SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

ANTHONYJA MICHAELA COLLINSA,

predstavljeni 16. februarja 2023(1)

Združene zadeve C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21

VK

proti

BMW Bank GmbH (C‑38/21)

in

F. F.

proti

C. Bank AG (C‑47/21)

in

CR,

AY,

ML,

BQ

proti

Volkswagen Bank GmbH,

Audi Bank (C‑232/21)

(Predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložilo Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija))

„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Pogodba o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov – Pogodba o posojilu za nakup rabljenega motornega vozila – Direktiva 2002/65/ES – Direktiva 2008/48/ES – Direktiva 2011/83/EU – Pojma „pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov“, in „pogodbe, sklenjene na daljavo“ – Sodelovanje posrednika v pripravljalni fazi pogodbe – Izjema od pravice do odstopa od pogodbe v zvezi z zagotavljanjem storitev najema avtomobila – Neobstoj neposrednega horizontalnega učinka direktive – Obveznosti glede informacij, ki morajo biti vključene v pogodbo – Domneva o skladnosti z obveznostjo predložitve informacij pri uporabi zakonsko določenega vzorca – Pravica do odstopa od pogodbe – Začetek roka za odstop od pogodbe v primeru nepopolnih ali nepravilnih informacij – Zloraba pravice do odstopa od pogodbe – Zahteva glede predhodnega vračila“

Kazalo

I. Uvod

II. Pravni okvir

A. Pravo Evropske unije

1. Direktiva 2002/65

2. Direktiva 2008/48

3. Direktiva 2011/83

B. Nemško pravo

1. Civilni zakonik

2. EGBGB

III. Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

A. Zadeva C38/21

B. Zadeva C47/21

C. Zadeva C232/21

IV. Postopek pred Sodiščem

V. Analiza

A. Zadeva C38/21

1. Peto vprašanje v zadevi C38/21

2. Šesto vprašanje v zadevi C38/21

3. Sedmo vprašanje v zadevi C38/21

4. Osmo vprašanje v zadevi C38/21

5. Vmesni predlog

B. Zadevi C47/21 in C232/21

1. Prvo vprašanje v zadevah C47/21 in C232/21

2. Drugo vprašanje v zadevah C47/21 in C232/21

3. Četrto vprašanje v zadevah C47/21 in C232/21

4. Peto vprašanje v zadevah C47/21 in C232/21

VI. Predlog

I.      Uvod

1.        Ti predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložilo Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija), izhajajo iz več sporov med potrošniki in finančnimi institucijami, povezanimi s proizvajalci motornih vozil. V zadevah, ki jih obravnava predložitveno sodišče, se postavljajo vprašanja glede odstopa potrošnikov od pogodbe o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov (v enem primeru) in pogodb o posojilu za financiranje nakupa rabljenega motornega vozila (v preostalih primerih).

2.        V skladu z zahtevo Sodišča bodo v teh sklepnih predlogih obravnavana vprašanja, prvič, o naravi pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov v smislu Direktive 2002/65/ES,(2) Direktive 2008/48/ES(3) in Direktive 2011/83/EU(4). V tem okviru je bila na Sodišče naslovljena tudi prošnja za razlago pojmov „pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov“ in „pogodbe, sklenjene na daljavo“ v smislu Direktive 2011/83 ter prošnja za sprejetje odločitve o morebitni uporabi izjeme od pravice do odstopa od pogodbe, ki jo določa slednja direktiva. Drugič, na Sodišče je bila naslovljena prošnja za sprejetje odločitve o treh vidikih obveznosti, ki jo Direktiva 2008/48 nalaga dajalcem kreditov glede zagotavljanja informacij potrošnikom, ki se med drugim nanašajo na pravico do odstopa od pogodbe. To so: skladnost nacionalne zakonodaje, s katero se uvaja pravna domneva, da je obveznost zagotavljanja informacij izpolnjena s sklicevanjem na vzorčno klavzulo iz nacionalne zakonodaje (v nadaljevanju: zakonsko določeni vzorec), z navedeno direktivo; posledice predložitve nepravilnih ali nepopolnih informacij na začetek teka roka za odstop od pogodbe; ter možnost dajalca kredita, da se sklicuje na to, da je potrošnik zlorabil svojo pravico do odstopa od pogodbe. Tretjič, na Sodišče je naslovljeno vprašanje glede skladnosti nekaterih posledic, ki jih nacionalna zakonodaja določa glede odstopa od kreditne pogodbe, ki je povezana s pogodbo o prodaji, z načelom učinkovitosti iz prava Unije.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Evropske unije

1.      Direktiva 2002/65

3.        Člen 1(1) Direktive 2002/65 določa, da je predmet direktive „približati zakone in druge predpise držav članic na področju trženja finančnih storitev potrošnikom na daljavo“.

4.        Člen 2, točka (a), Direktive 2002/65 opredeljuje „pogodbo, sklenjeno na daljavo“, kot „vsako pogodbo o finančnih storitvah, sklenjeno med ponudnikom in potrošnikom na podlagi organiziranega programa za ponujanje blaga ali storitev na daljavo, ki ga vodi ponudnik in ki za sklenitev navedene pogodbe uporablja izključno eno ali več sredstev za sporazumevanje na daljavo, vse do takrat in vključno s trenutkom, ko je pogodba sklenjena“. Člen 2, točka (b), navedene direktive določa, da „finančna storitev“ pomeni „vsako bančno, kreditno, zavarovalno, pokojninsko, naložbeno ali plačilno storitev“.

5.        Člen 6(1) Direktive 2002/65 med drugim določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da lahko potrošnik v 14 koledarskih dneh odstopi od pogodbe, ne da bi moral plačati kazen ali navesti razlog.“

2.      Direktiva 2008/48

6.        V uvodnih izjavah 9, 10, 12, 30 in 31 Direktive 2008/48 je navedeno:

„(9)      Polna uskladitev je potrebna zato, da se vsem potrošnikom v Skupnosti zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov in se vzpostavi pravi notranji trg. Državam članicam se torej ne bi smelo dovoliti, da obdržijo ali uvedejo druge nacionalne določbe kot tiste, določene s to direktivo. Vendar naj bi se ta omejitev uporabljala samo za določbe, usklajene v tej direktivi. V primerih, ko ne obstajajo takšne usklajene določbe, bi se morale države članice same odločiti, ali bodo obdržale ali sprejele nacionalno zakonodajo. Prav tako lahko države članice na primer obdržijo ali sprejmejo nacionalne določbe o skupni in solidarni odgovornosti prodajalca ali izvajalca storitev in dajalca kreditov. Dodaten primer te možnosti, ki jo imajo države članice, bi bila lahko ohranitev ali sprejem nacionalnih določb o razveljavitvi pogodbe o prodaji blaga ali opravljanju storitev, če potrošnik uveljavlja svojo pravico do odstopa od kreditne pogodbe. […]

(10)      Opredelitve iz te direktive določajo obseg uskladitve. Obveznost držav članic za izvajanje določb te direktive bi se torej morala omejiti na področje njene uporabe, kakor je določeno v teh opredelitvah. Ta direktiva pa ne bi smela posegati v uporabo določb te direktive s strani držav članic v skladu z zakonodajo Skupnosti za področja, ki jih ne ureja. S tem bi država članica lahko obdržala ali sprejela nacionalno zakonodajo, ki je skladna z določbami te direktive ali nekaterimi njenimi določbami o kreditnih pogodbah izven področja uporabe te direktive […].

[…]

(12)      Pogodbe za stalno opravljanje storitev ali dobavo blaga enake vrste, za katerega potrošnik v času njihovega zagotavljanja plačuje v obliki obročnih odplačil, se lahko od kreditnih pogodb, urejenih s to direktivo, močno razlikujejo v smislu interesov zadevnih pogodbenih strank ter načinov in izvajanja transakcij. Zato bi bilo treba pojasniti, da se takšne pogodbe ne štejejo kot kreditne pogodbe za namene te direktive. […]

[…]

(30)      Ta direktiva ne ureja vprašanj pogodbenega prava v zvezi z veljavnostjo kreditnih pogodb. Zato lahko države članice na tem področju obdržijo ali sprejmejo nacionalne predpise v skladu s pravom Skupnosti. […]

(31)      Da bi potrošniku omogočili poznavanje svojih pravic in obveznosti iz kreditne pogodbe, bi morala ta na jasen in jedrnat način vsebovati vse potrebne informacije.

[…]“

7.        Člen 1 Direktive 2008/48 določa, da je namen direktive „uskladiti nekatere vidike zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, ki zajemajo potrošniške kredite“. Člen 2(1) Direktive 2008/48 določa, da se direktiva uporablja za kreditne pogodbe. Člen 2(2), točka (d), določa, da se navedena direktiva ne uporablja za „nakup s pridržanim lastništvom ali najemne pogodbe, pri katerih obveznost nakupa predmeta pogodbe ni predvidena s pogodbo samo ali katero koli drugo ločeno pogodbo; šteje se, da obveznost nakupa obstaja, če se dajalec kredita o njej enostransko odloči“.

8.        V členu 3 Direktive 2008/48 je opredeljenih več pojmov iz navedene direktive, vključno z:

„(c)      ‚kreditna pogodba‘ pomeni pogodbo, s katero dajalec kredita odobri ali obljubi, da bo odobril potrošniku kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora, z izjemo pogodb o trajnem opravljanju storitev ali dobavi blaga enake vrste, kadar potrošnik v času dobave takšnih storitev ali blaga plačuje zanje v obrokih;

[…]

(n)      ‚povezana kreditna pogodba‘ pomeni kreditno pogodbo, v kateri:

(i)      je zadevni kredit namenjen izključno financiranju pogodbe o dobavi posebnega blaga ali opravljanju posebne storitve, in

(ii)      iz objektivnega stališča ti dve pogodbi sestavljata komercialno enoto; šteje se, da komercialna enota obstaja takrat, ko dobavitelj ali izvajalec storitev sam financira kredit za potrošnika ali ga financira tretja stranka, če dajalec kredita uporablja storitve dobavitelja ali izvajalca storitev v zvezi s sklenitvijo ali pripravo kreditne pogodbe ali kadar so posebne dobrine ali izvajanje posebnih storitev izrecno opredeljene v kreditni pogodbi.“

9.        Člen 10(2) Direktive 2008/48, naslovljen „Informacije, ki se morajo vključiti v kreditne pogodbe“, med drugim določa:

„Kreditna pogodba jasno in jedrnato navaja:

[…]

(l)      obrestno mero v primeru zapadlih plačil, ki velja ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter pravila za njeno prilagoditev in, kjer je to potrebno, vse stroške v primeru zamude pri odplačevanju;

[…]

(p)      obstoj ali odsotnost pravice do odstopa, obdobje trajanja te pravice in druge pogoje za uveljavljanje te pravice, vključno z informacijami o obveznosti potrošnika do plačila črpane glavnice in obresti v skladu s členom 14(3)(b) in zneskom dnevnih obresti;

[…]

(r)      pravico do predčasnega odplačila, postopek predčasnega odplačila in, kadar je primerno, informacije o pravici dajalca kredita do nadomestila in o tem, kako se bo to nadomestilo določilo;

[…]

(t)      podatke o tem, ali za potrošnika obstajajo izvensodni postopki pritožbe in druga pravna sredstva, če ta obstajajo, pa tudi pogoje za njihovo uporabo;

[…]“

10.      Člen 14 Direktive 2008/48, naslovljen „Pravica do odstopa“, določa:

„1.      Potrošnik lahko v roku štirinajstih koledarskih dni odstopi od kreditne pogodbe brez navedbe razloga.

Ta rok za odstop se začne:

(a)      bodisi na dan sklenitve kreditne pogodbe

(b)      bodisi na dan, ko potrošnik prejme pogodbena določila in pogoje ter informacije v skladu s členom 10, če ta dan nastopi pozneje kot datum, naveden v točki (a) tega pododstavka.

[…]

3.      Če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa:

(a)      za uveljavitev pravice do odstopa o tem pred iztekom roka iz odstavka 1 obvesti dajalca kredita po prejemu informacije s strani dajalca kredita v skladu s členom 10(2)(p) na način, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo [ki ga je mogoče dokazati v skladu z nacionalno zakonodajo]. Šteje se, da je bil rok upoštevan, če se je to obvestilo še pred iztekom roka poslalo na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, ki je dajalcu kreditov na voljo in dostopen; in

(b)      dajalcu kredita odplača glavnico in obresti, obračunane na to glavnico od dneva, ko je bil kredit črpan, do dneva, ko je glavnica odplačana, brez nepotrebnega odlašanja, najpozneje pa v roku 30 koledarskih dni potem, ko je bilo dajalcu kredita poslano obvestilo o odstopu. Zapadle obresti se izračunajo na podlagi dogovorjene posojilne obrestne mere. Dajalec kredita v primeru odstopa ni upravičen do nobenega drugega nadomestila s strani potrošnika, razen nadomestila za kakršne koli nepovratne stroške, ki jih dajalec kredita plača kateremu koli javnemu upravnemu organu.

[…]“

11.      Člen 15 Direktive 2008/48, naslovljen „Povezana kreditna pogodba“, določa:

„1.      Če potrošnik uveljavi na zakonodaji Skupnosti temelječo pravico do odstopa od pogodbe o dobavi blaga ali storitev, ga povezana kreditna pogodba preneha zavezovati.

[…]

3.      Ta člen ne posega v nacionalne predpise, v skladu s katerimi je dajalec kredita solidarno odgovoren za vsak zahtevek, ki bi ga potrošnik lahko imel zoper dobavitelja, kadar se je nakup blaga ali pridobitev storitev od dobavitelja financirala iz kreditne pogodbe.“

12.      Člen 22(1) Direktive 2008/48, naslovljen „Usklajevanje in obveznost izvajanja te direktive“, določa:

„Če ta direktiva vsebuje usklajene določbe, države članice ne smejo ohraniti ali uvesti v svoje nacionalno pravo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.“

3.      Direktiva 2011/83

13.      V uvodnih izjavah 2, 16, 20, 22 in 49 Direktive 2011/83 je navedeno:

„(2)      […] Zato bi morala ta direktiva določiti standardna pravila za skupne vidike pogodb, sklenjenih na daljavo, in pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, in se oddaljiti od pristopa minimalnega usklajevanja iz predhodnih direktiv, državam članicam pa dovoliti, da ohranijo ali sprejmejo nacionalna pravila za določene vidike.

[…]

(16)      Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo glede pravnega zastopanja, kot so pravila v zvezi z osebo, ki deluje v imenu trgovca ali namesto njega (na primer posrednik ali skrbnik). Države članice bi morale ostati pristojne za to področje. […]

[…]

(20)      Opredelitev pojma pogodbe, sklenjene na daljavo, bi morala zajemati vse primere, v katerih se pogodba sklene med trgovcem in potrošnikom na podlagi organiziranega programa za prodajo blaga ali ponujanje storitev na daljavo, z izključno uporabo enega ali več sredstev komuniciranja na daljavo (kot so prodaja po pošti, splet, telefon ali telefaks), vse do in vključno s trenutkom sklenitve pogodbe. Ta opredelitev bi morala zajeti tudi situacije, kadar potrošnik obišče prostore podjetja zgolj za namen zbiranja informacij o blagu ali storitvah in se naknadno pogaja ter sklene pogodbo na daljavo. Nasprotno se pogodba, o kateri se strani pogajata v poslovnih prostorih trgovca in ki je dokončno sklenjena prek sredstev komuniciranja na daljavo, ne bi smela obravnavati kot pogodba, sklenjena na daljavo. Prav tako se pogodba, začeta prek sredstev komuniciranja na daljavo in dokončno sklenjena v poslovnih prostorih trgovca, ne bi smela obravnavati kot pogodba, sklenjena na daljavo. […] Pojem organiziranega programa za ponujanje blaga ali storitev na daljavo bi moral vključevati tudi programe, ki jih ponuja tretja stran [tretja oseba], ki ni trgovec, vendar jo trgovec uporabi, kot je na primer spletna platforma. Ne bi pa smel vključevati primerov, ko spletna mesta ponujajo zgolj informacije o trgovcu, njegovem blagu in/ali storitvah ter o njegovih kontaktnih podatkih.

[…]

(22)      Poslovni prostori bi morali vključevati prostore v kateri koli obliki (na primer trgovine, stojnice ali prikolice), ki jih trgovec uporablja kot stalni ali običajni poslovni obrat. Stojnice na tržnicah in sejmih bi bilo treba obravnavati kot poslovne prostore, če izpolnjujejo ta pogoj. […] Poslovne prostore osebe, ki deluje v imenu ali za račun trgovca, kakor je opredeljen v tej direktivi, bi bilo treba obravnavati kot poslovne prostore v smislu te direktive.

[…]

(49)      Obstajati bi morale določene izjeme od pravice do odstopa, tako za pogodbe, sklenjene na daljavo, kot za pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov. […] Odobritev pravice do odstopa od pogodbe potrošniku bi lahko bila tudi neustrezna v primeru določenih storitev, za katere sklenitev pogodbe pomeni rezervacijo zmogljivosti, ki jih lahko trgovec le stežka zapolni, če bi se uveljavljala pravica do odstopa. Takšen primer bi lahko bila rezervacija hotela ali počitniške hiše ali kulturnega ali športnega dogodka.“

14.      Člen 1 Direktive 2011/83, naslovljen „Predmet urejanja“, določa, da je namen te direktive „z doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga, in sicer s približevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošniki in trgovci.“

15.      Člen 2 Direktive 2011/83, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

2.      ‚trgovec‘ pomeni vsako fizično osebo ali vsako pravno osebo, ne glede na to, ali je v javni ali zasebni lasti, ki deluje za namene v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo, tudi če deluje prek osebe, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu;

[…]

6.      ‚pogodba o opravljanju storitev‘ pomeni vsako pogodbo, razen prodajne pogodbe, na podlagi katere trgovec opravi storitev za potrošnika ali se k temu zaveže, potrošnik pa za to plača ceno ali se temu zaveže;

7.      ‚pogodba, sklenjena na daljavo‘, pomeni vsako pogodbo, sklenjeno med trgovcem ali[in] potrošnikom v okviru organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev brez hkratne fizične navzočnosti trgovca in potrošnika ter z izključno uporabo enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo do trenutka sklenitve pogodbe in vključno z njim;

8.      ‚pogodba, sklenjena zunaj poslovnih prostorov‘, pomeni vsako pogodbo med trgovcem in potrošnikom:

(a)      ki se sklene ob hkratni fizični navzočnosti trgovca in potrošnika zunaj poslovnih prostorov potrošnika [trgovca];

(b)      za katero je dal potrošnik ponudbo v enakih okoliščinah, kakor so omenjene v točki (a);

(c)      ki je bila sklenjena v poslovnih prostorih trgovca ali z uporabo sredstev komuniciranja na daljavo takoj zatem, ko je bil potrošnik osebno in individualno obravnavan v prostorih, ki niso poslovni prostori trgovca, ob hkratni fizični navzočnosti trgovca in potrošnika, ali

[…]

9.      ‚poslovni prostori‘ pomenijo:

(a)      katere koli nepremične maloprodajne prostore v katerih trgovec stalno izvaja svojo dejavnost, ali

(b)      katere koli premične maloprodajne prostore v katerih trgovec običajno izvaja svojo dejavnost;

[…]

12.      ‚finančna storitev“ pomeni vsako storitev bančne, kreditne, zavarovalne, pokojninske, naložbene ali plačilne narave;

[…]

15.      ‚pomožna pogodba‘ pomeni pogodbo, po kateri potrošnik pridobi blago ali storitve, povezane s pogodbo, sklenjeno na daljavo, ali pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, to blago pa dobavi ali storitve zagotovi trgovec ali tretja oseba na podlagi dogovora med to tretjo osebo in trgovcem;“

16.      V skladu s členom 3(1) Direktive 2011/83 se navedena direktiva uporablja za kakršno koli pogodbo, sklenjeno med trgovcem in potrošnikom, pod pogoji in v obsegu, določenimi v njenih določbah. Člen 3(3), točka (d), določa, da se ne uporablja za pogodbe za finančne storitve.

17.      Člen 6(1) Direktive 2011/83, naslovljen „Obveznosti glede informacij v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov“, določa:

„Preden pogodba, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali kaka druga podobna ponudba, potrošnika zavezuje, trgovec potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije:

[…]

(h)      kadar obstaja pravica do odstopa od pogodbe, pogoje, rok in postopke za uveljavljanje te pravice v skladu s členom 11(1) ter vzorčni odstopni obrazec iz Priloge I(B);

[…]“

18.      Člen 9(1) in (2) Direktive 2011/83, naslovljen „Pravica do odstopa od pogodbe“, določa:

„1.      Razen kadar se uporabljajo izjeme iz člena 16, ima potrošnik na voljo 14 dni, da brez obrazložitve odstopi od pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ne da bi imel zaradi tega poleg stroškov iz člena 13(2) in člena 14 še druge stroške.

2.      Brez poseganja v člen 10 se odstopni rok iz odstavka 1 tega člena izteče po 14 dneh […]:

(a)      pri pogodbah o opravljanju storitev, od dneva sklenitve pogodbe;

[…]“

19.      Člen 10(1) Direktive 2011/83, naslovljen „Opustitev informiranja o pravici do odstopa od pogodbe“, določa:

„Če trgovec potrošniku ni predložil informacij o pravici do odstopa od pogodbe, kakor zahteva točka (h) člena 6(1), se odstopni rok izteče 12 mesecev po začetnem odstopnem roku, določenem v skladu s členom 9(2).“

20.      Člen 13(3) Direktive 2011/83, naslovljen „Obveznosti trgovca v primeru odstopa od pogodbe“, določa:

„Pri prodajnih pogodbah lahko trgovec plačilo zadrži, dokler ne prevzame vrnjenega blaga ali dokler potrošnik ne predloži dokaza, da je blago poslal nazaj, odvisno od tega, kateri dogodek se je zgodil prej, razen če trgovec ponudi, da bo vrnjeno blago prevzel sam.“

21.      Člen 15 Direktive 2011/83, naslovljen „Učinki uveljavljanja pravice do odstopa od pomožne pogodbe“, določa:

„1.      Brez poseganja v člen 15 Direktive [2008/48], če potrošnik uveljavi svojo pravico do odstopa od pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, v skladu s členi 9 do 14 te direktive, kakršne koli pomožne pogodbe samodejno prenehajo veljati brez kakršnih koli stroškov za potrošnika, z izjemo tega, kar je določeno v členih 13(2) in 14 te direktive.

2.      Države članice določijo podrobna pravila o prenehanju veljavnosti takih pogodb.“

22.      Člen 16 Direktive 2011/83, naslovljen „Izjeme od pravice do odstopa od pogodbe“, med drugim določa, da države članice ne zagotovijo pravice do odstopa od pogodbe iz členov od 9 do 15 pri pogodbah, sklenjenih na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, kar se tiče: „(l) zagotavljanj[a] nastanitve, ki ni za bivalne namene, opravljanj[a] prevoza blaga, storitev najema avtomobilov, priprave in dostave hrane ali storitev v povezavi z dejavnostmi za prosti čas, če je v pogodbi predviden določen datum ali čas izvedbe“.

B.      Nemško pravo

1.      Civilni zakonik

23.      Člen 242 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik; v nadaljevanju: BGB), naslovljen „Izpolnitev v dobri veri“, določa, da „mora dolžnik svoje obveznosti izpolnjevati v dobri veri, ob upoštevanju sprejetih poslovnih običajev“.

24.      Člen 273(1) BGB, naslovljen „Ugovor neizpolnitve“, določa:

„Če ima dolžnik zapadlo terjatev zoper upnika v okviru istega pravnega razmerja kot je tisto, na katerem temelji obveznost, lahko zavrne izpolnitev svoje obveznosti, dokler ni izpolnjena obveznost do njega, razen če glede dolžniškega razmerja ni določeno drugače (ugovor neizpolnitve).“

25.      Člen 293 BGB, naslovljen „Zamuda upnika“, določa, da „[u]pnik pride v zamudo, če ne sprejme ponujene izpolnitve.“

26.      Člen 294 BGB, naslovljen „Dejanska ponudba“, določa, da „mora biti upniku dejansko ponujena izpolnitev natančno tako kot mora biti izpolnjena.“

27.      Člen 312b BGB, naslovljen „Pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov“, določa:

„(1)      ¹Pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, so pogodbe:

1.      ki se sklenejo ob hkratni fizični navzočnosti potrošnika in trgovca zunaj poslovnih prostorov trgovca;

2.      za katere je dal potrošnik ponudbo v enakih okoliščinah, kot so navedene v točki 1;

3.      ki se sklenejo v poslovnih prostorih trgovca ali z uporabo sredstev komuniciranja na daljavo, pri čemer pa je bil potrošnik neposredno pred tem, zunaj poslovnih prostorov trgovca in ob hkratni fizični navzočnosti potrošnika in trgovca, osebno in posamično obravnavan; ali

[…]

²Za trgovcu enakovredne se štejejo osebe, ki nastopajo v njegovem imenu ali na njegov račun.

(2)      ¹Poslovni prostori v smislu odstavka 1 pomenijo katere koli nepremične maloprodajne prostore, v katerih trgovec stalno izvaja svojo dejavnost, in katere koli premične maloprodajne prostore, v katerih trgovec običajno izvaja svojo dejavnost. ²Maloprodajni prostori, v katerih oseba, ki nastopa v imenu trgovca ali po njegovem naročilu, stalno ali običajno izvaja svojo dejavnost, se štejejo za enakovredne prostorom trgovca.“

28.      Člen 312c BGB, naslovljen „Pogodbe, sklenjene na daljavo“, določa:

„1.      Pogodbe, sklenjene na daljavo, so pogodbe, pri katerih trgovec ali oseba, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu, in potrošnik za pogajanja o pogodbi in sklenitev pogodbe uporabljata izključno sredstva za komuniciranje na daljavo, razen če se pogodba ne sklene v okviru organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev.

2.      Sredstva za komuniciranje na daljavo v smislu tega zakonika so vsa sredstva komunikacije, ki se lahko uporabijo za pripravo na sklenitev ali sklenitev pogodbe brez hkratne fizične navzočnosti pogodbenih strank, kot so pisma, katalogi, telefonski klici, faksi, elektronska sporočila, sporočila, poslana z mobilnim telefonom (SMS), ter sredstva radiodifuzije in telekomunikacijske storitve.“

29.      Člen 312g BGB, naslovljen „Pravica do odstopa“, določa:

„(1)      Pri pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, in pogodbah, sklenjenih na daljavo, ima potrošnik pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 355.

(2)      Potrošnik nima pravice do odstopa od pogodbe v primeru naslednjih pogodb, razen če se stranke ne dogovorijo drugače:

[…]

9.      pogodbe o opravljanju storitev zagotavljanja nastanitve, ki ni za bivalne namene, prevoza blaga, najema motornih vozil, priprave in dostave hrane ali o opravljanju drugih storitev v povezavi z dejavnostmi za prosti čas, če je v pogodbi predviden določen datum ali čas izvedbe;

[…]“

30.      Člen 322(2) BGB, naslovljen „Odredba o hkratni izpolnitvi“, določa, da „[č]e mora stranka, ki vloži tožbo, prva opraviti svojo izpolnitev, nasprotna stranka pa je v zamudi, ker ni sprejela izpolnitve, lahko vloži tožbo po prejemu nasprotne izpolnitve.“

31.      Člen 346 BGB, naslovljen „Učinek odstopa od pogodbe“, v odstavku 1 določa:(5)

„Če si je pogodbena stranka s pogodbo pridržala pravico do odstopa od pogodbe ali če ima zakonsko določeno pravico do odstopa, se v primeru odstopa vse prejete storitve vrnejo, skupaj s koristmi, ki izhajajo iz takih storitev.“

32.      Člen 348 BGB, naslovljen „Hkratna izpolnitev“, določa:(6)

„Obveznosti pogodbenih strank, ki izhajajo iz odstopa od pogodbe, se izpolnijo hkrati. Smiselno se uporabljajo določbe členov 320 in 322.“

33.      Člen 355 BGB, z naslovljen „Pravica do odstopa od potrošniške pogodbe“, določa:

„1.      ¹Če je potrošniku z zakonom podeljena pravica do odstopa od pogodbe v skladu s to določbo, potrošnika in trgovca ne zavezujeta več njuni izjavi o nameri skleniti pogodbo, če potrošnik v določenem obdobju prekliče svojo izjavo o nameri. […]

2.      ¹Rok za odstop je 14 dni. ²Če ni določeno drugače, začne teči ob sklenitvi pogodbe.“

34.      Člen 356b BGB, naslovljen „Pravica do odstopa od potrošniške kreditne pogodbe“, v odstavku 2 določa:

„¹Če listina, ki se posojilojemalcu predloži v skladu z odstavkom 1, ne vsebuje obveznih informacij iz člena 492(2), rok ne začne teči, dokler se ta pomanjkljivost ne odpravi v skladu s členom 492(6).

[…]“

35.      Člen 357 BGB, naslovljen „Pravne posledice odstopa od pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov ali na daljavo, razen pogodb o finančnih storitvah“, v odstavkih 1 in 4 določa:(7)

„1.      Prejete izpolnitve je treba vrniti najpozneje v 14 dneh.

[…]

4.      ¹V primeru prodaje potrošniškega blaga lahko trgovec zavrne povračilo plačila, dokler ne prejme vrnjenega blaga oziroma dokler potrošnik ne predloži dokaza, da je bilo blago poslano.      ²Ta določba se ne uporablja, če je trgovec ponudil, da sam prevzame blago.“

36.      Člen 357a BGB, naslovljen „Pravne posledice odstopa od pogodbe o finančnih storitvah“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.      Prejete izpolnitve je treba vrniti najpozneje v 30 dneh.

[…]

3.      ¹Če posojilojemalec odstopi od potrošniške kreditne pogodbe, plača dogovorjene obresti za obdobje od izplačila posojila do vračila posojila.[…]“

37.      Člen 358 BGB, naslovljen „Pogodba, povezana s pogodbo, od katere je potrošnik odstopil“, v odstavkih od 2 do 4 določa:(8)

„2.      Če potrošnik na podlagi člena 495(1) ali člena 514(2), prvi stavek, veljavno prekliče svojo izjavo o nameri skleniti potrošniško kreditno pogodbo, ga tudi izjava o nameri skleniti pogodbo o dobavi blaga ali zagotavljanju druge storitve, ki je povezana s tako potrošniško kreditno pogodbo, ne zavezuje več.

3.      ¹Pogodba o dobavi blaga ali zagotavljanju drugih storitev in kreditna pogodba iz odstavkov 1 in 2 sta povezani, če se kredit v celoti ali delno uporabi za financiranje druge pogodbe in če obe pogodbi tvorita gospodarsko enoto. ²Še zlasti se šteje, da takšna gospodarska enota obstaja, če trgovec sam financira potrošnikovo nasprotno obveznost ali, ko gre za financiranje od tretje osebe, če dajalec kredita pri pripravi ali sklenitvi kreditne pogodbe sodeluje s trgovcem. […]

4.      ¹Člen 355(3) in členi od 357 do 357b, odvisno od vrste povezane pogodbe, se smiselno uporabljajo za odstop od povezane pogodbe, ne glede na vrsto trženja. […] ⁵Dajalec kredita prevzame v poslih s potrošnikom pravice in obveznosti trgovca, ki izhajajo iz povezane pogodbe, glede pravnih posledic odstopa, če je bil v času, ko odstop začne veljati, znesek posojila že plačan trgovcu.

[…]“

38.      Člen 492 BGB, naslovljen „Pisna oblika in vsebina pogodbe“, v odstavkih 2 in 6 določa:

„2.      Pri potrošniških kreditnih pogodbah mora pogodba vsebovati informacije, določene v členu 247, od (6) do (13), Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuch (uvodni zakon k civilnemu zakoniku z dne 21. septembra 1994;(9) v nadaljevanju: EGBGB).

[…]

6.      ¹Če pogodba ne vsebuje informacij iz odstavka 2 ali jih ne vsebuje v celoti, se te lahko zagotovijo pozneje na trajnem nosilcu podatkov, po veljavni sklenitvi pogodbe ali (v primerih iz člena 494(2), prvi stavek) ko pogodba postane veljavna. […]“

39.      Člen 495 BGB, naslovljen „Pravica do odstopa; Obdobje za razmislek“, v odstavku 1 določa:

„V primeru kreditne pogodbe, sklenjene s potrošnikom, ima posojilojemalec pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 355.“

40.      Člen 506 BGB, naslovljen „Odlog plačila in drugi finančni dogovori“, določa:

„(1)      ¹Določbe členov od 358 do 360, od 491a do 502 in od 505a do 505e, ki se uporabljajo za splošne potrošniške kreditne pogodbe, se, razen člena 492(4) in ob upoštevanju odstavkov 3 in 4, uporabljajo tudi za pogodbe, pri katerih trgovec potrošniku odplačno odobri odlog plačila ali drug odplačen finančni dogovor.

(2)      ¹Dogovori med trgovcem in potrošnikom glede odplačne uporabe stvari se štejejo za odplačen finančni dogovor, če je dogovorjeno, da:

1.      mora potrošnik stvar kupiti;

2.      lahko trgovec od potrošnika zahteva nakup stvari; ali

3.      je potrošnik ob prenehanju veljavnosti pogodbe odgovoren za določeno vrednost stvari.

²Člen 500(2) in člen 502 se ne uporabljata za pogodbe iz točke 3 prvega stavka.

[…]

(4)      ¹Določbe tega podnaslova se v obsegu, določenem v členu 491(2), drugi stavek, točke od 1 do 5, členu 491(3), drugi stavek, in členu 491(4), ne uporabljajo. Če glede na vrsto pogodbe ni določena neto vrednost posojila (člen 491(2), drugi stavek, točka 1), se ta nadomesti s ceno gotovinskega plačila ali, če je trgovec predmet nabavil za potrošnika, s kupnino.“

2.      EGBGB

41.      Člen 247 EGBGB, naslovljen „Obveznosti glede informacij, ki jih je treba zagotoviti pri potrošniških kreditnih pogodbah, izplačani finančni pomoči in pogodbah o posredovanju pri kreditu“, določa:(10)

„[…]

6 Vsebina pogodbe

(1)      V potrošniški kreditni pogodbi se jasno in razumljivo navedejo naslednje informacije:

1.      informacije iz člena 247(3), prvi pododstavek, točke od 1 do 14, in četrti pododstavek,

[…]

(2)      ¹Če na podlagi člena 495 [BGB] obstaja pravica do odstopa od pogodbe, mora pogodba vsebovati informacije o roku in drugih pogojih odstopa ter navedbo o obveznosti posojilojemalca odplačati že črpano posojilo in obresti. ²V pogodbi se navede znesek dnevnih obresti, ki jih je treba plačati. ³Če potrošniška kreditna pogodba vsebuje očitno, jasno oblikovano določbo, ki v primeru splošnih potrošniških kreditnih pogodb ustreza vzorcu iz Priloge 7 […], navedena določba izpolnjuje zahteve iz stavkov 1 in 2.

[…]

⁵Dajalcu kredita pri oblikovanju določbe ni treba upoštevati oblike vzorca in velikosti pisave, mora pa upoštevati stavek 3.

7 Druge informacije v pogodbi

V potrošniški kreditni pogodbi se, če je to pomembno za pogodbo, jasno in razumljivo navedejo naslednji podatki:

[…]

3.      metoda izračuna nadomestila za predčasno odplačilo, če namerava dajalec kredita, kadar kreditojemalec predčasno odplača posojilo, uveljavljati pravico do takega nadomestila;

4.      dostop kreditojemalca do pritožbe in drugih pravnih sredstev za izvensodno reševanje sporov ter, če je primerno, pogoji za tak dostop.

[…]

12 Povezane pogodbe in odplačni finančni dogovori

(1)      ¹Odstavki od (1) do (11) tega člena se smiselno uporabljajo za pogodbe o odplačnih finančnih dogovorih iz člena 506(1) [BGB]. ²V primeru takih pogodb ter v primeru potrošniških kreditnih pogodb, ki so povezane z drugimi pogodbami v skladu s členom 358 [BGB] ali v katerih so blago ali storitve opredeljene v skladu s členom 360(2), drugi stavek, [BGB]:

1.      morajo informacije, ki se zagotovijo pred sklenitvijo, vsebovati predmet pogodbe in denarni znesek, tudi v primeru iz člena 247(5);

2.      pogodba mora vsebovati:

(a)      predmet pogodbe in denarni znesek;

(b)      informacije o pravicah, ki izhajajo iz členov 358 in 359 ali člena 360 [BGB], ter pogoje za uresničevanje navedenih pravic.

³Če potrošniška kreditna pogodba vsebuje očitno, jasno oblikovano določbo, ki v primeru splošnih potrošniških kreditnih pogodb ustreza vzorcu iz Priloge 7 […], se šteje, da v primeru povezanih pogodb in transakcij iz člena 360(2), drugi stavek, [BGB], taka pogodbena določba izpolnjuje zahteve iz drugega stavka, točka 2(b). […]

[…]“

III. Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

A.      Zadeva C‑38/21

42.      Oseba VK je 10. novembra 2018 kot potrošnik z BMW Bank GmbH sklenila pogodbo o lizingu motornega vozila BMW z obračunom kilometrov za zasebno uporabo. Oseba VK je zaprosila za sklenitev navedene pogodbe o lizingu in vlogo podpisala v prostorih prodajalca avtomobilov. Prodajalec avtomobilov, ki je nastopal kot kreditni posrednik za BMW Bank in ni imel pooblastila za sklenitev pogodbe, je izračunal različne elemente lizinga (obdobje najema, polog in znesek mesečnih obrokov) ter jih pojasnil osebi VK. Prodajalec avtomobilov je bil zmožen zagotoviti informacije osebi VK o pogodbi in odgovoriti na vsa vprašanja ter je bil za to tudi pooblaščen. Prodajalec avtomobilov je vlogo za sklenitev lizinga posredoval banki, ki jo je sprejela.

43.      Pogodbenici sta se dogovorili, da bo oseba VK plačala skupni znesek 12.486,80 EUR, ki je sestavljen iz posebnega zneska v višini 4760 EUR in 24 obrokov lizinga po 321,95 EUR. Posojilna obrestna mera je znašala 3,49 % na leto za celotno obdobje pogodbe o lizingu, letna efektivna obrestna mera pa 3,55 %. Neto znesek posojila je znašal 40.294,85 EUR, kar je ustrezalo nabavni ceni vozila. Poleg tega je bilo dogovorjeno, da je kilometrina vozila največ 10.000 km. Ob vrnitvi vozila bi morala oseba VK plačati 0,0737 EUR za vsak dodatno prevoženi kilometer, za vsak neprevoženi kilometer pod to mejo pa bi se ji povrnilo 4,92 centa. Če bi se ob vrnitvi vozila izkazalo, da stanje vozila ne ustreza njegovi starosti in dogovorjenemu dovoljenemu številu prevoženih kilometrov, bi morala oseba VK banki BMW Bank plačati nadomestilo zaradi navedenega dodatnega zmanjšanja vrednosti. Obveznost nakupa vozila ni bila vključena ne v pogodbo o lizingu ne v morebitne ločene pogodbe.

44.      Pogodba o lizingu vsebuje naslednjo klavzulo, naslovljeno „Pravica do odstopa“:(11)

„V 14 dneh imate pravico odstopiti od izjave volje za sklenitev pogodbe, ne da bi morali za to navesti razlog. Rok začne teči po sklenitvi pogodbe, vendar šele po tem, ko je posojilojemalec prejel vse obvezne informacije iz člena 492(2) [BGB] (na primer informacije o vrsti posojila, neto znesku posojila, trajanju pogodbe). […]“

45.      Oseba VK je prevzela vozilo. Od januarja 2019 je redno plačevala dogovorjene mesečne obroke. Z dopisom z dne 25. junija 2020 pa je odstopila od pogodbe. BMW Bank je odstop zavrnila.

46.      Oseba VK s tožbo proti BMW Bank od predložitvenega sodišča zahteva, naj ugotovi, da banka ne more uveljavljati nobenih pravic na podlagi pogodbe o lizingu, zlasti ne upravičenja do prejema obrokov lizinga. Trdi, da rok za odstop od pogodbe še ni začel teči, saj obvezne informacije v pogodbi o lizingu niso zadostne in razumljive. Glede na to, da je pogodba o lizingu pogodba, sklenjena zunaj poslovnih prostorov in/ali na daljavo, tudi trdi, da ima na podlagi člena 312g(1) BGB pravico do odstopa od nje. Oseba VK trdi, da od BMW Bank ni mogoče dobiti pojasnil in prejeti obveznih informacij, če zaposleni ali zastopnik navedene banke ni prisoten v prostorih prodajalca avtomobilov v fazi priprave pogodbe.

47.      BMW Bank trdi, da bi bilo treba tožbo osebe VK zavrniti kot neutemeljeno. Trdi, da se pravila o odstopu od pogodbe, ki se uporabljajo za potrošniške kreditne pogodbe, ne uporabljajo za pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov. Vsekakor pa so bile osebi VK v okviru pogodbe o lizingu ustrezno sporočene vse obvezne informacije, vključno z njeno pravico do odstopa od nje. Informacije o pravici do odstopa natančno ustrezajo zakonsko določenemu vzorcu in se torej zanje šteje, da izpolnjujejo zahteve iz člena 247(6), pododstavek 2, prvi in tretji stavek, EGBGB, zato se je 14‑dnevni rok za odstop od pogodbe iztekel že davno, preden se je oseba VK odločila uveljavljati svojo pravico do odstopa. BMW Bank dalje trdi, da je bila oseba VK osebno v stiku s posrednikom, ki ji je lahko zagotovil informacije o ponujeni storitvi, zato se pogodba o lizingu ne šteje za pogodbo, sklenjeno na daljavo. Prav tako ne gre za pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, saj je treba šteti, da je posrednik nastopal v imenu ali za račun trgovca, v smislu uvodne izjave 22 Direktive 2011/83.

48.      Predložitveno sodišče ugotavlja, da se je v nemški sodni praksi do nedavnega priznavala pravica do odstopa od pogodbe v primeru pogodb o lizingu z obračunom kilometrov, pri čemer so se po analogiji uporabljale nacionalne določbe o pogodbah, pri katerih trgovec potrošniku odobri odplačen odlog plačila ali drug odplačen finančni dogovor.(12) S sodbo z dne 24. februarja 2021(13) pa je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) ugotovilo, da navedena analogija ne vzdrži. Člena 495 in 355 BGB lizingojemalcu torej ne omogočata pravice do odstopa od navedene vrste pogodbe o lizingu. Po mnenju navedenega sodišča je navedena rešitev pravilna z vidika prava Unije, saj se člen 2(2), točka (d), Direktive 2008/48 ne uporablja za nakup s pridržanim lastništvom ali najemne pogodbe, pri katerih obveznost nakupa predmeta pogodbe ni določena s pogodbo samo ali katero koli drugo ločeno pogodbo. Glede na to, da v primeru pogodb o lizingu z obračunom kilometrov ne obstaja obveznost nakupa, sodišče po analogiji ne more uporabiti Direktive 2008/48. Predložitveno sodišče dvomi v točnost navedene analize.

49.      Predložitveno sodišče želi najprej preveriti, ali pogodba o lizingu z obračunom kilometrov, kot je ta iz obravnavane zadeve, spada na področje uporabe Direktive 2008/48, Direktive 2011/83 ali Direktive 2002/65. Meni, da obstaja možnost uporabe Direktive 2008/48 po analogiji,(14) saj so pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov običajno sestavljene tako, da se obračunsko in v praksi zagotovi polna amortizacija uporabe vozila. Podrejeno pa predložitveno sodišče sprašuje, ali je pogodba o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov finančna storitev v smislu člena 2, točka (b), Direktive 2002/65 in člena 2, točka 12, Direktive 2011/83.(15) V podporo temu pristopu predložitveno sodišče ugotavlja, da v primeru pogodb o lizingu z obračunom kilometrov ni stvarne bližine med lizingodajalcem in predmetom lizinga, saj lizingojemalec izbere predmet lizinga v skladu s svojimi potrebami. V nasprotju z najemnikom stricto sensu lizingojemalec med veljavnostjo pogodbe o lizingu nosi vsa tveganja, mora zavarovati vozilo in uveljavljati svoje pravice do tretjih oseb v primeru napak na vozilu, medtem ko lizingodajalec le financira lizingojemalčevo uporabo vozila.

50.      Če pogodba o lizingu z obračunom kilometrov, kot je ta iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2008/48, želi predložitveno sodišče preveriti skladnost nacionalne zakonodaje, ki vzpostavlja pravno domnevo, da je ne glede na morebitne pomanjkljivosti pri zagotavljanju informacij obveznost zagotavljanja informacij potrošniku o pravici do odstopa od pogodbe izpolnjena, če pogodba vsebuje klavzulo, ki ustreza zakonsko določenem vzorcu, priloženem navedeni zakonodaji (v nadaljevanju: domneva zakonitosti), s členom 10(2)(p), in členom 14(1) navedene direktive. Predložitveno sodišče tudi sprašuje, ali mora zavrniti uporabo navedene zakonodaje, če meni, da je to ustrezno.

51.      Predložitveno sodišče dvomi, da je domneva zakonitosti v skladu s sodbo Sodišča v zadevi Kreissparkasse Saarlouis.(16) Sodišče je v tej sodbi med drugim v zvezi z informacijami iz člena 10 Direktive 2008/48 ugotovilo, da je treba člen 10(2)(p) navedene direktive razlagati tako, da nasprotuje uporabi kreditne pogodbe, v kateri je bil sklic na določbo nacionalnega prava, v kateri je bil dalje sklic na druge določbe nacionalnega prava.(17) Predložitveno sodišče navaja, da po mnenju enajstega civilnega senata Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) navedene sodne prakse ni mogoče upoštevati, saj besedilo, duh, namen in izvor člena 247(6), pododstavek 2, tretji stavek, EGBGB nasprotujejo razlagi, ki bi bila v skladu z Direktivo 2008/48.(18) Prav tako navedeni senat ni mogel predvideti neposredne uporabe navedene direktive, saj je Sodišče na področju potrošniških kreditov izključilo možnost mejne contra legem razlage nacionalnega prava, da bi se zagotovila skladnost z zahtevami prava Unije. Predložitveno sodišče pa meni, da je Sodišče pustilo odprto vprašanje uporabe načela primarnosti prava Unije v zvezi z Direktivo 2008/48.(19)

52.      Drugič, predložitveno sodišče prosi za pojasnilo glede informacij, ki jih morajo vsebovati potrošniške kreditne pogodbe na podlagi člena 10(2), točke (p), (l) in (t), Direktive 2008/48. Sprašuje, ali rok za odstop od pogodbe zgolj zaradi odsotnosti obveznih informacij ne začne teči v skladu s členom 14(1) navedene direktive, ali pa ima enake posledice tudi dejstvo, da so zagotovljene informacije nepopolne ali vsebinsko netočne.

53.      Tretjič, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je možnost, da potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe v primeru potrošniške kreditne pogodbe, lahko časovno omejena zaradi kršitve načela dobre vere iz člena 242 BGB.

54.      Četrtič, predložitveno sodišče sprašuje, ali je potrošnikovo uveljavljanje pravice do odstopa od potrošniške kreditne pogodbe mogoče označiti za zlorabo tega instituta in pod katerimi pogoji. Navaja, da je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) v nedavni sodbi ugotovilo, da se uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe lahko zlorabi in torej pomeni kršitev člena 242 BGB, če želi potrošnik s sklicevanjem na neobstoj domneve zakonitosti glede zakonsko določenega vzorca izkoristiti formalni pravni položaj. Po mnenju tega sodišča bi bilo v tem okviru morda treba upoštevati več dejstev, med drugim naslednje: da je potrošnik morda domneval, da informacije, ki niso v skladu z zakonsko določenim vzorcem, zanj niso pomembne; da se je morda na neskladnost zakonsko določenega vzorca prvič skliceval v okviru pravnega sredstva, ki se nanaša na pravno vprašanje: da je potrošnik morda „uveljavljal svojo pravico do odstopa od pogodbe zaradi vrnitve vozila, po tistem, ko ga je že relativno dolgo uporabljal v skladu s predvidenim namenom, pri čemer je zmotno menil, da mu ne bo treba plačati nadomestila“.

55.      Če pa se, nasprotno, pogodba o lizingu z obračunom kilometrov, kot zadevna pogodba, nanaša tudi na zagotavljanje finančnih storitev v smislu direktiv 2002/65 in 2011/83, predložitveno sodišče sprašuje, prvič, ali se taka pogodba šteje za „pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov“, v smislu člena 2, točka 8, Direktive 2011/83.(20) Sprašuje se, ali se poslovni prostori osebe, ki zgolj sodeluje pri pripravi pogodbe, v tem primeru prodajalec avtomobilov, in ki ni pooblaščena za zastopanje trgovca pri sklenitvi navedene pogodbe, štejejo za poslovne prostore navedenega trgovca v smislu člena 2, točka 9, Direktive 2011/83. Postavlja se posebno vprašanje, ali se sodelovanje take osebe lahko šteje za ravnanje „v imenu ali po naročilu trgovca“ v smislu člena 2, točka 2, Direktive 2011/83 ter posledično člena 312b(1), drugi stavek, in člena 312b(2) BGB.

56.      Drugič, predložitveno sodišče ni prepričano, ali obravnavana pogodba o lizingu z obračunom kilometrov spada na področje uporabe izjeme od pravice do odstopa od pogodbe iz člena 16, točka (l), Direktive 2011/83 in člena 312g(2), točka 9, BGB v zvezi s storitvami najema avtomobila. Glede tega predložitveno sodišče med drugim ugotavlja, da se na podlagi sodbe Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu, Nemčija) z dne 18. junija 2020(21) „najem avtomobila“ nanaša na kratkoročni najem in ne na pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov.

57.      Tretjič, predložitveno sodišče sprašuje, ali se pogodba o lizingu z obračunom kilometrov, kot je zadevna pogodba, lahko šteje za „pogodbo, sklenjeno na daljavo,“ v smislu člena 2, točka (a), Direktive 2002/65 in člena 2, točka 7, Direktive 2011/83, če ima potrošnik osebni stik le s posrednikom, ki sodeluje le pri pripravi pogodbe in ni pooblaščen za zastopanje trgovca pri sklenitvi pogodbe.(22) Navaja, da po mnenju Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) pogoj „izključne uporabe enega ali več sredstev za sporazumevanje na daljavo“ v navedenih določbah ni izpolnjen, če ima potrošnik v pripravljalni fazi sklepanja pogodbe osebni stik s tretjo osebo, ki potrošniku v imenu trgovca zagotovi informacije o navedeni pogodbi.

58.      V teh okoliščinah je Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

„1.      Glede domneve zakonitosti v skladu s členom 247(6)(2), tretji stavek, in (12)(1), tretji stavek, [EGBGB]:

(a)      Ali člena 247(6)(2), tretji stavek, in 247(12)(1), tretji stavek, EGBGB v delu, v katerem določata, da pogodbeni pogoji, ki so v nasprotju z zahtevami iz člena 10(2)(p) Direktive [2008/48], zadostijo zahtevam iz člena 247(6)(2), prvi in drugi stavek, EGBGB in iz člena 247(12)(1), drugi stavek, točka 2(b), EGBGB, nista združljiva s členoma 10(2)(p) in 14(1) Direktive [2008/48]?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)      Ali iz prava Unije, zlasti iz členov 10(2)(p) in 14(1) Direktive [2008/48], izhaja, da se člena 247(6)(2), tretji stavek, in 247(12)(1), tretji stavek, EGBGB ne uporabljata v delu, v katerem določata, da pogodbeni pogoji, ki so v nasprotju z zahtevami iz člena 10(2)(p) Direktive 2008/48/ES, zadostijo zahtevam iz člena 247(6)(2), prvi in drugi stavek, EGBGB in iz člena 247(12)(1), drugi stavek, točka 2(b), EGBGB?

Če je odgovor na prvo vprašanje (točka (b)) nikalen:

2.      Glede informacij, ki se morajo vključiti, v skladu s členom 10(2) Direktive [2008/48]:

(a)      Ali je treba člen 10(2)(p) Direktive [2008/48] razlagati tako, da mora biti znesek dnevnih obresti, ki ga je treba navesti v kreditni pogodbi, mogoče izračunati na podlagi pogodbene posojilne obrestne mere, navedene v pogodbi?

(b)      Ali je treba člen 10(2)(l) Direktive [2008/48] razlagati tako, da je treba obrestno mero zamudnih obresti, veljavno ob sklenitvi kreditne pogodbe, sporočiti kot absolutno število ali kot absolutno število navesti vsaj veljavno referenčno obrestno mero (v obravnavani zadevi temeljno obrestno mero v skladu s členom 247 [BGB]), na podlagi katere se z upoštevanjem pribitka (v obravnavani zadevi 5 odstotnih točk v skladu s členom 288(1), drugi stavek, BGB) ugotovi veljavna obrestna mera zamudnih obresti, in ali je treba potrošnika seznaniti z referenčno obrestno mero (temeljno obrestno mero) in njeno spremenljivostjo?

(c)      Ali je treba člen 10(2)(t) Direktive [2008/48] razlagati tako, da morajo biti v kreditni pogodbi navedeni bistveni formalni pogoji za uporabo izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev?

Če je odgovor na vsaj eno točko ((a), (b) in (c)) drugega vprašanja pritrdilen:

(d)      Ali je treba člen 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive [2008/48] razlagati tako, da rok za odstop začne teči le, če so bile informacije v skladu s členom 10(2) Direktive [2008/48] podane v celoti in pravilno?

Če je odgovor nikalen:

(e)      Katera so upoštevna merila za to, da rok za odstop začne teči, čeprav informacije niso bile podane v celoti ali pravilno?

Če je odgovor na prvo vprašanje (točka (a)) in/ali na vsaj eno točko ((a), (b) in (c)) drugega vprašanja pritrdilen:

3.      Glede izgube pravice do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, [Direktive 2008/48]:

(a)      Ali se pravica do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive [2008/48] lahko izgubi?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)      Ali gre pri izgubi za časovno omejitev pravice do odstopa, ki mora biti urejena v parlamentarnem zakonu?

Če je odgovor nikalen:

(c)      Ali izguba v subjektivnem smislu predpostavlja, da je potrošnik vedel, da njegova pravica do odstopa še vedno obstaja, oziroma da je pri tem, da za to ni vedel, šlo vsaj za njegovo hudo malomarnost?

Če je odgovor nikalen:

(d)      Ali možnost dajalca kredita, da kreditojemalcu naknadno poda informacije v skladu s členom 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive [2008/48] in s tem sproži tek roka za odstop, nasprotuje uporabi pravil o izgubi v skladu z načelom dobre vere?

Če je odgovor nikalen:

(e)      Ali je to združljivo z ustaljenimi načeli mednarodnega prava, na katera so nemška sodišča vezana v skladu z ustavo?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(f)      Kako mora nemški uporabnik prava razrešiti spor med zavezujočimi zahtevami mednarodnega prava in zahtevami Sodišča Evropske unije?

4,      Glede stališča, da gre za zlorabo pravice potrošnika do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive [2008/48]:

(a)      Ali uveljavljanje pravice do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive [2008/48] lahko pomeni zlorabo?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)      Ali gre pri tem, ko se izhaja iz zlorabe pravice do odstopa, za omejitev te pravice, ki mora biti urejena v parlamentarnem zakonu?

Če je odgovor nikalen:

(c)      Ali se pri tem, ko se izhaja iz zlorabe pravice do odstopa, v subjektivnem smislu predpostavlja, da je potrošnik vedel, da njegova pravica do odstopa še vedno obstaja, oziroma da je pri tem, da za to ni vedel, šlo vsaj za njegovo hudo malomarnost?

Če je odgovor nikalen:

(d)      Ali možnost dajalca kredita, da kreditojemalcu naknadno poda informacije v skladu s členom 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive [2008/48] in s tem sproži tek roka za odstop, nasprotuje stališču, da gre za zlorabo pravice do odstopa v skladu z načelom dobre vere?

Če je odgovor nikalen:

(e)      Ali je to združljivo z ustaljenimi načeli mednarodnega prava, na katera so nemška sodišča vezana v skladu z ustavo?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(f)      Kako mora nemški uporabnik prava razrešiti spor med zavezujočimi zahtevami mednarodnega prava in zahtevami Sodišča Evropske unije?

5.      Ali spadajo pogodbe o lizingu motornih vozil z obračunom kilometrov, katerih obdobje veljavnosti je približno od dve do tri leta, ki so bile sklenjene ob izključitvi pravice do redne odpovedi, ki je navedena na obrazcu, pri katerih mora potrošnik poskrbeti za polno kasko zavarovanje vozila, je njegova naloga tudi uveljavljanje pravic iz naslova odgovornosti za stvarne in pravne napake izpolnitve v razmerju do tretjih oseb (zlasti trgovca in proizvajalca vozila) in poleg tega nosi tveganje za izgubo, poškodbe in druga zmanjšanja vrednosti, na področje uporabe Direktive [2011/83] in/ali Direktive [2008/48] in/ali Direktive [2002/65]? Ali gre pri tem za kreditne pogodbe v smislu člena 3(c) Direktive [2008/48] in/ali za pogodbe o finančnih storitvah v smislu člena 2, točka 12, Direktive [2011/83] in člena 2(b) Direktive [2002/65]?

6.      Če so pogodbe o lizingu motornih vozil z obračunom kilometrov, kot so opisane v petem vprašanju za predhodno odločanje, pogodbe o finančnih storitvah:

(a)      Ali se za nepremične poslovne prostore v smislu člena 2, točka 9, Direktive [2011/83] štejejo tudi poslovni prostori osebe, ki za trgovca posreduje pri sklepanju poslov s potrošniki, vendar sama ni pooblaščena za sklenitev zadevnih pogodb?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)      Ali to tudi velja, če oseba, ki posreduje pri sklenitvi pogodbe, opravlja drugo gospodarsko dejavnost in/ali na podlagi bonitetnih predpisov, in/ali na podlagi civilnih predpisov ni pooblaščena za sklepanje pogodb o finančnih storitvah?

7.      Če je odgovor na šesto vprašanje, točka (a) ali točka (b), nikalen:

Ali je treba člen 16, točka (l), Direktive [2011/83] razlagati tako, da pogodbe o lizingu motornih vozil z obračunom kilometrov (kot so opisane v točki II.5.) spadajo k tej izjemi?

8.      Če so pogodbe o lizingu motornih vozil z obračunom kilometrov, kot so opisane v petem vprašanju za predhodno odločanje, pogodbe o finančnih storitvah:

(a)      Ali gre za pogodbo, sklenjeno na daljavo, v smislu člena 2, točka (a), Direktive [2002/65] in člena 2, točka 7, Direktive [2011/83], tudi če je bila stranka pri pogajanjih za sklenitev pogodbe v osebnem stiku le z osebo, ki za trgovca posreduje pri sklepanju poslov s potrošniki, ne da bi bila pooblaščena za sklenitev zadevnih pogodb?

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

(b)      Ali to tudi velja, tudi če oseba, ki posreduje pri sklenitvi pogodbe, opravlja drugo gospodarsko dejavnost in/ali na podlagi bonitetnih predpisov in/ali na podlagi civilnih predpisov ni pooblaščena za sklepanje pogodb o finančnih storitvah?“

B.      Zadeva C‑47/21

59.      Oseba F. F. je 12. aprila 2017 kot potrošnik sklenila pogodbo o posojilu s C. Bank AG v znesku 15.111,70 EUR za nakup rabljenega motornega vozila za zasebno uporabo.

60.      Prodajalec avtomobilov, od katerega je oseba F. F. kupila vozilo, je pri pripravi in sklenitvi pogodbe o posojilu deloval kot kreditni posrednik za C. Bank, pri čemer je uporabil standardni obrazec pogodbe, ki ga je zagotovila banka. Kupnina je znašala 14.880 EUR. Po odbitku pologa v višini 2000 EUR je bilo predvideno, da se razlika v višini 12.880 EUR financira s posojilom. V pogodbi o posojilu je bilo dogovorjeno odplačilo v 60 mesečnih obrokih ter končno plačilo v opredeljenem znesku.

61.      Pogodba vsebuje naslednjo klavzulo:(23)

„Pravica do odstopa

Posojilojemalec lahko v 14 dneh odstopi od pogodbe, ne da bi za to moral navesti razlog. Rok začne teči po sklenitvi pogodbe, vendar šele po tem, ko je posojilojemalec prejel vse obvezne informacije iz člena 492(2) [BGB] (na primer informacije o vrsti posojila, neto znesku posojila, trajanju pogodbe). […]“

62.      Lastništvo vozila je bilo preneseno na C. Bank kot jamstvo za odplačilo posojila. Po izplačilu posojila je oseba F. F. ustrezno plačevala dogovorjene mesečne obroke. Dne 1. aprila 2020 pa je odstopila od pogodbe o posojilu. C. Bank je njen odstop zavrnila.

63.      Oseba F. F. v tožbi, ki jo je vložila pri predložitvenem sodišču, ob vrnitvi vozila C. Bank zahteva povračilo mesečnih obrokov, ki jih je plačala, in pologa, ki ga je plačala prodajalcu avtomobilov, to je 10.110,11 EUR. Prav tako zahteva, naj se ugotovi, da je bila C. Bank v zamudi s prevzemom vozila. Oseba F. F. trdi, da je njen odstop veljaven, saj rok za odstop od pogodbe še ni začel teči zaradi nejasnosti informacij glede pravice do odstopa ter zaradi nepravilnih obveznih informacij, ki so ji bile predložene.

64.      C. Bank trdi, da bi bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Trdi, da je osebi F. F. zagotovila vse obvezne informacije na podlagi zakonsko določenega vzorca, zato je treba navedene informacije šteti za pravilne v skladu s členom 247(6), pododstavek 2, prvi in tretji stavek, EGBGB. Odstop osebe F. F. je torej prepozen. Podredno pa C. Bank trdi, da ravnanje osebe F. F. pomeni zlorabo pravic.

65.      Prvič, predložitveno sodišče želi preveriti, ali je nacionalna zakonodaja, ki določa domnevo zakonitosti, v skladu z Direktivo 2008/48 in ali mora zavrniti uporabo navedene zakonodaje, kadar meni, da je to ustrezno. Čeprav je C. Bank uporabila zakonsko določeni vzorec, pa tega ni storila pravilno, saj je zagotovila tudi informacije o povezanih pogodbah, ki za osebo F. F. niso bile upoštevne, saj ni sklenila nobene take pogodbe. Ker so merila, ki jih je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) določilo za ugotovitev obstoja zlorabe pravic, v obravnavani zadevi izpolnjena, oseba F. F. ne more trditi, da se domneva zakonitosti ne uporablja. Predložitveno sodišče je navedlo tudi enake pomisleke, kot so navedeni v točkah 50 in 51 teh sklepnih predlogov.

66.      Drugič, predložitveno sodišče prosi za pojasnilo glede informacij, ki jih je treba vključiti v potrošniške kreditne pogodbe na podlagi člena 10(2)(l), (r) in (t) Direktive 2008/48. Sprašuje se, ali dejstvo, da predložene informacije zgolj niso popolne ali vsebinsko niso pravilne, lahko prepreči začetek teka roka za odstop od pogodbe.

67.      Tretjič, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je možnost, da potrošnik uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe, v primeru potrošniške kreditne pogodbe lahko časovno omejena zaradi kršitve načela dobre vere iz člena 242 BGB.

68.      Četrtič, predložitveno sodišče sprašuje, ali je potrošnikovo uveljavljanje pravice do odstopa od potrošniške kreditne pogodbe mogoče označiti za zlorabo tega instituta in pod katerimi pogoji. Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja pomisleke iz točke 54 teh sklepnih predlogov.

69.      Petič, predložitveno sodišče prosi za pojasnilo glede potrošnikove pravice do povračila mesečnih obrokov, ki so bili plačani v okoliščinah, v katerih je kreditna pogodba, od katere je potrošnik odstopil, povezana s pogodbo o prodaji blaga. Po mnenju Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) nacionalna zakonodaja(24) določa, da lahko dajalec kredita,(25) kadar potrošnik odstopi od kreditne pogodbe, povezane s pogodbo o nakupu motornega vozila, zavrne povračilo mesečnih obrokov in po potrebi pologa, dokler mu navedeno vozilo ni vrnjeno ali dokler potrošnik ne predloži dokaza, da ga je vrnil. V okviru civilnega postopka Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) z uporabo po analogiji člena 322(2) BGB meni, da zaradi navedene zahteve glede predhodnega vračila velja, da ko potrošnik uveljavi svojo pravico do odstopa od pogodbe, je njegova tožba za plačilo zoper dajalca kredita utemeljena le, če je potrošnik bodisi pozval dajalca kredita, naj prevzame navedeno motorno vozilo, s čimer je dajalcu kredita dal „dejansko ponudbo“ v smislu člena 294 BGB, bodisi potrošnik predloži dokaz, da je vozilo dajalcu kredita vrnil.

70.      Predložitveno sodišče dvomi o skladnosti zahteve za predhodno vračilo in njenih procesnih posledic z učinkovitostjo pravice do odstopa, določeno v členu 14(1) Direktive 2008/48. Uveljavljanje pravice do odstopa bi bilo v praksi zelo omejeno, če bi moral potrošnik vozilo vrniti, preden bi lahko začel postopek za povračilo obrokov posojila. Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje, ali ima člen 14(1) Direktive 2008/48 neposredni učinek, zaradi katerega bi moralo zavrniti uporabo navedenih nacionalnih določb.

71.      Šestič, predložitveno sodišče, ki ga sestavlja sodnik posameznik, navaja, da iz sodne prakse Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) jasno izhaja, da sodnik posameznik na podlagi nacionalnih procesnih pravil ne more vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU pri Sodišču, ampak mora v takem primeru postopek prenesti na sodišče, na katerem sodi več sodnikov v senatu. Sprašuje se, ali so navedena pravila v skladu s členom 267 PDEU, in če niso, ali bi bilo treba zavrniti njihovo uporabo.

72.      V navedenih okoliščinah je Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja, pri čemer je besedilo prvega, tretjega in četrtega vprašanja enako kot v zadevi C‑38/21:

„1.      […]

Ne glede na odgovor na prvo vprašanje (točki (a) in (b)):

2.      Glede informacij, ki se morajo vključiti, v skladu s členom 10(2) Direktive [2008/48]:

(a)      (drugo vprašanje (točka (a)) je bilo umaknjeno)

(b)      Glede člena 10(2)(r) Direktive [2008/48]:

(aa)      Ali je treba to določbo razlagati tako, da morajo biti informacije o nadomestilu, ki se zaračuna pri predčasnem odplačilu posojila, navedene v kreditni pogodbi, tako natančne, da lahko potrošnik vsaj približno izračuna višino tega nadomestila, ki se zaračuna?

(če je odgovor na predhodno vprašanje pritrdilen)

(bb)      Ali člen 10(2)(r) in člen 14(1), drugi stavek, Direktive [2008/48] nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero v primeru nepopolnih informacij v smislu člena 10(2)(r) Direktive 2008/48/ES rok za odstop kljub temu začne teči ob sklenitvi pogodbe in zgolj preneha obstajati pravica dajalca kredita do nadomestila za predčasno odplačilo kredita?

(c)      Ali je treba člen 10(2)(l) Direktive [2008/48] razlagati tako, da je treba obrestno mero zamudnih obresti, veljavno ob sklenitvi kreditne pogodbe, sporočiti kot absolutno število ali kot absolutno število navesti vsaj veljavno referenčno obrestno mero (v obravnavani zadevi temeljno obrestno mero v skladu s členom 247 [BGB]), na podlagi katere se z upoštevanjem pribitka (v obravnavani zadevi pet odstotnih točk v skladu s členom 288(1), drugi stavek, BGB) ugotovi veljavna obrestna mera zamudnih obresti, in ali je treba potrošnika seznaniti z referenčno obrestno mero (temeljno obrestno mero) in njeno spremenljivostjo?

(d)      Ali je treba člen 10(2)(t) Direktive [2008/48] razlagati tako, da morajo biti v kreditni pogodbi navedeni bistveni formalni pogoji za uporabo izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev?

Če je odgovor na vsaj eno od točk ((a), (b), (c) in (d)) drugega vprašanja pritrdilen:

(e)      Ali je treba člen 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive [2008/48] razlagati tako, da rok za odstop začne teči le, če so bile informacije v skladu s členom 10(2) Direktive [2008/48] podane v celoti in pravilno?

Če je odgovor nikalen:

(f)      Katera so upoštevna merila za to, da rok za odstop začne teči, čeprav informacije niso bile podane v celoti ali pravilno?

Če je odgovor na prvo vprašanje (točka (a)) in/ali vsaj na eno od točk ((a), (b), (c) in (d)) drugega vprašanja pritrdilen:

3.      […]

4.      […]

5.      Ne glede na odgovore na zgornja vprašanja:

(a)      Ali je združljivo s pravom Unije, zlasti s pravico do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive [2008/48], če na podlagi nacionalnega prava v primeru kreditne pogodbe, povezane s prodajno pogodbo, po potrošnikovem veljavnem uveljavljanju pravice do odstopa v skladu s členom 14(1) Direktive [2008/48]

(aa)      pravica potrošnika nasproti dajalcu kredita do vračila plačanih obrokov posojila učinkuje šele, ko je potrošnik dajalcu kredita vrnil kupljeni predmet ali dokazal, da mu ga je poslal?

(bb)      tožba, ki jo potrošnik po vrnitvi kupljenega predmeta vloži zaradi vračila plačanih obrokov posojila, velja za trenutno neutemeljeno in jo je treba zavrniti, če dajalec kredita s sprejetjem kupljenega predmeta ni prišel v zamudo s sprejetjem izpolnitve?

Če je odgovor nikalen:

(b)      Ali iz prava Unije izhaja, da se nacionalna pravila, opisana v točki (a)(aa) in/ali (a)(bb), ne smejo uporabljati?

Ne glede na odgovore na vprašanja od prvega do petega:

6.      Ali člen 348a(2), točka 1, Zivilprozessordnung (nemški zakonik o civilnem postopku) v delu, v katerem se nanaša tudi na sprejemanje predložitvenih odločb na podlagi člena 267, drugi odstavek, PDEU, ni združljiv s pristojnostjo nacionalnih sodišč, da predložijo vprašanja v predhodno odločanje Sodišču na podlagi člena 267, drugi odstavek, PDEU in se zato ne uporablja za sprejemanje predložitvenih odločb?“

C.      Zadeva C‑232/21

73.      Dejansko stanje, ki je podlaga za vložitev tega predloga za predhodno odločanje, se v veliki meri prekriva z dejanskim stanjem v zadevi C‑47/21. Na podlagi vlog za odobritev posojila z dne 30. junija 2017, 28. marca 2017, 26. januarja 2019 in 31. januarja 2012 so osebe CR, AY, ML in BQ kot potrošniki sklenili pogodbe o posojilu s Volkswagen Bank GmbH (v primeru osebe CR) oziroma z njeno podružnico Audi Bank, in sicer v neto zneskih 21.418,66 EUR, 28.671,25 EUR, 18.972,74 EUR in 30.208,10 EUR. Namen vsake od navedenih pogodb o posojilu je bil financiranje nakupa rabljenega motornega vozila za zasebno uporabo. Prodajna cena vozila, ki ga je kupila oseba CR, je znašala 30.490 EUR, vozila, ki ga je kupila oseba AY, 31.920 EUR, vozila, ki ga je kupila oseba ML, 28.030 EUR in vozila, ki ga je kupila oseba BQ, 27.750 EUR. Osebe CR, AY in ML so prodajalcem avtomobilov plačale polog, preostanek kupnine, skupaj s stroškom življenjskega in invalidskega zavarovanja, pa so financirale s svojimi posojili. Oseba BQ ni plačala pologa, ampak je celotno kupnino vozila ter strošek življenjskega in invalidskega zavarovanja plačala s posojilom.

74.      Pogodbe o posojilu so vsebovale klavzulo, enako ali zelo podobno tisti, navedeni v točki 61 teh sklepnih predlogov.

75.      Prodajalci avtomobilov, od katerih so bila vozila kupljena, so pri pripravi in sklepanju pogodb o posojilu nastopali kot kreditni posredniki za banke, uporabili pa so standardne obrazce pogodb, ki so jih zagotovile navedene banke. Dogovorjeno je bilo, da se posojila odplačajo v 48 mesečnih obrokih (v primeru oseb CR in AY), v 36 mesečnih obrokih (v primeru osebe ML) in v 60 mesečnih obrokih (v primeru osebe BQ). Osebe CR, AY, ML in BQ so morale plačati tudi končno plačilo v opredeljenem znesku.

76.      Po izplačilu posojila so osebe CR, AY, ML in BQ ustrezno plačevale dogovorjene mesečne obroke. Vendar pa so 31. marca 2019, 13. junija 2019, 16. septembra 2019 oziroma 20. septembra 2020 odstopile od svojih pogodb o posojilu. Osebe CR, ML in BQ so ponudile, da lahko vozilo vrnejo na sedež banke v zameno za hkratno vračilo svojih plačil. Oseba BQ je posojilo v celoti odplačala. Volkswagen Bank in Audi Bank sta zavrnili vse poskuse odstopov od pogodb.

77.      Osebe CR, AY, ML in BQ so zoper Volkswagen Bank in Audi Bank vložile tožbe pred predložitvenim sodiščem. Trdijo, da jim informacije o pravici do odstopa in druge obvezne informacije niso bile ustrezno sporočene, zato rok za odstop od pogodbe na datume, ko so odstopile od svojih pogodb o posojilu, še ni začel teči. Oseba CR med drugim zahteva povračilo plačanih mesečnih obrokov ter pologa, ki ga je plačala prodajalcu, in sicer ob vračilu vozila ali, podredno, po vračilu vozila. Poleg tega predlaga, naj se ugotovi, da od datuma odstopa od pogodbe ni dolžna plačati obresti in obrokov glavnice in da je banka v zamudi s prevzemom vozila. Zahteve osebe ML so v bistvenem enake kot zahteve osebe CR. Oseba AY načeloma predlaga, naj se ugotovi, da od datuma odstopa od pogodbe ni več dolžna plačati obresti in glavnice svojega posojila. Oseba BQ načeloma zahteva povračilo plačanih mesečnih obrokov in predlaga, naj se ugotovi, da je banka v zamudi s prevzemom vozila.

78.      Volkswagen Bank in Audi Bank primarno trdita, da bi bilo treba tožbe zavrniti kot neutemeljene. Trdita, da sta z uporabo zakonsko določenega vzorca osebam CR, AY, ML in BQ zagotovili vse obvezne informacije, zato se je 14‑dnevni rok za odstop od pogodbe iztekel. V zvezi z osebama CR in AY podredno trdita, da je odstop od pogodbe časovno omejen in da sta se upravičeno zanašali na dejstvo, da navedeni stranki ne bosta več uveljavljali pravice do odstopa, po tistem, ko sta vozili uporabljali in redno plačevali mesečne obroke. V zvezi z osebama ML in BQ tudi trdita, da nista v zamudi s prevzemom vozil, saj jima navedena potrošnika nista dala dejanske ponudbe v smislu člena 294 BGB.

79.      Predložitveno sodišče ugotavlja, da v skladu z ugotovitvami Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) velja, da je treba vprašanji izgube in zlorabe pravice do odstopa od pogodbe obravnavati predvsem v zvezi s pogodbami, ki so jih pogodbenice že v celoti izpolnile.

80.      V navedenih okoliščinah ter s sklicevanjem na pomisleke, ki so v bistvenem podobni tistim iz točk 65 do 71 teh sklepnih predlogov, je Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja, pri čemer je besedilo prvega, tretjega, četrtega, petega in šestega vprašanja skoraj enako kot v zadevi C‑47/21:

„1.      […]

2.      Glede informacij, ki se morajo vključiti, v skladu s členom 10(2) Direktive [2008/48]:

(a)      Ali je treba člen 10(2)(p) Direktive [2008/48] razlagati tako, da mora biti znesek dnevnih obresti, ki ga je treba navesti v kreditni pogodbi, mogoče izračunati na podlagi pogodbene posojilne obrestne mere, navedene v pogodbi?

(b)      […]

Če je odgovor na vsaj eno točko ((a) ali (b)) drugega vprašanja pritrdilen:

(c)      Ali je treba člen 14(1), drugi stavek, točka (b), Direktive [2008/48] razlagati tako, da rok za odstop začne teči le, če so bile informacije v skladu s členom 10(2) Direktive [2008/48] podane v celoti in pravilno?

Če je odgovor nikalen:

(d)      Katera so upoštevna merila za to, da rok za odstop začne teči, čeprav informacije niso bile podane v celoti ali pravilno?

Če je odgovor na prvo vprašanje (točka (a)) in/ali na eno od točk ((a) ali (b)) drugega vprašanja pritrdilen:

3.      Glede izgube pravice do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive [2008/48]:

(a)      […]

(b)      […]

(c)      […] Ali to velja tudi v primeru zaključenih pogodb?

(d)      […] Ali to velja tudi v primeru zaključenih pogodb?

(e)      […]

(f)      […]

4.      Glede stališča, da gre za zlorabo pravice potrošnika do odstopa v skladu s členom 14(1), prvi stavek, Direktive [2008/48]:

(a)      […]

(b)      […]

(c)      […] Ali to velja tudi v primeru zaključenih pogodb?

(d)      […] Ali to velja tudi v primeru zaključenih pogodb?

(e)      […]

(f)      […]

5.      […]

6.      […]“

IV.    Postopek pred Sodiščem

81.      Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 22. aprila 2021 združil zadevi C‑38/21 in C‑47/21 za pisni in ustni postopek in izrek sodbe.

82.      Predložitveno sodišče je z odločbo z dne 3. avgusta 2021 umaknilo drugo vprašanje ((točka (a) v zadevi C‑47/21, saj je bil spor v eni od obeh zadev v postopku v glavni stvari sporazumno rešen.

83.      Predložitveno sodišče se je v okviru zadeve C‑38/21 odločilo, da s predložitveno odločbo z dne 24. avgusta 2021 predloži dodatek k svojemu prvotnemu predlogu in v predhodno odločanje predloži dodatna vprašanja.

84.      Sodišče je s sklepom z dne 31. maja 2022 zadevo C‑232/21 združilo z združenima zadevama C‑38/21 in C‑47/21 za ustni in pisni postopek ter izrek sodbe.

85.      Pisna stališča so predložile BMW Bank, C. Bank, Volkswagen Bank in Audi Bank ter nemška vlada in Evropska komisija. Navedene stranke in oseba CR so pisno odgovorile na vprašanje, ki ga je Sodišče postavilo 31. maja 2022.

86.      Na obravnavi 7. septembra 2022 so oseba CR, BMW Bank, C. Bank, Volkswagen Bank in Audi Bank ter nemška vlada in Evropska komisija ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja Sodišča.

V.      Analiza

87.      Sodišče prosi, naj se v teh sklepnih predlogih obravnavajo naslednja vprašanja:

–        prvo vprašanje v zadevah C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21;

–        drugo vprašanje v zadevah C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21 v delu, v katerem se nanaša na začetek teka roka za odstop od pogodbe, če se potrošniku predložijo nepopolne ali vsebinsko nepravilne informacije;

–        četrto vprašanje v zadevah C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21 v delu, v katerem se s sklicevanjem na ravnanje potrošnika po njegovem odstopu od pogodbe nanaša na upoštevanje doktrine zlorabe pravic, da se omeji uveljavljanje pravice do odstopa; ter v tem smislu na upoštevnost dejstva, da sta pogodbenici pogodbo v celoti izpolnili;

–        peto vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21;

–        peto, šesto in sedmo vprašanje v zadevi C‑38/21.

88.      Da predložitvenemu sodišču zagotovim uporaben odgovor, bom predlagal tudi odgovor na osmo vprašanje v zadevi C‑38/21.

89.      Navedena vprašanja bom analiziral v dveh delih. Najprej bom preučil predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑38/21, in sicer najprej peto vprašanje, ki se nanaša na naravo pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov. Od odgovora na navedeno vprašanje je odvisno, na katera od preostalih vprašanj bo še treba odgovoriti. Nato bom obravnaval še vprašanja predložitvenega sodišča v zadevah C‑47/21 in C‑232/21.

A.      Zadeva C‑38/21

1.      Peto vprašanje v zadevi C‑38/21

90.      Predložitveno sodišče z navedenim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali pogodbe o lizingu motornih vozil z obračunom kilometrov, kot je tista, ki jo obravnava predložitveno sodišče, spadajo na področje uporabe Direktive 2002/65, Direktive 2008/48 ali Direktive 2011/83.

91.      Iz opisa, ki so ga predložili predložitveno sodišče, BMW Bank in nemška vlada, je namen take pogodbe lizingojemalcu omogočiti uporabo motornega vozila za obdobje od dveh do treh let v zameno za plačilo mesečnega obroka, z omejitvijo števila prevoženih kilometrov. Lizingojemalec ob koncu navedenega obdobja plača nadomestilo lizingodajalcu, če število prevoženih kilometrov presega dogovorjeno število. Nasprotno pa velja, da lizingojemalec, če je število prevoženih kilometrov nižje od dogovorjenega, od lizingodajalca prejme nadomestilo. Lizingojemalec nosi tveganje izgube, škode in druge okvare vozila ves čas trajanja pogodbe, zato mora skleniti polno kasko zavarovanje. Poleg tega je njegova naloga tudi uveljavljanje pravic iz naslova odgovornosti za stvarne in pravne napake izpolnitve v razmerju do tretjih oseb, zlasti trgovca in proizvajalca. Pogodba o lizingu z obračunom kilometrov ali kakršna koli ločena pogodba ne vključuje nobene obveznosti, na podlagi katere bi moral lizingojemalec kupiti vozilo. Nazadnje, lizingojemalec ne prevzema nobene odgovornosti glede preostanka vrednosti vozila ob izteku pogodbe; za izgubo vrednosti je odgovoren le, če se ob vrnitvi vozila izkaže, da stanje vozila ne ustreza njegovi starosti, ali če je preseženo število dogovorjenih prevoženih kilometrov.

92.      Predlagam, da se peto vprašanje iz zadeve C‑38/21 obravnava v treh delih. Prvič, menim, da pogodba o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov, kot je opisana zgoraj, očitno ne spada na področje uporabe Direktive 2008/48.(26) Člen 2(1) Direktive 2008/48 se nanaša na „kreditne pogodbe“, kot so opredeljene v členu 3(c) navedene direktive. Iz člena 2(2)(d) navedene direktive jasno izhaja, da se Direktiva 2008/48 uporablja za najemne pogodbe [pogodbe o lizingu] le takrat, kadar je v njih ali v ločeni pogodbi določena obveznost nakupa predmeta pogodbe.(27) Le v teh jasno opredeljenih okoliščinah se lahko pogodbe o lizingu štejejo za kreditne pogodbe v smislu Direktive 2008/48. Iz predložitvene odločbe v zadevi C‑38/21 jasno izhaja, da obveznost nakupa zadevnega motornega vozila ne izhaja ne iz pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov ne iz morebitne ločene pogodbe.

93.      Ne strinjam se z argumentom predložitvenega sodišča, da bi bilo mogoče določbe Direktive 2008/48 uporabiti po analogiji, ker so pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov običajno sestavljene tako, da je v obdobju trajanja pogodbe o lizingu zagotovljena polna amortizacija uporabe vozila. Tako sklepam iz preprostega razloga, ker Direktiva 2008/48 s svojega področja uporabe nedvoumno izključuje pogodbe o lizingu, pri katerih ne obstaja obveznost nakupa.(28) Vsekakor pa, kot sta pravilno opozorili BMW Bank in nemška vlada, v obravnavani zadevi ne obstaja pravna praznina, s katero bi bilo mogoče upravičiti uporabo različnih pravil po analogiji.

94.      Drugič, glede uporabe Direktive 2002/65 njen člen 1(1) določa, da je predmet navedene direktive približati zakone in druge predpise držav članic na področju trženja finančnih storitev potrošnikom na daljavo.(29) Člen 2(b) Direktive 2002/65 opredeljuje „finančno storitev“ kot „vsako bančno, kreditno, zavarovalno, pokojninsko, naložbeno ali plačilno storitev“.(30)

95.      Strinjam se z mnenjem nemške vlade, da pogodba o lizingu z obračunom kilometrov, kot je tista v obravnavani zadevi, ni pogodba za „bančno […] storitev“ v smislu člena 2(b) Direktive 2002/65. Vrsto pogodbe, kot je obravnavana, ponujajo skoraj izključno banke v lasti proizvajalcev motornih vozil, kot je to v obravnavani zadevi, ali podjetja, ki se ukvarjajo z najemom motornih vozil, kot so družbe za najem vozil. Čeprav mora to preveriti predložitveno sodišče, pa pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov niso nekaj, s čimer bi se ukvarjale večje, splošnejše banke. Zgolj dejstvo, da je banka pogodbenica pogodbe o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov, še ne zadošča, da bi se taka pogodba štela za „bančno storitev“. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je za tak sklep potrebno, da se z zadevno pogodbo zagotovi financiranje.

96.      Vprašanje pa je, ali se lahko taka pogodba o lizingu šteje za pogodbo za „kreditno […] storitev“ v smislu člena 2(b) Direktive 2002/65. Glede na to, da v navedeni direktivi pojem „kredit“ ni opredeljen, bi se bilo mogoče pri razlagi navedenega pojma sklicevati na opredelitev „kreditne pogodbe“ iz člena 3(c) Direktive 2008/48. V skladu s tem pristopom se pogodbe o lizingu, ki ne vsebujejo obveznosti nakupa, ne nanašajo na „kreditno storitev“, saj – kot je pojasnjeno v točki 92 teh sklepnih predlogov – niso kreditne pogodbe v smislu Direktive 2008/48. Zdi se mi, da je ta rešitev nekoliko umetna, saj ni mogoče izključiti, da je zakonodajalec ob sprejemanju Direktive 2002/65 sprejel širšo razlago pojma kredit, kot jo je pozneje sprejel v Direktivi 2008/48.

97.      Strinjam se z mnenjem strank, ki so predložile stališča v zadevi C‑38/21, da je odgovor na navedeno vprašanje odvisen od opredelitve glavnega namena pogodbe o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov, ki ne vključuje obveznosti nakupa takega motornega vozila. Menim, da se za pogodbo lahko šteje, da se nanaša na finančno storitev in zato spada na področje uporabe Direktive 2002/65 le takrat, kadar je njen prvenstveni cilj zagotoviti financiranje.

98.      Strinjam se z analizo BMW Bank in nemške vlade, da je glavni namen take pogodbe potrošniku omogočiti uporabo vozila po njegovi izbiri, za določeno obdobje in v zameno za plačilo mesečnega zneska.

99.      Res je, kot trdi Komisija, da v okviru pogodbe o lizingu potrošnik prejme finančno pomoč za lažjo uporabo blaga ali premoženja. Pogodba o lizingu nadomesti financiranje takega dogovora, ki bi ga moral v nasprotnem primeru zagotoviti potrošnik. Kot nekoliko dvoumno trdi tudi Komisija, tak dogovor pomeni sredstvo za „financiranje uporabe vozila“.

100. Po mojem mnenju se s pogodbo o lizingu z obračunom kilometrov, kot je ta iz postopka v glavni stvari, strogo gledano ne zagotavlja financiranje za potrošnika, tako da bi lahko na podlagi odloženega plačila kupil vozilo. Lizingodajalec potrošniku ne zagotovi kapitala za to, temveč kupi vozilo in ga obdrži v lasti v času trajanja in po izteku pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov, čeprav potrošnik izbere vozilo. Potrošnik ni odgovoren za polno amortizacijo stroškov, ki nastanejo lizingodajalcu zaradi nakupa vozila, in ni nujno, da se ti stroški pokrijejo s plačili na podlagi pogodbe o lizingu. Lizingodajalec nosi tudi tveganje v zvezi s preostankom vrednosti vozila po izteku pogodbe. Kot pravilno navaja nemška vlada, nadomestilo, dogovorjeno v pogodbi o lizingu, za prekomerno uporabo vozila ali uporabo, ki ni dosegla pričakovane, lizingodajalcu ne zagotavlja določenega preostanka vrednosti ali polne amortizacije zaradi uporabe vozila.

101. Komisija tudi poudarja, da na podlagi take pogodbe potrošnik prevzame pravice in obveznosti, ki jih ima običajno lastnik vozila, vključno z odgovornostjo za zavarovalne premije, stroške in dajatve za vzdrževanje in tveganje izgube ali škode. Potrošnik prevzame tudi nalogo uveljavljanja pravic iz naslova odgovornosti za stvarne in pravne napake izpolnitve v razmerju do tretjih oseb. Navedene pravice in obveznosti pa kljub temu ostajajo veljavne ves čas uporabe vozila, kot je dogovorjeno v pogodbi o lizingu, in so omejene na tveganja, ki izhajajo iz take uporabe, kar se navsezadnje nanaša na potrošnika.

102. Zato menim, da pogodba o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov, ki ne določa obveznosti nakupa, ne spada na področje uporabe Direktive 2002/65.(31)

103. Tretjič, menim, da je taka pogodba v bistvu pogodba o opravljanju storitev v smislu Direktive 2011/83, ki se uporablja za „kakršno koli pogodbo, sklenjeno med trgovcem in potrošnikom“.(32) V Direktivi 2011/83 je „pogodba o opravljanju storitev“ opredeljena kot vsaka pogodba, razen prodajne pogodbe v smislu člena 2, točka 5, navedene direktive,(33) na podlagi katere trgovec opravi storitev za potrošnika ali se k temu zaveže, potrošnik pa za to plača ceno ali se k temu zaveže.(34) Ta vrsta pogodbe brez dvoma vključuje pogodbe, kot je obravnavana v zadevi C‑38/21, pri kateri trgovec v zameno za plačilo na potrošnika prenese pravico do uporabe motornega vozila za določeno obdobje.(35)

104. Zaradi celovitosti želim dodati, da na podlagi svoje analize sklepam, da zadevna pogodba o lizingu z obračunom kilometrov nima hkrati namena financiranja in prenosa pravice do uporabe vozila. Iz tega sledi, da se ne strinjam s pristopom Komisije, na podlagi katerega se Direktiva 2002/65 in Direktiva 2011/83 uporabljata vzporedno. Navedeni pristop ni v skladu z dvema dejstvoma. Področje uporabe vsake od direktiv je natančno določeno. Obstaja en in nerazdeljiv dogovor, na podlagi katerega potrošnik uporablja vozilo v zameno za plačilo. Hkratna uporaba več direktiv za navedeno pogodbo bi torej spodkopala pravno varnost in cilj zagotavljanja višje stopnje varstva potrošnikov.

105. V navedenih okoliščinah predlagam, da Sodišče na vprašanje v zadevi C‑38/21 odgovori, da pogodba o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov, sklenjena za obdobje približno od dve do tri leta, ki se sklene na podlagi standardnega obrazca, ki izključuje pravico do redne odpovedi, in ki – ne v njej ne v ločeni pogodbi – ne določa obveznosti, da mora potrošnik kupiti predmet pogodbe, pri čemer velja, da taka obveznost obstaja, če lizingodajalec enostransko tako odloči, ter na podlagi katere mora potrošnik skleniti polno kasko zavarovanje za vozilo, uveljavljati pravice iz naslova odgovornosti za stvarne in pravne napake izpolnitve v razmerju do tretjih oseb (zlasti do prodajalca vozila in proizvajalca) ter nositi tveganje izgube, škode in druge okvare, spada na področje uporabe Direktive 2011/83. Ne gre za kreditno pogodbo v smislu člena 3(c) Direktive 2008/48 in tudi ne za pogodbo, ki se nanaša na finančne storitve, v smislu člena 2, točka 12, Direktive 2011/83 in člena 2(b) Direktive 2002/65.

2.      Šesto vprašanje v zadevi C‑38/21

106. S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba glede na okoliščine, v katerih je bila zadevna pogodba o lizingu z obračunom kilometrov sklenjena, kakor je opisano v točki 42 teh sklepnih predlogov, navedeno pogodbo šteti za „pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov“, v smislu člena 2, točka 8, Direktive 2011/83. Natančneje, sprašuje, ali se prostori prodajalca avtomobilov, kjer potrošnik predloži vlogo za najem vozila, štejejo za „poslovne prostore“ trgovca v smislu člena 2, točka 9, navedene direktive, če prodajalec avtomobilov sodeluje samo pri pripravi pogodbe, ni pa pooblaščen za njeno sklenitev.

107. Člen 2, točka 8(a), Direktive 2011/83 opredeljuje „pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov“, kot vsako pogodbo med trgovcem in potrošnikom, „ki se sklene ob hkratni fizični navzočnosti trgovca in potrošnika zunaj poslovnih prostorov potrošnika [trgovca]“. Člen 2, točka 9(a), navedene direktive določa, da „poslovni prostori“ pomenijo „katere koli nepremične maloprodajne prostore v katerih trgovec stalno izvaja svojo dejavnost“.

108. Iz uvodne izjave 22 Direktive 2011/83 očitno izhaja, da je treba pojem „poslovnih prostorov“ razumeti široko in da je treba za take šteti tudi prostore osebe, ki deluje v imenu ali za račun trgovca, kakor je opredeljen v navedeni direktivi. Člen 2, točka 2, Direktive 2011/83 opredeljuje „trgovca“ kot vsako fizično osebo ali vsako pravno osebo, ki deluje za namene v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo, tudi če deluje prek osebe, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu.

109. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je odločilno merilo, ali se poslovni prostori posrednika, v tem primeru prodajalca avtomobilov, lahko štejejo za „poslovne prostore“ trgovca, vprašanje, ali navedena oseba nastopa v imenu trgovca oziroma po njegovem naročilu.

110. V skladu z uvodno izjavo 16 Direktive 2011/83 navedena direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo glede pravnega zastopanja, kot so pravila v zvezi z osebo, ki deluje v imenu trgovca ali po njegovem naročilu. Iz tega sledi, da mora predložitveno sodišče za odgovor na to vprašanje na podlagi nacionalnega prava proučiti pravno razmerje med prodajalcem avtomobilov in banko glede na okoliščine obravnavane zadeve ter ugotoviti, ali je iz navedenega razmerja mogoče sklepati, da je slednji nastopal v njegovem imenu ali po njegovem naročilu.

111. Ne glede na to, da je to vprašanje nacionalnega prava, pa je iz Direktive 2011/83 mogoče sklepati, kako k njemu pristopiti. V zvezi s tem menim, da čeprav se v členu 2, točka 8(a), Direktive 2011/83 omenja „sklenitev“ pogodbe, pa ni potrebno, da bi bil posrednik posebej pooblaščen za sklenitev pogodbe s potrošnikom, da bi se njegovi prostori šteli za „poslovne prostore“ trgovca.

112. Iz tega sledi, da sodelovanje posrednika v fazi pogajanj o pogodbi zadostuje, da se njegovi prostori štejejo za poslovne prostore trgovca, če je tako sodelovanje dovolj vsebinsko in vključuje obveznost posrednika zagotoviti potrošniku informacije, na katere se nanaša člen 5 Direktive 2011/83.

113. Nazadnje, zdi se, da je v uvodni izjavi 21 Direktive 2011/83 naveden cilj določb o „pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov“, v skladu s katerim je potrošnik zunaj poslovnih prostorov trgovca potencialno lahko pod psihološkim pritiskom ali se lahko znajde v nepričakovani situaciji, ne glede na to, ali je potrošnik dal pobudo za obisk trgovca ali ne.(36) Očitno je, da namen navedenih določb ni varstvo potrošnikov, ki na svojo pobudo obiščejo prostore, kjer lahko pričakujejo, da jim bo trgovec ponudil sklenitev pogodbe. Zato me ne prepriča, da je potrošnik, ki želi kupiti vozilo, presenečen, ko mu je ob obisku prostorov prodajalca avtomobilov, ki je povezan z banko, ki ponuja pogodbe o lizingu, ponujena sklenitev take pogodbe.

114. V navedenih okoliščinah predlagam, da Sodišče na šesto vprašanje v zadevi C‑38/21 odgovori, da je treba člen 2, točka 9, Direktive 2011/83 razlagati tako, da se poslovni prostori osebe, ki ravna v imenu trgovca ali po njegovem naročilu, kot je določeno v členu 2, točka 2, navedene direktive, štejejo za „poslovne prostore“ tega trgovca. Predložitveno sodišče pa mora ugotoviti, ali je posrednik v posebnih okoliščinah zadeve, o kateri odloča, in na podlagi nacionalnega prava nastopal v imenu trgovca ali po njegovem naročilu zaradi pogajanj o pogodbi o lizingu z obračunom kilometrov ali zaradi njene sklenitve.

3.      Sedmo vprašanje v zadevi C‑38/21

115. Predložitveno sodišče s tem vprašanjem sprašuje, ali se izjema od pravice do odstopa od pogodbe iz člena 16, točka (l), Direktive 2011/83 uporablja za pogodbo o lizingu z obračunom kilometrov, kot je tista iz postopka v glavni stvari.

116. S členi od 9 do 15 Direktive 2011/83 je potrošniku zagotovljena pravica do odstopa po sklenitvi pogodbe, sklenjene na daljavo, ali pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, kot sta opredeljeni v členu 2, točki (7) in (8), navedene direktive, v njih so določeni tudi pogoji in ureditev za uveljavljanje navedene pravice. Člen 16 Direktive 2011/83 vsebuje izjeme od pravice do odstopa, zlasti v primeru pogodb o najemu vozila, pri katerih je predviden določen datum ali čas izvedbe. Navedeno določbo je treba razlagati ozko, saj odstopa od pravil Unije o varstvu potrošnikov.(37)

117. Prvič, glede vprašanja, ali so pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov pogodbe o zagotavljanju storitev najema avtomobila, se v skladu s sodno prakso pojem „storitev najema avtomobila“ nanaša na „dajanje prevoznega sredstva na voljo potrošniku“.(38) Sodišče je tudi ugotovilo, da je cilj pogodb o najemu vozila omogočanje prevoza potnikov.(39) Glede na navedeno se na prvi pogled lahko zdi, da pogodba o lizingu z obračunom kilometrov, katere namen je potrošniku omogočiti uporabo motornega vozila, spada v okvir pojma „zagotavljanje storitev najema avtomobila“.

118. Vendar iz uvodne izjave 49 Direktive 2011/83 jasno izhaja, da je cilj člena 16, točka (l), navedene direktive varstvo trgovcev pred tveganjem, povezanim z rezervacijo nekaterih zmogljivosti, ki jih lahko ta trgovec le stežka zapolni, če bi se uveljavljala pravica do odstopa.(40) Podobno izhaja iz sodne prakse Sodišča, da je cilj člena 16, točka (l), zlasti zaščititi nekatere ponudnike storitev pred nesorazmernimi nevšečnostmi zaradi možnosti odpovedi v zadnjem trenutku brez vračila stroškov ali pojasnila potrošnika.(41) V nasprotju s Komisijo pa me ne prepriča trditev, da tako tveganje oziroma nesorazmerne nevšečnosti obstajajo v primeru pogodbe o lizingu motornega vozila, saj ga lahko lizingodajalec, ki ostaja lastnik navedenega vozila, v primeru uveljavljanja pravice do odstopa uporabi tudi drugače, na primer ga odda v najem ali proda naprej. Posledično menim, da se izjema od pravice do odstopa iz člena 16, točka (l), Direktive 2011/83 ne uporablja v zadevah, kot je ta pred predložitvenim sodiščem. V tem smislu tudi ugotavljam, da iz dejstva, da se izjema uporablja, kadar pogodbenik „predvid[i] določen datum ali čas izvedbe“, izhaja, da je bil namen zakonodajalca upoštevati le kratkoročni najem avtomobila.

119. V navedenih okoliščinah predlagam, naj Sodišče na sedmo vprašanje v zadevi C‑38/21 odgovori, da je treba člen 16, točka (l), Direktive 2011/83 razlagati tako, da se v njem navedena izjema ne uporablja za pogodbe o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov.

4.      Osmo vprašanje v zadevi C‑38/21

120. Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se lahko pogodba o lizingu z obračunom kilometrov, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari, šteje za „pogodbo, sklenjeno na daljavo“, v smislu člena 2(a) Direktive 2002/65 in člena 2, točka 7, Direktive 2011/83, kadar je potrošnik v osebnem stiku le s posrednikom, ki pripravi pogodbo in lahko potrošnika obvesti o ponujenih storitvah, ni pa pooblaščen za zastopanje trgovca pri sklenitvi pogodbe.

121. Člen 2, točka 7, Direktive 2011/83 opredeljuje „pogodbo, sklenjeno na daljavo“, kot vsako pogodbo, sklenjeno med trgovcem ali potrošnikom v okviru organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev brez hkratne fizične navzočnosti trgovca in potrošnika ter z izključno uporabo enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo do trenutka sklenitve pogodbe in vključno z njim. Člen 2(a) Direktive 2002/65 vsebuje zelo podobno opredelitev.(42)

122. Po mojem mnenju pogodba ni sklenjena z „izključno“ uporabo enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo „do trenutka“ sklenitve pogodbe, če je pri pogajanjih o navedeni pogodbi sodeloval posrednik v imenu ali po naročilu trgovca ter pri tem potrošniku v njegovi navzočnosti zagotovil podrobne informacije o vsebini pogodbe in odgovarjal na njegova vprašanja.

123. Člen 2, točka 2, Direktive 2011/83 kot trgovca opredeljuje vsako osebo, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu. Menim, da ni odločilno, ali je navedena oseba pooblaščena za sklepanje pogodb v imenu ali po naročilu trgovca, saj zadošča, da v navedeni vlogi sodeluje v fazi pogajanj. V tem smislu se zdi, da iz uvodne izjave 20 Direktive 2011/83 izhaja, da opredelitev pogodbe, sklenjene na daljavo, sicer vključuje tudi okoliščine, v katerih potrošnik obišče poslovne prostore zaradi zbiranja informacij o blagu in storitvah ter se pozneje o pogodbi pogaja na daljavo in jo na daljavo tudi sklene, vendar se pogodba, o kateri pogajanja potekajo v poslovnih prostorih trgovca, sklene pa se s sredstvi za komuniciranje na daljavo, ne šteje za pogodbo, sklenjeno na daljavo.

124. V obravnavani zadevi iz dejstev, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, izhaja, da je prodajalec avtomobilov v navzočnosti osebe VK izračunal več elementov pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov (obdobje trajanja pogodbe, polog in znesek mesečnih obrokov), se o njih pogovoril z VK ter je bil pooblaščen in sposoben odgovoriti na vsa vprašanja osebe VK. V navedenih okoliščinah je mogoče šteti, da oseba VK ni samo zbirala informacij o pogodbi o lizingu z obračunom kilometrov, ampak je bila „fizično“ navzoča pri prodajalcu avtomobilov pri pogajanjih o navedeni pogodbi, zato se ta ne more šteti za pogodbo, sklenjeno na daljavo. Predložitveno sodišče mora glede na nacionalno pravo in posebne okoliščine zadeve ugotoviti, ali je bil prodajalec – vsaj zaradi pogajanj o zadevni pogodbi o lizingu z obračunom kilometrov – pooblaščen nastopati v imenu in po naročilu banke in ali se lahko obseg sodelovanja navedenega prodajalca šteje za pogajanja.

125. Zaradi celovitosti ugotavljam, da predložitveno sodišče ne navaja, ali je bila pogodba sklenjena v okviru „organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev“.(43) Tudi obstoj tega dejavnika mora ugotoviti predložitveno sodišče.

126. Zato predlagam, naj Sodišče na osmo vprašanje v zadevi C‑38/21 odgovori, da je treba člen 2, točka 7, Direktive 2011/83 razlagati tako, da se pogodba ne more šteti za pogodbo, sklenjeno na daljavo, če oseba, ki nastopa v imenu ali po naročilu trgovca, sodeluje pri pogajanjih o navedeni pogodbi v fizični navzočnosti potrošnika. Predložitveno sodišče pa mora ugotoviti, ali je posrednik v posebnih okoliščinah zadeve, o kateri odloča, in na podlagi nacionalnega prava nastopal v imenu trgovca ali po njegovem naročilu zaradi pogajanj o pogodbi o lizingu z obračunom kilometrov.

5.      Vmesni predlog

127. Če predložitveno sodišče na podlagi odgovorov Sodišča ugotovi, da se obravnavana pogodba o lizingu z obračunom kilometrov šteje za pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, ali pogodbo, sklenjeno na daljavo, in da se izjema od pravice do odstopa iz člena 16, točka (l), Direktive 2011/83 za navedeno pogodbo ne uporablja, bi moralo načeloma ugotoviti, da je oseba VK imela navedeno pravico na podlagi člena 9(1) navedene direktive.(44)

128. V navedenih okoliščinah bi moralo predložitveno sodišče še vedno ugotoviti, ali je oseba VK navedeno pravico uveljavljala v predpisanem obdobju, kot je določeno v členu 9(2) Direktive 2011/83, po potrebi v povezavi s členom 10 navedene direktive. Ker ni mogoče izključiti, da je oseba VK tako pravico do odstopa imela, sta tretje in četrto vprašanje, ki ju je predložitveno sodišče predložilo v zadevi C‑38/21, upoštevni za rešitev spora o glavni stvari.(45) V zvezi z odgovorom na četrto vprašanje v zadevi C‑38/21, za katero me je Sodišče prosilo, naj ga obravnavam, napotujem na preučitev ustreznega vprašanja v zadevah C‑47/21 in C‑232/21, navedeno v točkah od 149 do 158 teh sklepnih predlogov.

B.      Zadevi C‑47/21 in C‑232/21

1.      Prvo vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21

129. S prvim vprašanjem v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 se v bistvu sprašuje, ali je nacionalna zakonodaja, ki določa pravno domnevo, da je trgovec izpolnil svojo obveznost obvestitve potrošnika o pravici do odstopa od pogodbe, če je v pogodbo vključil klavzulo, ki ustreza zakonsko določenemu vzorcu, vendar ni v skladu z zahtevami Direktive 2008/48, v nasprotju z navedeno direktivo. Ali mora v navedenem primeru predložitveno sodišče zavrniti uporabo navedene nacionalne zakonodaje?

130. V zvezi s prvim delom vprašanja je treba navesti, da posojilne pogodbe iz zadev C‑47/21 in C‑232/21 vsebujejo klavzulo, da začne rok za odstop od pogodbe teči po sklenitvi pogodbe, vendar ne dokler posojilojemalec ne prejme vseh obveznih informacij, na katere se nanaša člen 492(2) BGB. Navedena določba dalje napotuje na člen 247, od (6) do (13), EGBGB, ki pa dalje napotuje na druge določbe BGB. Taka klavzula je v vseh praktičnih pogledih enaka tisti, za katero je Sodišče v sodbi v zadevi Kreissparkasse Saarlouis ugotovilo, da je v nasprotju s členom 10(2)(p) Direktive 2008/48.(46)

131. Klavzula v navedenih posojilnih pogodbah prav tako ustreza vzorcu iz Priloge 7 k EGBGB v različici, ki se je uporabljala v obravnavani zadevi.(47) V členu 247(6), pododstavek 2, tretji stavek, in členu 247(12), pododstavek 1, tretji stavek, EGBGB je določena domneva zakonitosti, v skladu s katero velja, da pogodba, v kateri je klavzula, ki ustreza navedenemu vzorcu, izpolnjuje zakonske zahteve glede zagotavljanja informacij o pravici do odstopa od pogodbe.

132. Sodišče je v zvezi z informacijami, na katere se nanaša člen 10 Direktive 2008/48, ugotovilo, da člen 10(2)(p) navedene direktive nasprotuje temu, da kreditna pogodba napotuje na nacionalno določbo, ki sama nato napotuje na druge določbe nacionalne zakonodaje. Iz tega sledi, da tudi nacionalna zakonodaja, ki določa domnevo zakonitosti, kakor je opisana v točki 131 teh sklepnih predlogov, ni v skladu z navedeno direktivo. Zdi se, da se večina strank v postopku pred Sodiščem s tem mnenjem strinja. Nemška vlada je v svojih pisnih stališčih in na ustni obravnavi tudi opozorila, da je bil zakonsko določeni vzorec iz Priloge 7 k EGBGB zaradi uskladitve z razlago Sodišča v sodbi v zadevi Kreissparkasse Saarlouis(48) spremenjen, pri čemer sprememba velja od 15. junija 2021.

133. Drugi del vprašanja se nanaša na pravne posledice ugotovitve, da domneva zakonitosti iz člena 247(6), pododstavek 2, tretji stavek, in člena 247(12), pododstavek 1, tretji stavek, EGBGB ni v skladu z Direktivo 2008/48.

134. V skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo poda Sodišče, pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot se mora ali bi se moralo razumeti in uporabljati od začetka njegove veljavnosti. Iz tega izhaja, da morajo sodišča uporabiti pravilo, ki je bilo predmet take razlage, tudi za pravna razmerja, ki so bila oblikovana po začetku veljavnosti tega pravila in preden je bila izdana sodba o predlogu za razlago, če so sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi navedenega pravila pristojnim sodiščem.(49) Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča svoje nacionalno pravo razlagati, kolikor je mogoče, v skladu s pravom Unije in posameznikom priznati možnost, da dobijo odškodnino, kadar so njihove pravice kršene zaradi kršitve prava Unije, ki jo je mogoče pripisati državi članici.(50) V tem smislu nacionalno sodišče ne more upravičeno trditi, da zadevne nacionalne določbe ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker se je ta določba razlagala v smislu, ki ni v skladu s tem pravom.(51)

135. Vendar je obveznost nacionalnega sodišča, da pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava upošteva vsebino direktive, omejena s splošnimi pravnimi načeli. Poleg tega ta obveznost ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.(52) V obravnavanih zadevah predložitveno sodišče navaja, da je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) odločilo, da razlaga zadevnih nacionalnih določb v skladu z Direktivo 2008/48 ni mogoča in bi bila contra legem. C. Bank, Volkswagen Bank, Audi Bank in nemška vlada to mnenje podpirajo.

136. Če nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti uporablja določbe prava Unije, ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, ima na podlagi načela primarnosti prava Unije dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, pri čemer lahko po potrebi odloči, da ne bo uporabilo neskladne določbe nacionalne zakonodaje, tudi poznejše, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te določbe po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku.(53) Na določbo prava Unije brez neposrednega učinka pa se ni mogoče sklicevati v okviru spora, ki spada na področje prava Unije, zato da se ne bi uporabila določba nacionalnega prava, ki je v nasprotju z njo.(54)

137. V obravnavani zadevi ni treba ugotoviti, ali imajo zadevne določbe Direktive 2008/48 neposreden učinek. Kot je Sodišče nedavno ponovno navedlo v svoji sodbi v zadevi Thelen Technopark Berlin(55) ter kot v svojih pisnih stališčih ugotavljajo C. Bank, Volkswagen Bank, Audi Bank, nemška vlada in Komisija, iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da sama direktiva za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in se nanjo torej proti posamezniku pred nacionalnim sodiščem ni mogoče sklicevati. Glede na to, da se spori o glavni stvari nanašajo na potrošnike in banke v zasebni lasti, od predložitvenega sodišča ni mogoče zahtevati, naj uporabo zadevnih nacionalnih določb zavrne zgolj s sklicevanjem na Direktivo 2008/48.

138. Kot navaja Komisija v svojih pisnih stališčih , pa lahko Zvezna republika Nemčija kljub temu nosi nepogodbeno odgovornost, ker je bila njena nacionalna zakonodaja v nasprotju z Direktivo 2008/48. Kot je Sodišče spomnilo v sodbi v zadevi Thelen Technopark Berlin,(56) bi se stranka, ki je oškodovana zaradi neskladnosti nacionalnega prava s pravom Unije, za povrnitev morebitne utrpljene škode lahko sklicevala na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe v zadevi Francovich in drugi.(57)

139. Glede na zgoraj navedeno predlagam, naj Sodišče na prvo vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 odgovori, da je treba člen 10(2)(p) Direktive 2008/48 v povezavi s členom 14(1) navedene direktive razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam, kot so te iz postopka v glavni stvari, ki določajo domnevo zakonitosti, na podlagi katere se šteje, da je v primeru kreditne pogodbe, ki vsebuje klavzulo, ki ustreza zakonsko določenemu vzorcu, navedena klavzula v skladu z nacionalnimi zakonskimi zahtevami glede informacij o pravici do odstopa od pogodbe, čeprav ta ni v skladu z zahtevami iz člena 10(2)(p) navedene direktive. Nacionalno sodišče, ki obravnava spor med zasebniki, ni zavezano zgolj na podlagi prava Unije zavrniti uporabe takih nacionalnih pravil, tudi če so v nasprotju s členom 10(2)(p) Direktive 2008/48, vendar to ne posega v pravico stranke, ki je zaradi neskladnosti nacionalnega prava s pravom Unije utrpela škodo, zahtevati nadomestilo zaradi izgube ali škode, ki jo je posledično utrpela.

140. Glede na predlagani odgovor na to vprašanje menim, da ni treba odločiti o zahtevi nemške vlade, naj se učinki sodbe Sodišča omejijo na datum njene izdaje. Navedena zahteva je bila vložena, če bi Sodišče ugotovilo bodisi, da „je pojem domneve zakonitosti sam po sebi, to je ne glede na to, ali se uporablja v okoliščinah iz členov 10 in 14 Direktive [2008/48],v nasprotju s pravom Unije“, bodisi, da se domneva ne bi smela uporabiti, ker ni v skladu s členom 10(2)(p) Direktive 2008/48 in se zadnjenavedena določba neposredno uporablja. Nobena od navedenih okoliščin v tem primeru ne velja.

2.      Drugo vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21

141. Drugo vprašanje, ki je razdeljeno na več podvprašanj, se nanaša na informacije, ki morajo biti v skladu s členom 10(2) Direktive 2008/48 vključene v potrošniško kreditno pogodbo. Predložitveno sodišče med drugim sprašuje, ali v skladu s členom 14(1) navedene direktive rok za odstop od pogodbe začne teči šele takrat, ko so zagotovljene informacije popolne in pravilne. Če ni tako, predložitveno sodišče sprašuje, katera merila določajo, od katere časovne točke začne teči rok za odstop.

142. Cilj zahteve, da morajo biti informacije iz člena 10(2) Direktive 2008/48 v kreditno pogodbo vključene na jasen in jedrnat način, je potrošnikom omogočiti poznavanje svojih pravic in obveznosti iz kreditne pogodbe.(58) Za ustrezno izpolnitev pogodbe in zlasti za uveljavljanje pravic potrošnikov, med katere spada pravica potrošnika do odstopa od pogodbe, mora potrošnik poznati in dobro razumeti navedene informacije.(59) Kot je Sodišče navedlo v sodbi Kreissparkasse Saarlouis, navedena zahteva prispeva k uresničitvi cilja Direktive 2008/48, ki je na področju potrošniških kreditov določiti popolno in obvezno harmonizacijo na nekaterih ključnih področjih, ki je potrebna za to, da se vsem potrošnikom v Uniji zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov in se na trgu potrošniških kreditov vzpostavi dobro delujoč notranji trg.(60)

143. Kot Komisija pravilno navaja v svojih sklepnih predlogih, je člen 10(2) Direktive 2008/48 izraz sistema varstva, uvedenega z navedeno direktivo, ki temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do dajalca kredita v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil dajalec kredita in na vsebino katerih ne more vplivati.(61)

144. Zdi se, da iz člena 10(2) v povezavi s členom 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 izhaja, da začne 14‑dnevni rok za odstop od pogodbe teči na dan sklenitve kreditne pogodbe, če pogodba vsebuje vse obvezne informacije. Če katera od obveznih informacij na navedeni dan ni zagotovljena potrošniku, pa navedeni 14‑dnevni rok za odstop začne teči na dan, ko potrošnik prejme manjkajoče informacije.

145. Glede na cilj člena 10(2) Direktive 2008/48, kakor je naveden v točki 142 teh sklepnih predlogov, in dejstvo, da morajo biti informacije, na katere se navedena določba nanaša, zagotovljene „jasno in jedrnato“, se strinjam z mnenjem Komisije, da je treba šteti, da obvezne informacije v smislu navedene direktive niso bile vključene, če so tako nepopolne ali vsebinsko nepravilne, da njihova vsebina zavaja potrošnika glede njegovih pravic in obveznosti.(62) Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali gre v sporu o glavni stvari za tak primer.

146. Ne prepriča me argument, ki ga C. Bank, Volkswagen Bank, Audi Bank in nemška vlada izpeljujejo iz dejstva, da nacionalno pravo že določa kazni, če so v kreditno pogodbo vključene nepravilne obvezne informacije, zaradi česar bi bilo nesorazmerno zahtevati, da rok za odstop od pogodbe ne začne teči v skladu s členom 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48. Odlog začetka teka navedenega roka za odstop je neposredna posledica dejstva, da dajalec kredita potrošniku ni sporočil obveznih informacij, na katere se nanaša člen 10(2) navedene direktive. Države članice ne morejo spregledati ali ne upoštevati člena 14(1) Direktive 2008/48, saj se z njim uvaja popolna harmonizacija. Ob upoštevanju opredelitve iz točke 145 teh sklepnih predlogov se ta zahteva torej ne more šteti za nesorazmerno.

147. Dodal bi še, da v nasprotju s trditvami toženih bank ni bojazni za uvedbo „časovno neomejene pravice do odstopa od pogodbe“. Kot bom pojasnil v točki 150 teh sklepnih predlogov, ko pogodbenici v celoti izpolnita pogodbo, pravice do odstopa iz člena 14 Direktive 2008/48 ni mogoče več uveljavljati.

148. Na podlagi navedenega predlagam, naj Sodišče na drugo vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 odgovori, da je treba člen 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 razlagati tako, da rok za odstop od pogodbe ne začne teči, dokler potrošnik v celoti in vsebinsko pravilno ne prejme obveznih informacij, ki se zahtevajo na podlagi člena 10(2) navedene direktive, razen če nepopolnost ali nepravilnost zagotovljenih informacij ne vpliva na možnost potrošnika, da oceni obseg svojih pravic in obveznosti, kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče.

3.      Četrto vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21

149. Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v zadevah C‑47/21 in C‑232/21(63) sprašuje, ali in pod katerimi pogoji se lahko uveljavljanje pravice potrošnika do odstopa od potrošniške kreditne pogodbe šteje za zlorabo. Sodišče mi je naročilo, naj analizo usmerim v dva vidika: prvič, na možnost upravičiti omejitev uveljavljanja pravice do odstopa s sklicevanjem na ravnanje potrošnika po odstopu, in drugič, ali lahko potrošnik uveljavlja svojo pravico do odstopa, če sta pogodbenici kreditno pogodbo v celoti izpolnili.(64)

150. Glede drugega vidika vprašanja podpiram pristop generalnega pravobranilca G. Hogana v njegovih sklepnih predlogih v zadevi Volkswagen Bank in drugi.(65) Ob ugotovitvi, da člen 14(1) Direktive 2008/48 določa pravico do odstopa od pogodbe in ne pravice do preklica ter da je izpolnitev pogodbe običajen način, na katerega pogodbena obveznost preneha, je menil, da je treba določbo razlagati tako, da pravice do odstopa, ki jo priznava ta določba, po tem, ko pogodbeni strani v celoti izpolnita kreditno pogodbo, ni mogoče več uveljavljati. Uvodna izjava 34 Direktive 2008/48 potrjuje njegove zaključke. V njej je navedeno, da Direktiva 2008/48 podeljuje pravico do odstopa pod pogoji, podobnimi tistim, ki so določeni v Direktivi 2002/65, pri čemer člen 6(2)(c) zadnjenavedene direktive določa, da se pravica do odstopa, ki jo podeljuje, ne uporablja za „pogodbe, ki sta jih na potrošnikovo izrecno željo obe stranki že v celoti izpolnili, preden potrošnik uresniči svojo pravico do odstopa od pogodbe“. Generalni pravobranilec G. Hogan je dalje navedel, da je namen obveznosti zagotavljanja informacij iz člena 10 Direktive 2008/48 potrošnikom omogočiti, da se seznanijo z obsegom svojih pravic in obveznosti, ki jih imajo med izvajanjem pogodbe. Te obveznosti torej po tem, ko je pogodba v celoti izpolnjena, sploh ne veljajo več.

151. V zvezi s prvim vidikom pa je Sodišče v svoji sodbi v zadevi Volkswagen Bank in drugi na podlagi ugotovitve, da Direktiva 2008/48 ne vsebuje določb o potrošnikovi zlorabi pravic, ki mu jih podeljuje navedena direktiva, potrdilo splošno načelo prava Unije, po katerem se določba prava Unije ne sme uporabiti z nadaljnjim namenom goljufije ali zlorabe.(66) Temu ustrezno je preučilo, ali je v okviru obravnavane zadeve potrošnikovo uveljavljanje pravice do odstopa na podlagi člena 14(1) navedene direktive omejeno zaradi uporabe zadevnega splošnega načela.(67)

152. Sodišču priporočam navedeno analizo. Člen 14 Direktive 2008/48 potrošniku izrecno podeljuje pravico do odstopa od kreditne pogodbe. Uveljavljanje te pravice mora biti v skladu s pravom Unije, katerega sestavni del je splošna prepoved zlorabe pravic. Znova se strinjam z mnenjem generalnega pravobranilca G. Hogana iz njegovih sklepnih predlogov v zadevi Volkswagen Bank in drugi, da je treba na področjih, ki jih ureja pravo Unije, možnost sklicevanja na zlorabo uveljavljanja pravice, ki izhaja iz navedenega prava, presojati izključno glede na navedeno načelo in ne glede na kakršne koli zahteve nacionalnega prava.(68)

153. V zadevi Cussens in drugi, ki se je nanašala na izpodbijanje zavrnitve oprostitve davka na dodano vrednost za prodajo nepremičnin, je Sodišče odločilo, da se lahko načelo prepovedi zlorab (ne glede na nacionalni ukrep, s katerim se to načelo prenese v notranji pravni red) neposredno uporablja za utemeljitev take zavrnitve, kar ni v nasprotju z načeloma pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.(69) Iz navedene sodne prakse in točke 152 teh sklepnih predlogov je mogoče sklepati, da nemški vladi ni treba sprejeti zakona, s katerim bi se nacionalnemu sodišču priznala pristojnost za omejitev uveljavljanja pravice do odstopa, če se tako uveljavljanje šteje za zlorabo.(70)

154. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je za dokaz zlorabe potreben, prvič, skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da kljub formalnemu spoštovanju pogojev, ki jih določa ureditev Unije, cilj te ureditve ni bil dosežen, in drugič, subjektivni element, to je namen pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev.(71) Čeprav lahko Sodišče, ko odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila, ki predložitveno sodišče usmerjajo pri njegovi razlagi, pa je vedno predložitveno sodišče pristojno za to, da preveri, ali so glede na vsa upoštevna dejstva in okoliščine podani elementi zlorabe v sporu o glavni stvari.(72)

155. Sodišče je v svoji sodbi v zadevi Volkswagen Bank in drugi presojo omejilo na objektivni element, pri čemer je navedlo, da trgovec, če potrošniku ne posreduje informacij iz člena 10 Direktive 2008/48 in se potrošnik odloči odstopiti od kreditne pogodbe pozneje kot 14 dni po sklenitvi pogodbe, temu potrošniku ne more očitati zlorabe pravice do odstopa, tudi če je med sklenitvijo pogodbe in njegovim odstopom minilo veliko časa. Sodišče je prišlo do navedenega sklepa na podlagi ugotovitve, da je cilj člena 14 Direktive 2008/48 potrošniku omogočiti, da lahko izbere pogodbo, ki mu najbolj ustreza. Potrošnik tako lahko odstopi od pogodbe, ki jo je sklenil in za katero se v obdobju, predvidenem za razmislek, izkaže, da ne ustreza njegovim potrebam. Cilj člena 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 je torej zagotoviti, da potrošniki prejmejo vse informacije, ki so potrebne, da lahko presodijo vsebino svojih pogodbenih obveznosti, ter kaznovati trgovce, ki jim navedenih informacij ne zagotovijo.(73)

156. Strinjam se z mnenji toženih bank v postopku v glavni stvari in nemške vlade, da Sodišče s tem ni izključilo možnosti, da bi se v posamezni zadevi in posebnih okoliščinah, ki presegajo zgolj tek časa, tako potrošnikovo uveljavljanje pravice do odstopa lahko štelo za zlorabo.(74) Natančneje, menim, da je načeloma mogoče iz ravnanja potrošnika po odstopu sklepati, da je zlorabil pravico, ki izhaja iz člena 14(1) Direktive 2008/48. Ker mora nacionalno sodišče pri ugotavljanju zlorabe pravice upoštevati vsa zadevna dejstva in okoliščine, lahko upošteva tudi dejstva, ki izhajajo iz obdobja po odstopu od pogodbe.(75)

157. Iz ravnanja potrošnika po odstopu od pogodbe bi bilo mogoče sklepati, da cilji člena 14 Direktive 2008/48, kot so določeni v točki 155 teh sklepnih predlogov, niso bili doseženi oziroma, drugače povedano, da rezultat uveljavljanja pravice do odstopa nasprotuje navedenim ciljem. Z upoštevanjem navedenega ravnanja se lahko tudi sklepa o obstoju subjektivnega elementa in, natančneje, ugotovi, da je potrošnik pravico do odstopa uveljavljal izključno zaradi umetne pridobitve gospodarske prednosti, ki ni določena v pravu Unije.

158. Glede na navedeno predlagam, naj Sodišče člen 14(1) Direktive 2008/48 razlaga tako, da v njem določene pravice do odstopa ni mogoče več uveljavljati, ko pogodbenice kreditno pogodbo v celoti izpolnijo. Ta določba pa ne preprečuje nacionalnim sodiščem, da v posamezni zadevi in posebnih okoliščinah, ki presegajo zgolj tek časa, ugotavljajo, ali je potrošnik z uveljavljanjem pravice do odstopa to pravico zlorabil. Pri ugotavljanju take zlorabe v posamezni zadevi mora nacionalno sodišče upoštevati vsa upoštevna dejstva in okoliščine, po potrebi tudi dogodke po zadevnem odstopu.

4.      Peto vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21

159. Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 sprašuje, ali je člen 14(1) Direktive 2008/48 v nasprotju z nacionalnimi pravili, ki določajo, da lahko potrošnik, če je kreditna pogodba, od katere je odstopil, povezana s prodajno pogodbo, zahteva vračilo obrokov posojila šele po vrnitvi kupljenega predmeta dajalcu kredita oziroma po predložitvi dokaza, da ga je vrnil. Predložitveno sodišče se tudi sprašuje o združljivosti ugotovitev Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) glede navedene zahteve o predhodnem vračilu v okviru civilnega postopka s pravom Unije.

160. Kot Komisija pravilno opozarja, Direktiva 2008/48 ne vsebuje nobene določbe glede posledic odstopa od kreditne pogodbe na z njo povezano prodajno pogodbo.(76)

161. Strinjam se z mnenjem nemške vlade in Komisije, da v navedenih okoliščinah države članice take posledice opredelijo v svoji nacionalni zakonodaji. Uvodna izjava 35 Direktive 2008/48 potrjuje navedeni pristop, saj navaja, da če potrošnik odstopi od kreditne pogodbe, v povezavi s katero je prejel blago, ta direktiva „ne bi smela posegati v predpise držav članic glede vračila blaga ali s tem povezanih vprašanj“.(77)

162. V obravnavanih zadevah iz pisnih stališč nemške vlade jasno izhaja, da zadevna nacionalna pravila temeljijo na členu 13(3) Direktive 2011/83. Tak pristop ni sam po sebi predmet kritike, če navedena pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne notranje položaje (načelo enakovrednosti), in če niso izoblikovana tako, da praktično onemogočajo ali čezmerno otežujejo uresničevanje pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).(78)

163. Predložitveno sodišče Sodišča ne prosi za pomoč pri presoji, ali so zadevna nacionalna pravila v skladu z načelom enakovrednosti; Sodišče tudi ne razpolaga z nobenim gradivom, iz katerega bi izhajal dvom o njihovi skladnosti z navedenim načelom.

164. Glede načela učinkovitosti me – ob upoštevanju informacij, predloženih Sodišču, in preverjanj, ki jih opravi predložitveno sodišče – ne prepriča mnenje, da bi zaradi zahteve o predhodnem vračilu lahko bilo potrošniku na splošno praktično onemogočeno ali čezmerno oteženo uresničevanje pravice do odstopa na podlagi člena 14(1) Direktive 2008/48. Pomisleki predložitvenega sodišča v bistvu temeljijo na premisi, da bo dajalec kredita izpodbijal veljavnost odstopa in da bo moral potrošnik uporabiti pravna sredstva za povračilo mesečnih obrokov, ki jih je že plačal. Če bi se v okviru navedenega pravnega sredstva izkazalo, da predhodno vračilo vozila ni bilo upravičeno, bi ga moral potrošnik poskusiti dobiti nazaj, s čimer bi se izpostavil tveganju dodatne pravde. Če je bilo predhodno vračilo upravičeno, bi moral potrošnik vložiti zahtevek za povračilo, ne da bi mogel obdržati vozilo. Predložitveno sodišče se sklicuje tudi na dejstvo, da so motorna vozila pogosto potrebna za izvajanje poklicnih dejavnosti, v njih pa je vložen precejšen kapital. Če morajo potrošniki vrniti motorna vozila dajalcem kredita, ne da bi vedeli, ali bo odstop učinkovit in torej tudi ne da bi vedeli, v kolikšnem času bodo prejeli vračilo že plačanih mesečnih obrokov, ki jim bo omogočalo nakup nadomestnega vozila, jih to odvrača od uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe.

165. Različni pomisleki, ki jih navaja predložitveno sodišče, se zdijo zgolj hipotetični. Ne zadoščajo za ugotovitev, da zahteva glede predhodnega vračila pomeni znatno oviro, ki verjetno odvrača potrošnike od uveljavljanja pravice do odstopa. Kot so v svojih pisnih stališčih in na obravnavi pojasnile tožene banke in nemška vlada, na njihove navedbe pa ni bilo vsebinskih ugovorov, je v praksi precej pogosto, da potrošnik po uveljavljanju pravice do odstopa ne vrne vozila, ampak ga še naprej uporablja brez plačila nadomestila dajalcu kredita za navedeno obdobje.

166. Še toliko manj me prepriča trditev, da je bilo v obravnavani zadevi kršeno načelo učinkovitosti, saj člen 13(3) Direktive 2011/83 določa, da če potrošnik odstopi od prodajne pogodbe, na katero se nanaša navedena direktiva, lahko trgovec plačilo zadrži, dokler ne prevzame vrnjenega blaga ali dokler potrošnik ne predloži dokaza, da je blago poslal nazaj.

167. Menim, da bi bilo treba na drugi del petega vprašanja odgovoriti enako kot na prvi. Kot v svojih pisnih stališčih pojasnjuje nemška vlada, je to, da je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) po analogiji uporabilo člena 322(2) BGB, zgolj procesna posledica zahteve po predhodnem vračilu.

168. V navedenih okoliščinah predlagam, naj Sodišče na peto vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 odgovori, da je treba člen 14(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da ni v nasprotju z nacionalnimi pravili, ki v primeru kreditne pogodbe, povezane s prodajno pogodbo, določajo, da potrošnik po tem, ko je učinkovito uveljavljal pravico do odstopa, zoper dajalca kredita ne more vložiti zahtevka za povračilo že plačanih obrokov posojila, dokler kupljenega predmeta dajalcu kredita ne vrne oziroma ne predloži dokaza, da mu ga je vrnil, tožba, ki jo vloži potrošnik za povračilo plačanih obrokov posojila po vračilu kupljenega predmeta, pa se zavrne kot neutemeljena, če dajalec kredita ni v zamudi s sprejemom navedenega predmeta.

VI.    Predlog

169. Glede na zgoraj navedeno predlagam, da Sodišče na vprašanja, ki jih je predložilo Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija), odgovori:

1.      Pogodba o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov, sklenjena za obdobje približno od dve do tri leta, ki se sklene na podlagi standardnega obrazca, ki izključuje pravico do redne odpovedi, in ki – ne v njej ne v ločeni pogodbi – ne določa obveznosti, da mora potrošnik kupiti predmet pogodbe, pri čemer velja, da taka obveznost obstaja, če lizingodajalec enostransko tako odloči, ter na podlagi katere mora potrošnik skleniti polno kasko zavarovanje za vozilo, uveljavljati pravice iz naslova odgovornosti za stvarne in pravne napake izpolnitve v razmerju do tretjih oseb (zlasti do prodajalca vozila in proizvajalca) ter nosi tveganje izgube, škode in druge okvare, spada na področje uporabe Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta. Ne gre za kreditno pogodbo v smislu člena 3(c) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS in tudi ne za pogodbo, ki se nanaša na finančne storitve, v smislu člena 2, točka 12, Direktive 2011/83 in člena 2(b) Direktive 2002/65 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES.

2.      Člen 2, točka 9, Direktive 2011/83 je treba razlagati tako, da se poslovni prostori osebe, ki ravna v imenu trgovca ali po njegovem naročilu, kot je določeno v členu 2, točka 2, navedene direktive, štejejo za „poslovne prostore“ tega trgovca. Predložitveno sodišče pa mora ugotoviti, ali je posrednik v posebnih okoliščinah zadeve, o kateri odloča, in na podlagi nacionalnega prava nastopal v imenu trgovca ali po njegovem naročilu zaradi pogajanj o pogodbi o lizingu z obračunom kilometrov ali zaradi njene sklenitve.

3.      Člen 16, točka (l), Direktive 2011/83 je treba razlagati tako, da se v njem navedena izjema ne uporablja za pogodbe o lizingu motornega vozila z obračunom kilometrov.

4.      Člen 2, točka 7, Direktive 2011/83 je treba razlagati tako, da se pogodba ne more šteti za pogodbo, sklenjeno na daljavo, če oseba, ki nastopa v imenu ali po naročilu trgovca, sodeluje pri pogajanjih o navedeni pogodbi v fizični navzočnosti potrošnika. Predložitveno sodišče pa mora ugotoviti, ali je posrednik v posebnih okoliščinah zadeve, o kateri odloča, in na podlagi nacionalnega prava nastopal v imenu trgovca ali po njegovem naročilu zaradi pogajanj o pogodbi o lizingu z obračunom kilometrov.

5.      Člen 10(2)(p) Direktive 2008/48 v povezavi s členom 14(1) navedene direktive je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam, kot so te iz postopka v glavni stvari, ki določajo domnevo zakonitosti, na podlagi katere se šteje, da je v primeru kreditne pogodbe, ki vsebuje klavzulo, ki ustreza zakonsko določenemu vzorcu, navedena klavzula v skladu z nacionalnimi zakonskimi zahtevami glede informacij o pravici do odstopa od pogodbe, čeprav ta ni v skladu z zahtevami iz člena 10(2)(p) navedene direktive. Nacionalno sodišče, ki obravnava spor med zasebniki, ni zavezano zgolj na podlagi prava Unije zavrniti uporabe takih nacionalnih pravil, tudi če so v nasprotju s členom 10(2)(p) Direktive 2008/48, vendar to ne posega v pravico stranke, ki je zaradi neskladnosti nacionalnega prava s pravom Unije utrpela škodo, zahtevati nadomestilo zaradi izgube ali škode, ki jo je posledično utrpela.

6.      Člen 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 je treba razlagati tako, da rok za odstop od pogodbe ne začne teči, dokler potrošnik v celoti in vsebinsko pravilno ne prejme obveznih informacij, ki se zahtevajo na podlagi člena 10(2) navedene direktive, razen če nepopolnost ali nepravilnost zagotovljenih informacij ne vpliva na možnost potrošnika, da oceni obseg svojih pravic in obveznosti, kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče.

7.      Člen 14(1) Direktive 2008/48 je treba razlagati tako, da v njem določene pravice do odstopa ni mogoče več uveljavljati, ko pogodbenice kreditno pogodbo v celoti izpolnijo. Ta določba pa ne preprečuje nacionalnim sodiščem, da v posamezni zadevi in posebnih okoliščinah, ki presegajo zgolj tek časa, ugotavljajo, ali je potrošnik pri uveljavljanju pravice do odstopa to pravico zlorabil. Pri ugotavljanju take zlorabe v posamezni zadevi mora nacionalno sodišče upoštevati vsa upoštevna dejstva in okoliščine, po potrebi tudi dogodke po zadevnem odstopu.

8.      Člen 14(1) Direktive 2008/48 je treba razlagati tako, da ni v nasprotju z nacionalnimi pravili, ki v primeru kreditne pogodbe, povezane s prodajno pogodbo, določajo, da potrošnik po tem, ko je učinkovito uveljavljal pravico do odstopa, zoper dajalca kredita ne more vložiti zahtevka za povračilo plačanih obrokov posojila, dokler kupljenega predmeta dajalcu kredita ne vrne oziroma dokler ne predloži dokaza, da mu ga je vrnil in da se tožba, ki jo vloži potrošnik za povračilo plačanih obrokov posojila po vračilu kupljenega predmeta, zavrne kot neutemeljena, če dajalec kredita ni v zamudi s sprejemom navedenega predmeta.

1      Jezik izvirnika: angleščina

2      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 6, zvezek 4, str. 321).

3      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66, in popravki v UL 2009, L 207, str. 14, UL 2010, L 199, str. 40, in UL 2011, L 234, str. 46).

4      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64).

5      Navedena določba, v različici, kot je veljala 31. januarja 2012, se uporablja v četrti zadevi v postopku v glavni stvari v zadevi C‑232/21.

6      Prav tam.

7      Navedena določba, v različici, kot je veljala 31. januarja 2012, se uporablja v četrti zadevi v postopku v glavni stvari v zadevi C‑232/21 in se glasi:

      „1.      Določba o prenehanju veljavnosti na podlagi zakona se smiselno uporablja tudi za pravico do odstopa od pogodbe in vračila, razen če ni drugače določeno.

      […]“

8      Navedena določba, v različici, kot je veljala 31. januarja 2012, se uporablja v četrti zadevi v postopku v glavni stvari v zadevi C‑232/21 in določa:

      „2.      Če potrošnik na podlagi člena 495(1) veljavno prekliče svojo izjavo o nameri skleniti potrošniško kreditno pogodbo, ga tudi izjava o nameri skleniti pogodbo o dobavi blaga ali zagotavljanju druge storitve, ki je povezana s tako potrošniško kreditno pogodbo, ne zavezuje več.

      […]

      4.            ¹Člen 357 se smiselno uporablja za povezano pogodbo. […]

[…]“

9      BGBl. 1994 I, str. 2494, in popravek v BGBl. 1997 I, str. 1061.

10      Navedena določba, ki se v različici, kot je veljala 31. januarja 2012, uporablja v četrti zadevi v postopku v glavni stvari v zadevi C‑232/21, vsebuje naslednje razlike:

            v členu 247(6), pododstavek 2, tretji stavek, in členu 247(12), pododstavek 1, tretji stavek, bi se morali sklici na „Prilogo 7“ glasiti na „Prilogo 6“;

            v členu 247(12), pododstavek 1, prvi in tretji stavek, bi se morali sklici na „člen 360(2) [BGB]“ glasiti na „člen 359a(1) [BGB]“; ter

            v členu 247(12), pododstavek 1, drugi stavek, bi se morali sklici na „člena 358 in 359 ali člen 360 [BGB]“ glasiti na „člena 358 in 359 [BGB]“.

11      Po navedbah predložitvenega sodišča navedena klavzula ustreza zakonsko določenemu vzorcu iz Priloge 7 k EGBGB, na katerega se nanaša člen 247(6)(2), tretji stavek, EGBGB.

12      Glej člen 506(2), prvi stavek, točka 3, ter člen 495(1) BGB. Po mnenju predložitvenega sodišča je navedena sodna praksa temeljila na dejstvu, da so v okviru pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov obroki lizinga in začetna stopnja vrednosti izračunani tako, da se zagotovi, da lizingojemalec plača celotno amortizirano vrednost vozila. V nasprotju s standardnimi pogodbami o prenosu uporabe se pri izračunu preostanka vrednosti upošteva le znižanje vrednosti glede na število prevoženih kilometrov, ne upoštevajo pa se drugi dejavniki, kot je obraba zaradi običajne uporabe. Bistveni element pogodbe torej ni prenos uporabe vozila, ampak financiranje navedene uporabe.

13      Zadeva št. VIII ZR 36/20, DE:BGH:2021:240221, juris UVIIIZR36.20.0.

14      Člen 2(2), točka (d), Direktive 2008/48 določa, da se navedena direktiva ne uporablja za nakup s pridržanim lastništvom ali najemne pogodbe, pri katerih obveznost nakupa predmeta pogodbe ni predvidena s pogodbo samo ali katero koli drugo ločeno pogodbo. Obravnavana pogodba o lizingu z obračunom kilometrov ne vsebuje take obveznosti.

15      Člen 3(3), točka (d), Direktive 2011/83 določa, da se navedena direktiva ne uporablja za pogodbe o finančnih storitvah.

16      Sodba z dne 26. marca 2020, Kreissparkasse Saarlouis (C‑66/19, EU:C:2020:242; v nadaljevanju: sodba Kreissparkasse Saarlouis).

17      Kot očitno izhaja iz točke 44 teh sklepnih predlogov, je v pogodbi o lizingu iz postopka v glavni stvari tak sklic. Predložitveno sodišče želi preveriti, ali je treba na podlagi sodbe v zadevi Kreissparkasse Saarlouis za informacije o pravici do odstopa od pogodbe, vključene v navedeno pogodbo, šteti, da niso zadostne, tako da v skladu s členom 356b(2) BGB v zvezi s členom 492(2) BGB ter členom 247(6), pododstavek 2, prvi stavek, EGBGB in členom 247(12), pododstavek 1, drugi stavek, EGBGB rok za odstop od pogodbe še ni začel teči.

18      Predložitveno sodišče v predložitveni odločbi ugotavlja, da v Nemčiji nekateri pravni komentatorji menijo, da je mogoče domnevo zakonitosti razlagati tako, da se nanaša zgolj na skladnost z zahtevami nacionalnega prava in ne z zahtevami prava Unije.

19      Predložitveno sodišče se sklicuje na sodbo z dne 21. aprila 2016, Radlinger and Radlingerová (C‑377/14, EU:C:2016:283, točke od 76 do 79).

20      Predložitveno sodišče meni, da ima lizingojemalec, če se pogodba o lizingu z obračunom kilometrov šteje za pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, pravico do odstopa od pogodbe na podlagi člena 312g(1) BGB. Navaja, da čeprav Direktiva 2011/83 potrošnikom ne priznava pravice do odstopa od pogodbe v primeru pogodb o finančnih storitvah, pa je razlaga člena 312b(1), drugi stavek, BGB, ki se nanaša na pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, odvisna od razlage Direktive 2011/83. Sklicuje se na sodbo z dne 19. oktobra 2017 v zadevi Solar Electric Martinique (C‑303/16, EU:C:2017:773, točka 26), in na sodbo v zadevi Kreissparkasse Saarlouis (točka 29), v kateri je Sodišče navedlo, da „kadar se nacionalna zakonodaja za rešitve, ki se uporabljajo za položaje, za katere se ne uporablja zadevni akt Unije, uskladi z rešitvami, ki jih vsebuje ta akt, obstaja nedvomen interes Unije za to, da se določbe tega akta zaradi izogibanja razlikam pri razlagi v prihodnosti razlagajo enotno“.

21      Zadeva št. 32 U 7119/19, DE:OLGMUEN:2020:0618.32U7119.19.0A, BeckRS2020,13248, točka 39.

22      Predložitveno sodišče meni, da ima lizingojemalec, če se pogodba o lizingu z obračunom kilometrov šteje za pogodbo, sklenjeno na daljavo, pravico do odstopa od pogodbe na podlagi člena 312g(1) BGB.

23      Navedena klavzula ustreza zakonsko določenemu vzorcu iz Priloge 7 k EGBGB, na katerega se nanaša člen 247(6), pododstavek 2, tretji stavek, EGBGB.

24      Člen 358(4), prvi stavek, BGB v zvezi s členom 357(4), prvi stavek, BGB.

25      Glej člen 358(4), peti stavek, BGB.

26      S tem mnenjem se strinjajo vse stranke, ki so predložile svoja stališča v zadevi C‑38/21, pa tudi Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče).

27      Šteje se, da taka obveznost obstaja, če se dajalec kredita o njej enostransko odloči. V zadevi C‑38/21 BMW Bank trdi, da take enostranske odločitve ne bi mogla sprejeti. O tem vprašanju mora odločiti predložitveno sodišče.

28      Glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. septembra 2019, Riel (C‑47/18, EU:C:2019:754, točka 43).

29      V uvodni izjavi 14 Direktive 2002/65 je navedeno tudi, da direktiva „zajema vse finančne storitve, ki se lahko opravljajo na daljavo“.

30      Navedena opredelitev je enaka tisti iz člena 2, točka 12, Direktive 2011/83, katere člen 3(3), točka (d), določa, da se direktiva ne uporablja za pogodbe za finančne storitve.

31      Na ustni obravnavi je Komisija nekoliko zadržano sprejela mnenje, da obravnavana pogodba o lizingu z obračunom kilometrov spada na področje uporabe navedene direktive.

32      Člen 3(1) Direktive 2011/83. Na podlagi člena 3(3), točka (d), navedene direktive se ta ne uporablja za pogodbe za finančne storitve.

33      Člen 2, točka 5, Direktive 2011/83 opredeljuje „prodajno pogodbo“ kot „vsako pogodbo, na podlagi katere trgovec prenese lastništvo nad blagom na potrošnika, vključno s kakršno koli pogodbo, katere predmet so blago in storitve, ali se k temu zaveže“, potrošnik pa za to plača ceno ali se temu zaveže.

34      Sodba z dne 31. marca 2022, CTS Eventim (C‑96/21, EU:C:2022:238, točka 31 in navedena sodna praksa). Iz člena 2, točka 6, Direktive 2011/83 izhaja, da je treba pojem „pogodba o opravljanju storitev“ razumeti tako, da vključuje vse pogodbe, ki niso zajete s pojmom „prodajna pogodba“ (sodba z dne 12. marca 2020, Verbraucherzentrale Berlin, C‑583/18, EU:C:2020:199, točka 22).

35      Kot je navedeno v točki 100 teh sklepnih predlogov, se na podlagi pogodbe o lizingu z obračunom kilometrov lastništvo ne prenese. Banka obdrži lastništvo vozila v času trajanja pogodbe in po njenem prenehanju veljavnosti.

36      Sodba z dne 7. avgusta 2018, Verbraucherzentrale Berlin (C‑485/17, EU:C:2018:642, točki 33 in 34).

37      Sodba z dne 14. maja 2020, NK (Načrtovanje enodružinske hiše) (C‑208/19, EU:C:2020:382, točka 40 in navedena sodna praksa).

38      Glej v tem smislu sodbi z dne 10. marca 2005, easyCar (C‑336/03, EU:C:2005:150, točke 23, 26 in 27), in z dne 12. marca 2020, Verbraucherzentrale Berlin (C‑583/18, EU:C:2020:199, točka 30).

39      Sodba z dne 12. marca 2020, Verbraucherzentrale Berlin, (C‑583/18, EU:C:2020:199, točka 34).

40      Sodba z dne 31. marca 2022, CTS Eventim (C‑96/21, EU:C:2022:238, točka 44).

41      Glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2005, easyCar (C‑336/03, EU:C:2005:150, točka 28).

42      Svojo analizo bom omejil na člen 2, točka 7, Direktive 2011/83, saj se po mojem mnenju Direktiva 2002/65 ne uporablja za zadevno pogodbo o lizingu z obračunom kilometrov.

43      Glej člen 2, točka 7, Direktive 2011/83.

44      Če pa predložitveno sodišče nasprotno ugotovi, da se obravnavana pogodba o lizingu z obračunom kilometrov ne šteje za pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, ali pogodbo, sklenjeno na daljavo, ali da se šteje za tako pogodbo, vendar se za navedeno pogodbo uporablja izjema od pravice do odstopa od pogodbe iz člena 16, točka (l), Direktive 2011/83, bi moralo načeloma ugotoviti, da oseba VK navedene pravice ni imela.

45      Predložitveno sodišče v dodatku k svojem prvotnem predlogu navaja, da če bi Sodišče ugotovilo, da obravnavana pogodba o lizingu z obračunom kilometrov ne spada na področje uporabe Direktive 2008/48, prvo in drugo vprašanje iz zadeve C‑38/21 nista več upoštevni.

46      Glej opombo 16 teh sklepnih predlogov.

47      V zadevnem času vzorec iz Priloge 7 k EGBGB ni opredeljeval vseh informacij, ki bi jih bilo treba zagotoviti posojilojemalcu, ampak se je skliceval le na člen 492(2) BGB.

48      Glej opombo 16 teh sklepnih predlogov.

49      Sodba z dne 5. septembra 2019, Pohotovosť (C‑331/18, EU:C:2019:665, točka 53 in navedena sodna praksa).

50      Sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin (C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 26 in navedena sodna praksa).

51      Sodba z dne 5. septembra 2019, Pohotovosť (C‑331/18, EU:C:2019:665, točka 55).

52      Sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin (C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 28 in navedena sodna praksa).

53      Sodba z dne 24. junija 2019, Popławski (C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 58 in navedena sodna praksa).

54      Prav tam (točka 62).

55      Sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin (C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 32 in navedena sodna praksa).

56      Prav tam (točka 41 in navedena sodna praksa).

57      Sodba z dne 19. novembra 1991, Francovich in drugi proti Italiji (C‑6/90 in C‑9/90, EU:C:1991:428).

58      Glej uvodno izjavo 31 Direktive 2008/48 in sodbo Kreissparkasse Saarlouis (točka 35 in navedena sodna praksa). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Hogana v združenih zadevah Volkswagen Bank in drugi (C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:629, točka 46).

59      Sodba Kreissparkasse Saarlouis (točka 45).

60      Prav tam (točka 36 in navedena sodna praksa). Glej tudi uvodno izjavo 9 Direktive 2008/48.

61      Glej po analogiji sodbo z dne 1. oktobra 2015, ERSTE Bank Hungary (C‑32/14, EU:C:2015:637, točka 39 in navedena sodna praksa).

62      Glede zadnje točke je treba navesti, da je Sodišče v sodbi v zadevi Home Credit Slovakia ugotovilo, da nekatere informacije, na katere se nanaša člen 10(2) Direktive 2008/48, po svoji naravi ne morejo vplivati na možnost potrošnika, da oceni obseg svojih obveznosti. Tako je na primer v zvezi z imenom in naslovom pristojnega nadzornega organa iz člena 10(2)(v) navedene direktive (sodba z dne 9. novembra 2016, Home Credit Slovakia, C‑42/15, EU:C:2016:842, točka 72).

63      Kot je navedeno v točki 128 teh sklepnih predlogov, se preudarki v nadaljevanju uporabljajo enako tudi za četrto vprašanje v zadevi C‑38/21.

64      Navedeni drugi vidik vprašanja je relevanten v zadevi C‑232/21, v kateri je oseba BQ odplačala celotno posojilo.

65      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Hogana v združenih zadevah Volkswagen Bank in drugi (C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:629, točke od 106 do 108).

66      Uporabe predpisov Unije namreč ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala transakcije, ki se izvedejo zaradi goljufije ali zlorabe ugodnosti, ki jih določa pravo Unije (sodba z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi, C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 49 in navedena sodna praksa).

67      Sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi (C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točki 120 in 121).

68      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Hogana v združenih zadevah Volkswagen Bank in drugi (C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:629, točka 112).

69      Sodba z dne 22. novembra 2017, Cussens in drugi (C‑251/16, EU:C:2017:881, točka 44).

70      Glej v tem smislu četrto vprašanje (točka (b)), predložitvenega sodišča.

71      Sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi (C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 122 in navedena sodna praksa).

72      Sodba z dne 14. Aprila 2016, Cervati in Malvi (C‑131/14, EU:C:2016:255, točka 35 in navedena sodna praksa).

73      Sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, (točke 123 do 126).

74      Komisija tudi potrjuje, da kadar je o potrošnikovi zlorabi mogoče sklepati iz objektivnih in subjektivnih okoliščin, kar mora presoditi predložitveno sodišče, se lahko takemu potrošniku izjemoma prepreči uveljavljanje pravice do odstopa.

75      Glej v tem smislu sodbo z dne 13. marca 2014, SICES in drugi (C‑155/13, EU:C:2014:145, točka 34).

76      Taka kreditna pogodba se šteje za „povezano kreditno pogodbo“, če so izpolnjeni pogoji iz člena 3(n) Direktive 2008/48.

77      Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Hogana v združenih zadevah Volkswagen Bank in drugi (C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:629, točke od 126 do 128).

78      Glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria (C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578, točka 83).