SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
E. TANCHEVA,
predstavljeni 28. junija 2018(1)
Zadeva C‑216/18 PPU
Minister for Justice and Equality
proti
LM
(Pomanjkljivosti pravosodnega sistema)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo High Court (višje sodišče, Irska))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Razlogi za zavrnitev izvršitve – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 47 – Pravica do poštenega sojenja – Pravna država – Člen 7 PEU– Obrazloženi predlog Komisije, s katerim je Svet pozvan, naj ugotovi, ali obstaja očitno tveganje, da Poljska huje krši vrednoto iz člena 2 PEU“
Kazalo
I. Uvod
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Listina
2. Pogodba o Evropski uniji
3. Okvirni sklep
B. Irsko pravo
III. Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
IV. Analiza
A. Dopustnost
B. Vsebinska presoja
1. Uvodne ugotovitve
2. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
a) Ali mora resnična nevarnost kršitve – ne člena 4 Listine, temveč člena 47, drugi odstavek, tega besedila – pripeljati do odložitve izvršitve evropskega naloga za prijetje?
b) Ali mora vsaka kršitev člena 47, drugi odstavek, Listine ne glede na njeno resnost pripeljati do odložitve izvršitve evropskega naloga za prijetje?
1) Uvod
2) Zahteva po očitnem odrekanju sodnega varstva
3) Opredelitev očitnega odrekanja sodnega varstva z vidika neodvisnosti sodišč
c) Ali mora izvršitveni pravosodni organ ugotoviti, da v zvezi z zadevno osebo obstaja nevarnost, da bo izpostavljena očitnemu odrekanju sodnega varstva?
1) Uvod in stališča strank
2) Zahteva po individualni presoji
3) Kako dokazati obstoj resnične nevarnosti, da bo zadevna oseba v odreditveni državi članici izpostavljena očitnemu odrekanju sodnega varstva?
3. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
V. Predlog
I. Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je vložen v okviru razvoja in reform poljskega pravosodnega sistema,(2) zaradi katerih je Evropska komisija 20. decembra 2017 izdala Obrazloženi predlog v skladu s členom 7(1) PDEU, v katerem je Svet Evropske unije pozvala, naj ugotovi, ali obstaja očitno tveganje, da Poljska huje krši eno od skupnih vrednot iz člena 2 PEU, to je pravno državo (v nadaljevanju: Obrazloženi predlog Komisije)(3).
2. Na podlagi postopka, določnega v členu 7 PEU, če je končan, torej če Evropski svet ugotovi hujše in nenehne kršitve vrednot iz člena 2 PEU s strani ene od držav članic, lahko začasno mirujejo nekatere pravice, ki jih ima ta država članica na podlagi Pogodb. Tak postopek ni bil nikoli uveden in še manj končan. Obrazloženi predlog Komisije je prvi poskus v tem smislu in Svet sklepa, h kateremu ga je Komisija pozvala s tem predlogom, do sedaj ni izdal.
3. V obravnavani zadevi so poljska sodišča na podlagi Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami(4), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009(5) (v nadaljevanju: Okvirni sklep), zoper osebo LM, toženo stranko v postopku v glavni stvari, izdala tri naloge za prijetje. Navedena stranka trdi, da zaradi reform poljskega pravosodnega sistema, kot so analizirane v Obrazloženem predlogu Komisije, obstaja resnična nevarnost, da v tej državi članici ne bo deležna poštenega sojenja, in navaja, da ta nevarnost nasprotuje temu, da jo predložitveno sodišče preda poljskim pravosodnim organom.
4. Toda države članice morajo v skladu z načelom vzajemnega priznavanja izvršiti vsak evropski nalog za prijetje.(6) Izvršitveni pravosodni organ lahko namreč izvršitev takega naloga zavrne samo v izčrpno naštetih primerih obvezne neizvršitve, določenih v členu 3 Okvirnega sklepa, in fakultativne neizvršitve, določenih v členih 4 in 4a Okvirnega sklepa.(7)
5. Toda Sodišče je v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 98), razsodilo, da se izvršitev evropskega naloga za prijetje odloži, če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da v zvezi z osebo, za katero je izdan ta nalog, obstaja resnična nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Sodišče se pri tej ugotovitvi opira po eni strani na mnenje št. 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 191), v katerem je priznalo, da je „v izjemnih okoliščinah“ načeli vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja mogoče omejiti, in po drugi strani na člen 1(3) Okvirnega sklepa, v skladu s katerim ta sklep „ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic“, kot so določene, med drugim, z Listino.(8)
6. Vendar si je Sodišče v navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru prizadevalo za ureditev odložitve izvršitve evropskega naloga za prijetje s tem, da je od izvršitvenega pravosodnega organa zahtevalo, naj opravi dvostopenjski preizkus.
7. Najprej mora izvršitveni pravosodni organ ugotoviti, ali v odreditveni državi članici zaradi „bodisi sistemskih bodisi splošnih pomanjkljivosti, bodisi glede nekaterih skupin oseb bodisi glede nekaterih zaporov“ obstaja resnična nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.(9) Za ugotovitev takih pomanjkljivosti se mora opreti na „objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v zaporih v odreditveni državi članici“, zlasti na „mednarodn[e] sodn[e] odločb[e] […], kot so sodbe [Evropskega sodišča za človekove pravice], […] sodn[e] odločb[e] odreditvene države članice ter […] odločb[e], poročil[a] in drug[e] dokument[e] organov Sveta Evrope ali Združenih narodov“.(10)
8. Nato se mora ta izvršitveni pravosodni organ prepričati, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, izpostavljena nevarnosti, ugotovljeni na podlagi elementov, opisanih v prejšnji točki. „Obstoj elementov, ki pričajo o sistemskih ali splošnih pomanjkljivostih, ki zadevajo bodisi nekatere skupine oseb bodisi nekatere zapore, kar zadeva razmere v zaporu v odreditveni državi članici, namreč še ne pomeni nujno, da bi bila v konkretnem primeru zadevna oseba v primeru predaje […] podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju“.(11) Izvršitveni pravosodni organ se mora torej na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa za vse nadaljnje potrebne informacije o razmerah v zaporu za zadevno osebo obrniti na odreditveni pravosodni organ. Če izvršitveni pravosodni organ na podlagi teh informacij meni, da zadevna oseba ni izpostavljena resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, mora izvršiti evropski nalog za prijetje. Če pa na podlagi teh informacij ugotovi, da je zadevna oseba taki nevarnosti izpostavljena, mora izvršitev tega naloga odložiti.
9. V obravnavanem primeru temeljna pravica, kršitvi katere je zahtevana oseba po lastnih besedah izpostavljena v odreditveni državi članici, ni prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, za katero je šlo v zgoraj navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru, temveč je to, kot sem navedel, pravica do poštenega sojenja. Od Sodišča se želi zlasti izvedeti, ali se druga stopnja preizkusa, opredeljenega v navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru, uporablja za tak položaj. Drugače povedano, Sodišču je postavljeno vprašanje, ali mora izvršitveni pravosodni organ, da bi bil zavezan odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje, ugotoviti, prvič, da zaradi pomanjkljivosti v poljskem pravosodnem sistemu obstaja resnična nevarnost kršitve pravice do poštenega sojenja, in drugič, da je zadevna oseba izpostavljena taki nevarnosti, ali pa zadostuje, da ugotovi obstoj pomanjkljivosti v poljskem pravosodnem sistemu, pri čemer se mu ni treba prepričati, ali je zadevna oseba tej nevarnosti izpostavljena.
10. To vprašanje je pomembno, ker predložitveno sodišče navaja, da na podlagi Obrazloženega predloga Komisije in dveh mnenj(12) Evropske komisije za demokracijo skozi pravo (Beneška komisija) meni, da so take pomanjkljivosti podane.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Listina
11. Člen 47 Listine, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, določa:
„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.
Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.
Osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, se odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva.“
2. Pogodba o Evropski uniji
12. Člen 2 PEU določa:
„Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.“
13. Člen 7 PEU določa:
„1. Na podlagi obrazloženega predloga ene tretjine držav članic, Evropskega parlamenta ali Evropske komisije lahko Svet po odobritvi Evropskega parlamenta z večino štirih petin svojih članov ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz člena 2. Pred takšno ugotovitvijo Svet zasliši zadevno državo članico, in lahko po istem postopku nanjo naslovi priporočila.
Svet redno preverja, ali so razlogi, na podlagi katerih je bila sprejeta takšna ugotovitev, še naprej podani.
2. Evropski svet lahko na predlog ene tretjine držav članic ali Evropske komisije in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno ugotovi, da ena od držav članic huje in vztrajno krši vrednote iz člena 2, potem ko je pozval zadevno državo članico, naj predloži svoje pripombe.
3. Ob sprejetju ugotovitve po odstavku 2 lahko Svet s kvalificirano večino sklene, da nekatere pravice, ki izhajajo iz uporabe teh pogodb za zadevno državo članico, mirujejo, vključno z glasovalnimi pravicami predstavnika vlade te države članice v Svetu. Pri tem Svet upošteva morebitne posledice takšnega mirovanja na pravice in obveznosti fizičnih in pravnih oseb.
Obveznosti zadevne države članice po teh pogodbah so zanjo v vsakem primeru še naprej zavezujoče.
4. Svet lahko s kvalificirano večino naknadno sklene, da se ukrepi, sprejeti v skladu z odstavkom 3, spremenijo ali prekličejo, kot odgovor na spremembe okoliščin, zaradi katerih so bili uvedeni.
5. Podrobnosti glasovanja, ki se za namene tega člena uporabljajo za Evropski parlament, Evropski svet in Svet, so določene v členu 354 Pogodbe o delovanju Evropske unije.“
3. Okvirni sklep
14. V uvodni izjavi 10 Okvirnega sklepa je navedeno:
„Mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.“
15. Člen 1 Okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji.“
B. Irsko pravo
16. Zakon o evropskem nalogu za prijetje iz leta 2003, s katerim je bil prenesen Okvirni sklep,(13) v členu 37(1) določa:
„Osebe se na podlagi tega zakona ne preda, če
(a) bi bila njena predaja nezdružljiva z obveznostmi države na podlagi
(i) [Evropske] konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali
(ii) protokolov k [Evropski] konvenciji [o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin],
(b) bi njena predaja pomenila kršitev katere koli določbe ustave […]“
III. Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
17. Republika Poljska je zoper osebo LM, ki je poljska državljanka, izdala tri evropske naloge za prijetje.
18. Prvi evropski nalog za prijetje je Sąd Okręgowy w Poznaniu (regionalno sodišče v Poznanju, Poljska) izdalo 4. junija 2012(14) z namenom kazenskega pregona osebe LM zaradi dveh kaznivih dejanj, pri čemer je bilo prvo opredeljeno kot „nedovoljena proizvodnja, predelava, tihotapljenje prepovednih drog, predhodnih sestavin, nadomestkov ali psihotropnih snovi oziroma trgovina z njimi“ in drugo kot „sodelovanje v organizirani kriminalni skupini ali združbi, katere cilj je storitev kaznivih dejanj“. Kot izhaja iz tega naloga za prijetje, je oseba LM od leta 2002 do pomladi 2006 v Poznanju in Włocławku sodelovala v kriminalni združbi, katere cilj je bila zlasti trgovina z velikimi količinami prepovedanih drog. V istem obdobju naj bi prodala najmanj 50 kg amfetaminov v vrednosti najmanj 225.000 poljskih zlotov (PLN), 200.000 tablet ekstazija v vrednosti najmanj 290.000 PLN in najmanj 3,5 kg marihuane v vrednosti najmanj 47.950 PLN.
19. Drugi evropski nalog za prijetje je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) izdalo 1. februarja 2012(15) z namenom kazenskega pregona osebe LM zaradi dveh kaznivih dejanj, ki sta bili obe opredeljeni kot „nedovoljena trgovina s prepovednimi drogami in psihotropnimi snovmi“. Kot izhaja iz tega naloga za prijetje, naj bi oseba LM poleti 2007 na Nizozemsko dobavila najmanj 6 kg marihuane in nato še najmanj 5 kg marihuane. V enem od dopisov, ki jih je poslal odreditveni pravosodni organ, je navedeno, da je bila marihuana, ki jo je oseba LM dobavila drugim članom kriminalne združbe, del katere je bila, tej osebi pozneje preprodana, da bi jo razpečevala na Poljskem.
20. Tretji evropski nalog za prijetje je Sąd Okręgowy w Włocławku (regionalno sodišče v Włocławku, Poljska) izdalo 26. septembra 2013(16) z namenom kazenskega pregona osebe LM zaradi kaznivega dejanja, opredeljenega kot „nedovoljena proizvodnja, predelava, tihotapljenje prepovednih drog, predhodnih sestavin, nadomestkov ali psihotropnih snovi oziroma trgovina z njimi“. Kot izhaja iz tega naloga za prijetje, naj bi oseba LM med julijem 2006 in novembrom 2007 v Włocławku sodelovala pri prometu z najmanj 30 kg amfetaminov v vrednosti najmanj 150.000 PLN, 55.000 tabletami ekstazija v vrednosti najmanj 81.000 PLN in najmanj 7,5 kg marihuane v vrednosti najmanj 105.250 PLN.
21. Oseba LM je bila prijeta na Irskem 5. maja 2017. Ni soglašala s svojo predajo poljskim organom, med drugim ker naj bi zaradi nedavnih zakonodajnih sprememb poljskega pravosodnega sistema in državnega tožilstva obstajala resnična nevarnost, da bo na Poljskem izpostavljena očitnemu odrekanju sodnega varstva, s čimer naj bi bil kršen člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP).
22. Na High Court (višje sodišče, Irska) je po zamudah, ki so po navedbah predložitvenega sodišča izhajale iz težav, povezanih s pravno pomočjo, zamenjavo odvetnika in zahtevami za odložitev, da bi se lahko predložili novi dokazi in zagotovile nove informacije o poljskih zakonodajnih spremembah, 1. in 2. februarja 2018 potekala obravnava. High Court (višje sodišče) je s sodbo z dne 12. marca 2018 ugotovilo, da je treba Sodišče prositi za razlago Okvirnega sklepa, in stranki v postopku v glavni stvari pozvalo k predložitvi stališč glede vprašanj, ki jih je nameravalo postaviti Sodišču.
23. High Court (višje sodišče) je 23. marca 2018 na podlagi Obrazloženega predloga Komisije in mnenj Beneške komisije presodilo, da zakonodajne reforme, ki jih je Republika Poljska uvedla v zadnjih dveh letih, kot celota kršijo skupno vrednoto pravne države, navedeno v členu 2 PEU. Na podlagi tega je sklepalo, da obstaja resnična nevarnost, da tožena stranka v postopku v glavni stvari na Poljskem ne bo deležna poštenega sojenja, ker tam nista več zagotovljeni neodvisnost pravosodnega organa in skladnost s poljsko ustavo.
24. High Court (višje sodišče) se sprašuje, ali se druga stopnja preizkusa, ki ga je Sodišče določilo v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198), uporablja, če v odreditveni državi članici obstajajo pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu, zaradi katerih je kršeno načelo pravne države. High Court (višje sodišče) meni, da se druga stopnja tega preizkusa ne uporablja. V takem primeru naj bi bilo namreč nerealistično od zahtevane osebe zahtevati, da dokaže, da bodo te pomanjkljivosti vplivale na njeno konkretno sojenje.
25. Poleg tega High Court (višje sodišče) meni, da odreditveni pravosodni organ zaradi sistemske narave zadevnih pomanjkljivosti ne more zagotoviti posameznih jamstev, s katerimi bi bilo mogoče odpraviti nevarnost za zadevno osebo. Nerealistično naj bi bilo zahtevati jamstva glede tega, kdo naj bi bil državni tožilec in kdo naj bi bili člani sestave senata, vključno s sodniki pritožbenega sodišča, ali glede spoštovanja odločitev ustavnega sodišča, s katerimi bi se potrdila neustavnost določbe, ki lahko vpliva na zadevni postopek.
26. Zato je High Court (višje sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ne glede na ugotovitve Sodišča v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198), ali mora izvršitveni pravosodni organ, če nacionalno sodišče ugotovi, da obstajajo neovrgljivi dokazi, da so razmere v odreditveni državi članici nezdružljive s temeljno pravico do poštenega sojenja, ker sam pravosodni sistem v odreditveni državi članici ne deluje več v skladu z načelom pravne države, še konkretno in natančno presoditi, ali je zadevni posameznik izpostavljen nevarnosti nepoštenega sojenja, če se mu bo sodilo v sistemu, ki ne deluje več v okviru načela pravne države?
2. Če merilo, ki ga je treba uporabiti, zahteva konkretno presojo, ali je zahtevana oseba izpostavljena resnični nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva, in če je nacionalno sodišče ugotovilo, da obstaja sistemska kršitev načela pravne države, ali se mora nacionalno sodišče kot izvršitveni pravosodni organ obrniti na odreditveni pravosodni organ za vse nadaljnje potrebne informacije, ki bi nacionalnemu sodišču omogočile, da izključi obstoj nevarnosti nepoštenega sojenja, in če je tako, kakšna jamstva za pošteno sojenje bi bila potrebna?“
27. Sodišče je 12. aprila 2018 sklenilo, da bo predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnavalo po nujnem postopku v skladu s členom 107(1) Poslovnika Sodišča.
28. Sodišče je poleg tega odločilo, da v skladu s členom 109(3) svojega poslovnika Republiko Poljsko pozove k pisni predložitvi vseh koristnih pojasnil v zvezi z obravnavano zadevo.
29. Ti vprašanji za predhodno odločanje sta bili predmet pisnih stališč tožeče stranke, tožene stranke v postopku v glavni stvari, Komisije in na podlagi člena 109(3) Poslovnika Sodišča Republike Poljske. Te stranke ter Kraljevina Španija, Madžarska in Kraljevina Nizozemska so na obravnavi 1. junija 2018 podale ustna stališča.
IV. Analiza
A. Dopustnost
30. Poljska vlada trdi, da je težava hipotetična, ker naj ne bi bilo nobenega razloga, ki bi s sklicevanjem na pravico do poštenega sojenja utemeljeval zavrnitev izvršitve zadevnih evropskih nalogov za prijetje. Čeprav izrecno ne trdi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, pa navaja, da Sodišču ne bi bilo treba odgovoriti na vprašanja predložitvenega sodišča. Madžarska vlada pa zatrjuje, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, ker naj bi bila težava hipotetična.
31. V skladu z ustaljeno sodno prakso velja za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih predložijo nacionalna sodišča, domneva upoštevnosti. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(17)
32. V zvezi s tem iz besedila in sistematike člena 267 PDEU izhaja, da postopek predhodnega odločanja predpostavlja, da mora pred nacionalnimi sodišči dejansko potekati spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati predhodno odločbo Sodišča. Razlog za obstoj predloga za sprejetje predhodne odločbe ni oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč dejanska potreba po dejanski rešitvi spora.(18)
33. V obravnavanem primeru se od Sodišča želi izvedeti, ali za to, da mora izvršitveni pravosodni organ odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje, zadostuje, da ugotovi, prvič, da zaradi pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice obstaja resnična nevarnost kršitve pravice do poštenega sojenja, ali pa se mora tudi prepričati, da bo zahtevana oseba izpostavljena taki nevarnosti. Od Sodišča se poleg tega želi izvedeti, katere informacije in jamstva mora izvršitveni pravosodni organ po potrebi pridobiti od odreditvenega pravosodnega organa, da to nevarnost izključi. Poljska sodišča so zoper osebo LM izdala tri evropske naloge za predajo, predložitveno sodišče pa meni, da so v poljskem pravnem sistemu take pomanjkljivosti, da je ogroženo načelo pravne države. Predaja osebe LM odreditvenemu pravosodnemu organu je torej odvisna od odgovora Sodišča na vprašanji za predhodno odločanje. Teh vprašanj zato ni mogoče obravnavati kot hipotetičnih.
34. Menim torej, da je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za dopusten.
B. Vsebinska presoja
1. Uvodne ugotovitve
35. Naj poudarim, da Sodišče ni pristojno, da se izreče o obstoju resnične nevarnosti kršitve pravice do poštenega sojenja zaradi pomanjkljivosti v poljskem pravosodnem sistemu, to je o prvi stopnji preizkusa, opredeljenega v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198). O obstoju take nevarnosti se mora izreči izvršitveni pravosodni organ. V točki 88 navedene sodbe je namreč navedeno, da če izvršitveni pravosodni organ razpolaga z elementi, ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v odreditveni državi članici, mora presoditi obstoj te nevarnosti.
36. Sodišče bi se lahko o tem, ali je poljska zakonodaja skladna s pravom Unije, zlasti z določbami Listine, izreklo le v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.(19) Vendar bi Sodišče v okviru take tožbe po potrebi ugotovilo kršitev določbe prava Unije, in ne nevarnosti kršitve take določbe.
37. Naj še pojasnim, da ni mogoče šteti, da bo lahko izvršitveni pravosodni organ opravil presojo, opisano v točki 35 teh sklepnih predlogov, šele, ko bo Svet sprejel odločbo, s katero bo na podlagi člena 7(1) PEU ugotovil obstoj očitnega tveganja, da Republika Poljska huje krši načelo pravne države.
38. Na prvem mestu se presoja, ki jo bo Svet po potrebi opravil v okviru člena 7(1) PEU, namreč ne nanaša na enak predmet kot presoja, ki jo izvršitveni pravosodni organ opravi na prvi stopnji preizkusa, opredeljenega v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198). Svet v skladu s členom 7(1) PEU presodi, ali obstaja očitno tveganje hujše kršitve vrednot iz člena 2 PEU, to je človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in človekovih pravic. Nasprotno pa se je v navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru preizkus izvršitvenega pravosodnega organa nanašal na obstoj resnične nevarnosti kršitve temeljne pravice, to je prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, in ne skupne vrednote držav članic.
39. V obravnavani zadevi predložitveno sodišče sprašuje, ali za to, da mora odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje, zadostuje, da ugotovi, da „so razmere v odreditveni državi članici nezdružljive s temeljno pravico do poštenega sojenja, ker sam pravosodni sistem [te države članice] ne deluje več v okviru načela pravne države“(20). Sodišču je torej predloženo vprašanje o posledicah kršitve pravice do poštenega sojenja, ne o posledicah kršitve načela pravne države.
40. Res je sicer, da je Komisija v obravnavanem primeru Obrazloženi predlog sprejela zaradi pomislekov glede neodvisnosti sodišč in delitve oblasti, torej glede pravice do poštenega sojenja.(21) Vendar vseeno lahko obstaja nevarnost kršitve pravice do poštenega sojenja v odreditveni državi članici, tudi če ta ne krši načela pravne države. Zato po mojem mnenju ni mogoče zanikati, da presoji, ki sta ju opravila Svet in izvršitveni pravosodni organ ter kakor sta opisani v točki 38 zgoraj, nimata istega predmeta.
41. Na drugem mestu ugotovitev Sveta, da obstaja očitna nevarnost hujše kršitve vrednot iz člena 2 PEU, nima enakih posledic kot ugotovitev izvršitvenega pravosodnega organa, da obstaja resnična nevarnost kršitve temeljne pravice.
42. Edina posledica ugotovitve Sveta o obstoju očitne nevarnosti, da država članica krši vrednote iz člena 2 PEU, je namreč ta, da Evropskemu svetu po potrebi omogoči, da na podlagi člena 7(2) PEU ugotovi obstoj hujše in nenehne kršitve teh vrednot. Svet lahko torej na podlagi ugotovitve kršitve,in ne le nevarnosti kršitve, v skladu s členom 7(3) PEU sklene, da nekatere pravice, ki izhajajo iz uporabe PEU za zadevno državo članico, mirujejo. Med drugim lahko začasno prekine uporabo Okvirnega sklepa za to državo članico, kot je navedeno v uvodni izjavi 10 tega sklepa.
43. Nasprotno pa ugotovitev zgolj resnične nevarnosti kršitve prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja izvršitveni pravosodni organ zavezuje, da odloži izvršitev evropskega naloga za prijetje. Vendar lahko odloži le izvršitev zadevnega evropskega naloga za prijetje.(22)
44. Strinjam se torej z mnenjem nizozemske vlade, ki je na obravnavi trdila, da ima postopek iz člena 7 PEU povsem drug namen kot preizkus, ki ga izvršitveni pravosodni organ opravi na podlagi sodbe z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198). Navedeni postopek Uniji omogoča, da ukrepa, če država članica huje in nenehno krši vrednote, na katerih temelji Unija. Navedeni preizkus pa izvršitvenemu pravosodnemu organu omogoča, da zaščiti temeljne pravice osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje.
45. Na tretjem mestu naj poudarim, da člen 7(1) PEU ne določa, do kdaj mora Svet, ki mu je predložen obrazložen predlog, sprejeti odločbo o ugotovitvi obstoja očitne nevarnosti hujše kršitve vrednot iz člena 2 PEU. Ne določa niti, da Svet, če meni, da taka nevarnost ne obstaja, v zvezi s tem sprejme odločbo. Zato bi stališče, da dokler Svet ne sprejme odločbe na podlagi člena 7(1) PEU, izvršitveni pravosodni organ ne more presojati, ali v odreditveni državi članici obstaja resnična nevarnost kršitve temeljne pravice, pomenilo, da se temu organu vsaj za nedoločen čas prepove odložitev izvršitve evropskega naloga za prijetje. Naj poudarim, da je bil v obravnavanem primeru Obrazloženi predlog Komisije sprejet 20. decembra 2017 in da Svet še ni sprejel odločbe na podlagi člena 7(1) PEU.(23)
2. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
46. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali se druga stopnja preizkusa, opredeljenega v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198), uporablja, če odreditvena država članica krši „temeljno pravico do poštenega sojenja“. Čeprav v samem vprašanju ni navedeno, na katerem besedilu temelji pravica do poštenega sojenja, pa je v obrazložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe naveden člen 6 EKČP.
47. V zvezi s tem naj poudarim, da čeprav so, kot potrjuje člen 6(3) PEU, temeljne pravice, ki so zagotovljene z EKČP, kot splošna načela del prava Unije, in čeprav člen 52(3) Listine določa, da imajo pravice iz Listine, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enak pomen in obseg, kot sta zanje določena z navedeno konvencijo, ta, dokler Unija ne postane njena pogodbenica, ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije.(24)
48. Vendar je v Pojasnilih k Listini(25) v zvezi s členom 47, drugi odstavek, Listine izrecno navedeno, da ta določba ustreza členu 6(1) EKČP, ki se nanaša na pravico do poštenega sojenja.
49. Zato se je treba sklicevati izključno na člen 47, drugi odstavek, Listine.(26)
50. Od Sodišča se torej želi izvedeti, ali zadostuje, da izvršitveni pravosodni organ, da bi bil zavezan odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje, ugotovi, da zaradi pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice obstaja resnična nevarnost(27) kršitve pravice do poštenega sojenja, opredeljena v členu 47, drugi odstavek, Listine, ali pa se mora tudi prepričati, da je oseba, za katero je bil ta nalog izdan, tej nevarnosti izpostavljena.
51. Za odgovor na to vprašanje se bom najprej vprašal, ali lahko resnična nevarnost kršitve – ne člena 4 Listine, obravnavanega v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198), temveč člena 47, drugi odstavek, istega besedila – pripelje do odložitve izvršitve evropskega naloga za prijetje. Ker menim, da je tako, bom v nadaljevanju preučil, ali lahko vsaka kršitev pravice do poštenega sojenja pripelje do odložitve izvršitve takega naloga ali pa to velja le za posebej hude kršitve, kakršna je očitno odrekanje sodnega varstva. Nazadnje bom obravnaval možnost uporabe druge stopnje preizkusa, opredeljenega v navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru, če zaradi pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice obstaja resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva (saj je po mojem mnenju upoštevno merilo resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva). Že zdaj naj navedem, da se druga stopnja tega preizkusa po mojem mnenju uporablja za tak primer.
a) Ali mora resnična nevarnost kršitve – ne člena 4 Listine, temveč člena 47, drugi odstavek, tega besedila – pripeljati do odložitve izvršitve evropskega naloga za prijetje?
52. Minister for Justice and Equality (minister za pravosodje in enakost, Irska) (v nadaljevanju: minister), nizozemska vlada, poljska vlada(28) in Komisija menijo, da lahko nevarnost kršitve člena 47, drugi odstavek, Listine povzroči obveznost odložitve izvršitve evropskega naloga za prijetje. Oseba LM, predložitveno sodišče in, kot se zdi, španska vlada menijo, da je tako.(29)
53. Menim, da je to vprašanje treba preučiti, ker je pomembno.
54. V zvezi s tem naj poudarim, da sámo načelo vzajemnega priznavanja, ki je „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah,(30) temelji na načelu medsebojnega zaupanja med državami članicami. Kot je Sodišče razsodilo v mnenju št. 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točki 191 in 192), načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami med drugim zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake države zahteva, da „razen v izjemnih okoliščinah“ šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije, zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato države članice razen „v izjemnih okoliščinah“ ne morejo preverjati, ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, zagotovljene s pravom Unije.
55. Kot sem navedel zgoraj,(31) se je Sodišče v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198), ko je ugotovilo, da je treba odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje, oprlo na možnost, da se „v izjemnih okoliščinah“ priznajo omejitve načel vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja, ter na člen 1(3) Okvirnega sklepa. Take omejitve dokazujejo, da pri medsebojnem zaupanju ne gre za slepo zaupanje.(32)
56. Omejitve načela vzajemnega priznavanja so bile do zdaj priznane le v zvezi s pravico, določeno v členu 4 Listine, kar zadeva izvršitev evropskega naloga za prijetje in – na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(33) – predajo prosilca za azil v državo članico, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje.(34)
57. Naj v zvezi s tem poudarim, da čeprav je prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, določena v členu 4 Listine, absolutna,(35) to ne velja za pravico do poštenega sojenja, navedeno v členu 47 Listine. Ta se namreč lahko omeji.(36)
58. Vendar iz tega po mojem mnenju ni mogoče sklepati, da nevarnost kršitve člena 47 Listine ne more pripeljati do odložitve izvršitve evropskega naloga za prijetje. Takšno je tudi stališče generalne pravobranilke E. Sharpston.(37)
59. Na prvem mestu v besedilu člena 1(3) Okvirnega sklepa namreč ni nikjer navedeno, da morajo države članice pri izvajanju temeljnih pravic spoštovati izključno pravice, ki ne dopuščajo omejitev, kot je člen 4 Listine.
60. Na drugem mestu naj spomnim, da je bil z Okvirnim sklepom vzpostavljen sistem predaje med pravosodnimi organi, ki je nadomestil izročitev med državami članicami, ki je vključevala ukrepanje in presojo politične oblasti.(38)
61. Po mojem mnenju je mogoče na podlagi Okvirnega sklepa vzajemno priznati samo odločitev, sprejeto po koncu sodnega postopka, opravljenega v skladu z zahtevami iz člena 47, drugi odstavek, Listine.
62. V zvezi s tem naj navedem, da je Sodišče v sodbi z dne 9. marca 2017 (C‑551/15, EU:C:2017:193, točka 54), ki se sicer res ni nanašala na razlago Okvirnega sklepa, temveč na razlago Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta,(39) poudarilo, da je „[z]a spoštovanje načela vzajemnega zaupanja v pravosodje držav članic Unije, na katerem temelji uporaba navedene uredbe, […] namreč zlasti potrebno, da so bile sodbe, katerih izvršitev se zahteva v drugi državi članici, izdane v sodnem postopku, s katerim so zagotovljena jamstva neodvisnosti in nepristranskosti ter spoštovanje načela kontradiktornosti.“(40)
63. Poleg tega menim, da se za vzajemno priznanje evropskih nalogov za prijetje predpostavlja, da so bile kazni, za izvršitev katerih so bili izdani, izrečene na koncu sodnega postopka, v katerem sta bili med drugim izpolnjeni zahtevi po neodvisnosti in nepristranskosti, določeni v členu 47, drugi odstavek, Listine. Kar zadeva evropske naloge za prijetje, izdane z namenom kazenskega pregona, mora zanje po mojem mnenju veljati enaka zahteva, kot velja za naloge, izdane z namenom izvršitve kazni. Njihova izvršitev namreč predpostavlja, da bodo kazenski pregoni v odreditveni državi članici opravljeni pred neodvisnim in nepristranskim pravosodnim organom.
64. Takšno je tudi stališče generalnega pravobranilca M. Bobka, ki je navedel, da „morajo zato, da bi lahko sodelovala v evropskem sistemu medsebojnega priznavanja (v kateri koli pravni panogi – kazensko, civilno, upravno), nacionalna sodišča izpolnjevati vsa merila, ki opredeljujejo ‚sodišče‘ v pravu Unije, vključno z neodvisnostjo“. Generalni pravobranilec M. Bobek iz tega sklepa, da če „kazenska sodišča neke države članice ne [morejo] več zagotavljati pravice do poštenega sojenja“, „izvajanje načela medsebojnega zaupanja n[i] več primerno“, zato je „avtomatično medsebojno priznavanje“ izključeno.(41)
65. Zato – če obstaja resnična nevarnost, da postopek, ki se vodi v odreditveni državi članici, ne izpolnjuje zahtev iz člena 47, drugi odstavek, Listine – predpostavka, na kateri temelji obveznost izvršitve vsakega evropskega naloga za prijetje, določena v členu 1(2) Okvirnega sklepa, ni podana. Nevarnost, da se v odreditveni državi članici krši člen 47, drugi odstavek, Listine, torej lahko povzroči prepoved izvršitve evropskega naloga za prijetje.(42)
66. Na tretjem mestu Evropsko sodišče za človekove pravice državam pogodbenicam prepoveduje izgon osebe, če je ta v namembni državi izpostavljena resnični nevarnosti, da bo podvržena ne le ravnanju, ki je prepovedano s členom 3 EKČP,(43) ali smrtni kazni(44), kar bi bilo v nasprotju s členom 2 EKČP in členom 1 Protokola št. 13 k EKČP,(45) temveč tudi očitnemu odrekanju sodnega varstva, kar bi bilo v nasprotju s členom 6 EKČP.(46)
67. Menim torej, da lahko nevarnost kršitve člena 47, drugi odstavek, Listine povzroči obveznost odložitve izvršitve evropskega naloga za prijetje.
68. Vendar se je treba glede na izjemnost okoliščin, v katerih so v skladu z mnenjem št. 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 191) dovoljene omejitve načela vzajemnega priznavanja, vprašati, ali je treba izvršitev evropskega naloga za prijetje odložiti, čim obstaja resnična nevarnost kršitve člena 47, drugi odstavek, Listine, ali pa se lahko njegova izvršitev odloži le, če obstaja resnična nevarnost posebej hude kršitve te določbe.
b) Ali mora vsaka kršitev člena 47, drugi odstavek, Listine ne glede na njeno resnost pripeljati do odložitve izvršitve evropskega naloga za prijetje?
1) Uvod
69. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da po irskem pravu izvršitveni pravosodni organ ne sme izvesti predaje, če obstaja resnična nevarnost, da bo zadevna oseba v odreditveni državi članici izpostavljena očitnemu odrekanju sodnega varstva.(47)
70. Irska sodna praksa je skladna s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Navedeno sodišče je namreč v sodbi Soering proti Združenemu kraljestvu razsodilo, da odločitev o izročitvi „[lahko] izjemoma sproži vprašanje v zvezi s [členom 6 EKČP], kadar bo ubežniku v državi prosilki odkrito odrečeno pravično sojenje ali obstaja nevarnost tega“.(48)
71. Čeprav predložitveno sodišče Sodišča ne sprašuje, ali je treba izvršitev evropskega naloga za prijetje odložiti, čim obstaja resnična nevarnost kršitve člena 47, drugi odstavek, Listine, oziroma ali se lahko njegova izvršitev odloži le, če obstaja resnična nevarnost posebej hude kršitve te določbe, kot je očitno odrekanje sodnega varstva, mislim, da je to vprašanje treba obravnavati. To vprašanje namreč izhaja iz vprašanja, obravnavanega v točkah od 52 do 68 teh sklepnih predlogov. Poleg tega je v drugem vprašanju za predhodno odločanje izrecno navedena resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva.
2) Zahteva po očitnem odrekanju sodnega varstva
72. Menim, da za obvezno odložitev izvršitve evropskega naloga za prijetje ne zadostuje, da v odreditveni državi članici obstaja resnična nevarnost kršitve člena 47, drugi odstavek, Listine. Obstajati mora resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva.
73. Na prvem mestu je treba namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso omejitve načela medsebojnega zaupanja razlagati ozko.(49)
74. Kar zadeva Okvirni sklep, morajo v skladu z njegovim členom 1(2) izvršitveni pravosodni organi izvršiti vsak evropski nalog za prijetje. Njegovo izvršitev lahko zavrnejo le iz razlogov, ki so izčrpno našteti v členih 3, 4 in 4a navedenega okvirnega sklepa. Zato je, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, zavrnitev izvršitve takega naloga zasnovana kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko.(50)
75. Na drugem mestu, kot je bilo navedeno zgoraj,(51) je mogoče pravico do poštenega sojenja omejiti, če se s temi omejitvami zlasti spoštuje bistvena vsebina te pravice, kot to določa člen 52(1) Listine.
76. Zato menim, da mora izvršitveni pravosodni organ odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje le, če obstaja resnična nevarnost kršitve, in sicer ne pravice do poštenega sojenja, temveč bistvene vsebine te pravice.
77. Drugače povedano, kadar gre za absolutno pravico, kakršna je prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, bi za obvezno odložitev izvršitve zadostovalo, da obstaja resnična nevarnost kršitve te pravice. Pri pravici, ki ni absolutna, kot je pravica do poštenega sojenja, pa bi bilo treba izvršitev odložiti le, če se resnična nevarnost kršitve nanaša na bistveno vsebino te pravice.
78. Na tretjem mestu je tako stališče v skladu s tistim, ki ga je sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice.
79. Kot je bilo navedeno zgoraj,(52) ESČP namreč meni, da država pogodbenica osebe ne sme izgnati ali predati samo, če bi bila ta v odreditveni državi izpostavljena ne le kršitvi člena 6 EKČP, temveč tudi „očitnemu odrekanju sodnega varstva“.(53) Kar zadeva pravico do poštenega sojenja, za navedeno sodišče torej ne zadostuje – tako kot pri prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja – le resnična nevarnost „ravnanja, ki je v nasprotju s členom 3 [EKČP]“.(54)
80. Kaj po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice zajema očitno odrekanje sodnega varstva?
81. Po navedbah navedenega sodišča „očitno odrekanje sodnega varstva presega gole nepravilnosti ali nezagotovitev jamstev v postopku, ki bi lahko pomenile kršitev člena 6 [EKČP], če bi nastale v sami državi pogodbenici. Potrebna je kršitev načela poštenega sojenja, zagotovljena s členom 6 [EKČP], ki je tako huda, da povzroči razveljavitev ali celo izničenje samega bistva pravice, zaščitene s tem členom“.(55)
82. Po navedbah Evropskega sodišča za človekove pravice torej lahko očitno odrekanje sodnega varstva, zaradi katerega sta prepovedana izročitev ali pregon zadevne osebe, pomenijo: obsodba v nenavzočnosti brez možnosti ponovne vsebinske preučitve obtožbe;(56)hitri postopek, opravljen ob popolnem neupoštevanju pravice do obrambe;(57) zapor, katerega zakonitosti ni mogoče predložiti v preverjanje neodvisnemu in nepristranskemu sodišču; namenska in sistematična prepoved posamezniku, zlasti če je zaprt v tuji državi, da komunicira z odvetnikom.(58) Sodišče pripisuje pomembnost tudi dejstvu, da se mora civilna oseba zglasiti na sodišču, ki ga – vsaj delno – sestavljajo vojaški sodniki, ki so odvisni od izvršilne oblasti.(59)
83. Kolikor sem seznanjen, je Evropsko sodišče za človekove pravice le štirikrat ugotovilo, da bi izročitev ali izgon povzročila kršitev člena 6 EKČP. Gre za sodbo Othman (Abu Qatada) proti Združenemu kraljestvu, v kateri je očitno odrekanje sodnega varstva zajemalo priznanje dokazov, pridobljenih z mučenjem; sodbo Husayn proti Poljski, v kateri je bilo očitno odrekanje sodnega varstva podano zlasti z dvanajstletnim zadrževanjem tožeče stranke v zaporu v ameriškem vojaškem oporišču v Guantanamu, ne da bi bila zoper njo vložena obtožnica; sodbo Al Nashiri proti Poljski, ki je bila izdana isti dan kot sodba Husayn proti Poljski in pri kateri se želim zadržati, in nedavno sodbo Al Nashiri proti Romuniji.(60)
84. V sodbi Al Nashiri proti Poljski(61) je bila tožeča stranka, državljan Savdske Arabije, prijeta v Združenih arabskih emiratih ter premeščena v tajen zapor na Poljskem in nato v ameriško vojaško oporišče v Guantanamu. Pred vojaško komisijo v vojaškem oporišču v Guantanamu je bila kazensko preganjana, ker naj bi organizirala samomorilski napad na ameriško vojno ladjo in sodelovala pri napadu na francoski naftni tanker. Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo obstoj resnične nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva s treh vidikov. Prvič, zadevna vojaška komisija ni bila niti neodvisna niti nepristranska in je torej ni bilo mogoče šteti za „sodišče“ v smislu člena 6(1) EKČP. Vzpostavljena je bila, da bi sodila „nekaterim tujim državljanom v vojni proti terorizmu“, pri čemer ni bila del zveznega pravosodnega sistema Združenih držav, sestavljalo pa jo je izključno vojaško osebje. Drugič, Evropsko sodišče za človekove pravice se sklicuje na sodbo US Supreme Court (vrhovno sodišče, Združene države),(62) na podlagi katere ugotavlja, da ta komisija ni „z zakonom ustanovljeno“ sodišče v smislu člena 6(1) EKČP. Tretjič, po navedbah istega navedenega sodišča je obstajala velika verjetnost, da so bili dokazi, uporabljeni proti tožeči stranki, pridobljeni z mučenjem.(63)
85. Predlagam, da se sprejme merilo, ki ga je upoštevalo Evropsko sodišče za človekove pravice, in ugotovi, da je mogoče evropski nalog za prijetje odložiti le, če v odreditveni državi članici obstaja resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva.
3) Opredelitev očitnega odrekanja sodnega varstva z vidika neodvisnosti sodišč
86. V obravnavanem primeru predložitveno sodišče meni, da obstaja resnična nevarnost, da bo oseba LM v odreditveni državi članici izpostavljena očitnemu odrekanju sodnega varstva zlasti zaradi pomanjkanja neodvisnosti sodišč te države članice.
87. Ali je mogoče neobstoj neodvisnosti sodišč odreditvene države članice šteti za element očitnega odrekanja sodnega varstva?
88. Naj v zvezi s tem spomnim, da člen 47, drugi odstavek, Listine določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovi zadevi odloča neodvisno in nepristransko sodišče.
89. V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem neodvisnosti zajema dva vidika. Prvi, zunanji vidik pomeni, da je organ zaščiten pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov v sporih, ki so jim predloženi. Drugi, notranji vidik se pridružuje pojmu nepristranskosti in pomeni enako razdaljo v odnosu do strank v sporu in do njunih interesov glede predmeta spora. Ta vidik zahteva, da se upošteva objektivnost in da razen stroge uporabe pravnega pravila ne obstaja nikakršen interes za rešitev spora.(64) Take varovalke neodvisnosti in nepristranskosti predpostavljajo, da obstajajo pravila, zlasti v zvezi s sestavo instance, imenovanjem, trajanjem funkcij in razlogov za vzdržanje, zavrnitev in odstavitev njenih članov, na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak upravičen dvom pri posameznikih o zavarovanosti navedene instance pred zunanjimi vplivi in o njeni nevtralnosti glede interesov, s katerimi se srečuje.(65)
90. Po mojem mnenju ni mogoče izključiti, da bi neobstoj neodvisnosti sodišč odreditvene države članice načeloma lahko pomenil očitno odrekanje sodnega varstva.
91. Po eni strani je namreč Sodišče v sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117, točki 41 in 42), razsodilo, da je „ohranitev neodvisnosti [nacionalnih pravosodnih organov] ključna“ in da je „[z]agotavljanje neodvisnosti […] neločljivo povezano z nalogo sojenja“.(66) Zlasti obstoj jamstev v zvezi s sestavo sodišča je temeljni kamen pravice do poštenega sojenja.(67)
92. Po drugi strani je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbah Al Nashiri proti Poljski in Al Nashiri proti Romuniji(68) ugotovilo obstoj resnične nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva, zlasti ker vojaška komisija, vzpostavljena v oporišču Guantanamo, ni bila niti neodvisna niti nepristranska in je zato ni bilo mogoče šteti za „sodišče“ v smislu člena 6(1) EKČP.(69)
93. Vendar naj poudarim, da je mogoče pomanjkanje neodvisnosti in nepristranskosti sodišča šteti za očitno odrekanje sodnega varstva le, če je to pomanjkanje tako hudo, da povsem izniči možnosti za pošteno sojenje. Vendar, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo v sodbi Othman (Abu Qatada) proti Združenemu kraljestvu, obstaja ključna razlika med priznanjem dokazov, pridobljenih z mučenjem, ki so obravnavani v tej sodbi, in kršitvami člena 6 EKČP, ki izhajajo na primer iz sestave sodišča.(70)
94. Zlasti ne morem dovolj poudariti dejstva, da sta se sodbi Al Nashiri proti Poljski in Al Nashiri proti Romuniji(71) – ki sta do zdaj edini sodbi, v katerih je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo kršitev člena 6 EKČP, in sicer zlasti zaradi pomanjkanja neodvisnosti in nepristranskosti pravosodnih organov namembnih držav – nanašali na izredna sodišča, pristojna na področju terorizma in sestavljena izključno iz vojaških sodnikov.
95. Predložitveno sodišče mora na podlagi teh preudarkov ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru zatrjevani neobstoj neodvisnosti poljskih sodišč tako resen, da izničuje poštenost sojenja, in zato pomeni očitno odrekanje sodnega varstva. Kot je Sodišče poudarilo v sodbi Aranyosi in Căldăraru, se mora predložitveno sodišče pri tem opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke, ki dokazujejo resničnost pomanjkljivosti poljskega pravosodnega sistema.(72) V zvezi s tem se lahko upoštevajo Obrazloženi predlog Komisije in mnenji Beneške komisije, pod pogojem – k temu se bom še vrnil – da se predložitveno sodišče seznani z morebitnim razvojem stanja na Poljskem, do katerega je prišlo po teh dokumentih.
96. Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da zaradi pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice obstaja nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva, ali mora na podlagi zgolj te ugotovitve odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje? Ali pa mora nadaljevati preizkus in ugotoviti, da je oseba, zoper katero je bil ta nalog izdan, izpostavljena takšni nevarnosti? Zdaj bom poskušal odgovoriti na to vprašanje.
c) Ali mora izvršitveni pravosodni organ ugotoviti, da v zvezi z zadevno oseboobstaja nevarnost, da bo izpostavljena očitnemu odrekanju sodnega varstva?
1) Uvod in stališča strank
97. Kot sem navedel, je Sodišče je v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točke od 91 do 93), razsodilo, da mora izvršitveni pravosodni organ odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje le, če po eni strani ugotovi, da zaradi splošnih razmer v zaporih v tej odreditveni državi članici obstaja resnična nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, in po drugi strani, da bo zadevna oseba tej nevarnosti izpostavljena.(73) Po navedbah Sodišča namreč obstoj pomanjkljivosti zaporniškega sistema, tudi če so splošne, ne vpliva nujno na vse zapore. Zgolj na podlagi ugotovitve obstoja pomanjkljivosti v zaporniškem sistemu torej ni mogoče sklepati, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.
98. Predložitveno sodišče meni, da če so pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice posebej hude, če torej ta država članica ne spoštuje več načela pravne države, mora predajo zavrniti, ne da bi moralo preveriti, ali bo zadevna oseba izpostavljena takšni nevarnosti.(74)
99. Minister trdi, da se druga stopnja preizkusa, opredeljenega v navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru, uporablja. Če se ne bi, bi to pomenilo, da bi irski pravosodni organi sistematično zavračali izvrševanje evropskih nalogov za prijetje, ki jih je izdala Republika Poljska. Med drugim poudarja, da tako sistematično zavračanje ne bi bilo v skladu niti z uvodno izjavo 10 Okvirnega sklepa, niti z ustavnim načelom medsebojnega zaupanja, niti z načelom enakosti med državami članicami, določenim v členu 4 PEU.
100. Oseba LM meni, da druge stopnje preizkusa, opredeljenega v navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru, ni mogoče uporabiti v položaju, v katerem je bilo zaupanje držav članic v to, da Republika Poljska spoštuje najbolj temeljno vrednoto, to je načelo pravne države, preprosto izničeno.
101. Španska vlada meni, da se druga stopnja preizkusa, opredeljenega v navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru, uporablja. Madžarska vlada meni, da je mogoče obstoj pomanjkljivosti v poljskem pravosodnem sistemu ugotoviti le v okviru postopka, določenega v členu 7 PEU, in da prva stopnja preizkusa, opredeljenega v isti sodbi, torej ni dosežena. Če bi bila, bi se druga stopnja tega preizkusa po mnenju madžarske vlade uporabljala. Nizozemska vlada trdi, da se ta druga stopnja uporablja.
102. Po mnenju poljske vlade ni niti nevarnosti kršitve načela pravne države niti nevarnosti kršitve pravice zadevne osebe LM do poštenega sojenja. Po eni strani naj predložitveno sodišče ne bi moglo na podlagi Obrazloženega predloga Komisije ugotoviti, da je bilo na Poljskem kršeno načelo pravne države, zlasti ker je bila poljska zakonodaja spremenjena po sprejetju tega obrazloženega predloga. Predložitveno sodišče naj ne bi bilo pristojno za ugotovitev, da Republika Poljska krši načelo pravne države, saj naj bi bil za to v okviru postopka iz člena 7 PEU pristojen Evropski svet. Niti naj ne bi bilo pristojno za odreditev začasne prekinitve uporabe Okvirnega sklepa, saj naj bi bil v skladu z uvodno izjavo 10 Okvirnega sklepa za to pristojen Svet. Po drugi strani naj predložitveno sodišče ne bi dokazalo, da bi bila oseba LM izpostavljena resnični nevarnosti, da bo kršena njena pravica do poštenega sojenja. Navedeno sodišče naj namreč ne bi moglo navesti niti hipotetičnih razlogov, iz katerih naj bi bila oseba LM izpostavljena nevarnosti, da ne bo deležna poštenega sojenja.
103. Komisija trdi, da se druga stopnja preizkusa, opredeljenega v zgoraj navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru, uporablja. To, da je bila določena država članica predmet obrazloženega predloga v smislu člena 7(1) PEU, naj ne bi pomenilo, da bi bila določena oseba s predajo tej državi članici samodejno izpostavljena resnični nevarnosti kršitve pravice do poštenega sojenja. To pa zato, ker naj ne bi bilo mogoče izključiti, da v nekaterih položajih sodišča te države članice določen primer lahko obravnavajo neodvisno, kot se zahteva v členu 47, drugi odstavek, Listine. Zato naj bi bil potreben preizkus za vsak primer posebej. Izvršitveni pravosodni organ naj bi moral za uspešno izvedbo tega preizkusa upoštevati identiteto zadevne osebe (zlasti če gre za političnega nasprotnika ali pripadnika diskriminirane družbene ali etnične manjšine) ter naravo in okoliščine kaznivega dejanja, zaradi katerega je ta oseba zahtevana (zlasti če je to kaznivo dejanje politično, če je bilo storjeno v okviru svobode izražanja ali združevanja ali če so se o njem javno izrekali predstavniki trenutne oblasti). Nazadnje naj bi moralo predložitveno sodišče upoštevati položaj sodnikov, ki se približujejo upokojitveni starosti (ki lahko na svoji funkciji po tej starosti ostanejo po diskrecijski odločitvi izvršilne oblasti), ali pravila o napredovanju sodnikov.
2) Zahteva po individualni presoji
104. Menim, da mora izvršitveni pravosodni organ odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje le, če ugotovi ne le, da zaradi pomanjkljivosti pravosodnega sistema odreditvene države članice obstaja nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva, temveč tudi, da bo zadevna oseba, zoper katero je bil ta nalog izdan, izpostavljena tej nevarnosti.
105. Naj namreč na prvem mestu poudarim, da lahko države članice v skladu z mnenjem št. 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 192) izjemoma preverijo spoštovanje temeljnih pravic v drugi državi članici samo, če se tako preverjanje nanaša na „konkreten primer“.
106. Stališče, da mora izvršitveni pravosodni organ odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje, ne da bi preveril, ali je zadevna oseba izpostavljena nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva, ki po njegovem mnenju obstaja zaradi pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu, bi bilo po mojem mnenju nezdružljivo z uvodno izjavo 10 Okvirnega sklepa, v skladu s katero „[se lahko] […] izvajanje [mehanizma evropskega naloga za prijetje] zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) [PEU] ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) [PEU]“. V skladu s to uvodno izjavo 10 lahko države članice začasno prekinejo uporabo Okvirnega sklepa za državo članico le, če je Evropski svet v zvezi s to državo sprejel odločbo na podlagi sedanjega člena 7(2) PEU.(75) Z navedeno uvodno izjavo pa državi članici ni prepovedana začasna prekinitev uporabe Okvirnega sklepa v „konkretnem primeru“, torej odložitev izvršitve posameznega evropskega naloga za prijetje. Sicer pa naj pripomnim, da je Sodišče v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198), tako odložitev priznalo, ne da bi Evropski svet sprejel takšno odločbo.
107. Ker se poleg tega odložitev nanaša na izvršitev Okvirnega sklepa „v konkretnem primeru“, naj ne bi bilo kršeno načelo enakosti med državami članicami, določeno v členu 4(2) PEU.
108. Na drugem mestu tudi ob predpostavki, da na Poljskem zaradi nedavnih reform pravosodnega sistema(76) obstaja resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva, na podlagi tega ni mogoče sklepati, da nobeno poljsko sodišče ne more, ne glede na vrsto zadeve, odločati ob spoštovanju člena 47, drugi odstavek, Listine. V celoti se strinjam s trditvijo Komisije, da „čeprav je bilo ugotovljeno, da je pravna država v odreditveni državi članici močno ogrožena [….], ni mogoče izključiti, da lahko obstajajo okoliščine, v katerih je ohranjena sposobnost pravosodnih organov, da vodijo postopek z neodvisnostjo, ki je potrebna za zagotovitev spoštovanja temeljne pravice, določene s členom 47, drugi odstavek, Listine“.
109. Na tretjem mestu, da bi Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, ali obstaja resnična nevarnost obravnavanja, ki je v nasprotju s členom 3 EKČP, „preuč[i] predvidljive posledice predaje tožeče stranke v namembno državo ob upoštevanju splošnih razmer v državi in okoliščin, povezanih s primerom zadevne osebe“.(77) Po navedbah navedenega sodišča dejstvo, da v neki državi obstaja splošna težava s spoštovanjem človekovih pravic, samo po sebi ne dokazuje, da bi bila predaja zadevne osebe v to državo v nasprotju s členom 3 EKČP.(78) Navedeno sodišče poleg tega za preveritev, ali obstaja resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva, v praksi ne upošteva le razmer v namembni državi, temveč tudi okoliščine, povezane z zadevno osebo.(79)
110. Evropsko sodišče za človekove pravice je na primer v zvezi s členom 3 EKČP v sodbi Mo. M. proti Franciji razsodilo, da vrnitev tožeče stranke, ki je pobegnila, potem ko so jo prijele in mučile čadske tajne službe, v Čad pomeni kršitev člena 3 EKČP. Oprlo se je na poročila lokalnih nevladnih organizacij in institucionalnih opazovalcev, iz katerih je razvidno, da je za splošne razmere v Čadu značilen obstoj vojaških zaporov, ki jih upravljajo tajne službe. Navedeno sodišče je nato preučilo osebni položaj tožeče stranke. V zvezi s tem po eni strani poudarja, da zdravniška potrdila dokazujejo, da je bila v Čadu že mučena, in po drugi strani, da je v nevarnosti, da se bo to znova zgodilo, če bo vrnjena v to državo, ker je v Franciji aktivist opozicijske stranke in ker se zdi, da so čadski organi tri leta po njeni zapustitvi Čada zoper njo izdali odredbo za privedbo.(80)
111. Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi M. G. proti Bolgariji ugotovilo, da je tožeča stranka, ki jo ruski organi iščejo, da bi jo privedli pred kazenska sodišča v Ingušetiji, eni od republik severnega Kavkaza, zaradi sumov, da pripada čečenski gverili, v resni in utemeljeni nevarnosti, da bo mučena, če bo izročena Rusiji. Navedeno sodišče je najprej preučilo splošne razmere na severnem Kavkazu in ugotovilo, da je ta regija še naprej območje oboroženih spopadov, za katero so med drugim značilni zunajsodni uboji, mučenje in druge vrste nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Nato je preučilo osebni položaj tožeče stranke in ugotovilo, da je proti njej uveden kazenski pregon, med drugim zaradi sodelovanja v oboroženi skupini, pripravljanja terorističnih dejanj, trgovine z orožjem in prepovedanimi drogami, ki so jih ruske tajne službe v velikih količinah zasegle na njenem domu, in suma ruskih organov, da pripada džihadistični oboroženi skupini. ESČP je iz navedenega sklepalo, da je posebej izpostavljena nevarnosti, da bo mučena, če bo zaprta v katerem od zaporov na severnem Kavkazu.(81)
112. V zvezi s členom 6(1) EKČP je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Ahorugeze proti Švedski razsodilo, da tožeča stranka, ruandski državljan in pripadnik etnične skupine Hutu, z izročitvijo Ruandi, kjer naj bi se ji sodilo zaradi genocida in zločinov zoper človečnosti, ne bi bila izpostavljena resnični nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva. Navedeno sodišče je na podlagi sodb Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando in informacij, ki so jih predložili nizozemski preiskovalci in norveški policisti, ugotovilo, da ni dokazano, da ruandski pravosodni organi niso neodvisni ali nepristranski. Poleg tega je preučilo osebni položaj tožeče stranke. Menilo je, da niti zaradi okoliščine, da je pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za Ruando pričala na strani obrambe, niti dejstva, da je vodila ruandski organ za civilno letalstvo, niti njene obsodbe zaradi uničenja tuje lastnine med genocidom leta 1994 ni izpostavljena nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva.(82)
3) Kako dokazati obstoj resnične nevarnosti, da bo zadevna oseba v odreditveni državi članici izpostavljena očitnemu odrekanju sodnega varstva?
113. Menim, kot trdi Komisija, da je treba za dokaz, da je zadevna oseba izpostavljena zadevni nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva, ugotoviti, da glede te osebe ali kaznivega dejanja, za katero se ta oseba kazensko preganja ali je bila zanj obsojena, obstajajo posebne okoliščine, ki to osebo izpostavljajo taki nevarnosti. Komisija tako predlaga, naj se zlasti preveri, ali je oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, politični nasprotnik ali pripadnik družbene ali etnične skupine, ki je diskriminirana. Komisija poleg tega predlaga, naj se zlasti preuči, ali je kaznivo dejanje, zaradi katerega je zadevna oseba kazensko preganjana, politične narave, in ali se je trenutna oblast javno izrekala v zvezi s tem kaznivim dejanjem ali kaznijo zanj. Menim, da je treba takšne predloge sprejeti.
114. V zvezi s tem naj poudarim, da je v drugem stavku uvodne izjave 12 Okvirnega sklepa izrecno navedena možnost, da se predaja osebe zavrne, če je mogoče na podlagi objektivnih okoliščin domnevati, da je bil evropski nalog za prijetje zoper to osebo izdan z namenom kazenskega pregona ali kaznovanja te osebe zaradi njenih političnih prepričanj.
115. Kar zadeva dokazno breme, je treba po mojem mnenju od zadevne osebe zahtevati dokaze, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja resnična nevarnost, da bo v odreditveni državi članici izpostavljena očitnemu odrekanju sodnega varstva. Tako stališče je v skladu s stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice, ki poleg tega meni, da mora zadevna država po predložitvi takega dokaza v zvezi s tem odpraviti vse dvome.(83)
116. V obravnavanem primeru oseba LM trdi, da je izpostavljena resnični nevarnosti, da ji bo na Poljskem očitno odrečeno sodno varstvo, ker tam ni več spoštovano načelo pravne države, „katere bistvo je pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki pa ga je mogoče zagotoviti le z obstojem neodvisnega pravosodnega sistema“.(84)
117. Predložitveno sodišče mora presoditi, ali take trditve dokazujejo, da bi bila oseba LM v primeru predaje odreditvenemu pravosodnemu organu izpostavljena resnični nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva, ki bi izhajalo iz pomanjkljivosti v poljskem pravosodnem sistemu, če bi se taka nevarnost štela za dokazano.
118. Vendar naj poudarim, da oseba LM nikjer ne navaja, kako naj bi nedavne reforme poljskega pravosodnega sistema vplivale na njen osebni položaj. Ne pojasni, kako naj bi pomanjkljivosti v poljskem pravosodnem sistemu – če bi bile dokazane – preprečevale, da bo o njeni zadevi odločalo neodvisno in nepristransko sodišče. Oseba LM samo na splošno navaja, da poljski pravosodni sistem ne izpolnjuje zahtev pravne države.
119. Po mojem mnenju želi oseba LM s svojimi trditvami dokazati izključno to, da zaradi pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu obstaja resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva na Poljskem, in ne tega, da bo v primeru predaje odreditvenemu pravosodnemu organu izpostavljena takšni nevarnosti. Vendar naj spomnim, kot je poudarilo Evropsko sodišče za človekove pravice, da dejstvo, da v posamezni državi obstaja splošna težava s spoštovanjem človekovih pravic (če bi bilo dokazano), samo po sebi ne dokazuje, da bi bila zadevna oseba v primeru predaje v to državo izpostavljena nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva.(85) Evropsko sodišče za človekove pravice je na primer v sodbi Yefimova proti Rusiji menilo, da čeprav obstajajo razlogi za dvom o neodvisnosti kazahstanskih sodišč, pa tožeča stranka ni dokazala niti, da ti dvomi pomenijo resnično nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva, niti, da bi bila v primeru izročitve Kazahstanu ona sama izpostavljena tej nevarnosti.(86)
120. Naj v zvezi s tem spomnim, da je oseba LM kazensko preganjana zaradi trgovine s prepovedanimi drogami in da nič v spisu ne kaže na to, da bi bilo to kaznivo dejanje ali oseba LM tako posebna, da bi bila zato izpostavljena zatrjevani nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva. Ko so bila zastopniku osebe LM na obravnavi v zvezi s tem postavljena vprašanja, ni dal podrobnejših pojasnil.
121. Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa razlagati tako, da mora izvršitveni pravosodni organ odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje, če ugotovi ne le, da zaradi pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice obstaja resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva, ampak tudi, da je oseba, zoper katero je bil ta nalog izdan, izpostavljena taki nevarnosti. Da bi kršitev pravice do poštenega sojenja, določena v členu 47, drugi odstavek, Listine, pomenila očitno odrekanje sodnega varstva, mora biti ta kršitev tako huda, da izniči bistveno vsebino pravice, zaščitene s to določbo. Za ugotovitev, ali je zadevna oseba izpostavljena zadevni nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva, mora izvršitveni pravosodni organ upoštevati posebne okoliščine te osebe in kaznivega dejanja, zaradi katerega je ta oseba kazensko preganjana ali za katero je bila obsojena.
3. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
122. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali mora izvršitveni pravosodni organ v primeru, da se druga stopnja preizkusa, opredeljenega v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198), uporablja in navedeni organ ugotovi, da odreditvena država članica zaradi pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu krši načelo pravne države, od odreditvenega pravosodnega organa zahtevati, naj mu na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa pošlje vse potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo v zvezi z zadevno osebo potekal postopek. Če je tako, predložitveno sodišče sprašuje, katera jamstva bi lahko dobilo od odreditvenega pravosodnega organa za izključitev nevarnosti, da zadevna oseba ne bo deležna poštenega sojenja.
123. Naj poudarim, da je Sodišče v navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru razsodilo, da se mora izvršitveni pravosodni organ na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa obrniti na odreditveni pravosodni organ za vse nadaljnje potrebne informacije o razmerah v zaporu za zadevno osebo. Izvršitveni pravosodni organ mora izvršitev evropskega naloga za prijetje odložiti le, če na podlagi teh informacij meni, da obstaja resnično tveganje, da bo zadevna oseba podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.(87)
124. Minister meni, da mora izvršitveni pravosodni organ od odreditvenega pravosodnega organa zahtevati vse informacije, ki se mu zdijo potrebne. Namen teh informacij naj bi bilo mogoče določiti le za vsak primer posebej, in sicer glede na razlog, zaradi katerega izvršitveni pravosodni organ meni, da je zadevna oseba izpostavljena resnični nevarnosti, da ne bo deležna poštenega sojenja. Od izvršitvenega pravosodnega organa ni mogoče zahtevati, da dokaže neobstoj pomanjkljivosti v poljskem pravosodnem sistemu.
125. Oseba LM meni, da na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti. Vendar navaja, da v obravnavanem primeru ni mogoče ponuditi nobenega jamstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče odpraviti bojazni izvršitvenega pravosodnega organa, saj so zadevne pomanjkljivosti sistemske.
126. Španska vlada navaja, da je mogoče z uporabo člena 15(2) Okvirnega sklepa najti rešitev, če izvršitveni pravosodni organ ni odločen, kakšno rešitev sprejeti. Madžarska vlada meni, da ker izvršitveni pravosodni organ ni pristojen za ugotovitev obstoja pomanjkljivosti v poljskem pravosodnem sistemu, od te države ne more zahtevati, naj mu pošlje dodatne informacije. Nizozemska vlada meni, da mora izvršitveni pravosodni organ uporabiti mehanizem iz člena 15(2) Okvirnega sklepa. Poljska vlada ni predložila stališč glede drugega vprašanja za predhodno odločanje.
127. Komisija meni, da lahko izvršitveni pravosodni organ od odreditvenega pravosodnega organa zahteva dodatne informacije. Taka zahteva za informacije bi se lahko med drugim nanašala na nedavne zakonodajne reforme. Vendar naj bi bilo na podlagi teh informacij nedvomno težje odpraviti dvome izvršitvenega pravosodnega organa, razen če se nanašajo, kot v zgoraj navedeni sodbi Aranyosi in Căldăraru, na razmere v zaporu za zadevno osebo.
128. Sam menim, da če v odreditveni državi članici obstaja resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva, mora izvršitveni pravosodni organ uporabiti možnost, ki jo ima na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa, da pridobi informacije po eni strani glede zakonodaje, ki naj bi bila sprejeta po Obrazloženem predlogu Komisije in mnenjih Beneške komisije(88), in po drugi strani glede posebnosti zadevne osebe in narave kaznivega dejanja, zaradi katerih bi lahko bila ta oseba izpostavljena resnični veliki nevarnosti ugotovljenega odrekanja sodnega varstva.
129. Zdi se mi namreč, da ni mogoče izključiti, zlasti če zadevna oseba ne bi dokazala, da bo izpostavljena zatrjevanemu očitnemu odrekanju sodnega varstva, da bi lahko izvršitveni pravosodni organ z zahtevo za informacije pridobil določena pojasnila.
130. Če izvršitveni pravosodni organ glede na informacije, pridobljene na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa, meni, da oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, ni izpostavljena resnični nevarnosti, da ji bo v odreditveni državi članici očitno odrečeno sodno varstvo, mora ta nalog izvršiti.
131. Če pa izvršitveni sodni organ glede na te informacije meni, da je zadevna oseba v odreditveni državi članici izpostavljena resnični nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva, je treba izvršitev tega naloga odložiti, vendar ga ni mogoče preklicati.(89) V tem primeru mora izvršitvena država članica v skladu s členom 17(7) Okvirnega sklepa o tej zamudi obvestiti Eurojust, pri čemer navede razloge za navedeno odložitev. Če pa obstoja te nevarnosti ni mogoče izključiti v razumnem roku, mora izvršitveni organ odločiti, ali je treba postopek predaje ustaviti.(90)
132. Na drugo vprašanje je torej treba odgovoriti, da mora izvršitveni pravosodni organ, če ugotovi, da v odreditveni državi članici obstaja resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva, od odreditvenega pravosodnega organa na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa zahtevati vse potrebne dodatne informacije, ki zadevajo po eni strani zakonodajne spremembe, do katerih je prišlo po informacijah, ki jih ima na voljo za ugotovitev obstoja take nevarnosti, in po drugi strani posebnosti osebe, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, oziroma narave kaznivega dejanja, zaradi katerega je ta oseba kazensko preganjana ali za katero je bila obsojena.
V. Predlog
133. Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je predložilo High Court (višje sodišče, Irska), odgovori:
1. Člen 1(3) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da mora izvršitveni pravosodni organ odložiti izvršitev evropskega naloga za prijetje, če ugotovi ne le, da zaradi pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice obstaja resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva, ampak tudi, da je oseba, zoper katero je bil ta nalog izdan, izpostavljena taki nevarnosti. Da bi kršitev pravice do poštenega sojenja, določena v členu 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah pomenila očitno odrekanje sodnega varstva, mora biti ta kršitev tako huda, da izniči bistveno vsebino pravice, zaščitene s to določbo. Za ugotovitev, ali je zadevna oseba izpostavljena zadevni nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva, mora izvršitveni pravosodni organ upoštevati posebne okoliščine te osebe in kaznivega dejanja, zaradi katerega je ta oseba kazensko preganjana ali za katero je bila obsojena.
2. Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da v odreditveni državi članici obstaja resnična nevarnost očitnega odrekanja sodnega varstva, mora od odreditvenega pravosodnega organa na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299, zahtevati vse potrebne dodatne informacije, ki zadevajo po eni strani zakonodajne spremembe, do katerih je prišlo po informacijah, ki jih ima na voljo za ugotovitev obstoja take nevarnosti, in po drugi strani posebnosti osebe, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, oziroma narave kaznivega dejanja, zaradi katerega je ta oseba kazensko preganjana ali za katero je bila obsojena.