SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 14. decembra 2006(*)
„Znamka Skupnosti – Člen 98(1) Uredbe (ES) št. 40/94 – Kršitve ali nevarnost kršitev – Obveznost sodišča za znamke Skupnosti, da izda odredbo, ki tretji osebi prepoveduje nadaljevanje takih dejanj – Pojem ‚posebni razlogi‘ proti odredbi take prepovedi – Obveznost sodišča za znamke Skupnosti, da sprejme ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva – Nacionalna zakonodaja, ki določa splošno prepoved dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve skupaj s kazenskimi sankcijami“
V zadevi C-316/05,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Högsta domstolen (Švedska) z odločbo z dne 9. avgusta 2005, ki je prispela na Sodišče 16. avgusta 2005, v postopku
Nokia Corp.
proti
Joacimu Wärdellu,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann, predsednik senata, K. Lenaerts, E. Juhász, K. Schiemann in M. Ilešič (poročevalec), sodniki,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, so jih predložili:
– za Nokia Corp. H. Wistam, odvetnik,
– za J. Wärdell B. Stanghed, odvetnik,
– za Francosko republiko G. de Bergues in J.-C. Niollet, zastopnika,
– za Komisijo Evropskih skupnosti W. Wils in K. Simonsson, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 13. julija 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 98(1) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1, v nadaljevanju: Uredba).
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
2 Člen 9 Uredbe z naslovom „Pravice iz znamke Skupnosti“ določa:
„1. Znamka Skupnosti daje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:
a) katerikoli znak, ki je enak znamki Skupnosti za označevanje blaga ali storitev, enakih tistim, za katere je registrirana znamka Skupnosti;
[…]
2. Po odstavku 1 je med drugim lahko prepovedano:
a) opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom;
[…]
c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
[…]“
3 Člen 14 Uredbe z naslovom „Komplementarna uporaba nacionalne zakonodaje v zvezi s kršitvijo“ določa:
„1. Učinke znamk Skupnosti urejajo izključno določbe te uredbe. V drugih pogledih ureja kršitve znamke Skupnosti nacionalna zakonodaja o kršitvi nacionalne znamke v skladu z določbami iz naslova X.
[…]
3. Procesna pravila se določijo v skladu z določbami iz naslova X.“
4 V naslovu X Uredbe „Pristojnost in postopek za tožbe v zvezi z znamkami skupnosti“ so členi od 90 do 104.
5 V skladu s členoma 91(1) in 92(a) Uredbe države članice na svojem ozemlju določijo nacionalna sodišča prve in druge stopnje, poimenovana „sodišča za znamke Skupnosti“, ki imajo izključno pristojnost pri vseh tožbah glede kršitve in – če so po nacionalni zakonodaji dovoljene – tožbah, kjer grozi nevarnost kršitve v zvezi z znamkami Skupnosti.
6 Člen 97 Uredbe določa:
„1. Sodišča za znamko Skupnosti uporabljajo določbe te uredbe.
2. Za vsa vprašanja, ki ne sodijo v področje uporabe te uredbe, sodišče za znamko Skupnosti uporablja nacionalno zakonodajo vključno z mednarodnim zasebnim pravom.
3. Razen če s to uredbo ni drugače določeno, sodišče za znamke Skupnosti uporablja procesna pravila, ki se uporabljajo za enako vrsto postopkov v zvezi z nacionalno znamko v državi članici, kjer ima sodišče sedež.“
7 Člen 98 Uredbe določa:
„1. Če sodišče za znamke Skupnosti ugotovi, da je toženec kršil ali da je grozila nevarnost, da bo kršil znamko Skupnosti, sodišče, če proti temu ni posebnih razlogov, izda odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil znamko Skupnosti. V skladu z nacionalno zakonodajo sprejme tudi ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva.
2. V vseh drugih pogledih sodišče za znamke Skupnosti uporablja zakonodajo države članice, v kateri je prišlo do dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve, vključno z mednarodnim zasebnim pravom.“
Švedska zakonodaja
8 Na podlagi člena 4 varumärkeslagen (1960: 644) (zakon o znamkah, v nadaljevanju: zakon o znamkah) zajema pravica opremljenja svojega blaga z razlikovalnim znakom prepoved, da nobena oseba razen imetnika znaka ne sme v gospodarskem prometu uporabljati kot znaka za svoje blago oznak, ki bi lahko povzročile zmedo, ne glede na to, ali se to blago da v prodajo, ali je namenjeno prodaji v državi ali v tujini, ali pa se uvozi.
9 Člen 37 zakona o znamkah določa kazni, ki se lahko naložijo ob kršitvi, storjeni namerno ali iz hude malomarnosti.
10 Člen 37a zakona o znamkah predvideva, da lahko sodišče na zahtevo imetnika znamke ob zagroženi globi prepove kršitelju nadaljevanje kršitev. Predložitveno sodišče je opozorilo, da je ta določba nezavezujoča.
11 Člen 66 zakona o znamkah določa, prvič, da se člen 37 tega zakona uporabi ob kršitvi znamke Skupnosti. Drugič, določa, da se člen 37.a istega zakona uporabi, če v Uredbi ni določeno drugače.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12 Nokia Corp. (v nadaljevanju: Nokia) je imetnik besedne znamke Nokia, ki je hkrati registrirana kot švedska nacionalna znamka in kot znamka Skupnosti predvsem za proizvode „mobilni telefoni in njihovi dodatki“.
13 Leta 2002 je J. Wärdell uvozil s Filipinov „flash stickers“. Gre za nalepke, ki se nalepijo na mobilne telefone in imajo svetlečo diodo, ki utripa, ko telefon zvoni.
14 Pri carinskem pregledu je bilo ugotovljeno, da je bil en del teh „flash stickers“ označen z znamko Nokia, nalepljeno bodisi na samem proizvodu bodisi na embalaži. J. Wärdell je navedel, da gre za napako pri dobavi, ki jo je brez njegove vednosti storil dobavitelj.
15 Nokia je trdila, da je J. Wärdell kriv kršitve ter je zoper njega vložila tožbo na Stockholms tingsrätt, da bi se mu ob zagroženi globi prepovedalo, da v gospodarskem prometu uporablja znake, ki bi lahko povzročili verjetnost zmede glede švedske znamke in znamke Skupnosti Nokia.
16 Tingsrätt je razsodilo, da je bila kršitev podana. Ker je J. Wärdell navedel, da ima namen uvoziti še več „flash stickers“, je to sodišče menilo, da obstaja nevarnost ponovitve kršitve in proti njemu izdalo zahtevano prepoved skupaj z zagroženo globo.
17 Na pritožbo J. Wärdella je Svea hovrätt razsodilo, da je ta kršil – in da obstaja nevarnost, da bi v prihodnosti kršil – znamke, katerih imetnik je Nokia. Vendar ker je ugotovilo, da J. Wärdell nikoli prej ni storil takih kršitev in da mu ni mogoče očitati drugega kot malomarnost, je to sodišče menilo, da mu ni treba naložiti prepovedi skupaj z zagroženo globo.
18 Nokia se je nato pritožila na Högsta domstolen. Trdila je, da je zgolj to, da je J. Wärdell objektivno kršil njeno pravico iz znamke, dovolj za to, da se mu odredi prepoved skupaj z zagroženo globo.
19 V teh okoliščinah je Högsta domstolen prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba pojem ‚posebni razlogi‘ iz člena 98(1), prvi stavek, Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 […] razlagati tako, da se lahko sodišče, če ugotovi, da je toženec kršil znamko Skupnosti, ne glede na preostale okoliščine odloči, da posebne prepovedi nadaljevanja dejanj kršitve ne bo izreklo, če presodi, da ni očitnega tveganja, da bi se ta dejanja nadaljevala, ali da je to tveganje kako drugače omejeno?
2. Ali je treba ta pojem razumeti tako, da se lahko sodišče, če ugotovi, da je toženec odgovoren za dejanja, s katerimi je kršil znamko Skupnosti, tudi če ni razloga, kot je razlog iz prvega vprašanja, odloči, da take prepovedi ne bo izreklo, ker je nadaljevanje dejanj kršitve jasno zajeto s splošno prepovedjo kršitev, ki jo določa nacionalna zakonodaja, in ker se tožencu, če s prepovedanimi dejanji namerno ali iz hude malomarnosti nadaljuje, lahko izreče sankcija?
3. Ali je treba v primeru nikalnega odgovora na drugo vprašanje v tem primeru sprejeti posebne ukrepe, tako da se na primer poleg prepovedi izreče globa, da bi se zagotovilo upoštevanje te prepovedi, kljub temu da je nadaljevanje dejanj kršitve jasno zajeto s splošno zakonsko prepovedjo kršitev, ki jo določa nacionalna zakonodaja, in da se tožencu, če prepovedana dejanja namerno ali iz hude malomarnosti nadaljuje, lahko izreče sankcija?
4. Ali v primeru pritrdilnega odgovora na tretje vprašanje to velja tudi, kadar bi se štelo, da za izrek takih posebnih ukrepov pri enaki kršitvi nacionalne znamke pogoji niso izpolnjeni?“
Prvo vprašanje
20 S prvim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 98(1) Uredbe razlagati tako, da zgolj to, da nevarnost, da bi se dejanja, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka Skupnosti, nadaljevala, ni očitna ali je kako drugače omejena, pomeni poseben razlog za sodišče za znamke Skupnosti, da ne izda odredbe, s katero prepove tožencu nadaljevanje teh dejanj.
21 Iz zahteve po enotni uporabi prava Skupnosti in iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Skupnosti, ki se pri opredelitvi smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Skupnosti, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki ga zasleduje zadevna ureditev (glej med drugim sodbe z dne 18. januarja 1984 v zadevi Ekro, 327/82, Recueil, str. 107, točka 11, z dne 19. septembra 2000 v zadevi Linster, C-287/98, Recueil, str. I-6917, točka 43, in z dne 17. marca 2005 v zadevi Feron, C-170/03, ZOdl., str. I-2299, točka 26).
22 Tako je v primeru izraza „posebni razlogi“, ki se pojavi v členu 98(1), prvi stavek, Uredbe.
23 Res je, da člen 14(1) Uredbe določa, da „ureja kršitve znamke Skupnosti nacionalna zakonodaja o kršitvi nacionalne znamke v skladu z določbami iz naslova X“.
24 Vendar, prvič, ta napotitev na nacionalno pravo držav članic ne izključuje tega, da bi normodajalec Skupnosti opredelil več pravil, ki enotno urejajo vprašanje kršitev znamk Skupnosti, kot se da sklepati iz navedbe „v skladu z določbami iz naslova X“.
25 Drugič, kot izhaja iz druge uvodne izjave Uredbe, je namen ureditve Skupnosti za znamke, ki jo uvaja Uredba, predvsem dati podjetjem možnost, da lahko „[…] pridobijo znamke Skupnosti, ki uživajo enotno varstvo in ki učinkujejo na vsem območju Skupnosti“.
26 Za namene varstva znamk Skupnosti je bistveno, da se prepoved kršitev navedenih znamk upošteva.
27 Če bi bilo treba pojem „posebni razlogi“ različno razlagati v različnih državah članicah, bi lahko iste okoliščine pripeljale do prepovedi nadaljevanja dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve v nekaterih državah, v drugih pa ne. Zato varstvo, zagotovljeno znamkam Skupnosti, ne bi bilo enotno na vsem območju Skupnosti.
28 Pojem „posebni razlogi“ je treba v pravnem redu Skupnosti torej razlagati enotno.
29 V tem pogledu je treba ugotoviti, prvič, da je člen 98(1), prvi stavek, Uredbe v različnih jezikovnih različicah napisan zavezujoče (glej zlasti v španščini „dictará providencia para prohibirle“, v nemščini „verbietet“, v angleščini „shall […] issue an order prohibiting“, v francoščini „rend […] une ordonnance lui interdisant“, v italijanščini „emette un’ordinanza vietandogli“ in v nizozemščini „verbiedt“).
30 Iz tega sledi, da mora sodišče za znamke Skupnosti praviloma izdati odredbo, ki prepoveduje nadaljevanje dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve in da je torej treba pogoj, ki se nanaša na besede „proti temu ni posebnih razlogov“ – ki, kot jasno izhaja iz besedil iste določbe, pomeni izjemo od te obveznosti (glej zlasti v španščini „[n]o habiendo“, v nemščini „sofern […] nicht […] entgegenstehen“, v angleščini „unless there are“, v francoščini „sauf s’il y a“, v italijanščini „a meno que esistano“ in v nizozemščini „tenzij er […] zijn“) – razlagati ozko.
31 Drugič je člen 98(1) Uredbe bistvena določba za namene doseganja cilja varstva znamk Skupnosti v Skupnosti, ki ga zasleduje Uredba.
32 Kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 24 sklepnih predlogov, če bi bila odredba prepovedi nadaljevanja dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka Skupnosti, pogojena z obstojem očitne ali neomejene nevarnosti ponovitve takih dejanj, bi se od tožeče stranke verjetno zahtevalo, naj predloži dokaze o taki nevarnosti. Predložitev takega dokaza, ki se nanaša na mogoča nepoštena ravnanja toženca v prihodnosti, bi bila težavna za tožečo stranko in bi lahko odvzela učinek izključni pravici, ki ji jo daje njena znamka Skupnosti.
33 Tretjič, kot je bilo poudarjeno v točki 25 te sodbe, mora biti varstvo znamk Skupnosti enotno na vsem ozemlju Skupnosti.
34 Razlaga, v skladu s katero je odredba prepovedi nadaljevanja dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka Skupnosti, pogojena z obstojem očitne ali neomejene nevarnosti, da bi toženec ponovil taka dejanja, bi imela za posledico, da bi se obseg varstva te znamke razlikoval od enega sodišča do drugega, pravzaprav od postopka do postopka, glede na presojo te nevarnosti.
35 Zgornje ugotovitve očitno ne nasprotujejo temu, da sodišče za znamke Skupnosti ne izda take prepovedi, če ugotovi, da je nemogoče, da bi toženec v prihodnje nadaljeval z dejanji kršitve ali da bi grozila nevarnost, da bo kršil znamko Skupnosti. Tako bi veljalo predvsem v primeru, če bi se po storjenih dejanjih vložila tožba proti imetniku kršene znamke, ki bi vodila do izgube njegovih pravic.
36 Na prvo vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba člen 98(1) Uredbe razlagati tako, da zgolj to, da nevarnost nadaljevanja dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka Skupnosti, ni očitna ali je kako drugače omejena, ni poseben razlog za sodišče za znamke Skupnosti, da ne izda odredbe, s katero tožencu prepove nadaljevanje teh dejanj.
Drugo vprašanje
37 Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 98(1) Uredbe razlagati tako, da je okoliščina, da nacionalna zakonodaja vsebuje splošno prepoved kršitve znamk Skupnosti in predvideva možnost kaznovanja nadaljevanja dejanj, s katerimi se take znamke kršijo ali zaradi katerih grozi nevarnost, da se bodo kršile, storjena bodisi namerno bodisi iz hude malomarnosti, posebni razlog za sodišče za znamke Skupnosti, da ne izda odredbe, s katero prepove tožencu nadaljevanje teh dejanj.
38 Prvič, kot izhaja iz izbire izrazov, ki jih je uporabil normodajalec Skupnosti v prvem stavku člena 98(1) Uredbe (glej zlasti v španščini „razones especiales“, v nemščini „besondere Gründe“, v angleščini „special reasons“, v francoščini „raisons particulières“, v italijanščini „motivi particolari“ in v nizozemščini „speciale redenen“), se pojem „posebni razlogi“ nanaša na dejansko stanje, ki je značilno za dano zadevo.
39 Okoliščine, da zakonodaja države članice predvideva splošno prepoved kršitve znamk ter možnost kaznovanja nadaljevanja dejanj, s katerimi se take znamke kršijo ali zaradi katerih grozi nevarnost, da se bodo kršile, ni mogoče obravnavati, kot da je značilna za vsako tožbo zaradi kršitve ali nevarnosti kršitve, ki je vložena na sodišča za znamke Skupnosti te države.
40 Poleg tega so na podlagi členov 44(1) in 61 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (Sporazum TRIPs) v Prilogi 1 C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (Sporazum STO), odobrenemu v imenu Evropske skupnosti za področja, ki so v njeni pristojnosti, s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 (UL L 336, str. 1), vse države članice za kršitve pravic intelektualne lastnine dolžne zagotoviti civilne in kazenske sankcije, skupaj s prepovedjo. Obstoj takih sankcij v nacionalnem pravu torej ni a fortiori posebni razlog v smislu člena 98(1), prvi stavek, Uredbe.
41 Drugič, če je treba okoliščino, da zakonodaja države članice predvideva splošno prepoved kršitve znamk ter možnost kaznovanja nadaljevanja dejanj, s katerimi se take znamke kršijo ali zaradi katerih grozi nevarnost, da se bodo kršile, obravnavati kot posebni razlog v smislu člena 98(1), prvi stavek, Uredbe, bi bila uporaba načela – določenega s to določbo –, v skladu s katerim morajo sodišča za znamke Skupnosti, razen izjemoma, izdati odredbo, ki prepoveduje nadaljevanje dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve, odvisna od vsebine nacionalnega prava, ki se uporabi.
42 Sodišča za znamke Skupnosti države članice, katere zakonodaja predvideva splošno prepoved kršitve ter možnost kaznovanja nadaljevanja takih dejanj, bi bila torej dejansko sistematično oproščena obveznosti izdati odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje spornih dejanj, ne da bi pri tem sploh upoštevala posebnosti dejanskega stanja posamične zadeve in torej člen 98(1) Uredbe ne bi imel nobenega učinka na ozemlju te države.
43 Taka posledica bi bila nezdružljiva tako z načelom primarnosti prava Skupnosti kot z zahtevami enotne uporabe prava Skupnosti.
44 Nazadnje, kot so poudarile Nokia in francoska vlada ter generalna pravobranilka v točkah 33 in 34 sklepnih predlogov, obstoj splošne prepovedi kršitev znamke in možnosti kaznovanja v primeru nadaljevanja takih dejanj v nacionalnem pravu, ki se uporabi, nima enakega odvračalnega učinka kot posebna prepoved tožencu, da nadaljuje taka dejanja, skupaj z ukrepi, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva, kar je že bilo odrejeno z izvršljivo sodno odločbo. Zato pravice imetnika kršene znamke ni mogoče podobno varovati, kadar take posebne prepovedi ni.
45 Na drugo vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba člen 98(1) Uredbe razlagati tako, da okoliščina, da nacionalna zakonodaja vsebuje splošno prepoved kršitve znamk Skupnosti in predvideva možnost kaznovanja nadaljevanja dejanj, s katerimi se take znamke kršijo ali zaradi katerih grozi nevarnost, da se bodo kršile, storjena bodisi namerno bodisi iz hude malomarnosti, ni posebni razlog za sodišče za znamke Skupnosti, da ne izda odredbe, s katero prepove tožencu nadaljevanje teh dejanj.
Tretje vprašanje
46 S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 98(1) Uredbe razlagati tako, da mora sodišče za znamke Skupnosti, ki je izdalo odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil znamko Skupnosti, v skladu z nacionalnim pravom sprejeti ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva, čeprav ta zakon vsebuje splošno prepoved kršitev znamk Skupnosti in predvideva možnost kaznovanja nadaljevanja dejanj, s katerimi se take znamke kršijo ali zaradi katerih grozi nevarnost, da se bodo kršile, storjena bodisi namerno bodisi iz hude malomarnosti.
47 V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da je drugi stavek člena 98(1) Uredbe napisan zavezujoče (glej zlasti v španščini „adoptará las medidas“, v nemščini „trifft […] die […] Maßnahmen“, v angleščini „shall […] take […] measures“, v francoščini „prend […] les mesures“, v italijanščini „[p]rende le misure“ in v nizozemsščini „treft […] maatregelen“).
48 Drugič, v nasprotju z obveznostjo izdaje odredbe, ki prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka – določena s prvim stavkom člena 98(1) Uredbe –, za katero je predvideno odstopanje v primeru „posebnih razlogov“, je obveznost, da je treba skupaj s to prepovedjo sprejeti ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva – določena v drugem stavku iste določbe –, brez izjem.
49 Iz tega sledi, da mora sodišče za znamke Skupnosti države članice, kadar je izdalo odredbo, ki prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka, sprejeti tiste ukrepe, predvidene z zakonodajo te države članice, ki lahko zagotovijo, da se navedena prepoved upošteva.
50 Poleg tega je taka razlaga združljiva s ciljem člena 98(1) Uredbe, ki je varstvo pravice, ki jo daje znamka Skupnosti.
51 Kot izhaja iz odgovora na drugo vprašanje, okoliščina, da nacionalna zakonodaja, ki se uporabi, vsebuje splošno prepoved kršitve znamk Skupnosti in predvideva možnost kaznovanja nadaljevanja dejanj, s katerimi se take znamke kršijo ali zaradi katerih grozi nevarnost, da se bodo kršile, storjena bodisi namerno bodisi iz hude malomarnosti, ni posebni razlog za sodišče za znamke Skupnosti, da ne izda odredbe, s katero prepove tožencu nadaljevanje teh dejanj.
52 Zato ga ta okoliščina ne oprosti obveznosti, da v skladu z nacionalnim pravom sprejme ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva.
53 Na tretje vprašanje je treba torej odgovoriti, da je treba člen 98(1) Uredbe razlagati tako, da mora sodišče za znamke Skupnosti, ki je izdalo odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil znamko Skupnosti, v skladu z nacionalnim pravom sprejeti ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva, čeprav ta zakon vsebuje splošno prepoved kršitev znamk Skupnosti in predvideva možnost kaznovanja nadaljevanja dejanj, s katerimi se take znamke kršijo ali zaradi katerih grozi nevarnost, da se bodo kršile, storjena bodisi namerno bodisi iz hude malomarnosti.
Četrto vprašanje
54 S četrtim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 98(1) Uredbe razlagati tako, da mora sodišče za znamke Skupnosti, ki je izdalo odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil znamko Skupnosti, obveznost, da v skladu z nacionalno zakonodajo sprejeti ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva, kadar takih ukrepov na podlagi te zakonodaje ne bi bilo mogoče sprejeti v primeru podobne kršitve nacionalne znamke.
55 Iz odgovorov na drugo in tretje vprašanje izhaja, da je normodajalec Skupnosti naložil sodiščem za znamke Skupnosti obveznost, prvič, naj prepovejo, razen v primeru posebnih razlogov, nadaljevanje dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka Skupnosti, in drugič, da sprejmejo ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva.
56 Člen 14(1) Uredbe določa, da „ureja kršitve znamke Skupnosti nacionalna zakonodaja o kršitvi nacionalne znamke v skladu z določbami iz naslova X [Uredbe]“.
57 Tako se narava ukrepov, predvidenih v členu 98(1), drugi stavek, Uredbe določi z nacionalno zakonodajo države članice sodišča za znamke Skupnosti, pred katerim poteka postopek, kot izhaja iz izrecne napotitve te določbe na to zakonodajo. V tem pogledu, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 42 sklepnih predlogov, je naloga držav članic, da v nacionalni zakonodaji predvidijo učinkovite ukrepe za preprečevanje nadaljevanja dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka Skupnosti.
58 Nasprotno s tem, da je sodiščem za znamke Skupnosti naložil absolutno obveznost, da sprejmejo take ukrepe, kadar izdajo odredbo, ki prepoveduje nadaljevanje dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve, je normodajalec Skupnosti izključil, da bi nacionalno pravo države članice določilo dodatne pogoje, ki bi morali biti izpolnjeni za sprejetje teh ukrepov.
59 Zato je treba člen 98(1), drugi stavek, Uredbe razlagati tako, da ne napotuje na nacionalno zakonodajo v zvezi s pogoji za izvajanje ukrepov, predvidenih v navedeni zakonodaji, katerih cilj je zagotoviti, da se upošteva prepoved nadaljevanja dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka Skupnosti, ampak zahteva, naj se ti ukrepi sprejmejo takoj, ko je bila izdana odredba prepovedi nadaljevanja dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve. Iz tega sledi predvsem, da so sodišča za znamke Skupnosti dolžna sprejeti take ukrepe, ne da bi upoštevala pogoje, ki so nujni za njihovo izvedbo v skladu z nacionalno zakonodajo, ki se uporabi.
60 Če ne bi bilo tako, potem cilj iz člena 98(1) Uredbe enotnega varstva pravice, podeljene z znamko Skupnosti, na vsem ozemlju Skupnosti pred nevarnostjo kršitve, ne bi bil dosežen. Dejansko prepoved nadaljevanja dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve, ki je ne bi spremljali ukrepi, katerih cilj je zagotoviti, da se ta upošteva, v veliki meri ne bi imela odvračalnega učinka.
61 Torej je nebistveno a fortiori, da v okoliščinah z enakim dejanskim stanjem nacionalna zakonodaja ne dopušča nacionalnim sodiščem, da odredijo prepoved nadaljevanja dejanj, ki kršijo nacionalno znamko, skupaj s takimi ukrepi. V zvezi s tem je treba spomniti, da je Prva direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1) res uskladila vsebino pravic, ki jih podeljujejo nacionalne znamke, ni pa uskladila pravnih postopkov, ki skušajo zagotoviti, da tretje osebe spoštujejo te pravice.
62 Na četrto vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba člen 98(1) Uredbe razlagati tako, da mora sodišče za znamke Skupnosti, ki je izdalo odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil znamko Skupnosti, v skladu z nacionalno zakonodajo sprejeti ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva, čeprav takih ukrepov na podlagi te zakonodaje ne bi bilo mogoče sprejeti v primeru podobne kršitve nacionalne znamke.
Stroški
63 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1) Člen 98(1) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti je treba razlagati tako, da zgolj to, da nevarnost nadaljevanja dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka Skupnosti, ni očitna ali je kako drugače omejena, ni poseben razlog za sodišče za znamke Skupnosti, da ne izda odredbe, s katero tožencu prepove nadaljevanje teh dejanj.
2) Člen 98(1) Uredbe št. 40/94 je treba razlagati tako, da okoliščina, da nacionalna zakonodaja vsebuje splošno prepoved kršitve znamk Skupnosti in predvideva možnost kaznovanja nadaljevanja dejanj, s katerimi se take znamke kršijo ali zaradi katerih grozi nevarnost, da se bodo kršile, storjena bodisi namerno bodisi iz hude malomarnosti, ni posebni razlog za sodišče za znamke Skupnosti, da ne izda odredbe, s katero prepove tožencu nadaljevanje teh dejanj.
3) Člen 98(1) Uredbe št. 40/94 je treba razlagati tako, da mora sodišče za znamke Skupnosti, ki je izdalo odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil znamko Skupnosti, v skladu z nacionalnim pravom sprejeti ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva, čeprav ta zakon vsebuje splošno prepoved kršitev znamk Skupnosti in predvideva možnost kaznovanja nadaljevanja dejanj, s katerimi se take znamke kršijo ali zaradi katerih grozi nevarnost, da se bodo kršile, storjena bodisi namerno bodisi iz hude malomarnosti.
4) Člen 98(1) Uredbe št. 40/94 je treba razlagati tako, da mora sodišče za znamke Skupnosti, ki je izdalo odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil znamko Skupnosti, v skladu z nacionalno zakonodajo sprejeti ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva, čeprav takih ukrepov na podlagi te zakonodaje ne bi bilo mogoče sprejeti v primeru podobne kršitve nacionalne znamke.
Podpisi