Zadeva C‑51/17

OTP Bank Nyrt.
in
OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt.

proti

Teréz Ilyés
in
Emil Kiss

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Fővárosi Ítélőtábla)

„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji – Direktiva 93/13/EGS – Področje uporabe – Člen 1(2) – Obvezni zakoni in predpisi – Člen 3(1) – Pojem ‚pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično‘ – Pogoj, vključen v pogodbo po njeni sklenitvi in po posegu nacionalnega zakonodajalca – Člen 4(2) – Jasen in razumljiv jezik pogoja – Člen 6(1) – Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja s strani nacionalnega sodišča po uradni dolžnosti – Kreditna pogodba v tujih valutah, sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 20. septembra 2018

1.        Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Nepošten pogodbeni pogoj v smislu člena 3 – Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično – Pojem – Pogodbeni pogoj, spremenjen z nacionalno določbo, ki je bila sprejeta po sklenitvi pogodbe in s katero se nadomešča ničen pogodbeni pogoj – Vključitev

(Direktiva Sveta 93/13, člen 3(1))

2.        Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Področje uporabe – Izključitev pogodbenih pogojev, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih – pogodbeni pogoj o določitvi menjalnega tečaja, ki je bil vnesen po sklenitvi pogodbe in s katerim se nadomešča ničen pogodbeni pogoj – Neuporaba direktive – Pogodbeni pogoj v zvezi z valutnim tveganjem, ki ni zajet z določbami zakonov ali drugih predpisov – Uporaba direktive

(Direktiva Sveta 93/13, člen 1(2))

3.        Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Področje uporabe – Pogoji, ki opredeljujejo glavni predmet pogodbe ali se nanašajo na ceno ali plačilo in na izmenjane storitve ali blago – Pogoj, vključen v posojilno pogodbo, sklenjeno v tuji valuti, ki se nanaša na valutno tveganje – Vključitev – Pogoji – Obveznost zadostitve zahtevam razumljivosti in preglednosti – raven zahtevanih informacij – Obseg

(Direktiva Sveta 93/13, člen 4(2))

4.        Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Področje uporabe – Pogoji, ki opredeljujejo glavni predmet pogodbe ali se nanašajo na ceno ali plačilo in na izmenjane storitve ali blago – Pogoj, vključen v posojilno pogodbo, sklenjeno v tuji valuti, ki se nanaša na valutno tveganje – Vključitev – Pogoji – Obveznost zadostitve zahtevam razumljivosti in preglednosti – Čas, ki je upošteven za presojo izpolnitve te obveznosti – Sklenitev pogodbe – Vpliv poznejše razglasitve ničnosti nekaterih pogodbenih pogojev s strani nacionalnega zakonodajalca – Neobstoj

(Direktiva Sveta 93/13, člen 4(2))

5.        Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogoja iz pogodbe, ki mu je predložena v presojo – Obseg

(Direktiva Sveta 93/13, člena 6(1) in 7(1))

1.      Pojem „pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično“, iz člena 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da se nanaša med drugim na pogodbeni pogoj, ki je bil spremenjen z obvezno nacionalno zakonsko določbo, ki je bila sprejeta po sklenitvi potrošniške pogodbe in katere namen je nadomestiti nični pogoj iz navedene pogodbe.

V obravnavanem primeru je očitno, da se pogodbeni stranki o pogojih iz postopka v glavni stvari nista dogovorili posamično, ker jih je sprejel nacionalni zakonodajalec.

(Glej točki 48 in 49 ter točko 1 izreka.)

2.      Člen 1(2) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da na področje uporabe te direktive ne spadajo pogoji, ki temeljijo na obveznih določbah nacionalnega prava, vstavljenih po sklenitvi potrošniške kreditne pogodbe in namenjenih zamenjavi ničnega pogoja iz te pogodbe z naložitvijo menjalnega tečaja, ki ga določi madžarska narodna banka. V zvezi s tem je Sodišče že presodilo, da je treba člen 1(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da se ta direktiva ne uporablja za pogoje iz pogodbe med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki so opredeljeni z nacionalno zakonodajo (glej v tem smislu sklep z dne 7. decembra 2017, Woonhaven Antwerpen, C‑446/17, neobjavljen, EU:C:2017:954, točka 31).

Vendar pa pogoj v zvezi z valutnim tveganjem, kot je ta v postopku v glavni stvari, ni izključen iz navedenega področja uporabe na podlagi te določbe. Kot je bilo opozorjeno v točki 54 te sodbe, je namreč treba člen 1(2) Direktive 93/13 razlagati ozko. Tako dejstvo, da nekateri pogoji, ki temeljijo na zakonskih določbah, ne spadajo na področje uporabe te direktive, ne pomeni, da veljavnosti drugih pogojev iz te iste pogodbe, na katere se zakonske določbe ne nanašajo, nacionalno sodišče ne more presojati glede na navedeno direktivo.

Za pogodbene pogoje, ki urejajo vprašanje valutnega tveganja in ki niso zajeti s zakonskimi spremembami, je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da ti pogoji spadajo na področje uporabe člena 4(2) Direktive 93/13 in se oceni njihove nepoštenosti izognejo le, če pristojno nacionalno sodišče po posamičnem preizkusu vsakega meni, da jih je prodajalec ali ponudnik sestavil v jasnem in razumljivem jeziku (sodba z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi, C‑186/16, EU:C:2017:703, točka 43).

Poleg tega to, da so pogoji v zvezi z razponom menjalnega tečaja tudi izključeni iz področja uporabe Direktive 93/13 na podlagi njenega člena 1(2), ni ovira za to, da se zahteve, ki izhajajo iz člena 6(1) in člena 7(1) te direktive ter iz sodne prakse Sodišča, kot je navedena zlasti v točkah od 32 do 34 sodbe z dne 31. maja 2018, Sziber (C‑483/16, EU:C:2018:367), še naprej uporabljajo za vsa druga področja, ki jih pokriva ta direktiva, in zlasti za procesna pravila, ki omogočajo, da se spoštuje pravice, ki jih imajo posamezniki na podlagi navedene direktive.

(Glej točke 63, 66 in od 68 do 70 ter točko 2 izreka.)

3.      Člen 4(2) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, zavezuje finančne ustanove, da kreditojemalcem posredujejo zadostne informacije, da se jim omogoči, da sprejmejo poučene in preudarne odločitve. V zvezi s tem ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj v zvezi s tečajnim tveganjem razume tako formalno in slovnično pravilno kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo znižanja vrednosti nacionalne valute v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit obračunan, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

(Glej točko 78 in točko 3 izreka.)

4.      Člen 4 Direktive 93/13 treba razlagati tako, da zahteva, da je jasen in razumljiv pogodbeni pogoj treba preučiti s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so v trenutku sklenitve pogodbe obstajale v zvezi z njo, in prav tako na vse druge pogoje iz pogodbe, ne glede na okoliščino, da so bili nekateri od teh pogojev razglašeni za nepoštene ali so se šteli za nepoštene in jih je zato nacionalni zakonodajalec kasneje razglasil za nične.

Iz besedila člena 4(1) Direktive 93/13, izhaja, da je v položaju, v katerem se zadevni pogoj nanaša na opredelitev glavnega predmeta pogodbe, za presojo, ali je ta pogoj napisan v jasnem in razumljivem jeziku v smislu člena 4(2) te iste direktive, treba upoštevati med drugim vse pogoje, ki so bili v pogodbi navedeni v času njene sklenitve, ker se v tem trenutku potrošnik odloči, ali se želi pogodbeno zavezati s prodajalcem ali ponudnikom tako, da pristopi k pogojem, ki jih je ta predhodno sestavil.

(Glej točki 80 in 83 ter točko 4 izreka.)

5.      Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče namesto potrošnika kot tožeče stranke po uradni dolžnosti ugotoviti morebitno nepoštenost pogodbenega pogoja, ko ima na voljo za to potrebne pravne in dejanske elemente.

Ta obveznost, ki jo ima nacionalno sodišče, je veljala za nujno za zagotovitev učinkovitega varstva potrošnika, zlasti glede na nezanemarljivo tveganje, da ne pozna svojih pravic ali da ima težave pri njihovem izvajanju (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2018, Karel de Grote – Hogeschool Katholieke Hogeschool Antwerpen, C‑147/16, EU:C:2018:320, točka 31 in navedena sodna praksa).

(Glej točki 88 in 91 ter točko 5 izreka.)