Language of document : ECLI:EU:C:2013:312

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

ELEANOR SHARPSTON,

predstavljeni 16. maja 2013(1)

Zadeva C‑120/12 P

Zadeva C‑121/12 P

Zadeva C‑122/12 P

Bernhard Rintisch

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Pritožba – Znamka Skupnosti – Ugovor – Dokazi o obstoju in veljavnosti prejšnje znamke – Dokazi in prevodi, predloženi po izteku roka, ki ga je določil UUNT – Pravica odbora za pritožbe, da odloča po prostem preudarku“





1.        Pritožbe v teh treh zadevah so vložene zoper tri sodbe Splošnega sodišča, izrečene istega dne, ki so podobno ubesedene in temeljijo na isti razlagi člena 74(2) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94(2) ter pravil 20(1) in 50(1) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 (v nadaljevanju: izvedbena uredba)(3). Pritožbe temeljijo na dveh enakih pritožbenih razlogih.

2.        V vsaki od teh zadev je isti imetnik znamke B. Rintisch ugovarjal registraciji treh različnih znamk kot znamk Skupnosti na podlagi obstoja verjetnosti zmede zaradi povezovanja z določenimi znamkami, katerih imetnik naj bi bil. V utemeljitev ugovora se je med drugim oprl na prejšnje nemške znamke. Za ugovarjanje registracijam bi moral dokazati obstoj in veljavnost navedenih prejšnjih znamk. Vendar B. Rintisch oddelku za ugovore Urada za usklajevanje na notranjem trgu (v nadaljevanju: UUNT ali Urad) v roku, ki ga je ta določil, ni predložil vseh za to potrebnih dokazov in prevodov zadevnih dokumentov v jezik postopka, ki je bil v vseh treh zadevah angleščina. Oddelek za ugovore UUNT je ugovore zato zavrnil. V pritožbenih postopkih je B. Rintisch nato vložil dodatne dokumente in prevode dokaznih listin. Odbor za pritožbe UUNT teh dokumentov in prevodov ni upošteval v nobeni izmed zadev, in sicer z obrazložitvijo, da v zvezi s tem nima pravice odločiti po prostem preudarku. Splošno sodišče je tožbe proti odločbam odbora za pritožbe zavrnilo.

3.        V obravnavanih pritožbah mora Sodišče presoditi, ali je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da odbor za pritožbe nima pravice, da dokaze o obstoju in veljavnosti prejšnjih znamk in prevode dokaznih listin, ki so bili vloženi po izteku roka, ki ga je določil oddelek za ugovore, upošteva po prostem preudarku.

 Zakonodaja EU v zvezi z znamkami

4.        Člen 42 Uredbe št. 40/94, naslovljen „Ugovor“, določa:

„1.      V treh mesecih od datuma objave prijave znamke Skupnosti lahko vložijo pisni ugovor zoper registracijo znamke, ki temelji na tem, da znamka ne more biti registrirana po členu 8:[(4)]

[…]

3.      Ugovor mora biti v pisni obliki in navajati razloge. […] V roku, ki ga določi Urad, lahko vložnik ugovora v podporo svojemu primeru predloži dejstva, dokaze in vprašanja.“

5.        Člen 74 „Preučevanje dejstev s strani Urada po uradni dolžnosti“ določa:

„1.      V postopku Urad preveri dejstva po uradni dolžnosti; vendar pa je Urad v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke.

2.      Urad lahko spregleda dejstva na katere se stranke niso sklicevale ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.“

6.        Izvedbena uredba določa pravila, potrebna za izvajanje Uredbe.(5) Namen teh pravil je, da „zagotovijo nemoten in učinkovit postopek v zvezi z […] znamkami pri Uradu“.(6)

7.        V Pravilu 18 je opisan začetek postopka v zvezi z dopustnim ugovorom:(7)

„1      Če je ugovor dopusten na podlagi pravila 17, Urad pošlje strankam sporočilo, da šteje, da se je postopek ugovora začel dva meseca po prejemu obvestila.

[…]“

8.        Pravilo 19 določa:

„1.      Urad omogoči stranki, ki ugovarja, da predstavi dejstva, dokaze in navedbe v podkrepitev ugovora ali da dopolni dejstva, dokaze ali navedbe, ki so že bili predloženi na podlagi pravila 15(3), v roku, ki ji ga določi […]

2.      V roku iz odstavka 1 lahko stranka, ki ugovarja, vloži dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva svoje prejšnje znamke ali prejšnje pravice, kakor tudi dokaz o upravičenosti do vložitve ugovora. Stranka, ki ugovarja, priskrbi zlasti naslednje dokaze:

(a)      če ugovor temelji na znamki, ki ni znamka Skupnosti, dokaz o njeni vložitvi ali registraciji, s predložitvijo:

      […]

(ii)      če je znamka registrirana, prepisa zadevnega potrdila o registraciji in, odvisno od primera, zadnjega potrdila o podaljšanju, iz katerega je razvidno, da rok varstva znamke traja čez rok iz odstavka 1 in vsako podaljšanje tega roka, ali enakovrednih dokumentov, ki jih je izdal organ, pri katerem je bila znamka registrirana;

[…]

3.      Informacije in dokazi iz odstavkov 1 in 2 so v jeziku postopka ali jim je priložen prevod. Prevod se predloži v roku, določenem za predložitev originalnega dokumenta.

4.      Urad ne upošteva pisnih stališč ali dokumentov ali njihovih delov, ki niso bili predloženi ali ki niso bili prevedeni v jezik postopka, v roku, ki ga je določil Urad.“

9.        Pravilo 20, naslovljeno „Preizkus ugovora“, določa:

„1.      Če stranka, ki ugovarja, ne dokaže obstoja, veljavnosti in obsega varstva prejšnje znamke ali pravice, kakor tudi upravičenosti do vložitve ugovora do izteka roka iz pravila 19(1)[(8)], se ugovor kot neutemeljen zavrne.

2.      Če ugovor ni zavržen na podlagi odstavka 1, Urad obvesti prijavitelja o vložitvi ugovora in ga pozove, naj vloži pripombe v roku, ki ga določi Urad.

3.      Če prijavitelj ne vloži nobenih pripomb, lahko Urad izda odločbo o ugovoru na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga.

4.      O pripombah, ki jih vloži prijavitelj, se obvesti stranka, ki ugovarja, ki jo Urad, če se mu tako zdi potrebno, pozove k odgovoru v roku, ki ga določi Urad.

5.      Pravilo 18(2) in (3) se smiselno uporablja po datumu, ki se šteje za začetek postopka ugovora.

6.      V ustreznih primerih lahko Urad pozove stranke, naj omejijo svoja stališča na posamezna vprašanja, s čimer stranki dovoli, da postavi druga vprašanja v poznejši fazi postopka. V nobenem primeru ni mogoče od Urada zahtevati, naj obvesti stranke, katera dejstva ali dokazi bi lahko bili ali niso bili predloženi.

[…]“

10.      Prvi in tretji pododstavek pravila 50(1), naslovljenega „Preizkus pritožb“, določata:

„Razen če ni drugače določeno, se določbe v zvezi s postopkom na oddelku, ki je sprejel odločbo, proti kateri je vložena pritožba, v pritožbenem postopku smiselno uporabljajo.

[…]

Če je pritožba naperjena proti odločitvi oddelka za ugovore, odbor omeji preizkus pritožbe na dejstva in dokaze, predložene v rokih, ki jih določi ali navede oddelek za ugovore skladno z uredbo in temi pravili, razen če odbor meni, da je treba dodatna in dopolnilna dejstva in dokaze upoštevati v skladu s členom 74(2) Uredbe.“

 Postopki pred UUNT

 Zadeva C‑120/12 P

11.      Družba Bariatrix Europe Inc. SAS (v nadaljevanju: Bariatrix) je 17. marca 2006 vložila prijavo za registracijo besedne znamke „PROTI SNACK“ kot znamko Skupnosti za proizvode iz razredov 5, 29 in 32 Nicejskega aranžmaja.(9)

12.      B. Rintisch je 9. marca 2007 vložil ugovor zoper registracijo navedene znamke na podlagi razloga iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka). Prejšnje znamke, na katerih je utemeljeval ugovor, so vključevale nemški besedni znamki „PROTIPLUS“ in „PROTI“ ter nemško figurativno znamko „PROTIPOWER“.

13.      B. Rintisch je ugovoru zoper registracijo priložil dokumente, s katerimi je dokazoval obstoj in veljavnost vseh treh navedenih prejšnjih znamk. Oddelku za ugovore je predložil: (i) potrdila o registraciji, ki jih je izdal nemški urad za patente in znamke (Deutsches Patent- und Markenamt, v nadaljevanju: DPMA),(10) in (ii) izpiske iz spletnega registra DPMA. Vložil je tudi angleške prevode izvirnikov potrdil o registraciji, ne pa tudi prevodov izpiskov iz spletnega registra.

14.      Oddelek za ugovore je B. Rintischa 26. aprila 2007 obvestil o datumu začetka kontradiktornega dela postopka z ugovorom. Navedel je, da je za znamke s prijavo, starejšo od 10 let, treba predložiti potrdilo o podaljšanju ter da je treba obstoj in veljavnost prejšnjih znamk dokazati z uradnimi dokumenti, prevedenimi v jezik postopka. V navedenem obvestilu je oddelek za ugovore dodal, da bo, če dokazi ne bodo predloženi do 27. avgusta 2007, ugovor v skladu s pravilom 20(1) izvedbene uredbe zavrgel, ne da bi ga vsebinsko obravnaval.

15.      B. Rintisch je 25. septembra 2007, skoraj en mesec po izteku navedenega roka, UUNT za vsako prejšnjo znamko predložil (i) izpisek iz spletnega registra DPMA in (ii) izjavo DPMA o tem, da je bila znamka podaljšana pred dnem vložitve ugovora zoper registracijo. Vložil je tudi angleški prevod navedenih izjav.

16.      Oddelek za ugovore je 31. marca 2008 ugovor zavrgel, ker B. Rintisch do izteka določenega roka ni dokazal obstoja in veljavnosti prejšnjih znamk, na katerih je temeljil ugovor. Prvič, izvirniki potrdil o registraciji, priloženi ugovoru, niso zadostovali za ugotovitev nadaljevanja veljavnosti prejšnjih znamk na dan 27. avgusta 2007, ki ga je za rok določil UUNT. V skladu z nemškim pravom zaščita nemških znamk preneha z iztekom 10 let od dne prijave. Drugič, izpiski iz spletnega registra DPMA se v skladu s pravilom 19(4) izvedbene uredbe niso mogli upoštevati kot dokaz o datumih podaljšanja, ker niso bili prevedeni v jezik postopka. Tretjič, oddelek za ugovore na podlagi pravila 20(1) izvedbene uredbe ni upošteval dokumentov, vloženih 25. septembra 2007, ker so bili vloženi prepozno.

17.      B. Rintisch je 8. maja 2008 zoper navedeno odločbo vložil pritožbo. V njej je odboru za pritožbe predlagal, naj na podlagi obstoja verjetnosti zmede zavrne registracijo znamke „PROTI SNACK“. Trdil je, da so neprevedeni izpiski DPMA dovolj jasni in da zadostujejo za to, da se dokaže vsaj podaljšanje prejšnjih znamk „PROTIPLUS“ in „PROTI POWER“. Ponovno je vložil dokumente, ki jih je vložil že 25. septembra 2007, skupaj s prevodi ter odboru za pritožbe predlagal, naj jih upošteva.

18.      Odbor za pritožbe je 15. decembra 2008 pritožbo zavrnil. Ugotovil je, da je oddelek za ugovore ob uporabi pravil 19(2), (3) in (4) ter 20(1) izvedbene uredbe pravilno odločil, da B. Rintisch ni zadostno utemeljil obstoja in veljavnosti prejšnjih znamk. Sprejel je razloge oddelka za ugovore za odločitev, da ne upošteva 9. marca 2007 vloženih potrdil o registraciji (ker niso dokazovala podaljšanja znamk) in izpiskov iz spletnega registra DPMA (ker niso bili prevedeni) ter 25. septembra 2007 vloženih dokumentov (ker so bili vloženi prepozno). Ugotovil je tudi, da člen 74(2) Uredbe št. 40/94 niti odboru za pritožbe niti oddelku za ugovore ne podeljuje pravice, da dokumente, vložene po izteku roka, ki ga je določil UUNT, upošteva po prostem preudarku. Urad za pritožbe je še dodal, da te pravice, tudi če bi jo imel, ne bi uporabil tako, da bi ugodil zahtevi B. Rintischa. Prijavitelj ni ravnal neustrezno in na to, da je B. Rintisch dokaze vložil po izteku določenega roka, ni vplival.

19.      B. Rintisch je 13. februarja 2009 zoper navedeno odločbo vložil tožbo pri Splošnem sodišču.

 Zadevi C‑121/12 P in C‑122/12 P

20.      Družba Valfleuri Pâtes Alimentaires SA (v nadaljevanju: Valfleuri) je 6. januarja 2006 vložila prijavo za registracijo besednih znamk „PROTIVITAL“ in „PROTIACTIVE“ kot znamki Skupnosti za proizvode, ki spadajo med drugim v razrede 5, 29 in 30 Nicejskega aranžmaja.

21.      B. Rintisch je 24. oktobra 2006 vložil ugovora zoper registracijo navedenih znamk na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94. Njegova ugovora sta se nanašala na proizvode, za katere je bila prijava vložena. Ugovora je med drugim utemeljeval s prejšnjimi nemškimi znamkami, ki so vključevale besedni znamki „PROTI“ in „PROTIPLUS“ ter figurativno znamko „PROTI POWER“.

22.      Da bi dokazal obstoj in veljavnost navedenih prejšnjih znamk, je B. Rintisch 16. januarja 2007 v obeh postopkih z ugovorom vložil: (i) potrdila DPMA o registraciji in (ii) izpiske iz spletnega registra DPMA. Angleški prevod je priložil samo potrdilom o registraciji znamk.

23.      Oddelek za ugovore je B. Rintischa 23. januarja 2007 obvestil o datumu začetka kontradiktornega dela postopka z ugovorom v zvezi z registracijo znamke „PROTIVITAL“. Dne 13. marca 2007 je enako obvestilo poslal tudi v postopku v zvezi z znamko „PROTIACTIVE“. Oddelek za ugovore je izrecno navedel, da mora B. Rintisch dokazati obstoj in veljavnost prejšnjih znamk z vložitvijo uradnih dokumentov, prevedenih v jezik postopka. Pozval ga je tudi, naj za znamke, registrirane pred več kot 10 leti, predloži potrdila o podaljšanju. Rok za predložitev dokazov je bil v postopku v zvezi z znamko „PROTIVITAL“ določen na 4. junij 2007, v postopku v zvezi z znamko „PROTIACTIVE“ pa na 26. maj 2007. Oddelek za ugovore je B. Rintischa opozoril, da bo, če do teh rokov dokazov ne predloži, ugovora zavrgel, ne da bi ju vsebinsko obravnaval.

24.      Oddelek za ugovore je ugovora zavrgel, in sicer v postopku v zvezi z znamko „PROTIVITAL“ 19. septembra 2007 in v postopku v zvezi z znamko „PROTIACTIVE“ 24. septembra 2007, ker B. Rintisch do izteka določenih rokov ni dokazal obstoja in veljavnosti pravic iz prejšnjih znamk. Potrdila o registraciji so dokazovala prvotne registracije prejšnjih znamk, niso pa dokazovala, da bodo te še vedno veljavne na dan, na katerega se bosta roka, ki ju je določil oddelek za ugovore, iztekla. Navedeni dokumenti so sami po sebi pravzaprav dokazovali, da so te znamke prenehale veljati. Poleg tega je oddelek za ugovore ugotovil, da v skladu s pravilom 19(4) izvedbene uredbe izpiskov iz spletnega registra DPMA ne more upoštevati kot dokaz o datumih podaljšanja prejšnjih znamk, ker jim niso bili priloženi angleški prevodi.

25.      B. Rintisch je 23. oktobra 2007 zoper odločbi vložil pritožbi, v katerih je odboru za pritožbe predlagal, naj na podlagi obstoja verjetnosti zmede zavrne registracijo prijavljenih znamk. Pritožbama je priložil izpiske iz spletnega registra DPMA in izjave DPMA, skupaj z angleškim prevodom, o tem, da so bile prejšnje znamke podaljšane pred dnem vložitve ugovora.

26.      Odbor za pritožbe je v prvem postopku 21. januarja 2009 in v drugem 3. februarja 2009 pritožbo zavrnil. Ugotovil je, da je oddelek za ugovore ugovora pravilno zavrgel, ker B. Rintisch v določenem roku ni zadostno utemeljil obstoja in veljavnosti prejšnjih znamk. Potrdila o registraciji, vložena 16. januarja 2007, sama po sebi niso zadostovala za to, da bi se dokazalo, da so bile prejšnje znamke izvršljive na dan vložitve ugovora. Odbor za pritožbe je tudi ugotovil, da je oddelek za ugovore ravnal pravilno, ko ni upošteval izpiskov iz spletnega registra DPMA, ker ti niso bili prevedeni v angleščino. Nazadnje je ugotovil še, da niti oddelek za ugovore niti odbor za pritožbe nima pravice, da dokumente, vložene po izteku roka, ki ga je določil UUNT, upošteva po prostem preudarku. Urad za pritožbe je navedel, da pravilo 20(1) izvedbene uredbe izrecno določa, da se v takih primerih ugovor zavrže. Dodal je še, da te pravice, tudi če bi jo imel, ne bi uporabil tako, da bi ugodil zahtevi B. Rintischa, saj nasprotna stranka ni ravnala neustrezno in na to, da je B. Rintisch dokaze vložil po izteku določenega roka, ni vplivala.

 Povzetek sodb Splošnega sodišča

 Sodba v zadevi T‑62/09(11) (predmet pritožbe v zadevi C‑120/12 P)

27.      Tožba zoper odločbo odbora za pritožbe z dne 15. decembra 2009 je temeljila na treh tožbenih razlogih, in sicer: (i) oddelek za ugovore naj bi kršil člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, (ii) odbor za pritožbe naj bi kršil člen (74)(2) Uredbe št. 40/94 in zlorabil pooblastila ter (iii) odbor za pritožbe naj bi kršil člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.

28.      Splošno sodišče je 16. decembra 2011 tožbo zavrnilo.

29.      Splošno sodišče je v točki 24 sodbe prvi tožbeni razlog zavrglo kot nedopusten, ker ni bil uperjen zoper odločbo odbora za pritožbe.

30.      Splošno sodišče je drugi tožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen. Najprej je v točkah 27 in 28 sodbe povzelo določbe pravila 19(1) do (3) izvedbene uredbe in datume, na katere je B. Rintisch predložil dokaze.

31.      Nato se je Splošno sodišče v točkah od 29 do 32 osredotočilo na določbe člena 74(2) Uredbe št. 40/94 in sodno prakso, v skladu s katero: (i) je praviloma predložitev dejstev in dokazov strank mogoča tudi po izteku rokov, določenih za tako predložitev v skladu z določbami Uredbe št. 40/94, (ii) stranka nima brezpogojne pravice, da od UUNT zahteva, naj upošteva prepozno navedena dejstva ali prepozno predložene dokaze, in (iii) je možnost, da stranke postopka UUNT predložijo dejstva in dokaze po izteku rokov, določenih v ta namen, pogojena s tem, da ne obstaja nasprotna določba.

32.      Splošno sodišče je po tem, ko je podrobno razložilo določbe pravil 20(1) ter 50(1), prvi in tretji pododstavek, izvedbene uredbe, proučilo, ali gre pri zadnji določbi za „nasprotno določbo“, ki preprečuje uporabo pravila 20(1) v postopkih pred odborom za pritožbe:

„38      Najprej je treba poudariti, da se, ker je bil ugovor vložen 9. marca 2007, v tej zadevi uporablja [izvedbena uredba] v različici, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1041/2005 […] V skladu z uvodno izjavo 7 navedene uredbe je eden izmed ciljev navedenih sprememb prav preoblikovanje določb v zvezi s postopkom z ugovorom v celoti, tako da se med drugim jasno navedejo pravne posledice pomanjkljivosti v postopku.

39      Poleg tveganja za krožno sklepanje pri razlagi zadevnih določb bi se s sprejetjem razlage, ki jo je predlagal prijavitelj, področje uporabe pravila 20(1) [izvedbene uredbe], kakor je bila spremenjena, močno omejilo.

40      Če bi odbor za pritožbe na podlagi pravice odločanja po prostem preudarku iz člena 74(2) Uredbe št. 40/94 lahko vseeno upošteval dokaze o obstoju, veljavnosti in obsegu prejšnje znamke – ki jih oddelek za ugovore v skladu z novim besedilom pravila 20(1) [izvedbene uredbe], ki se uporablja v tej zadevi, ne more upoštevati, kadar so predloženi prepozno – bi se lahko zgodilo, da pravna posledica, ki je za tako vrsto pomanjkljivosti izrecno določena v Uredbi št. 1041/2005, torej zavrženje ugovora, v nekaterih primerih ne bi imela resničnega učinka.

41      Zato je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe v okoliščinah te zadeve ni ravnal napačno, ko je ugotovil obstoj določbe, ki preprečuje upoštevanje dokazov, ki jih je prijavitelj prepozno predložil UUNT, in da tako odbor za pritožbe v skladu s členom 74(2) Uredbe št. 40/94 ni imel nobene pravice odločanja po prostem preudarku.“

33.      Nato je Splošno sodišče obravnavalo trditve B. Rintischa glede navedbe odbora za pritožbe, da bi morebitno pravico odločanja po prostem preudarku v vsakem primeru uporabil tako, da njegovi zahtevi ne bi ugodil:

„43      Čeprav je odbor za pritožbe ugotovil, da okoliščine v tej zadevi v vsakem primeru preprečujejo, da se pravica odločanja po prostem preudarku na podlagi člena 74(2) Uredbe št. 40/94 uporabi v korist prijavitelja, v zvezi z navedenim iz točke 39 izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je bila navedena ugotovitev podana zgolj kot možnost in ob upoštevanju dejstva, da je bila zadeva CORPO livre[(12)] […], na kateri je odbor za pritožbe utemeljeval svojo obrazložitev, predmet pritožbe pred Sodiščem.

44      Poudariti je treba, da Sodišče v sklepu v zadevi K & L Ruppert Stiftung proti UUNT[(13)] […] ni podvomilo v pristop Splošnega sodišča v zadevi CORPO livre […]. Poleg tega zato, ker v skladu z ugotovitvijo iz točke 41 zgoraj odbor za pritožbe ni imel pravice odločanja po prostem preudarku na podlagi člena 74(2) Uredbe št. 40/94, prijaviteljevih trditev, da naj bi bila izpodbijana odločba glede na okoliščine iz zadeve UUNT proti KAUL[(14)] […] v tem smislu napačna, ni treba obravnavati.

[…]

46      Iz navedenega izhaja, da odbor za pritožbe s tem, da v izpodbijani odločbi ni upošteval dokazov, namenjenih dokazovanju obstoja in veljavnosti prejšnjih znamk, ki pa jih je prijavitelj oddelku za ugovore predložil prepozno, ni kršil člena 74(2) Uredbe št. 40/94.“

34.      Splošno sodišče je v točki 47 sodbe tožbo v delu, v katerem se odboru za pritožbe očita zloraba pooblastil, razglasilo za nedopustno, ker v tem delu ni izpolnjevala minimalnih zahtev za dopustnost iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča, ki se v skladu členoma 130(1) in 132(1) navedenega poslovnika uporabljata v zadevah v zvezi z intelektualno lastnino, zlasti zahteve glede trditev v podporo tožbi.

35.      Splošno sodišče je v točki 62 sodbe tudi tretji tožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen, in sicer z obrazložitvijo, da po tem, ko je že ugotovilo, da stranka, ki ugovarja, ni zadostno utemeljila obstoja in veljavnosti prejšnjih znamk, ni upravičeno vsebinsko obravnavati ugovora ali, konkretno, analizirati obstoja verjetnosti zmede v povezavi z zadevnimi znamkami.

 Sodba v zadevi T‑109/09(15) (predmet pritožbe v zadevi C‑121/12 P) in sodba v zadevi T‑152/09(16) (predmet pritožbe v zadevi C‑122/12 P)

36.      Tožbi B. Rintischa zoper odločbi odbora za pritožbe z dne 21. januarja 2009 in 3. februarja 2009 sta temeljili na enakih treh tožbenih razlogih kot tožba, ki jo je vložil v zadevi T‑62/09.

37.      Splošno sodišče je 16. decembra 2011 tožbi zavrnilo.

38.      Splošno sodišče je te tri tožbene razloge tako v zadevi T‑109/09 kot v zadevi T‑152/09 zavrnilo iz razlogov, ki so v bistvu enaki tistim, iz katerih je zavrnilo tudi enake tožbene razloge v zadevi T‑62/09, ki je zdaj predmet pritožbe v zadevi C‑120/12 P.

 Povzetek pritožb in pritožbenih predlogov

39.      B. Rintisch v vseh treh pritožbah Sodišču predlaga, naj sodbo Splošnega sodišča razveljavi in UUNT naloži plačilo stroškov.

40.      Pritožbe temeljijo na dveh razlogih: (i) kršitev člena 74(2) Uredbe št. 40/94, ker je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da odbor za pritožbe nima pravice, da o tem, da stranka, ki ugovarja, ni dokazala prejšnjih znamk, odloči po prostem preudarku, in (ii) zloraba pooblastil.

 Povzetek trditev strank v teh treh pritožbah

 Kršitev člena 74(2) Uredbe št. 40/94

41.      B. Rintisch trdi, da naj bi Splošno sodišče napačno razlagalo člen 74(2) Uredbe št. 40/94 in pravilo 50(1) izvedbene uredbe. Splošno sodišče naj bi napačno ugotovilo, da odbor za pritožbe nima pravice, da o tem, da lahko v svoji odločbi upošteva dokumente, vložene po izteku roka, ki ga je določil oddelek za ugovore, odloči po prostem preudarku. Splošno sodišče naj bi ravnalo napačno tudi, ko ni ugotovilo, da je odbor za pritožbe napačno uporabil pravico odločanja po prostem preudarku, ki mu jo podeljuje člen 74(2).

 Ali ima odbor za pritožbe pravico odločanja po prostem preudarku

42.      B. Rintisch se sklicuje na sodbo v zadevi Henkel proti UUNT – LHS (UK) (Kleencare), v kateri je Splošno sodišče odločilo, da „[i]z načela funkcionalne kontinuitete izhaja, da je na področju uporabe člena 74(1), in fine, […] odbor za pritožbe zavezan utemeljiti odločbo glede vseh dejanskih in pravnih elementov, ki jih je zadevna stranka predložila bodisi v postopku pred enoto, ki je odločala na prvi stopnji, bodisi pod edinim pogojem odstavka 2 istega člena v pritožbenem postopku“.(17) Odbor za pritožbe naj bi zato moral upoštevati dokumente, ki so bili pri oddelku za ugovore vloženi po izteku roka, kot so prevodi dokumentov, ki izkazujejo podaljšanje znamk.

43.      Čeprav B. Rintisch priznava, da je Sodišče v zadevi UUNT proti Kaul(18) ugotovilo, da se lahko pravica odločanja po prostem preudarku na podlagi člena 74(2) izvaja samo, če ne obstaja nasprotna določba, vseeno trdi, da naj navedena določba sama ne bi vsebovala takega pogoja. Prav tako naj tudi nobeno drugo pravilo ne bi preprečevalo odboru za pritožbe, da uporabi navedeno pravico odločanja po prostem preudarku. Tako se zdi, da B. Rintisch izpodbija tudi veljavnost načela, opredeljenega v zadevi UUNT proti Kaul.

44.      B. Rintisch se sicer strinja, da se pravilo 20(1) uporablja za postopke z ugovorom, vendar trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo, da pravilo 50(1) prevlada nad pravilom 20(1), ker odboru za pritožbe podeljuje pravico odločanja po prostem preudarku. Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo dejstva, da pravilo 50(1), tretji pododstavek, ki je posebna določba za preizkus pritožb, izrecno napotuje na uporabo člena 74(2). V zvezi s tem naj Splošno sodišče ne bi razlikovalo med popolnoma novimi dejstvi ter prepozno predloženimi „dodatnimi in dopolnilnimi“ dejstvi in dokazi. Prav tako naj bi Splošno sodišče moralo odločiti, da bi moral odbor za pritožbe v skladu s členom 74(2) upoštevati prevod, vložen po izteku roka.

45.      UUNT trdi, da se vprašanje iz prvega pritožbenega razloga lahko reši na podlagi dveh elementov. Prvič, pravilo 20(1) naj bi bilo treba razlagati ob upoštevanju njegovega zgodovinskega ozadja. V starejši različici to pravilo namreč ni predpisovalo, kakšne so posledice nespoštovanja rokov iz člena 19(1). Zdaj pravilo 20(1), kakor je bilo spremenjeno z Uredbo št. 1041/2005, izrecno določa, da se ugovor kot neutemeljen zavrne, če stranka, ki ugovarja, do izteka roka iz pravila 19(1) ne dokaže obstoja, veljavnosti in obsega varstva svoje prejšnje znamke. Drugič, pravilo 19(3) izrecno določa, da se dokazi v podporo postopku z ugovorom predložijo v jeziku postopka ali pa se jim je priloži prevod v navedeni jezik. To načelo naj bi temeljilo na potrebi po spoštovanju pravila audi alteram partem in zagotovitvi enakosti orožij strank v postopku inter partes. Tako naj bi se lahko dokazi iz potrdil o registraciji lahko upoštevali samo, če izpolnjujejo zahteve iz pravila 19(3). Zato naj bi Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da pravilo 20(1) izvedbene uredbe izključuje kakršno koli pravico, da o tem, ali upoštevati dokaze in prevode, vložene po izteku roka, odloči po prostem preudarku.

46.      UUNT nato obravnava morebitno vzporedje med pravilom 20 in pravilom 22(2). Splošno sodišče naj bi v zvezi s slednjim pravilom in posledicami predložitve dokazov po izteku roka, ki ga je določil UUNT v skladu z navedenim pravilom, v preteklosti razlikovalo med prvotnimi in dodatnimi dokazi. Po mnenju UUNT ta sodna praksa zadeva predlaganje dokazov v poznejši fazi postopka z ugovorom. UUNT v zvezi z dokazi o resni in dejanski uporabi dopušča možnost različnih razlag glede kakovosti predloženih dokazov in s tem tudi potrebo po prožnosti. Glede dokazovanja obstoja in veljavnosti prejšnjih pravic pa naj ne bi bilo nikoli mogoče dvomiti o zadostnosti predloženih dokumentov. Razlikovanje naj zato v tem kontekstu ne bi bilo upoštevno.

47.      Družba Valfleuri je, v nasprotju z družbo Bariatrix v zadevi C‑120/12 P, v zadevah C‑121/12 P in C‑122/12 P intervenirala. Trdi, da naj UUNT v okoliščinah, ki so vodile do zadevnih pritožb, ne bi imel pravice odločanja po prostem preudarku. Svojo trditev utemeljuje z besedilom pravil 19 in 20 izvedbene uredbe in dejstvom, da naj bi določbi preprečevali UUNT, da bi stranki, ki ugovarja, dal na voljo dodaten čas za dokazovanje obstoja, veljavnosti in obsega varstva prejšnje znamke. Izpodbija tudi opiranje B. Rintischa na sodno prakso, ki ne vključuje uporabe pravil 19 in 20 izvedbene uredbe, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1041/2005. Družba Valfleuri opozarja, da naj bi B. Rintisch v obravnavanih zadevah imel zahtevano dokazno gradivo že pred iztekom roka, ki ga je določil UUNT, vendar naj ne bi podal razlogov za zadrževanje dokumentov do oktobra 2007.

 Uporaba pravice odbora za pritožbe, da odloča po prostem preudarku

48.      B. Rintisch trdi, da bi moralo Splošno sodišče odločiti, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da bi, če bi imel pravico odločanja po prostem preudarku v skladu s členom 74(2) Uredbe št. 40/94, to uporabil tako, da mu ne bi ugodil. V tem delu naj bi moralo Splošno sodišče obravnavati njegove trditve glede tega, da odbor za pritožbe ni pretehtal, ali je bilo upoštevanje dokazov, predloženih po izteku roka, upravičeno, ker bi po eni strani njihova vsebina na prvi pogled verjetno vplivala na izid postopkov z ugovorom, po drugi strani pa, ker stanje in okoliščine postopkov v času prepozne predložitve tega niso preprečevali.

49.      UUNT trdi, da bi bil ta pritožbeni razlog upošteven le, če bi Sodišče ugotovilo, da ima odbor za pritožbe pravico odločanja po prostem preudarku. Ne glede na to pa naj bi odbor za pritožbe obrazložil, kako bi uporabil tako pravico odločanja po prostem preudarku v okoliščinah obravnavanega primera.

 Zloraba pooblastil

50.      Zdi se, da B. Rintisch kot drugi pritožbeni razlog uveljavlja zlorabo pooblastil s strani Splošnega sodišča. Vendar v podporo temu razlogu ni izrecno navedel ničesar.

51.      UUNT ni prepričan, ali je ta razlog še del pritožbe. Vsekakor pa naj bi ga bilo treba zaradi neobstoja utemeljitve zavreči kot nedopustnega.

 Presoja

 Pravica odbora za pritožbe, da odloča po prostem preudarku, in uporaba te pravice

52.      Prvi pritožbeni razlog se lahko razdeli na dva dela. Prvi del se nanaša na vprašanje, ali ima odbor za pritožbe pravico, da dokaze o obstoju in veljavnosti prejšnjih znamk in prevode navedenih dokazov, ki so bili predloženi po izteku roka, ki ga je določil oddelek za ugovore, upošteva po prostem preudarku. Drugi del zadeva uporabo navedene pravice odločanja po prostem preudarku, če ta obstaja.

 Ali ima odbor za pritožbe pravico odločati po prostem preudarku

53.      V svojih tudi danes predstavljenih sklepnih predlogih v zadevi New Yorker SHK Jeans proti UUNT (C‑621/11 P) sem razložila, da mora biti izhodiščna točka pri analizi obsega pravice UUNT, da glede sprejemanja dokazov v vseh vrstah postopkov odloča po prostem preudarku, ta, da ima UUNT, vključno z oddelkom za ugovore in odborom za pritožbe, praviloma pravico, da dokaze, predložene zunaj določenega roka, upošteva po prostem preudarku.

54.      Pritožba v zadevi New Yorker SHK Jeans proti UUNT zadeva vprašanje, ali ima oddelek za pritožbe pravico, da o tem, ali bo upošteval drugi sveženj dokazov, predložen po izteku roka, ki ga je določil UUNT, odloči po prostem preudarku, da bi se v postopku z ugovorom dokazala resna in dejanska uporaba.

55.      Predmet obravnavane pritožbe so: (i) dokazi o obstoju in veljavnosti znamk, ki jih navaja stranka, ki ugovarja, in (ii) prevodi navedenih dokazov. Gre za dokaze, ki morajo biti predloženi, da se doseže začetni dokazni prag v postopku z ugovorom. Če ni veljavne prejšnje znamke, zoper registracijo nove znamke ni mogoče ugovarjati.

56.      Na podlagi splošnega pravila iz člena 74(2) Uredbe št. 40/94 se mi zdi jasno, kot se je tudi Splošnemu sodišču(19), da se tudi tu izhaja iz tega, da ima odbor za pritožbe pravico odločiti po prostem preudarku.

57.      Ali Uredba št. 40/94 ali izpodbijana uredba vsebuje izjemo, ki bi veljala v okviru teh treh obravnavanih pritožb?

58.      To vprašanje bom najprej proučila v zvezi s predložitvijo dokazov, prevode pa bom obravnavala ločeno.

59.      Uredba št. 40/94 razen člena 74(2) ne vsebuje nobenega izrecnega pravila v zvezi s pravico odbora za pritožbe, da o tem, ali bo upošteval dokaze o obstoju in veljavnosti znamk, predložene po izteku roka, ki ga je določil oddelek za ugovore, odloča po prostem preudarku.(20)

60.      Vendar člen 42(1) Uredbe št. 40/94 jasno določa, da lahko ugovor zoper registracijo znamke vložijo samo imetniki (prejšnjih) znamk. Stranka, ki ugovarja, mora torej zagotoviti podatke o znamki, ki jo navaja, in o svojih pravicah do nje. Vsebinski dokazi glede teh dejstev, torej obstoja in veljavnosti znamke, se lahko oddelku za ugovore predložijo pozneje.(21)

61.      Čeprav vsebinskih dokazov ni treba vložiti skupaj z ugovorom, pa podatki o obstoju in veljavnosti znamke zadevajo dopustnost ugovora. Zato jih mora oddelek za ugovore proučiti, še preden ugovor obravnava vsebinsko. Zaradi potrebe po učinkovitosti postopka, dobrem upravljanju in pravni varnosti sklepam, da je treba člen 74(2) Uredbe št. 40/94 v teh okoliščinah razumeti tako, da izključuje možnost, da odbor za pritožbe upošteva dokaze v podporo elementu, ki se nanaša na dopustnost ugovora, kot so (konkretno) dokazi o obstoju in veljavnosti (prejšnjih) znamk, ki so mu preloženi, ne da bi bili pred tem predloženi v kateri koli zgodnejši fazi celotnega postopka z ugovorom.

62.      Pravilo 50(1), tretji pododstavek, izvedbene uredbe potrjuje navedeno stališče.

63.      Prvi del pravila 50(1), tretji pododstavek, določa splošno pravilo, ki se uporablja za pritožbe zoper odločbe oddelka za ugovore. To pravilo in še posebej besedo „omeji“ razumem tako, da lahko odbor za pritožbe obravnava samo dejstva in dokaze, ki so bili predloženi v rokih, „ki jih določi ali navede oddelek za ugovore skladno z uredbo in temi pravili“. Besedilo sicer ne razlikuje med dokazi o obstoju in veljavnosti prejšnjih znamk in drugimi dokazi, vendar predložitev teh dveh vrst dokazov urejajo drugačna pravila iz Uredbe št. 40/94 in izvedbene uredbe. Pravili 19 in 20 urejata predložitev dokazov o obstoju in veljavnosti prejšnjih znamk ter predložitev prevodov kakršnih koli dokumentov.

64.      V nasprotju s trditvijo B. Rintischa zato prvi del pravila 50(1), tretji pododstavek, ne „prevlada“ nad pravilom 20(1). Pravzaprav „napotuje“ na navedeno določbo, pri čemer v zvezi z dejstvi in dokazi, ki niso „dodatna ali dopolnilna dejstva in dokazi“, izključuje možnost, da bi odbor za pritožbe obravnaval taka dejstva in dokaze, ki so predloženi zunaj roka, ki ga je določil ali navedel oddelek za ugovore v skladu z Uredbo št. 40/94 in izvedbeno uredbo. Odbor za pritožbe, tako kot tudi oddelek za ugovore,(22) nima pravice, da o tem, ali bo upošteval take dokaze, odloča po prostem preudarku.

65.      Drugi del pravila 50(1), tretji pododstavek, zadeva pravilo iz prvega dela stavka: navedeno pravilo se uporablja, „razen če odbor meni, da je treba dodatna in dopolnilna dejstva in dokaze upoštevati v skladu s členom 74(2)“, ki določa splošno pravilo uporabe pravice odločanja po prostem preudarku.

66.      Odgovor na vprašanje, ali ima odbor za pritožbe navedeno pravico odločanja po prostem preudarku, je torej odvisen od tega, ali se lahko dokazi o obstoju in veljavnosti prejšnjih znamk označijo za „dodatne ali dopolnilne“.(23) Čeprav menim, da za te pritožbe izčrpna opredelitev navedenih izrazov ni potrebna, je jasno, da morajo za to, da se lahko dokazi tako označijo, biti drugi dokazi že vloženi v zgodnejši fazi postopka.

67.      Menim, da v okoliščinah, v katerih izvedbena uredba določa (i) obvezne formalne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati dokazi, da so za dokazovanje dejstev dopustni, in (ii) roke za predložitev navedenih dokazov, stranka, ki ugovarja, ne sme v roku predložiti neustreznih dokazov in šele pozneje, celo v pritožbenem postopku, pod pretvezo „dodatnih in dopolnilnih“ dokazov predložiti dokazov, ki so v resnici nepogrešljivi.

68.      Ne glede na podlago za ugovor mora stranka, ki ugovarja, vedno predložiti dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnjih znamk, ki jih navaja. Pravilo 19(2) izvedbene uredbe določa: „Stranka, ki ugovarja, priskrbi […] naslednje dokaze.“ V odstavku (2)(a)(ii) so nato opredeljene dokazne listine, ki se zahtevajo, če ugovor temelji na znamki, ki ni znamka Skupnosti, in sicer zadevno potrdilo o registraciji in po potrebi zadnje potrdilo o podaljšanju.

69.      Pravilo 20(1), odkar je bilo spremenjeno z Uredbo št. 1041/2005, jasno določa posledice, ki nastopijo, če stranka, ki ugovarja, ne predloži zadevnega potrdila o registraciji (in po potrebi potrdila o podaljšanju) pred iztekom roka, ki ga je določil oddelek za ugovore, in sicer da „se ugovor kot neutemeljen zavrne“.

70.      Čeprav je ta stavek podoben stavku iz pravila 22(2) izvedbene uredbe, ki se glasi: „Urad ugovor zavrže“, menim, da ju je treba razumeti različno.

71.      V svojih sklepnih predlogih v zadevi C‑621/11 P New Yorker SHK Jeans proti UUNT sem prišla do sklepa, da mora oddelek za ugovore v skladu z drugim stavkom pravila 22(2) izvedbene uredbe ugovor zavreči, če ob izteku roka, ki ga je določil UUNT, ni bil predložen noben dokaz o resni in dejanski uporabi znamke.(24) Navedla sem tudi, da se izjema od splošnega pravila iz člena 74(2) Uredbe št. 40/94 ne uporablja več, če je stranka, ki ugovarja in je pozvana, naj dokaže resno in dejansko uporabo svoje znamke, v dobri veri predložila verodostojne prvotne dokaze, ki izkazujejo tako uporabo(25). Medtem ko pravilo 22(3) določa, kaj je treba dokazati, in je v pravilu 22(4) našteto, kako se to izvede, pa ni izčrpnega seznama nepogrešljivih dokaznih listin, ki jih je treba predložiti, da se zadosti dokaznemu bremenu v zvezi z resno in dejansko uporabo. Kakovost in količina dokazov se lahko razlikujeta glede na okoliščine zadeve, kot so vrsta znamke ali trg, na katerem se uporablja, v postopku inter partes pa lahko prijavitelj upravičeno izpodbija zadostnost prvotnih dokazov.

72.      Pravila 20(1) ne razlagam na isti način. Zakonodajalec je v pravilu 19(2)(a)(ii) v bistvu določil dokazni prag: za registrirane znamke, ki niso znamke Skupnosti, mora stranka, ki ugovarja, predložiti prepis zadevnega potrdila o registraciji in, po potrebi, zadnjega potrdila o podaljšanju, iz katerega je razvidno, da rok varstva znamke traja čez rok, ki ga je določil oddelek za ugovore, in vsako podaljšanje tega roka ali enakovredne dokumente, ki jih je izdal organ, pri katerem je bila znamka registrirana.

73.      Stranka, ki ugovarja, zadevna potrdila o registraciji (in, po potrebi, podaljšanju) torej vloži ali pa jih ne vloži. Zato se strinjam z UUNT, da tu ni mogoče dvomiti o zadostnosti dokazov ali razpravljati o tem, ali gre pri njih za dodatne ali dopolnilne dokaze k že predloženim dokazom. Nepogrešljive dokazne listine ne morejo biti dodatni ali dopolnilni dokazi k drugim dokaznim listinam. (Vendar pa so slednje lahko dodatni ali dopolnilni dokazi k prvim).

74.      V nasprotju z B. Rintischem ne vidim podlage za razlikovanje med dokumenti, ki so po izteku roka vloženi pri oddelku za ugovore, in dokumenti, ki so po izteku tega roka vloženi pri odboru za pritožbe. Kot razumem pravili 19(2)(a)(ii) in 20(1) izvedbene uredbe, oddelek za ugovore nima pravice, da o upoštevanju potrdil o registraciji in potrdil o podaljšanju, predloženih po izteku določenega roka, odloča po prostem preudarku. V skladu z načelom funkcionalne kontinuitete in če ne obstaja nasprotna določba, ni podlage za to, da bi se odboru za pritožbe dovolilo upoštevanje prepozno predloženih nepogrešljivih dokazov, ki jih oddelek za ugovore ne more upoštevati. Kontinuiteta zahteva doslednost pri uporabi istih pravil.(26)

75.      Menim, da velja enako sklepanje tudi v zvezi s prepozno predložitvijo prevodov zadevnih potrdil o registraciji (in, po potrebi, podaljšanju).

76.      Pravilo 19(3) izvedbene uredbe jasno določa, da je treba dokaze iz člena 19(2) ali predložiti v jeziku postopka ali pa jim je treba priložiti prevod. Isto pravilo določa tudi, da se prevod „predloži v roku, določenem za predložitev originalnega dokumenta“. V skladu z določbo pravila 19(4) UUNT dokumentov, ki niso predloženi ali prevedeni v določenem roku, „ne upošteva“. Glede na nedvoumnost navedenih izrazov menim, da oddelek za ugovore nima pravice, da o tem, ali bo upošteval prevode dokumentov iz pravila 19(2)(a)(ii), ki so bili predloženi prepozno, odloča po prostem preudarku. Enako velja za odbor za pritožbe.

77.      Na podlagi teh preudarkov menim, da je bila odločitev Splošnega sodišča, da odbor za pritožbe ni napačno ugotovil, da v zvezi z upoštevanjem dokazov o obstoju in veljavnosti prejšnjih znamk, predloženih po izteku roka, ki ga je določil oddelek za ugovore, nima pravice odločati po prostem preudarku, pravilna.

 Uporaba pravice odločanja po prostem preudarku s strani odbora za pritožbe

78.      Če odbor za pritožbe nima pravice, da o tem, ali bo (i) dokaze, ki niso niti dodatni niti dopolnilni, in (ii) prevode, ki so vloženi po izteku roka, ki ga je določil oddelek za ugovore, upošteval, odloči po prostem preudarku, potem tudi ni prostora za ugotavljanje, kako bi tako pravico lahko ali moral uporabiti.

79.      Zato se strinjam z UUNT, da je ta pritožbeni razlog upošteven le, če Sodišče ugotovi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 74(2) Uredbe št. 40/94, ter odloči, da ima odbor za pritožbe v zvezi z zadevnimi dokazi in prevodi v teh treh pritožbah pravico, da o tem, ali bo navedene dokumente upošteval, odloča po prostem preudarku. Glede na svojo presojo v zvezi s prvim delom tega pritožbenega razloga njegovega drugega dela ne bom dalje obravnavala.

 Zloraba pooblastil

80.      Strinjam se z UUNT, da je treba drugi pritožbeni razlog zaradi neobstoja utemeljitve zavreči kot nedopusten.

 Stroški

81.      V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v skladu s členom 184(1) Poslovnika uporablja za postopek s pritožbo, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V skladu s členom 184(4) Poslovnika lahko Sodišče odloči, da intervenient na prvi stopnji, ki je sodeloval v postopku, nosi svoje stroške.

82.      UUNT v vseh obravnavanih zadevah in družba Valfleuri v zadevah C‑121/12 P in C‑122/12 P sta predlagala, naj se plačilo stroškov naloži pritožniku. Po moji presoji B. Rintisch s predlogi v nobeni od obravnavanih zadev ne bi smel uspeti.

 Predlog

83.      Zato Sodišču predlagam, naj:

–        vse pritožbe v celoti zavrne;

–        B. Rintischu naloži plačilo stroškov, ki so nastali UUNT, ter stroškov, ki so nastali intervenientki v zadevah C‑121/12 P in C‑122/12 P.


1 –      Jezik izvirnika: angleščina.


2 –      Čeprav je bila Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, osebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146, v nadaljevanju: Uredba št. 40/94), kakor je bila spremenjena, razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 207/2009), je takrat, ko je B. Rintisch vložil ugovore in ko so v teh treh zadevah potekali drugi upoštevni nadaljnji dogodki, veljala Uredba št. 40/94. Kakor koli, Uredba št. 207/2009 v bistvu samo kodificira Uredbo št. 40/94 in njene spremembe. Določbe Uredbe št. 40/94, ki so predmet obravnave v teh postopkih, se niso spremenile.


3–      Uredba Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1041/2005 z dne 29. junija 2005 (UL L 172, str. 4).


4–      Člen 8 določa relativne razloge za zavrnitev registracije.


5 –      Glej peto uvodno izjavo izvedbene uredbe.


6 –      Glej šesto uvodno izjavo izvedbene uredbe.


7 –      Člen 17 določa razloge za razglasitev nedopustnosti ugovora. Ti vključujejo: neplačilo pristojbine za ugovor, zamujen rok za vložitev ugovora, nevsebovanje razlogov za ugovor, neizpolnjevanje zahteve po jasni določitvi prejšnje znamke ali prejšnje pravica, na kateri temelji ugovor, nepredložitev prevoda, kot določa pravilo 16(1) in neustrezanje določbam pravila 15.


8 –      Zadnje besede razumem kot: „pred iztekom roka iz pravila 19(1)“.


9 –      Nicejski aranžma o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.


10 –      Ta potrdila o registraciji so bila iz marca 1996, oktobra 1996 in marca 1997.


11 –      Sodba z dne 16. decembra 2011, neobjavljena v ZOdl.


12 –      Sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v zadevi K & L Ruppert Stiftung proti UUNT – Lopes de Almeida Cunha in drugi (CORPO livre) (T‑86/05, ZOdl., str. II‑4923).


13 –      Sklep z dne 5. marca 2009 (C‑90/08 P).


14 –      Sodba z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaul (C‑29/05 P, ZOdl., str. I‑2213).


15 –      Sodba z dne 16. decembra 2011, neobjavljena v ZOdl.


16 –      Sodba z dne 16. decembra 2011, neobjavljena v ZOdl.


17–      Glej sodbo Splošnega sodišča z dne 23. septembra 2003 v zadevi Henkel proti UUNT – LHS (UK) (KLEENCARE (T‑308/01, Recueil, str. II‑3253, točka 32).


18–      Zgoraj v opombi 14 navedena sodba UUNT proti Kaul, točka 42.


19 –      Glej točko 30 izpodbijane sodbe v zadevi T‑62/09 in točko 31 izpodbijanih sodb v zadevah T‑109/09 in T‑152/09.


20–      Glej pravilo 15 izvedbene uredbe.


21–      Glej pravilo 19 izvedbene uredbe.


22–      Glej točko 74 spodaj.


23 –      Različne jezikovne različice pravila 50(1), tretji pododstavek, se ne ujemajo popolnoma. Na primer, v francoski različici je navedeno „faits et preuves nouveaux ou supplémentaires“, v nizozemski pa „aanvullende feiten en bewijsstukken“.


24 –      Glej točko 57 sklepnih predlogov New Yorker SHK Jeans proti UUNT, navedenih zgoraj v točki 53.


25 –      Prav tam, točka 65; člen 74(2) Uredbe št. 40/94 ustreza členu 76(2) Uredbe št. 207/2009, ki se obravnava v navedeni zadevi.


26–      Glej točko 111 sklepnih predlogov UUNT proti Kaul, navedenih zgoraj v opombi 14.