SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 23. oktobra 2012

Zadeva F‑44/05 RENV

Guido Strack

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Vrnitev Sodišču za uslužbence v ponovno odločanje po razveljavitvi – Odvzem imunitete uslužbencem institucije v zvezi z ustnimi in pisnimi izjavami v sodnem postopku – Imenovanje na delovno mesto vodje oddelka – Zavrnitev prijave – Ničnostna tožba – Pravni interes neizbranega kandidata – Pravnomočnost – Kršitev postopka – Tehtanje zadevnih interesov – Odškodninska tožba – Nepremoženjska škoda, nastala zaradi nepravilnosti“

Predmet: Vrnitev tožbe, prvotno vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE, v razsojanje Sodišču za uslužbence s sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. decembra 2010 v zadevi Komisija proti Stracku (T‑526/08 P, v nadaljevanju: razveljavitvena sodba), s katero je bila delno razveljavljena sodba Sodišča za uslužbence z dne 25. septembra 2008 v zadevi Strack proti Komisiji (F‑44/05, v nadaljevanju: sodba Strack proti Komisiji) v zvezi s tožbo, s katero je G. Strack predlagal, naj se razglasi ničnost odločbe Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti o zavrnitvi njegove prijave na delovno mesto vodje oddelka za javne razpise in pogodbe (A 5/A 4) pri navedenem uradu (v nadaljevanju: sporno delovno mesto) in odločbe o imenovanju osebe A na sporno delovno mesto ter naj se Evropski komisiji naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpel.

Odločitev: Predlog za odvzem imunitete se zavrže kot nedopusten. Odškodninski zahtevek se zavrne kot neutemeljen. Odločba o imenovanju A in odločba Komisije o zavrnitvi prijave tožeče stranke se razglasita za nični. V preostalem delu se tožba zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške v zadevah Strack proti Komisiji, F‑44/05, Komisija proti Stracku, T‑526/08 P, in Strack proti Komisiji, F‑44/05 RENV, ter naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila v istih zadevah.

Povzetek

1.      Tožba uradnikov – Pristojnost Sodišča za uslužbence – Predlog za odvzem imunitete zastopnikom strank – Predlog, ki ga ne predloži sodišče ali pristojni nacionalni organ – Nedopustnost

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 11 in 47; Statut Sodišča, člen 19, peti odstavek; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 30)

2.      Tožba uradnikov – Predhodni upravni postopek – Potek – Roki

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

3.      Tožba uradnikov – Pravni interes – Ničnostna tožba, ki jo vloži tretja oseba zoper imenovanje uradnika ali uslužbenca – Dopustnost – Razglasitev ničnosti kot čezmerna sankcija – Neobstoj vpliva

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

4.      Tožba uradnikov – Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev postopka – Tožbeni razlog, ki je brezpredmeten, ker z njim v zakonitem postopku ni mogoče doseči drugačnega izida

5.      Tožba uradnikov – Ničnostna sodba – Učinki – Razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju na prosto delovno mesto – Razglasitev ničnosti, ki je lahko čezmerna sankcija ali ne – Merila presoje – Tehtanje interesov – Možnost, da se toženi instituciji po uradni dolžnosti naloži plačilo odškodnine, če ne razveljavi izbirnega postopka

(Kadrovski predpisi, člen 91)

6.      Uradniki – Zaposlovanje – Obveznost uprave, da zagotovi zapolnitev prostega delovnega mesta – Neobstoj – Izjema

7.      Tožba uradnikov – Ničnostna sodba – Učinki – Razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju – Legitimna pričakovanja uradnika, imenovanega na podlagi nepravilnega izbirnega postopka – Neobstoj

(Kadrovski predpisi, člen 91)

8.      Tožba uradnikov – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti nezakonitega izpodbijanega akta – Zadostno povračilo za nepremoženjsko škodo – Meje

(Kadrovski predpisi, člen 91)

1.      Kar zadeva predlog za odvzem imunitete zastopniku stranke na podlagi člena 30 Poslovnika Sodišča za uslužbence, ta člen izrecno ne določa, da lahko predlog za odvzem imunitete vloži ena od strank. Ker imuniteta iz člena 30 Poslovnika varuje zastopnike strank pred morebitnim pregonom, Sodišče za uslužbence glede na ratio legis te določbe meni, da mora odločiti o predlogu za odvzem imunitete samo, če tak predlog vloži sodišče ali pristojni nacionalni organ. Zato Sodišče za uslužbence ne more ugoditi predlogu ene od strank za odvzem imunitete, saj tak predlog ne spada v njegovo pristojnost.

Zadevni člen 30 je namreč treba razlagati ob upoštevanju člena 19, peti odstavek, Statuta Sodišča, ki je njegova pravna podlaga. Pri razlagi te določbe je treba upoštevati tudi, da je imuniteta zastopnikov strank izraz svobode izražanja odvetnikov iz člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Čeprav drži, da postopek pred Sodiščem za uslužbence ni kazenski postopek, pa to ne spremeni dejstva, da člen 10 zadevne konvencije na splošno varuje svobodo izražanja odvetnikov in prispeva k uresničevanju pravice do poštenega sojenja v praksi. Nazadnje, pri razlagi člena 30 Poslovnika je treba upoštevati člen 47(1) in (2) Listine, katerega namen je zagotoviti temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, vključno z možnostjo svetovanja, obrambe in zastopanja.

(Glej točke od 73 do 76 in 79.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. december 2010, DEB, C‑279/09, točki 45 in 46.

2.      Predhodni postopek načeloma ne sme biti predolg, saj zaradi različnih rokov iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov ne sme biti daljši od štirinajstih mesecev in desetih dni, če se je začel na podlagi zahtevka, oziroma daljši od desetih mesecev in desetih dni, če se je začel na podlagi pritožbe.

(Glej točko 90.)

3.      Predlogi tretje osebe za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju uradnika ali uslužbenca so dopustni.

Drži sicer, da mora sodišče, kadar akt, ki bi moral biti razglašen za ničen, ustvarja pravico uradnika ali uslužbenca, za kar gre pri odločbi o imenovanju, preveriti, ali razglasitev ničnosti ne bi bila čezmerna sankcija glede na storjeno kršitev, vendar ta obveznost sodišča ne vpliva na pravni interes tretje osebe, ki predlaga razglasitev ničnosti odločbe.

V zvezi s tem lahko sodišče po eni strani šele po preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe preuči, ali razglasitev ničnosti ni čezmerna sankcija glede na storjeno kršitev, pri čemer pri navedenem preizkusu upošteva zlasti težo ugotovljene nepravilnosti.

Po drugi strani pa ima lahko tožeča stranka, tudi če razglasitev ničnosti odločbe pomeni čezmerno sankcijo glede na ugotovljeno nepravilnost, še vedno korist od predlogov za razglasitev ničnosti te odločbe, saj dejstvo, da razglasitev ničnosti odločbe, v kateri je vsebovana nepravilnost, pomeni čezmerno sankcijo, še ne pomeni, da sodišče ne more sprejeti predlogov, upravi pa prepustiti iskanja pravične rešitve spora, ali celo po uradni dolžnosti tožeči stranki dodeliti odškodnine za storjeno nepravilnost.

(Glej točke od 105 do 108.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. januar 1975, de Dapper proti Parlamentu, 29/74, točka 16; 5. junij 1980, Oberthür proti Komisiji, 24/79, točki 13 in 14; 6. julij 1993, Komisija proti Albani in drugim, C‑242/90 P, točka 13;

Sodišče prve stopnje: 10. julij 1992, Barbi proti Komisiji, T‑68/91, točka 36; 20. julij 2001, Brumter proti Komisiji, T‑351/99, točka 97; 14. november 2006, Neirinck proti Komisiji, T‑494/04, točki 66 in 67;

Sodišče za uslužbence: 22. oktober 2008, Tzirani proti Komisiji, F‑46/07, točka 38; 5. maj 2010, Bouillez in drugi proti Svetu, F‑53/08, točka 90; 29. september 2010, Brune proti Komisiji, F‑5/08, točka 18.

4.      Kršitev postopka lahko povzroči razglasitev ničnosti izpodbijanega akta uprave samo, če bi bil lahko izid postopka brez te kršitve drugačen. Nasprotno pa se od tožeče stranke ne zahteva, da dokaže, da bi bil akt nujno drugačen, če ne bi bila storjena zadevna kršitev postopka, tako da formalna nezakonitost povzroči razglasitev ničnosti zadevnega akta že, če ni popolnoma izključeno, da bi lahko uprava sprejela drugačno odločbo.

(Glej točko 114.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. marec 1990, Belgija proti Komisiji, C‑142/87, točka 48;

Sodišče za uslužbence, 13. september 2011, Nastvogel proti Svetu, F‑4/10, točka 94.

5.      Kadar akt, ki bi moral biti razglašen za ničen, koristi uradniku ali uslužbencu, za kar gre pri odločbi o imenovanju na prosto delovno mesto, mora sodišče Unije predhodno preveriti, ali razglasitev ničnosti ni čezmerna sankcija glede na storjeno nepravilnost.

V zvezi s tem posledice, ki jih sodišče izpelje iz nezakonitosti odločb, sprejetih na podlagi natečaja za zaposlitev, niso enake v primeru odločb, sprejetih na podlagi natečaja za pripravo rezervnega seznama, in v primeru odločb, sprejetih na podlagi natečaja za zaposlitev z imenovanjem na določeno delovno mesto. V primeru natečaja za pripravo rezervnega seznama razglasitev ničnosti vseh posameznih odločb o vpisu imena vsakega uspešnega kandidata na navedeni seznam namreč načeloma pomeni čezmerno sankcijo. Nasprotno pa sodišče Unije v primeru odločb, sprejetih po notranjem natečaju za zapolnitev določenega delovnega mesta, preuči vsak primer posebej, pri čemer upošteva naravo storjene nepravilnosti in ravnovesje interesov.

Kadar gre za kršitev postopka v okviru notranjega natečaja za zapolnitev določenega delovnega mesta, sodišče preuči, ali je navedena kršitev vplivala samo na preučitev prijave tožeče stranke ali pa je vplivala na preučitev vseh prijav. V prvem primeru se namreč kršitev postopka ne sme šteti za upravičen razlog za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju izbranega kandidata. V drugem primeru sodišče tehta zadevne interese, ki jih je treba presojati ob vložitvi tožbe.

Sodišče pri tem upošteva najprej interes tožeče stranke, da izbirni postopek poteka brez kršitev, nato pa še interes uradnika, imenovanega na podlagi nepravilnega izbirnega postopka, in dejstvo, da se ta lahko sklicuje na dobrovernost glede zakonitosti odločbe o njegovem imenovanju. Nazadnje sodišče preizkusi interes službe, to je zlasti spoštovanje zakonitosti, proračunske posledice razglasitve ničnosti nezakonite odločbe, težave pri izvršitvi pravnomočne sodbe, morebitne posege v nepretrganost dela in nevarnost poslabšanja medsebojnih odnosov v instituciji.

(Glej točke od 116 do 119.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Bouillez in drugi proti Svetu, točke 82, 83, 85 in od 87 do 89 ter navedena sodna praksa.

6.      Čeprav organu, pristojnemu za imenovanja, ni treba nadaljevati izbirnega postopka, se lahko tako odloči samo iz objektivnih in zadostnih razlogov, ki ob začetku navedenega postopka niso bili znani.

(Glej točko 122.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 14. april 2011, Šimonis proti Komisiji, F‑113/07, točka 90.

7.      Uradnik, imenovan na podlagi nepravilnega izbirnega postopka, se ne more sklicevati na legitimno pričakovanje ohranitve svojega imenovanja, čeprav je od sprejetja odločbe o imenovanju preteklo že osem let, ker je bila izpodbijana v roku za vložitev tožbe pri sodišču. Omenjeni uradnik mora namreč v teh okoliščinah dobro vedeti, da bo njegovo imenovanje dokončno samo, če neizbrani kandidat ne uspe s tožbo.

(Glej točko 123.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Bouillez in drugi proti Svetu, točka 88.

8.      Razglasitev ničnosti akta uprave, ki ga izpodbija uradnik, je že sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo za vso nepremoženjsko škodo, ki jo je zadevni uradnik morda utrpel, razen če ta dokaže, da je utrpel nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nepravilnosti, ki je bila podlaga za razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti. Tako je, prvič, kadar akt, ki je bil razglašen za ničen, vsebuje izrecno negativno oceno sposobnosti tožeče stranke, ki bi ji lahko škodila, drugič, kadar je storjena nepravilnost posebej resna in, tretjič, kadar je razglasitvi ničnosti odvzet polni učinek ter tako ne more sama pomeniti primernega in zadostnega povračila za vso nepremoženjsko škodo, povzročeno z izpodbijanim aktom.

(Glej točko 128.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 12. maj 2011, AQ proti Komisiji, F‑66/10, točke 105, 107 in 109.