Zadeva C‑277/11

M.

proti

Minister for Justice, Equality and Law Reform in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo High Court (Irska))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Skupni evropski azilni sistem – Direktiva 2004/83/ES – Minimalni standardi glede pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite – Člen 4(1), drugi stavek – Sodelovanje države članice s prosilcem pri obravnavanju upoštevnih elementov prošnje – Obseg – Zakonitost nacionalnega postopka, v katerem se prošnja za subsidiarno zaščito obravnava po zavrnitvi prošnje za priznanje statusa begunca – Spoštovanje temeljnih pravic – Pravica do izjave“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 22. novembra 2012

Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2004/83 – Nacionalna ureditev, v okviru katere za preizkus prošnje za azil in prošnje za subsidiarno zaščito obstajata dva ločena postopka, ki si sledita – Obveznost zagotavljanja pravice do izjave v obeh navedenih postopkih

(Direktiva Sveta 2004/83, člen 4(1))

Zahteva za sodelovanje države članice s prosilcem za azil, kot je določena v členu 4(1), drugi stavek, Direktive 2004/83 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, se ne sme razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ – če tujec zaprosi za status subsidiarne zaščite po tem, ko mu je bil zavrnjen status begunca – ko namerava zavrniti tudi to drugo prošnjo, iz tega naslova pred sprejetjem svoje odločbe zadevno osebo obvestiti o tem, da bo odločil negativno, in ji sporočiti argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, tako da se prosilcu omogoči, da o tem poda stališče.

Kadar pa gre za nacionalni sistem, za katerega je značilen obstoj dveh ločenih postopkov, ki si sledita, in sicer postopka za obravnavanje prošnje za priznanje statusa begunca in postopka za obravnavanje prošnje za priznanje subsidiarne zaščite, mora predložitveno sodišče zagotoviti, da se v okviru obeh postopkov spoštujejo temeljne pravice prosilca, zlasti pa njegova pravica do izjave, in sicer tako, da se mu omogoči, da učinkovito poda svoje pripombe, preden se sprejme odločba, s katero se mu ne prizna varstvo, za katero je zaprosil. V takem sistemu okoliščina, da je bila zadevna oseba veljavno zaslišana že med obravnavanjem njene prošnje za priznanje statusa begunca, ne pomeni, da se lahko ta formalnost v okviru postopka obravnavanja prošnje za subsidiarno zaščito spregleda.

Pravica do izjave v vsakem postopku, zagotovljena s členi 41, 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, se namreč mora upoštevati v vsakem postopku, v katerem se lahko izda akt, ki posega v položaj, in velja tudi, če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno. Zato je treba to pravico v celoti upoštevati v postopku obravnavanja prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ki ga pristojni nacionalni organ vodi na podlagi pravil, sprejetih v okviru skupnega evropskega azilnega sistema. Kadar pa se država članica odloči uvesti dva ločena postopka za obravnavanje prošnje za azil in prošnje za subsidiarno zaščito, ki si sledita, se mora pravica zadevne osebe do izjave ob upoštevanju tega, da gre za temeljno pravico, v celoti zagotoviti v okviru obeh postopkov.

(Glej točke 74, 82, 85, 86, 89, 91, 95 in izrek.)