SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 17. oktobra 2007

Zadeva F-63/06

Luigi Mascheroni

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Dolžnost pomoči, ki jo ima uprava – Člen 24 Kadrovskih predpisov – Psihično nadlegovanje s strani nadrejenega – Preiskava IDOC – Člen 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero L. Mascheroni predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe organa za imenovanja, z dne 14. julija 2005 o zavrnitvi njegove prošnje za pomoč z dne 26. marca 2004 zaradi domnevnega nadlegovanja in obrekovanja s strani njegovega nadrejenega V. H.

Odločitev: Tožba se delno zavrne kot očitno neutemeljena in delno zavrže kot očitno nedopustna. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Predmet – Odredba upravi – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

2.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

3.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti

(Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))

1.      Sodišče za uslužbence v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov, ni pristojno za naslovitev odredb institucijam Skupnosti ali za sprejetje načelnih izjav.

(Glej točko 23.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. junij 1994, X proti Komisiji, T‑94/92, RecFP, str. I‑A‑149 in II‑481, točka 33; 2. julij 1997, Chew proti Komisiji, T‑28/96, RecFP, str. I‑A‑165 in II‑497, točka 17; 11. julij 2000, Skrzypek proti Komisiji, T‑134/99, RecFP, str. I‑A‑139 in II‑633, točka 16; 2. marec 2004, Di Marzio proti Komisiji, T‑14/03, RecFP, str. I‑A‑43 in II‑167, točka 63.

2.      Na podlagi obveznosti pomoči iz člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov mora uprava, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju dejstev sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži začetne dokaze o resničnosti tega, da ga je nekdo nadlegoval. Zadevna institucija mora ob takih dejstvih sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti opraviti preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so razlog za pritožbo, in sicer ob sodelovanju vlagatelja pritožbe.

V zvezi s tem dokončno poročilo Preiskovalnega in disciplinskega urada, službe, ki je v Komisiji zadolžena za upravne preiskave, katerih cilj je ugotoviti dejstva, na podlagi katerih bo lahko organ za imenovanja, ob poznavanju stvari odločil o prošnji za pomoč, nikakor ni sprejetje odločitve o prošnji za pomoč, ampak je odgovor na zahtevo za preiskavo dejstev, ki jo je navedeni organ naslovil na urad.

(Glej točke 36, 40 in 41.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točki 15 in 16;

Sodišče prve stopnje: 21. april 1993, Tallarico proti Parlamentu, T‑5/92, Recueil, str. II‑477, točka 31; 5. december 2000, Campogrande proti Komisiji, T‑136/98, RecFP, str. I‑A‑267 in II‑1225, točka 42.

3.      V skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se uporablja za postopek pred Sodiščem za uslužbence v skladu s členom 7(1) Priloge I k temu statutu, in členom 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje mora tožba med drugim obsegati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču za uslužbence pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in dobrega delovanja sodnega sistema je za dopustnost tožbe nujno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji, vsaj dosledno in razumljivo povzeti v besedilu same tožbe.

Tožeča stranka se tako ne more omejiti samo na abstraktno navedbo svojih tožbenih razlogov, zlasti tako, da navede le, da je z izpodbijanim aktom kršena dana določba Kadrovskih predpisov, ne da bi to trditev še bolj podprla s pojasnilom, na kaj se nanaša tožbeni razlog, na katerem temelji tožba.

V zvezi s tem, čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti zajeti v tožbi. Sodišče za uslužbence ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo.

(Glej točke 52, 53, 56 in 57.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. november 1992, Rendo in drugi proti Komisiji, T‑16/91, Recueil, str. II‑2417, točka 130; 16. marec 1993, Blackman proti Parlamentu, združeni zadevi T‑33/89 in T‑74/89, Recueil, str. II‑249, točki 64 in 65; 28. april 1993, De Hoe proti Komisiji, T‑85/92, Recueil, str. II‑523, točka 20; 17. marec 1994, Hoyer proti Komisiji, T‑43/91, RecFP, str. I‑A‑91 in II‑297, točka 22; 21. maj 1999, Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T‑154/98, Recueil, str. II‑1703, točka 49; 15. junij 1999, Ismeri Europa proti Računskemu sodišču, T‑277/97, Recueil, str. II‑1825, točka 29; 8. december 2005, Just proti Komisiji, T‑91/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑395 in II‑1801, točka 35; 8. december 2005, Moren Abat proti Komisiji, T‑92/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑399 in II‑1817, točka 31; 5. december 2006, Angelidis proti Parlamentu, T‑424/04, ZOdl. JU, str. A-2-323 in II-A-2-1649, točke od 39 do 42.