Združene zadeve T-440/03, T-121/04, T-171/04, T-208/04, T-365/04 in T‑484/04

Jean Arizmendi in drugi

proti

Svetu Evropske unije in Evropski komisiji

„Nepogodbena odgovornost – Carinska unija – Postopek zaradi neizpolnitve obveznosti – Obrazloženo mnenje – Odprava monopola, ki je bil s francosko zakonodajo zagotovljen zboru tolmačev in ladijskih agentov – Dovolj resna kršitev – Vzročna zveza“

Povzetek sodbe

1.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Komisija ni začela postopka zaradi neizpolnitve obveznosti

(člena 226 ES in 288, drugi odstavek, ES)

2.      Odškodninska tožba – Samostojnost v primerjavi z ničnostno tožbo – Predmet

(člena 226, prvi odstavek, ES in 288, drugi odstavek, ES)

3.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, ki posameznikom podeljuje pravice

(člena 226 ES in 288, drugi odstavek, ES)

4.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Vzročna zveza – Pojem

(člena 226 ES in 288, drugi odstavek, ES)

5.      Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predhodni postopek – Predmet

(člen 226 ES)

1.      Odškodninska tožba, ki temelji na okoliščini, da Komisija ni začela postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, ni dopustna. Ker Komisiji ni treba začeti postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, njena odločitev, da takega postopka ne bo začela, nikakor ne more pomeniti nezakonitosti, tako da to ne more biti podlaga za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti. Ker torej Komisiji ni z ničimer naloženo, da mora začeti postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, dejstvo, da ta institucija takega postopka ni začela, ne more povzročiti odgovornosti Skupnosti.

(Glej točko 62.)

2.      Odškodninska tožba je samostojna tožba, ki ima v sistemu pravnih sredstev posebno vlogo. Njen namen je povračilo škode, ki je nastala zaradi akta ali nezakonitega ravnanja, ki se očita instituciji.

Torej je načeloma mogoče vložiti odškodninsko tožbo zoper kateri koli akt institucije – neodvisno od vprašanja, ali je ta akt mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo – tudi če je bil sprejet med izvajanjem diskrecijske pravice. Diskrecijska pravica institucije namreč ne pomeni, da zadevni instituciji zato ni treba delovati v skladu z višjimi pravnimi standardi, na primer Pogodbo in splošnimi načeli prava Skupnosti, ter upoštevno sekundarno zakonodajo. Če se z odškodninsko tožbo izpodbija zakonitost zadevnega akta, je treba o tem vprašanju presojati z vidika obveznosti, naloženih obravnavani instituciji. Drugačen pristop bi bil v nasprotju s pravnimi temelji Skupnosti, saj bi bil v tem primeru odškodninski tožbi odvzet polni učinek, ker sodišča v takih tožbah ne bi mogla presojati o zakonitosti akta institucije.

Čeprav je torej res, da lahko Komisija na podlagi pristojnosti, ki so ji podeljene s členom 226 ES, prosto presoja, ali je primerno začeti postopek zaradi neizpolnitve obveznosti zoper državo članico, ne da bi morala svojo izbiro utemeljiti, in čeprav lahko zato med izvajanjem svojih pristojnosti na zadevno državo pod enakimi pogoji naslovi tudi obrazloženo mnenje, ni mogoče izključiti možnosti, da lahko posamezna oseba v povsem izjemnih okoliščinah dokaže, da je tako obrazloženo mnenje nezakonito in je povzročilo dovolj resno kršitev pravnega pravila, da ji je bila povzročena škoda.

Na zgoraj navedeno presojo ne vpliva dejstvo, da obrazloženo mnenje, ki ga Komisija sprejme na podlagi člena 226, prvi odstavek, ES, ni akt, katerega namen bi bil zagotoviti zavezujoč pravni učinek na tretje osebe, in ga zato ni mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo.

(Glej točke od 64 do 69.)

3.      Za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Skupnosti, ko se obravnava nezakonitost pravnega akta, mora obstajati dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom. V zvezi s tem pogojem je odločilno merilo za to, da se šteje, da je kršitev prava Skupnosti dovolj resna, da institucija Skupnosti očitno in hudo prekorači meje diskrecijske pravice.

V okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 226 ES je le Sodišče pristojno za ugotavljanje, ali država članica ni izpolnila obveznosti, ki so ji naložene s pravom Skupnosti. Čeprav je torej res, da lahko Komisija prosto presoja o tem, ali je primerno začeti postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, njena ugotovitev, da obveznosti niso bile izpolnjene, ne more biti obvezujoča. Ker Komisija v obrazloženem mnenju le zavzame stališče o tem, ali država članica ni izpolnila obveznosti, ki so ji naložene s pravom Skupnosti, sprejetje zadevnega mnenja ne more povzročiti dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom. Zato tudi to, da je Komisija v obrazloženem mnenju sprejela napačno stališče o obsegu prava Skupnosti, ne more pomeniti dovolj resne kršitve, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti odgovornost Skupnosti.  

Če pa presoja iz obrazloženega mnenja presega opredelitev obstoja neizpolnitve obveznosti države članice ali drugo ravnanje Komisije med postopkom zaradi neizpolnitve obveznosti preseže pristojnosti, ki so ji podeljene – če je na primer kriva za razkritje poslovnih skrivnosti ali podatkov, ki škodujejo ugledu osebe – je mogoče tako presojo ali ravnanje šteti za kršitev, na podlagi katere se lahko ugotovi odgovornost Skupnosti.

(Glej točke od 74 do 78.)

4.      V okviru odškodninske tožbe se prizna, da obstaja vzročna zveza, če obstaja dovolj neposredna vzročna zveza med ravnanjem, ki se očita instituciji, in navedeno škodo, pri čemer mora tako zvezo dokazati tožeča stranka. Očitano ravnanje mora biti torej odločilni vzrok škode.

V okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ga začne Komisija na podlagi člena 226 ES, dejstvo, da je Komisija v obrazloženem mnenju menila, da je nacionalna zakonodaja nezdružljiva s pravom Skupnosti – in da se je glede tega motila – dejansko sploh ni pomembno, saj z zadevnim obrazloženim mnenjem državi članici ni bilo naloženo, naj spremeni zakonodajo. V okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti bi namreč tak zavezujoč učinek lahko imela le sodba Sodišča.

Ker obrazloženo mnenje v delu, v katerem Komisija trdi, da država članica ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz prava Skupnosti, nima zavezujočega učinka, ga ni mogoče šteti za odločilni vzrok škode, ki je nastala zaradi spremembe zadevne nacionalne zakonodaje skladno s tem obrazloženim mnenjem.

(Glej točke 85, 90, 92 in 93.)

5.      Namen predhodnega postopka, določenega v členu 226 ES, je zadevni državi članici omogočiti, da se uskladi z obveznostmi, ki izhajajo iz prava Skupnosti, ali da učinkovito uveljavlja svoja sredstva obrambe zoper očitke, ki jih navede Komisija. Torej ni nujno, da država članica ravna v skladu z izdanim obrazloženim mnenjem, ampak lahko tega ne stori, če meni, da ji Komisija neupravičeno očita neizpolnitev obveznosti.

(Glej točko 87.)