Zadeva C‑104/16 P
Svet Evropske unije
proti
Front populaire pour la libération de la saguia-el-hamra in du rio de oro (Front Polisario)
„Pritožba – Zunanji odnosi – Sporazum med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o vzajemnih ukrepih liberalizacije na področju kmetijstva in ribištva– Sklep o odobritvi sklenitve mednarodnega sporazuma– Ničnostna tožba – Dopustnost – Procesno upravičenje – Procesno upravičenje – Področje krajevne uporabe sporazuma – Razlaga sporazuma – Načelo samoodločbe – Načelo relativnega učinka pogodb“
Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 21. decembra 2016
1. Sodni postopek – Ustni postopek – Ponovno odprtje – Obveznost ponovnega odprtja ustnega postopka, da se strankam omogoči, da predložijo stališča o pravnih vprašanjih, obravnavanih v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca – Neobstoj
(Člen 252, drugi odstavek, PDEU; Statut Sodišča, člen 23; Poslovnik Sodišča, člen 83)
2. Pritožba – Pravni interes – Pritožba priviligirane pritožnice
(Statut Sodišča, člen 56, drugi in tretji odstavek)
3. Mednarodni sporazumi – Sporazumi Unije – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi ES-Maroko – Razlaga – Uporaba ustreznih pravil mednarodnega prava– Načelo samoodločbe
(Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi ES-Maroko)
4. Mednarodni sporazumi – Sporazumi Unije – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi ES-Maroko – Ozemeljska veljavnost – Ozemlje brez samouprave Zahodna Sahara – Izključitev
(Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi ES-Maroko, člen 94)
5. Mednarodni sporazumi – Sporazumi Unije – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi ES-Maroko – Ozemeljska veljavnost – Izvajanje sporazuma v zvezi z ljudstvom Zahodne Sahare brez njegove privolitve – Izključitev
(Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi ES-Maroko, člen 94)
6. Mednarodni sporazumi – Sporazumi Unije – Sporazum o liberalizaciji EU-Maroko – Razlaga – Primarnost določb Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi ES-Maroko, ki niso bile spremenjene s sporazumom o liberalizaciji
(Evro-mediteranski sporazum, člen 94; Sporazum o liberalizaciji EU-Maroko)
7. Mednarodni sporazumi – Sporazumi Unije – Razlaga – Upoštevanje poznejše prakse uporabe sporazuma – Obseg – Razširitev, s strani sodišča Unije, ozemeljskega področja uporabe sporazuma, ne da bi bila dokazana praksa, ki izraža obstoj sporazuma v tem smislu – Nedopustnost – Nezdružljivost z načelom izvajanja pogodb v dobri veri
8. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Odločitev Sveta glede sporazuma s tretjo državo, ki nima pravnih učinkov na ozemlju, ki je pod nadzorom te države, saj ta država na tem ozemlju ne izvaja mednarodno priznane suverenosti – Tožba, ki jo je vložilo gibanje, ki je priznano kot zastopnik ljudstva tega ozemlja in ki sodeluje pri pogajanjih Združenih narodov, z namenom določitve statusa tega ozemlja – Nedopustnost
(Člen 263, četrti odstavek, PDEU; Sporazum o liberalizaciji EU-Maroko)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 60 do 65.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 68 in 69.)
3. Pri razlagi Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Kraljevino Maroko na drugi strani mora sodišče Unije, da bi lahko iz neobstoja določbe, ki bi Zahodno Saharo izključevala z ozemeljskega področja uporabe tega sporazuma, izpeljalo pravilne pravne posledice, spoštovati ne le pravila razlage v dobri veri, ki so določena v členu 31(1) Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969, temveč tudi pravilo iz odstavka (3)(c) tega člena, v skladu s katerim je treba razlago neke pogodbe opraviti ob upoštevanju vsakega ustreznega pravila mednarodnega prava, ki se lahko uporablja v odnosih med pogodbenicami.
V zvezi s tem je iz običajnega prava izhajajoče načelo samoodločbe, ki je med drugim navedeno v členu 1 Ustanovne listine Združenih narodov, kot je Meddržavno sodišče navedlo v svetovalnem mnenju o Zahodni Sahari, načelo mednarodnega prava, ki se uporablja za vsa ozemlja brez samouprave ter za vse narode, ki še niso postali neodvisni. Poleg tega pomeni pravico, ki učinkuje erga omnes, in eno od osnovnih načel mednarodnega prava. Zato je to načelo del pravil mednarodnega prava, ki se uporabljajo v odnosih med Unijo in Kraljevino Maroko in ki jih sodišče Unije mora upoštevati.
Ob upoštevanju ločenega in različnega statusa, ki je v skladu z načelom samoodločbe priznan ozemlju Zahodne Sahare, glede na status vseh držav, zgoraj navedenega sporazuma ni mogoče razlagati tako, da se uporablja za to ozemlje.
(Glej točke 86, 88, 89 in 92.)
4. Pravilo običajnega prava, ki je kodificirano v členu 29 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969, določa, da razen če iz mednarodne pogodbe ne izhaja drugačen namen ali se sicer ne ugotovi drugače, ta pogodba zavezuje vsako državo pogodbenico na njenem celotnem ozemlju.
Iz navedenega pravila tako izhaja, da določena pogodba praviloma zavezuje državo, v običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazu „ozemlje“, v povezavi s svojilnim zaimkom „njeno“, ki je naveden pred njim, glede geografskega prostora, na katerem ta država izvršuje svoje pristojnosti, ki so z mednarodnim pravom priznane suverenim subjektom, z izjemo katerega koli drugega ozemlja, kot je ozemlje, za katero je navedena država zgolj pristojna ali zgolj mednarodno odgovorna. V zvezi s tem iz mednarodne prakse izhaja, da če se določena pogodba uporablja ne le za ozemlje neke države, temveč tudi zunaj tega ozemlja, je to v tej pogodbi izrecno določeno, ne glede na to, ali gre za ozemlje, ki je „pod pristojnostjo“ te države, kot je na primer navedeno v členu 2(1) Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, sprejete 10. decembra 1984, ali za ozemlje, za mednarodne odnose katerega je navedena država odgovorna, kot je na primer določeno v členu 56(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.
Tako glede razlage člena 94 Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Kraljevino Maroko na drugi strani, v skladu s katerim se ta sporazum uporablja „na ozemlju Kraljevine Maroko“, pravilo običajnega prava, ki je kodificirano v členu 29 Dunajske konvencije, a priori nasprotuje temu, da bi se štelo, da Zahodna Sahara spada na ozemeljsko področje uporabe tega pridružitvenega sporazuma.
(Glej točke od 94 do 97.)
5. V skladu s splošnim načelom mednarodnega prava glede relativnega učinka pogodb, katerega poseben izraz je pravilo iz člena 34 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969, pogodbe tretjemu niti ne škodijo niti ne koristijo, če v to ne privoli.
To načelo je treba upoštevati pri razlagi Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Kraljevino Maroko na drugi strani, saj bi uporaba tega sporazuma za Zahodno Saharo privedla do tega, da bi ta sporazum vplival na „tretjega“. Meddržavno sodišče je namreč v svetovalnem mnenju o Zahodni Sahari menilo, da Zahodna Sahara v času, ko jo je Kraljevina Španija kolonizirala, ni bila nikogaršnje ozemlje (terra nullius), in, drugič, da elementi in podatki, s katerimi je bilo seznanjeno, ne dokazujejo nobene vezi, kar zadeva ozemeljsko suverenost med tem ozemljem in Kraljevino Maroko.
Ob upoštevanju teh elementov je treba ljudstvo Zahodne Sahare šteti za „tretjega“ v smislu načela relativnega učinka pogodb. Na tega tretjega kot takšnega lahko vpliva izvajanje pridružitvenega sporazuma v primeru vključitve ozemlja Zahodne Sahare v področje uporabe navedenega sporazuma, ne da bi bilo treba ugotoviti, ali je to izvajanje takšno, da mu škodi, ali pa mu, nasprotno, koristi. V teh okoliščinah domneva, da ozemlje Zahodne Sahare spada na področje uporabe pridružitvenega sporazuma, nasprotuje načelu mednarodnega prava glede relativnega učinka pogodb, ki se uporablja v razmerjih med Unijo in Kraljevino Maroko.
(Glej točke 100, 103, 104, 106 in 107.)
6. Člen 30(2) Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969 kodificira pravilo, v skladu s katerim, če mednarodna pogodba določa, da je vezana na prejšnjo ali poznejšo mednarodno pogodbo ali da se zanjo ne šteje, da ni v skladu s prejšnjo ali poznejšo mednarodno pogodbo, določbe te druge prevladajo.
Sporazum v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o vzajemnih ukrepih liberalizacije v zvezi s kmetijskimi proizvodi, predelanimi kmetijskimi proizvodi ter ribami in ribiškimi proizvodi, nadomestitvi protokolov 1, 2 in 3 ter njihovih prilog ter spremembah Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Kraljevino Maroko na drugi strani, je sporazum, namenjen spremembi prejšnjega sporazuma med Unijo in Kraljevino Maroko, in sicer pridružitvenega sporazuma, in, natančneje, določb tega prejšnjega sporazuma s področja liberalizacije trgovine s kmetijskimi in ribiškimi proizvodi. Zato je ta sporazum o liberalizaciji spremenil štiri od 96 členov pridružitvenega sporazuma, med katerimi ni člena 94 zadnjenavedenega sporazuma, in nadomestil tri od petih protokolov tega sporazuma. Te spremembe so izčrpne, kot potrjuje tudi izmenjava pisem med Unijo in Kraljevino Maroko, v obliki katere je nastal sporazum o liberalizaciji.
Iz tega sledi, da sta pridružitveni sporazum in sporazum o liberalizaciji zaporedni pogodbi, sklenjeni med istima strankama, in da je treba šteti, da je sporazum o liberalizaciji, kot poznejša pogodba, ki se nanaša na natančno določene in omejene vidike področja, ki je že obširno urejeno s prejšnjim sporazumom, podrejen temu zadnjenavedenemu sporazumu. Ob upoštevanju posebne povezave, je treba v skladu s pravilom, kodificiranim v členu 30(2) Dunajske konvencije, šteti, da morajo določbe pridružitvenega sporazuma, ki s sporazumom o liberalizaciji niso bile izrecno spremenjene, za namene uporabe sporazuma o liberalizaciji prevladati, da bi se preprečila kakršna koli nezdružljivost med njimi.
(Glej točke od 110 do 113.)
7. V skladu s členom 31(3)(b) Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969 je treba med drugim za razlago pogodbe skupaj s kontekstom med drugim upoštevati tudi vsako poznejšo dejansko uporabo mednarodne pogodbe, na podlagi katere nastane dogovor pogodbenic v zvezi z razlago navedene pogodbe. V takem kontekstu mora sodišče Unije ugotavljati, ali bi takšna uporaba v določenih primerih pomenila obstoj dogovora med strankami o spremembi razlage zadevne pogodbe.
V zvezi s tem bi domnevna želja Unije, ki naj bi se kazala s poznejšo prakso in na podlagi katere naj bi ta štela, da je nek sporazum pravno veljaven za ozemlje brez samouprave, nujno pomenila priznanje, da je želela Unija ta sporazum izvajati na način, ki ni v skladu z načeli samoodločbe in relativnega učinka pogodb, medtem ko je ta večkrat opozarjala na nujnost spoštovanja teh načel. Takšno izvajanje bi bilo nujno nezdružljivo z načelom izvajanja pogodb v dobri veri, ki pa je obvezno načelo splošnega mednarodnega prava, ki se uporablja za subjekte tega prava, ki so pogodbene stranke neke pogodbe.
(Glej točke 120 in od 122 do 124.)
8. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 130, 132 in 133.)