SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi razširjeni senat)
z dne 15. septembra 2021(*)
„Okolje – Uredba (ES) št. 443/2009 – Izvedbena uredba (EU) št. 725/2011 – Izvedbeni sklep (EU) 2015/158 – Izvedbeni sklep (EU) 2019/583 – Emisije ogljikovega dioksida – Metodologija preskušanja – Osebna vozila“
V zadevi T‑359/19,
Daimler AG s sedežem v Stuttgartu (Nemčija), ki jo zastopajo N. Wimmer, C. Arhold in G. Ollinger, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata K. Talabér-Ritz in A. Becker, agentki,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2019/583 z dne 3. aprila 2019 o potrditvi ali spremembi začasnih izračunov povprečnih specifičnih emisij CO2 in ciljev specifičnih emisij za proizvajalce osebnih avtomobilov za koledarsko leto 2017 ter za nekatere proizvajalce iz združenja Volkswagen za koledarska leta 2014, 2015 in 2016 v skladu z Uredbo (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2019, L 100, str. 66) v delu, v katerem za tožečo stranko izključuje povprečne specifične emisije CO2 in zmanjšanja emisij CO2, dosežena z ekološkimi inovacijami,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, V. Tomljenović, sodnica, F. Schalin (poročevalec), sodnik, P. Škvařilová-Pelzl, sodnica, in I. Nõmm, sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 1. februarja 2021
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 V okviru cilja, ki ga je določila Evropska unija, da se zmanjšajo emisije ogljikovega dioksida (CO2) iz lahkih vozil ob zagotavljanju nemotenega delovanja notranjega trga, sta Evropski parlament in Svet Evropske unije sprejela Uredbo (ES) št. 443/2009 z dne 23. aprila 2009 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL 2009, L 140, str. 1).
2 Za dosego tega cilja člen 4 Uredbe št. 443/2009 določa, da za koledarsko leto, ki se začne 1. januarja 2012, in za vsako naslednje koledarsko leto vsak proizvajalec osebnih vozil zagotovi, da njegove povprečne specifične emisije CO2 ne presežejo cilja specifičnih emisij, ki je zanj določen v skladu s Prilogo I, ali, če se proizvajalcu odobri odstopanje na podlagi člena 11, v skladu z navedenim odstopanjem.
3 Določitev cilja specifičnih emisij proizvajalca se določi v skladu s členom 4 Uredbe št. 443/2009 v povezavi s Prilogo I k navedeni uredbi. Poleg tega države članice za določitev povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca opredelijo podatke iz člena 8 Uredbe št. 443/2009 v povezavi s Prilogo II k navedeni uredbi, zlasti emisije CO2 za vsa nova osebna vozila, registrirana na njihovem ozemlju v prejšnjem letu, kot so določene v okviru homologacije vozil in opredeljene v certifikatu o skladnosti, določenem v členu 18 Direktive 2007/46/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva) (UL 2007, L 263, str. 1).
4 Evropska komisija te podatke objavi v javnem registru. V skladu s členom 8(4) Uredbe št. 443/2009 Komisija tudi vsako leto najpozneje do 30. junija pripravi začasni izračun povprečnih specifičnih emisij CO2, cilja specifičnih emisij in razlike med tema vrednostma za vsakega proizvajalca v prejšnjem koledarskem letu, ter te podatke posreduje navedenim proizvajalcem.
5 Po izteku trimesečnega roka od tega obvestila, v katerem lahko proizvajalci obvestijo Komisijo o vseh morebitnih napakah, Komisija v skladu s členom 8(5) Uredbe št. 443/2009 do 31. oktobra vsakega leta potrdi ali spremeni začasno izračunane podatke. Končne podatke objavi v obliki seznama iz člena 10 navedene uredbe, v katerem so za vsakega proizvajalca navedeni cilj, določen za prejšnje koledarsko leto, povprečne specifične emisije CO2 v prejšnjem letu in razlika med tema vrednostma.
6 Če povprečne specifične emisije CO2 proizvajalca presegajo njegov cilj, določen za isto koledarsko leto, Komisija naloži plačilo premije za presežne emisije, ki je določena v členu 9 Uredbe št. 443/2009. Pri odmeri te premije se Komisija opira na podatke, pripravljene v skladu s členom 8(5) navedene uredbe.
7 Cilj Uredbe št. 443/2009 ni le varstvo okolja in zmanjšanje emisij CO2 novih osebnih vozil, ampak tudi pravilno delovanje notranjega trga in zlasti spodbujanje naložb v nove tehnologije. Zato Uredba, da bi spodbujala dolgoročno konkurenčnost evropske avtomobilske industrije, „dejavno spodbuja ekološko inovativnost in upošteva prihodnji tehnološki razvoj“ (glej uvodno izjavo 13 Uredbe št. 443/2009).
8 Zato člen 12 Uredbe št. 443/2009, ki se nanaša na ekološke inovacije, določa, da se zmanjšanja emisij CO2, dosežena z uporabo inovativnih tehnologij, pod določenimi pogoji upoštevajo. V ta namen se ta zmanjšanja odštejejo od specifičnih emisij CO2 vozil, v katerih se uporabljajo te tehnologije, pri izračunu povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca.
9 Komisija je 25. julija 2011 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) št. 725/2011 o uvedbi postopka za odobritev in certificiranje inovativnih tehnologij za zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil v skladu z Uredbo št. 443/2009 (UL 2011, L 194, str. 19).
10 Za upravičenost do zmanjšanja emisij CO2, ki temelji na inovativni tehnologiji, pri določanju povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca, lahko zadnjenavedeni pri Komisiji zaprosi za potrditev inovativne tehnologije kot ekološke inovacije. V ta namen mora vložiti prošnjo za odobritev inovativne tehnologije kot ekološke inovacije, ki vsebuje elemente, naštete v členu 4 Izvedbene uredbe št. 725/2011. Prošnja mora v skladu s členom 4(2)(e) Izvedbene uredbe št. 725/2011 vsebovati metodologijo preskušanja, ki se uporabi za prikaz zmanjšanja emisij CO2 zaradi inovativne tehnologije, ali, če je Komisija takšno metodologijo že odobrila, sklic na odobreno metodologijo. Ta metodologija preskušanja mora v skladu s členom 6(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011 zagotavljati rezultate, ki so preverljivi, ponovljivi in primerljivi, ter omogočiti, da se realno in z visoko stopnjo statistične pomembnosti dokažejo pozitivni učinki inovativne tehnologije na emisije CO2, prav tako pa mora po potrebi upoštevati medsebojno vplivanje z drugimi ekološkimi inovacijami. Komisija v skladu s členom 6(2) Izvedbene uredbe št. 725/2011 objavi smernice za pripravo metodologij preskušanja za različne potencialne inovativne tehnologije, ki izpolnjujejo merila iz odstavka 1 tega člena.
11 Komisija je tako objavila dokument z naslovom „Tehnične smernice za pripravo vlog za odobritev inovativnih tehnologij v skladu z Uredbo št. 443/2009“ (v nadaljevanju: tehnične smernice). V točki 4 navedenih smernic, naslovljeni „Preskusna metodologija“, je določeno, da mora prošnja za odobritev ekoloških inovacij vsebovati metodologijo preskušanja, ki daje natančne in preverljive rezultate. Tako iz te točke izhaja, da lahko vlagatelj prošnje izbira med dvema različnima pristopoma, in sicer med celovitim pristopom ali poenostavljenim pristopom. V skladu s celovitim pristopom mora vlagatelj razviti metodologijo preskušanja in po potrebi navedeno metodo opreti na podatke in material. Navedeno dokumentacijo je načeloma treba predložiti skupaj s prošnjo za odobritev in jo mora oceniti pooblaščen in neodvisen organ, da izda poročilo o preverjanju. Poenostavljeni pristop pomeni, da lahko vlagatelj prošnje uporabi vnaprej določene funkcije in povprečne podatke, določene v tehničnih smernicah.
12 Komisija nato oceni prošnjo v skladu s členom 10 Izvedbene uredbe št. 725/2011 in po potrebi sprejme sklep o odobritvi inovativne tehnologije kot ekološke inovacije. V tem sklepu so navedene informacije, ki se zahtevajo za certificiranje zmanjšanj emisij CO2 v skladu s členom 11 Izvedbene uredbe št. 725/2011, ob upoštevanju uporabe izjem od pravice javnosti do dostopa do dokumentov, določenih v Uredbi (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2001, zvezek 145, str. 43).
13 Proizvajalec vozil, ki želi za dosego svojega cilja specifičnih emisij izkoristiti zmanjšanje svojih povprečnih specifičnih emisij CO2 zaradi zmanjšanj emisij CO2, ki so posledica ekološke inovacije v smislu člena 12 Uredbe št. 443/2009, lahko nato ob sklicevanju na sklep Komisije o odobritvi konkretne ekološke inovacije zaprosi nacionalni organ, pristojen za homologacijo, ki je določen v Direktivi 2007/46, za certifikacijo zmanjšanj emisij CO2, doseženih z uporabo te ekološke inovacije v vozilih, v skladu s členom 11(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011. Zmanjšanja emisij CO2, certificirana za tipe vozil, se navedejo v dokumentaciji o homologaciji, ki jo predloži nacionalni organ, pristojen za homologacijo, in v potrdilu o skladnosti zadevnih vozil, ki ga izda proizvajalec.
14 Glede certificiranja zmanjšanj emisij CO2, ki ga opravijo nacionalni organi, pristojni za homologacijo, in upoštevanja certificiranih zmanjšanj emisij CO2 za določitev povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca, Izvedbena uredba št. 725/2011 v členu 12 določa pregled certifikatov, ki ga Komisija opravi občasno. Podrobna pravila tega občasnega pregleda in morebitne posledice tega pregleda so opredeljeni v odstavkih od 1 do 3 tega člena.
Dejansko stanje
15 Družba Robert Bosch GmbH je 2. decembra 2013 in 6. maja 2014 vložila dve vlogi za odobritev dveh tipov visoko učinkovitih alternatorjev kot ekoloških inovacij. Prva vloga, ki se obravnava v tej zadevi, se je nanašala na visoko učinkovite alternatorje z diodami z visokim izkoristkom (v nadaljevanju: alternatorji HED). V zvezi z navedeno vlogo je družba Robert Bosch vložila zahtevek za odobritev več modelov alternatorjev HED z oznakami PL 3Q-130 HED, PL 3Q-150 HED, EL 6–140 HED, EL 7–150 HED, EL 7–150 Plus HED, EL 7–175 HED, EL 8 Q-180 HED in EL 8Q-190 HED kot ekoloških inovacij. Družba Robert Bosch je pri vložitvi vloge upoštevala poenostavljeni pristop, določen v tehničnih smernicah. Med drugim je predložila protokol o ukrepih testnih meritev za vsak model alternatorjev. V teh merilnih protokolih je dala informacije o metodologiji preskušanja alternatorjev. Za nekatere alternatorje je bilo navedeno, da so bili „pripravljeni“ (EL 7-175 Plus HED in EL 8Q-190 HED), da je bilo za 25 % manj masti (PL 3Q-130 HED in PL 3Q-150 HED), da so bili optimizirani (EL 7-150 HED) ali pa da so bile dodane prirobnice (EL 8Q-190 HED). Namen priprave, ki je lahko v zmanjšanju masti ležajev alternatorjev, v zamenjavi tesnilnega obroča ležajev z zaščitno ploščico ali v dodajanju prirobnic, katerih namen je čim hitrejše odstranjevanje odvečne masti, je skrajšanje obdobja utekanja vozila. Generični izraz za različne metode priprave, vključno z utekanjem, je prekondicioniranje.
16 V skladu s členom 4(2)(g) in členom 7 Izvedbene uredbe št. 725/2011 je prošnja, ki jo je vložila družba Robert Bosch, vsebovala poročilo o preverjanju, ki ga je 14. novembra 2013 (v nadaljevanju: poročilo o preverjanju) izdal pooblaščen in neodvisen organ, in sicer TÜV Süd Industrie Service GmbH (v nadaljevanju: TÜV Süd). TÜV Süd je v skladu s členom 7(2)(c) Izvedbene uredbe št. 725/2011 preveril metodologijo preskušanja, ki jo je uporabila družba Robert Bosch. Nato je v poročilu o preverjanju potrdil, da je navedena metodologija preskušanja primerna za certificiranje zmanjšanj emisij CO2, doseženih z ekološko inovacijo. Preverjena metodologija preskušanja je bila opisana v zahtevah glede merjenja učinkovitosti s strani Verband der Automobilindustrie (zveza avtomobilske industrije, Nemčija, v nadaljevanju: VDA) št. 0124 90A 0 GB, izdaja z dne 2. novembra 2010. Točka 6.1.1 navedenih zahtev za meritve se glasi:
„6.1.1 Utekanje ležajev/,pripravljeni ležaji‘
Za merjenje učinkovitosti alternatorja s sprejemljivo stopnjo natančnosti je treba nove ležaje predhodno uteči.
Tako sta predpisana enourno utekanje s hitrostjo n = 10.000 obratov/minuto in največja obremenitev z napetostjo generatorja U = 13,5V. To utekanje je mogoče nadomestiti tudi z meritvijo dolge krivulje polne obremenitve (na primer toplota ‚RB-warm‘ z najmanj štirimi urami delovanja alternatorja z različnimi hitrostmi rotacije).
Uporaba zgoraj opisanega utekanja (1 ura največje obremenitve s hitrostjo n = 10.000 obratov/minuto ali dolga krivulja polne obremenitve) je le minimalna zahteva. Po tem utekanju so razlike v trenju ležajev vedno tako velike, da ni mogoče natančno izmeriti stopnje učinkovitosti.
Da bi zmanjšali razlike zaradi trenja ležajev in da bi bilo mogoče natančno merjenje učinkovitosti, je treba pri snovanju uporabiti ,pripravljene ležaje‘. Uporaba ‚pripravljenih ležajev‘ je priporočena tudi za merjenje v tovarni (nadzor kazalnika kakovosti).
Za ,pripravljene ležaje‘ se štejejo ležaji, ki imajo stran A in stran B brez tesnila in z deležem masti, zmanjšanim za približno 20 % v primerjavi z novimi ležaji. Pripravljeni ležaji omogočajo simulacijo dobro utečenih ležajev.“
17 Poleg tega je TÜV Süd v skladu s poročilom o preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložila družba Robert Bosch, preveril, ali zmanjšanja emisij CO2, dosežena z inovativno tehnologijo, presegajo prag 1 g CO2/km iz člena 9(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011.
18 Komisija je 30. januarja 2015 ta dva tipa alternatorjev odobrila, tako da je sprejela Izvedbeni sklep (EU) 2015/158 o odobritvi dveh visoko učinkovitih alternatorjev Robert Bosch GmbH kot inovativnih tehnologij za zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil v skladu z Uredbo št. 443/2009 (UL 2015, L 26, str. 31).
19 Tožeča stranka, družba Daimler AG, je nemški proizvajalec avtomobilov, ki nekatera osebna vozila opremlja z visoko učinkovitimi alternatorji družbe Robert Bosch.
20 Tožeča stranka namreč od leta 2015 in leta 2016 nekatera svoja vozila opremlja z modeloma alternatorjev HED Bosch EL 7–150 Plus HED in Bosch EL 7–175 Plus HED (v nadaljevanju: zadevna alternatorja).
21 Tožeča stranka je v skladu s členom 11 Izvedbene uredbe št. 725/2011, ki se nanaša na certificiranje zmanjšanj emisij CO2, doseženih z ekološkimi inovacijami, zahtevala in od Kraftfahrt-Bundesamt (zvezni urad za promet motornih vozil, Nemčija, v nadaljevanju: KBA) pridobila certifikat za zmanjšanja emisij CO2, dosežena z uporabo zadevnih alternatorjev v nekaterih njenih vozilih.
22 Komisija je v Izvedbenem sklepu (EU) 2018/144 z dne 19. januarja 2018 o potrditvi ali spremembi začasnih izračunov povprečnih specifičnih emisij CO2 in ciljev specifičnih emisij za proizvajalce osebnih avtomobilov za koledarsko leto 2016 v skladu z Uredbo (ES) št. 443/2009 (UL 2018, L 25, str. 64) upoštevala zmanjšanja emisij CO2, dosežena z zadevnima alternatorjema.
23 Komisija je leta 2017 na podlagi člena 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011, ki se nanaša na pregled certifikatov, opravila občasen pregled certifikatov za zmanjšanja emisij CO2 tožeče stranke, ki so bila dosežena z zadevnima alternatorjema.
24 Komisija je ugotovila, da so bila certificirana zmanjšanja emisij CO2, ki jih je potrdil KBA, veliko večja od zmanjšanj emisij CO2, ki jih je bilo mogoče dokazati z uporabo metodologije preskušanja, ki je bila po njenem mnenju določena v členu 1(3) Izvedbenega sklepa 2015/158 v povezavi s prilogo k njenemu Izvedbenemu sklepu 2013/341/EU z dne 27. junija 2013 o odobritvi alternatorja Valeo Efficient Generation Alternator kot inovativne tehnologije za zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil v skladu z Uredbo št. 443/2009 (UL 2013, L 179, str. 98).
25 Komisija je z dopisom z dne 7. marca 2018 tožečo stranko obvestila o ugotovljenih odstopanjih in ji določila rok 60 dni, da dokaže, da so bila certificirana zmanjšanja emisij CO2 pravilna.
26 Med 16. marcem in 24. julijem 2018 je prišlo do več izmenjav v zvezi z ugotovitvami Komisije med Komisijo, tožečo stranko in proizvajalcem zadevnih alternatorjev, in sicer je to zdaj – po spremembi imena družbe in nato po tem, ko je družba Robert Bosch prodala dejavnost zaganjalnikov in alternatorjev – SEG Automotive GmbH.
27 Komisija je z dopisom z dne 22. oktobra 2018, naslovljenim „Obvestilo o preklicu zmanjšanj emisij CO2, doseženih z ekološkimi inovacijami v vozilih družbe Daimler AG, opremljenih z visoko učinkovitima alternatorjema Bosch HED EL 7–150 in 175 plus“, v bistvu obvestila tožečo stranko, da je po izmenjavi dopisov z njo in proizvajalcem alternatorjev sklenila, da so bile razlike, ugotovljene glede ravni zmanjšanja emisij CO2, posledica različnih uporabljenih metodologij preskušanja. Zato je Komisija tožečo stranko obvestila, da se certificiranih zmanjšanj emisij CO2 glede na Izvedbeni sklep 2015/158 lahko ne upošteva za izračun njenih povprečnih specifičnih emisij CO2 za leto 2017. Nazadnje, Komisija je tožečo stranko pozvala, naj preveri seznam zadevnih vozil in naj jo v roku enega meseca od prejema navedenega dopisa obvesti o vsaki napaki ali opustitvi.
28 Tožeča stranka je z dopisom z dne 22. novembra 2018 potrdila seznam zadevnih vozil in izpodbijala ugotovitve Komisije iz dopisa z dne 22. oktobra 2018.
29 Tožeča stranka je 21. decembra 2018 zoper dopis z dne 22. oktobra 2018 vložila ničnostno tožbo, vpisano pod številko T‑751/18.
30 Komisija je z dopisom z dne 7. februarja 2019 odgovorila na pripombe tožeče stranke iz dopisa z dne 22. novembra 2018.
31 Komisija je 3. aprila 2019 sprejela Izvedbeni sklep (EU) 2019/583 o potrditvi ali spremembi začasnih izračunov povprečnih specifičnih emisij CO2 in ciljev specifičnih emisij za proizvajalce osebnih avtomobilov za koledarsko leto 2017 ter za nekatere proizvajalce iz združenja Volkswagen za koledarska leta 2014, 2015 in 2016 v skladu z Uredbo št. 443/2009 (UL 2019, L 100, str. 66, v nadaljevanju: izpodbijani sklep). V uvodni izjavi 13 navedenega sklepa je navedeno, da se certificirana zmanjšanja emisij CO2, dosežena z dvema učinkovitima alternatorjema, ne bi smela upoštevati pri izračunu povprečnih specifičnih emisij tožeče stranke.
32 Splošno sodišče je s sklepom z dne 22. januarja 2020, Daimler/Komisija (T‑751/18, EU:T:2020:5), ničnostno tožbo zoper dopis z dne 22. oktobra 2018 zavrglo kot nedopustno, med drugim zato, ker navedeni dopis ni izpodbojni akt.
Postopek in predlogi strank
33 Tožeča stranka je 14. junija 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
34 Odgovor na tožbo, replika in duplika so bili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženi 2. septembra, 16. oktobra oziroma 28. novembra 2019.
35 Splošno sodišče je na predlog drugega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da to zadevo predodeli razširjenemu senatu.
36 Splošno sodišče (drugi razširjeni senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika pozvalo stranki, naj pred obravnavo pisno odgovorita na vrsto vprašanj.
37 Stranki postopka sta ti zahtevi izpolnili v predpisanem roku.
38 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem so glede nje v členu 1(1) v povezavi s Prilogo I, razpredelnici 1 in 2, stolpca D in I, navedeni povprečne specifične emisije CO2 in zmanjšanja emisij CO2, dosežena z ekološkimi inovacijami;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
39 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
40 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 12(1), drugi pododstavek, Izvedbene uredbe št. 725/2011 v povezavi s členom 1(3) Izvedbenega sklepa 2015/158 zaradi uporabe napačnega faktorja Willans; drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 12(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011 v povezavi s členom 1(3) Izvedbenega sklepa 2015/158 in členom 6(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011 zaradi neobstoja specifičnega prekondicioniranja med občasnim preverjanjem; tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 12(2) Izvedbene uredbe št. 725/2011 zaradi neupoštevanja certificiranih zmanjšanj emisij CO2 za koledarsko leto 2017; četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do izjave, peti tožbeni razlog pa na kršitev obveznosti obrazložitve.
41 Tožeča stranka je na obravnavi umaknila prvi tožbeni razlog, kar je bilo zabeleženo v zapisniku o obravnavi. Iz tega sledi, da navedenega tožbenega razloga ni več treba preizkusiti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 12(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011 v povezavi s členom 1(3) Izvedbenega sklepa 2015/158 in členom 6(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011 zaradi neobstoja specifičnega prekondicioniranja med občasnim preverjanjem
42 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da Izvedbeni sklep 2015/158 določa specifično prekondicioniranje.
43 Natančneje, tožeča stranka iz besedila Izvedbenega sklepa 2015/158 sklepa, da ta določa prekondicioniranje. Zato naj bi bilo treba šteti, da je Komisija vedela, da je družba Robert Bosch preskuse, na katerih je temeljila prošnja za odobritev njene ekološke inovacije, opravila z alternatorjema s specifičnim prekondicioniranjem. Iz spisa, ki ji ga je predložila družba Robert Bosch, naj bi namreč izhajalo, da sta bila zadevna alternatorja prekondicionirana.
44 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da splošne zakonske zahteve, ki se uporabljajo za metodologijo preskušanja, nalagajo specifično prekondicioniranje.
45 Cilj Uredbe št. 443/2009 naj bi bil spodbujanje razvoja in uporabe zmogljivih ekoloških inovacij v realnih pogojih. To naj bi zahtevalo prekondicioniranje alternatorjev, kar ustreza približno 250 uram utekanja. Komisija naj bi tako morala uporabiti metodologijo preskušanja s prekondicioniranjem. Če bi bil alternator testiran brez prekondicioniranja, kot je to storila Komisija, bi rezultati pomenili le približno 1 % običajne življenjske dobe alternatorja. Po mnenju tožeče stranke so poleg tega rezultati preskusov v tem obdobju na splošno nenatančni in variabilni.
46 Ta pristop naj bi bil tudi skladen s tem, kar je določeno v preskusnem postopku, ki ga ureja Uredba (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil (UL 2007, L 171, str. 1), in sicer gre za novi evropski vozni cikel ali globalno usklajeni preskusni postopek za lahka vozila (wordwide harmonized light vehicles test procedure), ki se uporablja kot skupna referenca za izmero zmanjšanj emisij CO2, doseženih z uporabo ekoloških inovacij.
47 Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da je specifično prekondicioniranje visoko učinkovitih alternatorjev, ki so odobreni kot ekološke inovacije, v skladu z navodili proizvajalca obvezen sestavni del metodologije preskušanja, ki jo je treba uporabiti za te ekološke inovacije, da bi se zagotovila njihova skladnost z merili preverljivosti, ponovljivosti in primerljivosti rezultatov te metodologije preskušanja.
48 Komisija trditve tožeče stranke izpodbija in v bistvu trdi, da niti Izvedbeni sklep 2013/341 niti Izvedbeni sklep 2015/158 izrecno ne določata, da je prekondicioniranje del predpisane metodologije preskušanja.
49 Prvič, Komisija trdi, da je Izvedbeni sklep 2015/158 splošni pravni akt, ki ga je treba razlagati v skladu z objektivnimi merili. Meni, da tudi če bi bilo dokumente, ki se nanašajo na zgodovino sprejetja tega sklepa, mogoče uporabiti kot referenco za njegovo razlago, bi lahko šlo le za informacije, ki so na splošno dostopne – na primer skrajšani opisi prošenj za odobritev ekoloških inovacij, ki so bile objavljene na njenem spletnem mestu.
50 Poleg tega, da naj morebitna seznanjenost ali namen Komisije v zvezi s specifičnim prekondicioniranjem, ki ga je izvedel vlagatelj prošnje, za razlago Izvedbenega sklepa 2015/158 ne bi bilo upoštevno, Komisija navaja, da ni vedela, da je metodologija preskušanja, ki jo je uporabila družba Robert Bosch, vključevala prekondicioniranje zadevnih alternatorjev. Zgolj sklicevanje v poročilu o preverjanju na zahteve glede merjenja z dne 2. novembra 2010 naj ne bi zadostovalo. V vsakem primeru naj iz točke 6.1.1 teh zahtev ne bi bilo mogoče razbrati nobene natančne informacije o naravi in posebnih oblikah ali trajanju prekondicioniranja, ki je potrebno na podlagi teh zahtev.
51 Iz tega naj bi sledilo, da čeprav so bile zahteve glede merjenja ali druge podrobnosti opravljenih preskusov dodane k prošnji za odobritev zadevnih alternatorjev kot ekoloških inovacij in čeprav bi Komisija iz tega lahko sklepala na podatek, da je vlagatelj prošnje izvedel posebno prekondicioniranje, da bi se izmerila zmanjšanja emisij CO2, ki bi bila mogoča z uporabo inovativne tehnologije, uporabljene pri visoko učinkovitih alternatorjih, naj iz tega ne bi izhajalo, da je Komisija v Izvedbenem sklepu 2015/158 (posredno) odobrila prekondicioniranje ali da je ta konkretna vrsta prekondicioniranja del metodologije preskušanja, določene v prilogi k temu sklepu.
52 Komisija opozarja, da je prošnja za odobritev ekološke inovacije, na katero se nanaša obravnavana zadeva, temeljila le na poenostavljenem pristopu iz tehničnih smernic. Ta poenostavljeni pristop naj bi temeljil izključno na poglavju 5 navedenih smernic. Po mnenju Komisije je treba vsako odstopanje od tam navedenih navedb utemeljiti.
53 Na drugem mestu, Komisija trdi, da splošne zakonske zahteve, na katere se sklicuje tožeča stranka, v zvezi z opredelitvijo metodologije preskušanja za ekološke inovacije, niso razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da sta Izvedbeni sklep 2013/341 ali Izvedbeni sklep 2015/158 nezakonita ali da bi bilo treba ta izvedbena sklepa razlagati tako, da metodologija preskušanja, ki jo določata, vključuje posebno prekondicioniranje, ki ga želi tožeča stranka.
54 Na tretjem mestu, Komisija v bistvu trdi, da če bi se trajanje in narava prekondicioniranja ekološke inovacije, ki ni urejeno z zadevnim pravnim aktom, morala ujemati z navodili zadevnega proizvajalca, ne bi bila zagotovljena primerljivost tako določene metodologije preskušanja, kar je v nasprotju s členom 12(1) Uredbe št. 443/2009 oziroma členom 6 Izvedbene uredbe št. 725/2011. Meni, da je v skladu s to razlago verjetno, da vsak proizvajalec določi posebno prekondicioniranje, ki določa merjenje zmanjšanj emisij CO2, ki so bila dosežena z uporabo zadevne ekološke inovacije, na višku njenega delovanja.
55 Komisija dodaja, da z vidika pravne varnosti in enakega obravnavanja posebnega prekondicioniranja, ki ni izrecno določeno kot del metodologije preskušanja, ki je bila uporabljena, ni mogoče dovoliti. Zanjo so pogoji metodologije preskušanja, ki vplivajo na rezultat testa, veljavni le, če so izrecno navedeni v zadevnem pravnem aktu. Komisija meni, da se ne sme uporabiti nereguliranih pogojev in da pravne praznine ni mogoče zapolniti z navodili proizvajalca.
56 Opozoriti je treba, da člen 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 določa, da Komisija zagotovi, da se certifikati in zmanjšanja emisij CO2, opredeljena za posamezna vozila, občasno preverjajo. Če Komisija ugotovi, da obstaja razlika med certificiranimi zmanjšanji CO2 in zmanjšanji, ki jih je preverila z ustrezno metodologijo ali metodologijami preskušanja, o svojih ugotovitvah obvesti proizvajalca. Proizvajalec lahko v 60 dneh po prejemu obvestila Komisiji predloži dokazila, da so certificirana zmanjšanja emisij CO2 točna. Komisija se lahko odloči, da certificiranih zmanjšanj emisij CO2 ne upošteva pri izračunu povprečnih specifičnih emisij proizvajalca v naslednjem koledarskem letu, če dokazila iz odstavka 1 niso predložena v navedenem roku ali če meni, da predložena dokazila niso zadovoljiva.
57 Prav tako je treba opozoriti, da člen 6(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011 določa, da se „[z] metodologijo preskušanja iz člena 4(2)(e) […] zagotovijo rezultati, ki so preverljivi, ponovljivi in primerljivi. Z njo se morajo realno prikazati koristi inovativne tehnologije v zvezi z emisijami CO2 s pomembnimi statističnimi značilnostmi in, kadar je to pomembno, upošteva medsebojno vplivanje z drugimi ekološkimi inovacijami“.
58 V obravnavanem primeru odstopanja, ki jih je ugotovila Komisija, temeljijo na dejstvu, da so bila zmanjšanja emisij CO2, ki so bila mogoča zaradi uporabe zadevnih alternatorjev, določena glede na posebno prekondicioniranje za namen certificiranja s strani KBA, vendar brez kakršnega koli prekondicioniranja za občasno preverjanje, ki ga opravi Komisija. Poleg tega je treba ugotoviti, da izvedbena sklepa 2013/341 in 2015/158 ne vsebujeta nobene določbe glede vprašanja, ali je bilo za zadevna alternatorja opravljeno prekondicioniranje.
59 Ugotoviti pa je treba, da je tožeča stranka v skladu s členom 12(1), tretji pododstavek, Izvedbene uredbe št. 725/2011 Komisiji predložila dokaze o točnosti certificiranih zmanjšanj emisij CO2 glede na metodologijo preskušanja, ki jo zagovarja in v skladu s katero je bilo za zadevna alternatorja opravljeno posebno prekondicioniranje.
60 Na podlagi elementov iz spisa v obravnavani zadevi je mogoče ugotoviti tudi, da je družba Robert Bosch za odobritev zadevnih alternatorjev kot ekoloških inovacij uporabila metodologijo preskušanja s posebnim prekondicioniranjem. Zastopniki družbe SEG Automotive so namreč navedli, da je pravna predhodnica navedene družbe, družba Robert Bosch, rezultate, ki so navedeni v predloženih dokumentih, dosegla na podlagi preskusov, v katerih so bili ležaji alternatorjev opremljeni s prirobnicami in so bili poleg tega razmaščeni. Prav tako je iz izmenjav dopisov med zastopniki tožeče stranke, Komisijo in družbo SEG Automotive razvidno, da so zastopniki te družbe navedli, da je bilo opravljeno posebno prekondicioniranje. Iz spisa je prav tako mogoče ugotoviti, da je Komisija preglede za odobritev zadevnih alternatorjev kot ekoloških inovacij opravila na podlagi poročila o preverjanju. V navedenem poročilu je na strani 5 navedeno, da je družba Robert Bosch rezultate preskusov določila na podlagi zahtev glede merjenja učinkovitosti VDA št. 0124 90A 0 GB, izdaja z dne 2. novembra 2010. V teh zahtevah je izrecno navedeno, da rezultati preskusov ne bodo zanesljivi brez prekondicioniranja.
61 Poleg tega je treba ugotoviti, da je v protokolih preskusnih ukrepov iz dokumentacije v zvezi z Izvedbenim sklepom 2015/158 navedeno, da je bil eden od modelov zadevnih alternatorjev, in sicer model EL 7–175 Plus HED, predmet posebnega prekondicioniranja. Navedba „s pripravljenimi ležaji“ je namreč vsebovana v meritvenem protokolu 10s01855T 5 z dne 13. oktobra 2010 in v meritvenem protokolu 10s01855 z dne 13. oktobra 2010. Na podlagi teh protokolov testnih meritev je poleg tega mogoče ugotoviti, da je bilo za pet drugih modelov alternatorjev, ki so predmet Izvedbenega sklepa 2015/158, vendar se obravnavana zadeva nanje ne nanaša, opravljeno prekondicioniranje (glej točko 15 zgoraj).
62 Poleg tega je treba ugotoviti, da je tožeča stranka na obravnavi pojasnila, Komisija pa ji glede tega ni nasprotovala, da je prekondicioniranje običajna praksa v industriji. Komisija je sama pojasnila, da se je po sklepu z dne 22. januarja 2020, Daimler/Komisija (T‑751/18, EU:T:2020:5), nanjo obrnilo okoli deset proizvajalcev alternatorjev, ki so opravljali različne vrste prekondicioniranja in so želeli vedeti, kakšno je bilo njeno stališče v zvezi s tem.
63 Vendar se lahko, kot to potrjujeta stranki, metoda prekondicioniranja bistveno razlikuje glede na tehnične značilnosti vsakega alternatorja (število ur utekanja, razmaščevanje, prirobnice itd.), ne glede na to, ali gre za alternatorje istega proizvajalca ali različnih proizvajalcev.
64 V obravnavanem primeru Komisija trdi le, da metodologija preskušanja, ki jo zagovarja tožeča stranka, ni bila dovoljena. Komisija namreč v dopisu z dne 22. oktobra 2018 navaja le, da tožeča stranka ni uporabila „uradne“ metodologije preskušanja, ki jo določata izvedbena sklepa 2013/341 in 2015/158, v izpodbijanem sklepu pa, da prekondicioniranje z navedenima sklepoma ni bilo niti določeno niti dovoljeno.
65 V zvezi s tem je treba spomniti, da je metodologija preskušanja s prekondicioniranjem, kot je to navedeno v točki 62 zgoraj, običajna praksa v industriji alternatorjev in pomeni standard v sosednjih zakonodajah, kot je Uredba št. 715/2007, ki določa metodologije preskušanja, v katerih so ponovljeni dejanski pogoji ravnanja.
66 Poleg tega je treba poudariti, da iz točke 6.1.1 zahtev glede merjenja VDA št. 0124 90A 0 GB, izdaja z dne 2. novembra 2010, izhaja, da je treba za zmanjšanje variacij zaradi trenja ležajev in za natančno izmero učinkovitosti pri zasnovi nujno uporabiti „pripravljene ležaje“. Uporaba „pripravljenih ležajev“ je priporočena tudi za merjenje v tovarni (glej točko 16 zgoraj).
67 Poleg tega je metodologijo preskušanja, ki jo zagovarja tožeča stranka, nadziral TÜV Süd, ki je kot neodvisni in priglašeni organ na podlagi člena 7(2)(c) Izvedbene uredbe št. 725/2011 preveril in potrdil, da je metodologija preskušanja družbe Robert Bosch primerna za certificiranje zmanjšanj emisij CO2, doseženih z zadevnima alternatorjema, in da izpolnjuje minimalne zahteve iz člena 6(1) te uredbe.
68 Iz tega sledi, da je metodo, ki jo zagovarja tožeča stranka, treba šteti za upoštevno in prilagojeno potrebam zadevne presoje. Iz ničesar v spisu namreč ni mogoče sklepati, da bi navedena metodologija preskušanja zagotovila rezultate, ki ne bi bili preverljivi, ponovljivi in primerljivi v smislu člena 6(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011. Nasprotno, ko je Komisija obvestila tožečo stranko o svojih pomislekih glede certificiranih zmanjšanj emisij CO2, je ta v skladu s členom 12(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011 predložila podatke, ki dokazujejo točnost teh zmanjšanj. Iz spisa dejansko izhaja, da je družba SEG Automotive na podlagi vprašanj Komisije opravila nove meritve zadevnih alternatorjih, ki so pokazale, da je bila učinkovitost (razmerje med proizvedeno električno močjo in vhodno mehansko močjo) teh alternatorjev na pričakovani ravni in da dobljena vrednost ustreza vrednostim učinkovitosti, ki jih je TÜV Süd potrdil v poročilu o preverjanju. Družba SEG Automotive je sklepala, da so razlike med preskusi, ki jih je izvedla Komisija, in njenimi preskusi nastale zato, ker Komisija ni opravila prekondicioniranja.
69 Metodologija preskušanja, ki jo je Komisija uporabila med občasnim preverjanjem, namreč ni zajemala prekondicioniranja, kar med strankama ni sporno. Navedena metodologija poleg tega v zakonodajnih besedilih ni bila natančno določena in prav tako ni bila standard v industriji. Ta metodologija preskušanja se je torej bistveno razlikovala od metodologije preskušanja, ki jo je uporabila družba Robert Bosch in ki jo zagovarja tožeča stranka.
70 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 ne določa metodologije preskušanja, ki jo je treba uporabiti za občasno preverjanje. Vendar je na podlagi besedila uvodne izjave 13 Izvedbene uredbe št. 725/2011 mogoče razumeti, da mora Komisija v okviru občasnega preverjanja preveriti, ali certificirana zmanjšanja ustrezajo ravni zmanjšanj, ki izhajajo iz sklepa o odobritvi tehnologije kot ekološke inovacije. Vendar metodologija preskušanja, ki jo je uporabila Komisija, v resnici ne ustreza preverjanju med certificiranimi zmanjšanji tožeče stranke in zmanjšanji, ki izhajajo iz Izvedbenega sklepa 2015/158. Nasprotno, Komisija je z uporabo drugačne metodologije preskušanja dejansko onemogočila primerjavo med certificiranimi zmanjšanji emisij glede na zmanjšanja, ki izhajajo iz Izvedbenega sklepa 2015/158.
71 Komisija svojo metodologijo preskušanja utemeljuje z razlogi enakega obravnavanja in pravne varnosti. Vendar iz zgoraj navedenega izhaja, da metodologija preskušanja Komisije pomeni enako obravnavanje različnih položajev, kar ne omogoča zagotavljanja spoštovanja načela enakega obravnavanja, ki kot splošno načelo prava Unije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je takšno obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo z dne 20. junija 2019, ExxonMobil Production Deutschland, C‑682/17, EU:C:2019:518, točka 90 in navedena sodna praksa). Če tako Komisija ne bi upoštevala posebnih tehničnih podatkov vsakega alternatorja in načina njegovega prekondicioniranja, bi lahko njena metodologija preskušanja, ki vključuje opravljanje preskusov na alternatorjih, za katere ni bilo opravljeno prekondicioniranje, za nekatere proizvajalce avtomobilov postala ugodna, za druge pa neugodna.
72 Prav tako pristopa Komisije ni mogoče utemeljiti z razlogi pravne varnosti. Načelo pravne varnosti zahteva, da so pravna pravila jasna in natančna in da so njihovi učinki predvidljivi, predvsem če lahko imajo neugodne posledice za posameznike in podjetja (sodba z dne 22. aprila 2015, Poljska/Komisija, T‑280/12, EU:T:2015:221, točka 50). Ker pa ima lahko občasno preverjanje težke posledice za proizvajalce avtomobilov, ker metodologija preskušanja, ki jo je uporabila Komisija v obravnavanem primeru, ni določena jasno in natančno niti z Izvedbenim sklepom 2015/158 niti z nobenim drugim zakonodajnim aktom in ker ta metoda ni običajna praksa v industriji, te metode ni mogoče šteti za primerno sredstvo za zagotovitev spoštovanja načela pravne varnosti.
73 Teh ugotovitev ne more omajati dejstvo, da je družba Robert Bosch prošnjo za odobritev zadevnih alternatorjev kot ekoloških inovacij vložila na podlagi poenostavljenega pristopa iz tehničnih smernic.
74 Komisija mora namreč prošnjo, tudi če je vložena na podlagi poenostavljenega pristopa iz tehničnih smernic, pred njeno odobritvijo preveriti oziroma, če je to potrebno, ugovarjati upoštevnosti metodologije preskušanja za popolno preučitev dokumentacije, ki jo mora opraviti v skladu s členom 10(2) Izvedbene uredbe št. 725/2011. Kot je navedeno v točkah 15 in 16 ter od 60 do 63 zgoraj, je Komisija razpolagala z informacijami, navedenimi med drugim v poročilu o preverjanju, ki ga je pripravil TÜV SÜD, in katerih ne bi smela prezreti, ne da bi temu poročilu, določenemu v členu 4(2)(g) in členu 7 Izvedbene uredbe št. 725/2011, odvzela polni učinek. Poleg tega je imela Komisija na voljo informacije iz protokolov o testnih meritvah, na podlagi katerih je lahko razumela, da sta bila zadevna alternatorja prekondicionirana, da bi bila odobrena kot ekološka inovacija, in to še toliko bolj, ker je bila uporaba prekondicioniranja običajna praksa v industriji. Tako bi morala Komisija, če bi prekondicioniranje vzbujalo pomisleke ali potrebo po ugovorih, pred sprejetjem Izvedbenega sklepa 2015/158 v zvezi s tem zaslišati družbo Robert Bosch. V nobenem primeru pa dejstvo, da je prošnja družbe Robert Bosch temeljila na poenostavljenemu pristopu iz tehničnih smernic, ne pomeni okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljiti, da so bili ugovori v zvezi z metodologijo preskušanja podani šele v fazi občasnega preverjanja.
75 Enako velja za trditev, da družba Robert Bosch med postopkom odobritve alternatorjev HED ni predložila posebnih podatkov o prekondicioniranju. Kot je namreč razvidno iz točke 74 zgoraj, je Komisija med tem postopkom pooblaščena, da ugovarja ali zahteva dodatna pojasnila glede metodologije preskušanja, ki je v obravnavanem primeru vsebovala posebno prekondicioniranje, navedeno v poročilu o preverjanju. Ker med navedenim postopkom ni bilo ugovorov ali zahtev za pojasnila, Komisija med občasnim preverjanjem tožeče stranke ne more veljavno uporabiti drugačne metodologije preskušanja.
76 Zavrniti je treba tudi trditev Komisije, da informacij, ki naj ne bi bile javno razkrite, ni mogoče šteti za del Izvedbenega sklepa 2015/158 in Izvedbenega sklepa 2013/341, čeprav naj bi šlo za splošne akte. V zvezi s tem zadostuje poudariti, da mora Komisija na podlagi člena 10(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011 pripraviti „povzetek opisa inovativne tehnologije in metodologije preskušanja iz člena 4(2)(c)“. „Povzetek“ tega opisa nujno pomeni, da navedeno razkritje ne sme biti izčrpno.
77 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da Komisija s tem, da je izključila metodologijo preskušanja s prekondicioniranjem, ni opravila občasnega preverjanja v skladu s členom 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 in je napačno uporabila pravo.
78 Zato je treba ta tožbeni razlog sprejeti kot utemeljen, kar zadostuje za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v skladu s predlogi tožeče stranke.
79 Splošno sodišče kljub temu meni, da je primerno preučiti tudi tretji tožbeni razlog.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 12(2) Izvedbene uredbe št. 725/2011 zaradi neupoštevanja certificiranih zmanjšanj emisij CO2 v koledarskem letu 2017
80 Tožeča stranka trdi, da je besedilo člena 12(2) Izvedbene uredbe št. 725/2011 jasno in nedvoumno: neupoštevanje je mogoče le za prihajajoče koledarsko leto, torej v obravnavanem primeru za leto 2019. Po mnenju tožeče stranke je ta določba izraz načela varstva legitimnih pričakovanj in mora proizvajalcu omogočiti zanesljivo nadaljevanje „načrtovanja svoje proizvodnje“, pri čemer za emisije CO2 upošteva zmanjšanja emisij CO2, dosežena z ekološkimi inovacijami. Neupoštevanje certificiranih zmanjšanj emisij CO2 za pretekla leta (ex tunc) naj bi kršilo to načelo.
81 Komisija trditve tožeče stranke izpodbija. V bistvu trdi, da je njeno ravnanje skladno z Uredbo št. 443/2009 in s členom 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011.
82 Po mnenju Komisije namreč iz navedene ureditve izhaja, da mora upoštevati zmogljivost proizvajalcev na področju CO2 v predhodnem koledarskem letu. V praksi naj bi podatke, ki so jih posredovale države članice, lahko obravnavala le nekaj časa po koncu koledarskega leta. To naj bi veljalo tudi za podatke o ekoloških inovacijah.
83 Iz tega naj bi sledilo, da če Komisija ugotovi, da certificirane emisije dane ekološke inovacije niso preverljive, bi bilo treba to upoštevati za leto pred letom, v katerem je prišlo do tega odkritja. Tako je treba po mnenju Komisije navedbo „naslednje koledarsko leto“ razumeti tako, da ne sme izključiti zmanjšanja emisij CO2, ki jih je že potrdila v formalni odločbi za neko določeno leto.
84 Komisija v zvezi s tem trdi, da zaradi varstva legitimnih pričakovanj ni smela naknadno spremeniti na primer povprečnih specifičnih emisij CO2 tožeče stranke za koledarsko leto 2016, določenih v Izvedbenem sklepu 2018/144, ob upoštevanju zmanjšanj emisij CO2, ki so predmet obravnavane zadeve, ko je v letu 2018 ugotovila, da točnost zadevnih certificiranj ni mogla biti dokazana niti z njihovim preverjanjem niti s strani tožeče stranke.
85 Poleg tega naj bi navedba izraza „se ne upoštevajo več“ v členu 12(3) Izvedbene uredbe št. 725/2011 potrjevala, da se certificirana zmanjšanja emisij CO2, dosežena z uporabo ekoloških inovacij, ki so bila v preteklosti upoštevana pri opredelitvi zmogljivosti proizvajalca na področju emisij, v skladu s členom 12 Uredbe št. 443/2009 „ne morejo več“ upoštevati od trenutka, ko se izkaže, da jih ni mogoče preveriti. Komisija trdi, da če bi morala uporabiti argumentacijo tožeče stranke, bi to v praksi pomenilo, da mora sprejeti odločbo, v kateri bi upoštevala zmanjšanja emisij CO2, čeprav ve, da niso preverljiva.
86 Komisija meni, da je taka razlaga člena 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 v nasprotju z Uredbo št. 443/2009, ki zahteva najnatančnejše osnovne podatke za ugotovitev uspešnosti na področju emisij vseh proizvajalcev. V zvezi s tem se sklicuje na uvodno izjavo 25 navedene uredbe in uvodno izjavo 4 Uredbe Komisije (EU) št. 1014/2010 z dne 10. novembra 2010 o spremljanju in sporočanju podatkov o registraciji novih osebnih vozil v skladu z Uredbo št. 443/2009 (UL 2010, L 293, str. 15). Tako bi po mnenju Komisije, če bi v tem smislu uporabila Uredbo št. 443/2009, kršila člen 12 navedene uredbe, ki določa, da morajo zmanjšanja emisij CO2, dosežena z uporabo ekoloških inovacij, ki se upoštevajo za uspešnost proizvajalca na področju emisij, „preverjeno prispevati k zmanjšanju emisij CO2“.
87 Spomniti je treba, da besedilo člena 12(2) in (3) Izvedbene uredbe št. 725/2011 določa:
„2. Komisija se lahko odloči, da certificiranih prihrankov CO2 ne upošteva pri izračunu povprečnih specifičnih emisij tega proizvajalca v naslednjem koledarskem letu, če dokazila iz odstavka 1 niso predložena v navedenem času ali če meni, da predložena dokazila niso zadovoljiva.
3. Proizvajalec, pri katerem se certificirani prihranki CO2 ne upoštevajo več, lahko zaprosi za novo certificiranje zadevnih vozil v skladu s postopkom iz člena 11.“
88 V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisija vsako leto na podlagi člena 8(4) in (5) Uredbe št. 443/2009 opravi začasen izračun povprečnih specifičnih emisij CO2, cilja specifičnih emisij in odstopanja med tema vrednostma v prejšnjem koledarskem letu za vsakega proizvajalca (glej točki 4 in 5 zgoraj). Komisija v skladu s členom 8(5) Uredbe št. 443/2009 potrdi ali spremeni podatke, ki so začasno izračunani, do 31. oktobra vsakega leta. Ta izračun se opravi na podlagi podatkov, ki jih države članice pošljejo za prejšnje koledarsko leto.
89 Glede na te okoliščine je Komisija člen 12(2) Izvedbene uredbe št. 725/2011 razlagala tako, da certificiranih zmanjšanj emisij CO2 za izračun povprečnih specifičnih emisij CO2 za leto 2018 ni bilo treba upoštevati za prejšnje koledarsko leto, in sicer leto 2017. Vendar je treba ugotoviti, da je ta razlaga, čeprav ima določeno logiko, v nasprotju z jasnim in nedvoumnim besedilom člena 12(2) Izvedbene uredbe št. 725/2011. Ni namreč mogoče šteti, da se izraz „naslednje koledarsko leto“ lahko razlaga tako, da se dejansko nanaša na prejšnje koledarsko leto. Taka razlaga poleg tega vzbuja vprašanja z vidika načela pravne varnosti (glej točko 72 zgoraj).
90 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je razlaga Komisije, poleg tega, da je nejasna in nenatančna, za tožečo stranko neugodna, ker ima izpodbijani sklep za nazaj hude posledice za tožečo stranko, čeprav bi moral veljati le za „naslednje koledarsko leto“.
91 Poleg tega izraz „se ne upoštevajo več“ iz člena 12(3) Izvedbene uredbe št. 725/2011 tudi ne more zadostovati za to, da bi se izrazu „naslednje koledarsko leto“ dal pomen, ki je v nasprotju z jasnim in nedvoumnim besedilom tega izraza.
92 Poleg tega, ker Komisija trdi, da je treba člen 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 razlagati tako, da je skladen z Uredbo št. 443/2009, je treba spomniti, da čeprav je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso izvedbeno uredbo, če je to mogoče, razlagati tudi v skladu z določbami osnovne uredbe, se ta sodna praksa ne uporablja za določbo izvedbene uredbe, katere pomen je jasen in nedvoumen in ki torej ne zahteva nobene razlage (glej sodbo z dne 28. februarja 2017, Canadian Solar Emea in drugi/Svet, T‑162/14, neobjavljena, EU:T:2017:124, točka 150 in navedena sodna praksa). V nasprotnem primeru bi bilo načelo skladne razlage besedil sekundarnega prava Unije podlaga za razlago te določbe contra legem, česar pa ni mogoče sprejeti (glej v tem smislu sklep z dne 17. julija 2015, EEB/Komisija, T‑685/14, neobjavljen, EU:T:2015:560, točka 31 in navedena sodna praksa).
93 Glede na zgoraj navedeno je treba sprejeti razlago, v skladu s katero se „naslednje koledarsko leto“ nanaša na koledarsko leto, ki sledi letu občasnega preverjanja.
94 Zato je treba ta tožbeni razlog sprejeti kot utemeljen ter, ne da bi bilo treba odločati o četrtem in petem tožbenem razlogu, razglasiti ničnost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem v členu 1(1) v povezavi s Prilogo I, tabeli 1 in 2, stolpca D in I, za tožečo stranko določa povprečne specifične emisije CO2 in zmanjšanja emisij CO2, dosežena z ekološkimi inovacijami.
Stroški
95 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
96 Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Člen 1(1) Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2019/583 z dne 3. aprila 2019 o potrditvi ali spremembi začasnih izračunov povprečnih specifičnih emisij CO2 in ciljev specifičnih emisij za proizvajalce osebnih avtomobilov za koledarsko leto 2017 ter za nekatere proizvajalce iz združenja Volkswagen za koledarska leta 2014, 2015 in 2016 v skladu z Uredbo (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta v povezavi s Prilogo I, tabeli 1 in 2, stolpca D in I, k temu izvedbenemu sklepu se razglasi za ničen v delu, v katerem za družbo Daimler AG določa povprečne specifične emisije CO2 in zmanjšanja emisij CO2, dosežena z ekološkimi inovacijami.
2. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške družbe Daimler.
Papasavvas | Tomljenović | Schalin |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. septembra 2021.
Podpisi