Language of document : ECLI:EU:T:2019:832

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 3. decembra 2019(*)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevalno poročilo – Pravilnost postopka ocenjevanja in postopka ocenjevanja na drugi stopnji – Dolžnost nepristranskosti drugostopenjskega ocenjevalca“

V zadevi T‑808/17,

Ralph Pethke, stanujoč v Alicanteju (Španija), ki ga zastopa H. Tettenborn, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa A. Lukošiūtė, agentka, skupaj z B. Wägenbaurjem, odvetnikom,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU za razglasitev ničnosti ocenjevalnega poročila tožeče stranke za leto 2016, in če je potrebno, za razglasitev ničnosti odločbe upravnega odbora EUIPO z dne 18. oktobra 2017 o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke,

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),

ob posvetovanju v sestavi H. Kanninen, predsednik, C. Iliopoulos, sodnik, in I. Reine (poročevalka), sodnica,

sodni tajnik: E. Coulon,

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1        Člen 43 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:

„Za vsakega uradnika se pripravi letno poročilo o sposobnostih, učinkovitosti in ravnanju v službi, kakor predvidi organ za imenovanja vsake institucije v skladu s členom 110. V tem poročilu se navede, ali je bila raven delovne uspešnosti uradnika zadostna ali ne. Organ za imenovanja vsake institucije predpiše določbe o pravici do vložitve ugovora v postopku priprave poročila, ki jo je treba uveljaviti pred vložitvijo pritožbe iz člena 90(2).

[…]

Uradnik se seznani s poročilom. Ima pravico podati vsa ustrezna pojasnila.“

2        Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, kakor je bil spremenjen z učinkom od 1. januarja 2014, od 1. oktobra 2014 uporablja Sklep Komisije C(2013) 8985 z dne 16. decembra 2013 o splošnih določbah za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov in za uporabo člena 44, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: SDI 43).

3        Člen 3 SDI 43, naslovljen „Vloge in rang različnih akterjev“, določa:

„1.      Ocenjevalec je neposredni nadrejeni zaposlenega in načeloma vodja njegove enote, ki je na tej funkciji 1. decembra referenčnega leta.

[…]

2.      Drugostopenjski ocenjevalec je neposredni nadrejeni ocenjevalca v času prve vključitve tega nadrejenega v ocenjevalni postopek, kakor je določen v členu 6.

[…] Če je ocenjevalec generalni direktor, je drugostopenjski ocenjevalec generalni direktor generalnega direktorata, pristojnega za kadrovske zadeve. […]

Zaposleni, ki je podal informacijo iz člena 22a(1) in (2) Kadrovskih predpisov, lahko, ko je bilo poročilo utemeljeno zavrnjeno v skladu s členom 7(1), zahteva, da vlogo drugostopenjskega ocenjevalca opravi generalni direktor generalnega direktorata, pristojnega za kadrovske zadeve, ali generalni sekretar.

3.      V izjemnih primerih, ki jih upravičuje interes zaposlenega ali sprememba organigrama službe ali generalnega direktorata, lahko generalni direktor odstopi od določb iz odstavkov 1 in 2, da upošteva posebne okoliščine vsakega primera ali spremembe.

[…]“

4        Člen 7 SDI 43 ureja postopek na drugi stopnji tako:

„1.      Če zaposleni utemeljeno zavrne poročilo […], se samodejno zahteva, da o zadevi odloči drugostopenjski ocenjevalec. […]

2.      Na predlog zaposlenega v njegovi utemeljeni zavrnitvi poročila drugostopenjski ocenjevalec opravi razgovor z njim v desetih delovnih dneh od datuma utemeljene zavrnitve poročila. Zaposlenemu lahko med razgovorom pomaga drugi zaposleni, ki ni ocenjevalec. Drugostopenjski ocenjevalec lahko zaprosi drugega zaposlenega, ki ni ocenjevalec, da sodeluje v razgovoru.

3.      V dvajsetih delovnih dneh po utemeljeni zavrnitvi poročila in po razgovoru iz odstavka 2 drugostopenjski ocenjevalec poročilo potrdi ali ga spremeni in svojo odločitev obrazloži.

[…]

Odločitev drugostopenjskega ocenjevalca ne more temeljiti na dejstvih, glede katerih zaposleni še ni imel možnosti, da bi se do njih opredelil v ocenjevalnem postopku ali ocenjevalnem postopku na drugi stopnji, razen če mu je drugostopenjski ocenjevalec v ustreznem roku to možnost ponudil.

4.      Po odločitvi drugostopenjskega ocenjevalca postane poročilo dokončno. […]“

5        Priloga I k SDI 43 ureja posebne primere. V skladu z njegovo točko 2, če je v referenčnem letu, ampak ne kasneje kot štiri mesece po obdobju, ki je zajeto s prejšnjim poročilom ali prejšnjim prispevkom, ki je vključen v poročilo, zaposleni premeščen ali prestavljen na drugo delovno mesto v Komisiji ali če je premeščen v skladu s členom 37(a) Kadrovskih predpisov, njegov neposredno nadrejeni pripravi prispevek o nalogah zaposlenega, ki se vključi v zadevno poročilo.

6        EUIPO je po sprejetju SDI 43 sprejel službena navodila v zvezi z ocenjevanjem uradnikov in uslužbencev EUIPO v dokumentu z naslovom „Work Instruction: Appraisals at EUIPO“ (v nadaljevanju: službena navodila EUIPO). Glede člena 3 SDI 43 službena navodila EUIPO določajo, da če je izvršilni direktor ocenjevalec, je drugostopenjski ocenjevalec odbor, ki ga sestavlja pomočnik izvršilnega direktorja, direktor oddelka za kadrovske zadeve in direktor oddelka za pravne zadeve.

 Dejansko stanje

7        Ralph Pethke, tožeča stranka, je po izobrazbi pravnik in se je pri EUIPO zaposlil leta 2000 kot začasni uslužbenec. Leta 2002 je bil imenovan za uradnika na delovno mesto AD (administrator).

8        Leta 2006 je bila tožeča stranka v izbirnem postopku izbrana za „vodjo enote“ na področju vodenja. Posledično je bila razporejena na delovno mesto vodje enote v službi za znamke.

9        Tožeča stranka je maja 2011 medtem napredovala v naziv AD 11 in bila prerazporejena na delovno mesto pomočnika generalnega direktorja oddelka „Mednarodno sodelovanje in pravne zadeve“. Oktobra 2012 je bila razporejena na delovno mesto direktorja oddelka „Osebje in finance“.

10      Tožeča stranka je bila oktobra 2014 premeščena na delovno mesto direktorja oddelka „Operativne dejavnosti“. Njen nadrejeni je bil izvršilni direktor EUIPO.

11      V letnem ocenjevalnem poročilu tožeče stranke za leto 2014 je navedeno, da so sposobnost tožeče stranke, njena učinkovitost in njeno ravnanje v službi na splošno ustrezali ravni, ki se zahteva za zasedeno delovno mesto. Iz ocenjevalnega poročila za leto 2015 izhaja, da so sposobnost tožeče stranke, njena učinkovitost in njeno ravnanje v službi na splošno presegli raven, ki se zahteva za zasedeno delovno mesto. Ker je tožeča stranka menila, da uspehi, ki so bili pridobljeni v okviru reorganizacije EUIPO, ki je bila izvedena v letih 2014 in 2015, niso bili pravilno ocenjeni, je zavrnila podpis teh ocenjevalnih poročil, ni pa vložila pritožbe.

12      Izvršilni direktor EUIPO je z odločbo z dne 17. oktobra 2016 tožečo stranko, ki je bila takrat direktor oddelka „Operativne dejavnosti“, prerazporedil v oddelek „Opazovanje“ pri EUIPO kot višjega pravnega strokovnjaka ter ohranil njeno funkcionalno skupino in naziv 12 ter plačilni razred 2. Zoper to odločbo je bila vložena tožba pred Splošnim sodiščem, ki je bila s sodbo z dne 5. marca 2019, Pethke/EUIPO (T‑169/17, neobjavljena, v postopku pritožbe, EU:T:2019:135), zavrnjena.

13      Direktor oddelka „Opazovanje“ pri EUIPO (v nadaljevanju: ocenjevalec), ki je 17. oktobra 2016 postal nadrejeni tožeče stranke, je 8. marca 2017 s tožečo stranko opravil letni ocenjevalni razgovor za leto 2016.

14      Ocenjevalec je 9. marca 2017 podpisal ocenjevalno poročilo tožeče stranke za leto 2016 (v nadaljevanju: OP 2016). Iz tega poročila izhaja, da je glede obdobja od 1. januarja do 16. oktobra 2016 ocenjevalec za mnenje vprašal tudi izvršilnega direktorja EUIPO, ki je bil nadrejeni tožeče stranke v tem obdobju (v nadaljevanju: prejšnji nadrejeni). Slednji je pisno podal svoj prispevek, ki je bil v skladu s točko 2 Priloge I k SDI 43 vključen v OP 2016.

15      V OP 2016 je navedeno, da „[…] sposobnost [tožeče stranke], njena učinkovitost in njeno ravnanje v službi na splošno ustrezajo ravni, ki se zahteva za zasedeno delovno mesto“.

16      Natančneje, v rubriki „sposobnosti“ je ocenjevalec obrazložil oceno tožeče stranke tako, da je v celoti napotil na prispevek prejšnjega nadrejenega. Poleg tega je v rubriki „Presoja ocenjevalca“ najprej navedeno, da je bila tožeča stranka v oddelek „Opazovanje“ razporejena šele sredi oktobra 2016. Dalje, ocenjevalec se sklicuje na oceno tožeče stranke za prvih devet mesecev leta 2016, ki jo je njen nadrejeni v tem obdobju, in sicer izvršilni direktor EUIPO, podal za to obdobje. V tej oceni je navedeno:

„[U]spehi [tožeče stranke] v [oddelku „Opazovanje“] so bili slabši, kar je razvidno iz rezultatov in manjše produktivnosti zlasti glede ugovorov ter prav tako iz slabše preglednosti v zvezi z učinkovitostjo ter delnega in nepopolnega obveščanja [izvršilnega direktorja] o rezultatih. Kritizira se tudi njeno ravnanje, da pomembnih informacij ni ustrezno posredovala.

Kot direktor [oddelka „Operativne dejavnosti] [tožeča stranka] ni sprejela ustreznih ukrepov za reševanje položaja, zaradi česar se je EUIPO znašel v težkem položaju zaradi nakopičenih zamud, [prejšnji nadrejeni] pa je izgubil zaupanje v tožečo stranko kot direktorja. Čeprav je imela [tožeča stranka] spretnosti in sposobnosti, zahtevane za vodstveno funkcijo, pa leta 2016 ni dokazala, da bi bila sposobna vodenja v izjemnih položajih.

Med ocenjevalnim razgovorom (prisoten je bil predsednik odbora uslužbencev) je [tožeča stranka] izpodbijala več dejstev, rezultatov in številk opravljenega dela, ki jih je vsebovala ocena izvršilnega direktorja. Edini nezadovoljiv element, s katerim se je strinjala, [se je nanašal na] hitrost izdaje odločb glede ugovorov.“

17      Nazadnje, v isti rubriki „Presoja ocenjevalca“ ocenjevalec odgovarja na kritiko tožeče stranke glede njenega položaja v oddelku „Opazovanje“. Glede tega navaja, da se je ta oddelek razveselil dejstva, da se mu je tožeča stranka pridružila, saj ima bogate izkušnje in sposobnosti na področju intelektualne lastnine. Navedel je tudi, da so bile tožeči stranki z njeno privolitvijo hitro zaupane pomembne naloge in da je bila uspešna.

18      Tožeča stranka je 16. marca 2017 izrazila, da se z OP 2016 ne strinja, in je zahtevala razgovor z drugostopenjskim ocenjevalcem, in sicer z izvršilnim direktorjem EUIPO, ki je njen prejšnji nadrejeni. Ta razgovor je bil opravljen 27. marca 2017.

19      Izvršilni direktor EUIPO je kot drugostopenjski ocenjevalec v elektronskem sporočilu z istega dne tožečo stranko povabil, naj do 30. marca 2017 pisno obrazloži razloge svojega nestrinjanja z OP 2016, da jih bo lahko upošteval pri dokončanju tega poročila.

20      Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 30. marca 2017 drugostopenjskemu ocenjevalcu predložila dodatne komentarje glede OP 2016. Tožeča stranka je zlasti izpostavila kršitve pravil ocenjevalnega postopka. V zvezi s tem je na eni strani navedla, da izvršilni direktor EUIPO kot drugostopenjski ocenjevalec ni imel pravice zavrniti zaključka ustnega postopka reševanja sporov, ki sta ga določila Komisija in upravni odbor EUIPO v okviru internega ugovora zoper ocenjevalno poročilo. Na drugi strani je navedla, da ocenjevalec ni podal osebne ocene za velik del obdobja, ki je zajeto z OP 2016.

21      Ti komentarji tožeče stranke so se nanašali tudi na rubriko poročila z naslovom „Sposobnosti“, točke, ki so bile v njej navedene, pa so bile po njenem mnenju neutemeljene. V zvezi s tem je tožeča stranka navedla, da so pomanjkljivosti, povezane z vprašanji glede „prednostnih nalog in organizacije“, „vzdržljivosti“ in „dela z drugimi“, navedene brez konkretnih navedb. Glede „kakovosti in rezultatov“ je tožeča stranka navedla, da je v tretjem četrtletju leta 2016 kakovost dosegla raven skladnosti oziroma odličnosti. Glede rezultatov je tožeča stranka navedla, da je do problemov, kar zadeva zamudo sprejetja odločb o ugovorih in odločb o razveljavitvi, prišlo zaradi premestitve 15 % izkušenih zaposlenih v druge oddelke EUIPO leta 2014 in leta 2015, kljub temu, da so ona in njeni sodelavci večkrat opozorili na posledice tega zmanjšanja zaposlenih.

22      Torej, tožeča stranka je predlagala, prvič, naj se odpravijo vsa napotila v OP 2016 na prispevek prejšnjega nadrejenega, drugič, naj se ta prispevek kot tak odpravi in pojasni, da je bil odpravljen glede na izid drugostopenjskega ocenjevalnega postopka, in tretjič, naj se ocenjevalcu naloži, naj opravi svojo nepristransko presojo.

23      Drugostopenjski ocenjevalec je v elektronskem sporočilu z dne 30. marca 2017 tožečo stranko obvestil, da je bil drugostopenjski razgovor zaključen in da se bo upošteval z dodatnimi komentarji tožeče stranke, poslanimi v elektronskem sporočilu z dne 30. marca 2017. Glede predloga tožeče stranke, da se v OP 2016 odpravijo vsa napotila na oceno prejšnjega nadrejenega glede obdobja od 1. januarja do 16. oktobra 2016, je slednji pojasnil, da je v skladu s točko 2 Priloge I k SDI 43 in s službenimi navodili EUIPO prispevek prejšnjega ocenjevalca v zvezi z uspešnostjo zaposlenega del poročila in da mora sedanji ocenjevalec ta prispevek upoštevati pri svojem ocenjevanju.

24      Izvršilni direktor EUIPO je kot drugostopenjski ocenjevalec z odločbo z dne 10. aprila 2017 potrdil OP 2016, ki ga je pripravil ocenjevalec. Odločil je, da ni razlogov, ki bi utemeljevali spremembo celovite ocene ocenjevalca, v skladu s katero so „[…] sposobnost [tožeče stranke], njena učinkovitost in njeno ravnanje v službi na splošno ustreza[li] ravni, ki jo zahteva zasedeno delovno mesto“.

25      V zvezi s tem je izvršilni direktor EUIPO kot drugostopenjski ocenjevalec najprej navedel, da je lahko ocena tožeče stranke najprej upravičeno temeljila na rezultatih ankete, ki je bila pri zaposlenih izvedena leta 2016, saj so bili ti rezultati na voljo februarja 2016, da je bila tožeča stranka takrat direktor oddelka „Operativne dejavnosti“ in da so rezultati glede cilja zaposlovanja osebja upoštevni. Dalje, potrdil je, da se je kljub premestitvi zaposlenih v ta oddelek med januarjem in septembrom 2016 temu oddelku pridružilo dvajset uslužbencev. Glede produktivnosti je navedel, da je imel ta oddelek zamude pri odločbah o ugovorih. Nazadnje, grajal je, kako je tožeča stranka obveščala o številkah v zvezi z uspešnostjo in rezultatih zadevnega oddelka.

26      Tožeča stranka je 19. junija 2017 vložila pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper OP 2016 in zoper odločbo drugostopenjskega ocenjevalca z dne 10. aprila 2017 pri upravnem odboru EUIPO kot organu za imenovanja. Trditve, ki jih je navedla v utemeljitev pritožbe, so se na eni strani nanašale na bistveno kršitev postopka in na drugi strani na očitno napako pri presoji, zaradi katere so bila izkrivljena dejstva. Natančneje, glede bistvene kršitve postopka je tožeča stranka navedla dve kršitvi pravil ocenjevalnega postopka, ki ju je uveljavljala že v dodatnih komentarjih k OP 2016, in sicer, prvič, da je ocenjevalec izrecno zavrnil presojo ocene prejšnjega nadrejenega za obdobje od 1. januarja do 16. oktobra 2016 in, drugič, da je drugostopenjski ocenjevalec prenagljeno prekinil razgovor v okviru postopka pred njim. Poleg tega je EUIPO očitala pomanjkanje neodvisnega nadzora nad njenim ocenjevanjem za leto 2016, ker je bil njen drugostopenjski ocenjevalec za to leto prejšnji nadrejeni, ki je odločilno prispeval k izdelavi OP 2016, pri čemer je bil kršen postopek, ki je določen v službenih navodilih EUIPO. Menila je tudi, da je drugostopenjski ocenjevalec brez razloga zavrnil velik del očitkov, ki jih je podala zoper OP 2016.

27      Upravni odbor EUIPO je z odločbo z dne 18. oktobra 2017 zavrnil pritožbo tožeče stranke, ki je bila vložena v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, kot neutemeljeno (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe). Glede očitka tožeče stranke o neobstoju neodvisnega nadzora nad OP 2016 je upravni odbor EUIPO menil, da službena navodila EUIPO, na katera se je sklicevala tožeča stranka, niso upoštevna, ker se nanašajo na predpostavko, da je prejšnji nadrejeni deloval kot ocenjevalec, v tem primeru pa naj ne bi bilo tako. Navedel je tudi, da pravila, ki so se uporabila, ne določajo, da drugostopenjski ocenjevalec opravi neodvisen pregled, saj je neposredni nadrejeni ocenjevalca in torej tudi tožeče stranke. Dodal je, da je tožeča stranka predvsem nasprotovala celoviti oceni, ki je na strani 3 OP 2016, v skladu s katero sposobnost tožeče stranke, njena učinkovitost in njeno ravnanje v službi na splošno ustrezajo ravni, ki se zahteva za zasedeno delovno mesto. V zvezi s tem je bilo opozorjeno, da je to celovito oceno suvereno in neodvisno izdelal ocenjevalec, in ne prejšnji nadrejeni.

 Postopek in predlogi strank

28      Tožeča stranka je 11. decembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

29      EUIPO je 27. februarja 2018 vložil odgovor na tožbo.

30      Predsednik četrtega odbora je z odločbo z dne 8. marca 2018 tožečo stranko pozval, naj vloži repliko in se osredotoči na trditev EUIPO v točki 121 odgovora na tožbo, da je tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, delno nedopusten. Tožeča stranka je vložila repliko 16. aprila 2018 in podala mnenje tudi o utemeljenosti tožbe. EUIPO je dupliko vložil 28. maja 2018.

31      Splošno sodišče (četrti senat) je na predlog sodnice poročevalke odločilo, da strankam v okviru ukrepov procesnega vodstva postavi vprašanja. Potem ko sta stranki v predpisanem roku na ta vprašanja odgovorili, ju je Splošno sodišče pozvalo, naj predložita morebitna stališča glede teh odgovorov. Stranki sta stališča vložili v predpisanem roku. Po stališčih tožeče stranke z dne 1. aprila 2019 je Splošno sodišče sprejelo nov ukrep procesnega vodstva in ji zastavilo dodatno vprašanje. Glede na odgovor tožeče stranke, ki je bil predložen 2. maja 2019, je Splošno sodišče EUIPO pozvalo, naj predloži svoja stališča glede odgovorov tožeče stranke, ki so bili predloženi v stališčih z dne 1. aprila 2019 in v stališčih z dne 2. maja 2019.

32      Splošno sodišče (četrti senat) je na podlagi predloga sodnice poročevalke odločilo, da odloči brez ustnega postopka.

33      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        za nično razglasi OP 2016 v različici, ki ji je bila posredovana 10. aprila 2017;

–        v delu, v katerem je potrebno, za nično razglasi odločbo o zavrnitvi pritožbe;

–        EUIPO naloži plačilo stroškov.

34      EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

35      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na zavrnitev ocenjevalca, da osebno preuči njene podatke o uspešnosti za obdobje od 1. januarja do 16. oktobra 2016, drugi na nepristojnost drugostopenjskega ocenjevalca, tretji na pomanjkanje neodvisnosti slednjega, četrti na samovoljno prekinitev razgovora med postopkom pred drugostopenjskim ocenjevalcem, peti na neobstoj obrazložitve odločbe o potrditvi OP 2016 in odločbe o zavrnitvi pritožbe in šesti na očitno napako pri presoji, saj naj bi njeno OP 2016 temeljilo na nepopolnih in samovoljno izbranih podatkih o uspešnosti. V repliki, podani v odgovor na točko 12 odgovora na tožbo, poleg tega zatrjuje nezakonitost glede dejstva, da je prispevek k letni oceni za obdobje od 1. januarja do 16. oktobra 2016 izdelal predstavnik izvršilnega direktorja EUIPO, in ne sam izvršilni direktor osebno. Nazadnje, tožeča stranka se v stališčih z dne 1. aprila 2019 glede odgovora EUIPO na ukrep procesnega vodstva pritožuje tudi glede retroaktivne in po njenem mnenju nezakonite različice 6.7 službenih navodil EUIPO z dne 19. decembra 2016 v zvezi z izvajanjem člena 43 in člena 44, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov.

36      V odgovor na vprašanje Splošnega sodišča v okviru ukrepov procesnega vodstva je tožeča stranka med drugim pojasnila obseg tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na pomanjkanje neodvisnosti drugostopenjskega ocenjevalca, pri čemer je potrdila, da ga je treba razumeti, kot da se v bistvu nanaša na pomanjkanje nepristranskosti drugostopenjskega ocenjevalca. Treba je torej šteti, da se želi s tretjim tožbenim razlogom v bistvu izpodbijati nepristranskost drugostopenjskega ocenjevalca, in ga je treba preučiti najprej.

37      Tožeča stranka v bistvu trdi, da prejšnji nadrejeni ne bi smel biti nepristranski drugostopenjski ocenjevalec v ocenjevalnem postopku, ki se nanaša nanjo, za leto 2016, saj je že odločilno prispeval k pripravi njenega ocenjevalnega poročila za to isto leto. Meni, da se s tem kršijo člen 3 SDI 43 in službena navodila EUIPO, kar nazadnje onemogoči neodvisen nadzor nad prispevkom prejšnjega nadrejenega ter s tem boljšo presojo in ustrezno končno oceno. Meni, da iz službenih navodil EUIPO izhaja, da mora odbor za pritožbe odločati o pritožbah glede ocenjevanj, ki jih je opravil izvršilni direktor.

38      EUIPO trditve tožeče stranke izpodbija. Meni, da službena navodila EUIPO, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso upoštevna, ker zadevajo primer, da izvršilni direktor deluje kot ocenjevalec, v tem primeru pa naj ne bi bilo tako. EUIPO tudi navaja, da pravila, ki se uporabijo, ne zahtevajo, da drugostopenjski ocenjevalec opravi neodvisen pregled, saj je neposredni nadrejeni ocenjevalca in torej posredni nadrejeni tožeče stranke.

 Uvodne ugotovitve o obsegu sodnega nadzora

39      Spomniti je treba, da iz ustaljene sodne prakse glede ocenjevanja uradnikov izhaja, da imajo ocenjevalci pri ocenjevanju, ki se nanaša na delo ocenjevanih oseb, najširšo možno prosto presojo ter da sodišče ni pristojno posredovati pri tem ocenjevanju in nadzorovati njegovo utemeljenost, razen v primeru očitne napake ali zlorabe pooblastil (glej v tem smislu sodbi z dne 21. oktobra 1992, Maurissen/Računsko sodišče, T‑23/91, EU:T:1992:106, točka 40, in z dne 4. maja 2005, Schmit/Komisija, T‑144/03, EU:T:2005:158, točka 70 in navedena sodna praksa). Sodni nadzor nad vsebino ocenjevalnih poročil je namreč omejen na nadzor nad pravilnostjo postopka, pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja in neobstojem očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 1994, Marcato/Komisija, T‑18/93, EU:T:1994:255, točka 45).

40      Glede tega nadzora nad pravilnostjo postopka sta Sodišče in Splošno sodišče na splošno presodili, da če ima institucija Evropske unije široko diskrecijsko pravico, je upoštevanje postopkovnih jamstev, ki jih podeljuje pravni red Unije, še toliko bolj temeljnega pomena (glej v tem smislu sodbe z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München, C‑269/90, EU:C:1991:438, točka 14; z dne 6. novembra 2008, Nizozemska/Komisija, C‑405/07 P, EU:C:2008:613, točki 56 in 57, ter z dne 9. novembra 1995, France-Aviation/Komisija, T‑346/94, EU:T:1995:187, točke od 32 do 34). Med temi jamstvi je zlasti obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike obravnavanega primera (sodbi z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München, C‑269/90, EU:C:1991:438, točka 14, in z dne 30. septembra 2003, Atlantic Container Line in drugi/Komisija, T‑191/98, od T‑212/98 do T‑214/98, EU:T:2003:245, točka 404).

41      Iz tega je treba sklepati, da mora biti posebej široka diskrecijska pravica, ki jo imajo ocenjevalci pri ocenjevanju uradnika, uravnotežena s posebno skrbnim upoštevanjem pravil, s katerimi sta urejena to ocenjevanje in potek za to predvidenega postopka (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 24. septembra 2002, Girardot/Komisija, T‑92/01, EU:T:2002:220, točka 24, in z dne 5. aprila 2005, Christensen/Komisija, T‑336/02, EU:T:2005:115, točka 38).

 Uvodne ugotovitve o dolžnosti nepristranskosti uradnikov

42      Spomniti je treba, da dolžnost nepristranskosti uradnikov ureja člen 11, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, na podlagi katerega uradnik izpolnjuje svoje naloge objektivno in nepristransko.

43      Navesti je treba tudi, da morajo institucije, organi, agencije in uradi Unije spoštovati temeljne pravice, ki so zagotovljene s pravom Unije, med katerimi je pravica do dobrega upravljanja, ki je določena v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 154).

44      Člen 41(1) Listine o temeljnih pravicah med drugim določa, da ima vsaka oseba pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njene zadeve obravnavajo nepristransko.

45      V zvezi s tem je treba navesti, da se z zahtevo po nepristranskosti, ki velja za institucije, organe, agencije in urade pri opravljanju njihovih nalog, želi zagotoviti enakost obravnavanja, ki je temelj Unije. Namen te zahteve je predvsem izogniti se položajem morebitnih konfliktov interesov pri uradnikih in uslužbencih, ki delujejo v imenu institucij, organov, agencij in uradov. Ob upoštevanju temeljnega pomena zagotavljanja neodvisnosti in celovitosti notranjega delovanja in zunanje podobe institucij, organov, agencij in uradov Unije, zahteva po nepristranskosti zajema vse okoliščine, ki jih mora uradnik ali uslužbenec, ki mora odločiti o zadevi, razumno upoštevati, tako da tretje osebe vidijo, da lahko na tem področju deluje neodvisno (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2007, Komninou in drugi/Komisija, C‑167/06 P, neobjavljena, EU:C:2007:633, točka 57).

46      Te institucije, organi, agencije in uradi morajo tudi spoštovati oba vidika zahteve po nepristranskosti, ki sta na eni strani subjektivna nepristranskost, v skladu s katero noben uslužbenec zadevne institucije ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, ter na drugi strani objektivna nepristranskost, v skladu s katero mora ta institucija zagotoviti zadostna jamstva, da se izključi vsak upravičen dvom o morebitnem predsodku (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Španija/Svet, C‑521/15, EU:C:2017:982, točka 91 in navedena sodna praksa).

47      Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba preučiti utemeljenost tožbenega razloga, ki se v bistvu nanaša na pomanjkanje nepristranskosti drugostopenjskega ocenjevalca.

 Utemeljenost tožbenega razloga, ki se v bistvu nanaša na pomanjkanje nepristranskosti drugostopenjskega ocenjevalca

48      V obravnavanem primeru, prvič, je direktor oddelka „Opazovanje“, ki je 17. oktobra 2016 postal nadrejeni tožeče stranke, za obdobje od 1. januarja do 16. oktobra 2016, kar je tri četrtine zadevnega ocenjevalnega obdobja (glej točko 14 zgoraj), za mnenje zaprosil prejšnjega nadrejenega. Drugič, prispevek prejšnjega nadrejenega je bil kot tak vključen v OP 2016 (glej točko 14 zgoraj). Tretjič, OP 2016 je kot ocenjevalec podpisal nadrejeni tožeče stranke od 17. oktobra 2016 (glej točki 13 in 14 zgoraj).

49      Poleg tega je tožeča stranka v pripombah k OP 2016 v glavnem grajala rubriko „Pristojnosti“ iz OP 2016 (glej točko 21 zgoraj), ki v celoti temelji na prispevku prejšnjega nadrejenega glede obdobja od 1. januarja do 16. oktobra 2016, ki je povzet tudi v rubriki „Presoje ocenjevalca“, katerega večinski del je ta prispevek (glej točko 16 zgoraj).

50      Nazadnje, v okviru postopka pred drugostopenjskim ocenjevalcem je OP 2016 pregledal prejšnji nadrejeni kot drugostopenjski ocenjevalec, ki je po tem, ko je preučil očitke tožeče stranke, navedene v točki 49 zgoraj v zvezi s prispevkom prejšnjega nadrejenega, odločil, da ni razlogov, ki bi utemeljevali spremembo „celovite ocene“, ki jo je opravil ocenjevalec (glej točko 24 zgoraj).

51      V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da interni pritožbeni postopek zoper ocenjevalno poročilo lahko prispeva k objektivnemu ocenjevanju in prepreči začetek sodnega postopka le, če uslužbencu, ki izpodbija svoje ocenjevalno poročilo, ponudi zavarovanje, da bo opravljena resnična presoja (sodba z dne 3. aprila 2019, CJ/ECDC, C‑139/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:281, točka 44).

52      Tako pa ni v primeru, ko je bil drugostopenjski ocenjevalec, ki je prejšnji nadrejeni in avtor prispevka, vključenega v OP 2016, zaprošen, naj ponovno preuči celovito oceno tožeče stranke na podlagi njenih pripomb, ki so vsebinsko omejene na kritiko njegovega prispevka, ki je bil bistveni del presoje ocenjevalca.

53      Interni postopek pritožbe, kakršen se je izvedel v posebnih okoliščinah primera, ne more ponuditi zadostnega jamstva, da se izključi vsak legitimen dvom glede nepristranskosti drugostopenjskega ocenjevalca.

54      V teh okoliščinah ni upoštevno dejstvo, ki ga izpostavlja EUIPO, da ni bil prejšnji nadrejeni tisti, ki je predlagal celovito oceno tožeče stranke, in da ni bil on tisti, ki je med možnostmi na strani 3 OP 2016 označil možnost, da so „sposobnost [tožeče stranke], njena učinkovitost in njeno ravnanje […] v službi na splošno ustreza[li] ravni, ki se zahteva za zasedeno delovno mesto“. Te okoliščine namreč ne povzročajo dvoma o dejstvu, da je moral drugostopenjski ocenjevalec s tem, da je preučil celovito oceno tožeče stranke, zavzeti stališče glede očitkov tožeče stranke, ki so bili podani izključno zoper elemente iz njegovega prispevka k OP 2016 kot prejšnji nadrejeni in na katere ga je napotil ocenjevalec.

55      Tudi z drugimi trditvami EUIPO ni mogoče ovreči sklepanja iz točke 53 zgoraj.

56      Na prvem mestu EUIPO navaja, da drugostopenjski ocenjevalec opravlja svojo nalogo kot oseba, ki pozna zaposlenega, ki ga ocenjuje, in kot tak ponovno pregleda oceno ocenjevalca, ki nujno vsebuje subjektivne elemente.

57      Iz sodne prakse sicer izhaja, da ocenjevalcev ni mogoče šteti za pristranske in neobjektivne zgolj zaradi dejstva, da so kot nadrejeni odgovorni za delo uradnikov, ki so pod njihovim nadzorom, in so zato vključeni v njihovo poklicno delo, še posebej ker jim ta vključenost dopušča najustreznejšo presojo dela, ki ga opravljajo te osebe po njihovih navodilih (sodba z dne 13. julija 2006, Andrieu/Komisija, T‑285/04, EU:T:2006:215, točka 68).

58      Vendar iz spisa ne izhaja, da je tožeča stranka izpodbijala dejstvo, da je bil prejšnji nadrejeni vpleten v drugostopenjski postopek ocenjevanja kot tak. Njegovo vpletenost v drugostopenjski postopek graja iz posebnega razloga, in sicer da je kot neposredni nadrejeni v treh četrtinah zadevnega obdobja odločilno prispeval k OP 2016 in nato o tem poročilu glede pripomb tožeče stranke, ki se nanašajo na dejstva iz njegovega prispevka, odločal v vlogi pritožbenega ocenjevalca.

59      Na drugem mestu, glede trditve EUIPO, da naj celovita ocena tožeče stranke ne bi bila v ničemer negativna, ker je ustrezala temu, kar se pričakuje od vsakega zaposlenega, gre vsekakor za subjektivno presojo, ki jo je podal EUIPO, in ne tožeča stranka sama. V zvezi s tem zadostuje, prvič, da celovita ocena tožeče stranke za leto 2016 ni bila najboljša med možnostmi, navedenimi v obrazcu za ocenjevanje. Drugič, celovita ocena tožeče stranke za leto 2016 je bila nižja kot ocena za leto 2015 (glej točko 11 zgoraj). Tretjič, tožeča stranka je zavrnila podpis ocenjevalnih poročil za leti 2014 in 2015, čeprav je bila njena celovita ocena enaka ali celo višja kot tista, ki je bila izbrana v OP 2016 (glej točko 11 zgoraj).

60      Poleg tega, čeprav bi bilo treba za celovito oceno tožeče stranke za leto 2016 šteti, kot da ni v ničemer negativna, je treba ugotoviti, da tožeča stranka izpodbija pristojnost prejšnjega nadrejenega in njegovo nepristranskost kot drugostopenjskega ocenjevalca, da bi preverila ne le celovito oceno iz OP 2016, ampak tudi v njem navedene presoje.

61      Ni mogoče šteti, da presoje iz OP 2016 ne vsebujejo nič negativnega. Te presoje namreč skoraj v celoti temeljijo na oceni prejšnjega nadrejenega o prvih devetih mesecih leta 2016, ki je vsebovala naslednje kritike tožeče stranke. Prvič, navedeni so bili očitki zoper tožečo stranko glede njene uspešnosti v oddelku „Operativne dejavnosti“ z vidika rezultata in izgube produktivnosti na področju ugovorov ter z vidika pomanjkanja preglednosti, kar zadeva učinkovitost ter delno in nepopolno obveščanje izvršilnega direktorja o rezultatih. Drugič, tožeča stranka je bila grajana, ker ni sprejela potrebnih ukrepov za ukrepanje, kar naj bi EUIPO postavilo v težak položaj glede nakopičenih zamud in zaradi česar naj bi prejšnji nadrejeni izgubil zaupanje v tožečo stranko kot direktorja. Tretjič, zatrjevano je bilo, da tožeča stranka, čeprav je imela zmožnosti in sposobnosti, ki se zahtevajo za vodstveno funkcijo, ni dokazala, da bi bila leta 2016 sposobna ustrezno ukrepati za obvladovanje izrednega stanja.

62      Na tretjem mestu, EUIPO navaja, da naj v tem primeru ne bi bila upoštevna službena navodila EUIPO, na podlagi katerih mora odbor za pritožbe odločati o pritožbah v zvezi z ocenami izvršilnega direktorja.

63      Res je, kot poudarja EUIPO, da njegov izvršilni direktor ni bil ocenjevalec tožeče stranke za leto 2016 in da se torej ni bilo treba obrniti na odbor za pritožbe za preverjanje OP 2016 v skladu s členom 3 SDI 43. Poleg tega, kot navaja EUIPO, službena navodila EUIPO ne vsebujejo nobene izrecne izjeme, ki bi urejala položaj zaposlenega, ki je nadrejeni zaposlenega na delovnem mestu v zadevnem obdobju in ki je zaradi notranje reorganizacije ali napredovanja postal drugostopenjski ocenjevalec.

64      Vendar je res tudi, kot je pravilno opozorila tožeča stranka, da člen 3(3) SDI 43 generalnemu direktorju, in sicer je to v primeru EPSO njegov izvršilni direktor, dovoljuje odstopanje od postopka, ki je načeloma določen za upoštevanje posebnih okoliščin, ki izhajajo iz tega primera, in sicer v interesu zaposlenega na delovnem mestu. Obveznost nepristranskosti je namreč temeljno jamstvo, ki ga je treba spoštovati, da se ne odvzame bistvo ali kakršen koli koristen učinek pravice tožeče stranke do resnične ponovne presoje njenega ocenjevalnega poročila v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 51 zgoraj. Tako je obveznost zagotovitve nepristranskosti internega pritožbenega postopka v obravnavanem primeru upravičila odstopanje od določb, ki urejajo postopek ocenjevanja na drugi stopnji in so določene v službenih navodilih EUIPO.

65      Glede na zgoraj navedeno je treba ugoditi tožbenemu predlogu, ki se v bistvu nanaša na pomanjkanje nepristranskosti drugostopenjskega ocenjevalca. Ta ugotovitev sama po sebi utemeljuje, da se OP 2016 razglasi za nično, ker vsebuje nezakonitost, brez katere bi lahko imelo drugačno vsebino. V teh okoliščinah ni treba odločati o drugih trditvah in tožbenih razlogih, ki jih navaja tožeča stranka v tej tožbi.

66      Glede predloga tožeče stranke, naj se, če in kolikor je potrebno, razglasi za nično odločba o zavrnitvi pritožbe, je treba ugotoviti, da so se v obravnavanem primeru šele v fazi sprejetja te odločbe podrobno preučile trditve, ki jih je tožeča stranka navedla ob upoštevanju postopkovnih jamstev, povezanih z internim pritožbenim postopkom, zoper OP 2016, ki so bile v bistvu med drugim povzete v tretjem tožbenem razlogu. Iz tega izhaja, da je treba v obravnavanem primeru razglasiti za nično tudi odločbo o zavrnitvi pritožbe.

 Stroški

67      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

68      V obravnavnem primeru EUIPO ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo:

1.      Ocenjevalno poročilo Ralpha Pethkeja za leto 2016 in odločba upravnega odbora Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 18. oktobra 2017 o zavrnitvi pritožbe, ki jo je vložil R. Pethke, se razglasita za nična.

2.      EUIPO se naloži plačilo njegovih stroškov in stroškov R. Pethkeja.

Kanninen

Iliopoulos

Reine

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. decembra 2019.

Podpisi

Kazalo


Pravni okvir

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Uvodne ugotovitve o obsegu sodnega nadzora

Uvodne ugotovitve o dolžnosti nepristranskosti uradnikov

Utemeljenost tožbenega razloga, ki se v bistvu nanaša na pomanjkanje nepristranskosti drugostopenjskega ocenjevalca

Stroški


*      Jezik postopka: nemščina.