Language of document : ECLI:EU:T:2020:561

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 25. novembra 2020(*)

„Znamka Evropske unije – Mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska unija – Tridimenzionalni znak – Oblika temne steklenice – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001“

V zadevi T‑862/19,

Brasserie St Avold s sedežem v Saint-Avoldu (Francija), ki jo zastopajo P. Greffe, D. Brun in F. Donaud, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata A. Folliard-Monguiral in V. Ruzek, agenta,

tožena stranka,

zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 21. oktobra 2019 (zadeva R 466/2019-4) v zvezi z mednarodno registracijo tridimenzionalnega znaka v obliki temne steklenice, v kateri je imenovana Evropska unija,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. M. Collins, predsednik, V. Kreuschitz, sodnik, in G. Steinfatt (poročevalka), sodnica,

sodna tajnica: J. Pichon, administratorka,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 18. decembra 2019,

na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. februarja 2020,

na podlagi obravnave z dne 10. septembra 2020

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, družba Brasserie St Avold, je 16. marca 2018 imenovala Evropsko unijo pri mednarodni registraciji št. 1408065 tridimenzionalnega znaka v obliki temne steklenice. Znamka, ki je predmet mednarodne registracije, v kateri je imenovana Evropska unija, je tridimenzionalni znak, kot je ponazorjen spodaj:

Image not found

2        Proizvodi, za katere se je zahtevalo varstvo znamke, spadajo v razreda 32 in 33 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, ter ustrezajo temu opisu:

–        razred 32: „Pivo; mineralne vode (pijače); gazirane vode; sadne pijače; sadni sokovi; sirupi za pijače; pripravki za proizvodnjo pijač; limonade; sadni nektarji; sodavice; brezalkoholni aperitivi“;

–        razred 33: „Alkoholne pijače (razen piva); vina; vina z zaščiteno označbo porekla; vina z zaščiteno geografsko označbo“.

3        Preizkuševalka Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) je z odločbo z dne 25. januarja 2019 zavrnila varstvo mednarodne registracije na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1).

4        Tožeča stranka je 20. februarja 2019 na podlagi členov od 66 do 71 Uredbe 2017/1001 zoper odločbo preizkuševalke pri EUIPO vložila pritožbo.

5        Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 21. oktobra 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo z obrazložitvijo, da sporni znak nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001.

6        Pri tej ugotovitvi je odbor za pritožbe na prvem mestu menil, da bi bilo mogoče sporni znak glede na to, da ustreza eni od najočitnejših oblik embaliranja alkoholnih in brezalkoholnih pijač, ki so predmet zahteve za varstvo, to je steklenici, šteti za razlikovalen samo, če bi bistveno odstopal od standarda ali navad sektorja. Ta odstopanja bi morala biti posebna, zlahka zapomnljiva, javnost pa bi jih morala dojemati kot kazalnike trgovskega izvora proizvodov.

7        Na drugem mestu, zadevno javnost naj bi sestavljali kupci alkoholnih ali brezalkoholnih pijač v celotni Uniji.

8        Na tretjem mestu, oblika steklenice temne barve s kronskim zamaškom naj bi bila običajna v sektorju pijač. Glede bele etikete, ki je nepravilno ovita okrog trupa steklenice, naj bi konkretni primeri, ki jih je navedla preizkuševalka, kazali, da gre za značilnost, ki v zadevnem sektorju ni neobičajna, da etiketa pokriva celotno steklenico ali njen del. S temi konkretnimi primeri naj bi bila podprta ugotovitev, da bo zadevna javnost trgovski izvor alkoholnih ali brezalkoholnih pijač bolj verjetno identificirala na podlagi besednih elementov na etiketi in ne na podlagi oblike ali položaja te etikete. Zadevna javnost naj spornega znaka ne bi razumela kot kazalnik izvora, naj se etiketa zaznava kot upodobitev škofovske mitre ali kot namizni prtiček, zložen v trikotnik. Zadevna javnost naj si spornega znaka ne bi mogla zlahka in takoj zapomniti kot razlikovalni znak. Poleg tega bi se lahko razumelo, da je funkcija etikete preprečevanje kapljanja ob natakanju tekočine.

9        Tako naj bi bil sporni znak sestavljen le iz kombinacije tipičnih elementov zadevnih proizvodov, in sicer steklenice in etikete, katerih oblika in razporeditev se ne razlikujeta bistveno od nekaterih osnovnih oblik navedenih proizvodov, ampak se zdi, da gre le za preprosto različico teh. Zatrjevane razlike glede na standarde sektorja naj bi bile opazne šele ob zelo pozornem pregledu, ki pa ga povprečni potrošnik ne bi izvedel, tako da te razlike ne bi bile zaznane kot označbe trgovskega izvora zadevnih proizvodov. Navedeni potrošnik naj bi sporni znak zaznaval kot estetsko, dekorativno ali funkcionalno lastnost zadevnih proizvodov, ki naj se ne bi bistveno razlikovala od standardov sektorja.

10      Na četrtem mestu, odbor za pritožbe je pojasnil, da ga registraciji, pridobljeni v Franciji in Združenih državah Amerike, ne moreta zavezovati pri njegovi presoji.

 Predlogi strank

11      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        EUIPO naloži plačilo stroškov.

12      EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Dopustnost dokazov, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem

13      V točki 43 tožbe sta fotografiji, ki naj bi prikazovali police s steklenicami, opremljenimi z etiketami, ki ustrezajo zatrjevanemu standardu sektorja, ter police s proizvodi tožeče stranke, opremljenimi s prijavljeno znamko.

14      Teh dokumentov, prvič predloženih pred Splošnim sodiščem, ni mogoče upoštevati. Namen tožbe pred Splošnim sodiščem je namreč nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe EUIPO v smislu člena 72 Uredbe 2017/1001, tako da naloga Splošnega sodišča ni ponovna presoja dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokumentov, ki so bili prvič predloženi pred njim. Zato je treba navedene dokumente zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti njihovo dokazno moč (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2005, Sadas/UUNT – LTJ Diffusion (ARTHUR ET FELICIE), T‑346/04, EU:T:2005:420, točka 19 in navedena sodna praksa).

 Vsebinska presoja

15      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja samo en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001.

16      Navedeni tožbeni razlog je razdeljen na tri dele. Na prvem mestu tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe napačno razumel značilnosti in naravo spornega znaka. Na drugem mestu naj bi odbor za pritožbe v bistvu uporabil napačna merila za presojo razlikovalnega učinka spornega znaka. Na tretjem mestu naj bi odbor za pritožbe storil napako s tem, da je ugotovil, da sporni znak nima razlikovalnega učinka.

 Prvi del, ki se nanaša na napačno razumevanje značilnosti in narave prijavljene znamke

17      Tožeča stranka v okviru tega dela v bistvu navaja tri očitke. Prvič, odboru za pritožbe očita, da je napačno opredelil sporni znak. Ta naj bi bil sestavljen iz etikete, ki je na poseben način nameščena na steklenico, pri čemer steklenica ni del spornega znaka. Drugič, trdi, da oblika in položaj te etikete na steklenici bistveno odstopata od standarda in navad sektorja. Tretjič, navedena etiketa naj ne bi imela nobene funkcije.

18      Trditve, navedene v okviru zadnjih dveh očitkov, ki se nanašajo na konkretno presojo obstoja razlikovalnega učinka spornega znaka in dopolnjujejo tiste, navedene v okviru tretjega dela, bodo obravnavane v okviru tega zadnjega dela.

19      Glede prvega očitka tožeča stranka trdi, da je sporni znak sestavljen iz teh elementov:

–        etikete v obliki pravokotnega trikotnika;

–        posebne namestitve te etikete na steklenici: hipotenuza je na spodnji strani steklenice in etiketa je v celoti ovita okrog valjastega trupa steklenice tako, da se njena višina spreminja po obsegu steklenice in na eni strani tvori konico, na drugi pa izrez v obliki črke „V“ ter zato spominja na škofovsko mitro; višina etikete presega valjasti trup steklenice, tako da se konica ne prilega obliki steklenice.

20      Tako naj torej ne bi bilo pomembno, da je „temna steklenica s kronskim zamaškom običajna embalaža zadevnih proizvodov“, saj naj bi tožeča stranka uveljavljala pravice za posebno etiketo, ki je na razlikovalen način nameščena na steklenici, in ne za samo steklenico. Zato naj bi bilo brezpredmetno preučiti značilnosti steklenice in napačno sporni znak opisati kot „tridimenzionalno upodobitev temne steklenice iz štirih kotov, zaprto s kronskim zamaškom, […] opremljeno z belo etiketo, ovito okrog spodnjega dela te steklenice“. Odbor za pritožbe naj bi moral, nasprotno, preučiti, ali kombinacija elementov etikete, opisanih v točki 19 zgoraj, kot celota tvori razlikovalni znak.

21      EUIPO trditve tožeče stranke izpodbija.

22      V zvezi s tem je tožeča stranka v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča, postavljeno na obravnavi, pojasnila, da je znak, za katerega se je zahtevala registracija, tridimenzionalni znak, kot je prikazan v točki 2 tožbe in v zahtevi za varstvo, in sicer steklenica, opremljena s kronskim zamaškom in etiketo.

23      Odbor za pritožbe je torej upravičeno upošteval vtis celote, ki ga ustvarijo vsi ti elementi.

24      Poleg tega predvsem iz točk 16, 17, 20, 22, 23 in 25 izpodbijane odločbe izhaja, da je odbor za pritožbe ustrezno upošteval vse elemente, ki določajo, kako zadevni potrošnik dojema sporni znak.

25      Zato je treba brez poseganja v pojasnila iz točke 18 zgoraj prvi del zavrniti.

 Drugi del, ki se nanaša na uporabo napačnih meril za presojo razlikovalnega učinka spornega znaka

26      Tožeča stranka ob sklicevanju na sodbo z dne 27. februarja 2002, Eurocool Logistik/UUNT (EUROCOOL) (T‑34/00, EU:T:2002:41, točka 39), trdi, da zadostuje najmanjši razlikovalni učinek, da se člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 ne uporabi. Sporni znak pa naj bi bil sestavljen iz kombinacije elementov, zaradi katerih se jasno razlikuje od drugih oblik, ki so prisotne na trgu zadevnih proizvodov, tako da naj bi imel kot celota zahtevani najmanjši razlikovalni učinek.

27      Ta ugotovitev naj bi bila potrjena s sodbo z dne 3. oktobra 2018, Wajos/EUIPO (Oblika posode) (T‑313/17, neobjavljena, EU:T:2018:638, točka 26), v skladu s katero so subjekti v živilskem sektorju, za katerega naj bi bila značilna močna konkurenca, močno spodbujeni k temu, da svoje proizvode naredijo razpoznavne v primerjavi s proizvodi konkurentov, zlasti glede njihovega videza in zasnove njihove embalaže, da bi pritegnili pozornost potrošnikov. Zdi se torej, da je povprečni potrošnik popolnoma sposoben zaznati obliko embalaže zadevnih proizvodov kot označbo njihovega trgovskega izvora, če ima ta oblika zadostne značilnosti, da zadrži njegovo pozornost.

28      Odbor za pritožbe pa naj v točki 11 izpodbijane odločbe ne bi upošteval te sodne prakse, saj je v bistvu ocenil, da bi lahko bilo težje dokazati razlikovalni učinek tridimenzionalnega znaka, ki je sestavljen iz videza proizvoda samega ali njegove embalaže, v primerjavi z razlikovalnim učinkom besedne ali figurativne znamke. Zato naj bi odbor za pritožbe s tem, da je za sporni znak zahteval višjo stopnjo razlikovalnega učinka, napačno uporabil pravo.

29      EUIPO trditve tožeče stranke izpodbija.

30      V zvezi s tem je v skladu s členom 4 Uredbe 2017/1001 oblika proizvoda ali njegove embalaže lahko znamka Evropske unije, če se lahko s to obliko proizvodi enega podjetja razlikujejo od proizvodov drugih podjetij.

31      V skladu s členom 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 se kot znamka ne registrirajo znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka.

32      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da razlikovalni učinek znamke v smislu zadnjenavedene določbe pomeni, da ta znamka omogoča, da se proizvod ali storitev, za katerega oziroma katero se zahteva registracija, prepozna kot proizvod ali storitev, ki prihaja iz določenega podjetja, in da se torej ta proizvod razlikuje od proizvodov drugih podjetij (glej sodbi z dne 20. oktobra 2011, Freixenet/UUNT, C‑344/10 P in C‑345/10 P, EU:C:2011:680, točka 42 in navedena sodna praksa, ter z dne 24. septembra 2019, Fränkischer Weinbauverband/EUIPO (Oblika elipsoidne steklenice), T‑68/18, neobjavljena, EU:T:2019:677, točka 15 in navedena sodna praksa).

33      Ta razlikovalni učinek znamke je treba po eni strani presojati glede na proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija, po drugi strani pa glede na to, kako ga dojema zadevna javnost (glej sodbi z dne 20. oktobra 2011, Freixenet/UUNT, C‑344/10 P in C‑345/10 P, EU:C:2011:680, točka 43 in navedena sodna praksa, ter z dne 16. januarja 2014, Steiff/UUNT (Etiketa s kovinskim gumbom na sredini ušesa plišaste živali), T‑434/12, neobjavljena, EU:T:2014:6, točka 19 in navedena sodna praksa).

34      Opozoriti je tudi treba, da je za presojo, ali je znamka brez slehernega razlikovalnega učinka ali ne, treba upoštevati njen celotni vtis. Vendar to ne pomeni, da ni treba najprej opraviti zaporednega preizkusa različnih elementov predstavitve, uporabljenih za to znamko. Pri celoviti presoji je namreč lahko koristno, da se preizkusi vsak od sestavnih elementov zadevne znamke (glej sodbo z dne 16. januarja 2014, Etiketa s kovinskim gumbom na sredini ušesa plišaste živali, T‑434/12, neobjavljena, EU:T:2014:6, točka 18 in navedena sodna praksa).

35      Poleg tega najmanjši razlikovalni učinek zadošča za to, da se absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ne uporabi (glej sodbo z dne 25. septembra 2015, Bopp/UUNT (Upodobitev zelenega osmerokotnega okvira), T‑209/14, neobjavljena, EU:T:2015:701, točka 45 in navedena sodna praksa).

36      V skladu z ustaljeno sodno prakso so merila za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalnih znamk, ki imajo obliko proizvoda samega, enaka tistim, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk. Vendar v okviru uporabe teh meril zaznava povprečnega potrošnika v primeru tridimenzionalne znamke, ki ima videz samega proizvoda, ni nujno enaka zaznavi besedne ali figurativne znamke, ki jo sestavlja znak, ki ni odvisen od videza proizvodov, ki jih znamka označuje. Namreč, kadar ni nobenega grafičnega ali besednega elementa, povprečni potrošniki običajno ne sklepajo o izvoru proizvoda na podlagi oblike proizvodov ali njihove embalaže in je lahko zato težje dokazati razlikovalni učinek take tridimenzionalne znamke kot razlikovalni učinek besedne ali figurativne znamke (glej sodbi z dne 20. oktobra 2011, Freixenet/UUNT, C‑344/10 P in C‑345/10 P, EU:C:2011:680, točki 45 in 46 ter navedena sodna praksa, ter z dne 24. septembra 2019, Oblika elipsoidne steklenice, T‑68/18, neobjavljena, EU:T:2019:677, točka 17 in navedena sodna praksa; glej tudi po analogiji sodbo z dne 8. aprila 2003, Linde in drugi, od C‑53/01 do C‑55/01, EU:C:2003:206, točka 48).

37      Natančneje, ker je ustekleničenje tekočega proizvoda nujno za njegovo trženje, mu povprečen potrošnik najprej pripiše to preprosto nalogo. Tridimenzionalna znamka, sestavljena iz take embalaže, ima razlikovalni učinek le, če normalno obveščenemu in razumno pozornemu ter preudarnemu povprečnemu potrošniku zadevnega proizvoda dopušča, da brez analize ali primerjave ali brez posebne pozornosti ta proizvod razlikuje od proizvodov drugih podjetij (glej sodbo z dne 24. septembra 2019, Oblika elipsoidne steklenice, T‑68/18, neobjavljena, EU:T:2019:677, točka 18 in navedena sodna praksa; glej po analogiji tudi sodbo z dne 12. februarja 2004, Henkel, C‑218/01, EU:C:2004:88, točka 53).

38      V teh okoliščinah, bolj ko se oblika, za katero je bilo zahtevano, da se registrira kot znamka, približuje najverjetnejši obliki, ki jo bo imel zadevni proizvod, toliko verjetneje je, da je navedena oblika brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001. Le znamka, ki se bistveno razlikuje od standarda ali navad sektorja in zaradi tega izpolnjuje bistveno nalogo označbe izvora, ni brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 (glej sodbi z dne 29. aprila 2004, Henkel/UUNT, C‑456/01 P in C‑457/01 P, EU:C:2004:258, točka 39, in z dne 12. decembra 2019, EUIPO/Wajos, C‑783/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1073, točka 24 in navedena sodna praksa; glej tudi in po analogiji sodbo z dne 12. februarja 2004, Henkel, C‑218/01, EU:C:2004:88, točka 49).

39      Pomembno je tudi opozoriti, da novost in izvirnost nista upoštevni merili za presojo razlikovalnega učinka znamke, tako da za registracijo znamke ne zadostuje, da je izvirna, ampak se mora tudi bistveno razlikovati od osnovnih oblik zadevnega proizvoda, ki se na splošno uporabljajo v trgovini, njen videz pa ne sme biti zgolj preprosta različica oziroma možna različica teh oblik. Poleg tega ni treba dokazati, da je oblika običajna v trgovini, da se ugotovi odsotnost razlikovalnega učinka prijavljene znamke (glej sodbo z dne 7. oktobra 2015, The Smiley Company/UUNT (Zvezdasta oblika obraza), T‑244/14, neobjavljena, EU:T:2015:764, točka 38 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2019, Gibson Brands/EUIPO – Wilfer (Oblika ohišja kitare), T‑340/18, neobjavljena, EU:T:2019:455, točka 39).

40      Splošno sodišče je tudi pojasnilo, da je zaradi velikega števila oblik na trgu, s katerimi se srečuje potrošnik, malo verjetno, da bo zadnjenavedeni posebno vrsto oblike razumel, kot da prihaja od določenega proizvajalca, in ne kot odraz raznolikosti, značilne za navedeni trg. Zaradi velike raznolikosti oblik z izvirnim ali domiselnim videzom, ki so že prisotne na trgu, je omejena verjetnost, da se bo za določeno obliko štelo, da bistveno odstopa od standarda, ki na tem trgu prevladuje, in jo bodo potrošniki zato prepoznali zgolj na podlagi njene posebnosti ali izvirnosti (sodba z dne 28. junija 2019, Oblika ohišja kitare, T‑340/18, neobjavljena, EU:T:2019:455, točka 36).

41      Iz tega sledi, da kadar je tridimenzionalna znamka sestavljena iz oblike proizvoda, za katerega se zahteva registracija, ali oblike embalaže tega proizvoda, preprosto dejstvo, da je ta oblika različica ene od običajnih oblik te vrste proizvodov ali embalaže te vrste proizvodov, ne zadostuje za ugotovitev, da navedena znamka ni brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001. Vedno je treba preveriti, ali taka znamka normalno obveščenemu in razumno pozornemu ter preudarnemu povprečnemu potrošniku tega proizvoda dopušča, da brez analize in brez posebne pozornosti zadevni proizvod razlikuje od proizvodov drugih podjetij (glej sodbo z dne 12. decembra 2019, EUIPO/Wajos, C‑783/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1073, točka 25 in navedena sodna praksa).

42      V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe v točkah od 8 do 13 izpodbijane odločbe predstavil upoštevno sodno prakso na področju preizkusa obstoja razlikovalnega učinka tridimenzionalne znamke, ki jo sestavlja oblika proizvoda samega ali njegova embalaža. Opozoril je zlasti na zahtevo, da mora taka znamka bistveno odstopati od standarda ali navad sektorja. V točkah od 14 do 27 izpodbijane odločbe je to sodno prakso uporabil za sporni znak in v točkah od 25 do 27 te odločbe ugotovil, prvič, da je ta znak sestavljen zgolj iz kombinacije tipičnih elementov zadevnih proizvodov, in sicer iz steklenice in etikete, katerih oblika in razporeditev se ne razlikujeta bistveno od nekaterih osnovnih oblik zadevnih proizvodov, ampak sta le različica teh, drugič, da so zatrjevane razlike v primerjavi s standardom sektorja opazne šele po zelo pozornem pregledu, ki naj ga povprečni potrošnik ne bi izvedel, tako da te razlike ne bi bile zaznane kot označbe trgovskega izvora zadevnih proizvodov, in tretjič, da naj bi navedeni potrošnik znamko zaznaval kot estetsko, dekorativno ali funkcionalno lastnost proizvodov, na katere se ta nanaša, ki naj se poleg tega ne bi bistveno razlikovala od standarda sektorja.

43      Iz točke 26 sodbe z dne 3. oktobra 2018, Oblika posode (T‑313/17, neobjavljena, EU:T:2018:638), na katero se sklicuje tožeča stranka, sicer izhaja, da so subjekti v živilskem sektorju, za katerega je značilna močna konkurenca, močno spodbujeni k temu, da svoje proizvode naredijo razpoznavne v primerjavi s proizvodi konkurentov, zlasti glede njihovega videza in zasnove njihove embalaže, da bi pritegnili pozornost potrošnikov, tako da se zdi, da je povprečni potrošnik popolnoma sposoben zaznati obliko embalaže zadevnih proizvodov kot označbo njihovega trgovskega izvora, če ima ta oblika zadostne značilnosti, da zadrži njegovo pozornost.

44      Vendar je po eni strani treba opozoriti, da je od sodbe z dne 8. aprila 2003, Linde in drugi (od C‑53/01 do C‑55/01, EU:C:2003:206, točka 48), ki se nanaša na področje uporabe Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 91), vendar je njena načela mogoče prenesti na to zadevo, ustaljena sodna praksa, da kadar ni nobenega grafičnega ali besednega elementa, povprečni potrošniki običajno ne sklepajo o izvoru proizvoda na podlagi oblike proizvodov ali njihove embalaže in je lahko zato težje dokazati razlikovalni učinek take tridimenzionalne znamke kot razlikovalni učinek besedne ali figurativne znamke (glej točko 36 zgoraj).

45      Po drugi strani se je v točki 26 sodbe z dne 3. oktobra 2018, Oblika posode (T‑313/17, neobjavljena, EU:T:2018:638), Splošno sodišče sklicevalo na sodbo z dne 3. decembra 2003, Nestlé Waters France/UUNT (Oblika steklenice) (T‑305/02, EU:T:2003:328, točka 34), ki jo je izdalo, preden je Sodišče v svojih sodbah z dne 12. februarja 2004, Henkel (C‑218/01, EU:C:2004:88, točka 49), z dne 29. aprila 2004, Henkel/UUNT (C‑456/01 P in C‑457/01 P, EU:C:2004:258, točka 39), in z dne 7. oktobra 2004, Mag Instrument/UUNT (C‑136/02 P, EU:C:2004:592, točka 31), pojasnilo, da na področju tridimenzionalnih znamk, sestavljenih iz oblike proizvoda samega ali njegove embalaže, le znamka, ki se bistveno razlikuje od standarda ali navad sektorja in zaradi tega izpolnjuje bistveno nalogo označbe izvora, ni brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 (glej točko 38 zgoraj).

46      Tako je treba pravilo, ki izhaja iz točke 34 sodbe z dne 3. decembra 2003, Oblika steklenice (T‑305/02, EU:T:2003:328), razlagati ob upoštevanju poznejše sodne prakse Sodišča (glej točki 36 in 38 zgoraj). Zato je treba premiso, v skladu s katero je povprečni potrošnik popolnoma sposoben zaznati obliko embalaže zadevnih proizvodov kot označbo njihovega trgovskega izvora, če ima ta oblika zadostne značilnosti, da zadrži njegovo pozornost, razumeti tako, da se nanaša na položaj, v katerem prijavljena tridimenzionalna znamka, ki jo sestavlja oblika proizvoda samega ali njegove embalaže, bistveno odstopa od standarda ali navad sektorja.

47      To velja še toliko bolj, ker je Splošno sodišče v sodbi z dne 3. oktobra 2018, Oblika posode (T‑313/17, neobjavljena, EU:T:2016:638, točka 28), pojasnilo, da je treba pri presoji razlikovalnega učinka tridimenzionalne znamke, ki jo sestavlja oblika proizvoda samega ali njegova embalaža, raziskati, ali se prijavljena znamka bistveno razlikuje od standarda ali navad sektorja. Sodišče je v sodbi z dne 12. decembra 2019, EUIPO/Wajos (C‑738/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1073, točke 24, 26 in 30), izrecno potrdilo uporabo preizkusa „bistvenega odstopanja glede na standard in navade zadevnega sektorja“ na tem področju.

48      Iz tega sledi, da tožeča stranka napačno trdi, da je odbor za pritožbe uporabil napačna merila za presojo razlikovalnega učinka prijavljene znamke.

49      Drugi del je torej treba zavrniti.

 Tretji del, ki se nanaša na to, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil neobstoj razlikovalnega učinka spornega znaka

50      Glede na pojasnilo iz točke 18 zgoraj tožeča stranka v okviru tega tretjega dela navaja dva očitka. Prvič, v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe napačno opredelil standard in navade sektorja. Drugič, oblika in položaj etikete na steklenici naj ne bi imela nobene funkcije ter naj bi bistveno odstopala od standarda in navad sektorja.

–       Prvi očitek, ki se nanaša na napako pri opredelitvi standarda in navad sektorja

51      Tožeča stranka trdi, da primeri, ki jih navaja odbor za pritožbe, niso reprezentativni za standard in navade sektorja. V živilskem sektorju in, natančneje, v sektorju alkoholnih pijač naj bi bil standard ta, da se na steklenico namesti etiketa, običajno pravokotna, tako da je v celoti pritrjena na del valjastega trupa steklenice.

52      EUIPO trditve tožeče stranke izpodbija.

53      V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora tožeča stranka, če se kljub analizi EUIPO sklicuje na razlikovalni učinek prijavljene znamke, sama predložiti konkretne in utemeljene podatke, ki dokazujejo, da ima prijavljena znamka sama po sebi razlikovalni učinek (glej sodbi z dne 28. septembra 2010, Rosenruist/UUNT (Upodobitev žepa z dvema vijugama), T‑388/09, neobjavljena, EU:T:2010:410, točka 37 in navedena sodna praksa, ter z dne 21. novembra 2018, Bopp/EUIPO (Upodobitev enakokotnega osmerokotnika), T‑460/17, neobjavljena, EU:T:2018:816, točka 53 in navedena sodna praksa).

54      Spomniti je tudi treba, da odboru za pritožbe poleg tega ni treba na splošno in abstraktno navesti vseh standardov in navad zadevnega sektorja (glej sodbo z dne 13. maja 2020, Cognac Ferrand/EUIPO (Oblika pletenja na steklenici), T‑172/19, neobjavljena, EU:T:2020:202, točka 49 in navedena sodna praksa).

55      V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe s tem, da je potrdil analizo preizkuševalke v zvezi z raznolikostjo oblik etiket na steklenicah pijač, vključno glede njihovega položaja, in s prikazom nekaterih od njih v točki 17 izpodbijane odločbe, dokazal, da je za standard in navade tega sektorja značilna velika raznovrstnost oblik predstavitve (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2019, Oblika ohišja kitare, T‑340/18, neobjavljena, EU:T:2019:455, točki 38 in 39).

56      Tako tudi če bi bila oblika večine etiket zadevnih proizvodov, kot trdi tožeča stranka, pravokotna in v celoti pritrjena na del valjastega trupa steklenice, standarda in navad sektorja ni mogoče omejiti, kot pravilno trdi EUIPO, na eno samo obliko, ki je statistično najpogostejša, ampak zajemajo vse oblike, ki jih potrošnik običajno vidi na trgu.

57      Iz tega sledi, da je treba prvi očitek zavrniti.

–       Drugi očitek, ki se nanaša na napako pri presoji funkcionalnosti etikete in bistvenega odstopanja od standarda in navad sektorja

58      Prvič, tožeča stranka trdi, da sta oblika etikete in način, kako je ovita okrog steklenice, zelo posebna. Za sporni znak naj bi bila značilna etiketa v obliki trikotnika, katerega hipotenuza je na spodnji strani steklenice, njena višina pa se spreminja po obsegu steklenice in na eni strani tvori konico, na drugi pa izrez v obliki velike črke „V“ ter zato spominja na škofovsko mitro. Višina etikete naj bi presegala valjasti trup steklenice, tako da se konica ne prilega obliki steklenice.

59      Nasprotno naj bi bila v skoraj vseh primerih, ki jih je predložil odbor za pritožbe, etiketa zmečkana, in ne gladka. Te etikete naj bi se v celoti, ne delno, prilegale trupu steklenice. Edini primer, naveden v izpodbijani odločbi, ki prikazuje etiketo, ki se v celoti ovija okrog steklenice, pa naj bi se nanašal na pravokotno etiketo z enakomerno višino po vsem obsegu steklenice, in ne na etiketo z neenakomerno višino in izstopajočo konico.

60      Sporni znak naj bi se tako zelo razlikoval od teh primerov in torej od standarda sektorja. Nobeden od primerov, ki jih je navedel odbor za pritožbe, naj ne bi prikazoval steklenice z etiketo, ki bi imela razlikovalne lastnosti spornega znaka. Poseben videz tega znaka naj bi bil opazen tudi od daleč. Zadevna javnost naj ga ne bi zaznavala kot klasično različico možnih oblik za zadevne proizvode, ampak kot zlahka zapomnljivo označbo izvora, ki naj bi ji omogočala takojšnje razlikovanje proizvodov tožeče stranke od proizvodov drugega trgovskega izvora, ne da bi sploh pogledala navedbe na njem.

61      Drugič, trditev odbora za pritožbe v točki 20 izpodbijane odločbe, v skladu s katero bi bilo mogoče, da konica etikete ne bi bila vidna ali opažena, če oseba, ki pije tekočino iz steklenice, z dlanjo prime ta del steklenice, naj bi bila presenetljiva. Po eni strani naj konica ne bi bila na trupu steklenice, to je na spodnjem delu, ki ga potrošnik prime, ko želi piti tekočino, ampak v višini vratu steklenice, tako da je ob pitju ne bi prekril z dlanjo. Po drugi strani naj se nikakor ne bi zahtevalo, da mora biti znak potrošniku ves čas viden, da bi bil razlikovalen. V nasprotnem primeru se nobena znamka ne bi mogla zaščititi, saj bi bil vsak znak, nameščen na proizvod, lahko začasno zakrit glede na to, kako se hrani ali uporablja.

62      Tretjič, v nasprotju s tem, kar je odbor za pritožbe navedel v točki 24 izpodbijane odločbe, naj etiketa, ki jo navaja tožeča stranka, ne bi imela nobene funkcije in naj ne bi bila namenjena temu, da ujame kapljico tekočine, ki ostane na vratu po tem, ko se tekočina natoči v kozarec ali pije neposredno iz steklenice. Ne gre namreč za prtiček, ampak za etiketo iz finega papirja, ki ni vpojen. Kapljica, ki naj bi tekla po steklenici, bodisi na strani konice bodisi na strani z izrezom v obliki črke „V“, naj se z navedeno etiketo ne bi nič bolj zadržala kot s katero koli drugo papirnato etiketo.

63      EUIPO trditve tožeče stranke izpodbija.

64      V zvezi s tem je treba, prvič, opozoriti, da je sporni znak sestavljen iz tridimenzionalne upodobitve temne steklenice, zaprte s kronskim zamaškom, iz štirih različnih kotov. Bela etiketa je nepravilno ovita okrog spodnjega dela trupa steklenice, razen konice, usmerjene navzgor, ki se v tem delu ne prilega trupu steklenice. Na drugi strani steklenice etiketa tvori izrez v obliki velike črke „V“.

65      Tako odbor za pritožbe kot preizkuševalka sta dokazala, da je za sektor pijač značilna velika raznolikost oblik in načinov nameščanja etiket na steklenice. Med drugim obstajajo zmečkane in gladke etikete, kot je zadevna, ter etikete, ki steklenico prekrivajo v celoti ali jo obdajajo le delno, kot zadevna etiketa. Nekatere etikete so popolnoma prilepljene na steklenico, medtem ko druge, kot zadevna etiketa, delno odstopajo od nje. Poleg tega obstajajo pravokotne in okrogle etikete ali – kot zadevna etiketa – etikete drugih geometrijskih oblik. Čeprav ni izključeno, da etiketa, kot je navedena v prijavi za registracijo, oziroma zelo podobna etiketa še ni prisotna na trgu zadevnih proizvodov, je kljub temu treba spomniti, da novost in izvirnost nista upoštevni merili za presojo razlikovalnega učinka znamke. Videz in položaj zadevne etikete na steklenici sta del oblik, ki jih potrošnik običajno lahko vidi na trgu. Kot v bistvu izhaja zlasti iz točk od 17 do 25 izpodbijane odločbe, je ta etiketa, ki se še zdaleč ne razlikuje bistveno od standarda ali navad sektorja, zgolj možna različica že obstoječih oblik.

66      Kot je pravilno ugotovil odbor za pritožbe zlasti v točkah 23 in 26 izpodbijane odločbe, je treba za to, da bi se opazile razlike med etiketo, na katero se nanaša sporni znak, in drugimi oblikami etiket, ki so na splošno prisotne na trgu, izvesti pozoren pregled, česar povprečni potrošnik zadevnih proizvodov ne bo storil. Zato navedena odstopanja ne bodo vzbudila njegove pozornosti in si jih ne bo zapomnil kot razlikovalni znak (glej sodno prakso, navedeno v točkah 37 in 41 zgoraj).

67      Vsekakor zgolj odstopanje od standarda ali navad sektorja ne zadostuje za ugotovitev razlikovalnega učinka spornega znaka (sodba z dne 13. maja 2020, Oblika pletenja na steklenici, T‑172/19, neobjavljena, EU:T:2020:202, točka 55).

68      Drugič, kot izhaja iz točk 18, 19, 22 in 27 izpodbijane odločbe ter kot pravilno trdi EUIPO, bodo povprečni potrošniki pričakovali, da bodo na etiketi informacije o zadevnih proizvodih, vključno z oznako njihovega trgovskega porekla, in ne da sama po sebi, to je brez kakršnega koli grafičnega ali figurativnega elementa, označuje izvor teh proizvodov. Tožeča stranka poleg tega priznava, da bodo na etiketi besedni elementi (glej točko 60 zgoraj). Potrošniki bi lahko etiketo zaznavali tudi kot estetsko lastnost. Ob odsotnosti informacij, s katerimi bi se potrošniki seznanili z dejstvom, da naj bi ta znak označeval izvor zadevnih proizvodov, si ne bodo mogli predstavljati, da naj bi zadevni znak označeval konkretnega proizvajalca, in mu ne bodo namenjali posebne pozornosti (glej po analogiji sodbi z dne 9. oktobra 2002, Glaverbel/UUNT (Površina steklene plošče), T‑36/01, EU:T:2002:245, točka 28, in z dne 21. novembra 2018, Bopp/EUIPO (Upodobitev enakokotnega osmerokotnika), T‑460/17, neobjavljena, EU:T:2018:816, točka 63).

69      Zato sporni znak ne more označevati izvora zadevnih proizvodov. Torej nima zahtevanega najmanjšega razlikovalnega učinka.

70      Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvami tožeče stranke.

71      Prvič, tožeča stranka ni dokazala, da bi povprečni potrošnik etiketo razumel kot aluzijo na škofovsko mitro, zaradi česar bi se razlikovala od standarda in navad sektorja. Po eni strani ima v nasprotju z navedeno etiketo škofovska mitra običajno dve konici, eno spredaj in drugo zadaj. Po drugi strani bi morali potrošniki na ravni celotne Unije razumeti pomen etikete kot škofovske mitre. Toda mitra s konicami je običajno le del oblačil škofov katoliške in anglikanske cerkve ter drugih manj razširjenih cerkva. Ne uporablja se v pravoslavnih ali evangeličanskih cerkvah, ki pa so zelo razširjene v več državah članicah. Vsekakor je tožeča stranka na obravnavi pojasnila, da ni pomembno, ali potrošniki etiketo prepoznajo kot aluzijo na mitro.

72      Drugič, trditev odbora za pritožbe iz točke 20 izpodbijane odločbe, v skladu s katero v bistvu potrošniki lahko ne bi opazili, da se konica etikete ne dotika zgornjega dela steklenice, zaradi načina, kako držijo steklenico, ko pijejo iz nje, je treba razumeti ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 37 in 41 zgoraj, kot je bila omenjena in uporabljena zlasti v točkah 12, 22, 23 in 26 izpodbijane odločbe, v skladu s katero normalno obveščena in razumno pozorna zadevna javnost na splošno ni posebej pozorna ob nakupu zadevnih proizvodov, tako da zadevna etiketa in način, kako je nameščena na steklenici, ne bosta zares pritegnila njene pozornosti. Odbor za pritožbe prav tako ni ugotovil, da nihče od potrošnikov ne bi opazil tega elementa. Omenil je zgolj možnost, da normalno pozoren potrošnik lahko ne bi opazil te posebnosti, če bi steklenico držal na določen način. Takega položaja dejansko ni mogoče izključiti, saj je steklenico mogoče držati tako za spodnji kot tudi za zgornji del, čeprav se bo to verjetno zgodilo le redko.

73      Poleg tega zlasti iz točk od 17 do 19, 21, 22 in 27 izpodbijane odločbe jasno izhaja, da te posebne značilnosti etikete potrošniki ne bodo zaznali kot element, zaradi katerega bi imela razlikovalni učinek. Po eni strani gre le za majhno estetsko ali dekorativno različico glede na oblike, prisotne na trgu. Po drugi strani bodo povprečni potrošniki pričakovali, da bodo na etiketi informacije o zadevnih proizvodih, vključno z oznako njihovega trgovskega porekla, in ne da sama po sebi, to je brez kakršnega koli grafičnega ali figurativnega elementa, označuje izvor teh proizvodov. Obrazložitev iz točke 20 izpodbijane odločbe je bila torej dejansko dodatna.

74      Tretjič, čeprav obrazložitev iz točk 24 in 27 izpodbijane odločbe v zvezi z domnevno funkcijo preprečevanja kapljanja, ki naj bi jo imela zadevna etiketa, ni prepričljiva, kot priznava tudi EUIPO, je vsekakor dodatna. Ne samo, da iz navedenega izhaja, da drugi razlogi iz izpodbijane odločbe že zadostujejo za dokaz odsotnosti razlikovalnega učinka spornega znaka, ampak so zadevne ugotovitve uvedene z izrazi „tudi“ oziroma „ali tudi“, ki potrjujejo, da so drugotnega pomena v razlogovanju odbora za pritožbe. Iz tega sledi, da je treba trditve tožeče stranke, s katerimi izpodbija to obrazložitev, zavrniti, saj v obravnavani zadevi niso upoštevne (glej v tem smislu sodbo z dne 29. januarja 2020, Vinos de Arganza/EUIPO – Nordbrand Nordhausen (ENCANTO), T‑239/19, neobjavljena, EU:T:2020:12, točka 51).

75      Potrošniki zadevnih proizvodov torej spornega znaka ne bodo zaznavali, kot da označuje trgovski izvor teh proizvodov, tako da ta znak nima najmanjšega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001.

76      Ugotovitev o neobstoju najmanjšega razlikovalnega učinka v smislu te določbe velja še toliko bolj, ker sporni znak poleg zadevne etikete sestavlja temna steklenica z zamaškom, katere običajnosti glede na standard sektorja, ki ga je dokazal odbor za pritožbe, tožeča stranka ni izpodbijala. Sporni znak je tako zgolj različica oblik predstavitve, ki so prisotne na trgu.

77      Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da sporni znak bistveno odstopa od standarda ali navad sektorja na trgu, za katerega je značilna velika raznolikost oblik embalaže. Zato je treba tudi drugi očitek tretjega dela zavrniti.

78      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba edini tožbeni razlog in torej tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

79      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi EUIPO naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbi Brasserie St Avold se naloži plačilo stroškov.

Collins

Kreuschitz

Steinfatt

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. novembra 2020.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.