SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 6. julija 2011(*)
„Znamka Skupnosti – Prijava besedne znamke Skupnosti BETWIN – Absolutni razlogi za zavrnitev – Opisnost – Člen 7(1)(b) in (c) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Obveznost obrazložitve – Enako obravnavanje – Člen 49 ES“
V zadevi T‑258/09,
i-content Ltd Zweigniederlassung Deutschland s sedežem v Berlinu (Nemčija), ki jo je sprva zastopal A. Nordemann, nato A. Nordemann in T. Boddien, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa S. Schäffner, zastopnik,
tožena stranka,
zaradi tožbe za razveljavitev odločbe četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 4. maja 2009 (zadeva R 1528/2008-4) glede zahteve za registracijo besednega znaka BETWIN kot znamke Skupnosti,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi O. Czúcz (poročevalec), predsednik, I. Labucka, sodnica, in K. O’Higgins, sodnik,
sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 6. julija 2009,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. oktobra 2009,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 6. januarja 2010,
na podlagi obravnave 30. novembra 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, i-content Ltd Zweigniederlassung Deutschland, je 20. aprila 2008 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila zahtevo za registracijo besednega znaka BETWIN kot znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 35, 38 in 41 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsak razred ustrezajo tem opisom:
– razred 35: „oglasna dejavnost; vodenje komercialnih poslov; poslovna administracija; svetovanje podjetjem, pisarniški posli; ekonomske prognoze in analize; vedenjske raziskave; marketing; direktni marketing; tržne raziskave; stiki z javnostjo (Public Relations); poslovne cenitve; svetovanje s področja poslovne organizacije in vodenja; pospeševanje prodaje (za druge) (Sales Promotion); trženje oglasov; storitve agencije, in sicer posredovanje pri sklepanju pogodb o prodaji in nakupu proizvodov; sistemiziranje informacij v računalniške baze; (informacije o) komercialnih in podjetniških poslih; računovodstvo, računovodske storitve; oddajanje oglasnega prostora v najem komunikacijskim medijem; razširjanje reklamnih materialov; reprodukcija dokumentov; javnomnenjske raziskave; objavljanje oglasnih besedil; zbiranje in kompiliranje tematskih časopisnih člankov; oblikovanje besedil; posredovanje pri komercialnih poslih za druge; upravljanje klicnih centrov za prodajo, svetovanje ali storitve strankam; razvijanje poslovnih, organizacijskih in oglaševalskih projektov; pokroviteljstvo za oglaševalske namene; ustvarjanje in razvijanje radijskih in televizijskih oddaj na področju organizacije in oglaševanja; organizacija in prirejanje razstav za ekonomske in oglaševalske namene; ustvarjanje in razvijanje predstav, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, poslovnih, organizacijskih in oglaševalskih natečajev; razvijanje komunikacijskih sistemov, mrež obdelave podatkov, podatkovnih baz in algoritmov, zlasti na spletu in za splet ter na področju poslov in organizacije; oddajanje propagandnih sredstev v najem; svetovanje (na kadrovskem področju); ekonomske raziskave in ankete; organizacija prodaj na javnih dražbah; komercialne ankete; reklamiranje po pošti; sestavljanje poslovnih strokovnih mnenj; cenitve vrednosti; stroškovno-cenovne analize; storitve agencij za primerjavo cen; storitve poslovnega svetovanja; reklamno oglaševanje po televiziji; poslovne informacije; tržne in marketinške raziskave; poslovno načrtovanje; reprodukcija dokumentov; izdaja oglaševalskih besedil; računalniško upravljanje z bazami podatkov; (reproduciranje) dokumentov; nadzorovanje poslov; računalniška administracija baz podatkov; (upravljanje) izvozno-uvoznih agencij; raziskave v zvezi s podjetji; zbiranje, sestavljanje in razširjanje ekonomskih in statističnih podatkov ter računalniških podatkovnih baz in drugih ekonomskih informacij; tržne analize; oddajanje oglasnih površin v najem; tržne raziskave; oddajanje propagandnih sredstev v najem; predstavitev blaga za oglaševalske namene; (storitve) reklamne agencije; reklamiranje na plakatih; organizacija razstav in sejmov za ekonomske in oglaševalske namene; razširjanje reklamnih vzorcev; izposoja prodajnih avtomatov; (priprava) ekonomskih prognoz; ustvarjanje reklamnih sporočil za druge; reklamiranje na spletu; transkripcije; prokuratorske storitve (nabava blaga in storitev za druga podjetja); manekenske storitve za reklamne namene in prodajno promocijo; iskanje podatkov v računalniških datotekah (za druge); zbiranje in kompiliranje tematskih časopisnih člankov; fotokopiranje; kadrovanje; psihološko testiranje za potrebe kadrovanja; prirejanje sejmov za komercialne in oglaševalske namene; objava reklamnih materialov za druge; (kompiliranje) podatkov v računalniških podatkovnih bazah; fakturiranje; direktno oglaševanje; kompiliranje podatkov v računalniških podatkovnih bazah; reklamno oglaševanje po radiu; fotokopije; audiovizuelne predstavitve v oglaševalske namene; (reklamiranje) oglasnih sporočil; (razširjanje) reklamnih materialov (letaki, prospekti, brošure, vzorci izdelkov)“;
– razred 38: „Telekomunikacije; oddajanje radijskih in televizijskih programov, tudi prek kabelskega omrežja; zbiranje in posredovanje informacij; tiskovne agencije; izdelava ali dajanje na voljo podatkovnih komunikacijskih protokolov zaradi izmenjave ali prenosa podatkov med dvema ali več komunikacijskimi partnerji; dajanje na voljo elektronskih predalov; posredovanje sporočil; računalniško podprto prenašanje sporočil in slik; omogočanje dostopa do baz podatkov za prenašanje podatkov in informacij prek elektronskih medijev (internet); dajanje na razpolago storitev elektronske pošte; (oddajanje) radijskih programov; opravljanje telefonskih storitev in storitev teleteksta; storitve videoteksta; razširjanje, propagiranje in prenos slik, glasovnih informacij, grafikonov, podatkov in drugih informacij po radiu, telekomunikacijskih napravah, elektronskih medijih ali prek interneta; storitve dostopa do baz podatkov na internetu; elektronske storitve oglaševanja (telekomunikacije); dajanje na voljo telekomunikacijske opreme za naročanje proizvodov in storitev prek elektronskega sporočanja podatkov; satelitsko prenašanje; storitve notranje in mednarodne telefonije, storitve opomnika, storitve telefonije v tujini in mobilne telefonije; razširjanje oddaj TV-prodaje; (informacije o) telekomunikacijah; dajanje na voljo komunikacijskih povezav s svetovnim spletom; pošiljanje sporočil prek računalniške mreže; upravljanje omrežij za prenos sporočil, slik, besedil, glasu, znakov in podatkov; zbiranje in posredovanje tiskovnih sporočil; omogočanje dostopa do baz podatkov; razširjanje programov prek interneta; elektronsko sprejemanje in pošiljanje sporočil, dokumentov in podatkov; posredovanje telefonskih klicev ali telekomunikacijskih sporočil; (elektronsko) posredovanje sporočil; panoji in elektronski prikazovalniki sporočil o temah v splošnem interesu; storitve videotransmisije; razširjanje in posredovanje informacij prek omrežij ali interneta; storitve telefonskih konferenc; elektronsko (brezžično) posredovanje glasu, podatkov, kopij, slik in informacij; razširjanje filmov in avdiovizualnih programov; razširjanje in posredovanje besedil, sporočil, informacij, zvoka, slik in podatkov; storitve videotelefonije; (razširjanje) radijskih oddaj; razširjanje programov plačljive televizije; internetne storitve in prenos prek interneta, in sicer prenos glasovnih podatkov, slik in videa ter dajanje na voljo videotelefonskih konferenc in videokonferenc“;
– razred 41: „Prevajalstvo; izobraževanje; izpopolnjevanje; pouk; razvedrilo; športne in kulturne dejavnosti; organizacija in vodenje kolokvijev, konferenc, kongresov, seminarjev, simpozijev, delavnic in razstav vseh vrst za kulturne in izobraževalne namene; razvedrilne prireditve; prirejanje, organizacija in vodenje nastopov, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, natečajev vseh vrst; filmska produkcija; produkcija prireditev, radijskih in televizijskih programov; objavljanje besedil in knjig; upravljanje golf igrišč, zabaviščnih parkov, počitniških naselij in razvedrilnih parkov; upravljanje gledališč, športnih centrov, športnih dvoran, stadionov in ustanov za organizacijo glasbenih, športnih in drugih razvedrilnih prireditev; izposoja opreme in predmetov za izobraževanje, izpopolnjevanje, pouk, razvedrilo, šport ali kulturo; objavljanje, razširjanje in objavljanje informativnih besedil vseh vrst; upravljanje rekreativnih centrov; igralni saloni; upravljanje igralnic; glasbena produkcija; snemanje slike in zvoka; storitve športnih ustanov, storitve v zvezi z igrami, stavami in loterijami, vključno na in prek interneta; dajanje na voljo športne in igralniške opreme ter opreme za stave in loterije, vključno na in prek interneta; dajanje na voljo spletnih informacij glede iger, zlasti glede računalniških in spletnih iger ter dodatnih računalniških programov za igre; rezervacije vstopnic za nastope in druge razvedrilne prireditve; storitve poročanja o novicah; športne in razvedrilne storitve; produkcija in predvajanje radijskih in televizijskih programov, filmov, nastopov in razvedrilnih oddaj v živo; storitve loterij; dajanje na voljo računalniških iger, do katerih imajo uporabniki dostop prek svetovnega spleta in/ali interneta; storitve športnih parkov; produkcija oddaj TV-prodaje; storitve informativnih programov za radio in televizijo; dajanje na voljo informacij o razvedrilu; računalniške storitve izpopolnjevanja in pouka; upravljanje glasbenih, zvočnih, filmskih, video in televizijskih studiev; storitve v zvezi z zdravstveno-rekreativnimi centri; razvedrilo, ki se nanaša na kino, šport, video in gledališče; organizacija tekmovanj v golfu; upravljanje igralnih salonov; objavljanje knjig in revij na spletu; rezervacije za razvedrilne prireditve; informativni programi za predvajanje na internetu; neposredna prodaja televizijskih programov več kanalom; interaktivne igre, razvedrilo in interaktivni natečaji ter elektronske uganke in igre na srečo, dani na voljo prek svetovnega spleta ali interneta; organizacija in vodenje prireditev in natečajev na športnem in kulturnem področju; storitve televizijskega studia; fotografske storitve; upravljanje igralnih salonov; redakcijske storitve; dajanje na voljo informacij glede razvedrila prek računalniških omrežij; upravljanje in vodenje klubov oboževalcev; storitve rekreativnih centrov; organizacija neposrednih predstavitev; dajanje na voljo interaktivnih računalniških iger za več igralcev prek interneta in elektronskih komunikacijskih omrežij; izposoja audiovizuelnih posnetkov; organizacija športnih dogodkov in dajanje na voljo opreme za ta namen; informacije o športu, športnih prireditvah in drugih aktualnih dogodkih; elektronske igre in natečaji, dani na voljo prek interneta; storitve sledenja na športnem področju; upravljanje in vodenje igralnic ter organizacija iger na srečo, iger s kartami, stav, športnih stav, iger, ki niso odvisne od naključja, in iger na splošno; igre, ponujene na spletu prek računalniškega omrežja; organizacija iger in tekmovanj; dajanje na voljo informacij o video igrah, računalniških igrah, igralnih avtomatih, razvedrilnih centrih ali razvedrilnih parkih prek telekomunikacijskih ali računalniških omrežij; dajanje na voljo informacij o razvedrilu, ki izhajajo iz baze podatkov ali z interneta, na spletu; rezervacije vstopnic in rezervacije za razvedrilne, športne in kulturne prireditve; organizacija tečajev jahanja; upravljanje igralnic; dajanje na voljo računalniških iger na spletu; upravljanje igralnih salonov, v katerih so avtomati za razvedrilo, igralnic ter vseh vrst stavnic in centrov za loterije; objavljanje statistik.“
3 Z odločbo z dne 10. septembra 2008 je preizkuševalec na podlagi člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94 (postal člen 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 207/2009) zahtevo glede vseh zadevnih storitev zavrnil.
4 Tožeča stranka je 22. oktobra 2008 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) zoper odločbo preizkuševalca vložila pritožbo.
5 Z odločbo z dne 4. maja 2009 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je četrti odbor za pritožbe UUNT pritožbo zavrnil, ker je bil besedni znak BETWIN v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 za vse storitve opisen, v smislu člena 7(1)(b) te uredbe pa brez razlikovalnega učinka.
6 Glede opisnosti je odbor za pritožbe poudaril, da je njegova presoja temeljila na pomenu besednega znaka v angleščini in zato na zaznavi le-tega na angleško govorečih območjih Unije. V bistvu je menil, da je – presojana celovito – besedna zveza „bet“ in „win“ sporočala možnost „staviti in dobiti“ in da je šlo za besedo, sestavljeno v skladu z angleškimi slovničnimi pravili, katere vnaprej jasen pomen se z izpustom besede „and“ (in) ni v ničemer spremenil. Poleg tega je po mnenju odbora za pritožbe pomen te sestavljene besede neposredno razumljiv, ker zadevni besedni znak neposredno in brez posebne analize končnemu potrošniku, ki ga zanimajo stave in nagradne igre, sugerira, da mu ponujene storitve omogočajo, da stavi in kaj dobi (točke od 15 do 17 izpodbijane odločbe). Menil je tudi, da je šlo za zvezo dveh glagolskih oblik, ki v medsebojni povezavi sporočata vrsto in namen označenih storitev, tako da je lahko ta zveza zgolj opisna (točka 18 izpodbijane odločbe). Poleg tega je zavrnil drugo razlago besednega znaka, katerega registracija je bila zahtevana, in sicer „be twin“, ker naj bi bilo sporočilo „bodi dvojček“ glede na zadevne storitve brez pomena (točka 19 izpodbijane odločbe).
7 Glede storitev, na katere se nanaša prijavljena znamka, je odbor za pritožbe v točki 20 izpodbijane odločbe ugotovil, da gre v bistvu za storitve iz sektorja iger na srečo in stav, katerih namen je končnemu potrošniku omogočiti, da stavi in dobi. V točki 21 izpodbijane odločbe je menil tudi, da se s sodobnim trženjem na različne načine združujejo prodaja in možnosti dobitka, pri čemer se sklicuje zlasti na televizijske kanale in spletne ponudbe z elementi iger na srečo in stav za promocijo prodaje ter na teleprodajo. Odbor za pritožbe je v točki 22 izpodbijane odločbe poleg tega poudaril, da je sektor stav in nagradnih iger postal pomemben spodbujevalec prometa, znotraj katerega pa vseh ponudb ni mogoče šteti za resne. Poleg tega je iz točke 23 izpodbijane odločbe razvidno, da po mnenju odbora za pritožbe prijavljene storitve vključujejo tehnične storitve, ki so potrebne za izvedbo in prodajo stav in nagradnih iger in za katere je prijavljena znamka prav tako opisna, ker omogočajo izpolnitev tehničnih pogojev za izvedbo stav in iger na srečo, in da so te storitve lahko poleg tega bistveni element prireditev v zvezi z igrami in razvedrilnimi prireditvami, tudi na primer v okviru televizijskih oddaj. Glede storitev iz razreda 35 je odbor za pritožbe v točki 24 izpodbijane odločbe zlasti menil, da so bili njihov predmet komercialni in statistični podatki, ki so za ponudnika stave nepogrešljivi, saj mu omogočajo, da izračuna tveganje, torej razmerje med možnostjo dobitka, ki je odvisna od naključja, in možnostjo uresničitve dogodka, na katerega se nanaša stava. V zvezi z drugimi storitvami, zlasti tistimi iz razreda 35, je v točki 25 izpodbijane odločbe ugotovil, da so se na splošno nanašale na pospeševanje prodaje in da je bilo treba potrditi zavrnitev za vse zadevne storitve, saj je bila zahteva za njihovo registracijo zelo splošna, poleg tega pa je menil, da so bile vse storitve neločljivo povezane.
8 Odbor za pritožbe je med drugim v točki 26 izpodbijane odločbe ugotovil, da se tožeča stranka pred njim ni več sklicevala na registracije domnevno primerljivih znamk, pri tem pa je dodal, da jih je preizkuševalec vsekakor lahko upošteval, ne da bi jim priznal zavezujoč učinek.
9 V zvezi s členom 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 je odbor za pritožbe v točki 27 izpodbijane odločbe menil, da je – kot opisna označba, katere pomen lahko razbere vsakdo tudi brez posebnih znanj in posebne analize – besedni znak, katerega registracija je bila zahtevana, prav tako brez razlikovalnega učinka. Poleg tega je menil, da ta znak le splošno spodbuja k sodelovanju pri nekaterih stavah ali igrah ali pa k pridobitvi ekonomskih koristi v obliki dobitka, ne da bi pojasnil možno povezavo z določenim ponudnikom, tako da je brez razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
Predlogi strank
10 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo in odločbo preizkuševalca;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
11 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
12 Na obravnavi je na vprašanje Splošnega sodišča tožeča stranka pojasnila, da umika prvi tožbeni predlog v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev odločbe preizkuševalca.
Pravo
13 Tožeča stranka se v oporo tožbi sklicuje na štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, kršitev člena 7(1)(b) navedene uredbe, kršitev člena 83 te uredbe v povezavi z načelom enakega obravnavanja in s členi 6 in 14 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), ter na kršitev člena 49 ES.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009
Trditve strank
14 Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da je prijavljena znamka opisna. Zatrjuje, da je prijavljena znamka besedna novost, ki v celoti ni opisna in ima nenavadno strukturo, saj je kombinacija dveh glagolov v angleščini nenavadna. Meni, da ni mogoče najti primerov, ko bi bil besedi „bet“ dodan glagol ali samostalnik, da bi bila ustvarjena sestavljena beseda. Postavitev besed v prijavljeni znamki naj poleg tega tudi ne bi bila običajna v angleščini, in sicer kombinacija besed „bet“ (staviti, stava) in „win“ (dobiti, dobitek).
15 Tožeča stranka meni, da domnevne opisnosti prijavljene znamke ni mogoče utemeljiti s tem, da se je področje stav in iger na srečo zelo razvilo.
16 Tožeča stranka poleg tega zatrjuje, da odbor za pritožbe ni resno analiziral njenega argumenta, da je prijavljeno znamko prav tako mogoče brati kot kombinacijo besed „be“ in „twin“, kot v primeru programske opreme beTwin, in je sledil napačni predpostavki, da povprečni potrošnik vedno najprej gleda opisni pomen znamke.
17 Tožeča stranka nazadnje podredno trdi, da bi bila ugotovitev glede morebitne opisnosti prijavljene znamka kvečjemu utemeljena glede storitev, ki se neposredno nanašajo na opravljanje storitev stav in iger na srečo.
18 UUNT trditve tožeče stranke izpodbija in trdi, da je izraz „betwin“ opisen.
19 Zlasti glede storitev, za katere se zahteva registracija znamke, UUNT meni, da je besedni znak BETWIN opisen glede na storitve iz sektorja iger na srečo in glede na storitve, na katere se nanaša prijava znamke in ki so po tehnični plati potrebne za izvedbo in prodajo stav in nagradnih iger. UUNT pojasnjuje, da so vse storitve iz razredov 35, 38 in 41, ki jih vsebuje prijava, neločljivo povezane in da obstaja vsaj ozka in neločljiva povezava med temi storitvami ter športnimi in drugimi stavami, igrami na srečo, loterijami, nagradnimi ali drugimi igrami ali pa da navedene storitve izrecno zajemajo izvedbo teh stav in iger.
Presoja Splošnega sodišča
20 V skladu s členom 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 se kot znamka ne registrirajo „znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve“. V skladu z odstavkom 2 tega člena se „[o]dstavek 1 […] uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Skupnosti“.
21 V skladu z ustaljeno sodno prakso člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 preprečuje, da bi bili znaki ali označbe, ki jih navaja, pridržani le enemu podjetju zaradi njihove registracije kot znamke. Cilj te določbe je splošni interes, ki zahteva, da smejo take znake ali označbe vsi svobodno uporabljati (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 20. novembra 2007 v zadevi Tegometall International proti UUNT – Wuppermann (TEK), T‑458/05, ZOdl., str. II‑4721, točka 77 in navedena sodna praksa, in z dne 9. julija 2008 v zadevi Reber proti UUNT – Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (Mozart), T‑304/06, ZOdl., str. II‑1927, točka 86).
22 Znaki iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 ne morejo izpolnjevati bistvene vloge znamke, ki je identificirati trgovski izvor proizvoda ali storitve, da bi potrošniku, ki je pridobil z znamko označen proizvod ali storitev, omogočili, da med poznejšo pridobitvijo zadevnih proizvodov ali storitev ponovi nakup, če se je ta izkazal za pozitiven, ali da se mu izogne, če se je izkazal za negativen (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. novembra 2003 v zadevi Quick proti UUNT (Quick), T‑348/02, Recueil, str. II‑5071, točka 28 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 21 navedeno sodbo Mozart, točka 87; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 23. oktobra 2003 v zadevi UUNT proti Wrigley, C‑191/01 P, Recueil, str. I‑12447, točka 30).
23 Znaki in podatki, določeni v členu 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, so znaki, ki pri običajni uporabi z vidika upoštevne javnosti lahko označujejo proizvod ali storitev, za katero se zahteva registracija, bodisi neposredno bodisi z omembo ene od bistvenih značilnosti (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 22. junija 2005 v zadevi Metso Paper Automation proti UUNT (PAPERLAB), T‑19/04, ZOdl., str. II‑2383, točka 24 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 21 navedeno sodbo Mozart, točka 88).
24 Iz tega izhaja, da mora imeti znak za to, da se zanj uporablja prepoved iz navedene določbe, zadosti neposredno in konkretno zvezo z zadevnimi proizvodi ali storitvami, in sicer tako, da zadevni javnosti omogoča, da nemudoma in brez pomisleka prepozna opis zadevnih proizvodov in storitev ali ene od njihovih lastnosti (glej zgoraj v točki 23 navedeno sodbo PAPERLAB, točka 25 in navedena sodna praksa).
25 Opozoriti je treba tudi, da je mogoče presojo opisnosti znaka opraviti samo glede na to, kako ga razume upoštevna javnost, in glede na zadevne proizvode ali storitve (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 7. junija 2005 v zadevi Münchener Rückversicherungs-Gesellschaft proti UUNT (MunichFinancialServices), T‑316/03, ZOdl., str. II‑1951, točka 26 in navedena sodna praksa).
26 V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe v zvezi z javnostjo, v zvezi s katero je treba presojati zadevni absolutni razlog za zavrnitev, v bistvu ugotovil, da jo sestavljajo povprečni potrošniki, čemur tožeča stranka ni ugovarjala. Poleg tega, ker je besedni znak BETWIN sestavljen iz besed v angleščini, je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je opisen, zlasti s stališča angleško govoreče javnosti.
27 Zato je treba preizkusiti, ali s stališča te javnosti obstaja dovolj neposredna in konkretna zveza med zadevnim besednim znakom in storitvami, glede katerih je bila zahtevana registracija.
28 Iz točke 2 zgoraj glede zadevnih storitev izhaja, da te storitve spadajo v razrede 35, 38 in 41. Stranki se upravičeno strinjata, da po eni strani vključujejo storitve, katerih predmet je ponujanje stav ali iger na srečo, po drugi strani pa storitve, ki nimajo neposredne zveze s tem sektorjem. Tožeča stranka glede zadnjenavedenih storitev podredno trdi, da prijavljene znamke nikakor ni mogoče šteti za opisno glede teh storitev. Splošno sodišče meni, da je treba najprej preizkusiti zakonitost izpodbijane odločbe glede na prvo kategorijo storitev, katerih predmet je ponujanje stav ali iger na srečo.
– Opisnost prijavljene znamke glede na storitve, katerih predmet je ponujanje stav ali iger na srečo
29 Opozoriti je treba, da zato, da bi se znamka, ki je sestavljena iz neologizma ali iz besede, nastale iz kombinacije elementov, štela za opisno v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, ni dovolj, da se ugotovi morebitna opisnost za vsakega od teh elementov. Tako značilnost je treba ugotoviti tudi za neologizem ali samo besedo (glej zgoraj v točki 23 navedeno sodbo PAPERLAB, točka 26, in sodbi Splošnega sodišča z dne 14. junija 2007 v zadevi Europig proti UUNT (EUROPIG), T‑207/06, ZOdl., str. II‑1961, točka 28, in z dne 25. marca 2009 v zadevi allsafe Jungfalk proti UUNT (ALLSAFE), T‑343/07, neobjavljena v ZOdl., točka 22).
30 Znamka, ki je sestavljena iz neologizma ali iz besede, ki je sestavljena iz elementov, pri čemer vsak element opisuje značilnosti proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija, opisuje značilnosti teh proizvodov ali storitev v skladu s členom 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, razen če obstaja opazna razlika med neologizmom ali besedo in preprostim skupkom elementov, ki jo sestavljajo. To predpostavlja, da zaradi neobičajnosti kombinacije glede na navedene proizvode ali storitve neologizem ali beseda ustvarjata vtis zadostne drugačnosti od tiste, ki nastane s preprosto združitvijo podatkov, ki jih vsebujejo elementi, ki jo sestavljajo, tako da ima prednost pred skupkom navedenih elementov. V zvezi s tem je prav tako pomembna analiza zadevnega izraza ob upoštevanju ustreznih pravil skladnje in slovnice (glej zgoraj v točki 29 navedeno sodbo ALLSAFE, točka 23 in navedena sodna praksa).
31 Glede tega, kako upoštevna javnost v obravnavanem primeru razume prijavljeno znamko, je ta, kot je navedel odbor za pritožbe v točki 16 izpodbijane odločbe, s čimer je potrdil analizo preizkuševalca, sestavljena iz dveh angleških besed, in sicer „bet“ (staviti, stava) in „win“ (dobiti, dobitek). Gre za izraza, ki se v angleščini redno uporabljata, čemur tožeča stranka tudi ne ugovarja.
32 Odbor za pritožbe je glede kombinacije teh dveh besed v točkah 16 in 17 izpodbijane odločbe navedel, da skupaj izražata možnost „staviti in dobiti“. Meni, da upoštevna javnost to kombinacijo neposredno razume in da tudi obstaja ozka zveza med pomenoma teh dveh besed: stavimo, da bi dobili, in da bi dobili, moramo najprej staviti. To presojo je treba potrditi. Kot namreč poudarja odbor za pritožbe, izpust besede „and“ ne vpliva na očiten pomen sestavljenega izraza „betwin“. Če se ta namreč razume kot zaporedje dveh samostalnikov, dveh nedoločnikov ali dveh glagolov v velelniku, ne gre za neobičajno ali izmišljeno kombinacijo, katere smisel se oddaljuje od smisla enostavnega skupka elementov, iz katerih je sestavljena.
33 Glede zadevnih storitev odbor za pritožbe v točki 20 izpodbijane odločbe kot primere navaja te storitve: „ustvarjanje in razvijanje predstav, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, natečajev; prirejanje, organizacija in vodenje nastopov, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, natečajev vseh vrst; igralni saloni; upravljanje igralnic; storitve športnih ustanov, storitve v zvezi z igrami, stavami in loterijami, vključno na internetu in prek njega; dajanje na voljo športne in igralniške opreme ter opreme za stave in loterije, vključno na internetu in prek njega; upravljanje igralnih salonov; dajanje na voljo interaktivnih računalniških; upravljanje in vodenje igralnic ter organizacija iger na srečo, iger s kartami, stav, športnih stav, iger, ki niso odvisne od naključja; igralni avtomati; upravljanje igralnic in igralnih salonov; upravljanje vseh vrst stavnic in centrov za loterije“ (v nadaljevanju: storitve, navedene v točki 20 izpodbijane odločbe).
34 Glede treh razredov storitev, ki jih obsega prijava znamke in kot so navedeni v točki 2 zgoraj, in sicer razredov 35, 38 in 41, je treba opozoriti, da seznam storitev iz razreda 35 vključuje storitve „ustvarjanje in razvijanje predstav, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, poslovnih, organizacijskih in oglaševalskih natečajev“, za katere – ker so skoraj identične storitvam, navedenim v točki 20 izpodbijane odločbe – veljajo argumenti odbora za pritožbe iz navedene točke 20, čeprav v izpodbijani odločbi niso izrecno navedene. Glede razreda 38 pa nobena storitev, navedena v tem razredu, ne ustreza storitvam, navedenim v točki 20 izpodbijane odločbe. Glede storitev iz razreda 41 je treba poudariti, da gre delno za storitve, navedene v točki 20 izpodbijane odločbe (glej točko 33 zgoraj).
35 Poudariti je treba, da je glede storitev iz sektorja stav in iger na srečo, kot so storitve, opisane v prejšnjih točkah, odbor za pritožbe v točki 20 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da je namen teh storitev končnemu potrošniku omogočiti, da stavi in dobi. Glede teh storitev je tako vsekakor pomembna ugotovitev iz točke 32 zgoraj, da ni velike razlike med neologizmom „betwin“ in enostavnim skupkom elementov, iz katerih je ta neologizem sestavljen. Kot namreč poudarja odbor za pritožbe v točki 18 izpodbijane odločbe, povezava izrazov „bet“ in „win“ jasno kaže na namen storitev in na pogoje njihove uporabe, tako da sta ta izraza glede na te storitve opisna. Glede takih storitev sestavljeni izraz „betwin“ za upoštevno javnost pomeni tudi možnosti staviti in dobiti.
36 Te presoje ne more ovreči noben argument tožeče stranke.
37 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, to, da je kombinacija dveh glagolov v angleščini neobičajna in da v slovarju kombinacija besede „bet“ in druge besede ne obstaja, ne pomeni, da v obravnavanem primeru kombinacija besed „bet“ in „win“ za upoštevno javnost nima takoj zaznavnega pomena niti da bi bila navedena kombinacija lahko težko razumljiva. Ob upoštevanju tesne zveze med pomenoma teh dveh izrazov izpust besede „in“ ali znaka „&“ upoštevne javnosti ne ovira pri tem, da bi razumela, da ji ponujene storitve omogočajo, da stavi, da bi dobila. Kot poudarja odbor za pritožbe v točki 15 izpodbijane odločbe, to, da gre za kombinacijo besed, ki so brez vezaja ali presledka zapisane kot ena beseda, nikakor ni odločujoče, kakor tudi to ne, da gre za izraz, ki ga ni mogoče najti v slovarju (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Harbinger proti UUNT (TRUSTEDLINK), T‑345/99, Recueil, str. II‑3525, točka 37 in navedena sodna praksa).
38 Glede trditve tožeče stranke, da opisnost prijavljene znamke ne more biti utemeljena s tem, da se je področje stav in iger na srečo zelo razvilo, je treba poudariti, da čeprav se odbor za pritožbe v točki 22 izpodbijane odločbe dejansko sklicuje na to, da ima zadevni sektor velik promet in da odpira pravna vprašanja glede varstva potrošnikov, tega nikakor ni upošteval pri presoji opisnosti prijavljene znamke glede na storitve, ki spadajo v sektor stav in iger na srečo.
39 Glede trditev, da obstaja programska oprema „beTwin“ in da lahko zato upoštevna javnost prijavljeno znamko bere kot kombinacijo besed „be“ in „twin“, je treba spomniti, kot tudi poudarja UUNT, da je registracijo besednega znaka v skladu s členom 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 treba zavrniti, če z najmanj enim od potencialnih pomenov označuje lastnost zadevnega blaga ali storitev (zgoraj v točki 22 navedena sodba UUNT proti Wrigley, točka 32, in sodba Sodišča z dne 12. februarja 2004 v zadevi Campina Melkunie, C‑265/00, Recueil, str. I‑1699, točka 38). Tudi ob upoštevanju tega, da je v okviru prijave besedne znamke, ki jo je mogoče zapisati na različne načine, treba zanemariti poseben zapis naziva zadevne programske opreme, in sicer beTwin, iz te sodne prakse izhaja, da dejanska posebna uporaba zadevne sestavljene besede na posebnem področju ne izključuje tega, da je glede na storitve, ki so neposredno povezane s sektorjem stav in iger na srečo, izraz „betwin“ mogoče razumeti, kot da se nanaša na možnost staviti in dobiti.
40 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba potrditi ugotovitev odbora za pritožbe, da je prijavljena znamka BETWIN opisna v smislu 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, saj je predmet zadevnih storitev ponujanje stav ali iger na srečo.
– Opisnost prijavljene znamke glede na storitve, katerih predmet ni ponujanje stav ali iger na srečo
41 Odbor za pritožbe v točki 25 izpodbijane odločbe navaja, da iz besedila zadevnih storitev izhaja, da so te neločljivo povezane. Poleg tega meni, da na podlagi zelo dolgega seznama storitev iz razredov 35, 38 in 41 ni mogoče določiti storitev, ki nimajo nobene zveze s stavami ali nagradnimi igrami, in storitev, ki imajo s temi stavami ali nagradnimi igrami zgolj naključno zvezo.
42 Sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da se mora po eni strani preučitev absolutnih razlogov za zavrnitev nanašati na vsakega od proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija znamke, po drugi strani pa mora biti odločitev, s katero UUNT zavrne registracijo znamke, načeloma obrazložena za vsakega od navedenih proizvodov ali navedenih storitev (glej sklep Sodišča z dne 18. marca 2010 v zadevi CFCMCEE proti UUNT, C‑282/09 P, ZOdl., str. I-2395, točka 37 in navedena sodna praksa).
43 Res je, da lahko UUNT, kadar se ugovarja istemu razlogu za zavrnitev za vrsto ali skupino proizvodov ali storitev, poda zgolj skupno obrazložitev za vse zadevne proizvode ali storitve (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 15. februarja 2007 v zadevi BVBA Management, Training en Consultancy, C‑239/05, ZOdl., str. I‑1455, točka 37).
44 Vendar ta možnost ne sme kršiti osnovne zahteve, da so lahko vse odločbe, s katerimi se zavrne pravica, ki je priznana s pravom Unije, predmet sodnega nadzora, ki je namenjen zagotovitvi učinkovitega varstva te pravice in ki se mora zato nanašati na zakonitost razlogov za to zavrnitev (glej zgoraj v točki 42 navedeni sklep CFCMCEE proti UUNT, točka 39 in navedena sodna praksa).
45 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se lahko možnost odbora za pritožbe, da sprejme skupno obrazložitev za vrsto proizvodov ali storitev, razširi samo na proizvode in storitve, med katerimi obstaja zadosti neposredna in konkretna zveza, in sicer toliko, da ti proizvodi ali storitve tvorijo dovolj homogeno kategorijo, da je mogoče z vsemi dejanskimi in pravnimi ugotovitvami, ki tvorijo obrazložitev zadevne odločbe, prvič, za vsakega od proizvodov in storitev, ki spadajo v to kategorijo, zadosti jasno oblikovati razlogovanje odbora za pritožbe in, drugič, da jih je mogoče brez razlike uporabljati za vsakega od zadevnih proizvodov in storitev (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 2. aprila 2009 v zadevi Zuffa proti UUNT (ULTIMATE FIGHTING CHAMPIONSHIP), T‑118/06, ZOdl., str. II‑841, točka 28 in navedena sodna praksa). Natančneje, tudi če so zadevni proizvodi ali storitve v istem razredu Nicejskega aranžmaja, to za ugotovitev zadostne homogenosti samo po sebi ne zadostuje, saj je v teh razredih pogosto veliko različnih proizvodov ali storitev, med katerimi ni nujno, da obstaja dovolj neposredna in konkretna zveza (zgoraj v točki 42 navedeni sklep CFCMCEE proti UUNT, točka 40).
46 Poleg tega je neobstoj ali nezadostnost obrazložitve, ki spada med bistvene kršitve postopka v smislu člena 253 ES, razlog javnega reda, ki ga sodišče Skupnosti upošteva po uradni dolžnosti (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 17. aprila 2008 v zadevi Dainichiseika Colour & Chemicals Mfg. proti UUNT – Pelikan (upodobitev pelikana), T‑389/03, neobjavljena v ZOdl., točka 85 in navedena sodna praksa).
47 V obravnavanem primeru je treba najprej pojasniti, da iz sodne prakse, navedene v prejšnji točki, izhaja, da je treba argument UUNT, ki ga je ta podal na obravnavi in v skladu s katerim je očitek neobstoja ali nezadostnosti obrazložitve izpodbijane odločbe prepozen, zavrniti.
48 Poleg tega je UUNT na vprašanje Splošnega sodišča, ki ga je to postavilo na obravnavi in s katerim je UUNT pozvalo, naj pojasni, na katere storitve, ki jih pokriva prijavljena znamka, se nanaša obrazložitev iz točke 20 in naslednjih izpodbijane odločbe, odgovorilo, da so v točkah od 20 do 22 navedene odločbe obravnavane storitve iz razredov 38 in 41 in da je odbor za pritožbe od točke 24 dalje obravnaval razred 35. UUNT je prav tako opozoril, da je na podlagi sodne prakse storitve mogoče razvrstiti in da torej vseh storitev iz zahteve za registracijo ni bilo treba dobesedno povzeti.
49 Ugotoviti je treba, da je v izpodbijani odločbi malo opornih točk za povezavo različnih razlogov za zavrnitev in številnih storitev iz razredov 35, 38 in 41, ki jih pokriva prijavljena znamka in ki so naštete v točki 2 zgoraj, in da na podlagi pozornega branja te odločbe ni mogoče potrditi analize UUNT iz prejšnje točke.
50 Najprej, kot je bilo obravnavano zlasti v točki 34 zgoraj, je del storitev, ki jih po eni strani pokriva razred 35, po drugi strani pa razred 41, jasno mogoče povezati z razlogi iz točke 20 izpodbijane odločbe.
51 V preostalem, prvič, storitve iz razreda 35 vključujejo storitve s področja oglaševanja v širšem smislu. Vendar poleg storitev, navedenih v točki 34 zgoraj, navedeni razred 35 prav tako vključuje vrsto storitev, ki so, čeprav spadajo v sektor oglaševanja v širšem smislu, zelo heterogene, saj gre za tako različne storitve, kot so na primer „svetovanje podjetjem“, „računovodstvo, računovodske storitve“, „ekonomske raziskave in ankete“, „(upravljanje) izvozno-uvoznih agencij“, „oddajanje propagandnih sredstev v najem“, „reklamiranje na plakatih“, „izposoja prodajnih avtomatov“, „kadrovanje“, „psihološko testiranje za potrebe kadrovanja“ ali „kompiliranje podatkov v računalniških podatkovnih bazah“.
52 Obrazložitev iz točke 21 izpodbijane odločbe, da sodobni marketing v bistvu združuje različne načine prodaje z naključnimi možnostmi dobitka, ne ponuja take analize, na podlagi katere bi bilo mogoče vse zadevne storitve združiti v homogeno kategorijo.
53 Glede ugotovitve iz točke 24 izpodbijane odločbe, da razred 35 vključuje storitve, ki se nanašajo na komercialne in statistične podatke, ki so nepogrešljivi za ponujanje stav, je treba ugotoviti, da je ta ugotovitev zelo splošna in da se nanaša zgolj na del storitev iz zadevnega razreda. Poleg tega naloga Splošnega sodišča ni, da razišče, na katere storitve iz razreda 35 bi se ta trditev lahko nanašala.
54 Odbor za pritožbe je v točki 25 izpodbijane odločbe prav tako preizkusil nekatere storitve, zlasti tiste iz razreda 35. Zatrjeval je, da se te storitve zelo na splošno nanašajo na pospeševanje prodaje „v obliki pospeševanja same prodaje športnih stav in v obliki izvajanja športnih stav za pospeševanje prodaje drugih proizvodov in storitev“. Kot primer so navedene storitve oglaševanja, storitve vodenja komercialnih poslov, poslovna administracija, zbiranje časopisnih člankov in pokroviteljstvo. Tudi ti razlogi ne zadostujejo za ugotovitev, da heterogene storitve iz razreda 35, kot so navedene v točki 51 zgoraj, tvorijo dovolj homogeno kategorijo, da bi bilo v zvezi z njimi mogoče uporabiti skupno obrazložitev opisnosti prijavljene znamke.
55 Odbor za pritožbe je v točki 25 izpodbijane odločbe dodal, da je treba glede na to, da je zahteva za registracijo za zadevne storitve zelo splošna, potrditi zavrnitev za vse storitve. V zvezi s tem se sklicuje na točko 33 sodbe z dne 7. junija 2001 v zadevi DKV proti UUNT (EuroHealth) (T‑359/99, Recueil, str. II‑1645), v kateri je Splošno sodišče ugotovilo, da ker je v tej zadevi tožeča stranka zahtevala registracijo zadevnega znaka za vse storitve, ki spadajo v kategorijo „zavarovalništvo“, ne da bi med njimi razlikovala, je treba potrditi presojo odbora za pritožbe glede vseh storitev. Toda primera, v katerem je v prijavi znamke razred generično opisan, in sicer kot „zavarovalništvo in finančni posli“, ni mogoče prenesti v obravnavano zadevo, v kateri je bil predložen seznam zelo različnih storitev.
56 Drugič, tudi glede storitev iz razreda 38, ki se nanašajo na sektor telekomunikacij, je treba poudariti, da čeprav vključujejo različne storitve, kot so med drugim oddajanje radijskih in televizijskih programov, tudi prek kabelskega omrežja, tiskovne agencije, storitve telefonskih konferenc, satelitsko prenašanje, storitve telefonije, razširjanje oddaj TV-prodaje, jih je za namene skupne obrazložitve mogoče šteti, kot da spadajo v homogeno kategorijo storitev.
57 Čeprav razred 38 ni izrecno omenjen, se razlogovanje iz točke 23 izpodbijane odločbe jasno nanaša na to kategorijo storitev. Odbor za pritožbe v tej točki med drugim navaja, da prijavljene storitve vključujejo storitve, ki so po tehnični plati potrebne za izvedbo prodaj stav in nagradnih iger, in sicer razširjanje televizijskih oddaj, zlasti programov plačljive televizije, storitve interneta, programske opreme in ustreznih računalniških iger. Odbor za pritožbe poleg tega meni, da so take stave in igre lahko pomembni elementi prireditev v zvezi z igrami in razvedrilnih prireditev, vključno v okviru televizijskega oddajanja. Prav tako je poudarjeno, da televizijsko oddajanje športnih prireditev pogosto spremljajo informacije o nekaterih stavnih kvotah zasebnih ponudnikov.
58 To, da so za izvedbo stav in nagradnih iger po tehnični plati potrebne različne vrste telekomunikacijskih storitev ali da so lahko take stave ali igre bistveni elementi televizijskih ali drugih prireditev v zvezi z igrami in razvedrilnih prireditev, ne dokazuje zadostne neposredne in konkretne zveze med prijavljeno znamko BETWIN, glede katere je bilo ugotovljeno, da za upoštevno javnost pomeni možnost staviti in dobiti, in temi storitvami, katerih predmet sam po sebi ni niti izvedba stav niti prizadevanje za dobitek, čeprav so lahko tehnični pripomoček v sektorju iger in stav. Poleg tega, glede navedbe v zvezi z marketinškimi storitvami iz točke 21 izpodbijane odločbe Splošno sodišče na podlagi primera televizijskih kanalov in internetnih ponudb, ki vključujejo elemente iger na srečo in stav za pospeševanje prodaje, ter na podlagi primera kanalov TV-prodaje z naključnimi elementi, ki spominjajo na stave za pospeševanje prodaj, in brez kakršnega koli konkretnega sklicevanja na razred 38 v tej točki, ne more ugotoviti, ali je pri tem razlogovanju šlo za ugotovitev opisnosti prijavljene znamke glede na storitve iz navedenega razreda, tako da je tudi v zvezi s tem treba ugotoviti, da izpodbijana odločba ni obrazložena.
59 Zato je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni pravno zadostno dokazal opisnosti prijavljene znamke glede na storitve iz razreda 38, tako da je treba glede teh storitev sprejeti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
60 Tretjič, glede razreda 41 je treba ugotoviti, da je v izpodbijani odločbi omenjen zgolj pri ugotovitvi glede opisnosti v točki 25 (glej točko 41 zgoraj). Kot je bilo poudarjeno v točki 34 zgoraj, se del storitev iz tega razreda jasno nanaša na sektor iger in stav. Navedeni razred vključuje tudi nekatere storitve, ki so povezane z računalništvom in telekomunikacijami ter športom. Storitve iz razreda 41 se poleg tega nanašajo na vrsto heterogenih storitev, kot so storitve prevajalstva, izobraževanja, izpopolnjevanja, organizacije in vodenja kolokvijev, konferenc, kongresov, seminarjev, simpozijev, delavnic in razstav vseh vrst za kulturne in izobraževalne namene, objavljanja besedil in knjig, fotografske storitve in storitve zdravstveno-rekreativnih centrov.
61 Čeprav bi bilo treba nekatere razloge iz izpodbijane odločbe razlagati tako, da se uporabljajo za nekatere storitve iz razreda 41, zlasti tiste, ki so povezane z računalništvom in telekomunikacijami ter športom, je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 46 zgoraj, ter ob upoštevanju heterogenosti storitev iz navedenega razreda in tega, da v izpodbijani odločbi niso izrecno obravnavane, glede storitev iz razreda 41, ki niso izrecno omenjene v točki 20 izpodbijane odločbe, po uradni dolžnosti upoštevati to, da odbor za pritožbe, čeprav bi moral, navedene odločbe ni pravno zadostno obrazložil s tem, da je navedel, da je šlo za homogeno kategorijo storitev, glede katere bi lahko sprejel skupno obrazložitev glede opisnosti prijavljene znamke v zvezi s temi storitvami.
62 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je prijavljena znamka opisna glede storitev, navedenih v točki 20 izpodbijane odločbe, in glede storitev „ustvarjanje in razvijanje predstav, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, poslovnih, organizacijskih in oglaševalskih natečajev“ iz razreda 35. Vendar je treba sprejeti prvi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na storitve iz razreda 38, izpodbijano odločbo pa je prav tako treba po uradni dolžnosti razveljaviti zaradi neobstoja obrazložitve v zvezi z drugimi storitvami iz razreda 35 ter v zvezi s storitvami iz razreda 41, ki niso izrecno navedene v točki 20 izpodbijane odločbe.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009
Trditve strank
63 Tožeča stranka trdi, da ima prijavljena znamka BETWIN minimalni razlikovalni učinek, da bi lahko bila registrirana, saj bosta tako povprečni potrošnik kot specializirana javnost v njej videla označbo izvora glede na njeno neobičajno obliko in nenavadnost. Podredno zatrjuje, da bo upoštevna javnost prijavljeni znamki vsekakor pripisala razlikovalni učinek v smislu označbe izvora glede na storitve, ki nimajo zveze s stavami in igrami na srečo, kot so storitve telekomunikacij.
64 UUNT meni, da ker je zadevni znak opisen, prav tako nima razlikovalnega učinka. Izpodbija trditev, da ima prijavljena znamka BETWIN zahtevani minimalni razlikovalni učinek. Meni, da prijavljena znamka le na splošno spodbuja k sodelovanju pri nekaterih stavah ali igrah in zato ni primerna za razlikovanje med storitvami tožeče stranke in storitvami, ki jih ponujajo druga podjetja.
Presoja Splošnega sodišča
65 Glede storitev, v zvezi s katerimi je bila v okviru preizkusa prvega tožbenega razloga ugotovljena opisnost prijavljene znamke, zlasti glede tistih, ki so navedene v točki 20 izpodbijane odločbe, in storitev „ustvarjanje in razvijanje predstav, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, poslovnih, organizacijskih in oglaševalskih natečajev“ iz razreda 35, ni treba preizkusiti drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Kot namreč izhaja iz ustaljene sodne prakse, za to, da se znak ne more registrirati kot znamka Skupnosti, zadošča že, da je podan eden od absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7(1) Uredbe št. 207/2009 (sodba Splošnega sodišča z dne 2. aprila 2008 v zadevi Eurocopter proti UUNT (STEADYCONTROL), T‑181/07, neobjavljena v ZOdl., točka 56).
66 Glede drugih storitev je treba spomniti, da se v skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 kot znamka ne registrirajo „znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka“.
67 Pojem splošnega interesa, ki ga vsebuje člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, se zamenjuje z bistveno vlogo znamke, ki je zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku istovetnost izvora proizvoda ali storitve, ki ju znamka označuje, in mu omogočiti, da ta proizvod ali storitev brez možnosti zmede razlikuje od tistih, ki izvirajo od drugod (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. maja 2008 v zadevi Eurohypo proti UUNT, C‑304/06 P, ZOdl., str. I‑3297, točka 56 in navedena sodna praksa). Razlikovalni učinek v smislu te določbe ima tako znamka, ki omogoča opredelitev proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija, kot proizvodov, ki izhajajo iz določenega podjetja, in jih tako razlikuje od proizvodov ali storitev drugih podjetij (sodba Sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Henkel proti UUNT, C‑456/01 P in C‑457/01 P, Recueil, str. I‑5089, točka 34).
68 Nazadnje je treba razlikovalni učinek po eni strani presojati glede na proizvode ali storitve, za katere je zahtevana registracija, po drugi strani pa glede na zaznavanje upoštevne javnosti, ki je običajno obveščena ter razumno pozorna in preudarna (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 10. oktobra 2008 v združenih zadevah Inter‑IKEA proti UUNT (upodobitev palete), od T‑387/06 do T‑390/06, neobjavljena v ZOdl., točka 27 in navedena sodna praksa).
69 V obravnavanem primeru je v izpodbijani odločbi obrazložitev v zvezi z neobstojem razlikovalnega učinka prijavljene znamke zelo skromna. Odbor za pritožbe je v točki 27 izpodbijane odločbe navedel zgolj, da prijavljene znamke, ki je prav tako brez razlikovalnega učinka, kot opisne označbe, „katere pomen bo razumel vsakdo brez posebnih znanj in posebne analize“, ni mogoče registrirati na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Odbor za pritožbe prav tako navaja, da izraz „betwin“ le na splošno spodbuja k sodelovanju pri nekaterih stavah ali igrah ali k pridobitvi ekonomskih koristi v obliki dobitka, ne da bi pojasnil možno povezavo z določenim ponudnikom, in da zato zadevni znak zadevnemu potrošniku ne omogoča, da ga razume kot referenco za določen trgovski izvor storitev glede na možnosti stav in dobitkov in da ga zaznava kot individualen znak določenega ponudnika iz tega sektorja.
70 V teh okoliščinah je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 46 zgoraj, po uradni dolžnosti upoštevati neobstoj obrazložitve glede storitev, ki niso neposredno povezane s sektorjem iger in nagradnih iger in ki so navedene v točki 65 zgoraj. Ni namreč mogoče razumeti, kako je mogoče skupno obrazložitev, povzeto v prejšnji točki, uporabiti za vse druge heterogene storitve, na katere se nanaša prijava znamke in med katerimi nekatere nimajo nobene zveze s stavami in igrami na srečo. Izpodbijano odločbo je treba razveljaviti tudi iz tega razloga.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 83 Uredbe št. 207/2009, načela enakega obravnavanja ter členov 6 in 14 EKČP
Trditve strank
71 Tožeča stranka zatrjuje, da imajo prijavitelji znamk v postopkih pred UUNT pravico do enakega obravnavanja v skladu s členom 83 Uredbe št. 207/2009, na podlagi katerega splošno priznana načela procesnega prava dopolnjujejo procesna pravila iz te uredbe, z načelom enakega obravnavanja ter s členoma 6 in 14 EKČP, ki se nanašata na pravico do poštenega sojenja in prepoved diskriminacije. Na tej podlagi bi tožeča stranka morala imeti pravico do doslednega postopka preizkusa in registracije s strani UUNT, da bi se izognili nepravičnostim in da bi se vsem prijaviteljem dale enake možnosti, da v podobnih primerih pridobijo znamko Skupnosti. Medtem ko tožeča stranka priznava, da odločbe odbora za pritožbe spadajo pod omejeno pristojnost in da je pri uporabi načela enakega obravnavanja treba spoštovati zakon, meni, da ima pravico do tega, da organi UUNT vsakič uporabijo enaka merila, in da je ne smejo obravnavati strožje kot druge prijavitelje.
72 Poleg tega glede na stroge pogoje za sprožitev postopkov za razglasitev ničnosti znamke in glede na stroške teh postopkov, naj le-ti ne bi omogočali odpravo začetne neenakosti, ki izhaja iz neenakega obravnavanja primerljivih znamk.
73 Tožeča stranka se sklicuje na več primerov primerljivih znamk Skupnosti, ki bi jih organi UUNT morali upoštevati v okviru načela preverjanja dejstev po uradni dolžnosti. Zlasti gre za besedne znamke, ki z izrazom „bet“ in drugim opisnim izrazom tvorijo novo besedo in med katerimi so bile nekatere registrirane za storitve, ki imajo neposredno zvezo s stavami in dobitki: besedne znamke Skupnosti BETFAIR (št. 003161205 in št. 003580255), MYBET (št. 00437885), BETMAX (št. 004272159), ULTIMATEBET (št. 004685681), YOUBET.COM (št. 001499185), BETLINK (št. 001738525), MEGA-BET (št. 004103644), MULTI-BET (št. 004104766), BET UNITED (št. 004173472), BETWAY (št. 004832325), BET-AT-HOME (št. 003844073) in GAMEBOOKERS (št. 005829056). Glede trditve UUNT, da se tožeča stranka na te znamke ni sklicevala v postopku pred njim, slednja trdi, da mora UUNT v skladu s členom 76(1), prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 dejstva preverjati po uradni dolžnosti.
74 Nazadnje tožeča stranka trdi, da mora v skladu s sodno prakso nacionalni organ, pristojen za registracijo znamk, upoštevati prejšnje odločitve, ki jih je sprejel glede podobnih znamk, pri čemer gre za obveznost, ki se po analogiji uporablja za UUNT. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Sodišča z dne 12. februarja 2009 v združenih zadevah Bild digital in ZVS (C‑39/08 in C‑43/08, neobjavljen v ZOdl.).
75 UUNT trditve tožeče stranke izpodbija.
Presoja Splošnega sodišča
76 Iz točke 26 izpodbijane odločbe izhaja, da se tožeča stranka v postopku pred odborom za pritožbe ni več opirala na registracije domnevno primerljivih znamk, na katere se je sklicevala pred preizkuševalcem. Odbor za pritožbe je v tej točki kljub temu potrdil, da je preizkuševalec pravilno upošteval navedene prejšnje registracije, ne da bi jim priznal zavezujoči učinek.
77 To analizo je treba potrditi. Iz sodne prakse namreč izhaja, da odločbe o registraciji znaka kot znamke Skupnosti, ki jih morajo sprejeti odbori za pritožbe v skladu z Uredbo št. 2007/2009, spadajo pod omejeno pristojnost in glede njih ni diskrecijske pravice, česar tožeča stranka tudi ne izpodbija. Zato se mora zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije, in ne na podlagi predhodne prakse odločanja odborov za pritožbe (sodba Splošnega sodišča z dne 27. februarja 2002 v zadevi Streamserve proti UUNT (STREAMSERVE), T‑106/00, Recueil, str. II‑723, točka 66).
78 V skladu s sodno prakso tako obstajata dva mogoča primera. Če je odbor za pritožbe v prejšnji zadevi možnost registracije znaka kot znamke Skupnosti potrdil in s tem pravilno uporabil zadevne določbe Uredbe št. 207/2009, v neki kasnejši podobni zadevi pa sprejel nasprotno odločbo, bo sodišče Skupnosti to zadnjo odločbo razveljavilo zaradi kršitev upoštevnih določb Uredbe št. 207/2009. V tem primeru je tožbeni razlog kršitve prepovedi diskriminacije torej neupošteven (zgoraj v točki 77 navedena sodba STREAMSERVE, točka 67).
79 Če pa je odbor za pritožbe v prejšnji zadevi pri potrditvi možnosti registracije znaka kot znamke Skupnosti storil pravno napako in je v neki kasnejši zadevi, ki je podobna prvotni, sprejel nasprotno odločbo, prva odločba ne more biti uspešno navedena v oporo tožbi za razveljavitev zadnje odločbe. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da mora biti načelo enakega obravnavanja usklajeno z načelom zakonitosti, v skladu s katerim se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist nekoga drugega (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 9. oktobra 1984 v zadevi Witte proti Parlamentu, 188/83, Recueil, str. 3465, točka 15, in z dne 4. julija 1985 v zadevi Williams proti Računskemu sodišču, 134/84, Recueil, str. 2225, točka 14). Zato je tudi v tem primeru tožbeni razlog prepovedi diskriminacije neupošteven (zgoraj v točki 77 navedena sodba STREAMSERVE, točka 67; sodba Splošnega sodišča z dne 30. novembra 2006 v zadevi Camper proti UUNT – JC (BROTHERS by CAMPER), T‑43/05, neobjavljena v ZOdl., točki 94 in 95, in zgoraj v točki 21 navedena sodba Mozart, točke od 65 do 69).
80 Kot izhaja iz analize prvega tožbenega razloga, je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da prijavljene znamke ni mogoče registrirati v delu, v katerem je opisna za storitve, katerih predmet je ponujanje stav in iger na srečo.
81 Poleg tega iz člena 76(1), prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 izhaja, da morajo preizkuševalci UUNT in v primeru pritožb odbori za pritožbe UUNT po uradni dolžnosti preveriti dejstva, da bi ugotovili, ali je pri prijavljeni znamki podan kateri od razlogov za zavrnitev registracije iz člena 7 te uredbe. Tako je treba glede na omejeno pristojnost, na katero je bilo opozorjeno v točki 77 zgoraj, in na načelo zakonitosti, ki je bilo navedeno v točki 79 zgoraj, ta preizkus osredotočiti na pogoje uporabe člena 7 Uredbe št. 207/2009 in iz tega ne more slediti, da organe UUNT zavezujejo pogoji registracije prejšnjih znamk.
82 Glede trditev tožeče stranke, ki temeljijo na zgoraj v točki 74 navedenem sklepu Bild digital in ZVS, je treba poudariti, da Sodišče v točki 17 tega sklepa navaja, da mora nacionalni organ, pristojen za registracijo, v okviru preizkusa zahteve za registracijo in če razpolaga z zadevnimi informacijami, upoštevati odločbe, ki so že bile sprejete o podobnih zahtevah, in posvetiti posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu. Čeprav je iz tega mogoče sklepati, da se taka ugotovitev po analogiji uporablja za preizkus, ki ga opravijo organi UUNT v okviru Uredbe št. 207/2009, je Sodišče prav tako pojasnilo, da zadevnega organa te odločbe o podobnih zahtevah nikakor ne morejo zavezovati. Poleg tega je v točki 18 navedenega sklepa tudi spomnilo, da mora biti načelo enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem zakonitosti. V teh okoliščinah ta sodna praksa ne ovrže analize iz točk od 77 do 81 zgoraj.
83 Poleg tega glede sodbe Sodišča z dne 9. septembra 2010 v zadevi UUNT proti Borco-Marken-Import Matthiesen (C-265/09 P, ZOdl., str. I-8265), na katero se je tožeča stranka sklicevala na obravnavi in iz katere sklepa na obveznost UUNT, da po uradni dolžnosti preizkusi prejšnje registracije, je treba poudariti, da je Sodišče v točki 45 te sodbe, na katero se sklicuje tožeča stranka, opozorilo, da preizkus zahtev za registracijo ne sme biti minimalen, ampak mora biti strog in celosten zato, da ne pride do neupravičene registracije znamk in da se iz razlogov pravne varnosti in dobrega upravljanja zagotovi, da se ne registrirajo znamke, katerih uporaba bi se lahko uspešno izpodbijala pred sodišči. Toda poleg tega, da se ta sodba ne nanaša na vprašanje morebitnega upoštevanja prejšnjih registracij, Sodišče v njej tudi opozarja, da je pri preizkusu UUNT treba spoštovati zakonitost. Ta sodna praksa torej tudi ni v nasprotju z analizo iz točk od 77 do 81 zgoraj.
84 Nazadnje, ob upoštevanju omejene pristojnosti organov UUNT in načela zakonitosti ter ne da bi v okviru tega spora bilo treba odločati o dopustnosti očitka glede kršitve členov EKČP, je treba poudariti, da je glede na neobstoj konkretnih navedb o procesnih napakah, storjenih pred organi UUNT, ki bi jih tožeča stranka morala predložiti, izključeno, da bi bila zgolj zato, ker so bile domnevno primerljive znamke registrirane, kršena pravica tožeče stranke do pravičnega sojenja. Iz istih razlogov so v tej zvezi neupoštevne okoliščine glede postopkov za razglasitev ničnosti.
85 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 49 ES
Trditve strank
86 Tožeča stranka trdi, da UUNT s tem, da je zavrnil registracijo zadevnega besednega znaka, medtem ko je njenim konkurentom dovolil, da razlikujejo svoje storitve s primerljivo znamko in da tretjim osebam preprečijo uporabo teh znamk, povzroča izkrivljanje konkurence, omejuje prosti pretok storitev in ovira njeno poklicno dejavnost.
87 UUNT trditve tožeče stranke izpodbija.
Presoja Splošnega sodišča
88 Iz sodne prakse izhaja, da je pravo znamk bistveni del sistema neizkrivljene konkurence, ki ga Pogodba vzpostavlja in ohranja (glej sodbo Sodišča z dne 6. maja 2003 v zadevi Libertel, C‑104/01, Recueil, str. I‑3793, točka 48 in navedena sodna praksa).
89 Registrirana znamka imetniku prav tako zagotavlja izključno pravico monopolizirati registrirani znak kot časovno neomejeno znamko za določene proizvode ali storitve, toda možnost registracije neke znamke je lahko predmet omejitev zaradi javnega interesa (glej v tem smislu zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Libertel, točki 49 in 50).
90 Kot je bilo opozorjeno v točki 21 zgoraj, cilj javnega interesa, ki ga uresničuje člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, zahteva, da lahko vsakdo prosto uporablja opisne znake ali označbe kategorij proizvodov ali storitev, za katere je bila zahtevana registracija. Kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 67, je predmet splošnega interesa, na katerem temelji člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, potreba, prvič, da se razpoložljivost znaka, za katerega se zahteva registracija, neupravičeno ne omeji za druge subjekte, ki ponujajo proizvode ali storitve, ki so primerljivi s tistimi, za katere se zahteva registracija, in, drugič, da se potrošniku ali končnemu uporabniku zagotovi istovetnost izvora proizvodov ali storitev, ki so določeni s prijavljeno znamko, tako da se mu brez verjetne zmede omogoči razlikovanje teh proizvodov ali storitev od tistih, ki imajo drug izvor (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. septembra 2004 v zadevi SAT.1 proti UUNT, C‑329/02 P, ZOdl., str. I‑8317, točke 23, 26 in 27 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 67 navedeno sodbo Eurohypo proti UUNT, točki 59 in 62).
91 Lahko sklepamo, da odločbe odbora za pritožbe, kot je odločba, ki je bila sprejeta v obravnavanem primeru za storitve, katerih predmet je ponujanje stav in iger na srečo, in v kateri je na podlagi določb člena 7(1) Uredbe št. 207/2009 pravilno ugotovljeno, da znaka ni mogoče registrirati kot znamko Skupnosti, ni mogoče šteti za oviro niti svobodni konkurenci niti prostemu opravljanju storitev v smislu člena 49 ES ali poklicni dejavnosti prijavitelja znamka. Nasprotno, kot je UUNT pravilno poudaril na obravnavi, je namen naloge organov UUNT, da preverijo, ali prijavljena znamka spoštuje ureditev glede registracije znamk Skupnosti, bolj v zagotavljanju neizkrivljene konkurence kot v njenem omejevanju.
92 Četrti tožbeni razlog je treba zato zavrniti.
93 Iz vsega zgoraj navedenega sledi, da je treba izpodbijano odločbo razveljaviti glede storitev, ki niso storitve, navedene v točki 20 izpodbijane odločbe, in ki niso storitve „ustvarjanje in razvijanje predstav, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, poslovnih, organizacijskih in oglaševalskih natečajev“ iz razreda 35.
Stroški
94 V skladu s členom 87(3) Poslovnika Splošnega sodišča lahko Splošno sodišče, če vsaka stranka uspe samo deloma, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške. V tem primeru je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Odločba četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 4. maja 2009 (zadeva R 1528/2008-4) se razveljavi glede storitev, ki niso storitve „ustvarjanje in razvijanje predstav, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, natečajev; prirejanje, organizacija in vodenje nastopov, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, natečajev vseh vrst; igralni saloni; upravljanje igralnic; storitve športnih ustanov, storitve v zvezi z igrami, stavami in loterijami, vključno na in prek interneta; dajanje na voljo športne in igralniške opreme ter opreme za stave in loterije, vključno na in prek interneta; upravljanje igralnih salonov; dajanje na voljo interaktivnih računalniških; upravljanje in vodenje igralnic ter organizacija iger na srečo, iger s kartami, stav, športnih stav, iger, ki niso odvisne od naključja; igralni avtomati; upravljanje igralnic in igralnih salonov; upravljanje vseh vrst stavnic in centrov za loterije“ iz razreda 41 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ki niso storitve „ustvarjanje in razvijanje predstav, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, poslovnih, organizacijskih in oglaševalskih natečajev“ iz razreda 35 tega aranžmaja.
2. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Predlogi strank
Pravo
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
– Opisnost prijavljene znamke glede na storitve, katerih predmet je ponujanje stav ali iger na srečo
– Opisnost prijavljene znamke glede na storitve, katerih predmet ni ponujanje stav ali iger na srečo
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 83 Uredbe št. 207/2009, načela enakega obravnavanja ter členov 6 in 14 EKČP
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 49 ES
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Stroški