SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 12. julija 2019(*)
„Državne pomoči – Shema pomoči, ki jo je Francija nezakonito izvedla med letoma 1994 in 2008 – Subvencije za naložbe, ki jih je dodelilo združenje STIF-IDF – Sklep o razglasitvi sheme pomoči za združljivo z notranjim trgom – Prednost – Nadomestilo stroškov, neločljivo povezanih z izpolnjevanjem obveznosti javne službe – Člen 107(1) PDEU – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑738/17,
Syndicat Transport Île de France (STIF-IDF) s sedežem v Parizu (Francija), ki ga zastopata B. Le Bret in C. Rydzynski, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo L. Armati, C. Georgieva-Kecsmar in T. Maxian Rusche, agenti,
tožena stranka,
zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2017/1470 z dne 2. februarja 2017 o shemah pomoči SA.26763 2014/C (ex 2012/NN), ki jih je Francija izvedla v korist avtobusnih prevoznikov v regiji Île-de-France (UL 2017, L 209, str. 24),
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, V. Valančius in U. Öberg (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Syndicat Transport Île de France (STIF-IDF) (združenje prevoznikov regije Île-de-France), je javnopravni upravni subjekt, ustanovljen z ordonnance no 59-151, du 7 janvier 1959, relative à l’organisation des transports de voyageurs dans la région parisienne (sklep št. 59-151 z dne 7. januarja 1959 o organizaciji potniškega prevoza v pariški regiji; JORF z dne 10. januarja 1959, str. 696), kakor je bil spremenjen.
2 Tožeča stranka kot organ, ki organizira storitve rednega javnega potniškega prevoza na ozemlju regije Île-de-France (Francija), usklajuje in financira storitve javnega prevoza, ki jih zagotavljajo družba Régie autonome des transports parisiens (RATP), družba Société nationale des chemins de fer français (SNCF) in zasebna podjetja, ki so del mreže združenja Organisation professionnelle des transports d’Île-de-France (Optile).
3 Tožeča stranka je s sklepom 2006/1161 z dne 13. decembra 2006 uvedla dva tipa zaporednih pogodb, katerih namen je bil opredelitev nove pogodbene ureditve za vse linije rednega javnega prevoza na ozemlju regije Île-de-France. Pogodbe tipa 1 so bile sklenjene za največ štiri leta, namreč od leta 2007 do leta 2010 oziroma 2011, pogodbe tipa 2 (v nadaljevanju: CT 2) pa za preostalo obdobje, to je do 31. decembra 2016.
4 Pogodbe CT 2 so bile predmet dvostranskih pogajanj med tožečo stranko in zasebnimi podjetji, ki so opravljala dejavnosti rednega javnega prevoza na ozemlju regije Île-de-France (v nadaljevanju: končni upravičenci). Tožeča stranka in posamezno podjetje sta lahko sklenila več pogodb CT 2. V vsaki pogodbi CT 2 je bilo v členu 53-3 določeno, da tožeča stranka podjetju podpisniku izplača finančni prispevek v zameno za izpolnjevanje obveznosti javne službe, ki so za ta podjetja veljale v skladu s členom 5-2 pogodbe CT 2.
5 Namen dela C2 finančnih prispevkov, ki jih je tožeča stranka plačevala končnim upravičencem na podlagi pogodbe CT 2, je bilo kritje vseh naložbenih stroškov, ki so jih imela ta podjetja zaradi izvajanja naložbenega načrta, ki ga je vnaprej potrdila tožeča stranka.
6 Pri Evropski komisiji je bila 17. oktobra 2008 vložena pritožba zaradi domnevno nezakonitih shem državne pomoči, sestavljenih iz podpornih ukrepov, ki sta jih v korist nekaterih avtobusnih prevoznikov sprejela najprej regija Île-de-France na svojem ozemlju leta 1994 in 2008 ter nato po letu 2008 tožeča stranka na tem istem ozemlju, zlasti v obliki prispevkov C2, dodeljenih v okviru pogodb CT 2.
7 Komisija je z dopisom z dne 11. marca 2014 Francosko republiko obvestila, da bo začela formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU. Komisija je z objavo te odločitve v Uradnem listu Evropske unije (UL 2014, C 141, str. 38) zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo pripombe glede zadevnih ukrepov pomoči.
8 Francoska republika je 30. aprila 2014 Komisiji poslala svoje pripombe. Vse pripombe zainteresiranih strank, vključno s pripombami tožeče stranke, so bile sporočene Francoski republiki, ki nanje ni predložila nobene pripombe.
9 Komisija je 21. junija 2016 prejela skupno obvestilo štirih od sedmih zainteresiranih strank, v katerem te pojasnjujejo svoja stališča po razglasitvi sodbe z dne 6. oktobra 2015, Komisija/Andersen (C‑303/13 P, EU:C:2015:647). Regija Île-de-France je 9. novembra 2016 svoje pripombe dopolnila.
10 Komisija je 2. februarja 2017 končala formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU in sprejela Sklep (EU) 2017/1470 o shemah pomoči SA.26763 2014/C (ex 2012/NN), ki jih je Francija izvedla v korist avtobusnih prevoznikov v regiji Île-de-France (UL 2017, L 209, str. 24, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
11 Komisija je v izpodbijanem sklepu med drugim ocenila, da je shema pomoči, sestavljena iz prispevkov C2, ki jih je tožeča stranka dodelila za kritje naložbenih stroškov, ki nastanejo končnim upravičencem zaradi izvrševanja pogodb CT 2 (v nadaljevanju: sporna shema pomoči), združljiva z notranjim trgom. Vendar je ugotovila, da je bila navedena shema, ker pomoči, dodeljene na podlagi sporne sheme pomoči, niso bile priglašene in jih je bilo treba opredeliti kot „nove pomoči“, izvedena nezakonito, in sicer v nasprotju s členom 108(3) PDEU.
12 Člena 3 in 4 izreka izpodbijanega sklepa določata:
„Člen 3
Shema pomoči, ki jo je [Francoska republika] v obliki prispevkov C2, ki jih je združenje STIF dodelilo v okviru [pogodb] CT2, je združljiva z notranjim trgom.
Člen 4
Ta sklep je naslovljen na Francosko republiko.“
Postopek in predlogi strank
13 Tožeča stranka je 3. novembra 2017 na podlagi člena 263 PDEU v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo za razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa.
14 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen le v delu, v katerem je Komisija prispevke C2, dodeljene v okviru pogodb CT 2, opredelila kot „[s]hem[o] pomoči, ki [se] je […] nezakonito izvajala“;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
15 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno;
– podredno, tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
16 Ne da bi vložila ugovor nedopustnosti z ločeno vlogo na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča, Komisija trdi, da je tožba nedopustna zaradi neobstoja procesnega upravičenja in pravnega interesa tožeče stranke.
17 Tožeča stranka trditve Komisije prereka. Trdi, da to tožbo lahko vloži, čeprav izpodbijani sklep ni naslovljen nanjo.
18 V zvezi s tem je treba spomniti, da je sodišče Evropske unije pristojno, da glede na okoliščine posameznega primera presodi, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje zavrnitev tožbe kot neutemeljene, ne da bi bilo predhodno odločeno o njeni dopustnosti (sodbi z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točki 51 in 52, ter z dne 14. septembra 2015, Brouillard/Sodišče, T‑420/13, neobjavljena, EU:T:2015:633, točka 18).
19 V okoliščinah obravnavanega primera Splošno sodišče ugotavlja, da je treba v interesu ekonomičnosti postopka najprej obravnavati utemeljenost tožbe, ne da bi se pred tem odločilo o njeni dopustnosti.
Utemeljenost
20 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja dva tožbena razloga. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 107(1) PDEU, ker naj bi Komisija v izpodbijanem sklepu napačno ugotovila, da sporna shema pomoči ne izpolnjuje četrtega od meril, navedenih v točkah od 88 do 93 sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415) (v nadaljevanju: merila Altmark), zaradi česar naj bi zanjo veljala ta določba. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve in temelji na trditvi, da naj Komisija ne bi dovolj natančno pojasnila, zakaj v izpodbijanem sklepu meni, da sporna shema pomoči ne izpolnjuje četrtega merila Altmark.
21 V zvezi s tem je treba spomniti, da gre pri neobstoju ali pomanjkljivosti obrazložitve za ugotavljanje bistvene kršitve postopka in da je zato pri tem potrebna presoja, ki je ločena od presoje nepravilnosti obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se preverja med preizkusom utemeljenosti tega sklepa (glej v tem smislu sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67, ter z dne 15. decembra 2005, Italija/Komisija, C‑66/02, EU:C:2005:768, točka 26).
22 Iz tega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog, ker je njegov namen, da se ugotovi kršitev obveznosti obrazložitve, preučiti pred prvim tožbenim razlogom, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost izpodbijanega sklepa.
Kršitev obveznosti obrazložitve
23 Tožeča stranka s svojim drugim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni dovolj natančno pojasnila, zakaj meni, da sporna shema pomoči ne izpolnjuje četrtega merila Altmark.
24 Natančneje, tožeča stranka trdi, da analiza, ki jo je Komisija opravila glede četrtega merila Altmark, ni v skladu z ugotovitvijo neobstoja čezmernega nadomestila, do katere je prišla Komisija v okviru presoje tretjega merila Altmark. Po njenem mnenju naj bi tak neobstoj čezmernega nadomestila nujno pomenil, da so bili prispevki C2 za združenje najnižji stroški in da je bilo četrto merilo Altmark izpolnjeno.
25 Tožeča stranka poleg tega meni, da Komisija ni pojasnila, zakaj naj vzorec podjetij, ki je bil izbran za primerjalno analizo stroškov, ne bi bil reprezentativen za dobro vodena podjetja v smislu sodne prakse iz sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415). V točki 220 obrazložitve izpodbijanega sklepa naj bi Komisija kljub elementom, ki so ji bili predloženi, trdila, da „nič ne kaže, da bi bil vzorec, ki ga je uporabilo združenje STIF, reprezentativen za dobro vodena podjetja“.
26 Komisija trditve tožeče stranke prereka. Opozarja, da so štiri merila Altmark med sabo ločena. Poleg tega meni, da sta izpodbijani sklep in zlasti analiza četrtega merila Altmark zadostno utemeljena.
27 Opozoriti je treba, da se v skladu s členom 296, drugi odstavek, PDEU pravni akti obrazložijo. Poleg tega pravica do dobrega upravljanja v skladu s členom 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zajema obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži.
28 Prav tako se za opredelitev „državne pomoči“ zahteva, da so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 107(1) PDEU. Za opredelitev državne pomoči ta določba tako med drugim zahteva obstoj prednosti, ki se dodeli podjetju (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2015, EasyPay in Finance Engineering, C‑185/14, EU:C:2015:716, točki 35 in 36 ter navedena sodna praksa).
29 V zvezi s tem glede na ustaljeno sodno prakso državni poseg, za katerega se šteje, da je nadomestilo za storitve, ki so jih opravila upravičena podjetja za izvedbo obveznosti javne službe, tako da tem podjetjem dejansko ni dana finančna korist in navedeni poseg torej ne učinkuje tako, da bi jih postavil v ugodnejši konkurenčni položaj, kot ga imajo konkurenčna podjetja, ni zajet s členom 107(1) PDEU (glej sodbo z dne 22. oktobra 2015, EasyPay in Finance Engineering, C‑185/14, EU:C:2015:716, točka 45 in navedena sodna praksa).
30 V konkretnem primeru pa morajo biti za to, da se tako nadomestilo ne opredeli kot državna pomoč, izpolnjena merila Altmark.
31 Prvič, upravičeno podjetje mora tako biti dejansko pooblaščeno za izpolnjevanje obveznosti javne službe, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene. Drugič, merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti določena vnaprej ter objektivno in pregledno. Tretjič, nadomestilo ne sme presegati tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti javne službe. Četrtič, raven potrebnega nadomestila je treba določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno in ustrezno opremljeno podjetje, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti.
32 Iz tega izhaja, da se lahko državni poseg, ki ne izpolnjuje enega ali več meril, naštetih v točki 31 zgoraj, šteje za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, EU:C:2003:415, točka 94).
33 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu v nasprotju s trditvijo tožeče stranke dovolj natančno pojasnila, zakaj meni, da sporna shema pomoči ne izpolnjuje četrtega merila Altmark. Natančneje, Komisija je v točki 220 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je namen primerjalne analize stroškov, ki jo je opravila tožeča stranka pred sklenitvijo pogodb CT 2, čeprav temelji na natančnih številkah in odraža obsežno poznavanje trga potniškega prevoza, natančno navesti spremenljivke, ki so koristne za pogajanja o stroških poslovanja, ne pa zagotoviti, da stroški, kriti s prispevkom C2, ustrezajo stroškom povprečnega, dobro vodenega in ustrezno opremljenega podjetja v smislu sodne prakse iz sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).
34 V nasprotju s trditvijo tožeče stranke so iz tega razlogovanja Komisije jasno razvidni razlogi, ki utemeljujejo njeno ugotovitev, da sporna shema pomoči ne izpolnjuje četrtega merila Altmark.
35 Poleg tega je treba zavrniti trditev tožeče stranke, ki se nanaša na to, da naj Komisija ne bi pojasnila, zakaj naj vzorec podjetij, ki je bil izbran za primerjalno analizo stroškov, ne bi bil reprezentativen za dobro vodena podjetja v smislu sodne prakse iz sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), saj je Komisija v točki 220 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu ugotovila, da noben element spisa ne omogoča, da bi ugotovila, da ta vzorec tako merilo izpolnjuje, tožeča stranka pa ni navedla nobenega pojasnila v zvezi z elementi, ki jih je sporočila med upravnim postopkom.
36 Tožeča stranka je namreč v pripombah k odločitvi Komisije, da začne formalni postopek preiskave v zvezi s sporno shemo pomoči, navedla le, da je bila primerjalna analiza stroškov opravljena glede na „podjetja iz province, s katerimi je bila pogodba sklenjena po javnem razpisu“, nato pa je ta podjetja zgolj opredelila kot „povprečna, dobro vodena in ustrezno opremljena podjetja“, ne da bi navedla pojasnila o elementih, na podlagi katerih bi bilo mogoče priti do take ugotovitve.
37 V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da je le na kratko preučila, ali vzorec podjetij, ki ga je izbrala tožeča stranka za primerjalno analizo stroškov, ni bil reprezentativen za dobro vodena podjetja v smislu sodne prakse iz sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).
38 V zvezi s trditvami tožeče stranke glede domnevne neskladnosti razlogovanja Komisije v izpodbijanem sklepu je treba opozoriti, da sta tretje in četrto merilo Altmark sicer tesno povezani, saj se z vsakim od njiju zahteva, da se ugotovijo stroški in prihodki ter dobiček, ki se nanašajo na izpolnjevanje obveznosti javne službe (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2008, BUPA in drugi/Komisija, T‑289/03, EU:T:2008:29, točka 246).
39 Vendar obstoj te tesne povezave ne izključuje, da so štiri merila Altmark med sabo ločena in da morajo biti izpolnjena kumulativno, da se nadomestilo ne opredeli kot državna pomoč (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2016, Abertis Telecom Terrestre in Telecom Castilla-La Mancha/Komisija, T‑37/15 in T‑38/15, neobjavljena, EU:T:2016:743, točka 76).
40 V obravnavanem primeru je treba vsekakor ugotoviti, da Komisija v izpodbijanem sklepu sporne sheme pomoči ni preučila glede na tretje merilo Altmark. V točki 218 obrazložitve izpodbijanega sklepa je zgolj navedla, da mora, ker je ugotovljeno, da so prispevki C2 v skladu s prvim merilom Altmark, preizkusiti še, ali so v skladu z drugim, tretjim in četrtim merilom Altmark, ter da se bo, ker so merila kumulativna, za ugotovitev, da navedeni prispevki omogočajo gospodarsko prednost, omejila na dokaz, da četrto merilo ni izpolnjeno, in to preden je nato v točki 221 izpodbijanega sklepa dejansko prišla do te ugotovitve.
41 Glede na te elemente je treba ugotoviti, da trditve tožeče stranke v zvezi z domnevno protislovno presojo Komisije glede tretjega merila Altmark na eni strani in glede četrtega merila Altmark na drugi temeljijo na napačni razlagi izpodbijanega sklepa, tako da jih ni mogoče sprejeti.
42 Zato je treba ugotoviti, da Komisija ni kršila obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU.
43 Drugi tožbeni razlog je treba zavrniti.
Preučitev sporne sheme pomoči glede na četrto merilo Altmark
44 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija v izpodbijanem sklepu večkrat napačno uporabila pravo in storila več napak pri presoji, in sicer pri svoji presoji sporne sheme pomoči glede na četrto merilo Altmark.
45 Komisija trditve tožeče stranke prereka.
46 Opozoriti je treba, da se mora v skladu s četrtim merilom Altmark, če podjetje, ki se mu naloži izpolnjevanje obveznosti javne službe, v konkretnem primeru ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča, da se izbere tisti ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi primerjalne analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju prejemkov, ki so s tem povezani, in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti (sodba z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, EU:C:2003:415, točka 93).
47 V obravnavanem primeru je Komisija menila, da četrto merilo Altmark ni izpolnjeno. Natančneje, v izpodbijanem sklepu je menila, da znesek prispevkov C2, izplačanih v okviru sporne sheme pomoči, ni bil izračunan na podlagi primerjalne analize stroškov, ki bi jih imelo dobro vodeno podjetje v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), za zagotovitev istih storitev.
48 Tožeča stranka na prvem mestu trdi, da je bil v nasprotju z ugotovitvijo Komisije v izpodbijanem sklepu vzorec podjetij, ki ga je uporabila za svojo primerjalno analizo stroškov, reprezentativen za dobro vodena podjetja v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415). Po njenem mnenju je ta vzorec poleg upravljavcev prevoza, s katerimi je sklenila pogodbe tipa 1, zajemal podjetja javnega prevoza, ki primerljive naloge javne službe, ki so jim bile dodeljene v okviru odprtega, preglednega in nediskriminatornega postopka javnega razpisa, izvajajo zunaj ozemlja regije Île-de-France.
49 Tožeča stranka na drugem mestu trdi, da bi morala Komisija ugotoviti, da je njena primerjalna analiza stroškov omogočala, da so stroški v zvezi z naložbami, ki so nastali končnim upravičencem, ustrezali stroškom povprečnega, dobro vodenega podjetja, ki je ustrezno opremljeno, v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).
50 Tožeča stranka na tretjem mestu meni, da Komisija ni upoštevala orodij in metod, ki jih je uporabila pred določitvijo zneska prispevkov C2, da bi preverila, da ta znesek ne presega zneska stroškov, ki nastanejo povprečnemu, dobro vodenemu podjetju, ki je ustrezno opremljeno, v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).
51 Tožeča stranka na četrtem mestu trdi, da Komisija ni pripisala dovolj pomembnosti naknadnim nadzorom, ki jih je izvajala pri končnih upravičencih. V zvezi s tem pojasnjuje, da je bil s pogodbami CT 2 določen sistem stalnega nadzora stroškov, nastalih končnim upravičencem, ki omogoča, da se preveri obstoj, obseg in skladnost vozil, katerih nakup je bil financiran s prispevki C2, izplačanimi na podlagi pogodb CT 2.
52 Tožeča stranka na petem mestu Komisiji očita, da ni upoštevala raziskave trga, ki je bila predložena med upravnim postopkom (priloga A 7 k tožbi), iz katere naj bi bilo razvidno, da je bil povprečen strošek na kilometer, ki je nastal končnim upravičencem, primerljiv s stroškom podjetij, ki so svoje dejavnosti opravljala zunaj ozemlja regije Île-de-France.
53 Komisija trdi, da je ustrezno upoštevala primerjalno analizo stroškov, ki jo je tožeča stranka opravila pred sklenitvijo pogodb CT 2. Vendar meni, da ji noben element spisa ni omogočal ugotoviti, da je bil vzorec, ki ga je uporabila tožeča stranka, reprezentativen za povprečna, dobro vodena podjetja, ki so ustrezno opremljena, v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415). Poleg tega meni, da povprečja uspešnosti, ki so bila uporabljena v okviru te analize, ne omogočajo, da bi se stroški, povezani z uporabo opreme, ločili od stroškov v zvezi z naložbami, ki se nanašajo na to isto opremo.
54 V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da metodološka orodja, ki jih je tožeča stranka uporabila pred določitvijo zneska prispevkov C2, da bi uspešno vodila pogajanja za sklenitev pogodb CT 2, in različni naknadni nadzori, ki jih je opravila, da bi preverila naložbe, ki so jih opravili končni upravičenci, niso upoštevni oziroma vsaj niso zadostni, da bi se v skladu s četrtim merilom Altmark ugotovilo, ali je bil znesek nadomestila določen na podlagi stroškov, ki bi jih imelo povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe.
55 Namen metodoloških orodij, ki jih je uporabila tožeča stranka, je bil namreč le zagotoviti dober potek pogajanj za sklenitev pogodb CT 2 in nadzorovati stroške, ki so končnim upravičencem dejansko nastali. Natančneje, tožeča stranka v svojih vlogah pojasnjuje, da so metodološka orodja, uporabljena pred določitvijo zneska dela C2 izplačanih prispevkov, omogočala, da se analiza stroškov med pogajanji, opravljenimi v okviru pogodb CT 2, opravi za vsako od subvencioniranih mrež. Ni pa dokazala, da bi ji ta orodja omogočila, da se prepriča, da je znesek nadomestila, izplačanega navedenim upravičencem, v skladu z zahtevami, določenimi s četrtim merilom Altmark. V zvezi s sistemom naknadnega nadzora, ki ga je uvedla tožeča stranka, da bi se prepričala v uspešnost in kakovost storitve, ki jo zagotavljajo končni upravičenci, je treba ugotoviti, da ta preizkus ni upošteven za preizkus, ali je bil znesek dela C2 prispevkov, izplačanih pred tem nadzorom, določen na podlagi stroškov, ki bi jih imelo povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe.
56 Drugič, ugotoviti je treba, da tožeča stranka ni predložila drugih dovolj natančnih dokazov, da bi se lahko ugotovilo, da je opravila preverjanja, ki so potrebna, da bi se prepričala, da bi bilo mogoče za referenčna podjetja, uporabljena v okviru njene primerjalne analize stroškov, šteti, da so dobro vodena in ustrezno opremljena v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).
57 Kot pravilno poudarja Komisija, tožeča stranka v bistvu meni, da je treba podjetja s sedežem zunaj ozemlja regije Île-de-France, ki jih je izbrala za primerjalno analizo stroškov, ker je bil zanje uporabljen postopek javnega razpisa v skladu z zahtevami iz loi no 93-122, du 29 janvier 1993, relative à la prévention de la corruption et à la transparence de la vie économique et des procédures publiques (zakon št. 93-122 z dne 29. januarja 1993 o preprečevanju korupcije ter preglednosti gospodarskega življenja in javnih postopkov; JORF z dne 30. januarja 1993, str. 1588, v nadaljevanju: zakon Sapin), takoj šteti za dobro vodena podjetja v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).
58 Iz sodne prakse pa izhaja, da se razen v primeru, ko je upravičeno podjetje izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, s četrtim merilom Altmark zahteva, da merila, upoštevana za določitev zneska nadomestila, temeljijo na primeru povprečnega, dobro vodenega podjetja, ki je ustrezno opremljeno, zato da lahko izpolnjuje zahteve javne službe (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 2015, Viasat Broadcasting UK/Komisija, T‑125/12, EU:T:2015:687, točka 82).
59 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen tega, da se poišče tako podjetje, optimizacija zneska nadomestila, ki se šteje za potrebno za izvajanje dodeljene naloge javne službe, in izognitev temu, da bi se kot referenca za izračun zneska tega nadomestila upoštevali visoki stroški neučinkovitega podjetja.
60 Tožeča stranka v obravnavanem primeru sicer pojasnjuje, da je svojo primerjalno analizo stroškov oprla na povprečja in povprečna razmerja podjetij, ki niso le sodelovala v postopku javnega razpisa, določenem z zakonom Sapin, temveč so bile ob koncu tega postopka z njimi tudi sklenjene pogodbe, vendar ne navaja natančnih informacij v zvezi s podrobnimi pravili tega postopka in zgolj trdi, da je naveden postopek glede učinkov in cilja podoben postopku oddaje javnega naročila.
61 Natančneje, tožeča stranka trdi, da je imel postopek javnega razpisa, določen z zakonom Sapin, „dokazane pozitivne učinke na znižanje cen in stroškovno učinkovitost [prenosov javnih služb] v zadevnih sektorjih“. Vendar ne dokazuje natančno, kako je ta postopek, in zlasti kako so merila za izbor, uporabljena v tem okviru, omogočal raven konkurence, ki bi bila primerljiva z ravnijo, značilno za postopek javnega razpisa za oddajo javnega naročila. Poleg tega ne zagotavlja nobenega pojasnila v zvezi z zatrjevanim znižanjem cen in ne pojasnjuje, kako naj bi ji tako znižanje omogočilo, da se prepriča, da so podjetja, s katerimi so bile pogodbe sklenjene ob koncu postopka, določenega z zakonom Sapin, te pogodbe realizirala z najnižjimi stroški za skupnost.
62 K temu je treba dodati, da podatki, ki jih je upoštevala tožeča stranka, namreč zlasti podatki v zvezi s povprečnimi stroški na kilometer (priloga A 7 k tožbi), ne omogočajo, da bi se stroški v zvezi z naložbami, ki so edini upoštevni v okviru primerjave z zneskom, dodeljenim na podlagi prispevka C2, ločili od drugih stroškov, ki jih nosijo podjetja, izbrana za izvedbo primerjalne analize stroškov. Tožeča stranka poleg tega v zvezi s tem pojasnjuje, da pogodbe podjetij – ki svoje dejavnosti opravljajo zunaj ozemlja regije Île-de-France – ki jih je analizirala, „verjetno“ ne zajemajo vseh stroškov v zvezi z naložbami in natančneje v zvezi s pridobitvijo voznega parka.
63 V teh okoliščinah je Komisija v točki 220 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovila, da se primerjalna analiza stroškov, ki jo je opravila tožeča stranka, nanaša predvsem na spremenljivke izvajanja prevozov, kot je komercialna hitrost avtobusov ali število ur vožnje posameznega vozila, ki so sicer koristne za pogajanja o stroških poslovanja in za določitev prispevka C1 (ki se je prav tako dodelil v okviru pogodb CT 2 in katerega namen je bil ravno nadomestitev nastalih stroškov poslovanja), vendar ne omogočajo, da bi se prepričalo o tem, da bi stroški naložb, kriti s prispevkom C2, ustrezali stroškom povprečnega, dobro vodenega podjetja, ki je ustrezno opremljeno, v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).
64 Zato je treba ugotoviti, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne omogočajo ugotoviti, da bi bilo pri presoji sporne sheme pomoči, ki jo je Komisija v izpodbijanem sklepu opravila glede na četrto merilo iz sodbe Altmark, napačno uporabljeno pravo ali storjena napaka pri presoji.
65 Ker so merila, določena v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), kumulativna, je Komisiji zadostovalo, da za ugotovitev, da je bila s sporno shemo pomoči končnim upravičencem dodeljena gospodarska prednost in da je ta shema zato shema državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, dokaže, da le eno od teh meril ni bilo izpolnjeno.
66 Zato je treba zavrniti prvi tožbeni razlog in s tem zavrniti tudi to tožbo v celoti.
Stroški
67 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
68 Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru ni uspela, v skladu s predlogi Komisije poleg lastnih stroškov nosi tudi stroške Komisije.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Syndicat Transport Île de France (STIF-IDF) poleg svojih stroškov nosi stroške Evropske komisije.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2019.
Podpisi
Kazalo