Language of document : ECLI:EU:F:2013:116

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 11. julija 2013

Zadeva F‑9/12

CC

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Odškodninska tožba – Nepogodbena odgovornost – Javni natečaj – Kršitve, storjene pri vodenju seznama primernih kandidatov – Ukrepi za izvršitev sodbe – Obveznost hrambe dokumentov – Izguba možnosti“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero CC v bistvu predlaga povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi različnih kršitev, ki jih je Evropski parlament storil pri vodenju seznama primernih kandidatov, ki je bil pripravljen po končanem natečaju EUR/A/151/98 in na katerega je bila vpisana po izreku sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 5. marca 2003 v zadevi [CC] proti Parlamentu (T‑24/01, v nadaljevanju: ničnostna sodba).

Odločitev: Evropskemu parlamentu se naloži, naj CC plača 15.000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Evropski parlament nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov CC.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Spoštovanje razumnega roka – Merila presoje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Škoda – Dokumenti o ukrepih, sprejetih v zvezi z uspešnim kandidatom, vpisanim na seznam primernih kandidatov na natečaju, ki jih nezakonito uniči institucija – Uničenje, ki uspešnemu kandidatu ne odvzame vseh možnosti za odškodnino – Neobstoj škode

(člen 340 PDEU)

3.      Pritožbe uradnikov – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Merila presoje

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(1))

4.      Uradniki – Zaposlovanje – Natečaj – Obveznost institucije, ki organizira natečaj, da druge institucije obvesti o rezultatih – Neobstoj – Izjema – Obstoj jamstev za ta namen, ki utemeljujejo legitimna pričakovanja – Kršitev – Nepravilno ravnanje organa

5.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Pojem – Izguba možnosti zaradi nezakonite zavrnitve prijave – Merila za ocenitev škode

(člen 340 PDEU)

6.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Premoženjska škoda, povzročena uspešnemu kandidatu, ki ni imel enakih možnosti za zaposlitev kot drugi uspešni kandidati – Popravljiva škoda

(člen 340 PDEU)

7.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Nepremoženjska škoda – Vzročna zveza – Dokazno breme – Neobstoj

(člen 340 PDEU)

1.      Vprašanje, ali je tožeča stranka odškodninski zahtevek vložila v razumnem roku, se ne sme presojati v celoti, ampak z vidika vsake zatrjevane kršitve in datuma nastanka škode, ki jo je povzročila vsaka od teh kršitev.

(Glej točko 54.)

2.      Dejstvo, da institucija Unije uniči dokumente v zvezi z ukrepi, ki jih je sprejela, da bi druge institucije in organe Unije obvestila o vpisu tožeče stranke na seznam primernih kandidatov na natečaju – uničenje, ki se šteje za nezakonito, ker je bilo trajanje hrambe navedenih dokumentov krajše od roka, v katerem je mogoče vložiti odškodninski zahtevek – tožeče stranke ne prikrajša za vsakršno možnost odškodnine. Če bi morala navedena institucija druge institucije in organe Unije obvestiti o vpisu tožeče stranke na navedeni seznam, bi morala torej institucija dokazati, da je izpolnila to obveznost. Zato se je lahko to, da se je institucija prostovoljno postavila v položaj, ko ne more dokazati resničnosti svojih trditev, zgodilo le v njeno škodo. V tem smislu torej uničenje tožeči stranki kot taki ne bi moglo povzročiti škode.

(Glej točko 71.)

3.      Če je zahtevek izključno odškodninski, tako da ne vsebuje predlogov za razglasitev ničnosti določenega akta, temveč se nanaša izključno na povračilo škode, domnevno nastale zaradi vrste napak ali opustitev, ki jih zaradi neobstoja pravnega učinka ni mogoče opredeliti kot akt, ki posega v položaj, se mora upravni postopek obvezno, sicer je poznejša tožba nedopustna, začeti z zahtevkom, ki ga zadevna stranka vloži pri organu, pristojnem za imenovanja, za povračilo zatrjevane škode in se po potrebi nadaljevati z vložitvijo pritožbe zoper odločbo o zavrnitvi zahtevka. Ker člen 90(1) Kadrovskih predpisov ne vsebuje izrecnih določb, mora biti rok za vložitev takega odškodninskega zahtevka razumen, kar je treba presojati glede na okoliščine zadeve in zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve in ravnanje vpletenih strank. Vendar je za to presojo primerjavo mogoče učinkovito izpeljati iz petletnega zastaralnega roka, ki je v členu 46 Statuta Sodišča določen za tožbo zaradi ugotovitve nepogodbene odgovornosti Unije. Zastaralni rok začne teči od trenutka, ko je škoda, ki jo je utrpela žrtev, dejansko nastala.

(Glej točke 80, 81 in 95.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. julij 2008, Komisija proti Cantina sociale di Dolianova in drugi, C‑51/05 P, točka 63;

Sodišče za uslužbence: 2. maj 2007, Giraudy proti Komisiji, F‑23/05, točka 69; 11. maj 2010, Nanopoulos proti Komisiji, F‑30/08, točki 116 in 117; 8. februar 2011, Skareby proti Komisiji, F‑95/09, točka 52.

4.      Iz okoliščine, da lahko institucije in organi Unije, ki niso tisti, ki so organizirali natečaj, zaposlijo uspešne kandidate, vpisane na seznam primernih kandidatov, pripravljen po koncu tega natečaja, ni mogoče izpeljati nobene obveznosti za institucijo ali organ, pristojen za organizacijo natečaja, da vse institucije in organe Unije obvesti o rezultatih tega natečaja.

Drugače je, če je institucija, ki organizira natečaj, uspešnemu kandidatu dala večkrat vedeti, da je druge institucije in organe Unije obvestila o njegovem vpisu na seznam primernih kandidatov na natečaju in jim poslala njegov življenjepis. Kadar pa institucija osebi da natančna jamstva v obliki natančnih, brezpogojnih in skladnih informacij, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov, ima ta oseba v skladu z načelom legitimnih pričakovanj pravico pričakovati, da ta institucija ravna v skladu z jamstvi, ki jih je dala. V nasprotnem primeru zadevna institucija stori kršitev, zaradi katere nastane odgovornost Unije.

V teh okoliščinah dejstvo, da druge institucije in organi Unije niso bili obveščeni, pomeni kršitev, zaradi katere nastane odgovornost Unije. Te ugotovitve ne more ovreči okoliščina, da je uspešni kandidat sam obvestil nekatere institucije in organe Unije. Ta okoliščina lahko namreč povzroči le zmanjšanje škode, ki jo je utrpel uspešni kandidat, ravnanje institucije, ki je organizirala natečaj, pa zato ni zakonito.

(Glej točke 99, 100, 104 in 105.)

5.      Škoda na področju nepogodbene odgovornosti Unije mora biti ustrezno dokazana in gotova. Iz tega sledi, da kadar je zatrjevana škoda povezana z izgubo možnosti, mora biti, prvič, izgubljena možnost dejanska in, drugič, ta izguba mora biti dokončna.

Obstajati mora neposredna in gotova vzročno-posledična zveza med kršitvijo, ki jo je storila institucija, ter zatrjevano škodo. Ta pogoj vseeno ne izključuje, da zadevna oseba, kadar je zatrjevana škoda posledica izginotja ugodne možnosti, dobi odškodnino ne za izgubo pravice do uresničitve te možnosti, ampak za izgubo možnosti, da se bo to zgodilo.

Šele ko so navedeni pogoji izpolnjeni, to je kadar je izgubljena možnost dejanska in ta izguba dokončna, ima zadevna oseba pravico do odškodnine za izgubo možnosti, to pomeni, da se ji v primeru izgube možnosti zaposlitve v instituciji Unije izplačajo osebni prejemki, ki bi jih prejela, če bi bila imenovana za uradnika na poskusnem delu, pomnoženi s koeficientom, ki odražajo verjetnost, da bi se ta možnost uresničila, če ne bi bila storjena nepravilnost.

V zvezi s tem okoliščina, da je izgubljena možnost majhna, ne pomeni ovire za ugotovitev vzročne zveze med storjeno kršitvijo in nastalo škodo. Okoliščina, da je izgubljena možnost majhna, ni povezana z obstojem vzročne zveze, ampak se kaže samo v tem, da je nastala škoda majhna. Poleg tega bi zahtevati, da mora biti izgubljena možnost resna, da bi jo je bilo mogoče povrniti, pomenilo, da se povrne le velika škoda, medtem ko mora Unija uradnikom in uslužbencem v celoti povrniti škodo, ki jim jo je povzročila.

Seveda mora biti storjena napaka odločilni vzrok za neuresničitev zatrjevane možnosti. Unija je namreč lahko odgovorna za škodo le, če ta dovolj neposredno izhaja iz nezakonitega ravnanja institucije, kar pomeni, da je bila storjena nepravilnost odločilni vzrok za izgubo možnosti.

(Glej točke 115, 116, 118 in 119.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. junij 1984, Lux proti Računskemu sodišču, 69/83, točka 13; 9. september 1999, Lucaccioni proti Komisiji, C‑257/98 P, točki 22 in 28;

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 2004, Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, točka 150; 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, točka 165; 6. junij 2006, Girardot proti Komisiji, T‑10/02, točka 96;

Sodišče za uslužbence: 25. november 2008, Hristova proti Komisiji, F‑50/07, točka 41; 12. maj 2011, Missir Mamachi di Lusignano proti Komisiji, F‑50/09, točka 179 in navedena sodna praksa.

6.      Okoliščina, da kandidat, ki je uspel na natečaju, ni bil imenovan za uradnika, temu ne onemogoča, da zahteva odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi nezakonitosti odločitve natečajne komisije, da ga ab initio ne vpiše na seznam primernih kandidatov na natečaju, in ki je povezana z izgubo možnosti imenovanja za uradnika na poskusnem delu.

Če namreč lahko oseba, ki je prepozno vpisana na seznam primernih kandidatov, dobi odškodnino, če je nazadnje zaposlena, za izgubo možnosti, da bi bila za uradnika na poskusnem delu imenovana prej, kot je bila, to ne pomeni, da oseba, ki ni bila imenovana za uradnika, ne more dobiti odškodnine, ker ni mogla izkoristiti enakih priložnosti za zaposlitev, kot so bile ponujene uspešnim kandidatom, ki so bili na seznam primernih kandidatov vpisani ab initio, še zlasti kadar je očitno, da so bile te priložnosti za zaposlitev večje in so bolj ustrezale priložnostim, ki jih je bila ta oseba nazadnje deležna.

(Glej točko 126.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 13. september 2011, AA proti Komisiji, F‑101/09, točka 81 in naslednje.

7.      Na področju nepogodbene odgovornosti Unije tožeči stranki ni treba dokazati obstoja nepremoženjske škode ali vzročne zveze, saj je mogoče o njih sklepati iz okoliščin in narave kršitve, ki je bila ugotovljena. Tako ni sporno, da občutek nepravičnosti in skrbi, ki jih osebi povzroča dejstvo, da mora najprej skozi predhodni in nato skozi sodni postopek, da se ji priznajo pravice, pomenijo škodo, o kateri je mogoče sklepati zgolj iz dejstva, da je uprava ravnala nepravilno.

(Glej točko 128.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. februar 1990, Culin proti Komisiji, C‑343/87, točki 27 in 28.