SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 16. oktobra 2014(*)
„Državne pomoči – Električna energija – Ugodnejša cena – Odločba, s katero je pomoč razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom in odrejena pridobitev njenega vračila – Prednost – Obveznost obrazložitve – Znesek pomoči – Nova pomoč“
V zadevi T‑177/10,
Alcoa Trasformazioni Srl s sedežem v Portoscusu (Italija), ki jo zastopajo M. Siragusa, T. Müller-Ibold, F. Salerno, G. Scassellati Sforzolini in G. Rizza, odvetniki,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Italijanske republike, ki jo zastopa G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Fiorentinom, avvocato dello Stato,
intervenientka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata V. Di Bucci in É. Gippini Fournier, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2010/460/ES z dne 19. novembra 2009 o državni pomoči C 38/A/04 (ex NN 58/04) in C 36/B/06 (ex NN 38/06) Italije za Alcoa Trasformazioni (UL L 227, str. 62),
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. decembra 2013
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Alcoa Trasformazioni Srl, je družba italijanskega prava, ki ima v lasti dve tovarni primarnega aluminija, in sicer v Portovesmu na Sardiniji (Italija) in v Fusini v Benečiji (Italija). Ti tovarni je na tožečo stranko prenesla družba Alumix SpA, ko se je privatizirala.
2 Komisija Evropskih skupnosti je z obvestilom, naslovljenim na druge države članice in druge zainteresirane strani v skladu s členom [88] (2) [ES] v zvezi z državno pomočjo italijanske vlade družbi Alumix, ki je bilo Italijanski republiki sporočeno in objavljeno 1. oktobra 1996 (UL C 288, str. 4, v nadaljevanju: odločba Alumix), po preučitvi raznih ukrepov, zagotovljenih družbi Alumix med njeno privatizacijo – med temi tudi dodelitve ugodnejše cene električne energije, ki jo je družba Ente nazionale per l’energia elettrica (ENEL), dolgoletna dobaviteljica električne energije v Italiji, odobrila tovarnama, ki ju je pridobila tožeča stranka – v zvezi z navedeno ceno, ki se je uporabljala do 31. decembra 2005, ugotovila, da ne gre za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES. V zvezi s tem je med drugim ocenila, da „je podjetje ENEL, s tem ko je [tovarnama, ki ju je pridobila pritožnica,] za proizvodnjo primarnega aluminija zaračunavalo ceno, ki pokriva njegove spremenljive stroške in prispeva k njegovim stalnim stroškom, ravna[lo] [kot subjekt, ki deluje v normalnih tržnih pogojih], ker so te cene omogočale, da je dobavljalo električno energijo svojim največjim industrijskim strankam v regijah, kjer obstajajo velike presežne zmogljivosti za proizvodnjo električne energije“.
3 L’Autorità per l’energia elettrica e il gas (italijanski organ za električno energijo in plin, v nadaljevanju: AEEG) je z odločbo št. 204/99 z dne 29. decembra 1999 upravljanje cene električne energije prenesel na lokalne distributerje električne energije. Dobavo električne energije tožeči stranki je torej zaračunavala družba ENEL, njen lokalni distributer električne energije, in sicer po standardni ceni, in ne več po ceni iz člena 2 ministrske uredbe z dne 19. decembra 1995 (GURI št. 39 z dne 16. februarja 1996, str. 8, v nadaljevanju: uredba iz leta 1995), ki se je uporabljala, kot je bilo navedeno v prejšnji točki, do 31. decembra 2005. Družba ENEL je tožeči stranki za izravnavo te razlike v ceni odobrila povračilo, navedeno na računu za električno energijo in financirano iz drugih dajatev, ki jih plačujejo vsi odjemalci električne energije v Italiji.
4 AEEG je z odločbo št. 148/04 z dne 9. avgusta 2004 za upravljanje cene električne energije namesto lokalnih distributerjev zadolžil javno organizacijo Cassa Conguaglio per il settore elettrico (italijanski izravnalni sklad za elektroenergetski sektor, v nadaljevanju: izravnalni sklad). Na tej podlagi je izravnalni sklad tožeči stranki iz teh drugih dajatev povrnil znesek razlike med ceno, ki jo je zaračunavala družba ENEL, in ceno iz uredbe iz leta 1995.
5 Nato sta bila sprejeta najprej uredba predsednika sveta ministrov z dne 6. februarja 2004 (GURI št. 93 z dne 21. aprila 2004, str. 5, v nadaljevanju: uredba iz leta 2004) in potem še uredba-zakon št. 35 z dne 14. marca 2005 (GURI št. 111 z dne 14. maja 2005, str. 4), ki je po spremembi z zakonom št. 80 z dne 14. maja 2005 postala zakon (redna priloga h GURI št. 111 z dne 14. maja 2005, v nadaljevanju: zakon iz leta 2005). Člen 1 uredbe iz leta 2004 je bil namenjen razširitvi ugodnejših cen električne energije v korist, med drugimi, družb Portovesme Srl in Eurallumina SpA. Čeprav bi ga bilo mogoče razlagati tako, da je bil namenjen podaljšanju uporabe ugodnejše cene za tožečo stranko do junija 2007, pa se dejansko zanjo ni uporabljal, položaj tožeče stranke pa je še naprej urejala uredba iz leta 1995, in sicer do začetka veljavnosti člena 11(11) zakona iz leta 2005, s katerim je bila uporaba ugodnejše cene za tovarni tožeče stranke podaljšana do 31. decembra 2010.
6 Navedeno ceno je moral letno preverjati AEEG, ta pa je 13. oktobra 2005 sprejel odločbo, v skladu s katero naj bi se od 1. januarja 2006 zvišanje ugodnejše cene opravljalo glede na morebitna zvišanja cen na evropskih borzah v Frankfurtu na Majni (Nemčija) in Amsterdamu (Nizozemska), vendar največ za 4 % letno.
7 Komisija ni bila obveščena niti o uredbi iz leta 2004 niti o členu 11(11) zakona iz leta 2005.
8 Komisija je z odločbo, ki je bila Italijanski republiki sporočena z dopisom z dne 19. julija 2006, začela postopek na podlagi člena 88(2) ES v zvezi z državno pomočjo št. C 36/06 (ex NN 38/06) – Ugodnejše cene električne energije za energetsko intenzivne panoge v Italiji (povzetek UL C 214, str. 5, v nadaljevanju: odločba z dne 19. julija 2006).
9 Tožeča stranka je 29. novembra 2006 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti te odločbe v delu, v katerem se nanaša na ceno dobave električne energije, ki je bila odobrena njenima tovarnama primarnega aluminija, oziroma, podredno, za razglasitev ničnosti te odločbe v delu, v katerem je Komisija z njo navedeno ceno opredelila kot nezakonito novo pomoč.
10 Splošno sodišče je s sodbo z dne 25. marca 2009 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji (T‑332/06, neobjavljena v ZOdl.) to tožbo zavrnilo. Navedena sodba je bila v pritožbenem postopku potrjena s sodbo Sodišča z dne 21. julija 2011 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji (C‑194/09 P, ZOdl., str. I‑6311).
11 Formalni postopek preiskave se je končal 19. novembra 2009 s sprejetjem Sklepa Komisije 2010/460/ES o državnih pomočeh C 38/A/04 (ex NN 58/04) in C 36/B/06 (ex NN 38/06) Italije za Alcoa Trasformazioni (UL L 227, str. 62, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ki je državno pomoč, ki jo je Italija od 1. januarja 2006 nezakonito dodelila tožeči stranki, v svojem prvem členu razglasil za nezdružljivo s skupnim trgom.
12 Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da so neupoštevni tako njena analiza, ki jo je uporabila v odločbi Alumix, kot izračuni, ki so jih italijanski organi in tožeča stranka predložili v dokaz tega, da ugodnejša cena, odobrena tožeči stranki, še vedno izpolnjuje merila, sprejeta v odločbi Alumix. Navedla je, da znesek pomoči, ki ga je treba vrniti, ustreza seštevku vseh izravnalnih doklad, izplačanih tožeči stranki iz izravnalnega sklada.
13 V zvezi s tovarno s sedežem v Benečiji je Komisija v členu 2 izpodbijanega sklepa navedla, da se vračilo pomoči nanaša na obdobje od 1. januarja 2006 do 19. novembra 2009, ko je bil ta sklep sprejet. V zvezi s tovarno s sedežem na Sardiniji je Komisija naložila le delno vračilo, in sicer za obdobje od 1. januarja 2006 do 18. januarja 2007.
14 Iz priloge 1A k tožbi je razvidno, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki vročen 12. februarja 2010.
Postopek in predlogi strank
15 Tožeča stranka je 19. aprila 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
16 Tožeča stranka je z ločeno vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 22. maja 2010, vložila predlog za izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na pomoč C 36/B/2006 (ex NN 38/2006), v okviru tega predloga pa je predlagala tudi, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov.
17 Italijanska republika je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. julija 2010, vložila predlog za intervencijo v obravnavani zadevi v podporo predlogom tožeče stranke.
18 Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 9. julija 2010 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji (T‑177/10, neobjavljen v ZOdl.) zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe in pridržal odločitev o stroških.
19 Komisija je 4. avgusta 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.
20 Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 13. septembra 2010 dopustil intervencijo Italijanske republike.
21 Italijanska republika je 26. novembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila intervencijsko vlogo.
22 Replika v popravljeni različici je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 1. decembra 2010.
23 Sodno tajništvo Splošnega sodišča je 1. februarja 2011 prejelo stališča tožeče stranke glede intervencijske vloge.
24 Duplika in stališča Komisije glede intervencijske vloge so bili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženi 1. marca 2011.
25 S sklepom predsednika Sodišča z dne 14. decembra 2011 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji (C‑446/10 P(R), neobjavljen v ZOdl.) je bila pritožba zoper zgoraj navedeni sklep z dne 9. julija 2010 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji zavrnjena.
26 Ker je bila sestava senatov Splošnega sodišča spremenjena, je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, tako da je bila ta zadeva dodeljena šestemu senatu. Nato je bila obravnavana zadeva dodeljena novemu sodniku poročevalcu, razporejenemu v isti senat.
27 Zaradi delne zamenjave sodnikov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat, zato je bila ta zadeva dodeljena temu senatu.
28 Splošno sodišče (osmi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek.
29 Tožeča stranka in Komisija sta na obravnavi 12. decembra 2013 podali ustna stališča in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča. Italijanska republika, ki je bila kot intervenientka sicer pravilno vabljena, navedeni obravnavi ni prisostvovala, čeprav Splošnega sodišča o tem ni obvestila.
30 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na pomoč C 36/B/2006 (ex NN 38/2006), razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
31 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
32 Italijanska republika Sodišču prve stopnje predlaga, naj tožbi ugodi.
Pravo
33 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov.
34 Ti tožbeni razlogi se v bistvu nanašajo na: prvič, nezakonito opredelitev kot državno pomoč kljub neobstoju prednosti, odobrene tožeči stranki; drugič, nezakonitost, nastalo z napačno ugotovitvijo zneska pomoči, če bi Splošno sodišče potrdilo opredelitev kot državno pomoč; tretjič – prav tako, če bi bila navedena opredelitev potrjena – napačno opredelitev kot pomoč za tekoče poslovanje, saj gre za regionalno pomoč, ki je združljiva s skupnim trgom, in tudi če bi šlo za pomoč za tekoče poslovanje, na upravičenost take pomoči na podlagi Smernic o državni regionalni pomoči (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 226); četrtič, kršitev načela dobrega upravljanja in določb Pogodbe o regionalnih pomočeh, združljivih s skupnim trgom; petič, kršitev načela varstva zaupanja v pravo; in šestič, bistvene kršitve postopka.
35 Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti šesti tožbeni razlog, ki se nanaša na bistvene kršitve postopka.
Šesti tožbeni razlog: bistvene kršitve postopka
36 Najprej se je treba izreči o dopustnosti šestega tožbenega razloga, ki jo Komisija prereka.
37 Komisija meni, da je ta razlog naveden tako pomanjkljivo, da ne izpolnjuje zahtev iz člena 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča. Iz preučitve tožbe in replike je sicer razvidno, da je ta razlog naveden zelo na kratko, vendar tožeča stranka v njem navaja dva jasno opredeljiva dela, od katerih se eden nanaša na posledice domnevne neveljavnost odločbe z dne 19. julija 2006 za zakonitost izpodbijanega sklepa (glej točko 271 tožbe), drugi pa na odsotnost obrazložitve navedenega sklepa (točka 272 tožbe ter točki 73 in 74 replike). Ugotoviti je torej treba, da je ta tožbeni razlog dopusten.
38 Zato je treba po vrsti preučiti oba dela šestega tožbenega razloga.
Prvi del šestega tožbenega razloga: kršitev postopka, ki se nanaša na neveljavnost odločbe z dne 19. julija 2006
39 Tožeča stranka je trdila, da „je [bilo] končno odločitev v skladu s členom 108(2) PDEU mogoče zakonito sprejeti, le če je odločitev o začetku formalne kontradiktorne preiskave veljavna“, in da bi, „če bi bila odločitev o začetku razveljavljena, ta razveljavitev učinkovala tudi na izpodbijani sklep, katerega bistvena postopkovna zahteva ne bi bila več izpolnjena“.
40 Vendar je tožeča stranka, ko je bila pozvana, da naj opredeli, kakšne so po njenem mnenju posledice zgoraj navedene sodbe z dne 25. marca 2009 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji, ki je bila potrjena z zgoraj navedeno sodbo z dne 21. julija 2011 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji, s katero je bila ugotovljena polna zakonitost odločbe z dne 19. julija 2006, na obravnavi pojasnila, da umika prvi del šestega tožbenega razloga, kar je bilo zapisano v zapisnik obravnave.
Drugi del šestega tožbenega razloga: kršitev obveznosti obrazložitve
41 Tožeča stranka z drugim delom šestega tožbenega razloga zatrjuje kršitev obveznosti obrazložitve. V zvezi s tem navaja, da „je [izpodbijani] sklep resno in večkrat pomanjkljivo obrazložen na bistvenih mestih“ (točka 272 tožbe), in napotuje na „obrazložitve prvih štirih tožbenih razlogov“ (ista točka tožbe).
42 Najprej je treba zavrniti ugovor nedopustnosti Komisije o drugem delu tega tožbenega razloga, in sicer glede tega, da se trditve tožeče stranke nanašajo le na upoštevnost razlogov, ne pa na zadostnost obrazložitve. Prvič, vprašanje obveznosti obrazložitve je obravnavano v točkah od 69 do 74, 78 in 79 tožbe, ki se nanašajo na odsotnost gospodarske presoje, ki bi omogočala dokazovanje prednosti, odobrene tožeči stranki.
43 Drugič in zlasti, replika je glede tega natančnejša, saj so v njej v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve navedeni odsotnost gospodarske analize, ki bi omogočala dokazovanje prednosti, odobrene tožeči stranki, nenavajanje tržne cene ter neupoštevanje regionalnega razvoja in razlogov, ki so privedli do zavrženja Virtual Power Plant (v nadaljevanju: program VPP). Poleg tega je, glede na to, da je tožbeni razlog kršitve obveznosti obrazložitve absolutna procesna predpostavka (sodbi Sodišča z dne 1. julija 1986 v zadevi Usinor proti Komisiji, 185/85, Recueil, str. 2079, točka 19, in z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 67), ta dopusten tudi, če je prvič naveden v repliki (sodba Sodišča z dne 20. februarja 1997 v zadevi Komisija proti Daffix, C‑166/95 P, Recueil, str. I‑983, točki 21 in 25, in sodba Splošnega sodišča z dne 6. julija 2011 v zadevi i-content proti UUNT (BETWIN), T‑258/09, ZOdl., str. II‑3797, točka 47). Tako je še toliko bolj, če je tožbeni razlog v tožbi sicer naveden, vendar ne dovolj natančno, na stopnji replike pa je razširjen.
44 Zato je treba po eni strani tožbo razlagati z vidika replike, po drugi pa ugotoviti, da tožeča stranka v okviru šestega tožbenega razloga Komisiji ne očita neupoštevanja zgoraj navedenih elementov, temveč to, da jih v izpodbijanem sklepu ni navedla. Tako je drugi del šestega tožbenega razloga dopusten.
45 Najprej je treba preučiti samo napotitev na tožbene razloge v zvezi z vsebino, in sicer glede na tožbene razloge od drugega do četrtega, nato pa očitke, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi (v okviru prvega tožbenega razloga, na katerega se šesti tožbeni razlog sklicuje), in dopolnila v repliki.
46 V zvezi z najprej navedenim je treba spomniti, da tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 253 ES, ki se je takrat uporabljal in ki zadeva neobstoj ali nezadostnost obrazložitve, v skladu s sodno prakso pomeni bistveno kršitev postopka v smislu člena 230 ES (zgoraj navedena sodba Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 67, in sodba Splošnega sodišča z dne 13. januarja 2004 v zadevi Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji, T‑158/99, Recueil, str. II‑1, točka 97). Drugače pa je pri očitkih, ki se strogo gledano ne nanašajo na neobstoj ali nezadostnost obrazložitve, temveč dejansko sovpadajo z očitkom v zvezi z utemeljenostjo izpodbijanega sklepa in s tem materialno zakonitostjo tega akta (zgoraj navedena sodba Splošnega sodišča Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji, točka 97, in sodba Splošnega sodišča z dne 14. januarja 2009 v zadevi Kronoply proti Komisiji, T‑162/06, ZOdl., str. II‑1, točka 23). Take očitke je mogoče v okviru takega tožbenega razloga zgolj zavrniti (zgoraj navedena sodba Splošnega sodišča Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji, točki 97 in 98, in sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2012 v zadevi Italija proti Komisiji, T‑257/10, točka 53).
47 V zvezi z dalje navedenim je treba spomniti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati tisto, na čemer temeljijo ugotovitve institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor.
48 Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine zadeve. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vsa upoštevna dejstva in dokazi, če se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, ne nanaša le na besedilo tega člena, ampak tudi na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, Komisija ni dolžna oblikovati stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe, temveč zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene za sklep (sodba Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Delacre in drugi proti Komisiji, C‑350/88, Recueil, str. I‑395, točka 16; sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T‑198/01, ZOdl., str. II‑2717, točki 59 in 60, in z dne 28. marca 2012 v zadevi Ryanair proti Komisiji, T‑123/09, točka 178).
49 Glede na zgoraj navedeno je treba preveriti, ali je Komisija izpodbijani sklep zadostno obrazložila, prvič, v zvezi z gospodarsko analizo, na podlagi katere je ugotovila, da je bila tožeči stranki odobrena ugodnost, drugič, v zvezi s tem, kakšna bi morala biti tržna cena, tretjič, v zvezi s tem, ali je preučila, ali bi se lahko pomoč sprejela v okviru regionalnega razvoja, in četrtič, v zvezi z razlogi, ki so jo privedli do zavrnitve programa VPP.
50 Tako je, prvič, v zvezi z gospodarsko analizo, na podlagi katere je Komisija ugotovila, da je bila tožeči stranki odobrena ugodnost, iz preizkusa izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija najprej navedla gospodarski okvir, v katerem je bila izdana odločba Alumix (točke od 33 do 38 obrazložitve izpodbijanega sklepa), nato je opozorila na pomembne spremembe italijanskega trga električne energije (točke od 39 do 43 obrazložitve izpodbijanega sklepa), nazadnje pa je celotno poglavje (poglavje 6.2.1 izpodbijanega sklepa, naslovljeno „Obstoj prednosti“) namenila analizi trga, na katerem je tožeča stranka delovala (točke od 145 do158 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ob opozorilu, da odločbe Alumix, ki je bila sprejeta za monopolno okolje, ni bilo mogoče prenesti na liberaliziran trg električne energije (točka 150 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je Komisija med drugim v skladu z zgoraj navedeno sodbo z dne 21. julija 2011 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji (točka 71) poudarila, da se morajo upoštevati „pogoji, ki prevladujejo na dejanskih zadevnih trgih“ (točka 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Podrobno je navedla tudi posebne značilnosti trga na Sardiniji (točke 155 in od 226 do 231 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
51 Drugič, v zvezi s tržno ceno je Komisija navedla, da je bila cena, ki jo je pridobila tožeča stranka, zaradi poseganja italijanske države nižja od cene, ki bi jo tožeča stranka lahko dosegla pod dejanskimi tržnimi pogoji, saj če bi to ceno lahko dosegla neposredno pri enem od dobaviteljev električne energije v zadevnih regijah, navedeno poseganje ne bi bilo potrebno (točka 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V točkah od 146 do 152 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedla razloge, zaradi katerih je menila, da je treba izračun tržne cene, ki ga je opravila tožeča stranka, zavrniti, pri čemer je med drugim v točkah 153 in 154 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je navedeni izračun napačen, saj ustreza mejnim proizvodnim stroškom elektrarn z osnovno obremenitvijo, to je najcenejših elektrarn. Vendar je Komisija poudarila, da bi bilo mogoče te cene pridobiti na trgu le v času manjše porabe, tožeča stranka pa je električno energijo porabljala 24 ur na dan, in ne le v času manjše porabe. Komisija je nazadnje pojasnila tržno ceno na Sardiniji (točka 230 obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer je navedla, da cena, ki jo je tožeča stranka pridobila, ne izpolnjuje meril iz odločbe Alumix, tudi če bi se ta uporabljala v obravnavani zadevi (točka 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
52 Tretjič, v zvezi z upravičenostjo pomoči za regionalni razvoj je iz besedila točk od 60 do 67 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, to možnost z vidika smernic o nacionalni regionalni pomoči preverila (točka 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer je ugotovila, da Benečija ne spada med upravičene regije (točka 61 obrazložitve izpodbijanega sklepa), s čimer je bila ena od tovarn tožeče stranke izključena. Glede druge tovarne, ki je na Sardiniji, je Komisija ugotovila, da je bila ta regija upravičena do 31. decembra 2006 (točka 62 obrazložitve izpodbijanega sklepa), vendar na podlagi Smernic o državni regionalni pomoči za 2007–2013 (UL 2006, C 54, str. 13) to ni več, tožeča stranka pa je lahko izkoristila dveletno prehodno obdobje za „linearno postopno opuščanje obstoječih shem pomoči za tekoče poslovanje“ (točka 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato je raziskala, ali je bila pomoč potrebna (točka 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in sorazmerna z regionalnimi ovirami (točka 64 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ter ugotovila, da ni bila. Prav tako je ugotovila, da se pomoč dejansko ni postopno zmanjševala (točka 65 obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer je skupaj ocenila, da „uvedb[a] nove pomoči za tekoče poslovanje za nekaj mesecev“ z načrtovanim „postopnim opuščanjem“ zlasti „ob upoštevanju izraženih pomislekov in izkrivljenosti pomoči“ ni primerna (točka 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nazadnje je Komisija „izrazila pomisleke“ v zvezi z možnostjo odobritve odobrene cene za tožečo stranko „v obliki regionalne pomoči ali na podlagi katerih koli drugih razlogov“ (točka 67 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
53 Poleg tega je v izpodbijanem sklepu celoten odlomek (točka 6.5.1, naslovljena „Združljivost s smernicami o nacionalni regionalni pomoči (Sardinija)“, ki v dvajsetih točkah povzema stališče Komisije o tem vprašanju (točke od 220 do 240 obrazložitve izpodbijanega sklepa), zlasti v zvezi z vprašanjem „[p]rispev[ka] k regionalnemu razvoju“ (točka 6.5.1.2 in točke od 232 do 237 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
54 Četrtič, v zvezi s programom VPP je treba navesti, da je ta v izpodbijanem sklepu prav tako večkrat omenjen. Komisija je ta program v postopku spora večkrat navajala, pri čemer je omenjala „zamisel“ navedenega programa (točka 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa), z Italijansko republiko pa si je v zvezi s tem tudi izmenjala dopise (točke od 18 do 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Navedeni so tudi sestanki s to državo članico (iste točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zlasti pa je v izpodbijanem sklepu temu vprašanju namenjen celoten odlomek (točka 6.5.3, naslovljena „Predlog o virtualni elektrarni (Sardinija)“), ki je razdeljen na dva dela, pri čemer se prvi nanaša na „[o]pis italijanske virtualne elektrarne“ (točka 6.5.3.1 izpodbijanega sklepa), drugi pa na „[z]družljivost cene na podlagi virtualne elektrarne“ (točka 6.5.3.2 izpodbijanega sklepa). V tem odlomku (točke od 246 do 259 obrazložitve izpodbijanega sklepa) so podrobne informacije o programu VPP in razlogih, iz katerih je Komisija „sklenila, da v tem primeru virtualna elektrarna ne more biti zadostna podlaga, da bi bila pomoč združljiva v prehodnem obdobju po vzpostavitvi virtualne elektrarne in še manj v obdobju pred vzpostavitvijo virtualne elektrarne“ (točka 253 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
55 Zato je glede štirih točk, ki jih izrecno poudarja tožeča stranka, izpodbijani sklep podrobno in utemeljeno obrazložen in s tega vidika nikakor ni pomanjkljiv, pri čemer tožeči stranki omogoča, da se seznani z razlogi za sprejeti ukrep, sodišču Evropske unije pa, da opravi nadzor.
56 Iz tega sledi, da je treba drugi del šestega tožbenega razloga zavrniti, kar glede na umik prvega dela tega tožbenega razloga pomeni, da je treba zavrniti šesti tožbeni razlog.
57 Na tem mestu je treba preučiti peti tožbeni razlog tožeče stranke, saj bo Splošno sodišče na podlagi te preučitve opredelilo obseg odločbe Alumix.
Peti tožbeni razlog: kršitev načela varstva zaupanja v pravo
58 Tožeča stranka trdi, da je Komisija s sprejetjem izpodbijanega sklepa kršila načelo varstva zaupanja v pravo. Treba je poudariti, kot je priznala tudi tožeča stranka, da je nekatere trditve v okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka „že predložila Splošnemu sodišču v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe [z dne 19. julija 2006]“ (točka 225 tožbe) in da „takrat niso bile sprejete“ (ista točka tožbe). Tožeča stranka predlaga, naj se ponovno preučijo, zlasti zaradi širšega obsega teh trditev in tega, da izpodbijani sklep ni iste narave kot odločba z dne 19. julija 2006. Torej je treba na vseh pet delov petega tožbenega razloga – ki se nanašajo, prvič, na legitimno pričakovanje, ki sta ga lahko imeli Italijanska republika in tožeča stranka, da zadevna pomoč ni bila nova, temveč je že obstajala, zaradi stalnosti njenih učinkov na tožečo stranko, zaradi česar naj bi izpodbijani sklep torej kršil člen 88 ES (člen 108 PDEU, ki ga je tožeča stranka navedla, se ratione temporis ne uporablja); drugič, na legitimno pričakovanje zaradi tega, ker se Komisija, ki je bila po navedbah tožeče stranke obveščena o spremembi zakonodaje po roku iz uredbe iz leta 1995, ni odzvala na sprejetje novih določb italijanskega prava, zaradi česar je tožeča stranka domnevala, da je treba pomoč obravnavati kot obstoječo; tretjič, na neomejeno časovno veljavo odločbe Alumix; četrtič, na posebno legitimno pričakovanje, ki je nastalo, ker se za cene iz uredbe iz leta 1995 ni štelo, da so državna pomoč; in petič, na potrditev legitimnega pričakovanja tožeče stranke, izraženega zlasti v dopisu z dne 19. januarja 2007, z ravnanjem Komisije med formalnim postopkom preiskave – odgovoriti ob upoštevanju sodnega odgovora Splošnega sodišča in nato Sodišča, vendar ne omejeno nanju.
59 Pred preučitvijo tega tožbenega razloga in njegovih delov je treba spomniti, kaj zajema načelo varstva zaupanja v pravo in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da bi se uporabljalo.
60 Kot temeljno načelo prava Unije (sodba Sodišča z dne 14. oktobra 1999 v zadevi Atlanta proti Evropski skupnosti, C‑104/97 P, Recueil, str. I‑6983, točka 52) načelo varstva zaupanja v pravo vsem gospodarskim subjektom, ki jim je katera od institucij vzbudila utemeljena pričakovanja, omogoča, da se nanje sklicujejo (sodbi Sodišča z dne 11. marca 1987 v zadevi Van den Bergh en Jurgens in Van Dijk Foods Products (Lopik) proti EGS, 265/85, Recueil, str. 1155, točka 44, in z dne 24. marca 2011 v zadevi ISD Polska in drugi proti Komisiji, C‑369/09 P, ZOdl., str. I‑2011, točka 123; sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2012 v zadevi Producteurs de légumes de France proti Komisiji, T‑328/09, točka 18). Vendar če lahko razumen in preudaren gospodarski subjekt predvidi sprejetje ukrepa Unije, ki lahko vpliva na njegove interese, se ob sprejetju ukrepa na to načelo ne more sklicevati (sodba Sodišča z dne 1. februarja 1978 v zadevi Lührs, 78/77, Recueil, str. 169, točka 6, in zgoraj navedena sodba Alcoa Trasformazioni proti Komisiji z dne 25. marca 2009 točka 102). Za uveljavljanje pravice do sklicevanja na zaupanje v pravo morajo biti hkrati izpolnjeni trije pogoji. Prvič, uprava Unije mora upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo legitimna pričakovanja. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi predpisi (glej zgoraj navedeno sodbo Producteurs de légumes de France proti Komisiji, točka 19 in navedena sodna praksa).
61 Natančneje, v zvezi z uporabo tega načela na področju državnih pomoči je treba navesti, da lahko podjetja, ki so prejela pomoč, ob upoštevanju temeljne vloge obveznosti priglasitve za zagotovitev učinkovitosti nadzora Komisije nad državnimi pomočmi – ki je nujen – načeloma legitimno pričakujejo, da je bila navedena pomoč zakonita, samo če je bila dodeljena v skladu s postopkom iz člena 88 ES, preudaren gospodarski subjekt pa mora biti običajno sposoben ugotoviti, ali se je ravnalo v skladu z navedenim postopkom. Zlasti če je bil ukrep pomoči izveden brez predhodne priglasitve Komisiji in je torej v skladu s členom 88(3) ES nezakonit, prejemnik pomoči ne more imeti legitimnih pričakovanj glede pravilnosti dodelitve pomoči (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Producteurs de légumes de France proti Komisiji, točki 20 in 21 in navedena sodna praksa), razen v izjemnih okoliščinah (sodba Splošnega sodišča z dne 30. novembra 2009 v združenih zadevah Francija in France Télécom proti Komisiji, T‑427/04 in T‑17/05, ZOdl., str. II‑4315, točka 263).
62 Glede na navedeno je treba preučiti tretji, drugi, četrti, peti in prvi del tega tožbenega razloga v tem vrstnem redu.
Tretji del petega tožbenega razloga: neomejena časovna veljava odločbe Alumix
63 Ker je Komisija z odločbo Alumix odločala o združljivosti pomoči s pravom Skupnosti, uvedene z uredbo iz leta 1995, ki je izrecno prenehala veljati 31. decembra 2005, njena odločba ne more časovno učinkovati dlje od ukrepa, ki je predmet te odločbe. Kot pravilno poudarja Komisija v odgovoru na tožbo, je tako sklepanje že navedeno v zgoraj navedeni sodbi z dne 25. marca 2009 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji (točki 105 in 106). To sodbo je potrdilo Sodišče, ki je razsodilo, da tožeča stranka na podlagi ugotovitev Komisije v odločbi Alumix ne more upravičeno meniti, da se ugotovitve iz te odločbe raztezajo na ceno, obravnavano v odločbi z dne 19. julija 2006 (zgoraj navedena sodba Alcoa Trasformazioni proti Komisiji z dne 21. julija 2011, točka 134) in da je Splošno sodišče torej pravilno navedlo, da odločba Alumix pri tožeči stranki ni mogla ustvariti legitimnega pričakovanja, da bodo ugotovitve iz odločbe Alumix še naprej veljale (zgoraj navedena sodba Alcoa Trasformazioni proti Komisiji z dne 21. julija 2011, točka 135).
64 Tretji del petega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.
Drugi del petega tožbenega razloga: legitimno pričakovanje, nastalo zaradi odsotnosti odziva Komisije od sprejetja novih določb italijanskega prava
65 Opozoriti je treba, da je odločba Alumix po eni strani veljala samo za čas trajanja pomoči, uvedene z uredbo iz leta 1995, in da odsotnosti odziva Komisije po drugi še ni mogoče razlagati tako, da bi zaradi nje lahko nastalo legitimno pričakovanje tožeče stranke.
66 Najprej je treba namreč opozoriti, da razlogovanje tožeče stranke temelji na napačni predpostavki, saj trdi, da so bile sporne določbe Komisiji znane, v obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, ali ji jih je Italijanska republika priglasila. V zvezi z uredbo iz leta 2004 je iz izpodbijanega sklepa (točke od 1 do 3 obrazložitve tega sklepa) razvidno, da je država članica te informacije predložila na pobudo Komisije, ki se je o tem seznanila iz raznih člankov iz tiska. V zvezi z zakonom iz leta 2005 je tudi iz dokumentov v spisu razvidno, kot je bilo potrjeno na obravnavi, da člen 11(11) navedenega zakona v nasprotju s členom 11(12) tega zakona Komisiji ni bil priglašen, kot je sicer že razsodilo Sodišče (zgoraj navedena sodba Alcoa Trasformazioni proti Komisiji z dne 21. julija 2011, točka 16). Zato je treba uporabiti sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 61, v skladu s katero prejemnik pomoči ne more imeti legitimnih pričakovanj glede pravilnosti dodelitve pomoči, če je bila ta izvedena brez predhodne priglasitve Komisiji.
67 Prav tako je brez učinka zatrjevati nedejavnost Komisije, saj so ji bile zadevne informacije predložene v okviru postopkov, ki jih je vodila. V teh okoliščinah iz pasivnosti Komisije po priglasitvi ni moglo nastati nobeno legitimno pričakovanje, saj nista bili dokazani niti pasivnost niti priglasitev.
68 Dalje, ni mogoče oporekati temu, da v obravnavani zadevi ni nikakršnih natančnih, brezpogojnih in skladnih zagotovil.
69 Zato je treba zavrniti tudi drugi del petega tožbenega razloga.
Četrti del petega tožbenega razloga: legitimno pričakovanje, ki je nastalo, ker se za cene iz uredbe iz leta 1995 ni štelo, da so državna pomoč
70 Iz navedenega v okviru preučitve tretjega dela petega tožbenega razloga izhaja, da je mogoče za časovno omejeno uredbo iz leta 1995 s prenehanjem veljavnosti 31. decembra 2005, ki je bila predmet odločbe Alumix, le v zadevnem obdobju šteti, da ni državna pomoč. Kot je odločilo Sodišče o analizi, ki jo je o tem vprašanju opravilo Splošno sodišče (zgoraj navedena sodba Alcoa Trasformazioni proti Komisiji z dne 21. julija 2011, točka 135), tožeča stranka ni mogla imeti legitimnega pričakovanja, da bodo ugotovitve iz odločbe Alumix še naprej veljale.
71 Zato je treba četrti del petega tožbenega razloga zavrniti.
Prvi del petega tožbenega razloga: legitimno pričakovanje, nastalo, ker je zadevna pomoč že obstajala zaradi stalnosti njenih učinkov na tožečo stranko
72 Iz sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 60 in 61, izhaja, da se lahko gospodarski subjekt sklicuje na kršitev načela varstva zaupanja v pravo, le če je bil ustrezno razumen, preudaren in skrben. V teh okoliščinah bi morala tožeča stranka po eni strani paziti na to, da je bila ugodnejša cena, ki jo je imela v skladu z uredbo 1995 in že pomeni odstopanje od običajne cene, predvidena za obdobje desetih let ter da ni imela nikakršnih zagotovil, da se bo njena veljavnost podaljšala. Po drugi strani pa ni mogla prezreti mehanizma za določanje ugodnejše cene, ki ga je sprva uporabljala, niti zato ni mogla prezreti tega, da se je ta mehanizem večkrat spremenil, o teh spremembah pa Komisija še ni sprejela stališča. Poleg tega je prav zaradi teh sprememb napačno zatrjevati stalne učinke ugodnejše cene iz uredbe iz leta 1995, saj se je ta cena večkrat spremenila, zlasti ob letnih prilagoditvah cene, omejenih na 4 % in uvedenih na podlagi zakona iz leta 2005, kakor ga razlaga AEEG (glej točko 6 zgoraj ter točki 49 in 50 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
73 Ob upoštevanju vsega navedenega tožeča stranka kot ustrezno razumen, preudaren in skrben gospodarski subjekt ni mogla opreti legitimnega pričakovanja na to, da bo prvotna cena trajna in da bo štela za obstoječo pomoč, zlasti ker se je od odločbe Alumix bistveno spremenila, in to tudi če bi bila še naprej upravičena do ugodnejše cene.
74 Zato je treba prvi del petega tožbenega razloga zavrniti.
Peti del petega tožbenega razloga: potrditev legitimnega pričakovanja tožeče stranke, izraženega zlasti v dopisu z dne 19. januarja 2007, z ravnanjem Komisije med formalnim postopkom preiskave
75 To, da je Komisija z dopisom z dne 19. januarja 2007 začela pogovore z Italijansko republiko (in ne s tožečo stranko) o programu VPP (točke od 18 do 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ni bilo le brez vpliva na naravo obstoječe pomoči, za kakršno je tožeča stranka želela, da bi se ukrepi, uvedeni s spornimi določbami italijanskega prava, šteli, in tako na legitimno pričakovanje, ki ga je tožeča stranka po njenem – napačnem – mnenju imela zaradi ugotovitev Komisije iz odločbe Alumix, temveč še zlasti ni moglo, zato ker se je z dopisom začel pogovor o možnosti sprejetja prehodnih ukrepov, po definiciji, pomeniti natančnih, brezpogojnih in skladnih zagotovil.
76 Iz tega sledi, da je treba peti del petega tožbenega razloga – in zato tudi peti tožbeni razlog v celoti – zavrniti.
77 Ostali štirje tožbeni razlogi bodo preučeni v vrstnem redu, v katerem jih je tožeča stranka navedla v pisanjih.
Prvi tožbeni razlog: nezakonita opredelitev kot državna pomoč kljub neobstoju prednosti, odobrene tožeči stranki
78 Prvi tožbeni razlog, s katerim tožeča stranka zatrjuje kršitev člena 107 PDEU (dejansko člena 87 ES, ki se uporablja ratione temporis), ima več delov, pri čemer se prvi nanaša na intenzivnost sodnega nadzora v zadevah v zvezi z državnimi pomočmi in obveznost obrazložitve, ki jo ima na tem področju Komisija. V zvezi z zadnjenavedenim vprašanjem je bilo v okviru preučitve drugega dela šestega tožbenega razloga razsojeno, da izpodbijani sklep izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz člena 253 ES. V okviru splošnih pomislekov glede sodnega nadzora sodišč Unije na področju državnih pomoči pa niso navedeni nobeni konkretni očitki o nezakonitosti izpodbijanega sklepa, zato jih je treba kot brezpredmetne zavrniti.
79 Prvi tožbeni razlog dejansko povzema tri trditve: Komisija bi morala ugotoviti, da se merila iz odločbe Alumix uporabljajo, zaradi česar bi morala v izpodbijanem sklepu ugotoviti enako kot v odločbi Alumix, in sicer, da ne gre za državno pomoč (točki D in E prvega tožbenega razloga); morala bi izvesti gospodarsko analizo, da bi ugotovila, ali je bila tožeči stranki odobrena ugodnost (točka B prvega tožbenega razloga); to naj bi vsekakor pomenilo, da je Komisija kot okvir za svoje razlogovanje sprejela normalno delovanje trga (točka C prvega tožbenega razloga).
80 Te tri točke je treba obravnavati v tem zaporedju.
81 Glede očitka, da je Komisija menila, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti meril iz odločbe Alumix, je treba pojasniti, da pri tem ne gre za vprašanje časovne veljavnosti te odločbe, na katero je bilo odgovorjeno v okviru preučitve petega tožbenega razloga, temveč za vprašanje gospodarskih in pravnih sprememb, ki so od takrat nastale in ki onemogočajo ponovno podobno odločitev. Kot pa pravilno navaja Komisija, „si je težko predstavljati večjo spremembo, kot je prehod s cene, ki jo zaračunava dobavitelj, na državno subvencionirane cene“ (točka 54 odgovora na tožbo).
82 Medtem ko je v prvem primeru lahko cena, odobrena tožeči stranki, ustrezala popustu dobavitelja – celo v okoliščinah monopola (v obravnavani zadevi družba ENEL) – eni od največjih strank (glej v zvezi s tem točki 36 in 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa), pa ukrepi, ki so predmet izpodbijanega sklepa, zajemajo znižanje cen, ki so ga določili italijanski organi in se financira z dajatvijo, ki omogoča, da se tožeči stranki povrne razlika med ceno, ki se običajno zaračunava podjetjem, in ugodnejšo ceno, ki ji je bila priznana. Ker pa iz narave tako vzpostavljene ugodnejše cene izhaja, da je izravnalni sklad tožeči stranki povrnil razliko med ceno električne energije, ki jo je tovarnama zaračunavala družba ENEL, in ceno iz uredbe iz leta 1995 z javnimi sredstvi, že zgolj to zadostuje za ugotovitev, da tovarni tožeče stranke nista plačevali celotne cene, ki bi ju običajno bremenila (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Alcoa Trasformazioni proti Komisiji z dne 25. marca 2009, točka 68, in zgoraj navedeno sodbo Alcoa Trasformazioni proti Komisiji z dne 21. julija 2011, točka 83).
83 Komisija zato s tem, da je menila, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti meril iz odločbe Alumix, ni napačno uporabila prava.
84 V zvezi z drugim očitkom je treba poudariti, da je, kot je bilo navedeno v okviru preučitve drugega dela šestega tožbenega razloga, Komisija predložila številne gospodarske podatke o spremembah na trgu (konec monopola) in posebnostih tovarn tožeče stranke (na primer analiza trga električne energije na Sardiniji). Tako je Komisija ravnala v skladu s členom 87 ES, ki zahteva, da Komisija dokaže, da je bila podjetju, ki je prejelo pomoč, dana gospodarska prednost (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 6. marca 2003 v združenih zadevah Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen proti Komisiji, T‑228/99 in T‑233/99, Recueil, str. II‑435, točki 251 in 257, in z dne 3. marca 2010 v zadevi Bundesverband deutscher Banken proti Komisiji, T‑163/05, ZOdl., str. II‑387, točka 98). Komisiji pa ni bilo treba navesti drugih trditev, saj je bil obstoj ugodnosti, odobrene tožeči stranki, razviden iz opisa vzpostavljenega mehanizma. Pri kompenzacijskem mehanizmu, ki se financira z drugo dajatvijo in je namenjen oprostitvi ene stranke plačila dela stroškov električne energije, potrebnih za proizvodnjo proizvodov, ki jih ta stranka prodaja v Uniji, kompleksna gospodarska presoja, ki jo je treba opraviti na primer pri uporabi merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, nikakor ni potrebna. Komisiji zato ni bila treba izvesti natančnejše gospodarske analize od tiste iz izpodbijane odločbe.
85 Glede tretje trditve tožeče stranke, da bi morala Komisija razlogovati v okviru običajnega in ne obstoječega trga, zadošča opozoriti, da je treba državno pomoč, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, presojati ne glede na cilje, na primer postavljene za reševanje nepopolne konkurenčnosti trga (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑372/97, Recueil, str. I‑3679, točka 67 in navedena sodna praksa).
86 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: nezakonitost, nastala z neugotovitvijo zneska pomoči
87 Na tem mestu je treba spomniti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu, prvič, sporno pomoč razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom, in drugič, naložila njeno delno vračilo. Vprašanje določitve zneska pomoči se postavlja v zvezi z drugonavedenim.
88 V skladu z ustaljeno sodno prakso nobena določba prava Unije od Komisije ne zahteva, da pri odrejanju vračila pomoči, razglašene za nezdružljivo z notranjim trgom, določi natančen znesek pomoči, ki ga je treba vrniti. Zadostuje, da so v sklepu Komisije podatki, ki njegovemu naslovniku omogočajo, da ta znesek določi sam in brez pretiranih težav (sodbi Sodišča z dne 12. oktobra 2000 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑480/98, Recueil, str. I‑8717, točka 25, in z dne 18. oktobra 2007 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑441/06, ZOdl., str. I‑8887, točka 29; sodba Splošnega sodišča z dne 15. junija 2010 v zadevi Mediaset proti Komisiji, T‑177/07, ZOdl., str. II‑2341, točka 181).
89 Izpodbijani sklep te zahteve izpolnjuje, saj – kakor je med drugim navedeno v zgoraj navedenem sklepu z dne 9. julija 2010 v zadevi Alcoa Trasformazioni proti Komisiji (točka 11) – ne da bi bil v njem naveden točen znesek, določa metodo, v skladu s katero je treba znesek pomoči za vračilo izračunati. Ta znesek je razlika med pogodbeno ceno in ugodnejšo ceno, kar ustreza nadomestilu, ki ga je tožeča stranka dobivala v zadevnem obdobju (točka 285 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Člen 1 izpodbijanega sklepa se izrecno sklicuje na to točko obrazložitve. Člen 2 navedenega sklepa določa, da se k temu znesku prištejejo obresti in določa, kako se jih izračuna. Iz preučitve tega člena nazadnje sledi, da se je Komisija glede tovarne s sedežem na Sardiniji odpovedala vračilu pomoči za obdobje od 19. januarja 2007 do 19. novembra 2009.
90 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Tretji tožbeni razlog: primarno, napačna opredelitev kot pomoč za tekoče poslovanje in, podredno, upravičenost take pomoči na podlagi Smernic o državni regionalni pomoči
91 Takoj je treba opozoriti na omejitev tretjega tožbenega razloga tožeče stranke, ki se nanaša le na tovarno na Sardiniji, saj Benečija ni regija, ki bi bila upravičena do državne regionalne pomoči na podlagi člena 87(3)(a) ES. Komisija v izpodbijanem sklepu (točka 240 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in odgovoru na tožbo navaja, da je Sardinija prenehala biti upravičena regija konec leta 2006. Zato je treba ta dela tretjega tožbenega razloga preučiti le v delu, v katerem se nanašata na nezakonitost pomoči v obdobju pred tem datumom, in to zgolj za tovarno na Sardiniji.
Primarno, napačna opredelitev zadevne pomoči kot pomoč za tekoče poslovanje
92 Tožeča stranka v okviru izpodbijanja analize Komisije, da zadevna pomoč ni združljiva s skupnim trgom, trdi, da ni šlo za pomoč za tekoče poslovanje, ki je načeloma izključena s področja uporabe smernic o državni regionalni pomoči (točke od 4.15 do 4.17 Smernic). Opira se zlasti na začasnost in na v bistvu regionalne namene zadevnega ukrepa. Vendar ta trditev ni prepričljiva. Na eni strani je bila namreč tožeči stranki odobrena ugodnejša cena v obdobju 15 let (od začetka veljavnosti uredbe iz leta 1995 do vročitve izpodbijanega sklepa, in zlasti člena 4 tega sklepa, v skladu s katerim je morala Italijanska republika preklicati vsa prihodnja plačila zadevne pomoči). Po drugi strani je ugodnejša cena poleg Sardinije zadevala tudi Benečijo. Vsekakor so – kot izhaja iz ustaljene sodne prakse – pomoči, ki naj bi podjetju omogočile zmanjšanje stroškov, ki ga sicer bremenijo v okviru izvajanja tekočih poslov ali splošnih dejavnosti, pomoči za tekoče poslovanje (sodbi Sodišča z dne 19. septembra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑156/98, Recueil, str. I‑6857, točka 30, in z dne 21. julija 2011 v zadevi Freistaat Sachsen in Land Sachsen-Anhalt proti Komisiji, C‑459/10 P, ZOdl., str. I‑6857, točka 34; zgoraj navedena sodba Kronoply proti Komisiji, točka 75). Zato je bila zadevna pomoč, ki je tožeči stranki omogočila zmanjšanje stroškov, povezanih z njeno porabo električne energije, ki po definiciji spada med opravljanje tekočih poslov, prav tako pomoč za tekoče poslovanje. To je še toliko bolj očitno, saj se za postopek proizvodnje aluminija porabi veliko električne energije (točka 74 obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato je bil nakup električne energije za delovanje tožeče stranke bistven.
93 Prvi del tretjega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.
Podredno, upravičenost zadevne pomoči na podlagi Smernic o državni regionalni pomoči
94 Tudi v primeru pomoči za tekoče poslovanje je bilo v izjemnih okoliščinah mogoče odobriti pomoč za regije, upravičene na podlagi člena 87(3) Pogodbe ES, če je bila taka pomoč upravičena s prispevkom k regionalnemu razvoju in po svoji naravi ter je bila njena raven sorazmerna z ovirami, ki naj bi jih blažila. Taka pomoč je morala biti časovno omejena in se postopoma zmanjševati. Tožeča stranka podredno trdi, da bi morala Komisija glede njene tovarne na Sardiniji priznati upravičenosti pomoči na tej podlagi. Te trditve ni mogoče sprejeti.
95 Najprej – kar že zadostuje za to, da Komisija te pomoči ni štela za pomoč, upravičeno v skladu s Smernicami o državni regionalni pomoči – zadevna pomoč se ni postopno zmanjševala (točki 65 in 239 obrazložitve izpodbijanega sklepa), čeprav je bilo povečanje cene omejeno na 4 %. Poudariti je namreč treba, da omejeno povečanje nominalnega zneska ugodnejše cene še ne pomeni znižanja zneska nadomestila upravičencu do te cene, saj je dejanski strošek električne energije za operaterja lahko višji, kot je tisti, ki ga je zaračunal upravičencu do navedene ugodnejše cene, čeprav je ta zvišana za 4 %. Zato se je, kot je pravilno navedla Komisija, ne da bi se njene trditve izpodbijale, ugodnejša cena zmanjševala, le če se je nižala neto povprečna cena v Uniji, v vseh drugih okoliščinah pa se je povečevala.
96 Dalje, Komisija je povsem prepričljivo navedla, zakaj zadevna pomoč ne prispeva k trajnostnemu razvoju regij. Tako je v točkah 235 in 236 obrazložitve izpodbijanega sklepa opozorila, da je tožeča stranka priznala, da tovarna na Sardiniji brez ugodnejše cene ne bi bila ekonomsko vzdržna, dokazala pa je tudi, da bi bila tudi ob upoštevanju prihodnjega vpliva gradnje nove infrastrukture (cevovod in podmorski kabel) na tržno ceno končna cena primerljiva s ceno drugod po Italiji, vendar nikakor ne bi dosegla cene 30 EUR na megavatno uro, ki je „nujna, da bi se zagotovila donosnost […] talilnice“ (točka 235 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tako je bila tovarna tožeče stranke, daleč od tega, da bi zaradi zadevne pomoči postala gonilo prihodnjega razvoja otoka, povsem odvisna od ugodnejše cene.
97 Nazadnje, ker se s smernicami o državni regionalni pomoči za to, da bi bila pomoč upravičena, zahteva, da je sorazmerna z ovirami, ki jih želi ublažiti, je Komisija preučila, ali se ugodnejša cena ujema z opaženo razliko za druge stranke med Sardinijo in italijanskim polotokom. Vendar je ugotovila, da je bilo povračilo tožeči stranki veliko višje od katere koli drugje opažene razlike (točka 238 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V teh okoliščinah tožeča stranka ne more učinkovito trditi, da je bila pomoč sorazmerna in torej upravičena.
98 Ker navedena merila niso bila izpolnjena, je Komisija pravilno ugotovila, da ugodnejša cena na Sardiniji ni bila upravičena na podlagi Smernic o državni regionalni pomoči.
99 Iz tega sledi, da je treba zavrniti tudi drugi del tretjega tožbenega razloga in zato tretji tožbeni razlog v celoti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja in člena 107(3) PDEU v zvezi s programom VPP
100 Tožeča stranka meni, da je Komisija z dopisom z dne 19. januarja 2007 in bolj na splošno s svojim odnosom v zvezi z oceno programa VPP resno ter očitno kršila načelo dobrega upravljanja in člen 107(3) PDEU (dejansko, glede na datum sprejetja izpodbijanega sklepa, člen 87(3) ES.
101 Najprej je treba spomniti, da je med jamstvi, zagotovljenimi s pravnim redom Unije v upravnih postopkih, zlasti načelo dobrega upravljanja, ki zajema obveznost skrbne in nepristranske preučitve vseh upoštevnih elementov posamezne zadeve (sodba Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14, in sodba Splošnega sodišča z dne 23. septembra 2009 v zadevi Estonija proti Komisiji, T‑263/07, ZOdl., str. II‑3463, točka 99).
102 Nato je treba poudariti, da je Komisija v točki 281 obrazložitve izpodbijanega sklepa priznala, da zaradi dolžine pogovorov, začetih v letu 2007 v zvezi s programom VPP, čeprav so bili ti tako dolgi večinoma zaradi zapoznelega odgovora Italijanske republike, „ni bilo mogoče upoštevati načela učinkovitega upravljanja in da so razprave vplivale na ravnanje upravičenca med preiskavo“.
103 Splošno sodišče sicer nikakor ni vezano na oceno Komisije glede njenega lastnega ravnanja in mora izvrševati svoj lastni nadzor nad zakonitostjo izpodbijanega sklepa, vendar pa je v okviru tega nadzora vezano na tožbo in natančen predmet izpodbijanega sklepa.
104 Tako je treba, če bi bila ugotovljena kršitev načela dobrega upravljanja zaradi nepripravljenosti Komisije in njenega prepočasnega preučevanja programa VPP v zvezi s tovarno tožeče stranke na Sardiniji, opozoriti, da je Komisija štela, da „je primerno, da se ne zahteva vračilo pomoči za obrat na Sardiniji za obdobje od datuma pošiljanja dopisa, to je 19. januarja 2007, do datuma [izpodbijanega] sklepa“ (točka 282 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Člen 2(1) izpodbijanega sklepa odraža to analizo. Zato je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja – ker ne more vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa glede vprašanja združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom in ker ne vpliva na znesek pomoči, katere vračilo je Komisija odredila za obdobje po 18. januarju 2007 v zvezi s tovarno na Sardiniji – zavrniti kot delno brezpredmeten.
105 Vendar je iz besedila navedenega tožbenega razloga razvidno, da ga je tožeča stranka umestila v širši okvir oddelka z naslovom „Upravni postopki, ki jih vodi Komisija“, pri čemer med drugim navaja tudi očitke glede:
– vsebine odločbe Alumix, v kateri je Komisija ugotovila, da ukrepi, uvedeni z uredbo iz leta 1995, ne predstavljajo državne pomoči;
– pasivnosti Komisije, potem ko je bila obveščena o spremembah prvotne pomoči;
– tega, da je v zvezi z uredbo iz leta 2004 začela preiskavo v zvezi z novimi upravičenci do ugodnejše cene, ne pa v zvezi z njo;
– sprejetja odločbe z dne 19. julija 2006;
– sprejetja izpodbijane odločbe po opustitvi možnosti, ki jo je predstavljal program VPP.
106 Ti različni elementi, bodisi ločeno ali kot celota, ne morejo pomeniti kršitve načela dobrega upravljanja. Prvič, opozorjeno je bilo na to, da odločba Alumix tožeči stranki ni omogočala, da bi menila, da bo njena uporaba presegala deset let, določenih z uredbo iz leta 1995 za podelitev ugodnejše cene, ki jo je prejela. Drugič, Komisiji ni mogoče očitati, da ni spoštovala načela dobrega upravljanja, če ni mogla dobro upravljati zaradi ravnanja, ki se lahko pripiše izključno tretji osebi. Ni sporno, da Komisija v obravnavani zadevi ni mogla zavzeti stališča, kakor bi ga morala, če bi se postopek za priglasitev državne pomoči spoštoval, ker Italijanska republika nezakonito ni priglasila uredbe iz leta 2004 in člena 11(11) zakona iz leta 2005. Poleg tega, kot je bilo navedeno zgoraj v točkah od 65 do 67, Komisija po sprejetju novih pravil od italijanskih oblasti ni bila pasivna, temveč je te pozvala k predložitvi informacij, za katere je menila, da so potrebne. Tretjič, zakonitost odločbe z dne 19. julija 2006 sta potrdili tako Splošno sodišče kot Sodišče, vključno z delom, katerega posledica je bila ločena obravnava tožene stranke in novih upravičencev do ugodnejše cene, navedenih z uredbo iz leta 2004. Četrtič, v točki 104 zgoraj je bilo opozorjeno, da je Komisija v zvezi z zamudo zaradi začetka razprave o programu VPP in nato opustitve te možnosti menila, da mora to upoštevati, zato se je odrekla izterjavi zneska povezane pomoči, kar gotovo ne more biti primer slabega upravljanja.
107 Nazadnje, glede domnevne kršitve člena 87(3) ES, ki se nanaša na to, da je Komisija opustila oceno učinkov programa VPP na Sardiniji, je treba opozoriti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da navedeni program ni bil zadostna podlaga za združljivost pomoči, tako v prehodnem obdobju po njegovi vzpostavitvi kot, še manj, v obdobju pred vzpostavitvijo (točka 253 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker je namreč Sardinija ob koncu leta 2006 prenehala biti upravičena regija na podlagi te določbe in ker so se pogovori med Komisijo in Italijansko republiko začeli v začetku leta 2007, člen 87(3) ES ni mogel biti kršen, saj se je Komisija odločila, da navedenega programa ne bo upoštevala, predvsem pa, ker je splošno načelo iz člena 87(1) ES to, da so državne pomoči prepovedane, izjeme od tega načela pa je treba razlagati ozko (sodbi Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑277/00, Recueil, str. I‑3925, točka 20, in z dne 23. februarja 2006 v združenih zadevah Atzeni in drugi, C‑346/03 in C‑529/03, ZOdl., str. I‑1875, točka 79; sodba Splošnega sodišča z dne 2. decembra 2008 v združenih zadevah Nuova Agricast in Cofra proti Komisiji, T‑362/05 in T‑363/05, ZOdl., str. II‑297, točka 80).
108 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
109 Ker nobeden od šestih tožbenih razlogov ni bil sprejet, je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
110 Ker je Komisija predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, je treba v skladu s členom 87(2) Poslovnika tožeči stranki naložiti plačilo stroškov, skupaj s stroški, ki so nastali v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe. V skladu s členom 87(4) Italijanska republika, ki je v tem sporu intervenientka, nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba Alcoa Trasformazioni Srl nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
3. Italijanska republika nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. oktobra 2014.
Podpisi