Obvestilo v UL

 

Tožba Aker Warnow Werft GmbH in Kværner ASA proti Komisiji Evropskih skupnosti, vložena dne 16. februarja 2005

(Zadeva T -68/05)

(Jezik postopka: angleščina)

Aker Warnow Werft GmbH, s sedežem v Rostock-Warnemünde (Nemčija), in Kværner ASA s sedežem v Oslu (Norveška), ki ju zastopata B. Immenkamp, Solicitor, in M. Schütte, lawyer, sta dne 16. februarja 2005 na Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti vložila tožbo proti Komisiji Evropskih skupnosti.

Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

Odločbo Komisije C 6/2000 z dne 20. oktobra 2004 v celoti razglasi za nično;

Komisiji naloži plačilo stroškov teh postopkov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V oktobru 1992 je nemška privatizacijska agencija (Treuhandanstalt) privatizirala in prodala Vzhodnonemško ladjedelnico Warnow Werft norveški skupini Kværner. V okviru privatizacije je bil ponujen pavšalni prispevek za prestrukturiranje, ki je bil na voljo v različnih obrokih. O državni pomoči je bila obveščena Evropska komisija, ki jo je odobrila v ločenih odločbah o odobritvi.

V izpodbijani odločbi je Komisija ugotovila, da sta tožeči stranki prejeli več pomoči, kot je bilo potrebno za pokritje dejanske pogodbene škode, ki je nastala ladjedelnici in da je treba presežek pomoči dobiti nazaj.

V utemeljitev svoje tožbe tožeči stranki zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo in očitno napačno presodila. Tožeči stranki menita, da je znesek, ki ga je treba vrniti kot državno pomoč, nezdružljivo s Pogodbo ES, odobrila Komisija v svoji odločbi o odobritvi in predstavlja obstoječo pomoč. Tožeči stranki zatrjujeta, da Komisija ni imela pravice uvesti formalnega postopka, da bi ponovno ocenila združljivost pomoči in da bi odredila povračilo delov pomoči. Poleg tega zatrjujejo, da bili spoštovani vsi pogoji iz odločbe o odobritvi Komisije, zlasti obveznost, da se predložijo poročila o prelitju in spoštovanje omejitev zmogljivosti. Tožeči stranki trdita, da odločba o odobritvi ni vsebovala nobenega pridržka Komisije glede zneska pomoči in da je bila pomoč za tekoče poslovanje odobrena kot pavšal, po tem ko je bila za nazaj temeljito preverjena potreba po pomoči. Končno tožeči stranki zatrjujeta, da odločba o odobritvi še vedno velja.

Tožeči stranki poleg tega zatrjujeta, da je Komisija očitno napačno presodila, ko je ugotovila, da je znesek prejete pomoči presegel raven nastale pogodbene škode. Po mnenju tožečih strank znesek pomoči, naveden v izpodbijani odločbi, nikakor ni omenjen v odločbi o odobritvi Komisije. Tudi zneski, ki jih je Komisija potrdila kot pogodbeno škodo, bi bili nižji kot dejansko nastala pogodbena škoda. Tožeči stranki ravno tako zatrjujeta, da je Komisija v svojo ugotovitev prejete pomoči vključila premoženje, ki ga ni šteti za pomoč, vključno s premoženjem, za katerega je Kværner plačal nakupno ceno. Nadalje tožeči stranki zatrjujeta, da Komisija ni upoštevala, da je bil znesek odobrene pomoči samo deloma prejet.

Tožeči stranki tudi zatrjujeta kršitev načela pravne varnosti. Po mnenju tožečih strank Komisija ni ukrepala pravočasno, saj je imela na razpolago vse upoštevne podatke. Tožeči stranki zatrjujeta, da je Komisija s preiskavo začela šele leta 1999, čeprav je bila v celoti obveščena o vseh upoštevnih dejstvih v začetku leta 1996. Postopek, uveden februarja 2000, bi se razširil tudi na nove elemente, ki niso bili nikoli prej preiskani in za katere odločbe o odobritvi niso dajale pravne podlage.

Končno tožeče stranke podredno zatrjujejo, da Komisija pri določanju zneska, ki ga je treba dobiti nazaj, ni upoštevala vseh stroškov prestrukturiranja. Po mnenju tožečih strank je bilo za prestrukturiranje porabljeno mnogo več, kot znaša znesek pomoči, prejete za ta namen.

____________