SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 24. septembra 2015(*)
„REACH – Vključitev kromovega trioksida v seznam snovi, za katere je potrebna avtorizacija – Uporabe ali kategorije uporabe, ki so izvzete iz obveznosti avtorizacije – Besedna zveza ‚veljavna posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve‘ – Očitna napaka pri presoji – Sorazmernost – Pravica do obrambe – Načelo dobrega upravljanja“
V zadevi T‑360/13,
Verein zur Wahrung von Einsatz und Nutzung von Chromtrioxid und anderen Chrom-VI-verbindungen in der Oberflächentechnik eV (VECCO) s sedežem v Memmingenu (Nemčija) in preostale tožeče stranke, navedene v Prilogi I, ki jih zastopajo C. Mereu, K. Van Maldegem, odvetnika, in J. Beck, solicitor,
tožeče stranke,
ob intervenciji
Assogalvanica s sedežem v Padovi (Italija) in preostali intervenienti, navedeni v Prilogi II, ki jih zastopajo C. Mereu, K. Van Maldegem in M. Beck,
intervenienti,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata K. Talabér-Ritz in J. Tomkin, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske agencije za kemikalije (ECHA), ki jo zastopajo W. Broere, M. Heikkilä in T. Zbihlej, agenti,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Uredbe Komisije (EU) št. 348/2013 z dne 17. aprila 2013 o spremembi Priloge XIV k Uredbi (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) (UL L 108, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi A. Dittrich (poročevalec), predsednik, J. Schwarcz, sodnik, in V. Tomljenović, sodnica,
sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. februarja 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Prva tožeča stranka, Verein zur Wahrung von Einsatz und Nutzung von Chromtrioxid und anderen Chrom-VI-verbindungen in der Oberflächentechnik eV (v nadaljevanju: VECCO), je združenje po nemškem pravu, ki zastopa nadaljnje uporabnike kromovega trioksida.
2 V Prilogi I navedenih 185 tožečih strank je mogoče razdeliti v tri skupine. V prvi skupini so tiste tožeče stranke, ki uporabljajo kromov trioksid, raztopljen v vodi, za obdelavo površin. Drugo skupino sestavljajo tiste tožeče stranke, ki so vključene v dobavo zmesi, ki vsebujejo kromov trioksid in ki so namenjene premazom površin. Tretjo skupino sestavljajo tožeče stranke, ki so industrijske stranke, ki uporabljajo kromove premaze za površine za lastne primarne proizvode, zlasti kot dobavitelji ali proizvajalci mehanskih delov, strojev ali drugih proizvodov.
3 Zvezna republika Nemčija je avgusta 2010 Evropski agenciji za kemikalije (v nadaljevanju: ECHA) posredovala dokumentacijo (v nadaljevanju: dokumentacija iz Priloge XV), pripravljeno, da bi se v skladu s postopkom iz člena 59 Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, str. 1) kromov trioksid opredelil kot snov, ki zbuja veliko zaskrbljenost. Zvezna republika Nemčija je v tej dokumentaciji predlagala, naj se kromov trioksid opredeli kot snov, ki zbuja veliko zaskrbljenost, ker je bil uvrščen med rakotvorne snovi iz skupine 1 in mutagene snovi iz skupine 2 Priloge VI k Uredbi (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL L 353, str. 1) in ker ta snov zato izpolnjuje merila iz člena 57(a) in (b) Uredbe št. 1907/2006. Navedena dokumentacija se sklicuje na dve poročili, in sicer na poročilo o analizi tveganj, ki ga je leta 2005 pripravilo Združeno kraljestvo, naslovljeno European Union Risk Assessment Report, 3rd Priority List, Volume 53 (poročilo Evropske unije o oceni tveganja, tretji prednostni seznam, zvezek št. 53), in poročilo inštituta za varnost in zdravje pri delu nemškega zavoda za socialno zavarovanje za primer nezgode pri delu in poklicne bolezni, naslovljeno MEGA-Auswertungen zur Erstellung von REACH-Expositionsszenarien für Chrom (VI) – Verbindungen (2000 bis 2009) in Deutschland (poročilo o analizi MEGA za pripravo scenarijev izpostavljenosti REACH v zvezi s tveganji, povezanimi z izpostavljenostjo kromovim spojinam (VI) (2000–2009) v Nemčiji) (v nadaljevanju: poročilo MEGA).
4 V skladu s členom 59(4) Uredbe št. 1907/2006 je bila 30. avgusta 2010 objavljena dokumentacija iz Priloge XV in določen rok za predložitev pripomb, ki se je iztekel 14. oktobra 2010. Ko so bile pripombe predložene, je bila ta dokumentacija v skladu s členom 59(7) navedene uredbe posredovana Odboru držav članic pri ECHA. Ta odbor je predlog Zvezne republike Nemčije sprejel. ECHA je s sklepom z dne 14. decembra 2010 na podlagi in v skladu s členom 59(8) te uredbe vključila kromov trioksid v seznam tistih snovi, ki bodo morda vključene v Prilogo XIV te uredbe (v nadaljevanju: seznam snovi kandidatk), katerega posodobljena različica je bila 15. decembra 2010 objavljena na spletnem mestu ECHA.
5 ECHA je v skladu s členom 58(4) Uredbe št. 1907/2006 15. junija 2011 objavila osnutek priporočila snovi, ki se vključijo v Prilogo XIV te uredbe, ki vsebuje seznam snovi, za katere je potrebna avtorizacija, in pozvala vse zainteresirane osebe, naj predložijo pripombe do 14. septembra 2011. Prva tožeča stranka je v okviru pripomb, ki jih je posredovala ECHA v obdobju tega javnega posvetovanja, predlagala, naj se za uporabo kromovega trioksida kot aktivne katalitične snovi določi izjema v smislu člena 58(1)(e) v povezavi s členom 58(2) Uredbe št. 1907/2006. Pripombe, ki so jih predložile zainteresirane osebe, med katerimi je bila med drugim prva tožeča stranka, so bile pozneje objavljene.
6 Odbor držav členic pri ECHA je 19. decembra 2011 sprejel mnenje o osnutku priporočila, navedenega zgoraj v točki 5.
7 ECHA je 20. decembra 2011 predstavila priporočilo snovi, ki se vključijo v Prilogo XIV Uredbe št. 1907/2006. V tem priporočilu je predlagala, naj se izjema ne prizna za nobeno uporabo kromovega trioksida.
8 Evropska komisija je v skladu s členom 131 Uredbe št. 1907/2006 in postopkom iz člena 133(4) te uredbe 17. aprila 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 348/2013 o spremembi Priloge XIV k Uredbi (ES) št. 1907/2006 (UL L 108, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani akt).
9 Z izpodbijanim aktom je bil kromov trioksid vključen v Prilogo XIV Uredbe št. 1907/2006. Nobena izjema na podlagi člena 58(2) navedene uredbe ni bila priznana za razne uporabe kromovega trioksida.
Postopek in predlogi strank
10 Tožeče stranke so 8. julija 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.
11 Združenje Assogalvanica in 93 preostalih fizičnih in pravnih oseb je z dopisom, vpisanim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 18. oktobra 2013, predlagalo intervencijo v podporo predlogom tožečih strank. Predlogom združenja Assogalvanica in preostalih intervenientov iz Priloge II je bilo po zaslišanju strank s sklepom z dne 4. marca 2014 VECCO in drugi/Komisija (T‑360/13, EU:T:2014:130) ugodeno. Predlog preostalih predlagateljev intervencije je bil zavrnjen.
12 ECHA je z dopisom, vpisanim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. oktobra 2013, predlagala intervencijo v podporo predlogom Komisije. Temu predlogu je bilo po zaslišanju strank s sklepom z dne 22. novembra 2013 ugodeno.
13 ECHA je 22. januarja 2014 vložila svojo intervencijsko vlogo.
14 Tožeče stranke so 11. marca 2014 vložile stališča o intervencijski vlogi ECHA.
15 Združenje Assogalvanica in preostali intervenienti iz Priloge II so 24. aprila 2014 vložili svojo intervencijsko vlogo. Tožeče stranke in Komisija so 18. junija 2014 vložili stališča o tej intervencijski vlogi.
16 Tožeče stranke s tožbo Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– ugotovi, da je tožba dopustna in utemeljena;
– ugotovi, da je izpodbijani akt deloma nezakonit, ker naj bi temeljil na očitni napaki pri presoji in kršitvi člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, načela sorazmernosti in pravice do obrambe (vključno z načeloma dobrega upravljanja in odličnosti znanstvenih mnenj);
– izpodbijani akt razglasi za ničen v delu, v katerem v točki 16 priloge v petem stolpcu pod naslovom „Izvzete uporabe (kategorije uporab)“ ne vsebuje te izjeme: „uporaba kromovega trioksida v vodni raztopini za proizvodne potrebe, ki torej ustreza maksimalni vrednosti izpostavljenosti 5 μg/m3 (ali 0,005 mg/m3)“ ali podobnega besedila, namen katerega je izvzetje „uporabe kromovega trioksida pri galvanizaciji, jedkanju, elektrolitskem poliranju ali drugih postopkih in tehnologijah površinske obdelave ter mešanju“ ali besedila, ki ima tak učinek, iz področja uporabe izpodbijanega akta;
– Komisiji naloži, naj spremeni izpodbijani akt tako, da bo v skladu s sodbo Splošnega sodišča;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
17 Tožeče stranke so na obravnavi umaknile drugi in četrti tožbeni predlog.
18 Komisija in ECHA Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– ugotovi, da tožba ni utemeljena;
– tožečim strankam ter združenju Assogalvanica in preostalim intervenientom iz Priloge II naloži plačilo stroškov.
19 Združenje Assogalvanica in preostali intervenienti iz Priloge II Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– ugotovi, da je izpodbijani akt deloma nezakonit, ker naj bi temeljil na očitni napaki pri presoji in kršitvi člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, načela sorazmernosti in pravice do obrambe (vključno z načeloma dobrega upravljanja in odličnosti znanstvenih mnenj);
– izpodbijani akt razglasi za ničen v delu, v katerem v točki 16 priloge v petem stolpcu pod naslovom „Izvzete uporabe (kategorije uporab)“ ne vsebuje te izjeme: „uporaba kromovega trioksida v vodni raztopini za proizvodne potrebe, ki torej ustreza maksimalni vrednosti izpostavljenosti 5 μg/m3 (ali 0,005 mg/m3)“ ali podobnega besedila, namen katerega je izvzetje „uporabe kromovega trioksida pri galvanizaciji, jedkanju, elektrolitskem poliranju ali drugih postopkih in tehnologijah površinske obdelave ter mešanju“ iz področja uporabe izpodbijanega akta, ali katerega koli drugega besedila, s katerim bi se izvzelo kromov trioksid v industriji prevlek iz področja uporabe izpodbijanega akta;
– Komisiji naloži, naj spremeni izpodbijani akt, tako da bo v skladu s sodbo Splošnega sodišča;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
20 Z dopisom, vloženim v sodno tajništvo Splošnega sodišča 8. septembra 2015, so tožeče stranke predlagale ponovno odprtje ustnega dela postopka in predložili novo strokovno študijo o podatkih iz poročila MEGA. Podredno tožeče stranke predlagajo, naj se ta študija vloži v spis in stranke v okviru ukrepov procesnega vodstva pozove, da predložijo stališče o vplivu te študije na rešitev spora.
Pravo
Dopustnost prvega in tretjega tožbenega razloga združenja Assogalvanica in preostalih intervenientov iz Priloge II
21 V skladu s členom 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, se lahko s predlogom za intervencijo podpre le zahtevek ene od strank. Intervenient zato ne more razširiti zahtevka stranke, v podporo katerega intervenira (sodba z dne 10. maja 2001, Kaufring in drugi/Komisija, T‑186/97, T‑187/97, od T‑190/97 do T‑192/97, T‑210/97, T‑211/97, od T‑216/97 do T‑218/97, T‑279/97, T‑280/97, T‑293/97 in T‑147/99, Recueil, EU:T:2001:133, točka 137).
22 Tožeče stranke so v obravnavanem primeru umaknile drugi in četrti tožbeni predlog. Prvi in tretji predlog združenja Assogalvanica in preostalih intervenientov iz priloge II zato nista več podana v podporo zahtevku tožečih strank, zaradi česar ju je treba zavreči kot nedopustna.
Vsebinska presoja
23 Tožeče stranke navajajo štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na, prvič, očitno napako pri presoji, drugič, kršitev člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, tretjič, kršitev načela sorazmernosti, in četrtič, kršitev pravice do obrambe in načel dobrega upravljanja in „odličnosti znanstvenih mnenj“.
24 Najprej je treba preučiti drugi tožbeni razlog.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006
25 Tožeče stranke zatrjujejo, da je Komisija kršila člen 58(2) Uredbe št. 1907/2006, ker zadevne uporabe kromovega trioksida ni izvzela iz obveznosti avtorizacije. Po njihovem mnenju naj bi bilo tveganje, ki izhaja iz te uporabe, dobro obvladovano. Obstajala naj bi posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa minimalne ukrepe, ki jih morajo delodajalci obvezno sprejeti, da je tveganje, ki izhaja iz uporabe kromovega trioksida, pod primernim nadzorom, zlasti Direktiva Sveta 98/24/ES z dne 7. aprila 1998 o varovanju zdravja in zagotavljanju varnosti delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom pri delu (štirinajsta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 279) in Direktiva 2004/37/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu (šesta posebna direktiva v skladu s členom 16(1) Direktive Sveta 89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 35). Ti direktivi naj bi bili „posebni“ celo za snovi, ki jih izrecno ne navajata, če te snovi spadajo v eno od skupin snovi, ki so zajete s tema direktivama. To, da ti direktivi ne vsebujeta mejnih vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu za kromov trioksid, naj ne bi izključevalo, da bi bili dovolj „posebni“ in določali „minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006. Če bi se zahtevale mejne vrednosti izpostavljenosti bi bilo treba določiti maksimalne zahteve, kar naj bi presegalo okvir člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, ki se sklicuje le na minimalne zahteve. Komisija naj bi v Sporočilu o rezultatih ocene tveganja in strategijah za zmanjšanje tveganja za snovi: kromov trioksid, amonijev dikromat in kalijev dikromat (UL C 152, str. 1) med drugim menila, da so ukrepi za zmanjšanje tveganja, ki so že v uporabi, zadostni. V „Načrtu v zvezi s snovmi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost“, ki ga je objavila februarja 2013, naj bi priznala, da bi se lahko tveganja obvladala celo „izven“ Uredbe št. 1907/2006. Poleg tega naj ne bi bilo nobenega posebnega tveganja raka, ki bi ga povzročal sektor galvanotehnike, za kar naj bi bila zaslužna učinkovitost ukrepov zmanjševanja tveganj, ki so jih sprejeli delodajalci. Prav tako naj bi uporabnike kromovega trioksida zavezovali drugi predpisi, namenjeni varstvu zdravja in okolja, kot so Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES (UL L 197, str. 1), Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, str. 17) in predpisi več nacionalnih pravnih redov. Zadostno raven nadzora nad tveganji, povezanimi z zadevnimi uporabami kromovega trioksida, naj bi bila poleg tega zagotovljena z nizom nacionalnih pravil, doseči pa bi jo bilo mogoče tudi s prostovoljno uvedbo mejnih vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu. Nazadnje, obveznost ocene možnosti izvzetja in dokazno breme, ki je s tem povezano, naj bi v skladu s členom 58(2) Uredbe št. 1907/2006 imela Komisija in ne gospodarski subjekti.
26 Združenje Assogalvanica in preostali intervenienti iz priloge II se v bistvu pridružujejo trditvam tožečih strank, ob tem pa poudarjajo, da bi morali Komisija in ECHA resno in poglobljeno preveriti učinkovitost ukrepov, ki že veljajo, kar naj bi izhajalo iz pojma „primerni“ v besedilu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, kot tudi iz namena, določenega v členu 55 navedene uredbe, v skladu s katerim morata Komisija in ECHA upoštevati dobro delovanje trga Unije. Člen 58(2) te uredbe naj bi poleg tega določal le minimalne zahteve, tako da naj bi bilo to, da Komisija naknadno določi strožje zahteve, v nasprotju z načelom subsidiarnosti. Presoja na podlagi navedene določbe naj bi zahtevala bolj poglobljeno analizo ne samo upoštevne zakonodaje Unije ampak tudi zakonodaje, ki je z njo povezana, njene dejanske uporabe in podatkov v zvezi z dejstvi, pridobljenih v tem okviru, da bi se ugotovilo, ali minimalne zahteve omogočajo nadzorovanje tveganj.
27 Komisija ob podpori ECHA te trditve izpodbija.
28 Najprej je treba poudariti, da je zakonodajalec z Uredbo št. 1907/2006 vzpostavil ureditev registracije, evalvacije in avtorizacije kemikalij ter omejitve, ki veljajo za te kemikalije, katerih namen je v skladu z uvodno izjavo 1 te uredbe med drugim zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi in okolja ter prosti pretok snovi na notranjem trgu ob pospeševanju konkurenčnosti in inovacij. Natančneje, navedena uredba pod naslovom VII določa postopek avtorizacije. V skladu s členom 55 navedene uredbe je namen tega postopka, da se zagotovi dobro delovanje notranjega trga ter hkrati, da se tveganja, izhajajoča iz snovi, ki so vzrok za veliko zaskrbljenost, ustrezno nadzirajo in da se te snovi postopno zamenjajo z ustreznimi alternativnimi snovmi ali tehnologijami, kjer so te ekonomsko in tehnično izvedljive. Postopek avtorizacije se lahko uporabi za vse snovi, ki izpolnjujejo merila iz člena 57 te uredbe.
29 V prvi fazi postopka avtorizacije ECHA zlasti na podlagi dokumentacije iz Priloge XV Uredbe št. 1907/2006 preuči, ali snov izpolnjuje merila iz člena 57 te uredbe. To dokumentacijo pripravi ECHA na zahtevo Komisije ali država članica. Na koncu navedene faze ECHA ugotovi, da ta snov izpolnjuje ta merila in navedeno snov vključi v seznam snovi kandidatk.
30 Namen druge faze postopka avtorizacije je vključitev snovi iz seznama snovi kandidatk v Prilogo XIV Uredbe št. 1907/2006 v skladu s členom 58 te uredbe. Ko je navedena snov vključena v to prilogo in ko so izpolnjeni pogoji za njeno prepoved, kot so določeni v členu 56 navedene uredbe, je ni več mogoče uporabljati ali dajati v promet, razen če se v okviru tretje faze navedenega postopka izda avtorizacija za določeno uporabo na podlagi člena 60 iste uredbe. Sklep o vključitvi te snovi v navedeno prilogo sprejme Komisija na podlagi priporočila, ki ga pripravi ECHA ob upoštevanju predhodnega mnenja Odbora držav članic in pripomb, ki jih predložijo zainteresirane osebe v okviru javnega posvetovanja, določenega v členu 58(4), drugi pododstavek, zadevne uredbe, zlasti v zvezi z uporabami, ki bi jih bilo treba na podlagi člena 58(2) zadevne uredbe izvzeti iz obveznosti avtorizacije.
31 V sklepu o vključitvi snovi, na katero se nanaša člen 57 Uredbe št. 1907/2006, v Prilogo XIV navedene uredbe morajo biti v skladu s členom 58(1)(e) te uredbe med drugim navedene uporabe ali kategorije uporab, ki so izvzete iz obveznosti avtorizacije, če obstajajo, in pogoji za takšne izjeme, če obstajajo. Priznanje navedenih izjem ureja člen 58(2) iste uredbe, v skladu s katerim so lahko uporabe ali kategorije uporab izvzete iz obveznosti avtorizacije pod pogojem, da je na podlagi veljavne posebne zakonodaje Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve, tveganje pod primernim nadzorom.
32 Ker tožeče stranke v bistvu zatrjujejo, da so bili pogoji iz člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006 izpolnjeni in da bi morala Komisija priznati izjemo na podlagi navedene določbe, je treba najprej preučiti, ali je v obravnavanem primeru obstajala „veljavna posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa za uporabo [kromovega trioksida] v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“. Če je tako, bo treba nato analizirati, ali je bilo „na podlagi [navedene] posebne zakonodaje Skupnosti […] tveganje pod primernim nadzorom“. Nazadnje, če so ti pogoji izpolnjeni, bo treba preučiti, ali je Komisija, ki „lahko“ prizna izjemo in ki ima zato v zvezi s tem polje proste presoje, napačno uporabila svojo diskrecijsko pravico.
33 Najprej je treba poudariti, da je „zakonodaja Skupnosti“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006 pravno pravilo, ki ga je sprejel organ Unije z namenom, da ima zavezujoč učinek. Iz tega izhaja, kot so tudi tožeče stranke priznale na obravnavi, da pravila iz več nacionalnih pravnih redov in prostovoljne prakse ne morejo izpolnjevati prvega pogoja iz člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, saj niso „veljavna posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“. Zato ni treba preučiti nacionalnih pravil, na katera so se sklicevale tožeče stranke, niti prostovoljnih praks, na katere so se sklicevale.
34 V zvezi s poročilom Komisije, ki je navedeno zgoraj v točki 25 in na katerega se sklicujejo tožeče stranke, je treba ugotoviti, da vsebuje podatke v zvezi s presojo tveganj in strategije za njihovo zmanjšanje, ki se med drugim nanašajo na kromov trioksid. Nasprotno pa ne vsebujejo ničesar zavezujočega in ne pojasnjujejo druge določbe, ampak se omejuje na posredovanje rezultatov ocene, zlasti tveganj, ki izhajajo iz uporabe kromovega trioksida, in na obvestitev, da je Komisija sprejela priporočilo z dne 30. maja 2008 o ukrepih za zmanjšanje tveganja za snovi kromov trioksid, amonijev dikromat in kalijev dikromat (UL L 158, str. 65), na katero se navedeno poročilo sklicuje. Ker to poročilo ni nikakor zavezujoče, ga ni, kot so tudi tožeče stranke priznale na obravnavi, mogoče šteti za „zakonodajo Skupnosti“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006.
35 Zato je treba preučiti samo, ali so direktive, na katere se sklicujejo tožeče stranke, namreč direktive 98/24, 2004/37, 2010/75 in 2012/18, „veljavna posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006.
36 Prvič, tožeče stranke ter združenje Assogalvanica in preostali intervenienti iz priloge II se sklicujejo na dve direktivi, ki spadata v okvir varstva delavcev na delovnem mestu, namreč na direktivi 98/24 in 2004/37.
37 Tožeče stranke ter združenje Assogalvanica in preostali intervenienti iz priloge II se glede Direktive 98/24 sklicujejo na člene 1, 4(1) in (2), 5(2), 6(2) in (3), 8 in 10 navedene direktive. V skladu z njenim členom 1 je njen namen določitev „minimaln[ih] zahte[v] za varovanje delavcev pred tveganjem za njihovo varnost in zdravje, ki je, ali bi lahko bilo posledica vpliva kemičnih snovi na delovnem mestu ali je rezultat katere koli dejavnosti, ki vključuje kemične snovi“. Ista direktiva določa zlasti ukrepe, ki jih morajo sprejeti delodajalci in namen katerih je izogibanje tveganjem in njihovo zmanjšanje, pri čemer ta tveganja izhajajo iz tega, da so delavci izpostavljeni zadevnim snovem. Ti ukrepi med drugim zajemajo obveznosti v zvezi z oceno tveganj, ki so jim delavci izpostavljeni na delovnem mestu (člen 4), nadomestitev nevarne snovi z manj nevarno snovjo (člen 6), zmanjšanje količine teh snovi (člen 6), individualno varstvo (člen 6), stalni zdravstveni nadzor zadevnih delavcev (člen 10), in nazadnje, obveščanje delavcev in pristojnih organov (člen 9(3)). Zadevna direktiva tako določa hierarhijo ukrepov. Predvsem se je treba izogniti temu, da bi bil delavec izpostavljen nevarni snovi, če je le mogoče tako, da se nadomesti nevarna snov z manj nevarno, in če to ni mogoče, tako, da se uvede zaprti sistem proizvodnje. Če ta ukrepa nista mogoča, je treba izpostavljenost delavcev kolikor se da zmanjšati s kolektivnimi varnostnimi ukrepi, kot je izboljšanje prezračevanja in metod dela. Nazadnje, če ti ukrepi ne zadostujejo, da bi se izognilo izpostavljenosti delavcev, mora delodajalec, na tretjem mestu, določiti individualne varnostne ukrepe, kot je nudenje ustrezne varovalne opreme.
38 Direktiva 98/24 se uporablja splošno za vse kemikalije. Njen namen je splošen. Njen cilj je določitev med drugim obveznosti, ki jih morajo spoštovati delodajalci, ki morajo delavcem na delovnem mestu zagotoviti ustrezno stopnjo varnosti. Vendar je treba poudariti, da določa zavezujoče mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu za snovi, ki so vključene v njeno prilogo I, v kateri so do zdaj le anorganski svinec in njegove spojine. Za preostale snovi določa člen 3(2) navedene direktive, da se bodo določile „indikativne mejne vrednosti za poklicno izpostavljenost […], ki se določijo na ravni Skupnosti“, da se „[t]e mejne vrednosti […] določijo ali revidirajo, tako da se upošteva razpoložljivost merilnih tehnik, v skladu s postopkom iz člena 17 Direktive 89/391/EGS“ in da „[d]ržave članice obveščajo organizacije delavcev in delodajalcev o indikativnih mejnih vrednostih za poklicno izpostavljenost, ki je določena na ravni Skupnosti“. V skladu s členom 3(3) te direktive „[z]a katero koli kemično snov, ki se ji indikativna mejna vrednost za poklicno izpostavljenost določi na ravni Skupnosti, države članice določijo svojo mejno vrednost za poklicno izpostavljenost, tako da upoštevajo mejno vrednost Skupnosti, ter določijo njeno vrsto v skladu s svojo zakonodajo in prakso“. V skladu s členom 3(4) iste direktive se lahko „[z]avezujoče mejne vrednosti za poklicno izpostavljenost […] določijo na ravni Skupnosti in poleg dejavnikov, ki se upoštevajo pri določanju indikativnih mejnih vrednosti za poklicno izpostavljenost, izražajo dejavnike izvedljivosti, medtem ko je njihov cilj zagotavljanje zdravja delavcev pri delu“.
39 Glede razmerja med Direktivo 98/24 in Uredbo št. 1907/2006 ta v uvodni izjavi 5 določa, da „bi se morala uporabljati brez poseganja v zakonodajo Skupnosti o delovnih mestih in okolju“ in v uvodni izjavi 12, da „ne vpliva na uporabo direktiv o varstvu delavcev in okolju, zlasti Direktive [2004/37] in Direktive [98/24], v skladu s kater[ima] se od delodajalcev zahteva, da odstranijo nevarne snovi, če je to tehnično izvedljivo, ali jih nadomestijo z manj nevarnimi snovmi“. Člen 2(4)(a) navedene uredbe določa, da se uporablja „brez poseganja v zakonodajo Skupnosti v zvezi z zaposlitvijo in okoljem, vključno z Direktivo 89/391/EGS […], Direktivo 96/61/ES […], Direktivo [98/24], Direktivo 2000/60/ES […] in Direktivo [2004/37]“.
40 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da Direktive 98/24, če se ne sklicuje na določeno snov, kot se sklicuje na snovi, ki so navedene v Prilogi I te direktive, ni mogoče šteti niti za posebno, ker se uporablja splošno za vse kemikalije, niti ni mogoče šteti, da določa minimalne zahteve, saj določa le splošni okvir za obveznosti delodajalcev, ki delavce izpostavljajo tveganjem, ki izhajajo iz uporabe kemikalij. Splošnost navedene direktive je jasno razvidna iz tega, da je zakonodajalec v členu 3 te direktive navedel, da je določitev mejnih vrednosti le element, ki je del celotnega mehanizma varstva delavcev, in da bi bilo treba to določitev opraviti še za snovi, za katere take vrednosti ne obstajajo. Nasprotno od trditev združenja Assogalvanica in preostalih intervenientov iz Priloge II tako Komisiji ni mogoče očitati, da je kršila člen 58(2) Uredbe št. 1907/2006, ker je zahtevala mejne vrednosti za izpostavljenost na delovnem mestu, saj ta zahteva izhaja iz uporabe člena 3 te uredbe. Komisija tako ni sama dodala posebnih zahtev, ampak je, nasprotno, pravilno menila, da zadevna direktiva ob neobstoju mejnih vrednosti ni „veljavna posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006.
41 Nazadnje, če bi bilo treba potrditi stališče, ki ga zastopajo tožeče stranke, da je treba Direktivo 98/24, ne glede na to, ali določa mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu, šteti za posebno zakonodajo, bi bilo treba šteti, da za vse kemikalije obstaja „veljavna posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa […] minimalne zahteve“. V takem primeru bi se lahko dejansko vedno zahtevalo priznanje izjeme, določene v členu 58(2) navedene uredbe, čeprav je ta določba izjema od načela, ki ga določa člen 57 te uredbe v povezavi z uvodno izjavo 69 iste uredbe, v skladu s katerim je treba snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, načeloma vključiti v Prilogo XIV k zadevni uredbi in zanje uporabiti postopek avtorizacije iz člena 60 iste uredbe. Iz tega izhaja, da bi lahko stališče, ki ga zastopajo tožeče stranke, resno ogrozilo cilj in delovanje, ki sta določena z zadevno uredbo, in da ga zato ni mogoče sprejeti.
42 Tožeče stranke ter združenje Assogalvanica in preostali intervenienti iz Priloge II se v zvezi z Direktivo 2004/37 sklicujejo na člene 1, 3(1), 4, 5(1), (3) in (5), 6 in 14 navedene direktive. V skladu z njenim členom 1 je njen namen „varovanje delavcev pred nevarnostmi, ki ogrožajo njihovo zdravje in varnost, ter preprečevanje takih nevarnosti, ki se pojavijo ali bi se lahko pojavile zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu“. Ista direktiva določa „posebne minimalne zahteve na tem področju, tudi mejne vrednosti“. Zadevna direktiva tako kot Direktiva 98/24 določa hierarhijo ukrepov, ki med drugim zajemajo obveznosti v zvezi z oceno tveganj, ki so jim delavci izpostavljeni na delovnem mestu (člen 3, od (2) do (4)), nadomestitev nevarne snovi z manj nevarno snovjo (člen 4), zmanjšanje količine teh snovi (člen 5), individualno varstvo (člena 8 in 10), stalni zdravstveni nadzor zadevnih delavcev (člen 14), in nazadnje, obveščanje delavcev in pristojnih organov (členi 11, 12 in 19).
43 Direktiva 2004/37 se uporablja za vse rakotvorne in mutagene snovi. Vendar pa določa zavezujoče mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu za benzen, monomer vinilklorida in prah trdega lesa (Priloga III). Njen člen 16(1) določa, da „Svet v skladu s postopkom iz člena 137(2) Pogodbe [ES, postal člen 153(2) PDEU] določi mejne vrednosti v direktivah na podlagi razpoložljivih podatkov, vključno z znanstvenimi in tehničnimi podatki, za vse rakotvorne ali mutagene snovi, za katere je to mogoče, in, če je to potrebno, druge neposredno povezane določbe“. Njena uvodna izjava 13 v zvezi s tem pojasnjuje, da je treba „[m]ejne vrednosti za poklicno izpostavljenost […] upoštevati kot pomemben del splošnih ukrepov za varovanje delavcev“ in da je treba „[t]ake mejne vrednosti […] revidirati, kadar koli je to potrebno, z upoštevanjem novejših znanstvenih podatkov.“
44 Kot je bilo to pojasnjeno v zvezi z Direktivo 98/24, Uredba št. 1907/2006 ne posega v uporabo direktiv, ki se nanašajo na varstvo delavcev, kar vključuje direktivo 2004/37, za katero se uporabi enaka obrazložitev, kot je navedena zgoraj v točki 40. Ker se zadnjenavedena direktiva ne sklicuje na nobeno drugo snov kot benzen, monomer vinilklorida in prah trdega lesa, za katere določa maksimalne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu, je ni mogoče šteti niti za „posebno“ niti ni mogoče šteti, da določa minimalne zahteve. Poleg tega je zakonodajalec, kot za Direktivo 98/24, v členu 16 Direktive 2004/37 jasno nakazal, da je določitev mejnih vrednosti sestavni del mehanizma varstva delavcev in da bi bilo treba ta element še dopolniti za snovi, za katere take vrednosti ne obstajajo. Nazadnje, ob upoštevanju člena 57(a) in (b) Uredbe št. 1907/2006, ki vključuje rakotvorne in mutagene snovi v mehanizem avtorizacije, urejen pod poglavjem VII te uredbe, bi lahko bil cilj in delovanje sistema nadzora in varstva, ki ga določa navedena uredba, resno ogrožen, če bi bilo treba šteti Direktivo 2004/37 za veljavno posebno zakonodajo Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve v smislu člena 58(2) navedene uredbe za katero koli rakotvorno ali mutageno snov. V zvezi z Direktivo 2004/37 se uporabi enaka obrazložitev, kot je navedena zgoraj v točki 41.
45 Zato je treba ugotoviti, da glede kromovega trioksida niti Direktiva 98/24 niti Direktiva 2004/37 ni „veljavna posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006.
46 Preostale trditve tožečih strank ter združenja Assogalvanica in preostalih intervenientov iz Priloge II te ugotovitve ne omajajo.
47 Najprej, tožeče stranke zatrjujejo, da Komisija s tem, da je v okviru člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006 zahtevala mejne vrednosti za izpostavljenost na delovnem mestu, dejansko ni želela določiti minimalnih zahtev, ampak maksimalne zahteve. V zvezi s tem je treba opozoriti, da za uporabljeno merilo „minimalnih zahtev“ ni mogoče šteti, da pomeni kateri koli ukrep, ki je določen z zakonodajnim aktom Unije. Besedno zvezo minimalne zahteve je treba razumeti tako, da na eni strani pomeni minimalni standard v interesu delavcev ali drugih zadevnih oseb, in na drugi strani da dopušča, da se na nacionalni ravni v okviru zakonodaje, ki je strožja od zakonodaje, ki na ravni Unije določa minimalne zahteve, sprejmejo ali določijo ukrepi, ki so strožji. Samo to, da se zahtevajo mejne vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu tako ne pomeni uporabe maksimalne zahteve, temveč mogočo minimalno zahtevo v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006.
48 Tožeče stranke poleg tega zatrjujejo, da za to, da je zakonodaja „posebna“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, zadostuje, da se sklicuje na skupino snovi in zlasti na merila za razvrščanje. Prva tožeča stranka navaja dokument ECHA, naslovljen „Preparation of draft Annex XIV entries for the third recommandation of substances to be included in Annex XIV – General Approach“ (priprava nameravanih vključitev snovi v Prilogo XIV – splošni pristop), iz katerega naj bi bilo razvidno, da pripadnost snovi skupini, kot je skupina „rakotvorne snovi“ ali skupina „mutagene snovi“, zadostuje za to, da se zakonodaja, ki se nanaša na eno od teh skupin, šteje za posebno.
49 Te trditve ni mogoče sprejeti.
50 Prvič, dokument, ki ga navajajo tožeče stranke, je le obvestilo ECHA, s katerim se zainteresirane osebe seznanja s pristopom, ki ga je ECHA med drugim uporabila za oceno pogojev iz člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006. Ta dokument nima nobene pravne veljave in sodišče Unije ga pri razlagi navedenega člena ne upošteva.
51 Drugič, iz besedila točke 5.1, druga uvodna izjava, dokumenta, ki ga navajajo tožeče stranke, ni mogoče ugotoviti, da katero koli merilo razvrščanja zadostuje za to, da se zakonodaja, ki se nanaša na skupino snovi, za katero velja to merilo, šteje za posebno.
52 Najprej, ugotoviti je treba, da se točka 5.1, druga uvodna izjava, dokumenta, ki ga navajajo tožeče stranke, sklicuje na učinkovito nadzorovanje tveganj. To, da je želela ECHA z navedeno uvodno izjavo navesti pojasnila v zvezi z merili, ki po njenem mnenju omogočajo, da se zakonodaja šteje za posebno, tako ni jasno.
53 Poleg tega ECHA v dokumentu, ki ga navajajo tožeče stranke, pojasnjuje, da bi se morala „praviloma […] zadevna zakonodaja nanašati na določeno snov, ki se vključi v Prilogo XIV [Uredbe št. 1907/2006], tako da jo navaja ali tako da se sklicuje na skupino, v katero spada ta snov, na primer tako da navaja merila za razvrščanje ali merila iz Priloge XIII [navedene uredbe]“. Tudi če se predpostavi, da je ECHA imela namen podati pojasnila v zvezi z merili, ki po njenem mnenju omogočajo, da se zakonodaja šteje za posebno, je iz zadevnega besedila mogoče sklepati le, da mora biti, če je le mogoče, snov zajeta kot taka z zakonodajo in če ni tako, da bi bilo mogoče tudi skupino snovi šteti za predmet posebne zakonodaje, če bi se ta zakonodaja nanašala na jasno ločeno skupino drugih snovi. Posebnost zakonodaje, ki se nanaša na skupino snovi, mora tako biti primerljiva s posebnostjo zakonodaje, ki se nanaša le na eno snov. Iz tega izhaja, da je zgolj sklicevanje na rakotvorne ali mutagene snovi ali kemikalije presplošno.
54 Drugič, tožeče stranke se sklicujejo na dve direktivi, ki spadata v okvir varstva okolja, to je na direktivi 2010/75 in 2012/18, ne da bi pojasnile, zakaj sta ti direktivi „veljavna posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006. V utemeljitev svojih trditev zgolj napotujejo na Prilogo A.22 k tožbi, ki brez navedbe avtorja in vira poročila, naslovljenega „Environmental Risk Reduction Strategy and Analysis of Advantages and Drawbacks for Hexavalent Chromium“ (strategija za zmanjšanje okoljskih tveganj in analiza prednosti in slabosti uporabe šestvalentnega kroma), povzema oddelek 4 tega poročila in obsega 40 strani. Po njihovem mnenju Direktiva 2010/75 in dokument, imenovan „BREF“, to je referenčni dokument za najboljše razpoložljive tehnike za površinsko obdelavo kovin in plastičnih mas iz avgusta 2006, ki zagotavlja dostop do najboljših razpoložljivih tehnik, torej najučinkovitejših, najnaprednejših in najenostavneje izvedljivih načinov delovanja, da bi se preprečile ali zmanjšale emisije in njihov vpliv na okolje.
55 Prvič, ugotoviti je treba, da te trditve niso dopustne v delu, v katerem tožeče stranke zatrjujejo, da sta direktivi 2010/75 in 2012/18 „veljavna posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, saj Sodišče ni dolžno namesto tožečih strank iskati in določati delov zajetne priloge A.22 k tožbi, na katero se pavšalno sklicujejo, ki bi jih lahko štelo za primerne za utemeljitev njihovih trditev (glej v tem smislu sklep z dne 29. novembra 1993, Koelman/Komisija, T‑56/92, Recueil, EU:T:1993:105, točka 23). Če se te trditve nanašajo le na nadzorovanje tveganj, so pa prav tako nedopustne, saj sama pavšalna napotitev na prilogo brez natančnejše opredelitve upoštevnih strani in odstavkov prav tako ne omogoča ugotoviti, zakaj je treba tveganje šteti za obvladano. Enaka obrazložitev se uporabi za dokument, imenovan „BREF“. Poleg tega je treba ugotoviti, da navedeni dokument Sodišču ni bil dan na voljo, zaradi česar ga ta ne more preučiti.
56 Drugič, tudi če se predpostavi, da so trditve tožečih strank v zvezi z Direktivo 2012/18 dopustne, navedene direktive ni mogoče nikakor šteti za „veljavno posebno zakonodajo Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, in to kljub temu, da se ta direktiva v skladu z delom 1 njene Priloge I v povezavi z indeks številko 024‑001‑00‑0 iz tabele 3.1 Priloge VI k Uredbi št. 1272/2008 uporablja za kromov trioksid.
57 Iz člena 1 Direktive 2012/18 je namreč razvidno, da je namen te direktive določitev pravil za preprečevanje „večjih nesreč“, v katere so vključene nevarne snovi, ter omejevanje njihovih posledic za zdravje ljudi in za okolje, da se v vsej Uniji na skladen in učinkovit način zagotovi visoka raven varstva. Direktiva v členu 5(1) določa splošne obveznosti gospodarskih subjektov, ki morajo sprejeti vse potrebne ukrepe za preprečevanje večjih nesreč ter omejevanje njihovih posledic za zdravje ljudi in za okolje. Točka b Priloge III k isti direktivi natančneje določa vsebine, ki jih je treba obravnavati v okviru sistema upravljanja varnosti – ki ga morajo gospodarski subjekti v skladu s členom 8 zadevne direktive uvesti v svojih obratih – med katerimi so med drugim usposabljanje in ozaveščanje osebja, opredelitev in ocena večjih nevarnosti, nadzor nad industrijskimi obrati, obvladovanje sprememb pri obratih, procesih ali skladiščnih prostorih, načrtovanje za ukrepanje ob nesrečah, stalno spremljanje učinkovitosti, poročanje o nesrečah ter redna revizija in pregled.
58 Priloga I k Direktivi 2012/18 poleg tega določa količine za razvrstitev prisotnosti nevarne snovi v podjetju (v tonah), s čimer omejuje svoje področje uporabe. Ta direktiva se tako ne uporablja za podjetja, v katerih so nevarne snovi prisotne v količinah, ki so manjše od tistih, ki so navedene v stolpcu 2 dela 1 ali 2 Priloge I k tej direktivi. Nasprotno pa so z navedeno direktivo zajeta podjetja, ki na njeno področje uporabe spadajo kot „organizacija nižje stopnje“ v smislu člena 3(2) te direktive ali kot „organizacija višje stopnje“ v smislu člena 3(3) iste direktive. Priloga I k tej direktivi tako ne določa niti mejnih vrednosti izpostavljenosti na delovnem mestu niti mejnih vrednosti emisij za podjetje.
59 Namen Direktive 2012/18 je zato zagotoviti varnost obratov, da bi se preprečile „večje“ nesreče. Ne nanaša se niti na posebno uporabo nevarnih snovi v okviru navadnih industrijskih dejavnosti podjetja kot takega niti na varstvo ljudi pred premočno izpostavljenostjo nevarnim snovem na delovnem mestu. Zato je ni mogoče šteti za „veljavno posebno zakonodajo Skupnosti, ki določa […] minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006“.
60 Tretjič, tudi če se predpostavi, da so trditve tožečih strank v zvezi z Direktivo 2010/75 dopustne, je treba ugotoviti, da navedene direktive ni mogoče šteti za „veljavno posebno zakonodajo Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006.
61 V skladu s členom 1 Direktive 2010/75 ta direktiva vsebuje „pravila o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja, ki je posledica industrijskih dejavnosti.“ Poleg tega določa pravila za preprečevanje ali, če to ni izvedljivo, za zmanjševanje emisij v zrak, vodo in tla ter za preprečevanje nastajanja odpadkov, da bi se dosegla visoka stopnja varstva okolja kot celote. V skladu z njenim členom 2 se uporablja za industrijske dejavnosti, ki povzročajo onesnaževanje okolja, iz poglavij II do VI. Ta direktiva se ne uporablja za raziskovalne dejavnosti, razvojne dejavnosti ali preizkušanje novih proizvodov in postopkov. V skladu z njeno Prilogo I se med drugim uporablja za dejavnost „[p]ovršinske obdelave kovin ali plastičnih mas z uporabo elektrolitskih ali kemičnih postopkov v kadeh s prostornino nad 30 m³“. Člen 14(1)(a) državam članicam nalaga sprejetje vseh ukrepov, potrebnih za skladnost z zahtevami za izdajo dovoljenj iz členov 11 in 18 ter da med drugim določijo mejne vrednosti emisij za onesnaževala, našteta v Prilogi II k tej direktivi in za druga onesnaževala, za katera je verjetno, da jih posamezni obrat izpušča v pomembnih količinah, pri čemer je treba upoštevati njihovo vrsto in zmožnost prenašanja onesnaženja iz ene prvine okolja v drugo. Ta priloga našteva številne snovi, in med drugim snovi in zmesi, za katere je bilo dokazano, da so rakotvorne ali mutagene, ali da bi lahko na razmnoževanje vplivale v zraku ali v vodnem okolju ali prek zraka ali vode.
62 Čeprav tako ni dvoma, da se lahko Direktiva 2010/75 splošno uporablja za industrijske emisije, ki izhajajo iz uporabe kromovega trioksida, je treba ugotoviti, da ta direktiva ne vsebuje nobene posebne določbe, ki bi se nanašala na to snov. Uporablja se zgolj za površinske obdelave kovin ali plastičnih mas z uporabo elektrolitskih ali kemičnih postopkov v kadeh s prostornino nad 30 m³. Nanaša se torej na določen industrijski postopek, ki presega nek visok prag prostornine, ne pa na posebno snov iz tega postopka, in se ne uporablja za vse vrste tega postopka, zlasti ne za postopke, ki ne presegajo navedenega praga.
63 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da tožeče stranke ter združenje Assogalvanica in preostali intervenienti iz Priloge II niso dokazali, da za kromov trioksid obstaja „veljavna posebna zakonodaja Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006.
64 V zvezi z drugim pogojem iz člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, namreč da je tveganje ob upoštevanju veljavne posebne zakonodaje Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve, pod primernim nadzorom, je treba poudariti, kot je bilo to storjeno zgoraj v točki 32, da se lahko izjema prizna samo, če so izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe. Če ni veljavne posebne zakonodaje Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve, ni treba preučiti navedenega drugega pogoja. Poleg tega je treba v zvezi z besedno zvezo „compte tenu“ v francoski različici navedene določbe in besednimi zvezami, uporabljenimi v preostalih jezikovnih različicah te določbe, kot sta nemška besedna zveza „auf der Grundlage“ in angleška „on the basis of“, poudariti, da mora nadzorovanje tveganja temeljiti na navedeni veljavni posebni zakonodaji Skupnosti. Ker pa ni take zakonodaje, ni mogoče, da bi nadzorovanje katerega koli tveganja, če se predpostavi, da je tako nadzorovanje ugotovljeno, izhajalo iz take zakonodaje, kar je razlog, ki sam zase zadostuje za ugotovitev, da v obravnavanem primeru drugi pogoj ni izpolnjen. Trditve, ki so jih tožeče stranke navedle, da bi dokazale, da tveganja, ki izhajajo iz raznih uporab kromovega trioksida, dejansko ne obstajajo, ali da so zanemarljiva ali pod nadzorom, ne vzpostavijo povezave med domnevnim nadzorovanjem tveganj in veljavno posebno zakonodajo Skupnosti, zaradi česar so brezpredmetne.
65 Ker vsi pogoji iz člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006 niso bili izpolnjeni, Komisija v obravnavanem primeru ni imela polja proste presoje glede priznanja izjeme na podlagi navedenega člena. Vendar pa Splošno sodišče ugotavlja, da diskrecijska pravica, ki bi jo imela Komisija, če bi bili pogoji, navedeni zgoraj v točki 32 izpolnjeni, ne bi bila neomejena in ji ne bi dovoljevala sprejetja samovoljnih ukrepov. Kljub temu tudi v tem primeru trditev tožečih strank ter združenja Assogalvanica in preostalih intervenientov iz Priloge II ne bi bilo mogoče sprejeti, saj predloženi elementi ne omogočajo ugotoviti, da je bilo polje proste presoje Komisije tako omejeno, da bi morala priznati predlagano izjemo.
66 Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da Komisija s tem, da ni priznala izjeme, ki so jo predlagale tožeče stranke, ni kršila člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006. Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev tega člena, je treba zato zavrniti.
Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji
67 Tožeče stranke v bistvu izpodbijajo znanstveno podlago izpodbijanega akta, pri čemer zlasti zatrjujejo, da Komisija ni ustrezno preučila, ali so bila tveganja, ki izhajajo iz raznih uporab v industriji kromiranja, pod nadzorom.
68 Ker je treba drugi tožbeni razlog zavrniti, ker prvi pogoj iz člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006 ni bil izpolnjen, ni treba, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 63, preučiti, ali so tveganja, ki izhajajo iz raznih uporab v industriji kromiranja, pod nadzorom.
69 Zato je treba ugotoviti, da Splošno sodišče, tudi če je Komisija pred sprejetjem izpodbijanega akta dejansko storila očitne napake pri presoji, ne bi moglo ugoditi predlogu tožečih strank, naj razglasi izpodbijani akt za delno ničen, ker ne določa izjeme, ki so jo predlagale tožeče stranke.
70 V teh okoliščinah prvega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti in ga je treba zato zavrniti kot neutemeljenega.
Tretji tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti
71 Tožeče stranke ob podpori združenja Assogalvanica in preostalih intervenientov iz Priloge II zatrjujejo, da je bila v okoliščinah obravnavanega primera uvedba prepovedi vseh uporab kromovega trioksida, ki je de facto določena z izpodbijanim aktom, nesorazmerna. Zlasti bi bilo treba upoštevati, da se ta snov uporablja predvsem v industriji kromiranja kot intermediat v smislu člena 3(15) Uredbe št. 1907/2006.
72 Komisija ob podpori ECHA te trditve izpodbija.
73 Ob upoštevanju tega, kar je bilo navedeno v okviru drugega tožbenega razloga, je treba ugotoviti, da ker Komisija v obravnavanem primeru v zvezi s priznanjem izjeme na podlagi člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, ni imela polja proste presoje, ker niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz navedenega člena, s tem da je ta člen uporabila tako, kot ji je nalagal, da to stori, tudi ni mogla kršiti načela sorazmernosti.
74 Trditev tožečih strank bi bilo mogoče potrditi le, kot to pravilno poudarja Komisija, če se nanaša na zakonitost člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006 kot takega. Kot pa so tožeče stranke pojasnile na obravnavi, zoper ta člen ne uveljavljajo ugovora nezakonitosti.
75 V zvezi s trditvijo združenja Assogalvanica in preostalih intervenientov iz Priloge II, da se za kromov trioksid kot intermediat v smislu člena 3(15) Uredbe št. 1907/2006 ne sme določiti obveznosti avtorizacije v smislu poglavja VII Uredbe št. 1907/2006, pa je treba ugotoviti, da gre – če ti intervenienti s to trditvijo želijo uveljavljati, da se v skladu s členom 2(8) navedene Uredbe poglavje VII ne uporabi – za tožbeni razlog, ki lahko spremeni predmet spora, kakor so ga opredelile glavne stranke, in ki je zato nedopusten (glej v tem smislu sodbo z dne 28. julija 2011, Diputación Foral de Vizcaya in drugi/Komisija, od C‑474/09 P do C‑476/09 P, EU:C:2011:522, točka 111). Vsekakor je ta trditev tudi neutemeljena, saj ti intervenienti niso predložili nobenega dokaza za to, da bi se lahko kromov trioksid štel za intermediat v smislu člena 3(15) te uredbe. Predlagajo pa, naj Splošno sodišče samo oceni, „ali preobrazba kromovega trioksida v krom na kromirani kovini v postopku kromiranja izpolnjuje pogoje za izvzetje, določeno v členu 2(8) [zadevne] uredbe, ali podredno, za izvzetje na podlagi člena 58(2) [iste uredbe], tako da je stroga vključitev kromovega trioksida v Prilogo XIV, brez izjem, nezakonita“. Vendar pa ni naloga Splošnega sodišča, da si priskrbi dokaze, ki jih stranke niso predložile.
76 Ker se ta trditev, kot so tožeče stranke to navedle na obravnavi, nanaša le na to, ali je bil sklep Komisije, da se ne prizna izjema v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, nesorazmeren, je iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 73, brezpredmetna.
77 Tretji tožbeni razlog je treba tako zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in načel dobrega upravljanja in „odličnosti znanstvenih mnenj“
78 Tožeče stranke navajajo dva očitka. V okviru prvega očitka se sklicujejo na kršitev pravice do obrambe, pri čemer zlasti zatrjujejo, da ob odsotnosti dostopa do podatkov iz poročila MEGA niso mogle popolnoma utemeljiti prošnje za izvzetje iz obveznosti avtorizacije. V okviru drugega očitka se sklicujejo na kršitev načel dobrega upravljanja in „odličnosti znanstvenih mnenj“, zlasti ker Komisija in ECHA navedenega poročila nista imeli na voljo, zaradi česar nista mogli preučiti vseh razpoložljivih podatkov, in ker podatki, ki jih je prva tožeča stranka posredovala v okviru javnega posveta, niso bili ustrezno upoštevani.
79 Komisija ob podpori ECHA te trditve izpodbija.
– Prvi očitek: kršitev pravice do obrambe
80 V zvezi s prvim očitkom je treba opozoriti, da naslov VII Uredbe št. 1907/2006 ne določa obstoja pravice do predloga priznanja izjeme in da so bile tožeče stranke le v okviru člena 58(4) navedene uredbe pozvane, naj kot zainteresirane osebe predložijo „pripombe, zlasti o uporabah, ki jih je treba izvzeti iz zahtev avtorizacije“.
81 Z javnim posvetovanjem, določenim v členu 58(4) Uredbe št. 1907/2006 pa se zainteresiranim osebam ne priznavajo posebne procesne pravice, kot je pravica do dostopa do dokumentov, ki so dani na voljo ECHA ali Komisiji v okviru postopka vključevanja snovi v Prilogo XIV te uredbe. Navedeni člen določa le pravico do predložitve pripomb. Tožeče stranke pa niso zatrjevale, da ECHA ali Komisija ni spoštovala njihove pravice do predložitve pripomb v okviru zgoraj navedenega javnega posvetovanja. Trditve tožečih strank, da je bila kršena njihova pravica do obrambe, zato ni mogoče sprejeti.
82 Te ugotovitve sodna praksa, na katero se sklicujejo tožeče stranke, ne omaja. Res je, da se v točki 130 sodbe z dne 9. septembra 2008, Bayer CropScience in drugi/Komisija (T‑75/06, ZOdl., EU:T:2008:317) med drugim sklicuje na spoštovanje pravice do obrambe v „vseh postopkih, uvedenih zoper osebo“. Vendar pa v obravnavani zadevi postopek, ki se nanaša na vključitev kromovega trioksida v Prilogo XIV Uredbe št. 1907/2006 ni mogoče šteti za „postopek, uveden zoper“ tožeče stranke. Poleg tega to, da člen 58 navedene uredbe določa javno posvetovanje, ne omaja dejstva, da ECHA in Komisija na podlagi tega člena nista zavezani zaslišati posameznika, v položaj katerega bi lahko posegal izpodbijani akt (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne 12. decembra 2003, Bactria/Komisija, C‑258/02 P, Recueil, EU:C:2003:675, točka 43). Nazadnje, v zvezi s tem, da se tožeče stranke sklicujejo na člen 2 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331), je treba ugotoviti, da ta člen ne more spremeniti obsega člena 58(4) Uredbe št. 1907/2006 in da zato ne more določati postopkovnih pravic, ki jih Uredba št. 1907/2006 ne določa. Tožeče stranke se poleg tega niso sklicevale na kršitev Uredbe št. 1049/2001.
83 V teh okoliščinah ni nobene obveznosti Komisije, da zgolj za javno posvetovanje omogoči dostop do dokumentov, preučenih v postopku, ki je potekal pred tem, vključno s poročilom MEGA. Ali je Komisija imela na voljo to poročilo in ali bi lahko omogočila dostop do tega dokumenta je tako brezpredmetno. Prvi očitek je treba zato zavrniti.
– Drugi očitek: kršitev načel dobrega upravljanja in „odličnosti znanstvenih mnenj“
84 V zvezi z drugim očitkom je treba najprej ugotoviti, da Komisija ni kršila člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006. Poleg tega, kot je razvidno iz preučitve prvega očitka četrtega tožbenega razloga, Komisija in ECHA nista kršili postopkovnih pravic tožečih strank. Nazadnje je bilo tudi to, da Komisija in ECHA v okviru sprejemanja sklepa o priznanju izjeme nista presodili, ali so tveganja, ki izhajajo iz nekaterih uporab kromovega trioksida, pod nadzorom, zakonito.
85 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da bi bile, tudi če se predpostavi, kot to zatrjujejo tožeče stranke, da znanstvena presoja, ki sta jo opravljali ECHA in Komisija, ni bila ustrezno izvedena, take napake storjene v predhodnih fazah postopka, torej zlasti med izdelavo dokumentacije iz Priloge XV, ne bi mogle pomeniti napake v sklepu, da se izjeme na podlagi člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006 ne prizna. Ta sklep je namreč, prav tako kot priporočilo ECHA, temeljil samo na neobstoju „veljavne posebne zakonodaje Skupnosti, ki določa za uporabo snovi v zvezi z varovanjem zdravja ljudi ali okolja minimalne zahteve“ v smislu člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006, in ne na nadzorovanju tveganj. Morebitne napake v zvezi z znanstveno analizo nadzorovanja tveganj v predhodnih fazah, torej zlasti med izdelavo zadevne dokumentacije, niso mogle nikakor vplivati na zakonitost tega sklepa.
86 Glede na vse zgoraj navedeno je treba tožbo zavrniti.
Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka
87 Glede na navedeno predlogu za ponovno odprtje ustnega dela postopka ni bilo treba ugoditi.
88 Kot izhaja iz člena 113(2)(c) Poslovnika in sodne prakse, Splošno sodišče namreč ugodi predlogu za ponovno odprtje ustnega postopka za upoštevanje novih zatrjevanih dejstev le, če se zadevna stranka opira na dejstva, ki so lahko odločilna za rešitev spora in ki jih ni mogla uveljavljati pred koncem ustnega dela postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2006, Roquette Frères/Komisija, T‑322/01, ZOdl., EU:T:2006:267, točka 323).
89 V obravnavani zadevi pa se nova dejstva, ki so jih predstavile tožeče stranke, nanašajo izključno na podatke poročila MEGA in vprašanje, ali sta Komisija in ECHA storili očitne napake pri presoji v strokovni analizi obvladovanja tveganj v fazi postopka pred fazo, v kateri je bilo odločeno o odobritvi izjeme na podlagi člena 58(2) Uredbe št. 1907/2006.
90 Kot je bilo ugotovljeno v točkah 68 in 69 zgoraj, tudi v primeru, v katerem bi Komisija pred sprejetjem izpodbijanega akta res storila očitne napake pri presoji, Splošno sodišče ne bi moglo ugoditi predlogu tožečih strank za razglasitev delne ničnosti izpodbijanega akta v delu, v katerem ta ne določa izjeme, ki jo zahtevajo tožeče stranke.
91 Zato nova dejstva, ki so jih predstavile tožeče stranke, ne morejo odločilno vplivati na rešitev spora.
92 Iz istega razloga tudi ni treba zaslišati strank glede vpliva strokovne študije na rešitev spora.
Stroški
93 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V skladu s členom 138(1) navedenega poslovnika, institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. V skladu s členom 138(3) tega poslovnika lahko Splošno sodišče intervenientu, ki ni eden od subjektov iz odstavkov 1 in 2 tega člena, naloži, da nosi svoje stroške.
94 Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogom Komisije naloži, da nosijo svoje stroške in plačajo stroške, ki jih je priglasila Komisija.
95 Intervenienti in ECHA nosijo svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Združenje Verein zur Wahrung von Einsatz und Nutzung von Chromtrioxid und anderen Chrom-VI-verbindungen in der Oberflächentechnik eV (VECCO) in tožeče stranke, katerih imena so navedena v Prilogi I, nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
3. Združenje Assogalvanica in preostali intervenienti, katerih imena so navedena v Prilogi II, nosijo svoje stroške.
4. Evropska agencija za kemikalije (ECHA) nosi svoje stroške.
A. Dittrich | J. Schwarcz | V. Tomljenović |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. septembra 2015.
Podpisi
PRILOGA I
Adolf Krämer GmbH & Co. KG s sedežem v Ulmu (Nemčija),
AgO Argentum GmbH Oberflächenveredelung s sedežem v Nürenbergu (Nemčija),
Alfred Kruse GmbH Metallveredelungen s sedežem v Langenfeldu (Nemčija),
AL-Oberflächenveredlungsgesellschaft m.b.H s sedežem v Wuppertalu (Nemčija),
Anke GmbH & Co. KG Oberflächentechnik s sedežem v Essnu (Nemčija),
ATC Armoloy Technology Coatings GmbH & Co. KG s sedežem v Mosbachu (Nemčija),
August Schröder GmbH & Co. KG Oberflächenveredelung s sedežem v Hemru (Nemčija),
August Sure KG s sedežem v Lüdenscheidu (Nemčija),
Baaske Oberflächenveredlung GmbH s sedežem v Wuppertalu (Nemčija),
Hartchrom Beck GmbH s sedežem v Güglingenu (Nemčija),
Bredt GmbH s sedežem v Meschedu (Nemčija),
Breidert Galvanic GmbH s sedežem v Darmstadtu (Nemčija),
Chrom-Müller Metallveredelung GmbH s sedežem v Oberndorfu am Neckru (Nemčija),
Chrom-Schmitt GmbH & Co. KG s sedežem v Baden-Badnu (Nemčija),
C. Hübner GmbH s sedežem v Marktoberdorfu (Nemčija),
C. W. Albert GmbH & Co. KG s sedežem v Hemer-Bredenbruchu (Nemčija),
Detlef Bingen Gesellschaft mit beschränkter Haftung s sedežem v Langenfeldu (Nemčija),
Dittes Oberflächentechnik GmbH s sedežem v Kelternu (Nemčija),
Duralloy Süd GmbH s sedežem v Villingen-Schwenningenu (Nemčija),
Durochrom-Bogatzki s sedežem v Oberndorfu am Neckru (Nemčija),
Metallveredlung Emil Weiß GmbH & Co. KG s sedežem v Mitwitzu (Nemčija),
Ewald Siodla Metallveredelungsgesellschaft mbH s sedežem v Wittnu (Nemčija),
Flügel CSS GmbH & Co. KG s sedežem v Solingenu (Nemčija),
Fritz Zehnle Galvanische Anstalt, Inh. Gerd Joos e.K. s sedežem v Tribergu (Nemčija),
Galvanoform Gesellschaft für Galvanoplastik mbH s sedežem v Lahru (Nemčija),
Galvano Herbert Geske e.K. s sedežem v Solingenu (Nemčija),
Galvanotechnik Friedrich Holst GmbH s sedežem v Hamburgu (Nemčija),
Galvano Weis, Weis GmbH & Co., Galvanische Werkstätte KG s sedežem v Emmeringu (Nemčija),
gebr. böge Metallveredelungs GmbH s sedežem v Hamburgu (Nemčija),
Hans Giesbert GmbH & Co. KG s sedežem v Mömbrisu (Nemčija),
Groz-Beckert KG s sedežem v Albstadtu (Nemčija),
GTW GmbH s sedežem v Werlu (Nemčija),
GWC Coating GmbH s sedežem v Villingen-Schwenningenu (Nemčija),
Hartchrom Beuthel GmbH s sedežem v Schwelmu (Nemčija),
Hartchrom Erb GmbH s sedežem v Weiterstadtu (Nemčija),
Hartchrom GmbH s sedežem v Karlsruheju (Nemčija),
Hartchrom GmbH Werner Kreuz s sedežem v Blumbergu (Nemčija),
Hartchrom Schoch GmbH s sedežem v Sternenfelsu (Nemčija),
Hartchrom Teikuro Automotive GmbH s sedežem v Sternenfelsu (Nemčija),
Heine Optotechnik GmbH & Co. KG s sedežem v Herrschingu (Nemčija),
Heinrich Schnarr GmbH Metallveredlungswerk s sedežem v Mainaschaffu (Nemčija),
Heinrich Schulte Söhne GmbH & Co. KG s sedežem v Arnsbergu (Nemčija),
Heinz Daurer und Söhne GmbH & Co. KG Metall-Veredelung-Lampertheim s sedežem v Lampertheimu (Nemčija),
Helmut Gossmann Metallveredelungs-GmbH s sedežem v Goldbachu (Nemčija),
Henry Gevekoth GmbH s sedežem v Hamburgu (Nemčija),
Heyer GmbH Oberflächentechnik s sedežem v Lübecku (Nemčija),
HFJ Galvano Kiel GmbH s sedežem v Kielu (Nemčija),
Hueck Engraving GmbH & Co. KG s sedežem v Viersnu (Nemčija),
Imhof Hartchrom GmbH s sedežem v Karlstadtu (Nemčija),
Johannes Jander GmbH & Co. KG Metalloberflächenveredelung s sedežem v Iserlohnu (Nemčija),
Johann Maffei GmbH & Co. KG s sedežem v Iserlohn-Simmernu (Nemčija),
Kesseböhmer Beschlagsysteme GmbH & Co. KG s sedežem v Bad Essnu (Nemčija),
Knipex-Werk C. Gustav Putsch KG s sedežem v Wuppertalu (Nemčija),
Kreft & Röhrig Gesellschaft mit beschränkter Haftung s sedežem v Troisdorf-Friedrich-Wilhelms Hüttnu (Nemčija),
Kriebel Metallveredelung GmbH s sedežem v Kirschfurtu (Nemčija),
LKS Kronenberger GmbH Metallveredlungswerk s sedežem v Seligenstadtu (Nemčija),
Kunststofftechnik Bernt GmbH s sedežem v Kaufbeurnu (Nemčija),
L B – Oberflächentechnik GmbH s sedežem v Wuppertalu (Nemčija),
Linder Metallveredelungsgesellschaft mit beschränkter Haftung s sedežem v Albstadtu (Nemčija),
Metallisierwerk Peter Schreiber GmbH s sedežem v Düsseldorfu (Nemčija),
Montanhydraulik GmbH s sedežem v kraju Holzwickednu (Nemčija),
Morex SpA s sedežem v Crespano del Grappi (Italija),
Motoren-Sauer Instandsetzungs-GmbH s sedežem v Hösbachu (Nemčija),
MSC/Copperflow Ltd s sedežem v Boltonu, Greater Manchester (Združeno kraljestvo),
Neumeister Hydraulik GmbH s sedežem v Neuenstadtu am Kochru (Nemčija),
Nießer Metallveredelung GmbH s sedežem v Röthenbachu an der Pegnitzu (Nemčija),
Norddeutsche Hartchrom GmbH & Co. KG s sedežem v Ganderkeseeju (Nemčija),
Oberflächenzentrum Elz GmbH s sedežem v Limburgu (Nemčija),
OK Oberflächenveredelung GmbH & Co. KG s sedežem v Sundernu (Nemčija),
OTH Oberflächentechnik Hagen GmbH & Co. KG s sedežem v Hagnu (Nemčija),
OT Oberflächentechnik GmbH & Co. KG s sedežem v Schwerinu (Nemčija),
Präzisionsgalvanik GmbH Wolfen s sedežem v Bitterfeld-Wolfnu (Nemčija),
Rahrbach GmbH s sedežem v Heiligenhausu (Nemčija),
Rudolf Clauss GmbH & Co. KG Metallveredlung s sedežem v Mülheimu an der Ruhru (Nemčija),
Rudolf Jatzke Galvanik-Hartchrom Günter Holthöfer GmbH & Co. KG s sedežem v Bielefeldu (Nemčija),
Schaeffler Technologies AG & Co. KG s sedežem v Herzogenaurachu (Nemčija),
Scherer GmbH s sedežem v Haslachu im Kinzigtalu (Nemčija),
Schmitz Hydraulikzylinder GmbH s sedežem v Büttelbornu (Nemčija),
Schnarr Metallveredlung GmbH s sedežem v Waiblingnu (Nemčija),
Schornberg Galvanik GmbH s sedežem v Lippstadtu (Nemčija),
Robert Schrubstock GmbH & Co. KG s sedežem v Velbertu (Nemčija),
Schulte Hartchrom GmbH s sedežem v Arnsbergu (Nemčija),
Schwing GmbH s sedežem v Sankt Stefanu im Lavanttalu (Avstrija),
Silit-Werke GmbH & Co. KG s sedežem v Riedlingenu (Nemčija),
Steinbach & Vollmann GmbH & Co. KG s sedežem v Heiligenhausu (Nemčija),
Strötzel Oberflächentechnik GmbH & Co. KG s sedežem v Hildesheimu (Nemčija),
Süss Oberflächentechnik GmbH s sedežem v Wetzlarju (Nemčija),
Thoma Metallveredelung GmbH s sedežem v Heimertingnu (Nemčija),
Viemetall Viersener Metallveredlung Pottel GmbH & Co. KG s sedežem v Viersnu (Nemčija),
Walzen-Service-Center GmbH s sedežem v Oberhausnu (Nemčija),
Wavec GmbH s sedežem v Eisenhüttenstadtu (Nemčija),
Wilhelm Bauer GmbH & Co. KG s sedežem v Hannovru (Nemčija),
Willy Remscheid Galvanische Anstalt GmbH s sedežem v Solingenu (Nemčija),
Willy Remscheid Kunststofftechnik GmbH s sedežem v Velbertu (Nemčija),
Wiotec, Inhaber Udo Wilmes e.K. s sedežem v Enseju (Nemčija),
Wissing Hartchrom GmbH s sedežem v Lohmaru (Nemčija),
alfi GmbH Isoliergefäße, Metall und Haushaltswaren s sedežem v Wertheimu (Nemčija),
BIA Kunststoff- und Galvanotechnik GmbH & Co. KG s sedežem v Solingenu (Nemčija),
Siegfried Boner e.K. s sedežem v Villingen-Schwenningenu (Nemčija),
Bruchmühlbacher Galvanotechnik (BG) GmbH s sedežem v Bruchmühlbach-Miesauu (Nemčija),
C + C Krug GmbH s sedežem v Velbertu (Nemčija),
Collini GmbH s sedežem v Apergu (Nemčija),
Collini Gesellschaft m.b.H s sedežem v Hohenemsu (Avstrija),
Collini GmbH s sedežem v Marchtrenku (Avstrija),
Collini Wien GmbH s sedežem na Dunaju (Avstrija),
Federal-Mogul TP Europe GmbH & Co KG s sedežem v Burscheidu (Nemčija),
Fischer GmbH & Co. surface technologies KG s sedežem v Katzenelnbognu (Nemčija),
Friederici Oberflächenveredlung GmbH s sedežem v Iserlohnu (Nemčija),
Galvano Wittenstein GmbH s sedežem v Solingenu (Nemčija),
Gedore-Werkzeugfabrik GmbH & Co. KG s sedežem v Remscheidu (Nemčija),
Gerhardi Kunststofftechnik GmbH s sedežem v Lüdenscheidu (Nemčija),
Gosma - Werkzeugfabrik und Metallveredelung Weber GmbH s sedežem v Gosheimu (Nemčija),
Hartchrom-Meuter Ernst Meuter GmbH & Co. KG s sedežem v Solingenu (Nemčija),
Hartchrom Spezialbeschichtung Winter GmbH s sedežem v Treuenu (Nemčija),
Hasler AG, Aluminiumveredlung s sedežem v Turgiju (Švica),
Hartchrom Haslinger Oberflächentechnik GmbH s sedežem v Linzu (Avstrija),
Hentschel Harteloxal GmbH & Co. KG s sedežem v Schorndorfu (Nemčija),
Kammin Metallveredelung KG s sedežem v Friesenheimu (Nemčija),
Karl-Heinz Bauer GmbH Galvanische Anstalt s sedežem v Ispringnu (Nemčija),
Maschinenfabrik KBA Mödling AG s sedežem v Marii Enzersdorfu (Avstrija),
Albert Kißling Galvanische Werke GmbH s sedežem v Neusäßu (Nemčija),
KME Germany GmbH & Co. KG s sedežem v Osnabrücku (Nemčija),
Lahner KG s sedežem v Brunnu am Gebirgu (Avstrija),
Liebherr Aerospace Lindenberg GmbH s sedežem v Lindenbergu (Nemčija),
MTU Aero Engines AG s sedežem v Münchnu (Nemčija),
MTU Maintenance Hannover GmbH s sedežem v Langenhagnu (Nemčija),
Münze Österreich AG s sedežem na Dunaju (Avstrija),
Nehlsen BWB Flugzeug Galvanik Dresden GmbH & Co. KG s sedežem v Dresdnu (Nemčija),
Orbis Will GmbH + Co. KG s sedežem v Ahausu (Nemčija),
Riag Oberflächentechnik AG s sedežem v Wängiju (Švica),
Franz Rieger Metallveredlung s sedežem v Steinheimu am Albuchu (Nemčija),
Saxonia Galvanik GmbH s sedežem v Halsbrücku (Nemčija),
Schweizer Galvanotechnic GmbH & Co. KG s sedežem v Heilbronnu (Nemčija),
G. Schwepper Beschlag GmbH + Co s sedežem v Heiligenhausu (Nemčija),
R. Spitzke Oberflächen und Galvanotechnik GmbH & Co. KG s sedežem v Barsbüttlu (Nemčija),
Stahl Judenburg GmbH s sedežem v Judenburgu (Avstrija),
VTK Veredelungstechnik Krieglach GmbH s sedežem v Krieglachu (Avstrija),
STI Surface Technologies International Holding AG s sedežem v Steinachu (Švica),
Witech GmbH s sedežem v Remscheidu (Nemčija),
Kurt Zecher GmbH s sedežem v Paderbornu (Nemčija),
De Martin AG, Metallveredelung s sedežem v Wängiju (Švica),
Hattler & Sohn GmbH s sedežem v Villingen-Schwenningenu (Nemčija),
Alfacrom 2000 Srl s sedežem v Fiume Venetu (Italija),
F.LLI Angelini Sud Srl s sedežem v Arzanu (Italija),
Bertola Srl s sedežem v Mareni (Italija),
Bugli Srl s sedežem v Scandicciju (Italija),
Burello Srl s sedežem v Pavii di Udine (Italija),
Galvanica CMB Di Bittante Franco EC - Snc s sedežem v Scorzéju (Italija),
Casprini Gruppo Industriale SpA s sedežem v Cavriliji (Italija),
C.F.G. Rettifiche Srl s sedežem v Argenti (Italija),
CIL – Cromatura e Rettifica Srl s sedežem v Esinu (Italija),
Cromatura Dura Srl s sedežem v Lozzi (Italija),
Cromital Srl s sedežem v Parmi (Italija),
Cromoflesch Di Bolletta Giuseppe & C. - Snc s sedežem v Salzanu (Italija),
Cromogalante Srl s sedežem v Padovi (Italija),
Cromotrevigiana Srl s sedežem v Ponzanu Venetu (Italija),
Elezinco Srl s sedežem v Castelfidardu (Italija),
Galvanica Nobili Srl s sedežem v Maranu sul Panaru (Italija),
Galvanotecnica Vignati Srl s sedežem v Canegratu (Italija),
Galvitek Srl s sedežem v Veroni (Italija),
Gilardoni Vittorio Srl s sedežem v Mandellu del Lariu (Italija),
Industria Galvanica Dalla Torre Ermanno e Figli Srl s sedežem v Villorbi (Italija),
La Galvanica Trentina Srl s sedežem v Roveretu (Italija),
Nicros Srl s sedežem v Coneglianu (Italija),
O.C.M. Di Liboà Mauro & C. – Snc s sedežem v Mondovì (Italija),
Rubinetterie Zazzeri SpA s sedežem v Incisii Valdarnu (Italija),
Silga SpA s sedežem v Castelfidarnu (Italija),
Surcromo Di Suttora Marco s sedežem v Pieve Emanuelu (Italija),
Tobaldini SpA s sedežem v Altavilla Vicentinu (Italija),
Tre Albi SNC Di Trentin Silvano Bittante Mario & Albanese Giancarlo s sedežem v Vedelagu (Italija),
Adolf Boos GmbH & Co. KG s sedežem v Iserlohnu (Nemčija),
Henkel Beiz und Elektropoliertechnik GmbH & Co. KG s sedežem v Waidhofnu an der Thayu (Avstrija),
Saueressig GmbH + Co.KG s sedežem v Vrednu (Nemčija),
Saueressig Polska sp. z o.o. s sedežem v Tarnowu Podgórnem (Poljska),
Wetzel GmbH s sedežem v Grenzach-Wyhlenu (Nemčija),
Wetzel sp. z o.o. s sedežem v Duchnówu (Poljska),
Apex Cylinders Ltd s sedežem v Bristolu (Združeno kraljestvo),
Federal-Mogul Burscheid GmbH s sedežem v Burscheidu (Nemčija),
Federal-Mogul Friedberg GmbH s sedežem v Friedbergu (Nemčija),
Federal-Mogul Vermögensverwaltungs-GmbH s sedežem v Burscheidu (Nemčija),
Federal-Mogul Operations France SAS s sedežem v Saint-Jean-de-la-Ruelleu (Francija),
Dietmar Schrick GmbH s sedežem v Solingenu (Nemčija),
Cromatura Dalla Torre Sergio Snc Di Dalla Torre Sergio EC s sedežem v Bredi di Tiave (Italija),
Hartchromwerk Brunner AG s sedežem v St. Gallnu (Švica),
Schulz Hartchrom GmbH s sedežem v Hamburgu (Nemčija).
PRILOGA II
Ecometal s sedežem v Trevisu (Italija),
Comité européen pour le traitement de surface (CETS) s sedežem v Leuvnu (Belgija),
Österreichische Gesellschaft für Oberflächentechnik (AOT) s sedežem na Dunaju (Avstrija),
Surface Engineering Association (SEA) s sedežem v Birminghamu (Združeno kraljestvo),
Zentralverband Oberflächentechnik e.V. (ZVO) s sedežem v Hildnu (Nemčija),
Eco-Chim Galvanotecnica di Antoniazzi G. & C. Snc s sedežem v Codognèju (Italija),
Heiche Oberflächentechnik GmbH s sedežem v Schwaigernu (Nemčija),
Schwäbische Härtetechnik Ulm GmbH & Co. KG s sedežem v Ulmu (Nemčija),
Trattamento superfici metalliche Srl (TSM) s sedežem v Schii (Italija),
Aros Hydraulik GmbH s sedežem v Memmingenu (Nemčija),
Berndorf Band GmbH s sedežem v Berndorfu (Avstrija),
Eberhard Derichs Maschinen- und Apparatebau GmbH s sedežem v Krefeldu (Nemčija),
Friedrich Fausel Metalldrückerei s sedežem v Herrlingnu (Nemčija),
Goldhofer AG s sedežem v Memmingenu (Nemčija),
Heidelberger Druckmaschinen AG s sedežem v Heidelbergu (Nemčija),
Huhtamaki Flexible Packaging Allemagne GmbH & Co. KG s sedežem v Ronsbergu (Nemčija),
ITW Automotive Products GmbH s sedežem v Hodenhagnu (Nemčija),
Josef Van Baal GmbH s sedežem v Krefeldu (Nemčija),
Kleinvoigtsberger Elektrobauelemente GmbH s sedežem v Großschirmi (Nemčija),
Kniggendorf & Kögler GmbH s sedežem v Laatznu (Nemčija),
Liebherr-Components Kirchdorf GmbH s sedežem v Kirchdorfu (Nemčija),
Max Hilscher GmbH s sedežem v Dornstadtu (Nemčija),
Mora Metrology GmbH s sedežem v Aschaffenburgu (Nemčija),
Norsystec - Nohra-System-Technik – GmbH s sedežem v Nohri (Nemčija),
Otto Littmann Maschinenfabrik - Präzisionsmechanik GmbH s sedežem v Hamburgu (Nemčija),
Provertha Connectors Cables & Solutions GmbH s sedežem v Pforzheimu (Nemčija),
Roland Merz, stanujoč v Ober-Ramstadtu (Nemčija),
Schwing-Stetter Baumaschinen GmbH s sedežem na Dunaju (Avstrija),
SML Maschinengesellschaft mbH s sedežem v Lenzingu (Avstrija),
ThyssenKrupp Steel Europe AG s sedežem v Duisbourgu (Nemčija),
Windmöller & Hölscher KG s sedežem v Lengerichu (Nemčija).