SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 7. junija 2023(*)
„Znamka Evropske unije – Postopek za razveljavitev odločb ali izbris vpisov – Razveljavitev odločbe z očitno napako, ki jo je mogoče pripisati EUIPO – Člen 103(1) Uredbe (EU) 2017/1001 – Neobstoj očitne napake“
V zadevi T‑519/22,
Société des produits Nestlé SA s sedežem v Veveyu (Švica), ki jo zastopajo A. Jaeger-Lenz, A. Lambrecht, in A-C Salger, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa V. Ruzek, agent,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
European Food SA s sedežem v Păntășeștiju (Romunija), ki jo zastopa I. Speciac, odvetnica,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi M. J. Costeira, predsednica, U. Öberg in P. Zilgalvis (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega dela postopka,
potem ko v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka glavni stranki nista vložili predloga za opravo obravnave, in na podlagi odločitve, sprejete na podlagi člena 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo o tožbi odločeno brez ustnega dela postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, Société des produits Nestlé SA, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 27. junija 2021 (zadeva R 894/2020‑1) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je 20. novembra 2001 pri EUIPO vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije za besedni znak FITNESS na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena in nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
3 Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 29, 30 in 32 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.
4 Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 3/2003 z dne 6. januarja 2003. Ta znamka je bila 30. maja 2005 registrirana pod številko 2470326.
5 Intervenientka, družba European Food SA, je 2. septembra 2011 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijane znamke za vse proizvode, zajete s to znamko.
6 V utemeljitev zahteve za ugotovitev ničnosti so bili navedeni razlogi iz člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 59(1)(a) Uredbe 2017/1001) v povezavi s členom 7(1)(b) in (c) iste uredbe (postal člen 7(1)(b) in (c) Uredbe 2017/1001).
7 Oddelek za izbris je 18. oktobra 2013 zahtevo za ugotovitev ničnosti v celoti zavrnil.
8 Intervenientka je 16. decembra 2013 zoper odločbo oddelka za izbris vložila pritožbo. V postopku s pritožbo je predložila nove dokaze v podporo svoji trditvi, da je bil izraz „fitness“ za zadevne proizvode opisen.
9 Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 19. junija 2015 v zadevi R 2542/2013-4 pritožbo zavrnil. Natančneje, kot prepozne je, ne da bi jih upošteval, zavrnil dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim.
10 Intervenientka je 19. avgusta 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe.
11 Splošno sodišče je s sodbo z dne 28. septembra 2016, European Food/EUIPO – Société des produits Nestlé (FITNESS) (T‑476/15, v nadaljevanju: prva razveljavitvena sodba, EU:T:2016:568), odločbo četrtega odbora za pritožbe razveljavilo. Ugotovilo je, da je odbor za pritožbe s tem, da je štel, da se dokazi, ki jih je intervenientka prvič predložila pred odborom za pritožbe, ne smejo upoštevati, ker so bili predloženi prepozno, napačno uporabil pravo.
12 EUIPO je zoper prvo razveljavitveno sodbo vložil pritožbo. Sodišče je s sodbo z dne 24. januarja 2018, EUIPO/European Food (C‑634/16 P, v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku, EU:C:2018:30), pritožbo zavrnilo.
13 Drugi odbor za pritožbe je z odločbo z dne 6. junija 2018 v zadevi R 755/2018-2 razveljavil odločbo oddelka za izbris. Natančneje, ugotovil je, da iz prve razveljavitvene sodbe in sodbe, izdane v pritožbenem postopku, izhaja, da je imel dolžnost preučiti pritožbo, vloženo pri njem, z upoštevanjem dokazov, ki jih je intervenientka prvič predložila pred četrtim odborom za pritožbe v zadevi R 2542/2013-4. Ob upoštevanju navedenih elementov je odbor za pritožbe ugotovil, da je bila izpodbijana znamka opisna in je bila brez slehernega razlikovalnega učinka.
14 Tožeča stranka je 11. septembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo zoper odločbo drugega odbora za pritožbe.
15 Splošno sodišče je s sodbo z dne 10. oktobra 2019, Société des produits Nestlé/EUIPO – European Food (FITNESS) (T‑536/18, neobjavljena, EU:T:2019:737, v nadaljevanju: druga razveljavitvena sodba), odločbo drugega odbora za pritožbe razveljavilo. Natančneje, razsodilo je, da je drugi odbor za pritožbe napačno ugotovil, da iz prve razveljavitvene sodbe in sodbe, izdane v pritožbenem postopku, izhaja, da mora upoštevati dokaze, ki jih je intervenientka prvič predložila pred četrtim odborom za pritožbe.
16 Intervenientka je zoper drugo razveljavitveno sodbo vložila pritožbo. Sodišče s sklepom z dne 18. marca 2020, European Food/EUIPO (C‑908/19 P, neobjavljen, EU:C:2020:212), pritožbe ni dopustilo.
17 Prvi odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 12. oktobra 2021 (v nadaljevanju: odločba iz leta 2021) pritožbo intervenientke zavrnil. Glede dokazov, ki so bili predloženi pred četrtim odborom za pritožbe, je štel, da intervenientka ni ustrezno utemeljila prepozne predložitve navedenih dokazov ter da je bil zato dolžan svojo diskrecijsko pravico izvajati v negativnem smislu in teh dokazov ne sprejeti.
18 Intervenientka je 24. decembra 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo zoper odločbo iz leta 2021, ki je bila vpisana pod opravilno številko T‑799/21.
19 Odbor za pritožbe je s sporočilom z dne 15. februarja 2022 stranki obvestil, da namerava odločbo iz leta 2021 razveljaviti v skladu s členom 103 Uredbe 2017/1001.
20 Prvi odbor za pritožbe je z izpodbijano odločbo razveljavil odločbo iz leta 2021. Prvič, ugotovil je, da je bil pristop iz navedene odločbe, v skladu s katerim se pravilo 50(1), tretji pododstavek, Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) po analogiji uporablja v okviru postopka za ugotovitev ničnosti, ki temelji na absolutnih razlogih za ničnost, očitno napačen, ker iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, izhaja, da se ta določba ne uporablja v okviru postopka za ugotovitev ničnosti, ki temelji na absolutnih razlogih za ničnost. Drugič, odbor za pritožbe je ugotovil, da je bilo sklicevanje v točkah 57 in 58 odločbe iz leta 2021 na sodbo z dne 22. septembra 2011, Cesea Group/UUNT – Mangini & C. (Mangiami) (T‑250/09, neobjavljena, EU:T:2011:516), prav tako napačno, ker je navedena sodba temeljila na pravilu 22(2) Uredbe št. 2868/95, ki se, ker je lex specialis, uporablja posebej za dokaz o uporabi in ga zato ni mogoče prenesti na postopke za ugotovitev ničnosti.
Predlogi strank
21 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– EUIPO naloži plačilo stroškov.
22 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, ki mu bodo nastali, če bo opravljena obravnava.
23 Intervenientka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj tožbo zavrne.
Pravo
24 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 103(1) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 70 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/625 z dne 5. marca 2018 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta o blagovni znamki Evropske unije ter razveljavitvi Delegirane uredbe (EU) 2017/1430 (UL 2018, L 104, str. 1), drugi na kršitev člena 72(6) Uredbe 2017/1001 in tretji na kršitev člena 94(1) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 70 Delegirane uredbe 2018/625.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 103(1) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 70 Delegirane uredbe 2018/625
25 Tožeča stranka trdi, da je razveljavitev odločbe iz leta 2021 na podlagi člena 103(1) Uredbe 2017/1001 nezakonita. V zvezi s tem tega, da se je odbor za pritožbe neupravičeno skliceval na pravilo 50(1) Uredbe št. 2868/95 in sodno prakso v zvezi s pravilom 22(2) te uredbe, ni mogoče šteti za očitno napako v smislu člena 103(1) Uredbe 2017/1001 in to samo po sebi ne upravičuje razveljavitve odločbe iz leta 2021. Po mnenju tožeče stranke ima pojem „očitna napaka“ dve ravni: mora biti zlahka opazna in imeti tako izjemno težo, da izrek prejšnje odločbe ni prepričljiv. V obravnavani zadevi pa naj ugotovitve odbora za pritožbe, navedene v točkah od 60 do 62 odločbe iz leta 2021, ne bi temeljile na uporabi pravila 50(1) Uredbe št. 2868/95 po analogiji. Sklicevanje na to določbo naj bi bilo povsem formalna napaka in naj ne bi vplivalo na utemeljenost ali prepričljivost izreka odločbe iz leta 2021.
26 Poleg tega tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe v točkah 61 in 62 odločbe iz leta 2021 upravičeno posebej vztrajal pri ustrezni utemeljitvi prepozne predložitve dokazov kot dejavnika, ki je prevladal nad premisleki v prid upoštevanja navedenih dokazov. Zahteva po ustrezni utemeljitvi naj ne bi bila povezana niti s pravilom 50(1) Uredbe št. 2868/95 niti s pravilom 22(2) iste uredbe. Ta pristop naj bi bil skladen s sodno prakso, zlasti s točko 44 druge razveljavitvene sodbe.
27 Nazadnje, tožeča stranka trdi, da je obrazložitev odbora za pritožbe v točki 29 izpodbijane odločbe precej pomanjkljiva. Prav tako navaja, da obstaja razlika v navedbi zatrjevanih napak med obvestilom odbora za pritožbe z dne 15. februarja 2022 in obrazložitvijo izpodbijane odločbe. V navedenem obvestilu naj bi bilo navedeno, da je bila domnevna napaka v „strogem pristopu k predložitvi novih dokazov“.
28 EUIPO ugotavlja, da odbor za pritožbe ni kršil člena 103 Uredbe 2017/1001. Trdi, da so očitne napake, ugotovljene v izpodbijani odločbi, vplivale na vsebino preizkusa, ki ga je odbor za pritožbe opravil v odločbi iz leta 2021, in da so bile take, da niso omogočale ohranitve izreka zadnjenavedene odločbe brez nove analize. Natančneje, EUIPO meni, da je imela uporaba zadevnih pravil po analogiji odločilno vlogo pri ugotovitvi odbora za pritožbe iz točke 61 odločbe iz leta 2021, in sicer, da je bilo treba za zagotovitev zadostne stopnje pravne varnosti in predvidljivosti postopkov sprejeti strog pristop v zvezi s predložitvijo novih dokazov. Ta ugotovitev naj bi bila podlaga za druge ugotovitve odbora za pritožbe. Natančneje, zaradi tega „strogega pristopa v zvezi s predložitvijo novih dokazov“ naj bi navedeni odbor štel, da mora svojo diskrecijsko pravico izvajati v negativnem smislu.
29 EUIPO glede zahteve po ustrezni utemeljitvi prepozne predložitve dokazov meni, da je intervenientka navedla eno, saj se je sklicevala na potrebo po odgovoru na ugotovitve oddelka za izbris, ki pa jo je odbor za pritožbe neupravičeno zavrnil v točki 54 odločbe iz leta 2021, pri čemer se je oprl na sodno prakso glede pravila 22(2) Uredbe št. 2868/95. EUIPO glede točke 43 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, meni, da dela stavka, iz katerega izhaja, da „mora stranka, ki prvič predloži dokaze pri odboru za pritožbe, navesti razloge, iz katerih so ti dokazi predloženi v tej fazi postopka, in dokazati nemožnost te predložitve v postopku pred oddelkom za izbris“, ni mogoče glede na prejšnjo sodno prakso razlagati tako, da se zahteva, da stranka dokaže nemožnost predložitve zadevnih dokazov v predhodni fazi postopka. Tak pristop ne bi le odvzel polnega učinka členu 95(2) Uredbe 2017/1001, ampak tudi ne bi bil združljiv s preudarki Sodišča v sodbi, izdani v pritožbenem postopku.
30 Nazadnje, EUIPO tako kot odbor za pritožbe opozarja, da ima ta zadeva posebej dolgo zgodovino, ki je posledica postopkovnih napak. Zato naj bi bilo v interesu strank in v interesu postopka, da se napaka, storjena v sklepu iz leta 2021, odpravi, namesto da se počaka na sodbo Splošnega sodišča, kar bi še zavleklo postopek.
31 Intervenientka trdi, da je zadevno napako mogoče zlahka odkriti in da je zelo očitna. Po njenem mnenju je odbor za pritožbe v odločbi iz leta 2021 celotno analizo opravil na podlagi predpostavke, da se v obravnavani zadevi uporablja pravilo 50(1) Uredbe št. 2868/95. Zaradi te napake naj bi se odbor za pritožbe čutil zavezanega izvajati svojo diskrecijsko pravico v smislu nedopustnosti dokazov, čeprav je menil, da so ti na prvi pogled upoštevni. S tem naj bi navedeni odbor napačno uporabil pravo, ker je primere, v katerih bi lahko izvrševal svojo diskrecijsko pravico v smislu dopustnosti prepozno predloženih dokazov, omejil na položaje, za katere so značilne nove okoliščine.
32 Člen 103(1) Uredbe 2017/1001 določa, da EUIPO, kadar sprejme odločbo, ki vsebuje očitno napako, ki mu jo je mogoče pripisati, to odločbo razveljavi.
33 Kadar EUIPO ugotovi, da je treba odločbo razveljaviti ali vpis v register izbrisati v skladu s členom 103 Uredbe 2017/1001, v skladu s členom 70(1) Uredbe 2017/1001 zadevno stranko obvesti o nameravani razveljavitvi ali nameravanem izbrisu.
34 Iz sodne prakse izhaja, da je napako mogoče opredeliti kot očitno le, kadar jo je mogoče očitno odkriti z vidika meril, ki jih je zakonodajalec določil za izvajanje diskrecijske pravice uprave, in če so predloženi dokazi zadostni za ugotovitev, da presoja te uprave ni prepričljiva, ne da bi bilo mogoče to presojo sprejeti kot utemeljeno in skladno (glej sodbo z dne 22. septembra 2021, Marina Yachting Brand Management/EUIPO – Industries Sportswear (MARINA YACHTING), T‑169/20, EU:T:2021:609, točka 112 in navedena sodna praksa).
35 V zvezi z uporabo člena 103 Uredbe 2017/1001 je bilo razsojeno, da „očitnost“ ali očitna narava napake, ki upravičuje sprejetje odločbe o razveljavitvi prejšnje odločbe ali izbris vpisa, pomeni napake, ki so zelo očitne in ki ne omogočajo ohranitve izreka te prejšnje odločbe brez nove analize, ki jo bo pozneje opravil organ, ki je sprejel navedeno odločbo (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2021, MARINA YACHTING, T‑169/20, EU:T:2021:609, točka 111 in navedena sodna praksa).
36 V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe navedel dva razloga za razveljavitev odločbe iz leta 2021. Prvič, v točkah 26 in 27 izpodbijane odločbe je ugotovil, da je pristop, v skladu s katerim se je mogoče opreti na pravilo 50(1) Uredbe št. 2868/95 in šteti, da se to pravilo po analogiji uporablja v okviru postopka za ugotovitev ničnosti, očitno napačen, ker se navedeno pravilo, kot je razvidno iz točk 48 in 49 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ne uporablja v okviru postopka za ugotovitev ničnosti. V zvezi s tem je odbor za pritožbe v točki 29 izpodbijane odločbe dodal, da gre za očitno napako v smislu člena 103(1) Uredbe 2017/1001, ker kaže, da odbor za pritožbe ni upošteval sodbe Sodišča v isti zadevi, s čimer je kršil načelo pravnomočnosti. Drugič, odbor za pritožbe je v točki 28 izpodbijane odločbe presodil, da se v točkah 57 in 58 odločbe iz leta 2021 ni bilo upravičeno sklicevati na sodbo z dne 22. septembra 2011, Mangiami (T‑250/09, neobjavljena, EU:T:2011:516), ki se nanaša na uporabo pravila 22(2) Uredbe št. 2868/95, ki se uporablja za dokaz o uporabi, in ugotovil, da je to sodno prakso mogoče v celoti prenesti v kontekst zadevne ničnosti.
37 Presoditi je treba, ali ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 35 zgoraj, okoliščine, ki jih je navedel odbor za pritožbe, mogoče opredeliti kot očitne napake v smislu člena 103(1) Uredbe 2017/1001.
38 Na prvem mestu, glede sklicevanja na pravilo 50(1) Uredbe št. 2868/95 v točki 40 odločbe iz leta 2021 ni sporno, da se ta določba ne uporablja v okviru postopka za ugotovitev ničnosti, ki temelji na absolutnih razlogih za ničnost, kot je razsodilo Splošno sodišče in potrdilo Sodišče (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 49, in prva razveljavitvena sodba, točka 60).
39 Vendar iz izpodbijane odločbe niti na koncu odločbe iz leta 2021 ne izhaja, da bi sklicevanje na pravilo 50(1) Uredbe št. 2868/95 v točki 40 te odločbe vplivalo na ugotovitve odbora za pritožbe glede možnosti sprejetja dokazov, ki jih je na novo predložila intervenientka, tako da storjena napaka ni omogočala ohranitve izreka odločbe iz leta 2021 brez nove analize.
40 Odbor za pritožbe je namreč v točki 62 odločbe iz leta 2021 ugotovil, da mora ob neobstoju vsakršne sprejemljive utemeljitve za prepozno predložitev dokazov izvajati svojo diskrecijsko pravico v negativnem smislu in mu ni treba sprejeti dodatnih dokazov. Ta zahteva pa, kot izhaja iz meril, ki jih je odbor za pritožbe navedel v točki 43 odločbe iz leta 2021, izhaja zlasti iz točke 44 druge razveljavitvene sodbe.
41 Odbor za pritožbe se je v zvezi z razlogovanjem, na podlagi katerega je prišel do zgoraj navedene ugotovitve, v točki 41 odločbe iz leta 2021 najprej skliceval na drugo razveljavitveno sodbo, iz katere med drugim izhaja, da prepozno predloženi dokazi niso samodejno dopustni in da mora stranka, ki je predložila te dokaze, utemeljiti razloge, iz katerih so bili ti dokazi predloženi v tej fazi postopka, ter dokazati, da taka predložitev v postopku pred oddelkom za izbris ni bila mogoča.
42 Dalje, odbor za pritožbe je po tem, ko je v točki 43 odločbe iz leta 2021 pojasnil merila, ki jih je treba upoštevati, v točki 47 navedene odločbe ugotovil, da so dokazi, ki so bili prvič predloženi v fazi pritožbe, na prvi pogled upoštevni. Vendar po mnenju navedenega odbora nič ne dokazuje, da so bili ti dokazi novi, ker niso bili na voljo ali ker jih ni bilo mogoče predložiti v postopku za ugotovitev ničnosti. Odbor za pritožbe je torej ugotovil, da bi bilo dodatne dokaze mogoče predložiti že pred oddelkom za izbris.
43 Nazadnje, odbor za pritožbe je v točki 54 odločbe iz leta 2021 ugotovil, da utemeljitve prepozne predložitve zadevnih dokazov s strani intervenientke, in sicer ugotovitve oddelka za izbris o nezadostnosti prvotno predloženih dokazov, ni mogoče šteti za nov dokaz, ki upravičuje predložitev dodatnih dokazov v fazi pritožbe.
44 Iz tega sledi, da ni bilo dokazano, da je napačno sklicevanje na pravilo 50(1) Uredbe št. 2868/95 vplivalo na razlogovanje odbora za pritožbe ali na njegovo ugotovitev.
45 Glede preudarka iz točke 61 odločbe iz leta 2021 v zvezi z nujnostjo sprejetja strogega pristopa v zvezi s predložitvijo novih dokazov, iz razlogovanja odbora za pritožbe ni jasno razvidno, da ta preudarek temelji na pravilu 50(1) Uredbe št. 2868/95.
46 Na drugem mestu, glede možnosti prenosa – v obravnavani zadevi – načel, navedenih v točki 27 sodbe z dne 22. septembra 2011, Mangiami (T‑250/09, neobjavljena, EU:T:2011:516), je odbor za pritožbe v točki 57 odločbe iz leta 2021 presodil, da bi sprejetje dodatnih dokazov, prvič predloženih v fazi pritožbe brez veljavne utemeljitve, pravilu 37(b)(iv) in pravilu 39(3) Uredbe št. 2868/95 odvzelo učinek. Za to ugotovitev je navedeni odbor v točki 58 odločbe iz leta 2021 med drugim ugotovil, da je mogoče načela, določena v navedeni sodbi, izdani v okviru dokaza o uporabi, v celoti prenesti v kontekst ničnosti.
47 Poleg tega se je odbor za pritožbe v točkah 43 in 54 odločbe iz leta 2021 skliceval tudi na sodbo z dne 22. septembra 2011, Mangiami (T‑250/09, neobjavljena, EU:T:2011:516). Na eni strani je odbor za pritožbe v točki 43 te odločbe z navajanjem točke 24 navedene sodbe ugotovil, da mora med drugim preučiti, ali se stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti, sklicuje na nova dejstva, da bi izpodbijala možnost registracije zadevne prejšnje znamke, oziroma ali dodatni dokazi niso bili na voljo, ko jih je bilo treba predložiti, pri čemer lahko te okoliščine med drugim upravičijo prepozno predložitev dodatnih dokazov. Na drugi strani je navedeni odbor v točki 54 odločbe iz leta 2021 ob sklicevanju na točki 26 in 27 zgoraj navedene sodbe ugotovil, da ugotovitve oddelka za izbris o nezadostnosti dokazov ni mogoče šteti za element, ki upravičuje predložitev dodatnih dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe. Zato je ugotovil, da odločba oddelka za izbris ni nov dokaz.
48 V zvezi s tem je treba poudariti, da je bilo v točkah 26 in 27 sodbe z dne 22. septembra 2011, Mangiami (T‑250/09, neobjavljena, EU:T:2011:516), razsojeno, da razlogovanja oddelka za izbris, ki je pripeljalo do ugotovitve nezadostnosti dokaza o uporabi prejšnje znamke, samega po sebi ni mogoče šteti za nov element, ki bi upravičeval predložitev dodatnih dokazov, ki so bili prvič predloženi pred odborom za pritožbe. Priznanje, da bi tako razlogovanje oddelka za izbris pomenilo nov element, bi občutno omejilo pomen roka, določenega v pravilu 22(2) Uredbe št. 2868/95. Splošno sodišče je razsodilo, da to pomeni, da bi odbor za pritožbe vsakič, ko meni, da je oddelek za izbris neupravičeno presodil, da so predloženi dokazi o uporabi nezadostni, lahko sprejel dodatne dokaze o uporabi, prvič predložene pred njim.
49 Ob predpostavki, da ugotovitev v zvezi z utemeljitvijo predložitve dodatnih dokazov v okviru uporabe pravila 22(2) Uredbe št. 2868/95 ni mogoče prenesti na zadevo, ki jo urejata pravilo 37(b)(iv) in pravilo 39(3) iste uredbe, morebitne napake odbora za pritožbe ni mogoče opredeliti kot očitne v smislu sodne prakse, navedene v točki 35 zgoraj.
50 V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da odbor za pritožbe pravila 22(2) Uredbe št. 2868/95 ni uporabil v postopku za ugotovitev ničnosti, ampak se je po analogiji skliceval na sodno prakso v zvezi z uporabo te določbe.
51 Drugič, na eni strani je treba navesti, da iz pravila 22(2) Uredbe št. 2868/95 izhaja, da če mora stranka, ki ugovarja, predložiti dokaz o uporabi znamke ali o tem, da obstajajo upravičeni razlogi za njeno neuporabo, jo EUIPO pozove, naj to stori v roku, ki ji ga določi. Če stranka, ki ugovarja, tega dokaza ne predloži v določenem roku, EUIPO ugovor zavrže. Na drugi strani iz pravila 37(b)(iv) Uredbe št. 2868/95 izhaja, da zahteva za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti znamke Evropske unije vsebuje dejstva, dokaze in navedbe v podporo zahtevi. Pravilo 39(3) iste uredbe pa določa, da če taka zahteva ni skladna s pravilom 37 navedene uredbe, EUIPO vložnika zahteve pozove, naj odpravi pomanjkljivosti v roku, ki mu ga določi, in če pomanjkljivosti niso odpravljene v določenem roku, EUIPO zahtevo zavrže kot nedopustno.
52 Ugotoviti je treba, da gre za dva procesna okvira, ki sta sicer različna, vendar primerljiva, saj EUIPO v obeh določi rok za predložitev dokazov in zavrže zahtevi, če ti dokazi niso predloženi. Tako ta razlika v postopkih sama po sebi ne more biti zadosten razlog za ugotovitev, da sodne prakse v zvezi z dokazom o uporabi očitno ni mogoče prenesti na postopke za ugotovitev ničnosti. V zvezi s tem je treba navesti, da se nekatere druge sodbe, na katere se je skliceval odbor za pritožbe, in sicer sodbi z dne 18. julija 2013, New Yorker SHK Jeans/UUNT (C‑621/11 P, EU:C:2013:484), in z dne 29. septembra 2011, New Yorker SHK Jeans/UUNT, – Vallis K.-Vallis A. (FISHBONE) (T‑415/09, neobjavljena, EU:T:2011:550), prav tako nanašajo na vprašanje resne in dejanske uporabe.
53 Vsekakor je treba navesti, da je sklicevanje na sodbo z dne 22. septembra 2011, Mangiami (T‑250/09, neobjavljena, EU:T:2011:516), ki je vplivalo na ugotovitev odbora za pritožbe glede utemeljitve prepozne predložitve dokazov, navedeno v točki 54 odločbe iz leta 2021, in ne v točkah 57 in 58 te odločbe.
54 Iz tega sledi, da zgolj uporaba sodne prakse v zvezi z razlago pravila 22(2) Uredbe št. 2868/95 po analogiji v obravnavani zadevi ne more pomeniti očitne napake v smislu člena 103(1) Uredbe 2017/1001.
55 V zvezi s trditvijo EUIPO, da je intervenientka podala utemeljitev prepozne predložitve dokazov, in sicer potrebo po odgovoru na ugotovitve oddelka za izbris, ki pa jo je odbor za pritožbe neupravičeno zavrnil v točki 54 odločbe iz leta 2021, zadostuje navesti, da ta trditev ni del razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločba. Obrazložitev odločbe pa mora biti v njenem besedilu in je ni mogoče navesti s poznejšimi pojasnili, ki jih predloži EUIPO, razen v izjemnih okoliščinah, ki ob neobstoju kakršne koli nujnosti niso izpolnjene. Iz tega sledi, da mora biti odločba načeloma zadostna sama po sebi in njena obrazložitev ne sme izhajati iz pisnih ali ustnih pojasnil, podanih naknadno, ko je zadevna odločba že predmet tožbe pred sodiščem Unije (glej sodbo z dne 12. decembra 2017, Sony Computer Entertainment Europe/EUIPO – Vieta Audio (Vita), T‑35/16, neobjavljena, EU:T:2017:886, točka 57 in navedena sodna praksa).
56 Enako velja za druge trditve EUIPO, zlasti tiste, ki se nanašajo na to, da naj bi imela obravnavana zadeva posebej dolgo zgodovino in da naj bi bilo v interesu strank in postopka, da se odpravi napaka, storjena v odločbi iz leta 2021. V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da nobena od teh tako zatrjevanih okoliščin ne more pomeniti očitne napake v smislu člena 103(1) Uredbe 2017/1001.
57 Glede na navedeno je treba ta tožbeni razlog sprejeti in izpodbijano odločbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve tožeče stranke ter drugi in tretji tožbeni razlog.
Stroški
58 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
59 EUIPO in intervenientka v obravnavani zadevi s svojimi predlogi nista uspela. Tožeča stranka je sicer predlagala, naj se plačilo stroškov naloži le EUIPO. V teh okoliščinah in ob upoštevanju dejstva, da je odločitev o razveljavitvi odločbe iz leta 2021 mogoče pripisati odboru za pritožbe, EUIPO poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke, intervenientka pa nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
razsodilo:
1. Odločba prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 27. junija 2022 (zadeva R 894/2018-1) se razveljavi.
2. EUIPO nosi svoje stroške in stroške Société des produits Nestlé SA.
3. European Food SA nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. junija 2023.
Podpisi