Združeni zadevi C-47/17 in C-48/17

X
in
X

proti

Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Rechtbank Den Haag)

„Predhodno odločanje – Uredba (EU) št. 604/2013 – Uredba (ES) št. 1560/2003 – Določitev države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Merila in mehanizmi za določitev – Zahteva za sprejem ali ponovni sprejem prosilca za azil – Negativni odgovor zaprošene države članice – Prošnja za ponovno preučitev – Člen 5(2) Uredbe št. 1560/2003 – Rok za odgovor – Iztek – Učinki“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 13. novembra 2018

1.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Roki, določeni za odgovor na zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem – Posledica nespoštovanja tega roka – Obveznost za zaprošeno državo članico, da sprejme ali ponovno sprejme prosilca za mednarodno zaščito – Zaprošena država članica, ki je odgovorila v roku, vendar ni opravila potrebnih preverjanj – Neobstoj vpliva na navedeno obveznost

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 22(1), (6) in (7), ter 25(1) in (2); Uredba Komisije št. 1560/2003, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 118/2014, člen 5(1))

2.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Vložitev zahteve za sprejem ali ponovni sprejem – Negativni odgovor zaprošene države članice – Prošnja za ponovno preučitev – Rok za odgovor – Posledice izteka navedenega roka

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, členi 21, 22, 23 in 25; Uredba Komisije št. 1560/2003, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 118/2014, člen 5(2))

1.      V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti postopki za sprejem in ponovni sprejem oseb obvezno izvedeni v skladu s pravili, določenimi med drugim v poglavju VI Uredbe Dublin III, in da morajo biti izvedeni zlasti ob spoštovanju več zavezujočih rokov (glej v tem smislu sodbi z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C-670/16, EU:C:2017:587, točki 49 in 50, ter z dne 25. januarja 2018, Hasan, C-360/16, EU:C:2018:35, točka 60).

Poleg tega je zakonodajalec Unije določil take zavezujoče roke in učinke izteka teh rokov tudi glede odgovora na zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem. Člen 22(7) Uredbe Dublin III določa, da je opustitev ukrepanja v dvomesečnem roku iz odstavka 1 tega člena in enomesečnem roku iz odstavka 6 navedenega člena enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za njen prihod. Člen 25(2) Uredbe Dublin III določa, da je opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov iz odstavka 1 tega člena enakovredna sprejetju zahteve, posledica tega pa je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za njen prihod.

Glede posledic, ki jih člen 22(7) in člen 25(2) Uredbe Dublin III pripisujeta neodgovoru na zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem ob izteku zavezujočih rokov iz člena 22(1) in (6) ter člena 25(1) te uredbe, je treba poudariti, da se tem posledicam ni mogoče izogniti s pošiljanjem zgolj formalističnega odgovora državi članici prosilki. Iz navedenega člena 22(1) in iz navedenega člena 25(1) namreč nedvoumno izhaja, da mora zaprošena država članica ob upoštevanju teh zavezujočih rokov preveriti vse, kar je potrebno, da lahko odloči o zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem. V členu 5(1) Izvedbene uredbe je poleg tega natančneje navedeno, da je treba v negativnem odgovoru na to zahtevo podrobno navesti vse razloge za zavrnitev.

(Glej točke 57, 61, 64, 66 in 67.)

2.      Člen 5(2) Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014, je treba razlagati tako, da si mora v okviru postopka določitve države članice, ki je pristojna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, država članica, pri kateri je vložena zahteva za sprejem ali ponovni sprejem v skladu s členom 21 ali členom 23 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in ki je – potem ko je opravila potrebna preverjanja – nanjo odgovorila negativno v rokih, določenih v členu 22 oziroma v členu 25 zadnjenavedene uredbe, nato pa je bila pri njej vložena prošnja za ponovno preučitev v skladu z navedenim členom 5(2), prizadevati, da v duhu lojalnega sodelovanja na zadnjenavedeno prošnjo odgovori v roku dveh tednov.

Kadar zaprošena država članica na navedeno prošnjo ne odgovori v tem roku dveh tednov, se dodatni postopek ponovne preučitve dokončno konča, tako da je treba šteti, da je od izteka navedenega roka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica prosilka, razen če ima ta še dovolj časa, da v zavezujočih rokih, ki so za to določeni v členu 21(1) in členu 23(2) Uredbe št. 604/2013, vloži novo zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem.

Iz določb, navedenih v točkah od 58 do 68 te sodbe, je razvidno, da je zakonodajalec Unije z njimi postopka za sprejem in ponovni sprejem uredil z nizom zavezujočih rokov, ki odločilno prispevajo k uresničevanju cilja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, navedenega v uvodni izjavi 5 Uredbe Dublin III, z zagotovitvijo, da se bosta ta postopka izvajala brez nepotrebnega odlašanja (glej v tem smislu sodbe z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C-670/16, EU:C:2017:587, točki 53 in 54; z dne 25. oktobra 2017, Shiri, C-201/16, EU:C:2017:805, točka 31, in z dne 25. januarja 2018, Hasan, EU:C:2017:35, točka 62). Navedeni cilj, ki je podlaga tudi za člen 5(2) Izvedbene uredbe, se v skladu z besedilom te določbe odraža v strogem časovnem okviru z določitvijo tritedenskega roka, ki se državi članici prosilki priznava za naslovitev prošnje za ponovno preučitev na zaprošeno državo članico, in dvotedenskega roka za morebiten odgovor zadnjenavedene na navedeno prošnjo. Člen 5(2) Izvedbene uredbe je treba zato razlagati tako, da je trajanje dodatnega postopka ponovne preučitve, ki ni obvezen postopek, določeno strogo in predvidljivo, in sicer tako zaradi pravne varnosti vseh zadevnih strank kot zaradi zagotavljanja usklajenosti z natančnim časovnim okvirom, določenim z Uredbo Dublin III, in zato, da ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, ki mu ta uredba sledi. Postopek ponovne preučitve, ki bi trajal nedoločen čas, zaradi česar ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas, ne bi bil združljiv s tem ciljem hitre obravnave.

Ta določba naj bi zaprošeno državo članico spodbujala k temu, da lojalno sodeluje z državo članico prosilko tako, da v roku iz te določbe ponovno preuči zahtevo zadnjenavedene države članice za sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe, vendar ni namen te določbe, da se z njo uvede pravna obveznost odgovora na prošnjo za ponovno preučitev s tem, da v nasprotnem primeru odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito preide na zaprošeno državo članico. Iz člena 5(2) Izvedbene uredbe tako izhaja, da če je zaprošena država članica po potrebnih preverjanjih podala negativen odgovor na zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem v rokih, ki so za to določeni z Uredbo Dublin III, dodatni postopek ponovne preučitve ne more povzročiti posledic iz člena 22(7) in člena 25(2) te uredbe.

Četrtič, navesti je treba, da rok za odgovor, ki je določen v členu 22(1) in (6) Uredbe Dublin III oziroma v členu 25(1) te uredbe, ne vpliva na računanje rokov, ki so določeni za dodatni postopek ponovne preučitve. Razlaga člena 5(2) Izvedbene uredbe v smislu, da lahko ta postopek poteka le v mejah, začrtanih z določbami Uredbe Dublin III, tako da naj bi bil ta postopek mogoč le, če zaprošena država članica ni izčrpala roka, določenega za njen odgovor na zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem, bi namreč v praksi občutno ovirala uporabo navedenega postopka in torej ni mogoče šteti, da bi bila koristna za izvajanje Uredbe Dublin III.

(Glej točke 69, 74, 75, 77, 80, 88 in 90 ter izrek.)