SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 12. marca 2020(*)
„Državne pomoči – Pomoči, ki jih je Španija dodelila nekaterim profesionalnim nogometnim klubom – Poroštvo – Sklep o razglasitvi pomoči za nezdružljive z notranjim trgom – Posredni upravičenec – Pripis odgovornosti državi – Prednost – Merilo zasebnega vlagatelja“
V zadevi T‑901/16,
Elche Club de Fútbol, SAD s sedežem v Elcheju (Španija), ki ga zastopajo M. Segura Catalán, M. Clayton in J. Morant Vidal, odvetniki,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Španije, ki jo zastopa M. García-Valdecasas Dorrego, agentka,
intervenientka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo G. Luengo, B. Stromsky in P. Němečková, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2017/365 z dne 4. julija 2016 o državni pomoči SA.36387 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2013/CP), ki jo je Španija odobrila klubom Valencia Club de Fútbol, SAD, Hércules Club de Fútbol, SAD in Elche Club de Fútbol, SAD (UL 2017, L 55, str. 12),
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi H. Kanninen (poročevalec), predsednik, J. Schwarcz in C. Iliopoulos, sodnika,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 15. januarja 2019
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Elche Club de Fútbol, SAD, je profesionalni nogometni klub, ki ima sedež v Elcheju v pokrajini Alicante (avtonomna skupnost Valencija, Španija).
2 Fundaciόn Elche Club de Fútbol (v nadaljevanju: Fundación Elche) je neprofitna organizacija, katere cilj sta spodbujanje in razvoj športnih dejavnosti. Večina članov upravnega odbora tožeče stranke je bila tudi v upravnem odboru organizacije Fundación Elche.
3 Instituto Valenciano de Finanzas (v nadaljevanju: IVF), finančna institucija Generalitat Valenciana (vlada avtonomne skupnosti Valencija, Španija), je 17. februarja 2011 organizaciji Fundación Elche odobrila poroštvo za dve bančni posojili v skupnem znesku 14 milijonov EUR, ki sta ju dodelili banki Caja de Ahorros del Mediterráneo v višini 9 milijonov EUR in Banco de Valencia v višini 5 milijonov EUR, za pridobitev nekaterih delnic, ki jih je tožeča stranka izdala v okviru povečanja kapitala, za katero se je odločila. Organizacija Fundación Elche je po povečanju kapitala postala imetnica 63,45 % delnic tožeče stranke.
4 Poroštvo je bilo izdano za kritje celotne glavnice posojil, obresti in stroškov transakcije, zavarovane s poroštvom. Organizacija Fundación Elche je morala v zameno IVF plačevati 1‑odstotno letno provizijo za poroštvo. Poleg tega je IVF kot zavarovanje za poroštvo prejela zastavne pravice na delnicah tožeče stranke, ki jih je pridobila organizacija Fundación Elche. Osnovni posojili sta bili sklenjeni za pet let. Obrestna mera osnovnih posojil je bila seštevek enoletne obrestne mere „Euro Interbank Offered Rate“ (Euribor) in pribitka v višini 3,5 %. Poleg tega je bila zaračunana 0,5‑odstotna provizija za prevzete obveznosti. Posojilo s poroštvom (glavnica in obresti) naj bi se vrnilo s prodajo delnic tožeče stranke, ki jih je pridobila organizacija Fundación Elche.
5 Potem ko je bila Evropska komisija obveščena o obstoju domnevnih državnih pomoči, ki jih je vlada avtonomne skupnosti Valencija odobrila v obliki poroštev za bančna posojila klubu Valencia Club de Fútbol, SAD, klubu Hércules Club de Fútbol, SAD in tožeči stranki, je Kraljevino Španijo 8. aprila 2013 pozvala k predložitvi pripomb v zvezi s temi informacijami. Ta je odgovorila 27. maja in 3. junija 2013.
6 Komisija je z dopisom z dne 18. decembra 2013 Kraljevino Španijo obvestila o svoji odločitvi, da začne formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU. Kraljevina Španija je z dopisom z dne 10. februarja 2014 predložila svoje pripombe v zvezi s sklepom o začetku postopka.
7 Komisija je v formalnem postopku preiskave prejela pripombe in informacije Kraljevine Španije, IVF, Liga Nacional de Fútbol Profesional, kluba Valencia Club de Fútbol in organizacije Fundaciόn Valencia.
8 Komisija je s Sklepom (EU) 2017/365 z dne 4. julija 2016 o državni pomoči SA.36387 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2013/CP), ki jo je Španija odobrila klubom Valencia Club de Fútbol, SAD, Hércules Club de Fútbol, SAD in Elche Club de Fútbol, SAD (UL 2017, L 55, str. 12, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ugotovila, da državno poroštvo, ki ga je IVF 17. februarja 2011 odobrila za zavarovanje dveh bančnih posojil organizaciji Fundación Elche za vpis delnic tožeče stranke v okviru povečanja kapitala, za katero se je ta odločila (v nadaljevanju: zadevni ukrep ali sporno poroštvo), pomeni nezakonito pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, v višini 3.688.000 EUR (člen 1). Komisija je zato Kraljevini Španiji naložila izterjavo navedene pomoči od tožeče stranke (člen 2), pri čemer naj bi se izterjava izvedla „takoj in učinkovito“ (člen 3).
9 Komisija je v izpodbijanem sklepu na prvem mestu ugotovila, da so se pri zadevnem ukrepu, ki ga je odobrila IVF, uporabila državna sredstva in da ga je mogoče pripisati Kraljevini Španiji. Komisija je na drugem mestu menila, da je bila prejemnica pomoči tožeča stranka, in ne organizacija Fundación Elche, ki naj bi delovala kot fundacija, zlasti glede na cilj ukrepa, ki je bil olajšati financiranje povečanja kapitala tožeče stranke. Vendar naj bi bila tožeča stranka ob odobritvi ukrepa v finančnem položaju podjetja v težavah v smislu točke 10(a) in točke 11 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranju podjetij v težavah (UL 2004, C 244, str. 2, v nadaljevanju: smernice za reševanje in prestrukturiranje). Komisija je glede na merila, opredeljena v Obvestilu Komisije o uporabi členov [107] in [108 PDEU] za državno pomoč v obliki poroštev (UL 2008, C 155, str. 10, v nadaljevanju: obvestilo o poroštvih), ter ob upoštevanju finančnega položaja tožeče stranke in pogojev državnega poroštva, ki ga je prejela, ugotovila obstoj neupravičene prednosti, s katero bi se lahko izkrivljala konkurenca ali bi obstajala nevarnost njenega izkrivljanja in ki bi lahko vplivala na trgovino med državami članicami. Komisija je poleg tega v izpodbijanem sklepu količinsko opredelila element pomoči, domnevno dodeljen tožeči stranki, pri čemer se je oprla na referenčno obrestno mero, ki se uporablja v skladu z njenim Sporočilom o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (UL 2008, C 14, str. 6, v nadaljevanju: sporočilo o referenčnih obrestnih merah), saj ni bila mogoča smiselna primerjava na podlagi podobnih transakcij na trgu. Pri količinski opredelitvi sporne pomoči je Komisija ugotovila, da je vrednost delnic tožeče stranke, na katerih je IVF prejela zastavne pravice kot zavarovanje za poroštvo, skoraj nična. Komisija je nazadnje v izpodbijanem sklepu ugotovila, da sporno poroštvo ni združljivo z notranjim trgom, zlasti glede na načela in pogoje iz smernic za reševanje in prestrukturiranje.
Postopek in predlogi strank
10 Tožeča stranka je 21. decembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
11 Tožeča stranka je 21. februarja 2017 z ločenim aktom v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve členov od 2 do 4 izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je z njimi odrejeno, da mora tožeča stranka vrniti domnevno dodeljeno pomoč.
12 Komisija je 17. marca 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.
13 Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 24. aprila 2017 ugodil predlogu Kraljevine Španije za intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke.
14 Tožeča stranka je 8. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila repliko.
15 Komisija je 20. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dupliko.
16 Kraljevina Španija je 6. julija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila intervencijsko vlogo.
17 Komisija je 27. julija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila stališče glede intervencijske vloge.
18 Tožeča stranka je 21. septembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila stališče glede intervencijske vloge.
19 Tožeča stranka je z dopisom z dne 13. oktobra 2017 navedla, da želi biti zaslišana na obravnavi.
20 Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 15. maja 2018, Elche Club de Fútbol/Komisija (T‑901/16 R, neobjavljen, EU:T:2018:268), odredil odlog izvršitve izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na izterjavo pomoči od tožeče stranke, in pridržal odločitev o stroških.
21 Splošno sodišče je z dopisom sodnega tajništva z dne 30. oktobra 2018 v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika Splošnega sodišča, vsem strankam postavilo pisna vprašanja, na katera so te odgovorile 20. in 21. novembra 2018.
22 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– plačilo stroškov naloži Komisiji.
23 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– plačilo stroškov naloži tožeči stranki.
24 Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;
– plačilo stroškov naloži Komisiji.
Pravo
25 Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na:
– prvi, napako pri presoji in neobstoj obrazložitve pri opredelitvi pomoči in prejemnika;
– drugi, kršitev člena 107 PDEU in neobstoj obrazložitve, pri čemer je razdeljen na pet delov, ki se nanašajo na neizpolnitev pogojev za pripis odgovornosti državi, obstoj prednosti, selektivnost navedene prednosti, obstoj izkrivljanja konkurence in vpliv na trgovino med državami članicami;
– tretji, kršitev člena 107 PDEU pri določitvi višine pomoči in zneska, ki ga je treba vrniti;
– četrti, podredno, kršitev člena 107 PDEU pri presoji združljivosti pomoči.
Prvi pritožbeni razlog: napaka pri presoji in neobstoj obrazložitve pri opredelitvi pomoči in prejemnika
26 Tožeča stranka ob podpori Kraljevine Španije trdi, da Komisija ni niti obrazložila niti pravno zadostno utemeljila ugotovitve, da je prejela sporno pomoč.
27 Uvodoma tožeča stranka poudarja, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni predstavila razlogov, iz katerih je bil njen dvom o tem, da ima organizacija Fundación Elche status prejemnika, ki ga je izrazila v sklepu o začetku formalnega postopka preiskave, odpravljen.
28 Dalje, tožeča stranka meni, da ker Komisija ni dokazala pravne povezave med posojili, ki sta bili odobreni organizaciji Fundación Elche in za kateri je poroštvo dala IVF, na eni strani in pridobitvijo njenih delnic s strani organizacije Fundación Elche na drugi strani, bi morala transakciji preučiti ločeno glede na njune lastne in ločene značilnosti. V zvezi s tem naj iz opisa predmeta financiranja, za katero se je dogovorila organizacija Fundación Elche, ne bi bilo mogoče sklepati, da posojili, ki sta ji bili odobreni, in njena pridobitev delnic tožeče stranke pomenita eno pravno transakcijo. Kraljevina Španija dodaja, da ti elementi ne dokazujejo, da je organizacija Fundación Elche poskušala izboljšati finančni položaj tožeče stranke. Komisija naj bi morala zlasti preučiti, ali pridobitev delnic tožeče stranke s strani organizacije Fundación Elche pomeni transakcijo, ki ni bila brez vsakršnih obetov donosnosti.
29 Ker pa gre za ločeni transakciji, tožeča stranka trdi, da bi Komisija morala za trditev, da je imela korist od pomoči, dokazati, da je bila, ko je organizacija Fundación Elche kupila njene delnice, pomoč prenesena nanjo – česar Komisija ni niti analizirala niti pojasnila.
30 Poleg tega naj bi Komisija, ker meni, da je tožeča stranka prejela pomoč, po isti logiki morala ugotoviti, da so bili ne nazadnje tudi upniki tožeče stranke prejemniki pomoči. Tožeča stranka v repliki dodaja, da bi Komisija morala analizirati še, ali sta tudi banki posojilodajalki imeli koristi od pomoči.
31 Poleg tega naj Komisija ne bi dokazala, da sta tožeča stranka in organizacija Fundación Elche en prejemnik, in naj v zvezi s tem sploh ne bi upoštevala svoje dolžnosti obrazložitve. Glede tega naj se pojem gospodarske enote, na katerega se, kot se zdi, opira izpodbijani sklep, ne bi uporabljal za razmerja med tožečo stranko in organizacijo Fundación Elche, ki sta ločena subjekta z različnimi dejavnostmi, saj organizacija Fundación Elche poleg tega ne opravlja gospodarskih dejavnosti.
32 Merila, povzeta v točki 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa, za ugotovitev, da subjekt, ki ima nadzorni delež v družbi, sodeluje pri njeni gospodarski dejavnosti, naj ne bi bila izpolnjena. Organizacija Fundación Elche naj torej ne bi nadzirala tožeče stranke, ker je bil njen kratkoročni cilj ponovno prodati njene delnice za vračilo posojil in ker nikakor ni imela v lasti delnic tožeče stranke, ko je bilo sporno poroštvo dodeljeno. Prav tako naj ne bi imenovala članov upravnega odbora tožeče stranke, ki pa je, nasprotno, skupaj z organizacijo Fundación Elche enakopravno odločal o sestavi upravnega odbora te organizacije. Nazadnje, organizacija Fundación Elche naj ne bi, kot trdi Komisija, „upravljala“ posojil, s katerimi je bil tožeči stranki zagotovljen kapital, ker je delovala kot posojilojemalka, ki je edina imela pravno razmerje z IVF v okviru poroštva, ki je bilo dodeljeno samo njej in do katerega tožeča stranka ni bila upravičena. To poroštvo naj bi bilo med drugim pogojeno z zastavno pravico v korist IVF za delnice tožeče stranke, saj je bilo IVF dovoljeno, da organizaciji Fundación Elche daje – in je dejansko dajala – navodila glede uveljavljanja njenih pravic do tožeče stranke, da se ohranijo premoženjski interesi IVF. Spori, ki izhajajo iz tega, da organizacija Fundación Elche delno ni plačala sklenjenih posojil, naj bi se neposredno nanašali le na to organizacijo, in ne na tožečo stranko. Ker naj ne bi bilo drugih elementov, naj med tožečo stranko in organizacijo Fundación Elche torej ne bi obstajal noben finančni sporazum v smislu meril, povzetih v točki 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
33 Nazadnje, sodba z dne 10. januarja 2006, Cassa di Risparmio di Firenze in drugi (C‑222/04, EU:C:2006:8), na katero napotuje točka 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa, naj ne bi bila povezana z obravnavanim primerom, ker ni bilo treba ugotoviti, ali je organizacija Fundación Elche podjetje – kar naj bi sicer bila, ker opravlja gospodarsko dejavnost, ki zajema kupovanje delnic – in ker ta organizacija ni nadzirala tožeče stranke.
34 Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
35 Uvodoma je treba poudariti, da se stranki strinjata o tem, da je zadevni ukrep, ki je predmet izpodbijanega sklepa, poroštvo, ki ga je IVF 17. februarja 2011 odobrila za dve posojili, ki ju je najela organizacija Fundación Elche. Vendar se ne strinjata o istovetnosti dejanskega upravičenca do navedenega ukrepa.
36 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 107 PDEU prepoveduje vsako pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršno koli vrsto pomoči iz državnih sredstev, ne da bi razlikoval glede na to, ali so prednosti v zvezi s pomočmi dodeljene neposredno ali posredno (sodba z dne 4. marca 2009, Italija/Komisija, T‑424/05, neobjavljena, EU:T:2009:49, točka 108). Komisija lahko tako za določitev prejemnika pomoči upošteva namen, ki je bil po potrebi določen ob odobritvi ukrepa. V takem primeru je zlasti mogoče, da prejemnik ni oseba, ki je najela posojilo s poroštvom (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2003, Belgija/Komisija, C‑457/00, EU:C:2003:387, točki 56 in 57). Nazadnje je treba za določitev prejemnika državne pomoči opredeliti podjetja, ki so imela od nje dejansko korist (sodba z dne 3. julija 2003, Belgija/Komisija, C‑457/00, EU:C:2003:387, točka 55).
37 V obravnavani zadevi je Komisija v točkah 11 in 68 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bil cilj poroštva, ki ga je dodelila IVF, kot izhaja iz samega besedila poroštvene pogodbe z dne 17. februarja 2011, organizaciji Fundación Elche zagotoviti dve posojili, ki bi bili namenjeni le financiranju povečanja kapitala tožeče stranke. V zvezi s tem niti tožeča stranka niti Kraljevina Španija ne izpodbijata, da bi se poroštvo, ki ga je dodelila IVF, uporabilo le, če bi bili posojili s poroštvom uporabljeni za namene, navedene v poroštveni pogodbi, to je za udeležbo pri povečanju kapitala tožeče stranke.
38 Poleg tega ni sporno, da sta bila zneska, pridobljena s posojiloma s poroštvom, dejansko namenjena dokapitalizaciji tožeče stranke.
39 Iz tega sledi, da je Komisija pravilno menila, da je tožeča stranka upravičenka zadevnega ukrepa.
40 Te ugotovitve ni mogoče omajati z drugimi trditvami tožeče stranke in Kraljevine Španije.
41 Na prvem mestu okoliščina, da naj Komisija poleg tega ne bi dokazala, da je organizacija Fundación Elche prejemnica državne pomoči, ni upoštevna. Ker namreč člen 107(1) PDEU prepoveduje vsako pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršno koli vrsto pomoči iz državnih sredstev, za ugotovitev, da je sporno poroštvo koristilo drugi osebi, in ne posojilojemalcu, ki mu je bilo poroštvo dodeljeno, ni treba predhodno ugotoviti, da intervencija pomeni državno pomoč za posojilojemalca (sodba z dne 3. julija 2003, Belgija/Komisija, C‑457/00, EU:C:2003:387, točka 57).
42 Na drugem mestu, kar zadeva napako, ki naj bi jo storila Komisija, ker med bankama posojilodajalkama in upniki tožeče stranke ni opredelila drugih upravičencev zadevnega ukrepa, je treba poudariti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi utemeljeval obstoj več prejemnikov pomoči. Vsekakor je trditev tožeče stranke brezpredmetna, ker okoliščina – ob domnevi, da je dokazana – da so bile tudi druge osebe upravičene do zadevnega ukrepa, kot taka ne vpliva na ugotovitev, da je bila tudi ona upravičena do zadevnega ukrepa.
43 Na tretjem mestu je treba tudi trditev tožeče stranke v zvezi s sklicevanjem v izpodbijanem sklepu na sodbo z dne 10. januarja 2006, Cassa di Risparmio di Firenze in drugi (C‑222/04, EU:C:2006:8), in uporabo v njej določenih meril, zavrniti kot brezpredmetno v delu, v katerem je usmerjena proti razlogu iz izpodbijanega sklepa, ki ga je treba šteti za dodatnega, ker razlog, naveden v točki 37 zgoraj, zadostuje za utemeljitev ugotovitve, da je bila tožeča stranka upravičenka zadevnega ukrepa.
44 Zato je treba zavrniti prvi tožbeni razlog v delu, v katerem je usmerjen proti utemeljenosti presoje Komisije.
45 Poleg tega je treba ugotoviti, da je izpodbijani sklep zadostno obrazložen v zvezi z vprašanjem določitve prejemnika pomoči. Iz preučitve različnih očitkov, ki jih je navedla tožeča stranka, je zlasti razvidno, da ji je izpodbijani sklep omogočil, da se je seznanila z utemeljitvami ukrepa, sprejetega v zvezi s tem, Splošnemu sodišču pa, da izvede nadzor. Zato je treba prvi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na kršitev člena 296 PDEU, zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 107 PDEU in neobstoj obrazložitve
46 Ta tožbeni razlog je sestavljen iz petih delov, ki se nanašajo na neizpolnitev pogojev glede pripisljivosti zadevnega ukrepa državi, obstoj prednosti, selektivnost navedene prednosti, obstoj izkrivljanja konkurence in obstoj vpliva na trgovino med državami članicami.
Prvi del: kršitev člena 107 PDEU in neobstoj obrazložitve v zvezi s pripisljivostjo zadevnega ukrepa državi
47 Tožeča stranka meni, da je Komisija napačno ugotovila, da se ukrep, ki ga je sprejela IVF, lahko pripiše državi, pri čemer se je oprla na izključno sistemska merila in ni zadostno pojasnila, kako je prišla do take ugotovitve, saj je navedla le splošne predpostavke. Ker pa IVF opravlja hkrati komercialne in javne dejavnosti, naj bi se Komisija morala prepričati, da dodelitev spornega poroštva ne spada v okvir dejavnosti, ki jih opravlja v konkurenci z zasebnimi subjekti, pri čemer je sodba z dne 10. januarja 2006, Cassa di Risparmio di Firenze in drugi (C‑222/04, EU:C:2006:8), v zvezi s tem odločilna referenca.
48 Iz sodne prakse izhaja, da morajo biti prednosti, da jih je mogoče opredeliti kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, prvič, podeljene neposredno ali posredno iz državnih sredstev in, drugič, mogoče jih mora biti pripisati državi (sodba z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 24).
49 V obravnavani zadevi je treba preučiti, ali je bilo zadevni ukrep mogoče upravičeno šteti za rezultat ravnanja, ki ga je mogoče pripisati državi.
50 V skladu z ustaljeno sodno prakso je na to, da je ukrep pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, mogoče pripisati državi, mogoče sklepati iz niza dovolj natančnih in usklajenih kazalnikov, ki izhajajo iz okoliščin zadeve in okvira, v katerem je bil sprejet ta ukrep, in na podlagi katerih je mogoče domnevati, da so bili javni organi dejansko vpleteni v sprejetje tega ukrepa (glej sodbo z dne 25. junija 2015, SACE in Sace BT/Komisija, T‑305/13, EU:T:2015:435, točka 45 in navedena sodna praksa).
51 V zvezi s tem vsebujeta točki 55 in 56 sodbe z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija (C‑482/99, EU:C:2002:294), neizčrpen seznam neobveznih kazalnikov, ki so bili upoštevani v sodni praksi ali se lahko upoštevajo, kot so dejstvo, da javno podjetje, ki je dodelilo pomoč, te odločitve ni moglo sprejeti brez upoštevanja zahtev javnih oblasti, to, da je to podjetje sistemsko povezano z državo, da mora upoštevati navodila medresorskega odbora, narava dejavnosti javnega podjetja in njihovo izvajanje na trgu v običajnih konkurenčnih razmerah z zasebnimi subjekti, pravni status navedenega podjetja, torej ali se zanj uporablja javno pravo ali splošno pravo gospodarskih družb, intenzivnost nadzora javnih organov nad njegovim upravljanjem ali njegova integracija v strukturo javne uprave.
52 V obravnavani zadevi se Komisija v točkah od 54 do 56 obrazložitve izpodbijanega sklepa opira na različne indice.
53 IVF je bila z zakonom ustanovljena v obliki osebe javnega prava, ki je pod nadzorom vlade avtonomne skupnosti Valencija, pri čemer so nekateri njeni predstavniki člani generalnega sveta in naložbenega odbora IVF. IVF je del ministrstva za gospodarske zadeve.
54 V skladu z zakonom je naloga IVF, da deluje kot glavni instrument javne politike kreditiranja in izvajanja pristojnosti vlade avtonomne skupnosti Valencija v finančnem sistemu.
55 Sporno poroštvo in pogoji za njegovo dodelitev so bili skladni s proračuni, ki so bili odobreni v skladu z zgornjimi mejami za obveznosti, določenimi v zakonodaji, ki se uporablja.
56 Iz elementov, navedenih v točkah od 53 do 55 zgoraj, je treba takoj sklepati, da se Komisija v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni oprla izključno na obstoj sistemskih vezi, da je ugotovila, da je zadevni ukrep mogoče pripisati državi.
57 Dalje, prvič, v zvezi s pravnim statusom IVF je v izpodbijanem sklepu poudarjeno, da gre za osebo javnega prava, ustanovljeno z zakonom.
58 Drugič, glede narave dejavnosti, ki jih opravlja IVF, iz besedila zakona o njeni ustanovitvi izhaja, da IVF opravlja nalogo v splošnem interesu, ki je z javnim financiranjem podpirati gospodarstvo avtonomne skupnosti Valencija. Poleg tega IVF pomaga vladi avtonomne skupnosti Valencija pri izvajanju njenih pristojnosti za nadzor lokalnega finančnega sistema.
59 Iz tega izhaja, da IVF deluje kot razvojna banka s cilji v splošnem interesu, in ne kot kreditna institucija s povsem komercialnimi cilji (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2013, Nitrogénművek Vegyipari/Komisija, T‑387/11, neobjavljena, EU:T:2013:98, točka 63). Pristojnosti IVF na področju bonitetnega nadzora potrjujejo tudi, da njena dejavnost spada v okvir ciljev, ki jih opredelijo javni organi.
60 Tretjič, poleg posledic, ki lahko izhajajo iz javnopravnega statusa IVF, se sistemske vezi med IVF in vlado avtonomne skupnosti Valencija ter intenzivnost nadzora, ki ga ta izvaja, kažejo v prisotnosti predstavnikov te vlade v več upravljavskih strukturah IVF in vključenosti IVF v ministrstvo za gospodarske zadeve.
61 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija utemeljeno menila, da se sporno poroštvo lahko pripiše državi.
62 Ta ugotovitev ni omajana s trditvijo tožeče stranke, da IVF opravlja tudi dejavnosti, predstavljene kot komercialne, v konkurenci z zasebnimi subjekti. Na eni strani tožeča stranka navaja le trditve, ne da bi predložila elemente, s katerimi bi se povzročil dvom o zakonski opredelitvi nalog v splošnem interesu, ki jih opravlja IVF, kot je navedena v točki 54 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tako ni dokazano niti, da se del dejavnosti IVF opravlja zunaj okvira izvajanja nalog v splošnem interesu, ki so ji bile podeljene, niti a fortiori, da so povsem komercialne. Na drugi strani zgolj okoliščina, da IVF opravlja svoje dejavnosti v konkurenci z zasebnimi subjekti, ne nasprotuje temu, da se državi pripišejo ukrepi, ki jih lahko sprejme IVF (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2016, Slovenija/Komisija, T‑507/12, neobjavljena, EU:T:2016:35, točka 92).
63 Nazadnje, ugotoviti je treba, da je izpodbijani sklep zadostno obrazložen v zvezi z vprašanjem pripisa odgovornosti za zadevni ukrep državi. Zlasti iz preučitve različnih očitkov, ki jih je podala tožeča stranka, je namreč razvidno, da ji je izpodbijani sklep omogočil, da se je seznanila z utemeljitvami ukrepa, sprejetega v zvezi s tem, Splošnemu sodišču pa, da izvede nadzor.
64 Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: kršitev člena 107 PDEU in neobstoj obrazložitve v zvezi z obstojem prednosti
65 Tožeča stranka meni, da Komisija ni preverila, ali se pogoji, določeni v obvestilu o poroštvih, uporabljajo v obravnavani zadevi. Splošneje, izpodbijani sklep naj ne bi vseboval posebne analize obstoja prednosti, ki izhaja iz zadevnega ukrepa.
66 Tožeča stranka se najprej sklicuje na neobstoj analize položaja organizacije Fundación Elche, čeprav je bila edina prejemnica poroštva, ki ga je dodelila IVF. Po mnenju tožeče stranke pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da organizacija Fundación Elche ni opravljala gospodarskih dejavnosti, ni imela finančnih težav po dodelitvi poroštva in poleg tega ni dobila nobene prednosti.
67 Tožeča stranka dalje trdi, da Komisija pogojev spornega poroštva ni primerjala s pogoji, ki prevladujejo na trgu, in tudi ni upoštevala zavarovanj poroštva, ki jih je ponudila organizacija Fundación Elche, to je zastavne pravice na njenih delnicah in hipoteke na šesthektarskem zemljišču.
68 Nazadnje, ob domnevi, da je tožeča stranka prejemnica spornega poroštva, naj je na podlagi elementov, ki so v izpodbijanem sklepu navedeni v zvezi z njenim ekonomskim položajem, ne bi bilo mogoče opredeliti kot podjetje v težavah ali ji dodeliti bonitetne ocene CCC. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja, da se izpodbijani sklep ne sklicuje na analizo, ki bi jo v zvezi z njeno insolventnostjo opravila tretja oseba, in navaja nasprotni dokaz, to je posojilno pogodbo, ki jo je oktobra 2010 sklenila z banko Banco de Valencia. Tožeča stranka vsekakor izpodbija povezavo, ugotovljeno med njeno bonitetno oceno in vrednostjo njenih delnic.
69 Kraljevina Španija podpira tožečo stranko v zvezi z njenim tožbenim razlogom in glede presoje njenega ekonomskega položaja dodaja, da bi ga Komisija morala preučiti z vidika posebnosti sektorja profesionalnega nogometa, saj neobstoj odgovora na tovrstne trditve v izpodbijanem sklepu po mnenju Kraljevine Španije pomeni neobrazložitev. Kraljevina Španija poleg tega navaja, da je kljub neupoštevanju pogoja, določenega v obvestilu o poroštvih, da poroštvo ne sme kriti več kot 80 % posojila s poroštvom, IVF delovala kot zasebni subjekt v tržnem gospodarstvu, ker je pri opredelitvi obsega poroštva upoštevala velika zavarovanja poroštva, ki jih dala organizacija Fundación Elche.
70 Komisija najprej odgovarja, da se tožeča stranka opira na napačno premiso, v skladu s katero do zadevnega ukrepa ni bila upravičena ona, ampak organizacija Fundación Elche, in poudarja, da ta organizacija nikakor ni imela finančne zmogljivosti za obvladovanje dolga, izhajajočega iz posojil, ki ju je najela.
71 Dalje, Komisija trdi, da je v izpodbijanem sklepu dobro preučila, ali je bilo poroštvo dodeljeno pod tržnimi pogoji, pri čemer se je oprla na finančni položaj tožeče stranke, glede na katerega nobena finančna institucija ne bi privolila v odobritev posojila, kot sta zadevni posojili, brez javnega poroštva. Zadevni ukrep naj bi primerjala tudi s transakcijami, opravljenimi pod tržnimi pogoji, kar naj bi dokazovale navedbe v izpodbijanem sklepu v zvezi z izračunom zneska pomoči, pri čemer je treba omeniti, da niti Kraljevina Španija niti tožeča stranka v upravni fazi nista zatrjevali, da so bila tožeči stranki odobrena podobna posojila. Kar zadeva ponujena zavarovanja poroštva, Komisija navaja, da je na eni strani vrednost zastavljenih delnic tožeče stranke odsevala finančni položaj kluba in se je zato morala šteti za skoraj nično. Na drugi strani naj Kraljevina Španija v upravni fazi ne bi omenila hipoteke, na katero se sklicuje tožeča stranka in ki je bila poleg tega majhna (600.000 EUR) v primerjavi z zneskom posojil, ki sta bili odobreni organizaciji Fundación Elche (14 milijonov EUR).
72 Komisija poleg tega trdi, da je tožečo stranko upravičeno opredelila kot podjetje v težavah na datum dodelitve spornega poroštva, saj se je njen finančni položaj izboljšal šele po sprejetju zadevnega ukrepa. Finančne težave tožeče stranke naj bi utemeljevale, da se ji dodeli bonitetna ocena CCC. Posojilo, ki ga je banka Banco de Valencia odobrila brez državnega poroštva in na katero se sklicuje tožeča stranka, naj ne bi bilo primerljivo zlasti z vidika njegovega trajanja in datuma sklenitve.
73 Nazadnje, Komisija v odgovor na trditve Kraljevine Španije poudarja, da mora biti presoja težav podjetja objektivna glede na položaj zadevnega podjetja, saj niti Kraljevina Španija niti tožeča stranka nista dokazali, da bi bilo treba za nogometne klube uporabiti drugo metodo. Kar zadeva trditev Kraljevine Španije, da je kritje, zavarovano s spornim poroštvom, ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve lahko presegalo 80 % posojila s poroštvom, Komisija odgovarja, da okoliščine in zlasti nizka vrednost predlaganih zavarovanj poroštev ne dovoljujejo, da se ta pogoj iz obvestila o poroštvih ne upošteva, zlasti ker je v navedenem obvestilu priporočeno, da se ji v takem primeru ukrep predhodno priglasi.
74 Ta del, ki se nanaša na obstoj prednosti, je sestavljen iz treh očitkov, ki so usmerjeni, prvič, proti neupoštevanju organizacije Fundación Elche, drugič, proti nepreučitvi pogojev spornega poroštva in zavarovanj, danih v zameno za poroštvo, na eni strani ter pogojev, pod katerimi so bile opravljene podobne transakcije na trgu, na drugi strani ter, tretjič, proti napačni presoji finančnega položaja tožeče stranke na datum dodelitve spornega poroštva. Splošno sodišče bo tretji očitek preučilo pred drugim, ker se izpodbijani sklep delno opira na predhodno ugotovitev finančnih težav tožeče stranke, da bo izpeljalo ugotovitve, ki se izpodbijajo v okviru drugega očitka.
– Dopustnost drugega dela v delu, v katerem se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve
75 Komisija je po vprašanju, ki ga je Splošno sodišče postavilo na obravnavi, izpodbijala dopustnost tega dela v delu, v katerem se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve.
76 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se trditve, ki jih tožeča stranka v svojih pisanjih navaja o neobstoju ali nezadostnosti obrazložitve, ne razlikujejo od trditev, ki se nanašajo na utemeljenost razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu.
77 V skladu z ustaljeno sodno prakso je obveznost obrazložitve bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri gre za vsebinsko zakonitost izpodbijanega akta (sodbi z dne 22. marca 2001, Francija/Komisija, C‑17/99, EU:C:2001:178, točka 35, in z dne 18. januarja 2005, Confédération Nationale du Crédit Mutuel/Komisija, T‑93/02, EU:T:2005:11, točka 67).
78 Poleg tega je v tožbi v naslovih v okviru tega dela poudarjeno, da Komisija ni opravila analize, v navedbah, povezanih s tem, pa so izpostavljeni bodisi neobstoj analize oziroma preverjanja bodisi domnevno napačne presoje Komisije. Poudariti je treba, da se vsi ti preudarki nanašajo na utemeljenost, in ne na obrazložitev izpodbijanega sklepa. V tožbi je nazadnje mestoma naveden neobstoj ali nezadostnost obrazložitve, vendar so te navedbe sistematično povezane s preudarki o utemeljenosti izpodbijanega sklepa.
79 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora v skladu s členom 21 Statuta Sodišča Evropske unije in členom 76(d) Poslovnika tožba vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta mora biti dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da glede na okoliščine primera odloči o tožbi brez dodatnih podatkov. V tožbi mora biti zato pojasnjena vsebina tožbenega razloga, na katerem temelji tožba, tako da zgolj z njegovo abstraktno navedbo zahteve iz Poslovnika niso izpolnjene (sodbi z dne 16. septembra 2013, British Telecommunications in BT Pension Scheme Trustees/Komisija, T‑226/09 in T‑230/09, neobjavljena, EU:T:2013:466, točka 232, ter z dne 11. septembra 2014, Gold East Paper in Gold Huasheng Paper/Svet, T‑444/11, EU:T:2014:773, točka 93).
80 Glede na načela in elemente, navedene v točkah od 75 do 79 zgoraj, je zato treba v okviru tega dela kot nedopustne zavreči očitke, usmerjene proti obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in preučiti trditve, ki se v bistvu nanašajo na napako pri presoji Komisije pri ugotavljanju prednosti.
81 Dalje, Komisija ni kršila svoje obveznosti obrazložitve v zvezi z obstojem prednosti. Preudarki v nadaljevanju namreč potrjujejo, prvič, da je tožeča stranka lahko izpodbijala utemeljenost obrazložitve izpodbijanega sklepa in, drugič, da je Splošno sodišče lahko opravilo nadzor v zvezi s tem.
– Očitek, ki se nanaša na neupoštevanje položaja organizacije Fundación Elche pri analizi obstoja prednosti
82 Uvodoma je treba spomniti, da je Splošno sodišče v odgovor na prvi tožbeni razlog ugotovilo, da Komisija ni storila napak pri presoji s tem, da je v izpodbijanem sklepu tožečo stranko opredelila kot upravičenko zadevnega ukrepa. Posledično je treba trditve tožeče stranke, s katerimi izpodbija dodelitev prednosti v korist organizacije Fundación Elche, v delu, v katerem temeljijo na premisi, da je bila ta fundacija edina prejemnica spornega poroštva, zavrniti kot brezpredmetne.
83 Nasprotno pa se tožeča stranka s tem očitkom sklicuje tudi na okoliščino, da je IVF poroštvo dodelila organizaciji Fundación Elche, kar bi upravičevalo, da se finančni položaj te organizacije analizira za namene presoje obstoja prednosti.
84 V zvezi s tem je treba v nasprotju s trditvijo Komisije (glej točko 70 zgoraj) ugotoviti, da je dejstvo, da je tožeča stranka upravičenka zadevnega ukrepa v smislu prava državnih pomoči, kot je bilo potrjeno v okviru prvega tožbenega razloga, neodvisno od okoliščine, da je organizacija Fundación Elche stranka poroštvene pogodbe, sklenjene z IVF, in v navedeni pogodbi opredeljena kot prejemnica poroštva, kot je razvidno iz točke 3 zgoraj. Povedano drugače, dejstvo, da organizacija Fundación Elche ni opredeljena kot dejanski upravičenec zadevnega ukrepa, ne vpliva na okoliščino, da je prejemnica spornega poroštva pod pogoji pogodbe, sklenjene 17. februarja 2011 z IVF.
85 Iz tega sledi, da mora organizacija Fundación Elche pred IVF odgovarjati za posledice neplačila posojil, na katerih temelji poroštvena pogodba, in za unovčenje poroštva s strani bank posojilodajalk. Poleg tega je treba navesti tudi, da to dejansko stanje ponazarja postopek izterjave, ki ga tožeča stranka omenja v svojih pisanjih in ki ga je IVF začela proti organizaciji Fundación Elche in s katerim zahteva vračilo zneskov, ki jih je plačala bankama posojilodajalkama, ki sta pri njej unovčili poroštvo, ker organizacija Fundación Elche delno ni plačala posojil, zavarovanih s poroštvom.
86 Glede na navedeno ekonomski in finančni položaj organizacije Fundación Elche torej načeloma pomeni upoštevno značilnost za oceno tveganja, ki ga je sprejel državni porok, in s tem poroštvene premije, ki bi jo v podobnih okoliščinah zahteval zasebni subjekt.
87 Poleg tega je treba opozoriti, da mora sodišče Evropske unije med drugim preveriti, ali je Komisija opravila celovito presojo, pri čemer je upoštevala vse upoštevne dokaze v obravnavani zadevi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali iz zadevnega ukrepa izhaja prednost (glej v tem smislu sodbi z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, EU:C:2013:32, točka 73, in z dne 15. decembra 2009, EDF/Komisija, T‑156/04, EU:T:2009:505, točka 221).
88 Splošno sodišče mora zato v obravnavani zadevi preveriti upoštevnost elementov, za katere se zatrjuje, da niso bili upoštevani v upravnem postopku, in če je odgovor pritrdilen, ali jih je Komisija upoštevala (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, EU:C:2013:32, točka 77).
89 Prvič, kot izhaja iz točk od 84 do 86 zgoraj, je ekonomski in finančni položaj organizacije Fundación Elche načeloma upoštevna okoliščina za oceno obstoja prednosti, ki izhaja iz pogojev dodelitve spornega poroštva.
90 Komisija v pisanjih vseeno trdi, da organizacija Fundación Elche nikakor ni imela finančne zmogljivosti za obvladovanje dolga, izhajajočega iz posojil, ki sta ji bili odobreni, zlasti glede na nizko vrednost njenega premoženja.
91 Ob domnevi, da je ta okoliščina dokazana, ostaja dejstvo, da je verjetnost neplačila zaradi finančnega položaja posojilojemalca, v tem primeru organizacije Fundación Elche, sama po sebi upoštevna okoliščina, ki bi jo Komisija morala preučiti (glej v zvezi s tem točko 3.2(d) obvestila o poroštvih), pri čemer je treba opozoriti, da mora biti sklep zadosten sam po sebi in njegova obrazložitev ne more izhajati iz pojasnil, podanih naknadno, ko je obravnavani sklep že predmet postopka pred sodiščem Unije (sodba z dne 16. septembra 2013, Wabco Europe in drugi/Komisija, T‑380/10, EU:T:2013:449, točka 107). Poleg tega je treba v odgovor na trditev Komisije o premoženjskem položaju organizacije Fundación Elche poudariti, da so bila njena lastna sredstva, čeprav omejena, na datum dodelitve spornega poroštva vseeno pozitivna in so znašala 1,4 milijona EUR, drugače kot je v istem času veljalo za tožečo stranko (točki 20 in 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
92 Drugič, potem ko je dokazana upoštevnost ekonomskega in finančnega položaja organizacije Fundación Elche, je treba preučiti, ali ga je Komisija upoštevala pri presoji obstoja prednosti.
93 Najprej, v izpodbijanem sklepu v točki 11 obrazložitve, ki je del oddelka 2 o opisu ukrepov in upravičencev, je predstavljen zadevni ukrep z informacijami, ponovljenimi v točkah 3 in 4 zgoraj, nato pa so v točki 22 obrazložitve predstavljeni glavni finančni podatki organizacije Fundación Elche med decembrom 2009 in decembrom 2011, potem ko je napoteno na kapitalske in organizacijske povezave med njo in tožečo stranko (točka 21 obrazložitve). Dalje, po analizi v točkah 63 in od 66 do 69 obrazložitve izpodbijanega sklepa je ugotovljeno, da upravičenec zadevnega ukrepa ni organizacija Fundación Elche, ampak tožeča stranka. Preudarki, ki sledijo tej ugotovitvi v točkah od 70 do 88 obrazložitve, se nanašajo na opredelitev prednosti, medtem ko se točke od 91 do 95 nanašajo na količinsko opredelitev elementa pomoči. V tej fazi nista omenjena ne organizacija Fundación Elche ne a fortiori njen ekonomski in finančni položaj.
94 Iz preučitve izpodbijanega sklepa izhaja, da v njem položaj organizacije Fundación Elche ni upoštevan za opredelitev obstoja prednosti, saj so edini elementi analize, ki se nanašajo na to, navedeni prej v točki 68 obrazložitve, v kateri je ugotovljeno, da se položaj organizacije Fundación Elche po dodelitvi spornega poroštva ni izboljšal, kar skupaj z dejstvom, da je tveganje unovčenja navedenega poroštva po mnenju Komisije odvisno od uspešnosti tožeče stranke, upravičuje, da se tožeča stranka šteje za edinega upravičenca ukrepa pomoči. Nasprotno pa izpodbijani sklep ne vsebuje ničesar o vplivu individualnega položaja organizacije Fundación Elche na oceno tveganja, povezanega z dodelitvijo spornega poroštva.
95 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija upoštevne okoliščine, ki jo pomeni ekonomski in finančni položaj organizacije Fundación Elche, ni upoštevala pri presoji obstoja prednosti in je s tem storila očitno napako pri presoji (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2016, Komisija/Francija in Orange, C‑486/15 P, EU:C:2016:912, točki 88 in 89).
– Očitek, ki se nanaša na napačno presojo finančnega položaja tožeče stranke na dan dodelitve spornega poroštva
96 Komisija se je v obravnavani zadevi v točki 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa oprla na točko 10(a) in točko 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje, da bi tožečo stranko na dan odobritve spornega poroštva opredelila kot podjetje v težavah.
97 Točka 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje določa, da se podjetje načeloma in ne glede na velikost šteje za podjetje v težavah „v primeru družbe z omejeno odgovornostjo, pri kateri je izgubljena več kot polovica njenega osnovnega kapitala, in je bila v preteklih 12 mesecih izgubljena več kot četrtina tega kapitala“. Dalje, v skladu s točko 11 teh smernic lahko „[p]odjetje […] velja za podjetje v težavah, tudi če ni izpolnjena nobena od okoliščin določenih v točki 10, zlasti ob prisotnosti običajnih znakov podjetja v težavah, kot so naraščajoče izgube, upadanje prometa, kopičenje zalog, presežki prostih zmogljivosti, padanje denarnih tokov, naraščajoči dolgovi, naraščajoči stroški obresti ali zmanjševanje čiste vrednosti sredstev“.
98 V obravnavani zadevi Komisija v točki 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa trdi, da se je promet tožeče stranke med poslovnim letom, zaključenim leta 2008, in poslovnim letom, zaključenim leta 2010, zmanjšal (s 7,1 milijona EUR na 4,4 milijona EUR), da je bil njen dobiček pred davki za poslovna leta, zaključena leta 2007, 2008, 2009 in 2010, negativen (s –6,2 milijona EUR za poslovno leto 2006/2007 na –1,1 milijona EUR za poslovno leto 2009/2010), in da je bil lastniški kapital za poslovni leti, zaključeni leta 2009 in 2010, negativen (–10,2 milijona EUR v obeh zadevnih poslovnih letih). Poudariti je treba tudi, da se je delniški kapital tožeče stranke, ki je družba z omejeno odgovornostjo, med poslovnima letoma 2008/2009 in 2009/2010 zmanjšal za več kot polovico, kot je razvidno iz točke 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
99 Ob upoštevanju navedenega je Komisija brez očitne napake pri presoji ugotovila, da je bila tožeča stranka na dan dodelitve spornega poroštva podjetje v težavah v smislu točke 10(a) in točke 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje.
100 Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z nobeno trditvijo, ki jo je podala tožeča stranka.
101 Najprej, kot Komisija pravilno trdi, se finančni podatki, ki jih je tožeča stranka predložila za poslovno leto 2010/2011, nanašajo na poslovno leto, zaključeno po dodelitvi spornega poroštva 17. februarja 2011. Vendar tožeča stranka ne pojasnjuje, zakaj bi bili ti podatki vseeno upošteven element za presojo njenega položaja na dan dodelitve navedenega poroštva.
102 Poleg tega okoliščina, da je v točki 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovljeno, da so se izgube tožeče stranke med letoma 2007 in 2010 zmanjšale, in je na podlagi tega ugotovljeno, da tožeča stranka ni več v izredno težkem položaju („situación de crisis grave“ v španski različici, ki je edina verodostojna) v smislu obvestila o poroštvih, ni v nasprotju z ugotovitvijo v točki 79 obrazložitve, da finančni položaj tožeče stranke izpolnjuje merila za podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje. Kot je Komisija potrdila v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča v okviru ukrepov procesnega vodstva, je namreč namen ugotovitve v točki 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa – kot je količinska opredelitev pomoči, ki jo je treba izterjati, v nadaljevanju izpodbijanega sklepa – ugotoviti, ali je treba uporabiti točko 2.2 in točko 4.1(a) obvestila o poroštvih in izjemoma ugotoviti, da je tožeča stranka prejela prednost, ki je enaka skupnemu znesku posojil s poroštvom (glej v tem smislu sodbo z dne 1. februarja 2018, Larko/Komisija, T‑423/14, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:57, točki 189 in 190).
103 Dalje, kar zadeva posojilo brez poroštva, ki ga je tožeča stranka dobila pri banki Banco de Valencia oktobra 2010 (glej točko 68 zgoraj), kolikor želi tožeča stranka s sklicevanjem nanj zanikati, da je bila na datum odobritve zadevnega ukrepa v finančnih težavah, je treba poudariti, kot je storila Komisija, ne da bi ji glede tega kdo nasprotoval, da to posojilo v resnici poslabšuje raven zadolženosti tožeče stranke glede na njeno stanje ob zaključku poslovnega leta 2009/2010. Poleg tega je treba ugotoviti, da je bilo trajanje navedenega posojila eno leto, to je bistveno manj od trajanja spornih posojil, ki je bilo pet let, zaradi česar je primerjava med njimi negotova, zlasti glede na njihove pogoje in obrestne mere. Dalje, tožeča stranka ne more pojasniti, zakaj je s pogoji posojila s kratko zapadlostjo, odobrenega več mesecev pred spornim poroštvom, mogoče povzročiti dvom o ugotovitvah Komisije o njenem finančnem položaju na datum odobritve ukrepa.
104 Glede tega, da Komisija ni upoštevala analize solventnosti tožeče stranke, ki naj bi jo po potrebi opravila bonitetna agencija ali ena od bank, ki sta dodelili posojilo, zavarovano s poroštvom, je treba ugotoviti, da v skladu s točko 3.2(d) obvestila o poroštvih, na katero se sklicuje tožeča stranka, lahko analizo, ki omogoča, „da se posojilojemalec razvrsti z bonitetno oceno tveganja[,] […] [zagotovi] mednarodno priznana bonitetna agencija[,] oziroma se [ta ocena] določi, če je mogoče, po notranji bonitetni oceni banke, ki zagotovi zadevno posojilo“. Iz tega sledi, da z obvestilom o poroštvih v zvezi s tem za Komisijo ni uvedena obveznost, da poišče in upošteva bonitetne ocene, ki jih določijo taki subjekti.
105 Kar nazadnje zadeva trditev Kraljevine Španije, da bi Komisija ekonomski položaj tožeče stranke v bistvu morala presojati z vidika posebnosti sektorja profesionalnega nogometa, je dovolj poudariti, da je na eni strani Splošno sodišče že priznalo ekonomsko naravo igranja nogometa v profesionalnih klubih (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2005, Piau/Komisija, T‑193/02, EU:T:2005:22, točka 69), in da je na drugi strani pojem podjetja v težavah, kot je opredeljen v točki 9 smernic za reševanje in prestrukturiranje, objektiven pojem, ki ga je treba presojati le glede na konkretne znake finančnega in ekonomskega položaja zadevnega podjetja (sodba z dne 6. aprila 2017, Regione autonoma della Sardegna/Komisija, T‑219/14, EU:T:2017:266, točka 184), saj s splošnimi preudarki o posebnosti zadevnega sektorja, ki jih je poudarila Kraljevina Španija, ni mogoče ovreči ugotovitev, doseženih na podlagi individualnih finančnih podatkov tožeče stranke.
106 Ob upoštevanju navedenega je treba ta očitek zavrniti.
– Očitek, ki se nanaša na nepreučitev pogojev spornega poroštva in zavarovanj, danih v zameno za poroštvo, na eni strani ter pogojev, pod katerimi so bile opravljene podobne transakcije na trgu, na drugi strani
107 Kar zadeva najprej domnevno nepreučitev pogojev spornega poroštva in zavarovanj, danih v zameno zanj, je treba uvodoma ugotoviti, kot Komisija pravilno poudarja, da je v točki 86 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedeno, da se „[g]lede na težave [tožeče stranke] ne more šteti, da [je] letn[a] poroštven[a] premij[a] v višini […] 1 %, zaračunan[a] za zadevna poroštva, izražal[a] tveganje neplačila za posojila s poroštvom“. Iz tega sledi, da je Komisija upoštevala raven poroštvenih premij, ki so se zahtevale v okviru pogodb, sklenjenih med organizacijo Fundación Elche in IVF, ter da je očitek tožeče stranke torej brez dejanske podlage.
108 Kar zadeva posebno obveznost – ki je bila določena v potrdilu o poroštvu IVF z dne 10. novembra 2010 in jo je Komisija domnevno prezrla – v skladu s katero so se morala posojila s poroštvom odobriti pod pogoji, ki „ne odstopajo bistveno od pogojev, ki se na trgu uporabljajo za tovrstne transakcije“, je to neupoštevna okoliščina, ker izpodbijani sklep ne temelji na ugotovitvi, da so banke posojilodajalke z odobritvijo posojil glede na poroštvo, ki ga je ponudila IVF, tudi same ravnale na način, ki ne bi bil skladen s tržnimi pogoji.
109 Dalje, kar zadeva ponujena zavarovanja poroštev, je brez dejanske podlage tudi očitek, naslovljen na Komisijo, da ni upoštevala zastavitve delnic tožeče stranke, ker je v točki 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno poudarjeno, da „je bila vrednost […] delnic [upravičenih klubov] kot zavarovanje posojila skoraj nič“.
110 Vendar tožeča stranka navaja tudi domnevno napako Komisije pri povezavi, ki jo je v izpodbijanem sklepu ugotovila med bonitetno oceno, ki ji je bila dodeljena, in vrednostjo njenih delnic.
111 V zvezi s tem je treba poudariti, da izpodbijani sklep glede ugotovitve nizke vrednosti delnic tožeče stranke temelji na dejstvu, da je bila na datum odobritve zadevnega ukrepa podjetje v težavah, za katero ni bil pripravljen noben verodostojen načrt za sposobnost preživetja, v katerem bi bilo prikazano, da bi njena dejavnost delničarjem lahko začela prinašati dobiček.
112 Kot pa izhaja iz preučitve tretjega očitka tega dela v točkah od 96 do 106 zgoraj, opredelitev tožeče stranke kot podjetja v težavah v izpodbijanem sklepu ne vsebuje očitnih napak pri presoji.
113 Ugotoviti je treba še, ali metoda, ki jo je Komisija uporabila v obravnavani zadevi, in sicer da se o vrednosti „skoraj nič“, ki jo imajo delnice tožeče stranke, sklepa iz okoliščine, da je bila v težavah, ne da bi bil poleg tega pripravljen načrt za sposobnost preživetja – kar se ne izpodbija – vsebuje očitno napako. Splošno sodišče je v ta namen Komisiji v okviru ukrepov procesnega vodstva postavilo vprašanje, s katerim jo je pozvalo, naj pojasni metodo, ki jo je uporabila za oceno vrednosti delnic tožeče stranke, in navede, ali je povečanje kapitala leta 2011 vplivalo na to vrednost. V zvezi z zadnjo točko je Komisija odgovorila, da se učinek povečanja kapitala tožeče stranke ne more upoštevati pri določitvi vrednosti delnic v trenutku dodelitve spornega poroštva, ker se je ta zgodila pred kapitalsko injekcijo.
114 V zvezi s tem so v skladu z ustaljeno sodno prakso pri uporabi merila zasebnega gospodarskega subjekta v tržnem gospodarstvu upoštevni le podatki, ki so na voljo, in predviden razvoj v času, ko je bila sprejeta odločitev o izvedbi transakcije (glej sodbo z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točka 61 in navedena sodna praksa).
115 Ker pa je dokapitalizacija tožeče stranke cilj in želeni učinek spornega poroštva, gre za parameter, ki je bil na datum dodelitve spornega poroštva predvidljiv in ki bi ga zasebni subjekt v položaju IVF upošteval pri presoji vrednosti zastavljenih delnic. Iz tega sledi, da je Komisija s tem, da tega ni upoštevala, storila očitno napako pri presoji.
116 Tožeča stranka Komisiji poleg tega očita, da ni preučila hipoteke na šesthektarskem zemljišču, ki jo je organizacija Fundación Elche prav tako dala IVF za zavarovanje poroštva.
117 Najprej je treba zavrniti trditev Komisije, da se Kraljevina Španija v pripombah, ki jih je predložila v upravnem postopku, ni sklicevala na to hipoteko. V zvezi s tem je dovolj poudariti, prvič, da je bil obstoj hipoteke razviden iz elementov, ki so bili na voljo med upravnim postopkom, v tem primeru iz poroštvene pogodbe, ki sta jo 17. februarja 2011 sklenili organizacija Fundación Elche in IVF, drugič, da mora Komisija predložiti dokaz o obstoju državne pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 12. sodba 2007, Olympiaki Aeroporia Ypiresies/Komisija, T‑68/03, EU:T:2007:253, točka 34) ter, tretjič, da je Komisija dolžna skrbno in nepristransko voditi upravni postopek, tako da ima v ta namen pri sprejetju končne odločbe na voljo najpopolnejše in najzanesljivejše podatke (sodba z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 63).
118 Dalje, sodno prakso, navedeno v točkah 87 in 88 zgoraj, je treba uporabiti pri presoji, ali je zadevna hipoteka upošteven element za presojo obstoja prednosti in ali jo je Komisija eventualno upoštevala.
119 V obravnavani zadevi je hipoteka, ki jo je dala organizacija Fundación Elche, oziroma zavarovanje, ki ga dal posojilojemalec, za katerega je bilo izdano poroštvo, kot taka značilnost spornega poroštva, ki jo mora Komisija preučiti (glej v zvezi s tem točko 3.2(d) obvestila o poroštvih). Poleg tega Komisija ne izpodbija, da v izpodbijanem sklepu ta hipoteka ni omenjena. Okoliščina, na katero se sklicuje Komisija, to je, da je vrednost zemljišča pod hipoteko precej premajhna, da bi se lahko uporabila kot poroštvo za posojili v višini 14 milijonov EUR, ni a fortiori povezana z nobeno presojo v izpodbijanem sklepu (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, EU:C:2013:32, točka 87).
120 Iz tega sledi, da Komisija upoštevne okoliščine, ki jo pomeni hipoteka, ki jo je organizacija Fundación Elche ustanovila v korist IVF, ni upoštevala pri presoji obstoja prednosti, s čimer je storila očitno napako pri presoji.
121 Kar nazadnje zadeva dejstvo, še vedno v okviru tega očitka, da Komisija ni upoštevala pogojev, pod katerimi so bile na trgu izvedene podobne transakcije, tožeča stranka poudarja obrestno mero, ki se je po navedbah banke Banco de España leta 2011 uporabljala za transakcije s trajanjem do pet let za posojila nad milijon EUR in ki naj bi bila le malo nižja od obrestne mere, ki je bila v okviru posojil s poroštvom odobrena organizaciji Fundación Elche.
122 Ker pa tožeča stranka ne pojasnjuje, zakaj je njen položaj primerljiv s položajem posojilojemalcev, ki jih zajemajo statistični podatki banke Banco de España, v obravnavani zadevi iz trditve tožeče stranke ni mogoče izpeljati koristnih spoznanj.
123 Tožeča stranka Komisiji očita tudi, da ni preverila, ali poroštvena premija, ki jo dolguje organizacija Fundación Elche in znaša 1 % zavarovanega zneska, „upošteva zakone trga“. To trditev je treba preučiti skupaj z utemeljitvijo, navedeno v podporo tretjemu tožbenemu razlogu, v skladu s katero naj bi Komisija v bistvu storila napako s tem, da je ugotovila, da ne obstajajo podobne transakcije, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obstoj referenčne poroštvene premije.
124 V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da posojilojemalec, ki je prejel posojilo, za katero jamčijo javni organi države članice, običajno pridobi prednost, ker so obresti, ki jih dolguje, nižje od tistih, ki bi jih moral plačati, če bi moral tako financiranje in poroštvo pridobiti po tržnih cenah (sodbi z dne 8. decembra 2011, Residex Capital IV, C‑275/10, EU:C:2011:814, točka 39, in z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 96).
125 Kot je navedeno v točki 3.2(d) obvestila o poroštvih, je treba za določitev ustrezne tržne cene upoštevati značilnosti poroštva in osnovnega posojila, ki zajemajo zlasti znesek in trajanje transakcije, zavarovanje, ki ga da posojilojemalec, in druge vidike, ki vplivajo na oceno stopnje vračila, verjetnost neplačila zaradi finančnega položaja posojilojemalca, njegov sektor dejavnosti in obete.
126 Kadar je plačana cena za poroštvo vsaj tako visoka, da ustreza primerljivi poroštveni premiji, ki jo je mogoče najti na finančnih trgih, poroštvo ne zajema pomoči (glej točko 3.2(d), drugi odstavek, obvestila o poroštvih). Če na finančnih trgih ni mogoče najti ustrezno primerljive poroštvene premije, se skupni stroški financiranja posojila s poroštvom, skupaj z obrestmi posojila in poroštveno premijo, primerjajo s tržno ceno podobnega posojila brez poroštva (glej točko 3.2(d), tretji odstavek, obvestila o poroštvih). Nazadnje, kadar tržna cena podobnega posojila brez poroštva ni na voljo, je treba uporabiti referenčno obrestno mero, opredeljeno v skladu s sporočilom o referenčnih obrestnih merah (glej točko 4.2, drugi odstavek, obvestila o poroštvih).
127 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da je v izpodbijanem sklepu izključeno, da se z zahtevano poroštveno premijo upoštevajo finančne težave tožeče stranke in tveganje, povezano z neplačilom posojil s poroštvom (točka 86(c) obrazložitve). Komisija v točki 85 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarja, da podjetje v težavah brez državnega poroštva ne more najti finančne institucije, ki bi mu bila pripravljena dati posojilo pod kakršnimi koli pogoji. Komisija v nobeni točki obrazložitve ali drugje v preudarkih v zvezi z opredelitvijo prednosti (točka 7.2 izpodbijanega sklepa) ne navaja, kakšna je tržna cena, glede na katero ocenjuje zadevno premijo. Komisija v tej fazi tudi ne preučuje zastavne pravice, ki je bila IVF dana za zavarovanje poroštva (glej točko 4 zgoraj). Komisija na splošno le ocenjuje finančni položaj tožeče stranke, iz katerega glede na znesek poroštvene premije, plačane IVF, sklepa, da ta ni skladna s tržnimi pogoji.
128 Komisija pred Splošnim sodiščem v bistvu pojasnjuje, da v izpodbijanem sklepu ne primerja dolgovane poroštvene premije in tržne cene ob upoštevanju položaja tožeče stranke, ki je podjetje v težavah. Povedano drugače, obstajala naj bi domneva, da poroštvena premija ni skladna s tržnimi pogoji, ker je posojilojemalec, ki mu je bilo izdano poroštvo, oziroma v obravnavani zadevi prejemnik prednosti v smislu člena 107(1) PDEU podjetje v težavah.
129 Kot pa je bilo navedeno v točki 126 zgoraj, je v točki 3.2(d) in točki 4.2 obvestila o poroštvih predpisano, da je treba predhodno najti morebitno tržno ceno, glede na katero se primerjajo pogoji sporne transakcije. Zlasti kar zadeva podjetja v težavah, Komisija v točki 4.1(a) obvestila o poroštvih razlikuje med položaji podjetij v težavah glede na njihovo tveganje neplačila, ki ni enotno. V navedenem obvestilu se torej razlikuje med primerom, ko na trgu obstaja porok za podjetje v težavah, in primerom, ko je verjetno, da ne obstaja. Torej se dopušča, da lahko obstaja tržna cena tudi, ko se poroštvo dodeli podjetju v težavah.
130 V zvezi s tem Splošno sodišče poudarja, da Komisija v točki 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka „ni[…] bil[a] v izredno težkem položaju v smislu točke 2.2 in točke 4.1(a) obvestila o poroštvih“, potem ko je v točki 79 obrazložitve ugotovila, da je bila „v finančnih težavah v smislu točke 10(a) in točke 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje“. Komisija se tako strinja tudi z razlago točke 4.1(a) obvestila o poroštvih v točki 129 zgoraj, v skladu s katero se med podjetji v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje razlikuje med dvema podkategorijama podjetij glede na njihovo tveganje neplačila. To je še bolj očitno v španski različici izpodbijanega sklepa, ki je edina verodostojna in v kateri je v točki 80 obrazložitve omenjen neobstoj „izredno težkega položaja“ („situación de crisis grave“), pri čemer besedi „izredno težek“ opredeljujeta izraz „položaj“ in jasneje razlikujeta med položajem, predvidenim v točki 80 obrazložitve, in položajem, predvidenim v točki 79 obrazložitve, saj se upošteva kategorija podjetij v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje, ki niso v izredno težkem položaju v smislu točke 4.1(a) obvestila o poroštvih.
131 Poleg tega v nasprotju s trditvijo Komisije iz točke 3.3 obvestila o poroštvih ne izhaja, da za poroštva, dodeljena podjetju v težavah, ne obstaja tržna cena. Navedena točka se namreč nanaša na poenostavljen sistem ocenjevanja, ki se izjemoma uporablja za mala in srednje velika podjetja, v njej pa je navedeno le, da se ne uporablja za podjetja z bonitetno oceno CCC/Caa ali manj.
132 Zato Komisija s tem, da je domnevala, da nobena kreditna institucija ne bi bila porok podjetju v težavah in da posledično na trgu ni bila ponujena nobena ustrezna referenčna poroštvena premija, ni upoštevala obvestila o poroštvih, ki jo zavezuje (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2008, Nemčija in drugi/Kronofrance, C‑75/05 P in C‑80/05 P, EU:C:2008:482, točki 60 in 61 ter navedena sodna praksa). Iz istih razlogov tudi ni izpolnila svoje obveznosti opraviti celovito presojo, pri čemer bi morala upoštevati vse upoštevne dokaze v tej zadevi, na podlagi katerih bi lahko odločila, ali tožeča stranka primerljivih olajšav očitno ne bi prejela od zasebnega gospodarskega subjekta (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, EU:C:2013:32, točka 73).
133 Potem ko je bila izpostavljena ta napaka, je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa opravila podrobno analizo v okviru količinske opredelitve elementa pomoči. Tako izključuje obstoj tržne cene podobnega posojila brez poroštva (glej točko 126 zgoraj) „zaradi omejenega števila opaženih podobnih transakcij na trgu“, ki „ne […] zagot[avlja] smiselne primerjave“.
134 Tožeča stranka je v tožbi grajala dejstvo, da Komisija ni analizirala tržnih pogojev, da bi ugotovila tržno ceno podobnega posojila brez poroštva. Komisija v odgovoru na tožbo trdi, da je „v nasprotju z namigovanji tožeče stranke […] ugotovila, da zadevna poroštva zagotavljajo prednost, potem ko je naredila primerjavo s transakcijami, izvedenimi pod tržnimi pogoji, kar je jasno razvidno iz izračuna zneska globe“, pri čemer napotuje na točko 93(c) obrazložitve izpodbijanega sklepa.
135 V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisija v točki 93(c) obrazložitve izpodbijanega sklepa uporablja referenčno obrestno mero, ki se uporablja v obravnavani zadevi in je opredeljena v skladu z obvestilom o referenčnih obrestnih merah. Kot pa je navedeno v točki 126 zgoraj, je uporaba referenčne obrestne mera izbrana metoda ob neobstoju tržne cene, opredeljene na podlagi podobnih transakcij. Posledično se Komisija ne more opreti na uporabo te metode v okviru izračuna zneska globe, da bi na podlagi tega trdila, da je sporno transakcijo dejansko primerjala s transakcijami, izvedenimi pod tržnimi pogoji.
136 Splošno sodišče je Komisiji v okviru ukrepov procesnega vodstva vseeno postavilo vprašanja, da bi se seznanilo z naravo in obsegom preiskav, ki jih je ta opravila, da je ugotovila neobstoj tržne cene za podobno posojilo brez poroštva. Komisija je v odgovoru navedla le, da ji med preiskavo ni bila predložena nobena informacija o obrestnih merah za posojila, odobrena v podobnih položajih, pri čemer ni navedla nobenih informacij o morebitnih sprejetih preiskovalnih ukrepih.
137 Opozoriti je treba, da dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za uporabo merila zasebnega gospodarskega subjekta – ki se uporablja v obravnavani zadevi – nosi Komisija, ki mora v upravnem postopku zahtevati vse upoštevne informacije (glej v tem smislu sodbi z dne 21. marca 2013, Komisija/Buczek Automotive, C‑405/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:186, točki 33 in 34, ter z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točka 24). V zvezi s tem se Komisija za utemeljitev svoje odločitve ne more sklicevati na razdrobljenost informacij, ki so ji bile predložene med upravnim postopkom, ker za pridobitev potrebnih informacij ni uporabila vseh pooblastil, ki jih je imela (glej v tem smislu sodbo z dne 13. aprila 1994, Nemčija in Pleuger Worthington/Komisija, C‑324/90 in C‑342/90, EU:C:1994:129, točka 29). To velja toliko bolj, če izpodbijani sklep ne temelji na tem, da zadevna država članica ni predložila dokazov, ki jih je od nje zahtevala Komisija, pač pa na ugotovitvi, da zasebni gospodarski subjekt ne bi ravnal enako kot organi te države članice, to pa je ugotovitev, s katero se domneva, da je Komisija razpolagala z vsemi upoštevnimi dokazi, potrebnimi za pripravo svojega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 2013, Komisija/Buczek Automotive, C‑405/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:186, točka 35).
138 V obravnavani zadevi Splošno sodišče iz odgovorov, ki jih je Komisija podala v odgovoru na tožbo in nato v okviru ukrepov procesnega vodstva, sklepa, da med upravnim postopkom od Kraljevine Španije ali drugih virov ni zahtevala informacij o obstoju posojil, podobnih osnovnim posojilom sporne transakcije. Komisija se tako ni mogla opreti na nepredložitev elementov, ki jih je zahtevala, da bi iz tega v točki 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklepala, da obstaja le „omejen[o] števil[o] opaženih podobnih transakcij na trgu“, ki „ne […] zagot[avlja] smiselne primerjave“.
139 Poleg tega Komisija ne navaja nobenega elementa, pridobljenega med upravnim postopkom, ki bi podpiral njeno ugotovitev o neobstoju primerljivih transakcij.
140 Posledično zadevna ugotovitev, do katere je Komisija prišla v točki 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni pravno zadostno podprta.
141 Glede na navedeno je treba sprejeti drugi del drugega tožbenega razloga, saj presoja Komisije glede obstoja prednosti vsebuje očitne napake, prvič, ker ni upoštevala položaja organizacije Fundación Elche, drugič, ker ni upoštevala hipoteke, ki jo je ta ustanovila za zavarovanje poroštva, tretjič, ker ni upoštevala dokapitalizacije tožeče stranke pri presoji vrednosti delnic, zastavljenih v korist IVF, četrtič, ker je domnevala, da nobena kreditna institucija ne bi bila porok podjetju v težavah in da posledično na trgu ni bila ponujena nobena ustrezna referenčna poroštvena premija, ter petič, ker ni zadostno podprla svoje ugotovitve o nezadostnosti primerljivih transakcij za določitev tržne cene podobnega posojila brez poroštva.
142 Tako je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ne da bi bilo treba preučiti preostale trditve in tožbene razloge, navedene v utemeljitev te tožbe.
Stroški
143 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila tožeča stranka, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
144 V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina Španija torej nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
razsodilo:
1. Sklep Komisije (EU) 2017/365 z dne 4. julija 2016 o državni pomoči SA.36387 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2013/CP), ki jo je Španija odobrila klubom Valencia Club de Fútbol Sociedad Anónima Deportiva, Hércules Club de Fútbol, SAD in Elche Club de Fútbol, SAD, se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na Elche Club de Fútbol, SAD.
2. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Elche Club de Fútbol, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
3. Kraljevina Španija nosi svoje stroške.
Kanninen | Schwarcz | Iliopoulos |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. marca 2020.
Podpisi