SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 25. septembra 2008

Zadeva F-44/05

Guido Strack

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Razpis prostega delovnega mesta – Zavrnitev prijave – Ničnostna in odškodninska tožba – Dopustnost – Pravni interes – Upokojitev – Odbor za predizbor – Sestava – Časovna uporaba novih določb – Neodvisnost – Nepristranskost – Obvestilo o odločbi“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero G. Strack v bistvu predlaga, naj se za nični razglasita odločba Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti, s katero je bila zavrnjena njegova prijava na delovno mesto vodje oddelka „Razpisi in pogodbe“ (A 5/A 4) navedenega urada, in odločba, s katero je bil na sporno delovno mesto imenovan g. A, ter naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpel.

Odločitev: Predlog za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju g. A na delovno mesto vodje oddelka „Razpisi in pogodbe“ Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti se zavrže kot nedopusten. Odločba o zavrnitvi prijave tožeče stranke na delovno mesto vodje oddelka „Razpisi in pogodbe“ Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti se razglasi za nično. Komisiji se naloži plačilo odškodnine tožeči stranki v višini 2000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Tožeča stranka nosi polovico svojih stroškov. Komisija nosi svoje stroške in polovico stroškov tožeče stranke.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Pravni interes

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 53, 78 in 90; Priloga VIII, člen 14)

2.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Obveznosti neodvisnosti in integritete

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 11a)

3.      Uradniki – Prosto delovno mesto – Primerjalna ocena uspešnosti kandidatov

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 29)

4.      Uradniki – Posamična odločba – Prepozno obvestilo – Učinki

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

1.      Tožeča stranka mora dokazati obstoječ in dejanski interes za razglasitev ničnosti akta, ki ga izpodbija, in če se interes, na katerega se sklicuje, nanaša na prihodnji pravni položaj, mora dokazati, da je poseganje v ta položaj že zdaj gotovo. Kar zadeva uradnika, upokojenega zaradi trajne invalidnosti, ki se šteje za popolno, pred vložitvijo tožbe za razglasitev ničnosti imenovanja drugega uradnika na delovno mesto, za katero se je prijavila tožeča stranka, je možnost morebitne vrnitve na delovno mesto na podlagi člena 14 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom le morebitni dogodek, katerega prihodnja uresničitev je negotova in ustvarja samo hipotetični interes, ki torej ne zadostuje za dokaz, da bi neobstoj razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe vplival na pravni položaj tožeče stranke. Posledično mora tožeča stranka dokazati obstoj posebne okoliščine, ki upravičuje ohranitev osebnega in dejanskega pravnega interesa za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

Nasprotno pa je predlog za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke na sporno delovno mesto dopusten, ker ima tožeča stranka interes, da zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe o zavrnitvi njene prijave, da bi pridobila odškodnino za škodo, ki ji je bila lahko povzročena s to odločbo.

(Glej točke 70, 72, 74, 76 in 79.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. januar 1987, Stroghili proti Računskemu sodišču, 204/85, Recueil, str. 389, točka 11;

Sodišče prve stopnje: 9. februar 1994, Latham proti Komisiji, T‑82/91, RecFP, str. I‑A‑15 in II‑61, točka 25; 30. november 1998, N proti Komisiji, T‑97/94, RecFP, str. I‑A‑621 in II‑1879, točki 26 in 27; 7. februar 2007, Gordon proti Komisiji, T‑175/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točki 33 in 35.

2.      Člen 11a Kadrovskih predpisov sledi ciljem neodvisnosti, integritete in nepristranskosti, ki so temeljni. V odstavku 2 tega člena je določena obveznost, da zadevni uradnik preventivno obvesti organ, pristojen za imenovanja, da lahko ta sprejme ustrezne ukrepe glede na okoliščine zadeve, ne pa da se takoj odpove obravnavanju ali rešitvi te zadeve ali da za tako obravnavanje ali rešitev izloči elemente, ki bi lahko škodili njegovemu osebnemu interesu. Posledično je področje uporabe člena 11a Kadrovskih predpisov široko in zajema vsako okoliščino, za katero mora uradnik glede na funkcijo, ki jo opravlja, in okoliščine zadeve razumeti, da se lahko tretjim osebam zdi mogoč vzrok za spremembo njegove neodvisnosti.

(Glej točko 132.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. julij 2002, Zavvos proti Komisiji, T‑21/01, RecFP, str. I‑A‑101 in II‑483, točka 39; 11. september 2002, Willeme proti Komisiji, T‑89/01, RecFP, str. I‑A‑153 in II‑803, točka 47; 12. julij 2005, De Bry proti Komisiji, T‑157/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑199 in II‑901, točka 33.

3.      Izvajanje diskrecijske pravice, ki jo ima uprava na področju imenovanja ali napredovanja, predpostavlja, da uprava skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente vsake prijave in vestno upošteva zahteve, objavljene v razpisu prostega delovnega mesta, tako da mora zavrniti vsakega kandidata, ki ne ustreza tem zahtevam. Razpis prostega delovnega mesta je namreč pravni okvir, ki ga je organ, pristojen za imenovanja, določil samemu sebi in ki ga mora strogo upoštevati.

Kar zadeva presojo morebitne napake pri izboru uradnika, mora biti taka napaka očitna in mora presegati široko diskrecijsko pravico, ki jo ima v okviru, določenem v razpisu prostega delovnega mesta, organ, pristojen za imenovanja, pri primerjavi uspešnosti kandidatov in oceni interesa službe. Nadzor Sodišča za uslužbence mora biti omejen na vprašanje, ali je ta organ glede na elemente, na katere se je oprl pri oceni, ostal v okviru razumnih meja in ni uporabil svoje pristojnosti očitno nepravilno ali za druge namene kot za tiste, za katere mu je bila podeljena.

Sodišče za uslužbence torej ne more s svojo presojo uspešnosti in kvalifikacij kandidatov nadomestiti presoje organa, pristojnega za imenovanja, kadar ni mogoče z nobenim podatkom iz spisa potrditi, da je ta organ pri presoji uspešnosti in kvalifikacij kandidatov storil očitno napako.

(Glej točki 155 in 156.)

Napotitev na:

Sodišče: 30. oktober 1974, Grassi proti Svetu, 188/73, Recueil, str. 1099, točke 26, 38 in 41; 30. maj 1984, Picciolo proti Parlamentu, 111/83, Recueil, str. 2323, točka 16; 4. februar 1987, Bouteiller proti Komisiji, 324/85, Recueil, str. 529, točka 6;

Sodišče prve stopnje: 13. december 1990, Moritz proti Komisiji, T‑20/89, Recueil, str. II‑769, točka 29; 18. september 2003, Pappas proti Odboru regij, T‑73/01, RecFP, str. I‑A‑207 in II‑1011, točka 54; 9. november 2004, Montalto proti Svetu, T‑116/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑339 in II‑1541, točka 65; 4. maj 2005, Sena proti EASA, T‑30/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑113 in II‑519, točki 80 in 81.

4.      Člen 25, drugi odstavek, prvi stavek, Kadrovskih predpisov določa, da mora biti uradnik takoj pisno obveščen o vsaki posamični odločitvi. Ugotovljena zamuda pri tem obveščanju vseeno sama po sebi ne more biti kršitev navedene določbe, ki bi lahko povzročila razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

(Glej točki 195 in 198.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. marec 1997, Picciolo in Caló proti Odboru regij, združeni zadevi T‑178/95 in T‑179/95, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑155, točki 28 in 29; 17. november 1998, Gómez de Enterría y Sanchez proti Parlamentu, T‑131/97, RecFP, str. I‑A‑613 in II‑1855, točka 69; 7. februar 2007, Caló proti Komisiji, združeni zadevi T‑118/04 in T‑134/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 79.