SODBA SODIŠČA
z dne 13. marca 2001(*)
„Električna energija – Obnovljivi viri energije – Nacionalna zakonodaja, ki od podjetij za distribucijo električne energije zahteva odkup električne energije po najnižjih cenah in ki s tem povezane stroške porazdeljuje med temi podjetji in podjetji za upravljanje omrežij – Državna pomoč – Združljivost s prostim pretokom blaga“
V zadevi C-379/98,
katere predmet je predlog Landgericht Kiel (Nemčija), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 Pogodbe ES (postal člen 234 ES) v postopku, ki teče pred njim med
PreussenElektra AG
in
Schleswag AG,
ob udeležbi
Windpark Reußenköge III GmbH
in
Land Schleswig-Holstein,
sprejme predhodno odločbo o razlagi členov 30 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 28 ES), 92 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 87 ES) in 93(3) Pogodbe ES (postal člen 88(3) ES),
SODIŠČE,
v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, C. Gulmann, M. Wathelet in V. Skouris, predsedniki senata, D. A. O. Edward, J.-P. Puissochet, P. Jann, L. Sevón in R. Schintgen (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: F. G. Jacobs,
sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
– za PreussenElektra AG D. Sellner, odvetnik,
– za Schleswag AG M. Nebendahl, odvetnik,
– za Windpark Reußenköge III GmbH in Land Schleswig-Holstein W. Ewer, odvetnik,
– za nemško vlado W. D. Plessing in C. D. Quassowski, zastopnika,
– za finsko vlado H. Rotkirch in T. Pynnä, zastopnika,
– za Komisijo Evropskih skupnosti V. Kreuschitz in P. F. Nemitz, zastopnika,
na podlagi poročila za obravnavo,
po predstavitvi ustnih stališč PreussenElektra AG, Schleswag AG, Windpark Reußenköge III GmbH, Land Schleswig-Holstein, nemške vlade in Komisije na obravnavi 27. junija 2000,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. oktobra 2000
izreka naslednjo
Sodbo
1 Landgericht Kiel je s sklepom z dne 13. oktobra 1998, ki ga je Sodišče prejelo 23. oktobra 1998, Sodišču v skladu s členom 177 Pogodbe ES (postal člen 234 ES) predložilo tri vprašanja za predhodno odločanje o razlagi členov 30 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 28 ES), 92 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 87 ES) in 93(3) Pogodbe ES (postal člen 88(3) ES).
2 Ta vprašanja so se pojavila v okviru spora med družbo PreussenElektra AG (v nadaljevanju: družba PreussenElektra) in družbo Schleswag AG (v nadaljevanju: družba Schleswag) zaradi povračila zneskov, ki jih je prva plačala drugi, in sicer v skladu s členom 4(1) Gesetz über die Einspeisung von Strom aus erneuerbaren Energien in das öffentliche Netz z dne 7. decembra 1990 (zakon o dovajanju električne energije iz obnovljivih virov energije v javno omrežje, BGBl. 1990 I, str. 2633, v nadaljevanju: Stromeinspeisungsgesetz), kot ga spreminja člen 3(2) Gesetz zur Neuregelung des Energiewirtschaftsrechts z dne 24. aprila 1998 (zakon o novi ureditvi energetskega prava, BGBl. 1998 I, str. 730, v nadaljevanju: zakon iz leta 1998).
Pravni okvir
3 Stromeinspeisungsgesetz je začel veljati 1. januarja 1991. Glede na besedilo člena 1 z naslovom „Področje uporabe“ je v prvotni različici urejal odkup električne energije, pridobljene izključno iz vodne energije, vetrne energije, sončne energije, deponijskega plina in plina iz komunalnih čistilnih naprav, ali iz proizvodov ali bioloških kmetijskih in gozdarskih ostankov ter odpadkov, s strani javnih podjetij za distribucijo električne energije, ter povračila za to vrsto električne energije.
4 Nesporno je, da pojem javnega podjetja za distribucijo električne energije vključuje tako zasebna podjetja kot tudi podjetja, ki so delno ali v celoti v javni lasti.
5 Gesetz zur Sicherung des Einsatzes von Steinkohle in der Verstromung und zur Änderung des Atomgesetzes und des Stromeinspeisungsgesetzes z dne 19. julija 1994 (zakon o zagotavljanju preskrbe elektrarn s premogom ter o spremembi zakona o jedrski energiji in Stromeinspeisungsgesetz, BGBl. 1994 I, str. 1618, v nadaljevanju: zakon iz leta 1994) je področje uporabe Stromeinspeisungsgesetz, kot je določeno v členu 1, razširil na električno energijo iz lesnopredelovalne industrije. Zakon iz leta 1998 je sklicevanje na biološke kmetijske in gozdarske proizvode ali ostanke in odpadke ter lesnopredelovalno industrijo nadomestil z izrazom „biomasa“ ter določil, da se Stromeinspeisungsgesetz uporablja za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije „na področju veljavnosti tega zakona“.
6 Člen 2 Stromeinspeisungsgesetz z naslovom „Obveznost odkupa“ določa, da za podjetja za distribucijo električne energije velja obveznost odkupa tiste električne energije, ki se na njihovem področju distribucije proizvede iz obnovljivih virov energije, ter da zanjo v skladu s členom 3 plačajo. V različici iz zakona iz leta 1998, ki je členu 2 dodal drugi in tretji stavek, pa se navedeni člen glasi:
„Podjetja za distribucijo električne energije, ki uporabljajo omrežje za splošno distribucijo, morajo električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije na njihovem področju preskrbe, kupovati in v skladu s členom 3 plačati povračilo za to dovajanje električne energije. Za elektriko iz proizvodnih obratov, ki se ne nahajajo na področju dobave nekega uporabnika omrežja, pa ta obveznost zadeva podjetje, katerega omrežje, prilagojeno za dovajanje električne energije, je najbližje obratu. Dodatni stroški na podlagi členov 2 in 4 se lahko v računovodske namene pripišejo distribuciji ali prenosu in se upoštevajo pri določanju plačila za tranzit.“
7 Člen 3 Stromeinspeisungsgesetz se v različici iz zakona iz leta 1998, z naslovom „Znesek povračila“, glasi:
„1. Za električno energijo, proizvedeno iz vodne energije, iz plina z odlagališč odpadkov ali čistilnih naprav ter iz biomase, znaša povračilo najmanj 80 % povprečnih prihodkov na vsako kilovatno uro, ki jo podjetja za distribucijo električne energije dobavijo končnim uporabnikom. Za hidroelektrarne ali obrate za obdelavo deponijskega plina ali plina iz komunalnih čistilnih naprav, katerih zmogljivost presega 500 kilovatov, velja to pravilo le za tisti del od skupno dovajane električne energije v določenem obračunskem letu, ki ustreza 500 kilovatom v razmerju do zmogljivosti obrata v kilovatih; zmogljivost pomeni letno povprečje največje izmerjene dejanske zmogljivosti za vsak mesec. Cena presežka električne energije znaša najmanj 65 % povprečnih prihodkov iz prvega stavka.
2. Za električno energijo, proizvedeno iz sončne ali vetrne energije, znaša povračilo najmanj 90 % povprečnih prihodkov iz prvega stavka odstavka 1.
3. Povprečni prihodki v smislu odstavkov 1 in 2 pomenijo vrednost, ki jo vsako leto za predpreteklo koledarsko leto objavi Zvezni urad za statistiko, izraženo v pfennigih na kilovatno uro in brez prometnega davka. Pri izračunu povračila na podlagi odstavkov 1 in 2 je treba številke zaokrožiti na dve decimalki.“
8 Medtem ko se je po spremembi Stromeinspeisungsgesetz z zakonom iz leta 1994 povračilo, določeno za električno energijo iz člena 3(1), povišalo s 75 % na 80 % povprečnega prihodka za kilovatno uro od dobave električne energije končnim uporabnikom, pa se tisto, določeno za električno energijo, proizvedeno iz sončne in vetrne energije iz člena 3(2), ni spremenilo od začetka veljavnosti Stromeinspeisungsgesetz.
9 Člen 4 Stromeinspeisungsgesetz se je v prvotni različici z naslovom „Hardship clause“ (določba za primer težav) glasil:
„1. Obveznosti iz členov 2 in 3 ne obstajajo, kadar bi njihovo spoštovanje povzročilo nesorazmerne težave ali bi podjetju za distribucijo električne energije onemogočilo spoštovanje obveznosti iz Bundestarifordnung Elektrizität z dne 18. decembra 1989 (BGBl. 1989 I, str. 2255). V takem primeru se obveznosti prenesejo na podjetje za distribucijo električne energije, ki je višje na distribucijski verigi.
2. Do nesorazmernih težav pride zlasti takrat, kadar bi moralo podjetje za distribucijo električne energije svoje cene povišati na znatno višjo raven, kot je tista enakih podjetij za distribucijo ali podjetij, ki so višje na distribucijski verigi.“
10 Zakon iz leta 1998 je prinesel več sprememb člena 4 Stromeinspeisungsgesetz. Po eni strani mu je dodal dva nova odstavka, to je odstavka 1 in 4, po drugi strani pa je prinesel določene prilagoditve prejšnjega odstavka 1, ki je postal novi odstavek 2. Prejšnji odstavek 2 je ostal nespremenjen in je postal novi odstavek 3. Člen 4 Stromeinspeisungsgesetz se torej v različici iz zakona iz leta 1998 glasi tako:
„1. Če kilovatne ure, ki so v skladu s tem zakonom predmet povračila, presegajo 5 % vseh kilovatnih ur, ki jih je preko svojega omrežja dobavilo podjetje za distribucijo električne energije v nekem koledarskem letu, mora uporabnik omrežja, ki je višje na distribucijski verigi, temu podjetju za distribucijo električne energije povrniti dodatne stroške, ki izhajajo iz kilovatnih ur, ki presegajo ta delež. Za uporabnika omrežja, ki je višje na distribucijski verigi, predstavlja dajatev, ki izhaja iz pravice do povračila v smislu prvega stavka, prav tako del njegovih dodatnih stroškov. Če tega uporabnika ni, obveznost iz člena 2, prvi stavek, za podjetja za distribucijo električne energije v okoliščinah, predvidenih v prvem in drugem stavku, preneha, in sicer na začetku koledarskega leta po nastopu teh okoliščin ter v primeru obratov, ki v znatnem delu še niso dokončani. V primeru vetrnih naprav je upošteven trenutek postavitve droga in lopatic.
2. Obveznosti iz členov 2 in 3 ne obstajajo, če bi, četudi ob uporabi določbe o povračilu iz odstavka 1, njihovo spoštovanje pomenilo nesorazmerne težave. V takem primeru se obveznosti prenesejo na uporabnika omrežja, ki je višje na distribucijski verigi.
3. Do nesorazmernih težav pride zlasti takrat, kadar bi moralo podjetje za distribucijo električne energije svoje cene povišati na znatno višjo raven, kot je tista enakih podjetij za distribucijo ali podjetij, ki so višje na distribucijski verigi.
4. Zvezno ministrstvo za gospodarstvo mora Bundestag najkasneje leta 1999, vsekakor pa pravočasno, poročati o učinkih „hardship clause“ tako, da je mogoče pred nastankom posledic iz odstavka 1, tretji stavek, sprejeti drug predpis o nadomestilu.“
11 Iz predložitvenega sklepa ter iz pisnih stališč, predloženih Sodišču, izhaja, da je nemška vlada z dopisom z dne 14. avgusta 1990 v skladu z določbami člena 93(3) Pogodbe Komisiji v smislu državne pomoči priglasila predlog zakona, ki je po sprejetju postal Stromeinspeisungsgesetz. Komisija je z dopisom z dne 19. decembra 1990 predlog odobrila, potem ko je ugotovila, da je bil predlog v skladu s cilji energetske politike Evropskih skupnosti in da obnovljivi viri energije predstavljajo le majhen del energetskega sektorja, ter da so dodatni prihodki in posledice za cene majhni. Kljub temu je Komisija nemško vlado zaprosila, naj ji pošlje podatke o uporabi Stromeinspeisungsgesetz, ker bi ga bilo treba ponovno preučiti dve leti po začetku veljavnosti, ter poudarila, da je treba predhodno priglasiti vsako spremembo ali podaljšanje tega zakona.
12 Iz predložitvenega sklepa in pisnih stališč, predloženih Sodišču, prav tako izhaja, da je po številnih pritožbah podjetij za distribucijo električne energije Komisija z dopisom z dne 25. oktobra 1996 Zveznemu ministrstvu za gospodarstvo sporočila svoje dvome glede vprašanja, ali je ob upoštevanju povečanja proizvodnje električne energije, pridobljene iz vetra, Stromeinspeisungsgesetz še vedno združljiv z določbami Pogodbe o državnih pomočeh. V tem dopisu je Komisija navedla več predlogov za spremembo predpisov o vetrni energiji in pojasnila, da bo, če Bundestag ne bo spremenil Stromeinspeisungsgesetz, prisiljena Zvezni republiki Nemčiji predlagati ustrezne ukrepe v smislu člena 93(1) Pogodbe, da bi zakon na ta način spet postal združljiv z veljavnimi pravili Skupnosti na področju državnih pomoči.
13 Poleg tega iz pisnih stališč Windpark Reußenköge III GmbH (v nadaljevanju: Windpark) in Land Schleswig-Holstein, intervenientov v postopku v glavni stvari, ter Komisije izhaja, da je nemška vlada na zahtevo Komisije slednjo obvestila o napredovanju dela v zvezi s predlogom zakona o novi ureditvi energetskega prava. Komisija je v dopisu z dne 29. julija 1998, torej po začetku veljavnosti zakona iz leta 1998, Zveznemu ministrstvu za gospodarstvo sporočila, da – četudi nemški zakonodajalec ob sprejetju zakona iz leta 1998 ni upošteval njenih predlogov iz dopisa z dne 25. oktobra 1996 – glede na takratni razvoj na ravni Skupnosti v zvezi z morebitnimi predlogi za približevanje pravil o električni energiji iz obnovljivih virov energije pred izdajo poročila ministrstva o učinkih „hardship clause“, predvidenega v členu 4(4), ne namerava sprejeti formalne odločitve o Stromeinspeisungsgesetz, v različici iz zakona iz leta 1998.
14 Končno pa iz opombe pod črto k zakonu iz leta 1998 izhaja, da je ta zakon, katerega člen 1 ima naslov „Gesetz über die Elektrizitäts- und Gasversorgung“ (zakon o preskrbi z električno energijo in plinom), v nacionalno pravo prenesel Direktivo 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL 1997 L 27, str. 20).
15 Ta direktiva, katere tretja uvodna izjava potrjuje, da v ničemer ne vpliva na uporabo Pogodbe, zlasti ne na njene določbe glede notranjega trga in konkurence, v členu 8(3) in (4), ki se nahaja v poglavju IV z naslovom „Obratovanje prenosnega sistema“, določa:
„3. Država članica lahko zahteva od upravljavca sistema, da pri dispečerstvu proizvodnih naprav daje prednost proizvodnim napravam, ki uporabljajo obnovljive vire energije ali odpadke ali ki hkrati proizvajajo toploto in električno energijo.
4. Država članica lahko zaradi zanesljivosti dobav odredi, da se pri dispečerstvu proizvodnih naprav daje prednost tistim, ki uporabljajo kot gorivo domače vire primarne energije do obsega, ki v posameznem koledarskem letu ne presega 15 % skupne primarne energije, potrebne za proizvodnjo električne energije, porabljene v tej državi članici.“
16 Poleg tega pa člen 11(3) iz poglavja V z naslovom „Obratovanje distribucijskega sistema“ določa:
„Država članica lahko zahteva od upravljavca distribucijskega omrežja, da pri dispečerstvu proizvodnih naprav daje prednost proizvodnim napravam, ki uporabljajo obnovljive vire energije ali odpadke ali hkrati proizvajajo toploto in električno energijo.“
Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
17 Družba PreussenElektra v Nemčiji upravlja z več kot dvajsetimi konvencionalnimi in jedrskimi elektrarnami ter z omrežjem za distribucijo električne energije visoke in najvišje napetosti, preko katerega dobavlja električno energijo regionalnim podjetjem za distribucijo električne energije, večjim občinskim podjetjem in industrijskim podjetjem.
18 Družba Schleswag je regionalno podjetje za distribucijo električne energije, ki električno energijo, ki jo potrebuje za preskrbo svojih strank na področju Land Schleswig-Holstein, kupuje skoraj izključno od družbe PreussenElektra.
19 Družba PreussenElektra ima v lasti 65,3 % delnic družbe Schleswag. Imetniki ostalih 34,7 % delnic so različni občinski organi Land Schleswig-Holstein.
20 Družba Schleswag ima v skladu s členom 2 Stromeinspeisungsgesetz obveznost odkupa električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, vključno z vetrno energijo, na svojem področju distribucije. Iz predložitvenega sklepa izhaja, da se je delež električne energije, proizvedene iz vetra, v skupnem prometu z električno energijo družbe Schleswag, ki je bil leta 1991 le 0,77 %, stalno povečeval in je leta 1998 dosegel 15 %. Posledično so se dodatni stroški družbe Schleswag zaradi obveznosti odkupa po najnižjih cenah iz Stromeinspeisungsgesetz, ki so leta 1991 znašali 5,8 milijona DEM, leta 1998 povečali na 111,5 milijona DEM, od tega pa naj bi ob upoštevanju mehanizma nadomestil, ki ga je v člen 4(1) Stromeinspeisungsgesetz uvedel zakon iz leta 1998, družba Schleswag krila le približno 38 milijonov DEM.
21 Ob koncu aprila 1998 je dobava električne energije iz obnovljivih virov energije družbe Schleswag dosegla 5 % celotne prodane električne energije preteklega leta. Družba Schleswag je družbi PreussenElektra v skladu s členom 4(1) Stromeinspeisungsgesetz, v različici zakona iz leta 1998 (v nadaljevanju: spremenjeni Stromeinspeisungsgesetz), zaračunala dodatne stroške za odkup električne energije iz obnovljivih virov energije in najprej zahtevala obročno odplačevanje po 10 milijonov DEM mesečno.
22 Družba PreussenElektra je plačala zahtevano vsoto za mesec maj 1998, pri tem pa si je pridržala pravico do vračila. To je tudi storila, tako da je na Landgericht Kiel vložila zahtevek za vračilo zneska 500.000 DEM, kar je predstavljalo del vsote, plačane družbi Schleswag kot poplačilo dodatnih stroškov, ki jih je ta imela pri odkupu vetrne električne energije. Landgericht v predložitvenem sklepu navaja, da se bremena dodatnih stroškov ne da prevaliti na stranke družbe Schleswag, ker je ministrstvo za energijo Land Schleswig-Holstein zavrnilo odobritev zahteve za spremembo tarife družbe Schleswag.
23 Družba PreussenElektra je pred Landgericht navajala, da je družbi Schleswag zahtevani znesek plačala brez pravno veljavnega temelja in bi ga bilo treba vrniti, ker je člen 4 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz, ki je bil podlaga za to plačilo, v nasprotju z neposredno uporabnimi določbami Pogodbe o državnih pomočeh in ga zato ni mogoče uporabiti. Zaradi spremembe področja uporabe Stromeinspeisungsgesetz in uvedbe pravila o porazdelitvi dodatnih stroškov, ki izhajata iz zakona iz leta 1998, bi bilo treba pred začetkom njegove veljavnosti izvesti postopek iz člena 93 Pogodbe, česar pa Zvezna republika Nemčija ni storila. Družba PreussenElektra torej predlaga, naj se družbi Schleswag naloži vračilo zneska 500.000 DEM skupaj z obrestmi po 5 % obrestni meri od 15. julija 1998.
24 Družba Schleswag predlaga zavrnitev navedenega zahtevka. Čeprav priznava, da spremenjeni Stromeinspeisungsgesetz vsebuje spremenjeno ureditev pomoči, pa tudi navaja, da je člen 4 le preprosto pravilo o porazdelitvi, katerega namen je ublažiti posledice za podjetja za distribucijo električne energije, ki izhajajo iz členov 2 in 3 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz, in meni, da, obravnavan ločeno, zato nima značaja pomoči v smislu člena 92 Pogodbe. Po eni strani tako člena 2 in 3 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz ne vplivata na pravno razmerje med družbama PreussenElektra in Schleswag na tak način, da bi ju Landgericht v postopku v glavni stvari ne moglo uporabiti. Po drugi strani pa neuporaba člena 4 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz ne posega v obveznost, da mora družba Schleswag električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, kupovati po fiksnih najnižjih cenah. Zato kaznovalni učinek, ki izhaja iz neposredne uporabe člena 93(3), tretji stavek, Pogodbe, ne omogoča niti sankcioniranja nezakonite pomoči iz členov 2 in 3 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz niti nasprotovanja uporabi člena 4 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz na tak način, da bi bilo treba sporno plačilo šteti, kot da je bilo opravljeno na podlagi pravno veljavnega temelja.
25 Landgericht je ob ugotovitvi, da Komisija v skladu s členom 93(3) Pogodbe ni bila obveščena o spremembah, ki jih v Stromeinspeisungsgesetz prinaša zakon iz leta 1998, zaključilo, da je vprašanje, ali nova različica tega zakona v celoti ali v določenih delih predstavlja državno pomoč v smislu člena 92 Pogodbe, še vedno upoštevno, četudi sta nemška vlada in Komisija začetno ureditev pomoči iz Stromeinspeisungsgesetz že uvrstili v okviru postopka priglasitve leta 1990. Po mnenju Landgericht bi bilo treba, četudi bi spremembe Stromeinspeisungsgesetz, ki jih je vnesel zakon iz leta 1998, šteli za spremembo začetne ureditve, postopek iz člena 93(3) Pogodbe za to spremenjeno ureditev uporabiti le, če bi ta sama po sebi predstavljala ureditev pomoči v smislu člena 92 Pogodbe.
26 Landgericht je tudi zaključilo, da bi obveznost odkupa električne energije, proizvedene v Nemčiji iz obnovljivih virov energije, pod pogoji, ki jih ne bi bilo mogoče doseči na prostem trgu, lahko povzročila tako zmanjšanje povpraševanja po električni energiji iz drugih držav članic, da ne bi mogla biti izključena omejitev trgovine med državami članicami, prepovedana v skladu s členom 30 Pogodbe.
27 Glede na to, da je bilo Landgericht mnenja, da je rešitev spora pred njim odvisna od razlage členov 30, 92 in 93(3) Pogodbe, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali pravila o povračilu za električno energijo (‚Stromeinspeisevergütung‘) in o nadomestilu iz členov 2 ali 3 ali 4 ali od 2 do 4 skupaj iz Gesetz über die Einspeisung von Strom aus erneurbaren Energien in das öffentliche Netz z dne 7. decembra 1990 (BGBl. I, str. 2633), v različici iz člena 3(2) Gesetz zur Neuregelung des Energiewirtschaftsrechts z dne 24. aprila 1998 (BGBl. I, str. 730 (734-736)), pomenijo državno pomoč v smislu člena 92 Pogodbe ES?
Ali je treba člen 92 Pogodbe ES razlagati tako, da pojem pomoči na podlagi te določbe zajema tudi nacionalne predpise, katerih cilj je pomoč osebi, ki prejme plačilo, pri čemer pa potrebna sredstva ne izvirajo niti neposredno niti posredno iz javnega proračuna, ampak se zagotovijo iz obveznosti odkupa po fiksnih najnižjih cenah, ki jih določa zakon in ki se naloži podjetjem določenega sektorja, ki iz pravnih in dejanskih razlogov teh stroškov ne smejo prevaliti na končnega uporabnika?
Ali je treba člen 92 Pogodbe ES razlagati tako, da pojem pomoči na podlagi te določbe zajema tudi nacionalne predpise, ki urejajo izključno porazdelitev stroškov, ki so posledica obveznosti odkupa in najnižjih povračil, med podjetja na različnih stopnjah proizvodnje, in to kadar zakonodajalčev koncept pomeni dejansko trajno porazdelitev bremena teh stroškov, ne da bi podjetje, ki plača stroške, za to dobilo protidajatev?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje glede člena 4 [spremenjenega] Stromeinspeisungsgesetz nikalen:
Ali je treba člen 93(3) Pogodbe ES razlagati tako, da omejevalni učinek te določbe ne zajema le same pomoči, ampak tudi izvršilne predpise, kot je člen 4 [spremenjenega] Stromeinspeisungsgesetz?
3. Če sta odgovora na prvo in drugo vprašanje nikalna:
Ali je treba člen 30 Pogodbe ES razlagati tako, da obstaja količinska omejitev na uvoz ali ukrep z enakim učinkom med državami članicami v smislu člena 30 Pogodbe ES, kadar nek nacionalni predpis podjetjem nalaga odkup električne energije iz obnovljivih virov energije po najnižjih cenah, poleg tega pa uporabnikom omrežja nalaga financiranje brez protidajatve?“
Dopustnost
28 Windpark in Land Schleswig-Holstein (v nadaljevanju: intervenienta) ter nemška vlada nasprotujejo dopustnosti celotnega predloga za sprejetje predhodne odločbe ali njegovega dela.
29 Intervenienta najprej navajata, da je predložitveni sklep v več pogledih nepopoln in napačen.
30 V zvezi s tem navajata, da je predložitveno sodišče napačno zaključilo, da Komisija o spremembah, ki jih v Stromeinspeisungsgesetz prinaša zakon iz leta 1998, ni bila obveščena, poleg tega pa podjetja za distribucijo električne energije iz dejanskih in pravnih razlogov niso bila upravičena do prevalitve stroškov, ki jih imajo zaradi povračila v skladu s členom 3 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz, na končnega uporabnika.
31 Drugič, intervenienta in nemška vlada navajajo, da postopek v glavni stvari ni resničen postopek, ampak v vsakem pogledu skonstruiran postopek.
32 V zvezi s tem navajajo, da tožeča in tožena stranka iz postopka v glavni stvari menita, da so členi od 2 do 4 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz v nasprotju s pravom Skupnosti. Družba PreussenElektra je kljub temu izvedla plačilo iz člena 4 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz, potem pa takoj zahtevala delno vračilo. Poleg tega še navajajo, da je družba PreussenElektra glavni delničar družbe Schleswag in ima zato prevladujoč vpliv na odločitve in pravna stališča slednje.
33 Tretjič, intervenienta in nemška vlada navajajo, da postavljena vprašanja za rešitev spora v glavni stvari niso upoštevna.
34 Intervenienta v zvezi z vprašanji o razlagi členov 92 in 93 Pogodbe opozarjata na to, da je na podlagi sodne prakse Sodišča (sodba z dne 11. decembra 1973 v zadevi Lorenz, 120/73, Recueil, str. 1471, točka 9) pravni postopek za zagotavljanje neposrednega učinka člena 93(3), tretji stavek, Pogodbe stvar nacionalnega pravnega reda vsake države članice. Predložitveno sodišče ni navedlo, ali in pod katerimi pogoji ima družba PreussenElektra po nemškem pravu pravico do vračila zneskov, ki jih zahteva, in torej ni izkazalo upoštevnosti vprašanj za predhodno odločanje za nacionalno pravo.
35 Poleg tega intervenienta navajata, da iz ustaljene sodne prakse (glej zlasti sodbo z dne 17. marca 1993 v zadevi Sloman Neptun, C-72/91 in C-73/91, Recueil, I-887, točki 11 in 12) izhaja, da Sodišče ni pristojno za razlago pojma pomoči v smislu člena 92 Pogodbe, kadar postopek predhodnega nadzora iz člena 93(3) Pogodbe ni bil spoštovan. Kljub temu bi bilo treba po eni strani Stromeinspeisungsgesetz v prvotni različici priglasiti Komisiji v odobritev, po drugi strani pa spremembe, ki jih je v Stromeinspeisungsgesetz prinesel zakon iz leta 1998, niso sprememba pomoči v smislu člena 93(3) Pogodbe, v primeru katere bi bilo treba opraviti novo priglasitev. Kakor koli, dopisovanje med nemškimi organi in Komisijo pred sprejetjem zakona iz leta 1998 in po njem se po eni strani lahko šteje za uradno obvestilo nemške vlade o spremembah, ki jih je ta zakon prinesel v Stromeinspeisungsgesetz, po drugi strani pa za implicitno odobritev teh sprememb s strani Komisije.
36 Nemška vlada navaja, da odgovor na vprašanja v zvezi s členom 92 Pogodbe ni potreben za izdajo sodbe predložitvenega sodišča, saj je edino odločilno vprašanje v postopku v glavni stvari, ali ima družba Schleswag pravico do nadomestila v skladu s členom 4 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz, ki ureja le porazdelitev stroškov plačila za električno energijo in ne vsebuje nobene pomoči v korist naslovnikov tega plačila.
37 Intervenienta in nemška vlada v zvezi z vprašanjem o členu 30 Pogodbe poudarjajo, da postopek v glavni stvari nima nobenega čezmejnega značaja in da tožeča in tožena stranka prav tako nista izkazali, da ju spremenjeni Stromeinspeisungsgesetz ovira pri uvozu električne energije iz drugih držav članic.
38 Treba je spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči iz člena 177 Pogodbe v izključni pristojnosti nacionalnega sodišča, pred katerim poteka spor in ki mora prevzeti odgovornost za kasnejšo sodno odločbo, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi tako o potrebnosti predhodne odločbe za izdajo sodbe kot tudi o upoštevnosti vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Če se torej predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, je Sodišče načelno dolžno o njih odločati (glej zlasti sodbo z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 59).
39 Vendar je Sodišče tudi opozorilo, da mora v izjemnih primerih samo preizkusiti okoliščine, v katerih mu je zadevo predložilo nacionalno sodišče, da preveri, ali je zanjo pristojno (v zvezi s tem glej sodbo z dne 16. decembra 1981 v zadevi Foglia, 244/80, Recueil, str. 3045, točka 21). Sprejetje odločbe o predhodnem vprašanju, ki ga zastavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih podatkov, da bi lahko koristno odgovorilo na zastavljena vprašanja (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Bosman, točka 61; sodbo z dne 13. julija 2000 v zadevi Idéal tourisme, C-36/99, Recueil, I-6049, točka 20, in sodbo z dne 26. septembra 2000 v zadevi Kachelmann, C-322/98, Recueil, str. I-7505, točka 17).
40 Prvič, glede trditve o pomanjkljivosti in dejanskih napakah v predložitvenem sklepu je dovolj opozoriti, da je naloga nacionalnega sodišča in ne Sodišča, da ugotovi dejstva, ki so podlaga za spor, in da iz tega izpelje posledice za odločitev, ki jo je dolžno izreči (glej zlasti sodbo z dne 16. septembra 1999 v zadevi WWF in drugi, C-435/97, Recueil, str. I-5613, točka 32).
41 Drugič, treba je opozoriti na to, da želi družba PreussenElektra s tožbo doseči vrnitev zneska, ki ga je plačala družbi Schleswag kot izravnavo za dodatne stroške, ki so ji nastali zaradi odkupa vetrne električne energije, kar izhaja iz obveznosti odkupa pri proizvajalcih z njenega področja dobave, kot to določa spremenjeni Stromeinspeisungsgesetz.
42 Postopka v glavni stvari torej ni mogoče šteti za hipotetičnega.
43 Res je, da je družba Schleswag, enako kot družba PreussenElektra, zainteresirana za to, da bi se člena 2 in 3 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz, ki določata navedeno obveznost odkupa in določata ceno, ki jo je treba zato plačati, štela za nezakonito pomoč, zaradi česar bi se lahko izognila plačilu. Vendar pa postopek v glavni stvari ne zadeva pomoči, ki jo družba Schleswag v skladu s členoma 2 in 3 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz domnevno plačuje proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije, ampak le del te domnevne pomoči, ki jo je morala družba PreussenElektra na podlagi člena 4 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz povrniti družbi Schleswag.
44 Ker navedene obveznosti družb Schleswag in PreussenElektra izhajajo neposredno iz spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz, postopek v glavni stvari med tožečo in toženo stranko ni skonstruirani postopek, s katerim bi stranki skušali pridobiti stališče Sodišča o določenih vprašanjih prava Skupnosti, odgovor na katera pa ni objektivno potreben za rešitev spora.
45 Tak zaključek je podprt z dejstvom, da je predložitveno sodišče dovolilo v postopku v glavni stvari intervencijo Windpark in Land Schleswig-Holstein, ki člena 2 in 3 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz štejeta za zakonita, v podporo družbi Schleswag.
46 V teh okoliščinah dejstvo, da je družba PreussenElektra glavni delničar družbe Schleswag, ni tako, da bi se spor ne štel za resničnega.
47 Tretjič, treba je ugotoviti, da je Landgericht v predložitvenem sklepu zadostno opredelilo nacionalni pravni okvir in je jasno obrazložilo, zakaj meni, da so postavljena vprašanja upoštevna in zakaj je odgovor na ta vprašanja potreben za rešitev spora.
48 Glede vprašanj v zvezi s členoma 92 in 93 Pogodbe je predložitveno sodišče še posebej navedlo, kar izhaja tudi iz točke 25 te sodbe, da je treba vprašanje, ali pomeni spremenjeni Stromeinspeisungsgesetz pomoč, preučiti pred vprašanjem, ali sprememba, ki jo je v prvotno različico Stromeinspeisungsgesetz vnesel zakon iz leta 1998, pomeni pomoč v smislu člena 93(3) Pogodbe, zaradi česar bi bilo treba uporabiti postopek, predviden v tej določbi, za sprejetje navedene spremembe.
49 Predložitveno sodišče je prav tako pojasnilo, da ima, če postopek predhodnega nadzora nepravilno ni bil izveden, v skladu z nacionalnim pravom pravico, da lahko sklepa o posledicah neposrednega učinka člena 93(3), tretji stavek, Pogodbe in odloči, da je spremenjena ureditev Stromeinspeisungsgesetz neveljavna in da se morajo plačila družbe PreussenElektra družbi Schleswag vrniti.
50 Argument, da je Sodišče za razlago pojma pomoči v smislu člena 92 Pogodbe pristojno le, kadar postopek predhodnega nadzora iz člena 93(3) ni bil spoštovan, zahteva, kot priznavata intervenienta v postopku v glavni stvari, razlago merila za spremembo pomoči ali področja uporabe odložilnega učinka tretjega stavka navedene določbe, točno ta razlaga pa je tudi predmet nekaterih postavljenih vprašanj.
51 Enako velja za argument nemške vlade, da odgovor na vprašanja v zvezi s členom 92 Pogodbe ni potreben, saj naj bi v postopku v glavni stvari le člen 4 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz urejal razmerje med družbama PreussenElektra in Schleswag. Pri vprašanjih v zvezi s členom 92 Pogodbe gre dejansko ravno za to, ali člen 4 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz sam po sebi ali skupaj s členoma 2 in 3 predstavlja ureditev pomoči v smislu navedene določbe.
52 Kar zadeva vprašanje v zvezi členom 30 Pogodbe, je dovolj opozoriti na to, da ni očitno, da zahtevana razlaga nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali s predmetom spora v postopku v glavni stvari.
53 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je na postavljena vprašanja treba odgovoriti.
Razlaga člena 92 Pogodbe
54 Uvodoma je treba ugotoviti, da ni sporno, da obveznost odkupa električne energije iz obnovljivih virov energije po najnižjih cenah, kot jo določata člena 2 in 3 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz, proizvajalcem take vrste energije prinaša določeno ekonomsko prednost, ker jim brez tveganja zagotavlja višje donose od tistih, ki bi jih imeli brez tega.
55 Treba je opozoriti na to, da iz odgovora nemške vlade na pisno vprašanje Sodišča izhaja, da ima samo v dveh od osmih vodilnih nemških podjetij, ki proizvajajo električno energijo in uporabljajo visokonapetostno prenosno omrežje in med katerimi je tudi družba PreussenElektra, država večinski delež. Poleg tega iz tega odgovora izhaja, da je družba PreussenElektra hčerinska družba v 100 % lasti neke druge družbe, ki je v 100 % zasebni lasti. Po drugi strani pa ima, kot izhaja iz točke 19 te sodbe, družba PreussenElektra 65,3 % delež v družbi Schleswag, le 34,7 % delež pa pripada občinskim organom Land Schleswig-Holstein.
56 Ob upoštevanju prej navedenega je treba prvo vprašanje razumeti tako, da se z njim v bistvu želi izvedeti, ali nek predpis države članice, ki po eni strani zasebna podjetja za distribucijo električne energije zavezuje k odkupu električne energije, ki je na njihovem področju proizvedena iz obnovljivih virov energije, po najnižjih cenah, višjih od dejanske ekonomske vrednosti za take vrste energijo, po drugi strani pa stroške financiranja te obveznosti porazdeljuje med navedena podjetja za dobavo električne energije in zasebne uporabnike električnega omrežja, ki so višje na distribucijski verigi, pomeni državno pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe.
57 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 92(1) Pogodbe razglaša vsako pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršno koli vrsto pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, za nezdružljivo s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.
58 Iz sodne prakse Sodišča pa izhaja, da se za pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe štejejo samo prednosti, ki se dodelijo neposredno ali posredno iz državnih sredstev. Razlikovanje med pojmoma „pomoč, ki jo dodeli država članica“ in „državna sredstva“, ki ga je uvedla navedena določba, ne pomeni, da so vse prednosti, ki jih dodeli država, pomoči, ne glede na to, ali so financirane iz državnih sredstev ali ne, ampak se želi z njim zgolj vključiti v ta pojem prednosti, ki jih dodeli neposredno država, ter tiste, ki se dodelijo s posredovanjem javne ali zasebne organizacije, ki jo določi ali ustanovi država (glej sodbo z dne 24. januarja 1978 v zadevi Van Tiggele, 82/77, Recueil, str. 25, točki 24 in 25; zgoraj navedeno sodbo Sloman Neptun, točka 19; sodbo z dne 30. novembra 1993 v zadevi Kirsamer-Hack, C-189/91, Recueil, str. I-6185, točka 16; sodbo z dne 7. maja 1998 v zadevi Viscido in drugi, od C-52/97 do C-54/97, Recueil, str. I‑2629, točka 13; sodbo z dne 1. decembra 1998 v zadevi Ecotrade, C-200/97, Recueil, str. I-7907, točka 35, in sodbo z dne 17. junija 1999 v zadevi Piaggio, C‑295/97, Recueil, str. I-3735, točka 35).
59 V tej zadevi je treba ugotoviti, da obveznost zasebnih podjetij za distribucijo električne energije, da odkupijo električno energijo iz obnovljivih virov energije po fiksnih najnižjih cenah, ne povzroča nobenega neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev k zasebnim proizvajalcem te vrste električne energije.
60 Tudi porazdelitev finančnih stroškov podjetij za distribucijo električne energije, ki izvirajo iz navedene obveznosti odkupa, med njimi in drugimi zasebnimi podjetji, ne pomeni neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev.
61 V teh okoliščinah obveznost odkupa, ki jo nalaga zakon in ki določenim podjetjem dodeljuje nedvomno prednost, ni taka, da bi se štela za državno pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe.
62 Takega zaključka ne more omajati okoliščina, ki jo je navedlo predložitveno sodišče, da ima lahko finančni strošek, ki izvira iz obveznosti odkupa po najnižjih cenah, negativne posledice za ekonomske rezultate podjetij, na katere se nanaša, in da posledično povzroča zmanjšanje davčnih prihodkov države. Ta posledica je dejansko značilna za tak predpis in se je ne more šteti za sredstvo, s katerim se proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije dodeljuje kakšna posebna prednost na stroške države (v zvezi s tem glej zgoraj navedeni sodbi Sloman Neptun, točka 21, in Ecotrade, točka 36).
63 Komisija podredno navaja, da ohranitev polnega učinka členov 92 in 93 Pogodbe, v povezavi s členom 5 Pogodbe ES (zdaj člen 10 ES), zahteva, da se pojem državne pomoči razlaga tako, da zajema tudi ukrepe pomoči, ki jih – kot tiste iz spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz – sprejme država, financirajo pa jih zasebna podjetja. Svojo argumentacijo opre na primerljivo sodno prakso Sodišča, v skladu s katero člen 85 Pogodbe ES (zdaj člen 81 ES), v povezavi s členom 5 iste pogodbe, državam članicam prepoveduje sprejemati ukrepe, četudi v obliki zakonov ali uredb, ki bi lahko izničili polni učinek pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja (glej zlasti sodbo z dne 17. novembra 1993 v zadevi Meng, C-2/91, Recueil, str. I-5751, točka 14).
64 V zvezi s tem je dovolj poudariti, da se v nasprotju s členom 85 Pogodbe, ki zadeva zgolj ravnanje podjetij, člen 92 Pogodbe nanaša neposredno na ukrepe držav članic.
65 V teh okoliščinah tako člen 92 Pogodbe zadostuje sam po sebi za popolno prepoved ravnanja držav, ki so v njem omenjena, in s členom 5 Pogodbe, ki v drugem odstavku določa, naj se države članice vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe, ni mogoče razširiti področja uporabe navedenega člena 92 na ravnanja držav, ki jih ta ne vsebuje.
66 Na prvo vprašanje je treba torej odgovoriti, da nek predpis države članice, ki zasebna podjetja za distribucijo električne energije zavezuje k odkupu električne energije iz obnovljivih virov energije na njihovem področju dobave po najnižjih cenah, višjih od dejanske ekonomske vrednosti take vrste energije, in ki finančne stroške te obveznosti porazdeljuje med navedena podjetja za distribucijo električne energije ter zasebne uporabnike električnega omrežja, ki so višje na distribucijski verigi, ne pomeni državne pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe.
67 Ob upoštevanju tega odgovora ni treba odgovoriti na drugo vprašanje, saj je bilo postavljeno le za primer, da bi obveznost odkupa po fiksnih najnižjih cenah pomenila državno pomoč, porazdelitev finančnih stroškov, ki izhaja iz tega, pa to ne bi bila.
Razlaga člena 30 Pogodbe
68 S tretjim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je navedeni predpis združljiv s členom 30 Pogodbe ali ne.
69 V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da se člen 30 Pogodbe s prepovedjo ukrepov z enakim učinkom, kot so količinske omejitve pri uvozu med državami članicami, v skladu s sodno prakso Sodišča nanaša na vsak nacionalni ukrep, ki bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno, oviral trgovino znotraj Skupnosti (sodba z dne 11. julija 1974 v zadevi Dassonville, 8/74, Recueil, str. 837, točka 5).
70 Drugič, treba je poudariti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da obveznost gospodarskih subjektov ene države članice, da nek določen proizvod v določenem odstotku kupujejo pri nekem nacionalnem ponudniku, prav tako omejuje možnosti uvoza tega produkta, s tem da navedenim subjektom za del njihovih potreb onemogoča kupovanje pri subjektih iz drugih držav članic (glej v tem smislu sodbi z dne 10. julija 1984 v zadevi Campus Oil in drugi, 72/83, Recueil, 2727, točka 16; in z dne 20. marca 1990 v zadevi Du Pont de Nemours Italiana, C-21/88, Recueil, str. I-889, točka 11).
71 V členih 1 in 2 spremenjenega Stromeinspeisungsgesetz je izrecno določeno, da obveznost odkupa za podjetja za distribucijo električne energije velja le za električno energijo iz obnovljivih virov energije, proizvedeno na področju veljavnosti navedenega zakona in na področju dobave vsakega od zadevnih podjetij, kar pomeni, da bi lahko zato vsaj potencialno ovirala trgovino znotraj Skupnosti.
72 Vendar pa je treba pri presoji, ali je taka obveznost odkupa kljub temu združljiva s členom 30 Pogodbe, upoštevati cilj zadevnega predpisa in značilnosti trga z električno energijo.
73 V zvezi s tem je treba poudariti, da je uporaba obnovljivih virov energije pri proizvodnji električne energije, kar naj bi spodbujal predpis, kot je spremenjeni Stromeinspeisungsgesetz, koristna za varstvo okolja, saj prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, ki so med glavnimi vzroki podnebnih sprememb, zoper katere so se Evropska skupnost in njene države članice zavezale boriti.
74 Razvoj uporabe obnovljivih virov energije je med prednostnimi cilji, ki jim Skupnost in njene države članice želijo slediti pri izvajanju obveznosti, k katerim so se zavezale na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki je bila odobrena v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 94/69/ES z dne 15. decembra 1993 (UL 1994 L 33, str. 11), ter Protokola s tretje konference držav pogodbenic k tej konvenciji v Kjotu z dne 11. decembra 1997, ki so ga podpisale Evropska skupnost in njene države članice 29. aprila 1998 (v zvezi s tem glej zlasti Resolucijo Sveta 98/C 198/01 z dne 8. junija 1998 o obnovljivih virih energije (UL C 198, str. 1) in Odločbo št. 646/2000/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. februarja 2000 o sprejetju večletnega programa za spodbujanje obnovljivih virov energije v Skupnosti (Altener) (1998/2002) (UL L 79, str. 1)).
75 Ta politika se nanaša tudi na varovanje zdravja in življenja ljudi in živali ter na ohranitev rastlin.
76 Poleg tega je treba zahteve varstva okolja, kot je to določeno v členu 130 R(2), prvi pododstavek, tretji stavek, Pogodbe ES (po spremembi postal člen 174(2), prvi pododstavek, ES), vključiti v opredelitev in izvajanje drugih politik Skupnosti. Amsterdamska pogodba je to določbo v rahlo spremenjeni obliki prenesla v člen 6 ES, ki se nahaja v prvem delu z naslovom „Načela“.
77 Tudi iz uvodne izjave 28 Direktive 96/92 izhaja, da slednja prav „zaradi zaščite okolja“ v členih 8(3) in 11(3) države članice pooblašča, da dajo prednost proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije.
78 Prav tako je pomembno opozoriti na to, da ta direktiva, kot je to določeno v uvodni izjavi 39, predstavlja le naslednjo stopnjo liberalizacije trga z električno energijo in pušča nekaj ovir pri trgovanju z električno energijo med državami članicami.
79 Poleg tega je pomembno ugotoviti, da je za električno energijo značilno, da je, ko vstopi v prenosno ali distribucijsko omrežje, težko ugotoviti poreklo in izvor energije, iz katerega je bila proizvedena.
80 Komisija je v predlogu Direktive 2000/C 311 E/22 Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo (UL 2000 C 311 E, str. 320), predstavljenem 31. maja 2000, v zvezi s tem ocenila, da je izvedba sistema potrdil o poreklu električne energije iz obnovljivih virov energije, ki bi lahko bili predmet medsebojnega priznavanja, v vsaki državi članici nujna za zanesljivost in izvedljivost trgovanja s to vrsto električne energije v praksi.
81 Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev je treba na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da pri trenutnem stanju prava Skupnosti v zvezi s trgom z električno energijo predpis, kot je spremenjeni Stromeinspeisungsgesetz, ni nezdružljiv s členom 30 Pogodbe.
Stroški
82 Stroški nemške ter finske vlade in Komisije, ki so Sodišču predložile stališča, se ne morejo povrniti. Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE
v odgovor na vprašanja, ki jih je predložilo Landgericht Kiel s sklepom z dne 13. oktobra 1998, razsodilo:
1) Predpis države članice, ki zasebna podjetja za distribucijo električne energije zavezuje k odkupu električne energije iz obnovljivih virov energije na njihovem področju dobave po najnižjih cenah, višjih od dejanske ekonomske vrednosti take vrste energije, in ki finančne stroške te obveznosti porazdeljuje med navedena podjetja za distribucijo električne energije in zasebne uporabnike električnega omrežja, ki so višje na distribucijski verigi, ne predstavlja državne pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe ES (po spremembi člen 87(1) ES).
2) Pri trenutnem stanju prava Skupnosti v zvezi s trgom z električno energijo tak predpis ni nezdružljiv s členom 30 Pogodbe ES (po spremembi člen 28 ES).
Rodríguez Iglesias | Gulmann | Wathelet |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. marca 2001.
R. Grass | | G. C. Rodríguez Iglesias |