pred UUNT kot v sodnem postopku večkrat sklicevala, pri čemer je predložila na različne dokaze, upoštevna pravila portugalskega prava, ki urejajo zaščito označb porekla „porto“ in „port“ ter prakso odločanja portugalskih sodišč in organov v zvezi s tem. Poleg tega niti odbor za pritožbe niti UUNT nista trdila, da tožeča stranka ni izpolnila zahtev dokaznega bremena glede tega. V teh okoliščinah pa odbor za pritožbe glede na svojo obveznost preučitve dejanskega stanja po uradni dolžnosti na podlagi člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 in glede na dolžnost skrbnega ravnanja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2011, Zino Davidoff/UUNT – Kleinakis kai SIA (GOOD LIFE), T‑108/08, ZOdl., EU:T:2011:391, točka 19 in navedena sodna praksa) ni imel pravice zavrniti teh dokazov in zavrniti uporabo zadevne portugalske ureditve z obrazložitvijo, da je zaščita navedenih označb porekla ali geografskih označb zajeta izključno z Uredbo št. 491/2009 oziroma z izključno pristojnostjo Unije (točka 14 izpodbijane odločbe).
49 Zato gre pri tem pristopu odbora za pritožbe za očitno neupoštevanje obsega člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi z njenim členom 8(4) in obsega člena 53(2)(d) te uredbe, zaradi česar izpodbijana odločba ni zakonita.
50 Tretji tožbeni razlog je treba torej sprejeti, ne da bi bilo treba odločiti o trditvah strank, ki temeljijo na Uredbi št. 510/2006, ki se v obravnavanem primeru ne uporablja.
51 Ob upoštevanju brezpredmetnosti trditev tožeče stranke v utemeljitev prvega tožbenega razloga – v skladu s katerimi je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da sta izraza „porto“ in „port“ zaščitena le kot izraza, enakovredna izrazu „oporto“ – da bi se ugotovil obstoj nezakonitosti izpodbijane odločbe (glej točko 34 zgoraj), je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
52 Nazadnje je treba iz razlogov, pojasnjenih v točkah od 37 do 42 zgoraj, zavrniti tudi drugi tožbeni razlog.
53 Vendar Splošno sodišče meni, da je treba preučiti četrti, peti in šesti tožbeni razlog.
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) te uredbe
Povzetek trditev strank
54 V okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka na prvem mestu očita odboru za pritožbe, da je nezakonito zavrnil dokaze, ki jih je predložila in ki naj bi dokazovali, da je izpodbijana znamka v nasprotju z upoštevnimi določbami portugalskega prava o zaščiti označb porekla „porto“ ali „port“, ker bi bilo treba očitke, ki temeljijo na členu 8(4) Uredbe št. 207/2009, zavrniti in limine. Drugič, odbor za pritožbe naj s tem ne bi upošteval obsega zaščite, dodeljene tej označbi porekla na podlagi teh določb. Tretjič, tožeča stranka trdi, da izpodbijana odločba ni v skladu s prejšnjo prakso odločanja UUNT v podobnih zadevah z ugovorom v zvezi s portovcem. Četrtič, tudi če ji portugalsko pravo ne dodeljuje pravice do prepovedi uporabe izpodbijane znamke, naj bi taka prepoved izhajala iz člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009, saj je viski proizvod, ki je primerljiv z alkoholiziranim vinom, kot je portovec. Poleg tega naj bi, tudi če zadevni proizvodi ne bi bili „primerljivi“, ta določba prepovedovala izkoriščanje ugleda označbe porekla „porto“ ali „port“ z izpodbijano znamko. Tudi člen 118m(2)(b) Uredbe št. 491/2009 naj bi ščitil tožečo stranko pred uporabo izpodbijane znamke, ker beseda „port“ vključuje „posnemanje ali prikazovanje“ označbe porekla „porto“ ali „port“. Ob upoštevanju tega, da je navedena označba porekla splošno znana, naj bi povprečen potrošnik ob pogledu na izraz „port charlotte“ na steklenici alkoholne pijače sklepal, da je zadevna pijača povezana s portovcem ali pa bi se vsaj vprašal, ali je povezana z njim, kar naj bi pomenilo prikazovanje te označbe porekla.
55 UUNT ob podpori intervenientke meni, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da izpodbijana znamka ni zajeta z nobenim od položajev iz člena 118m(2), od (a) do (c), Uredbe št. 491/2009, in da je treba zato ta tožbeni razlog zavrniti.
Upoštevna javnost
56 Najprej je treba opozoriti, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi vsaj implicitno in delno upošteval zaznavo povprečnega portugalskega potrošnika (glej točko 26 izpodbijane odločbe). To presojo izpodbijata tožeča stranka in intervenientka, ki menita, da se je treba v obravnavanem primeru sklicevati na povprečnega potrošnika v Uniji.
57 Glede na to, da sta tako portovec kot viski proizvoda za široko potrošnjo, ki se tržita v vseh državah članicah Unije, in da lahko potrošniki v navedenih državah prepoznajo imena in značilnosti navedenih proizvodov, je treba to trditev sprejeti.
58 Vendar na podlagi tega ni nujno mogoče sklepati, da izpodbijana odločba ni zakonita, ker se v njej ni upoštevala ustrezna upoštevna javnost. Tako bi bilo, le če bi bil rezultat presoje odbora za pritožbe lahko odvisen od porekla ali jezikovnega znanja upoštevne javnosti, kar je treba presojati ločeno v okviru vsakega posameznega tožbenega razloga.
59 Zato je treba ugotoviti, da upoštevno javnost, ki jo je treba upoštevati med drugim v okviru tega tožbenega razloga, sestavlja povprečni potrošnik v Uniji.
60 Ta tožbeni razlog je dalje v bistvu razdeljen na dva dela, pri čemer je prvi povezan s tem, da naj odbor za pritožbe ne bi uporabil upoštevnih pravil portugalskega prava, drugi pa se nanaša na napačno uporabo člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009.
Prvi del: odbor za pritožbe naj ne bi uporabil portugalskega prava
61 Glede prvega dela, ki se med drugim nanaša na neuporabo upoštevnih pravil portugalskega prava in preučitev dokazov, predloženih v utemeljitev, in ki se v veliki meri ujema s tretjim tožbenim razlogom, zadostuje napotitev na preudarke iz točk od 44 do 50 zgoraj in ugotovitev, da je odbor za pritožbe v obravnavanem primeru v nasprotju z zahtevami iz člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) te uredbe omejil svojo presojo na pogoje iz člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009 in zavrnil navedena pravila portugalskega prava in navedene dokaze. Tako nezakonito ni odločil o obsegu morebitne zaščite, dodeljene „prejšnjim pravicam“ na podlagi upoštevnega portugalskega prava, namreč označbama porekla „porto“ ali „port“, katerih uporaba pa je nujna v skladu s členom 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) te uredbe.
62 Zgolj iz teh razlogov je treba sprejeti prvi del tega tožbenega razloga, ne da bi bilo treba presojati, ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za zaščito, določeni s portugalsko ureditvijo, ki se uporabi (glej tudi točki 109 in 110 v nadaljevanju).
Drugi del: kršitev člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009
63 V okviru drugega dela je treba najprej preučiti, ali registracija ali uporaba izpodbijane znamke pomeni „neposredno ali posredno komercialno rabo“ označbe porekla „porto“ ali „port“ za primerljive proizvode, ki niso v skladu s specifikacijo proizvoda za navedeno označbo porekla v smislu člena 118m(2)(a)(i) Uredbe št. 491/2009.
64 Glede tega je treba opozoriti, da je odbor za pritožbe v bistvu trdil, da so geografske označbe v smislu te določbe zaščitene le za vina in zato za proizvode, ki niso niti enaki niti primerljivi s proizvodom, imenovanim „viski“, torej žgano pijačo z drugačnima videzom in vsebnostjo alkohola, ki ne more ustrezati specifikaciji za vino (točka 20 izpodbijane odločbe).
65 Ta presoja ni napačna, saj žgana pijača, proizvedena z alkoholnim vrenjem z uporabo žit, kot je viski, po definiciji ne more izpolnjevati pogojev iz specifikacije za vino, ki je proizvedeno z alkoholnim vrenjem z uporabo grozdja, v smislu člena 118m(2)(a)(i) Uredbe št. 491/2009 v povezavi s členom 118c(2) te uredbe.
66 Glede tega trditve tožeče stranke, da se sklicevanje na „specifikacijo“ nanaša le na zaščitene proizvode in ne na zadevne proizvode, saj gre pri teh lahko za primerljive proizvode, kot so žgane pijače, ni mogoče sprejeti. Člen 118m(2)(a)(i) Uredbe št. 491/2009 namreč jasno zahteva, da so „primerljivi proizvodi“ tisti, „ki niso skladni s specifikacijo“, kar pa je mogoče le za vino ali likersko vino (glej Prilogo IV, od (1) do (3), k Uredbi Sveta (ES) št. 479/2008 z dne 29. aprila 2008 o skupni ureditvi trga za vino, spremembi uredb (ES) št. 1493/1999, (ES) št. 1782/2003, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 3/2008 ter razveljavitvi uredb (EGS) št. 2392/86 in (ES) št. 1493/1999 (UL L 148, str. 1)) in ne za žgano pijačo, kot je viski. Kot pravilno trdi UUNT, velja to še toliko bolj, ker iz upoštevnih določb Uredbe (ES) št. 110/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o opredelitvi, opisu, predstavitvi, označevanju in zaščiti geografskih označb žganih pijač ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 1576/89 (UL L 39, str. 16) izhaja, da za žgane pijače velja sistem zaščite, ki je ločen od sistema zaščite za vino, in da morajo izpolnjevati drugačne zahteve, da bi bile lahko upravičene do take zaščite (glej člen 5 navedene uredbe).
67 Zato je treba zavrniti prvi očitek, ki se nanaša na kršitev člena 118m(2)(a)(i) Uredbe št. 491/2009, ne da bi bilo treba v tej fazi odločati o tem, ali je likersko vino, kot je portovec, primerljivo z viskijem.
68 Drugič, glede domnevne kršitve člena 118m(2)(a)(ii) Uredbe št. 491/2009 je treba opozoriti, da je odbor za pritožbe v bistvu ugotovil, da se pri izpodbijani znamki nista niti „uporablja[li]“ niti se ni „skliceva[lo]“ na geografski označbi „porto“ in „port“, tako da ni bilo treba preveriti, ali uživata ugled. Ta izraza naj bi bila tudi sestavni del sestavljenih imen številnih mest, kot sta Porto Allegre ali Port Louis. Prav tako ne bi bilo mogoče vzpostaviti povezave med znakom PORT CHARLOTTE, katerega elementa naj bi označevala pristanišče z imenom osebe Charlotte, geografski kraj ali mesto na obali, na eni strani in geografskim imenom „porto“ ali „port“, na podlagi katerega naj bi portugalski potrošnik spoznal, da gre za vino, zaščiteno z navedenim geografskim imenom, na drugi.
69 V skladu s členom 118m(2)(a)(ii) Uredbe št. 491/2009 so zadevne označbe porekla in geografske označbe zaščitene pred vsako neposredno ali posredno komercialno rabo, če se z navedeno rabo izkorišča njihov ugled.
70 Glede tega je treba po eni strani poudariti, da zaščitena označba porekla, katere imetnica je tožeča stranka in ki je vpisana v zbirko podatkov E‑Bacchus, vsebuje imena „oporto“, „portvin“, „portwein“, „portwijn“, „vin de porto“, „port wine“, „port“, „vinho do porto“ in „porto“. Tako gre za imena v različnih jezikih, ki jih sestavljata bodisi dva elementa, in sicer „port“ ali „porto“ in „vino“, bodisi samo en element, in sicer „oporto“ ali „porto“. Po drugi strani je treba, kot trdi UUNT, upoštevati, da tudi izpodbijana znamka vsebuje izraz, sestavljen iz dveh elementov, in sicer „port“ in „charlotte“, ki ju je treba tako kot izraz „port wine“ razumeti tako, da tvorita logično in pojmovno enoto (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2008, Torres/UUNT – Vinícola de Tomelloso (TORRE DE GAZATE), T‑286/06, EU:T:2008:601, točka 55).
71 Drugače od izraza, ki se nanaša na zadevno zaščiteno označbo porekla, pa se izraz, ki se nanaša na izpodbijano znamko, ne nanaša izrecno na vino, temveč na žensko ime Charlotte, ki je neposredno povezano z elementom „port“, katerega primarni pomen v različnih evropskih jezikih, vključno z angleščino in portugalščino, je pristanišče, torej kraj ob morju ali reki. Zato bo, kot je pravilno ugotovil odbor za pritožbe v točki 24 izpodbijane odločbe, upoštevna javnost znak PORT CHARLOTTE v celoti kot logično in pojmovno enoto dojemala tako, da označuje pristanišče z imenom osebe Charlotte, ne da bi se vzpostavila neposredna povezava z označbo porekla „porto“ ali „port“ ali s portovcem. Kot trdi intervenientka, velja to še toliko bolj, ker je izraz „charlotte“ najpomembnejši in najbolj razlikovalen element izpodbijane znamke, ki takoj pritegne pozornost upoštevne javnosti. Ta elementa „port“ ne bo dojela kot ločenega ali ločljivega od izraza „charlotte“, temveč kot oznako, ki je neposredno povezana z navedenim izrazom in ki sporoča, da se izpodbijana znamka nanaša na kraj ob obali ali ob reki. Ta presoja velja za katerega koli povprečnega potrošnika v Uniji z vsaj osnovnim znanjem angleščine ali enega romanskega jezika.
72 Odbor za pritožbe torej v točki 22 izpodbijane odločbe ni storil napake z ugotovitvijo, da pri izpodbijani znamki ni šlo za uporabo ali sklicevanje na navedeno označbo porekla, tako da ni treba preveriti njenega ugleda.
73 Zato je treba zavrniti očitek v zvezi s kršitvijo člena 118m(2)(a)(ii) Uredbe št. 491/2009.
74 Tretjič, glede domnevne kršitve člena 118m(2)(b) Uredbe št. 491/2009 je treba opozoriti, da je odbor za pritožbe v bistvu ugotovil, da ni podano „prikazovanje“ portovca v smislu te določbe, saj je viski različen proizvod in noben element izpodbijane znamke ne vsebuje potencialno zavajajoče označbe ali označbe, ki povzroča zmedo (točka 28 izpodbijane odločbe).
75 Glede tega zadošča sklicevanje na preudarke iz točke 71 zgoraj za ugotovitev, da pri uporabi izpodbijane znamke ne gre za „zlorabo, posnemanje ali prikazovanje“ označbe porekla „porto“ ali „port“ v smislu člena 118m(2)(b) Uredbe št. 491/2009.
76 Tega sklepa trditve tožeče stranke ne omajajo. Predvsem se ne more tehtno sklicevati na sodno prakso, v skladu s katero po eni strani pojem prikazovanja zajema položaje, v katerih izraz, uporabljen za označbo proizvoda, vsebuje del zaščitene označbe, tako da potrošnik ob imenu proizvoda najprej pomisli na proizvod, katerega označba je zaščitena (glej sodbo z dne 14. julija 2011, Bureau national interprofessionnel du Cognac, C‑4/10 in C‑27/10, ZOdl., EU:C:2011:484, točka 56 in navedena sodna praksa), po drugi pa gre lahko za prikazovanje označbe porekla brez kakršne koli verjetnosti zmede med zadevnimi proizvodi (glej sodbo z dne 26. februarja 2008, Komisija/Nemčija, C‑132/05, ZOdl., EU:C:2008:117, točka 45 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru pa, nasprotno, iz razlogov, pojasnjenih v točki 71 zgoraj, čeprav je izraz „port“ sestavni del izpodbijane znamke, povprečni potrošnik, tudi če je portugalskega porekla ali govori portugalsko, ob viskiju, označenem z navedeno znamko, te ne bo povezoval s portovcem, označenim z zadevno označbo porekla. To presojo potrjujejo nezanemarljive razlike med značilnostmi portovca in viskija, med drugim v sestavinah, vsebnosti alkohola in okusu, ki jih povprečni potrošnik pozna in jih je odbor za pritožbe pravilno povzel v točkah 20 in 34 izpodbijane odločbe (glej tudi točko 65 zgoraj).
77 Očitek v zvezi s kršitvijo člena 118m(2)(b) Uredbe št. 491/2009 je torej prav tako treba zavrniti.
78 Nazadnje je treba zavrniti očitek tožeče stranke, da je izpodbijana odločba v nasprotju s prakso odločanja UUNT v podobnih zadevah z ugovorom (glej točko 54 zgoraj). Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da za odločbe, ki jih morajo sprejemati odbori za pritožbe v skladu z Uredbe št. 207/2009, velja vezana pristojnost in ne diskrecijska pravica. Zato se mora zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije, in ne na podlagi predhodne prakse odločanja njih ali UUNT (glej v tem smislu po analogiji sklepa z dne 13. februarja 2008, Indorata-Serviços e Gestão/UUNT, C‑212/07 P, EU:C:2008:83, točka 43, in z dne 15. februarja 2008, Brinkmann/UUNT, C‑243/07 P, EU:C:2008:94, točka 39 in navedena sodna praksa), brez poseganja v njihovo dolžnost, da v okviru preizkusa zahteve za ugotovitev ničnosti upoštevajo odločbe, ki so že bile sprejete v podobnih postopkih, in posvetijo posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, ZOdl., EU:C:2011:139, točka 74, in z dne 12. decembra 2014, Wilo/UUNT (Pioneering for You), T‑601/13, EU:T:2014:1067, točka 41).
79 Tudi če je treba ta očitek razlagati tako, da se z njim zatrjuje kršitev te obveznosti preizkusa ali načela enakega obravnavanja, je treba opozoriti, da morata biti navedena obveznost in načelo usklajena z spoštovanjem zakonitosti, v skladu s katero se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist druge osebe, da bi dosegel enako odločbo. Tako se oseba, ki zahteva ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti, pred UUNT ne more sklicevati na prakso odločanja, ki bi bila v nasprotju z zahtevami iz Uredbe št. 207/2009 ali ki bi ga napeljala k sprejetju nezakonite odločbe (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne12. februarja 2009, Bild digital in ZVS, C‑39/08 in C‑43/08, EU:C:2009:91, točka 18, ter sodbi Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, točka 78 zgoraj, EU:C:2011:139, točki 75 in 76, in Pioneering for You, točka 78 zgoraj, EU:T:2014:1067, točka 42).
80 Zato zadnjenavedenega očitka ni mogoče sprejeti.
81 Glede na vse zgoraj navedeno je treba drugi del tega tožbenega razloga zavrniti v celoti.
Peti tožbeni razlog: kršitev člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(g) te uredbe
82 Tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega razloga v bistvu opozarja, da povprečni potrošnik iz Portugalske ali drugih držav članic, vključno z Združenim kraljestvom, pozna ime „port“ za portovce in da je razmeroma običajno, da so znamke za portovce sestavljene iz dveh besed, od katerih je ena „port“ (DOW’S PORT, FERREIRA PORT, GRAHAM PORT), včasih pa je postavljena na začetek (PORT FOR TWO). Ta potrošnik naj bi bil navajen tudi, da je ta beseda navedena na etiketah steklenic portovca s poudarjenimi črkami. Ker je barva belega portovca podobna barvi viskija, naj bi bilo torej precej verjetno, da navedeni potrošnik ob steklenici viskija, označeni z znamko PORT CHARLOTTE, sklepa, da gre za steklenico portovca. Zaradi izpodbijane znamke, ki vsebuje besedo „port“, naj bi bil torej potrošnik zaveden glede geografskega izvora, saj bi mislil, da proizvodi, označeni z navedeno znamko, vsebujejo portovec ali so nekako povezani z njim.
83 UUNT ob podpori intervenientke odgovarja, da se pri razlogu za zavrnitev iz člena 7(1)(g) Uredbe št. 207/2009 predpostavlja obstoj dejanskega zavajanja ali dovolj resne nevarnosti zavajanja potrošnika, v obravnavanem primeru pa naj ne bi bilo tako.
84 Na podlagi člena 7(1)(g) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 52(1)(a) te uredbe se zavrne registracija ali ugotovi ničnost znamk, „ki zavajajo javnost, na primer glede narave, kakovosti ali geografskega izvora [zadevnega] blaga“.
85 Glede tega je odbor za pritožbe ugotovil, da z izpodbijano znamko ni bilo mogoče zavajati javnosti glede njenega geografskega izvora, saj izraz „port“ne označuje geografskega območja in izpodbijana znamka ni povezana z regijo, v kateri se proizvodi tožeče stranke izdelujejo. Zavajanje naj bi bilo mogoče še toliko manj, ker naj bi potrošnik zlahka prepoznal, da ima viski drugačne značilnosti od navedenih proizvodov (točka 34 izpodbijane odločbe).
86 Splošno sodišče ugotavlja, da pri tej presoji ni bila storjena napaka.
87 Kot namreč trdi UUNT, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se pri primerih zavrnitve registracije in pri razlogih za ničnost iz člena 7(1)(g) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 52(1)(a) te uredbe predpostavlja, da je mogoče ugotoviti obstoj dejanskega zavajanja ali dovolj resne nevarnosti zavajanja potrošnika (glej v tem smislu po analogiji sodbo z dne 5. maja 2011, SIMS – École de ski internationale/UUNT – SNMSF (esf école du ski français), T‑41/10, EU:T:2011:200, točka 49 in navedena sodna praksa). Iz razlogov, navedenih v točkah 71 in 76 zgoraj, pa upoštevna javnost ne glede na svoje poreklo ali jezikovno znanje zgolj izraza „port“ v izpodbijani znamki ne more povezovati z označbo porekla „porto“ ali „port“ ali z likerskim vinom, označenim s tem imenom. Zato je treba ugotoviti, da bo še toliko manj zapeljana v zmoto glede narave, kakovosti ali geografskega izvora viskija, ki se trži pod navedeno znamko. Kot trdi intervenientka, to velja še toliko bolj, ker drugače kot Škotska, Portugalska ali vsaj regija, v kateri je mesto Porto, v upoštevni javnosti nista znani kot regiji, v katerih se proizvaja viski.
88 Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) te uredbe
Povzetek trditev strank
89 Tožeča stranka trdi, da čeprav zahteva za ugotovitev ničnosti ni temeljila na absolutnem razlogu za zavrnitev iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, pa sama ni vedela za obstoj mesta Port Charlotte do vložitve stališč intervenientke 17. oktobra 2011 in je ta razlog navedla pred oddelkom za izbris v odgovoru z dne 20. decembra 2011. Glede tega pa naj odbor za pritožbe ne bi presojal odločilnega vprašanja, ali obstaja splošni interes, da se lahko prosto uporabljajo izrazi, ki opisujejo geografski izvor. Če pa – kot trdi intervenientka – del upoštevne javnosti razume, da se znamka PORT CHARLOTTE nanaša na „pristen in pričakovani kraj za preskrbo z viskijem“, je treba uporabiti ta absolutni razlog za zavrnitev, saj je izpodbijana znamka sestavljena izključno iz znaka, ki se lahko v gospodarskem prometu uporablja za označevanje geografskega izvora zadevnega proizvoda.
90 UUNT meni, da ta tožbeni razlog ni dopusten. Čeprav je tožeča stranka glede tega podala trditve v postopku za ugotovitev ničnosti, naj ta razlog ne bi bil predmet zahteve za ugotovitev ničnosti. Odbor za pritožbe naj bi torej ta razlog pravilno opredelil kot nedopustno razširitev razlogov za ničnost. Tožeča stranka naj bi še toliko manj smela ta razlog navesti pred Splošnim sodiščem. Intervenientka v bistvu dodaja, da izraz „port charlotte“ ni dobro znan potrošniku viskija in da tožeča stranka tudi ni dokazala možnosti poznavanja izpodbijane znamke, tako da naj bi odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da tožeča stranka ni utemeljila svojih trditev.
Dopustnost tega tožbenega razloga
91 UUNT v bistvu trdi, da ta tožbeni razlog ni dopusten, ker naj to, da člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 nasprotuje registraciji izpodbijane znamke, ne bi bilo navedeno v zahtevi za ugotovitev ničnosti in naj zato ne bi bilo del predmeta spora pred oddelkom za izbris.
92 Tega ugovora nedopustnosti ni mogoče sprejeti.
93 Prvič, ni sicer sporno, da se zahteva za ugotovitev ničnosti, kakor je bila vložena pri oddelku za izbris, ni nanašala na absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(1)(c) Uredbe št. 207/2009, vendar je tožeča stranka tak razlog navedla pred istim organom s sklicevanjem na sodbo z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee (C‑108/97 in C‑109/97, Recueil, EU:C:1999:230) v okviru svojih stališč o odgovoru intervenientke, v katerem je ta v bistvu trdila, da izraz „port charlotte“ označuje „znan kraj, v katerem je določena destilarna na otoku Islay“.
94 Drugič, oddelek za izbris se je v točkah od 40 do 49 svoje odločbe izrecno opredelil glede tega razloga in ga zavrnil kot neutemeljen, med drugim z obrazložitvijo, da predloženi dokazi ne dokazujejo, da je povprečni potrošnik viskija poznal kraj Port Charlotte ob vložitvi zahteve za registracijo izpodbijane znamke (točka 48 odločbe oddelka za izbris).
95 Tretjič, tožeča stranka je v pritožbi pred odborom za pritožbe izrecno navedla razlog, ki se nanaša na kršitev člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) te uredbe in s katerim se trdi, da je bila presoja oddelka za izbris glede tega napačna. Poleg tega je odbor za pritožbe v točki 35 izpodbijane odločbe kljub ugotovitvi, da je tožeča stranka ta razlog navedla „šele v času pritožbe“, dejansko presojal in meritorno zavrnil ta razlog po eni strani z ugotovitvijo, da so trditve tožeče stranke protislovne v delu, v katerem se z njimi hkrati sklicuje na kraj (obstoječ ali neobstoječ) z imenom Port Charlotte in na „mesto Oporto (Porto)“, in po drugi s tem, da je oddelek za izbris pravilno poudaril, da tožeča stranka ni predložila dokazov za to, da je kraj ali mesto Port Charlotte znano povprečnemu potrošniku. Zato glede na točko 35 izpodbijane odločbe UUNT napačno trdi, da je odbor za pritožbe zgolj opredelil navedeni razlog „kot nedopustno razširitev razlogov za ugotovitev ničnosti“. Nazadnje te presoje ni mogoče omajati z napačno ugotovitvijo iz točke 38 izpodbijane odločbe, da razlog, ki se opira na člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, nikoli ni bil naveden v postopku za ugotovitev ničnosti, in da ga tožeča stranka nima pravice uveljavljati v pritožbi, vloženi pri odboru za pritožbe.
96 Tako je treba ugotoviti, da je bil odboru za pritožbe v skladu s členom 135(1) Uredbe št. 207/2009 s pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila proti odločbi oddelka za izbris, predložen predmet spora, kot je opredeljen z navedeno odločbo in z razlogi, navedenimi v utemeljitev pritožbe, in je ta odbor glede tega odločal vsaj za dodatno pojasnitev. V teh okoliščinah se UUNT ne more tehtno sklicevati na sodbo z dne 13. januarja 2011, Park/UUNT – Bae (PINE TREE) (T‑28/09, EU:T:2011:7, točka 46), iz katere izhaja samo, da zahteve za ugotovitev ničnosti ni mogoče vložiti prvič pred odborom za pritožbe, kar v obravnavanem primeru ni podano. Nasprotno, navedena sodba potrjuje, da mora oddelek za izbris na prvi stopnji odločati o zahtevi za ugotovitev ničnosti, kakor je opredeljena z različnimi predlogi in postopkovnimi akti strank (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo PINE TREE, EU:T:2011:7, točka 46 in navedena sodna praksa), med katerimi so v obravnavanem primeru stališča intervenientke, predložena oddelku za izbris.
97 Ker se je tako presoja razloga v zvezi s kršitvijo člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) te uredbe navajala in obravnavala na dveh stopnjah postopka pred UUNT in ker je tožeča stranka isti razlog navedla pred Splošnim sodiščem, ga to obravnava po členu 65 te uredbe in mora odločati o njegovi utemeljenosti.
98 Zato je treba ugotoviti, da je ta tožbeni razlog dopusten.
Utemeljenost tega tožbenega razloga
99 Spomniti je treba, da se v skladu s členom 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi člena 52(1)(a) te uredbe, kot znamka ne registrirajo znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve.
100 Šteje se, da ti opisni znaki ali označbe ne morejo izpolnjevati bistvene vloge znamke, in sicer identificirati trgovskega izvora proizvoda ali storitve, da bi s tem potrošniku, ki je pridobil proizvod ali storitev, ki sta označena z znamko, omogočili, da ob poznejšem nakupu ponovi izbiro, če je bila izkušnja pozitivna, ali se odloči drugače, če je bila negativna (sodba z dne 23. oktobra 2003, UUNT/Wrigley, C‑191/01 P, Recueil, EU:C:2003:579, točka 30; glej tudi sodbo z dne 13. septembra 2013, Fürstlich Castell’sches Domänenamt/UUNT – Castel Frères (CASTEL), T‑320/10, ZOdl. (Odlomki), EU:T:2013:424, točka 40 in navedena sodna praksa).
101 Poleg tega je splošni interes, na katerem temelji člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, zagotovitev, da lahko znake, ki opisujejo eno ali več lastnosti proizvodov ali storitev in za katere je bila zahtevana registracija kot znamke, vsi gospodarski subjekti, ki ponujajo take proizvode ali storitve, uporabljajo svobodno (glej v tem smislu sodbo UUNT/Wrigley, točka 100 zgoraj, EU:C:2003:579, točka 31, in Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, točka 78 zgoraj, EU:C:2011:139, točka 37).
102 Natančneje, za znake ali označbe, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora kategorij proizvodov, za katere se zahteva registracija znamke, predvsem za zemljepisna imena, obstaja splošni interes za ohranitev njihove razpoložljivosti, predvsem zaradi njihove sposobnosti, ne le morebiti poudariti kakovost in druge lastnosti kategorij zadevnih proizvodov, ampak tudi različno vplivati na prioritete potrošnikov, na primer z navezovanjem proizvodov na kraj, ki lahko izzove pozitivne občutke (glej sodbo CASTEL, točka 100 zgoraj, EU:T:2013:424, točka 43 in navedena sodna praksa).
103 Izključena je, prvič, registracija geografskih imen kot znamk, kadar označujejo določene geografske kraje, ki že uživajo ugled ali so znani po zadevni kategoriji proizvodov in ki jih zato zainteresirane osebe povezujejo z njo, in drugič, registracija geografskih imen, ki jih lahko uporabijo druga podjetja in ki jim morajo tudi ostati na voljo kot označbe geografskega izvora zadevne kategorije proizvodov (glej sodbo CASTEL, točka 100 zgoraj, EU:T:2013:424, točka 44 in navedena sodna praksa).
104 Vendar člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 načeloma ne nasprotuje registraciji geografskih imen, ki niso znana med zainteresiranimi osebami ali vsaj niso znana kot označba geografskega kraja, ali imen, za katera zaradi značilnosti opisanega kraja ni verjetno, da bi interesenti lahko pričakovali, da kategorija proizvodov ali zadevnih storitev izvira iz tega kraja ali da je bila tam zasnovana (glej sodbo CASTEL, točka 100 zgoraj, EU:T:2013:424, točka 45 in navedena sodna praksa).
105 Tako je treba za presojo, ali znak za zainteresirane osebe lahko označuje geografski izvor zadevne kategorije proizvodov, ugotoviti, ali zadevno geografsko ime označuje kraj, ki ga trenutno zainteresirane osebe povezujejo s zadevno kategorijo proizvodov, oziroma ali je razumno pričakovati, da ga utegnejo v prihodnosti tako povezovati. Za ta namen je treba upoštevati večje ali manjše poznavanje, ki ga imajo te osebe glede takega imena, značilnosti kraja, ki ga to označuje, in zadevne kategorije proizvodov (glej sodbo CASTEL, točka 100 zgoraj, EU:T:2013:424, točka 46 in navedena sodna praksa).
106 Kot je poudaril odbor za pritožbe v točki 35 izpodbijane odločbe in kot trdita UUNT in intervenientka, je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru razen nepodkrepljene ugotovitve intervenientke, da izraz „port charlotte“ označuje „znan kraj, v katerem je določena destilarna na otoku Islay“, tožeča stranka ni dokazala, da navedeni izraz označuje geografski kraj, ki med zainteresiranimi osebami že ima ugled ali je znan v zvezi z viskijem, in da obstaja dober razlog, da ta izraz ostane na voljo za druge proizvajalce viskija z enakim poreklom kot označba geografskega izvora. Nasprotno, tožeča stranka je sama priznala, da najprej ni navedla absolutnega razloga za zavrnitev na podlagi člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, ker ni vedela, da se izpodbijana znamka nanaša na tak specifičen kraj. Prav tako tožeča stranka ni dokazala, da je izpodbijano znamko mogoče uporabljati kot označbo geografskega kraja za druge viskije ali da bi lahko zainteresirane osebe ne glede na poreklo ali jezikovno znanje upoštevne javnosti, odvisno od primera, v prihodnosti vzpostavile povezavo s to kategorijo proizvodov. Ni se torej izkazalo, da obstaja splošni interes, da izraz „port charlotte“ ostane na voljo za označevanje drugih viskijev, ki jih ne proizvaja intervenientka, ali potreba drugih proizvajalcev viskija, da lahko svobodno uporabljajo tako ime.
107 Iz teh razlogov je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Vmesna ugotovitev
108 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ob upoštevanju nezakonitosti, ugotovljenih pri presoji tretjega in četrtega tožbenega razloga, ki temeljita na tem, da odbor za pritožbe ni uporabil upoštevnih pravil portugalskega prava (glej točke 50 in 62 zgoraj), izpodbijano odločbo razveljaviti.
Predlog za spremembo
109 Glede drugega predloga tožeče stranke, ki se nanaša na spremembo izpodbijane odločbe, je dovolj opozoriti, da je nadzor, ki ga izvaja Splošno sodišče v skladu s členom 65 Uredbe št. 207/2009, nadzor zakonitosti odločb odborov UUNT za pritožbe in da lahko razveljavi ali spremeni odločbo, ki je predmet tožbe, le če so ob njenem sprejetju obstajali razlogi za razveljavitev ali spremembo, navedeni v členu 65(2) te uredbe. To pomeni, da reformatorično pooblastilo, priznano Splošnemu sodišču, temu ne daje pravice, da presojo odbora za pritožbe nadomesti s svojo presojo, še manj pa, da opravi presojo glede nečesa, do česar se ta odbor še ni opredelil. Izvajanje reformatoričnega pooblastila mora biti zato načeloma omejeno na položaje, v katerih lahko Splošno sodišče po opravljenem nadzoru presoje odbora za pritožbe na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin ugotovi, kakšno odločitev bi moral sprejeti odbor za pritožbe (sodba Edwin/UUNT, točka 45 zgoraj, EU:C:2011:452, točki 71 in 72).
110 Zato Splošno sodišče pri uporabi člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 v obravnavanem primeru ne more samostojno presojati vprašanja, ali se lahko tožeča stranka sklicuje na specifične prejšnje pravice, ki izhajajo iz pravil portugalskega prava. Glede tega je treba opozoriti, da sta tako obstoj kot obseg nacionalnega prava dejanski vprašanji, za kateri veljajo načela dokaznega bremena, izvajanja dokazov in proste presoje dokazov sodišča (glej v tem smislu po analogiji sodbi Edwin/UUNT, točka 45 zgoraj, EU:C:2011:452, točke od 49 do 51, in makro, točka 45 zgoraj, EU:T:2013:232, točke od 62 do 65). Splošno sodišče tako s svojo razlago portugalskega prava ne sme nadomestiti razlage, ki bi jo moral opraviti odbor za pritožbe na podlagi različnih dokazov – zlasti upoštevnih odločb portugalskih sodišč – ki jih je tožeča stranka predložila na dveh stopnjah postopka pred UUNT, torej pred sprejetjem izpodbijane odločbe.
111 Zato je treba predlog za spremembo zavrniti.
Stroški
112 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov.
113 Poleg tega iz člena 190(2) Poslovnika izhaja, da se za stroške, ki se lahko povrnejo, štejejo le nujni stroški, ki so strankam nastali v postopku pred odborom za pritožbe. Nasprotno stroški, nastali v postopku pred oddelkom za izbris, niso stroški, ki se lahko povrnejo, tako da v tem delu predlogu tožeče stranke ni mogoče ugoditi.
114 Ker UUNT ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki so nastali v postopku pred odborom za pritožbe.
115 Intervenientka v skladu s členom 138(3) Poslovnika nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
razsodilo:
1. Odločba četrtega odbora Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) za pritožbe z dne 8. julija 2014 (zadeva R 946/2013‑4) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama Vinhos do Douro e do Porto, IP in Bruichladdich Distillery Co. Ltd se razveljavi.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. UUNT se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki so nastali v postopku pred odborom za pritožbe.
4. Družba Bruichladdich Distillery nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. novembra 2015.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Predlogi strank
Pravo
Povzetek razlogov za razveljavitev
Prvi, drugi in tretji tožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejstvo glede imena Oporto; izraza „porto“ in „port“ sta zaščitena kot geografski označbi per se in ne kot „enakovredna izraza“ in zaščita označb porekla za vina ni urejena le z Uredbo št. 491/2009, ampak tudi z nacionalnim pravom
Povzetek trditev strank
Domnevno neupoštevanje portugalske označbe porekla „porto“ ali „port“
Obseg zaščite, dodeljen z Uredbo št. 491/2009
Obseg zaščite, dodeljene s členom 53(1)(c) v povezavi s členom 8(4) in s členom 53(2) Uredbe št. 207/2009
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) te uredbe
Povzetek trditev strank
Upoštevna javnost
Prvi del: odbor za pritožbe naj ne bi uporabil portugalskega prava
Drugi del: kršitev člena 118m(2) Uredbe št. 491/2009
Peti tožbeni razlog: kršitev člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(g) te uredbe
Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) te uredbe
Povzetek trditev strank
Dopustnost tega tožbenega razloga
Utemeljenost tega tožbenega razloga
Vmesna ugotovitev
Predlog za spremembo
Stroški