Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ANTHONYJA M. COLLINSA,
predstavljeni 11. aprila 2024(1)
Zadeva C‑710/22 P
JCDecaux Street Furniture Belgium
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Državne pomoči – Člen 107(1) PDEU – Pomoč, ki so jo belgijski organi izvedli za družbo JCDecaux Street Furniture Belgium – Neplačevanje najemnin in davkov za oglasne panoje, postavljene na ozemlju mesta Bruselj (Belgija) – Gospodarska prednost – Mehanizem nadomestil – Sklep Komisije, s katerim je bila pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in je bilo naloženo njeno vračilo – Neobstoj protislovnosti obrazložitve – Nadzor Sodišča nad presojo dejstev in dokazov – Izključitev, razen ob izkrivljanju“
Uvod
1. Družba JCDecaux Street Furniture Belgium (v nadaljevanju: družba JCDecaux) s to pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije v zadevi T‑642/19,(2) s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Evropske komisije (EU) 2019/2120 z dne 24. junija 2019 o državni pomoči SA.33078 (2015/C) (ex 2015/NN), ki jo je Belgija izvedla za družbo JCDecaux Belgium Publicité(3). Ta zadeva daje Sodišču zlasti priložnost, da se izreče o naravi in obsegu sodnega nadzora, ki ga mora opraviti v okviru pritožbe.
Dejansko stanje
2. Mesto Bruselj (Belgija) in družba JCDecaux sta sklenila dve zaporedni petnajstletni pogodbi o postavitvi oglasnih panojev na avtobusnih postajališčih in elementov cestne opreme za obveščanje (v nadaljnjem besedilu: MUPI) na ozemlju tega mesta, ki so se delno lahko uporabljali v oglaševalske namene.(4)
3. Prva pogodba z dne 16. julija 1984 (v nadaljevanju: pogodba iz leta 1984) se je nanašala na oglasne table na avtobusnih postajališčih in MUPI, katerih lastnica je ostala družba JCDecaux. Med drugim je določala, da zadnjenavedena mestu Bruselj ne plačuje ničesar iz naslova najemnin, pravic za zasedbo ali pristojbin za avtobusna postajališča in za MUPI, ampak mu mora zagotoviti določeno količino prednosti v naravi, in sicer mora brezplačno dati na voljo koše za odpadni papir, javne sanitarije in elektronske časopise ter izdelati splošni načrt mesta, turistični in hotelirski načrt ter načrt pešpoti mesta. V zameno je lahko družba JCDecaux v oglaševalske namene upravljala določene panoje, ki so bili bodisi vgrajeni v zagotovljena avtobusna postajališča in MUPI bodisi ločeni od njih. Vsakega od teh panojev je bilo dovoljeno upravljati petnajst let od njegove namestitve, potrjene z obojestranskim zapisnikom.(5)
4. Mesto Bruselj je leta 1998 objavilo javni razpis, katerega predmet je bila „izdelava, dobava, postavitev, začetek uporabe, vzdrževanje in ohranjanje [MUPI], postajališč za potnike in oglasnih nosilcev, ki so se delno lahko uporabljali v oglaševalske namene“. Da bi spoštovalo svoje pogodbene obveznosti iz pogodbe iz leta 1984 in zagotovilo preglednost javnega razpisa, je mesto Bruselj v Prilogi 10 k razpisni specifikaciji tega javnega razpisa (v nadaljevanju: Priloga 10) navedlo 282 avtobusnih postajališč in 198 MUPI, za katere je veljala pogodba iz leta 1984 (v nadaljevanju: panoji iz Priloge 10) in glede katerih se pravica družbe JCDecaux do upravljanja v skladu z določbami te pogodbe še ni iztekla, pri čemer je za vsakega od njih navedlo mesto postavitve in datum izteka upravljanja.
5. Družba JCDecaux, ki je uspela na tem javnem razpisu, je z mestom Bruselj 14. oktobra 1999 sklenila drugo pogodbo (v nadaljevanju: pogodba iz leta 1999). Ta pogodba, sestavljena iz naročilnice ter razpisne specifikacije in njenih prilog, vključno s Prilogo 10, je nadomestila pogodbo iz leta 1984. V njej je bilo zlasti določeno, da mesto Bruselj postane lastnik nameščenih elementov cestne opreme proti plačilu pavšalne neto cene za vsak dobavljeni, v celoti opremljeni, postavljeni in delujoči element ter da mora družba JCDecaux za uporabo teh elementov cestne opreme v oglaševalske namene plačevati mesečno najemnino.
6. Ob izvajanju pogodbe iz leta 1999 so bili nekateri panoji iz Priloge 10 odstranjeni pred ustreznimi datumi izteka, določenimi s to prilogo, medtem ko so bili drugi panoji (v nadaljevanju: sporni panoji) ohranjeni in jih je družba JCDecaux upravljala tudi po teh datumih. Za zadnjenavedene mesto Bruselj ni zahtevalo nobenega plačila iz naslova najemnin ali davkov. Ta položaj se je končal avgusta 2011, ko so bili odstranjeni še zadnji panoji iz Priloge 10.
7. Družba Clear Channel Belgium (v nadaljevanju: družba CCB) je 19. aprila 2011 pri Komisiji vložila pritožbo, v kateri je menila, da je družba JCDecaux s tem, da je po predvidenih datumih izteka še naprej upravljala sporne panoje, ne da bi mestu Bruselj plačevala najemnino ali davek, prejela državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom.
8. Komisija je 24. marca 2015 začela formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU ter Kraljevino Belgijo in druge zainteresirane stranke pozvala k predložitvi stališč. Komisija je prejela stališča Kraljevine Belgije ter družb CCB in JCDecaux. Med njimi in Komisijo so potekale dodatne razprave in izmenjave.
9. Belgijski organi so v svojih stališčih zlasti navedli, da so se strinjali z ohranitvijo in upravljanjem spornih panojev po datumih izteka, določenih v Prilogi 10, da bi ohranili ekonomsko ravnovesje pogodbe iz leta 1984, saj so bili nekateri panoji iz te priloge predčasno odstranjeni na zahtevo mesta Bruselj, ki je predvsem iz estetskih razlogov želelo postaviti druge modele. Ker je bila družba JCDecaux zaradi te predčasne odstranitve prikrajšana, je bilo po mnenju teh organov sprejemljivo, da je za nadomestitev te prikrajšanosti lahko ohranila druge panoje dlje, kot je bilo predvideno, in da ji zanje ni bilo treba plačati najemnin ali davkov.(6) Belgijski organi so priznali obstoj omejenega neravnovesja med številom predčasno odstranjenih panojev in številom panojev, ohranjenih po datumih njihovega izteka. Glede na izračun razlike med prihranki iz naslova najemnin in davkov, katerim se je družba JCDecaux odpovedala s tem, da je pristala na te predčasne odstranitve, in prihranki iz naslova najemnin in davkov, ki naj bi jih ustvarila z ohranitvijo drugih panojev po navedenih datumih izteka, naj bi ta družba prejela zgolj finančno prednost, ki je med decembrom 1999 in letom 2011 znašala največ od 100.000 do 150.000 EUR.(7) Zadevni ukrep naj bi torej lahko pomenil pomoč de minimis v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov [107 in 108 PDEU] pri pomoči de minimis.(8)
10. Komisija je 24. junija 2019 sprejela sporni sklep.
11. Komisija je v točkah od 66 do 69 obrazložitve spornega sklepa opredelila predmet svoje analize in zlasti navedla, da se ta glede na pravila o zastaranju iz člena 17 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU](9) nanaša zgolj na to, v kolikšni meri ohranitev spornih panojev po datumih izteka iz Priloge 10 brez plačevanja najemnin ali davkov pomeni državno pomoč, dodeljeno družbi JCDecaux po 15. septembru 2001.
12. Komisija je v točkah od 72 do 81 obrazložitve spornega sklepa preučila pogoje v zvezi s pripisljivostjo državi in prenosom državnih sredstev. Zlasti je poudarila, da belgijski organi ne izpodbijajo, da je zadevni ukrep mogoče pripisati njim in da je povzročil izpad prihodka za mesto Bruselj iz naslova najemnin in davkov, ki niso bili pobrani za sporne panoje, ki naj bi jih praviloma zamenjali panoji, zajeti s pogodbo iz leta 1999.
13. Komisija je v točkah od 82 do 96 obrazložitve spornega sklepa analizirala pogoj v zvezi z obstojem gospodarske prednosti.
14. V zvezi s tem je Komisija najprej ugotovila, da je družba JCDecaux po letu 1999 in ob izteku dovoljenj, ki so temeljila na pogodbi iz leta 1984, še naprej upravljala oglasne panoje na ozemlju mesta Bruselj, ne da bi plačevala najemnine ali davke, čeprav bi morali biti ti v skladu s pogodbo iz leta 1999 odstranjeni. Na podlagi iste pogodbe je upravljanje novih oglasnih panojev, ki naj bi jih nadomestili, vključevalo plačevanje najemnin in davkov.(10)
15. Dalje, Komisija je ugotovila, da belgijski organi priznavajo, da je družba JCDecaux „na splošno“ uživala gospodarsko prednost, in da izpodbijajo zgolj njen obseg. V zvezi z njihovo trditvijo glede obstoja mehanizma nadomestila je ob sklicevanju na sodbo Orange/Komisija(11) opozorila, da zgolj kadar je treba državni ukrep šteti za nadomestilo v zameno za storitve, ki so jih opravila podjetja, ki jim je bilo naloženo opravljanje storitev v splošnem gospodarskem interesu, za izpolnitev obveznosti javne službe v skladu z merili, določenimi s sodbo Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg,(12) ta ukrep ne spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU. Pogodba iz leta 1984 in pogodba iz leta 1999 pa naj bi bili navadni poslovni pogodbi, z določbami katerih naj družbi JCDecaux ne bi bila dodeljena naloga zagotavljanja javne storitve. Zatrjevano nadomestilo, „ob predpostavki, da je dejansko dodeljeno v zameno za prikrajšanost, povezano z morebitno obveznostjo predčasnega umika nekaterih panojev“, naj bi torej vključevalo prednost za družbo JCDecaux. Ta ugotovitev naj bi bila še toliko očitnejša, „ker si je težko predstavljati, da je bila [zadnjenavedena] strukturno prikrajšana, saj se je sama strinjala z umikom teh panojev, in ker so poleg tega belgijski organi sami priznali, da je zadevno nadomestilo presegalo tisto, kar je bilo nujno zaradi domnevne prikrajšanosti“.(13) Komisija je trdila tudi, da v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od primerov iz točk 69 in 71 njenega obvestila o pojmu državne pomoči po členu 107(1) [PDEU],(14) in zlasti ponovno poudarila, da se je družba JCDecaux „sama“ strinjala z odstranitvijo nekaterih panojev iz pogodbe iz leta 1984(15). Dodala je, da ni mogoče šteti, da je mesto Bruselj ravnalo kot zasebni subjekt v tržnem gospodarstvu. Zatrjevani mehanizem nadomestila naj namreč ne bi bil nikakor formaliziran in nadzorovan, iz nobenega elementa, predloženega Komisiji, naj namreč ne bi bilo razvidno, da bi se mesto Bruselj in družba JCDecaux v zvezi s tem mehanizmom kakor koli pogajala, in nič naj ne bi kazalo na to, da je mesto Bruselj analiziralo „dejanski izpad prihodka za družbo [JCDecaux], povezan s predčasnimi zamenjavami nekaterih panojev, zajetih s pogodbo iz leta 1984, v primerjavi z dobičkom, ki ga je prinesla ohranitev drugih panojev, sicer v celoti amortiziranih (stroški teh panojev so bili namreč logično v celoti povrnjeni – kar je vključevalo maržo družbe [JCDecaux] – z njihovim upravljanjem med zakonitim trajanjem pogodbe iz leta 1984) in zajetih z isto pogodbo“.(16)
16. Nazadnje je Komisija navedla, da je bilo njeno stališče o obstoju prednosti potrjeno s sodbo Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija) z dne 29. aprila 2016,(17) v kateri je to sodišče ugotovilo, da družba JCDecaux ni upoštevala datumov odstranitve spornih panojev, določenih v Prilogi 10, in da je te panoje na javnih površinah mesta Bruselj upravljala brez pravne podlage. Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) naj bi razsodilo, da je družba JCDecaux tako storila objektivno protipravna dejanja, ki so v nasprotju s poštenimi praksami na trgu, saj je upravljanje oglasnih panojev, ki jih v njeni mreži ne bi smelo (več) biti, tej družbi zagotavljalo protipravno konkurenčno prednost, ki bi lahko oglaševalce odvračala od njene konkurentke, družbe CCB.
17. Komisija je na podlagi navedenega ugotovila, da so se s tem, da je družba JCDecaux med letoma 1999 in 2011 ohranila in upravljala sporne panoje po datumih izteka iz Priloge 10, ne da bi plačevala najemnino ali davke, znižali stroški, ki bi jih ta družba običajno imela pri opravljanju svoje dejavnosti, in da je to pomenilo gospodarsko prednost.
18. Komisija je v točkah od 97 do 102 obrazložitve spornega sklepa preučila pogoj v zvezi s selektivnostjo prednosti. Med drugim je ugotovila, da je zadevni ukrep v bistvu posamični ukrep in da je v tem primeru na podlagi ugotovitve prednosti načeloma mogoče domnevati o njegovi selektivnosti.
19. Komisija je v točkah od 103 do 121 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da bi zadevni ukrep lahko izkrivljal konkurenco in vplival na trgovino med državami članicami. Zlasti je zavrnila trditev belgijskih organov, da bi ta ukrep lahko pomenil pomoč de minimis v smislu Uredbe št. 1998/2006.
20. Komisija je v točki 122 obrazložitve spornega sklepa na podlagi vseh zgornjih preudarkov ugotovila, da zadevni ukrep pomeni pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.
21. Potem ko je Komisija v točkah 123 in 124 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da zadevni ukrep pomeni nezakonito državno pomoč, ker ji ni bila priglašena, in v točkah od 125 do 130 obrazložitve tega sklepa, da te pomoči ni mogoče šteti za združljivo z notranjim trgom, je v točkah od 131 do 144 obrazložitve navedenega sklepa preučila vprašanje zneska nezdružljive pomoči, ki jo je treba vrniti. V zvezi s tem je pojasnila, da je „splošno načelo“, ki ga je treba uporabiti za izračun tega zneska, da se oceni znesek najemnin in davkov, ki bi jih moralo mesto Bruselj prejeti, če zadevnega ukrepa ne bi bilo, pri čemer je pojasnila, da je treba ta izračun opraviti „za vsak pano, zajet s pogodbo iz leta 1984 in ohranjen po 15. septembru 2001, pri čemer se kot referenca uporabijo najemnine, dolgovane na podlagi pogodbe iz leta 1999, in davki, ki so se na splošno uporabljali za oglasne panoje med prvotno predvidenim datumom odstranitve (če je po 15. septembru 2001) ali 15. septembrom 2001 (če je bil prvotni datum odstranitve pred 15. septembrom 2001) in datumom, ko je bila odstranitev dejansko izvedena“.(18) Potem ko je opozorila, da meni, da utemeljitev belgijskih organov v zvezi z mehanizmom nadomestila „nima podlage“, je menila, da „prednost, dodeljena družbi JCDecaux, ustreza vsem prihrankom, ki jih je podjetje ustvarilo s tem, ko je še naprej upravljalo panoje, zajete s pogodbo iz leta 1984, namesto da bi jih zamenjalo s panoji v skladu s pogodbo iz leta 1999“.(19) Znesek pomoči naj bi bilo torej treba izračunati, „ne da bi se uporabila kakršna koli logika nadomestila“, pri čemer naj bi bilo treba „za vsak zadevni pano in vsako upoštevno obdobje upoštevati obstoječe najemnine in davke, ki za pano z enako površino izhajajo iz uredb o davku iz leta 2001 in naslednjih“.(20)
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
22. Družba JCDecaux je 25. septembra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti členov od 1 do 4 spornega sklepa. Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 22. aprila 2020 družbi CCB dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije.
23. Družba JCDecaux je v utemeljitev tožbe navedla štiri tožbene razloge, prvega primarno, preostale tri pa podredno. S prvim tožbenim razlogom, ki je bil razdeljen na tri dele, je trdila, da je Komisija storila očitno napako pri presoji in napačno uporabila pravo s tem, da je menila, da upravljanje spornih panojev po datumih izteka, določenih v Prilogi 10, pomeni prednost. S prvim delom je Komisiji očitala, da je napačno zavrnila mehanizem nadomestila. Z drugim delom je trdila, da je Komisija uporabila napačen hipotetični scenarij s tem, da je menila, da bi bilo treba za sporne panoje, ki so bili ohranjeni po datumih njihovega izteka, pobirati najemnine in davke. S tretjim delom je trdila, da je Komisija pogodbo iz leta 1984 napačno opredelila kot „povsem komercialno“ in zato zavrnila uporabo meril, določenih s sodbo Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg(21). Z drugim tožbenim razlogom je trdila, da bi bila hipotetična državna pomoč združljiva z notranjim trgom na podlagi Sporočila Komisije o okviru Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve(22) in Sklepa Komisije 2012/21/EU z dne 20. decembra 2011 o uporabi člena 106(2) [PDEU] za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena(23). Tretji tožbeni razlog je bil razdeljen na dva dela. S prvim delom je Komisiji očitala, da ni zadostno odgovorila na elemente, ki so jih navedle stranke, da je v sporočilu za javnost prejudicirala znesek pomoči, ki jo je treba izterjati, in da je kršila svoja notranja postopkovna pravila. Z drugim delom je med drugim trdila, da zatrjevane prednosti ni bilo mogoče količinsko opredeliti, ker s pogodbo iz leta 1984 ni bila določena nobena najemnina, pravica do uporabe ali pristojbina. S četrtim tožbenim razlogom je trdila, da je domnevna državna pomoč vsekakor zastarala.
24. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo te štiri tožbene razloge in zato tožbo v celoti, družbi JCDecaux naložilo, da nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija, ter družbi CCB naložilo, da nosi svoje stroške.
25. Ugotovitve Splošnega sodišča, ki so upoštevne za to pritožbo, so v bistvu tiste, ki se nanašajo na prvi in drugi del prvega tožbenega razloga ter drugi del tretjega tožbenega razloga.
26. Splošno sodišče je v zvezi s prvim delom prvega tožbenega razloga ugotovilo, da je Komisija pravilno štela, da ohranitev in upravljanje spornih panojev s strani družbe JCDecaux po datumih izteka iz Priloge 10 pomenita gospodarsko prednost v smislu člena 107(1) PDEU, „čeprav je bila ta ohranitev mehanizem nadomestila iz pogodbe iz leta 1984“.(24)
27. V zvezi s tem je Splošno sodišče na prvem mestu opozorilo, da je pojem „državna pomoč“ objektiven pravni pojem, ki je neposredno opredeljen v členu 107(1) PDEU, ki ne razlikuje glede na vzroke ali cilje državnih ukrepov, temveč jih opredeljuje glede na njihove učinke, tako da na podlagi dejstva, da je bil cilj državnega ukrepa ohranitev ekonomskega ravnovesja iz pogodbe iz leta 1984 ali da je bil ta cilj v skladu z načeli nacionalnega prava, ni mogoče ab initio izključiti opredelitve takega ukrepa kot „državne pomoči“.(25)
28. Na drugem mestu je Splošno sodišče razsodilo, da je dejstvo, da je družba JCDecaux še naprej upravljala sporne panoje po datumih izteka iz Priloge 10, ne da bi mestu Bruselj plačevala najemnino ali davek, povzročilo zmanjšanje teh stroškov, ki bi bremenili njen proračun.(26) Poudarilo je, da med strankama namreč ni sporno, da je lahko družba JCDecaux po sklenitvi pogodbe iz leta 1999 na ozemlju mesta Bruselj cestno opremo namestila in upravljala le pod pogoji, določenimi s to pogodbo, v skladu s katerimi je morala plačevati najemnino in davke. Ugotovilo je tudi, da je lahko družba JCDecaux v skladu s Prilogo 10 z odstopanjem od določb pogodbe iz leta 1999 panoje iz te priloge še naprej upravljala pod pogoji, določenimi s pogodbo iz leta 1984, vendar le do datumov izteka, določenih z isto prilogo. Dodalo je, da je bilo treba po teh datumih te panoje nadomestiti z novimi panoji, ki so spadali na področje uporabe pogodbe iz leta 1999 in za katere je torej veljala obveznost plačevanja davkov in najemnine.(27) Ugotovilo je, da je to, da so se sporni panoji po navedenih datumih še naprej upravljali pod pogoji iz pogodbe iz leta 1984, družbi JCDecaux omogočilo, da se je izognila namestitvi in upravljanju novih panojev, ki bi spadali na področje uporabe pogodbe iz leta 1999, ter posledično plačevanju najemnine in davkov, ki bi jih morala plačati v skladu z zadnjenavedeno pogodbo.(28) Splošno sodišče je opozorilo tudi na nekatere ugotovitve Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) v sodbi z dne 29. aprila 2016.(29)
29. Na tretjem mestu(30) je Splošno sodišče menilo, da se je Komisija upravičeno sklicevala na sodbi Orange/Komisija(31) ter Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg(32).
30. Na četrtem mestu je Splošno sodišče ob upoštevanju preudarkov, ki jih je v zvezi s tem navedla Komisija,(33) potrdilo njeno ugotovitev, da zatrjevanega mehanizma nadomestila ni mogoče šteti za skladnega z merilom ravnanja zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu.(34)
31. Splošno sodišče je v zvezi z drugim delom prvega tožbenega razloga ugotovilo, da Komisija ni storila napake pri presoji s tem, da je menila, da je družba JCDecaux prihranila najemnine in davke, kar pomeni prednost.(35) V zvezi z nepobranimi najemninami je Splošno sodišče ponovilo, da je lahko družba JCDecaux po začetku veljavnosti pogodbe iz leta 1999 na ozemlju mesta Bruselj cestno opremo namestila in upravljala le pod pogoji, določenimi s to pogodbo, v skladu s katerimi je morala plačevati najemnino in davke.(36) V zvezi z nepobranimi davki pa je zlasti zavrnilo trditev družbe JCDecaux, da davčne uredbe, ki jih je sprejelo mesto Bruselj, ob neobstoju enotne davčne ureditve na nacionalnem ozemlju ali celo na ozemlju regije Bruselj – glavno mesto niso mogle biti referenčni sistem. Menilo je, da je treba to trditev, če jo je treba razlagati tako, da se nanaša na selektivnost ukrepa, zavrniti, ker se, kadar gre za posamični ukrep, selektivnost gospodarske prednosti domneva.(37) Vsekakor naj belgijski organi v predhodnem postopku ne bi izpodbijali tega, da so bile te uredbe referenčna davčna ureditev.(38) Menilo je tudi, da je Komisija pravilno ugotovila, da bi se morale davčne uredbe, ki jih je mesto Bruselj sprejelo od leta 2001, uporabljati za sporne panoje, ki so bili ohranjeni na mestu po datumih njihovega izteka, in da je oprostitev, ki jo je mesto Bruselj uporabljalo pred davčnim letom 2009, odstopanje od referenčnega sistema, ki je pomenilo prednost iz državnih sredstev s strani tega mesta.(39) V zvezi z opredelitvijo zadevnega ukrepa kot državne pomoči je zavrnilo upoštevnost dveh sodb Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini, Belgija) z dne 4. novembra 2016,(40) ki potrjujeta, da družba JCDecaux v zvezi s pogodbo iz leta 1999 ni bila zavezana za plačilo občinskih davkov na oglaševanje.(41)
32. Splošno sodišče je v zvezi z drugim delom tretjega tožbenega razloga med drugim navedlo, da je Komisija pojasnila razloge, iz katerih je bila po njenem mnenju prednost, ki jo je prejela družba JCDecaux, večja od tiste, ki so jo ocenili belgijski organi.(42) Poleg tega je zavrnilo trditev družbe JCDecaux glede nemožnosti količinske opredelitve te prednosti in kršitve njene pravice do obrambe, ki naj bi izhajala iz tega, saj temelji na napačni predpostavki, da ohranitev in upravljanje spornih panojev po predvidenih datumih izteka pomenita prednost le, če presegata to, kar se je izravnalo z mehanizmom nadomestila.(43)
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
33. Družba JCDecaux je 17. novembra 2022 v sodnem tajništvu Sodišča vložila to pritožbo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, ugodi njenim predlogom, podanim na prvi stopnji, tako da člene od 1 do 4 spornega sklepa razglasi za nične, in Komisiji naloži plačilo stroškov. Komisija v odgovoru na pritožbo, ki ga je v sodnem tajništvu Sodišča vložila 1. februarja 2023, Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in družbi JCDecaux naloži plačilo stroškov. Družba CCB se je odpovedala vložitvi odgovora na pritožbo.
34. Na obravnavi 17. januarja 2024 so družba JCDecaux, Komisija in družba CCB podale ustne navedbe ter odgovorile na pisna in ustna vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče. Družba CCB je predlagala, naj se pritožba zavrne, ni pa se izrekla glede stroškov.
Analiza
35. Družba JCDecaux v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga: prvi se nanaša na protislovno obrazložitev izpodbijane sodbe ter napačno uporabo prava pri razlagi in uporabi pojma „gospodarska prednost“ v smislu člena 107(1) PDEU, drugi pa na očitno izkrivljanje dejstev in pravnega okvira, ki se uporablja.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
36. Družba JCDecaux s tem pritožbenim razlogom primarno trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi sprejelo protislovno obrazložitev in napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo obstoj gospodarske prednosti. Poudarja, da je Splošno sodišče v točkah 31 in 40 te sodbe povzelo ugotovitve Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) v sodbi z dne 29. aprila 2016, v skladu s katerimi „ni pridobila izrecnega dovoljenja mesta Bruselj“ in je na ozemlju tega mesta „brez pravne podlage“ upravljala številne panoje iz Priloge 10. V točki 42 te sodbe naj bi Splošno sodišče „zgolj na tej podlagi“ ugotovilo, da ohranitev in upravljanje spornih panojev s strani družbe JCDecaux po datumih njihovega izteka, določenih v Prilogi 10, pomenita gospodarsko prednost. Po mnenju družbe JCDecaux je Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) to, da so bili ti panoji ohranjeni „brez pravne podlage“, ugotovilo zato, ker je sklepalo, da mesto Bruselj ni dalo izrecnega ali celo implicitnega dovoljenja za „zamenjavo“(44) oglasnih panojev. Vendar naj državne pomoči po definiciji ne bi moglo biti brez sklepa ali ukrepa javnih organov, saj naj bi se zahtevala „vsaj“ storitev ali opustitev dejanja teh organov. Ob predpostavki, da je družba JCDecaux uživala prednost, naj bi ta izhajala iz dejstva, da je po lastni presoji upravljala sporne panoje in pri tem nezakonito uporabljala javne površine. Takšno ravnanje naj ne bi moglo biti, brez očitnega protislovja, podlaga za ugotovitev obstoja gospodarske prednosti, ki jo odobrijo javni organi.
37. Družba JCDecaux Splošnemu sodišču podredno očita, da je v izpodbijani sodbi navedlo še eno protislovno obrazložitev s tem, da je v točki 42 te sodbe trdilo, da prednost, ki ji jo je dodelilo mesto Bruselj, pomeni pomoč, čeprav se je ohranitev spornih panojev štela za „mehanizem nadomestila iz pogodbe iz leta 1984“. Pritožnica graja dejstvo, da Splošno sodišče iz te trditve ni izpeljalo nobene posledice, ki bi postavila pod vprašaj tako pravno opredelitev, ki jo je uporabila Komisija, kot tudi metodo izračuna zneska pomoči, ki ga je treba izterjati.(45). Ta sodba naj bi namreč vodila do izterjave zatrjevane prednosti v celoti, in sicer brez upoštevanja stroškov, ki jih je imela družba JCDecaux zaradi predčasne odstranitve nekaterih panojev iz Priloge 10, in pogodbene škode, ki jo je utrpela. Družba JCDecaux meni, da če Splošno sodišče priznava, da je bila ohranitev spornih panojev lahko nadomestilo, potem ne more celotna gospodarska prednost, ki je bila morebiti podeljena, samodejno pomeniti državne pomoči.
38. Komisija najprej trdi, da družba JCDecaux s svojimi trditvami v bistvu zahteva novo presojo dejstev in natančneje svoje teorije mehanizma nadomestila, ki sta jo zavrnila tako nacionalno sodišče kot Splošno sodišče. Sodišče pa naj v fazi pritožbe ne bi bilo pristojno, da opravi tako novo presojo dejanskega stanja.
39. Komisija dalje trdi, da je bila v izpodbijani sodbi pravilno izključena upoštevnost mehanizma nadomestila, pri čemer povzame nekatere preudarke iz te sodbe, ki so povzeti v točkah od 27 do 30 teh sklepnih predlogov.
40. Poleg tega Komisija v zvezi s sklicevanjem družbe JCDecaux na sodbo Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 29. aprila 2016 ugotavlja, da so presoje Splošnega sodišča v zvezi z nacionalnim pravom presoja dejanskega stanja, ki razen v primeru izkrivljanja nacionalnega prava ni predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe. Družba JCDecaux pa naj bi izpodbijala le vsebino in obseg te sodbe. Poleg tega naj bi bilo napačno trditi, da se je Splošno sodišče pri dokazovanju obstoja prednosti oprlo le na to sodbo. Trditev družbe JCDecaux o domnevnem neobstoju dejanja javnih organov naj ne bi bila dopustna, ker se nanaša na pogoj pripisljivosti zadevnega ukrepa državi, ki naj na prvi stopnji ne bi bil izpodbijan. Vsekakor naj bi bila ta trditev očitno neutemeljena, saj naj bi v obravnavani zadevi šlo za opustitev dejanja mesta Bruselj, ki je dopustilo nadaljnje upravljanje spornih panojev brez pobiranja najemnin in davkov.
41. Nazadnje Komisija poudarja, da sta opredelitev ukrepa kot državne pomoči in količinska opredelitev zneska te pomoči dve različni vprašanji. Meni, da upoštevanje teorije nadomestila ne more imeti za posledico „ponovne ocene mehanizma za izračun vračila pomoči“, ki je določen v spornem sklepu. Dodatno navaja, da bi moralo mesto Bruselj, da zadevni ukrep ne bi bil opredeljen kot državna pomoč, oceniti škodo, ki naj bi jo utrpela družba JCDecaux. Ker naj mesto Bruselj takšne ocene ne bi izvedlo, naj bi znesek pomoči, ki ga je treba izterjati, ustrezal najemninam in davkom, ki bi jih morala družba JCDecaux plačevati v času upravljanja spornih panojev od določenih datumov izteka do njihove dejanske odstranitve. Zato, tudi če bi mehanizem nadomestila obstajal (kar ne drži), naj ne bi mogel omajati pravne opredelitve prednosti, ki jo je imela družba JCDecaux, niti izračuna zneska pomoči, ki ga je treba izterjati.
Presoja
42. Naj spomnim, da je v skladu s členom 256(1) PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožba omejena na pravna vprašanja. Splošno sodišče je edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo teh dejstev. Ta presoja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča. Kadar Splošno sodišče ugotovi ali presodi dejstva, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in nad pravnimi posledicami, ki jih je iz te opredelitve izpeljalo Splošno sodišče.(46)
43. V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, menim, da družba JCDecaux s trditvami, ki jih je navedla v podporo prvemu pritožbenemu razlogu, ne želi doseči, da bi Sodišče na novo presodilo dejstva v zvezi z mehanizmom nadomestila ali nacionalno sodno prakso. Kot je družba JCDecaux poudarila v repliki, se „temeljni ugovor“, ki ga navaja, ne nanaša ne na presojo dejstev ne na razlago nacionalnega prava, ki ju je opravilo Splošno sodišče, temveč na obstoj domnevnega „temeljnega protislovja“ v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V zvezi s tem naj spomnim, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso vprašanje, ali je obrazložitev sodbe Splošnega sodišča protislovna, pravno vprašanje, ki ga je mogoče navajati v okviru pritožbe.(47)
44. Protislovnost obrazložitve, ki jo primarno navaja družba JCDecaux, naj bi bila v tem, da Splošno sodišče na podlagi sodbe Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 29. aprila 2016 ni moglo hkrati ugotoviti, da je sporne panoje upravljala brez pravne podlage, in potrditi ugotovitve Komisije o obstoju državne pomoči, za katerega je po definiciji potreben sklep ali ukrep javnih organov, s katerim se podeli prednost. Protislovnost obrazložitve, ki jo družba JCDecaux navaja podredno, pa se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče v točki 42 izpodbijane sodbe menilo, da je domnevna prednost pomoč, čeprav je priznalo, da je ohranitev spornih panojev lahko mehanizem nadomestila iz pogodbe iz leta 1984. Menim, da družba JCDecaux s temi trditvami ne izpodbija ne vsebine ne obsega sodbe Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 29. aprila 2016, kot ju je ugotovilo Splošno sodišče. Nasprotno, s temi ugotovitvami utemeljuje svoje primarne trditve. Poleg tega ugotavljam, da družba JCDecaux v svojih pisanjih, čeprav ponovno zatrjuje obstoj mehanizma nadomestila, vseeno nikakor ne izpodbija presoj iz točk 25, 26 in od 34 do 41 izpodbijane sodbe, ki potrjujejo ugotovitev Komisije, da ta mehanizem, ob predpostavki, da je dokazan, ne izključuje tega, da je bila družbi JCDecaux podeljena prednost.
45. Menim, da je treba zavrniti tudi drugi razlog za nedopustnost, ki ga je navedla Komisija, in sicer, da družba JCDecaux s trditvijo o domnevnem neobstoju dejanja javnih organov v fazi pritožbe prvič izpodbija pogoj glede pripisljivosti zadevnega ukrepa državi. Čeprav se zdi, da družba JCDecaux te trditve pred Splošnim sodiščem ni navedla s temi izrazi, je iz pritožbe vendarle razvidno, da ne gre za samostojen in nov pritožbeni razlog, ki bi ga bilo treba razglasiti za nedopustnega, ker je bil naveden prvič, temveč zgolj za trditev, navedeno v utemeljitev pritožbenega razloga, ki se nanaša na domnevno protislovnost obrazložitve, na podlagi katere je Splošno sodišče potrdilo obstoj državne pomoči.
46. Vendar se ne strinjam s trditvijo družbe JCDecaux, da je Splošno sodišče „zgolj na podlagi“ zadevnih ugotovitev Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) ugotovilo, da je v obravnavani zadevi obstajala gospodarska prednost. Iz preučitve presoje prvega tožbenega razloga, navedenega pred Splošnim sodiščem,(48) je razvidno, da je to sodišče menilo, da je dejstvo, da je družba JCDecaux sporne panoje ohranila in jih še naprej upravljala po datumih njihovega izteka, določenih v Prilogi 10, ne da bi plačevala najemnino ali davke, povzročilo zmanjšanje stroškov, ki običajno bremenijo njen proračun. Ta presoja je temeljila zlasti na preučitvi določb pogodbe iz leta 1984 in pogodbe iz leta 1999, med drugim Priloge 10, upoštevnih določb davčnih uredb mesta Bruselj, navedenih v spornem sklepu, in stališč, ki so jih predložili belgijski organi v predhodnem postopku. Poleg tega je Splošno sodišče menilo, da mehanizem nadomestila, ki so ga zatrjevali ti organi in družba JCDecaux, iz različnih razlogov, povzetih v točkah od 27 do 30 teh sklepnih predlogov, ne izključuje obstoja prednosti. Sklicevanja Splošnega sodišča na ugotovitve Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) v tem okviru so torej le eden od elementov, ki jih je prvonavedeno sodišče upoštevalo pri ugotovitvi obstoja take prednosti.
47. Menim, da nobeno od dveh protislovij v obrazložitvi, ki ju navaja družba JCDecaux, ni utemeljeno.
48. Tako na eni strani drži, da je Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) v sodbi z dne 29. aprila 2016 ugotovilo, da družba JCDecaux ni pridobila „izrecnega dovoljenja mesta Bruselj za ,zamenjavo‘ oglasnih panojev“ in da „[n]eodzivanja [zadnjenavedenega] na dejstvo, da so [MUPI] ostali postavljeni po datumu, ki je bil odobren za posamezni pano, ni mogoče razlagati kot implicitno in gotovo soglasje javnega organa za odstopanje od dogovorjenih datumov izteka za posamezne panoje“. Vendar je treba upoštevati, da je Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) v tej sodbi odločalo izključno z vidika zakona o poslovnih običajih ter o obveščanju in varstvu potrošnikov z dne 14. julija 1991,(49) saj je moralo presoditi, ali dejstvo, da je družba JCDecaux ohranila in še naprej upravljala nekatere panoje brez potrebnih dovoljenj, v smislu člena 94 tega zakona pomeni dejanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in lahko škoduje poslovnim interesom njene konkurentke, družbe CCB. V tem okviru je po mojem mnenju treba ugotovitve Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) razumeti tako, da se nanašajo na neobstoj dovoljenja v smislu belgijskega upravnega prava.(50) To nikakor ne izključuje, da lahko z vidika pravil Unije na področju državnih pomoči(51) negativen ali vsaj pasiven odnos mesta Bruselj, ki kljub popolnemu poznavanju dejstev ni nasprotovalo temu, da je družba JCDecaux na njegovem ozemlju ohranila in upravljala določeno število oglasnih panojev še po predvidenih datumih izteka, predvsem pa ni pobiralo običajno dolgovanih najemnin in davkov, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.(52) Naj dodam, da družba JCDecaux ne more trditi, kot je to storila v repliki, da Komisija s tem, ko je v odgovoru na pritožbo tako ravnanje mesta Bruselj opredelila kot „opustitev dejanja“, uvaja novo trditev v fazi pritožbe. Komisija je namreč s tem zgolj odgovorila na trditev, ki jo je družba JCDecaux navedla v utemeljitev glavnemu očitku v okviru svojega prvega pritožbenega razloga.
49. Na drugi strani se mi v zvezi s podredno navedeno domnevno protislovno obrazložitvijo zdi, da temelji na napačni razlagi točke 42 izpodbijane sodbe s strani družbe JCDecaux. Kot je Komisija potrdila na obravnavi v odgovor na vprašanje Sodišča, je Splošno sodišče v tej točki želelo povedati, da tudi če bi bila obstoj mehanizma nadomestila in pripravljenost mesta Bruselj, da ga izvaja, pravno zadostno dokazana, to ne bi preprečilo ugotovitve, da je družba JCDecaux uživala gospodarsko prednost, ker ta mehanizem med drugim ne izpolnjuje prvega pogoja iz sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg,(53) ter ga ni mogoče šteti za običajno ravnanje udeleženca v tržnem gospodarstvu. To je poleg tega jasno razvidno iz točke 42 izpodbijane sodbe v povezavi s predhodnimi ugotovitvami.(54) Ker je Splošno sodišče zavrnilo upoštevnost navedenega mehanizma nadomestila, mu tudi ni mogoče očitati, da na podlagi tega mehanizma ni ponovno preučilo metode izračuna pomoči, ki jo je treba vrniti, ki je določena v spornem sklepu.
50. Glede na navedeno menim, da je prvi pritožbeni razlog dopusten, vendar neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
51. Družba JCDecaux s tem pritožbenim razlogom, ki je sestavljen iz dveh delov, trdi, da je Splošno sodišče očitno izkrivilo dejstva in pravni okvir, ki se uporablja, s tem, da je menilo, da za sporne panoje, ki so bili ohranjeni po datumih, določenih v Prilogi 10, ipso facto velja pravna ureditev iz pogodbe iz leta 1999 ter zato obveznost plačila najemnin in davkov.
52. Družba JCDecaux s prvim delom izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča v točkah 29 in 30 izpodbijane sodbe. V zvezi s tem najprej trdi, da je v skladu s „temeljnimi načeli pogodbenega prava“ za panoje, postavljene na podlagi pogodbe iz leta 1984, ta pogodba veljala do njihove dejanske odstranitve, čeprav se je to zgodilo po datumih izteka, določenih v Prilogi 10, da so ostali njena last in da zanje ni veljala obveznost plačila najemnin ali davkov.(55) Poudarja, da je v zameno za precejšnjo naložbo, ki je obsegala zasnovo, izdelavo, postavitev in vzdrževanje avtobusnih postajališč in MUPI, ki so bili dani na voljo mestu Bruselj, dobila pravico do njihovega upravljanja v oglaševalske namene in da je gospodarsko ravnovesje te pogodbe temeljilo na točno določenih pogodbenih obveznostih. Družba JCDecaux dalje navaja, da v nobeni določbi pogodbe iz leta 1999 ni predvidena samodejna odstranitev panojev, zajetih s pogodbo iz leta 1984, ali katerega koli drugega elementa obstoječe cestne opreme; nasprotno, v pogodbi iz leta 1999 naj bi bilo izrecno določeno, da panoji, postavljeni leta 1999, lahko obstajajo (in celo morajo obstajati) skupaj s panoji iz Priloge 10, ne da bi se spremenile pogodbene določbe, ki se uporabljajo za zadnjenavedene panoje. Dodatno navaja, da prav tako ni obstajala obveznost, da se panoji iz pogodbe iz leta 1984 eden po eden na istih mestih postavitve(56) nadomestijo z novimi panoji iz pogodbe iz leta 1999. Ohranitev nekaterih panojev, ki so bili zajeti v pogodbi iz leta 1984 in so bili last družbe JCDecaux, naj torej tej družbi ne bi mogla preprečiti, da postavi in upravlja druge panoje, ki so bili last mesta Bruselj. Nazadnje družba JCDecaux poudarja, da se ti pogodbi bistveno razlikujeta glede ekonomske logike, na kateri temeljita, in njunih pogojev. Po njenem mnenju Splošno sodišče ni utemeljeno „hipotetično domnevalo“, da bi, če bi sporne panoje odstranila na datume izteka, določene v Prilogi 10, na ista mesta postavila enako število panojev, zajetih s pogodbo iz leta 1999, ter mestu Bruselj plačevala najemnine in davke, ki so ustrezali bistveno drugačnim storitvam, ki jih je urejala ta pogodba. Družba JCDecaux v repliki dodaja, da je iz trditev Komisije v odgovoru na pritožbo razvidno, da je izpodbijana sodba protislovno obrazložena, ker ni mogoče hkrati trditi, da za panoje, postavljene na podlagi pogodbe iz leta 1984, velja drugačna pravna ureditev, kot je tista iz pogodbe iz leta 1999, in da bi bilo treba zanje plačevati najemnine in davke, predvidene z zadnjenavedeno pogodbo.
53. Družba JCDecaux z drugim delom pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 53, 54 in 56 izpodbijane sodbe izkrivilo pravno ureditev, ki se uporablja v zvezi z obdavčitvijo upravljanja spornih panojev, ki so bili ohranjeni po datumih izteka, predvidenih v Prilogi 10.
54. V zvezi s tem družba JCDecaux na eni strani trdi, da je Splošno sodišče „neupravičeno razlagalo pravni okvir“ s tem, da je v točki 54 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija s tem, da je kot referenčni sistem vzela davčne uredbe mesta Bruselj, navedene v točki 56 te sodbe, ni storila napake pri presoji, pri čemer je to ugotovitev oprlo na dejstvo, da belgijski organi v predhodnem postopku niso izpodbijali, da so te davčne uredbe pomenile referenčno davčno ureditev v zvezi z obdavčitvijo upravljanja oglasnih panojev na ozemlju mesta Bruselj. Splošno sodišče naj tako ne bi upoštevalo dejstva, da imajo občine davčno avtonomijo, določeno v členu 170(4) belgijske ustave,(57) in da torej ne obstaja enotna davčna ureditev na nacionalnem ozemlju niti na ozemlju regije glavnega mesta Bruselj. Sicer pa naj bi mesto Bruselj davčne uredbe o oglaševanju sprejemalo šele od leta 2001. Družba JCDecaux na podlagi tega sklepa, da Splošno sodišče ni moglo šteti, da referenčni sistem predstavljajo samo davčne uredbe tega mesta, na katere se je sklicevala Komisija, zlasti ker naj bi iz dveh sodb Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini) z dne 4. novembra 2016(58) izhajalo, da morajo biti oglasni panoji, zajeti v pogodbi iz leta 1999, oproščeni davka na oglaševanje.
55. Na drugi strani družba JCDecaux trdi, da dejstvo, da ji ni bilo treba plačevati davkov za panoje, ki jih je upravljala v oglaševalske namene na ozemlju mesta Bruselj, ne more pomeniti selektivne prednosti, saj družba CCB več let ni imela podobnih panojev, za katere bi bilo treba plačevati takšen davek. Dodatno navaja, da je družba CCB, ko je pozneje na tem ozemlju upravljala take panoje, izpodbijala zakonitost davčne uredbe z dne 15. decembra 2008 pred belgijskimi sodišči, ki so to uredbo razglasila za protiustavno in razveljavila davke, zaračunane tej konkurentki za leto 2009. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 4. septembra 2018, katere obstoj je po naključju odkrila in ki je bila v pritožbenem postopku potrjena s sodbo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Belgija) z dne 1. oktobra 2021(59).
56. Komisija najprej trdi, da družba JCDecaux s svojimi trditvami v resnici zahteva ponovno preučitev dejstev, ne da bi dokazala, da jih je Splošno sodišče izkrivilo. Vsekakor naj bi bila oba dela drugega pritožbenega razloga neutemeljena. Kar zadeva prvi del, Komisija tako priznava, da pogodba iz leta 1999 ne vsebuje nobene določbe o samodejni odstranitvi oglasnih panojev iz pogodbe iz leta 1984. Za panoje, postavljene na podlagi pogodbe iz leta 1984 in navedene v Prilogi 10, naj bi tudi po začetku veljavnosti pogodbe iz leta 1999 veljale določbe prvonavedene pogodbe, vendar le do datumov odstranitve, določenih v tej prilogi. Splošno sodišče naj bi v točki 29 izpodbijane sodbe navedlo, v točkah 48 in 49 te sodbe pa pojasnilo, da bi morala družba JCDecaux za upravljanje zadnjenavedenih panojev plačevati najemnino, kot je to veljalo za upravljanje panojev iz pogodbe iz leta 1999. Ugotovitev iz točke 30 izpodbijane sodbe naj bi bila torej utemeljena. V skladu s to ugotovitvijo naj Splošno sodišče nikakor ne bi menilo, da bi za sporne panoje, ohranjene po predvidenih datumih izteka, morala ipso facto veljati pravna ureditev iz pogodbe iz leta 1999. Kar zadeva drugi del, Komisija najprej navaja, da je trditev družbe JCDecaux, ki se nanaša na člen 170(4) belgijske ustave, nedopustna, ker je razlaga nacionalnega prava dejanska presoja, ki je v izključni pristojnosti Splošnega sodišča. Poleg tega naj belgijski organi v predhodnem postopku ne bi izpodbijali, da so davčne uredbe mesta Bruselj referenčni sistem. Nato Komisija ob sklicevanju na točko 63 izpodbijane sodbe zatrjuje, da ni prezrla dveh sodb Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini) z dne 4. novembra 2016, temveč je zavrnila njuno upoštevnost za analizo pojma „državna pomoč“, ker sta se nanašali na cestno opremo, ki je zajeta v pogodbi iz leta 1999 in je last mesta Bruselj. Nazadnje navaja, da dejstvo, da je bila družba CCB oproščena plačila davka v drugih belgijskih občinah, ni pomembno za analizo gospodarske prednosti, ki jo je imela družba JCDecaux.
Presoja
57. Poleg tega, kar je bilo že navedeno v točki 42 teh sklepnih predlogov, je Sodišče pojasnilo, da presoja dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe, in da za tako izkrivljenje gre, če se brez upoštevanja novih dokazov ugotovi, da je presoja obstoječih dokazov očitno napačna. Tako izkrivljanje mora biti očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze.(60) Obstaja tudi, če Splošno sodišče očitno prekorači meje razumne presoje dokazov.(61)
58. V obravnavani zadevi družba JCDecaux s prvim delom trdi, da ugotovitev Splošnega sodišča v točki 30 izpodbijane sodbe, v skladu s katero „[ji] je to, da so se nekateri panoji iz Priloge 10 po datumih izteka, določenih z isto prilogo, še naprej upravljali pod pogoji iz pogodbe iz leta 1984, […] omogočilo, da se je izognila namestitvi in upravljanju novih panojev, ki bi spadali na področje uporabe pogodbe iz leta 1999, ter posledično plačevanju najemnine in davkov, ki bi jih morala plačati v skladu z zadnjenavedeno pogodbo“, temelji na očitnem izkrivljanju dejstev in pravnega okvira, ki se uporablja. Iz te točke 30 je razvidno, da ta ugotovitev temelji na razlogovanju v treh fazah, ki ga je opravilo Splošno sodišče v točki 29 izpodbijane sodbe.
59. V zvezi s tem najprej menim, da v nasprotju s tem, kar trdi družba JCDecaux, Splošno sodišče ni izkrivilo dejstev s tem, da je v prvi fazi v točki 29 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „[m]ed strankama […] ni sporno, da je lahko [družba JCDecaux] po sklenitvi pogodbe iz leta 1999 na ozemlju mesta Bruselj cestno opremo namestila in upravljala le pod pogoji, določenimi z navedeno pogodbo, v skladu s katerimi je morala plačevati najemnino in davke“. Nasprotno, različni elementi iz spisa jasno dokazujejo utemeljenost te ugotovitve. Tako je na eni strani, kot bom pojasnil v točki 60 teh sklepnih predlogov, pogodba iz leta 1984 po datumih izteka, določenih v Prilogi 10, prenehala veljati. Na drugi strani pa je bilo od leta 1999 dalje na ozemlju mesta Bruselj mogoče nove panoje postaviti in upravljati le v skladu z ureditvijo, določeno v pogodbi iz leta 1999. V zvezi s tem je treba poudariti, da je, kot je Komisija spomnila na obravnavi, bilo v členu 1(g) razpisne specifikacije(62) določeno, da ima izbrani ponudnik, v tem primeru družba JCDecaux, ves čas trajanja te pogodbe izključno pravico upravljanja oglasnih panojev na ozemlju mesta Bruselj. Uporabljala naj bi se torej lahko le ureditev, določena v tej pogodbi.
60. Dalje, menim, da družba JCDecaux ni dokazala, da druga faza razlogovanja Splošnega sodišča v točki 29 izpodbijane sodbe, v skladu s katero iz „Prilog[e] 10 [izhaja, da] je lahko […] z odstopanjem od določb pogodbe iz leta 1999 panoje iz te priloge še naprej upravljala pod pogoji, določenimi s pogodbo iz leta 1984, in sicer brez plačevanja najemnine ali davka, vendar le do datumov izteka, določenih z isto prilogo“, temelji na očitno napačni presoji dejstev ali dokazov. Iz trditev družbe JCDecaux je razvidno, da to ugotovitev izpodbija le v delu, v katerem je po njenem mnenju za panoje iz Priloge 10 ureditev iz pogodbe iz leta 1984 veljala, dokler niso bili dejansko odstranjeni, čeprav se je to zgodilo po teh datumih izteka. Kot pa pravilno ugotavlja Komisija, v spisu ni nobenega dokaza, ki bi podpiral, še manj pa očitno podpiral takšno stališče. Ravno nasprotno, nekatere od navedenih listin mu neposredno nasprotujejo. Naj spomnim, da je Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) v sodbi z dne 29. aprila 2016 razsodilo, da je družba JCDecaux sporne panoje po datumih njihovega izteka upravljala brez pravne podlage, kar po mojem mnenju načeloma izključuje možnost, da bi bilo takšno upravljanje urejeno s pogodbo iz leta 1984. Poleg tega se mi zdi, da je bil v Prilogi 10 za vsakega od v njej navedenih panojev določen poseben datum izteka zato, ker je bilo treba najpozneje do tega datuma vsakega od njih odstraniti z mesta njihove postavitve, določbe pogodbe iz leta 1984 pa zanje od tega trenutka dalje niso več veljale. Povedano drugače, panoji iz Priloge 10 so bili lahko – ne da bi se spremenile pogodbene določbe, ki so se uporabljale zanje – postavljeni hkrati s panoji, postavljenimi na podlagi pogodbe iz leta 1999, le do teh datumov izteka. Takšno stališče nikakor ni v nasprotju s „temeljnimi načeli pogodbenega prava“, kot trdi družba JCDecaux, temveč se mi dejansko zdi edina rešitev, ki je skladna s temi načeli.
61. Nazadnje menim, da družba JCDecaux tudi ni dokazala, da je Splošno sodišče s tem, ko je v tretji fazi, v točki 29 izpodbijane sodbe, navedlo, da je bilo treba po datumih izteka, določenih v Prilogi 10, panoje iz te priloge „nadomestiti z novimi panoji, ki so spadali na področje uporabe pogodbe iz leta 1999 in za katere je torej veljala obveznost plačevanja davkov in najemnine“, očitno napačno presodilo dokaze. Po mojem mnenju je Splošno sodišče s temi navedbami želelo povedati le, da je morala družba JCDecaux po teh datumih, prvič, odstraniti panoje iz Priloge 10 in, drugič, postaviti nove panoje v skladu s pogoji iz pogodbe iz leta 1999. V zvezi z zadnjenavedenim ugotavljam, da je iz naročilnice, ki je del pogodbe iz leta 1999, razvidno, da se je družba JCDecaux zavezala, da bo „dosledno izpolnila vse pogoje pogodbe“, vključno s postavitvijo 280 oglasnih nosilcev za celotno ozemlje mesta Bruselj, in da bo to storila „v osmih koledarskih mesecih po prejemu naročilnice“. V nasprotju s tem, kar trdi družba JCDecaux, menim, da Splošno sodišče ni menilo, da je bila družba JCDecaux dolžna „samodejno“ in „po posameznih mestih postavitve“ nadomestiti vse sporne panoje z enakim številom panojev iz pogodbe iz leta 1999.(63) Poleg tega se Komisija v spornem sklepu ni oprla na tako predpostavko.
62. Menim, da je ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 30 izpodbijane sodbe, ki je povzeta v točki 58 teh sklepnih predlogov, zgolj logična posledica preudarkov iz točk od 59 do 61 teh sklepnih predlogov in torej ni mogoče šteti, da temelji na očitno napačni presoji dejstev ali dokazov. Menim, da, v nasprotju s trditvijo družbe JCDecaux, Splošno sodišče s tem, ko je v točki 30 izpodbijane sodbe navedlo, da se je družba JCDecaux tako lahko izognila plačevanju najemnin in davkov, ki bi jih morala plačevati v skladu s pogodbo iz leta 1999, ni ugotovilo, da sporni panoji, ki so bili ohranjeni in so se upravljali po datumih izteka, določenih v Prilogi 10, ipso facto spadajo na področje uporabe pogodbe iz leta 1999. Kot je Komisija pojasnila v svojih pisanjih, predloženih Sodišču, in na obravnavi, ti panoji s pravnega vidika ne spadajo ne na področje uporabe pogodbe iz leta 1984 ne na področje uporabe pogodbe iz leta 1999. Ostaja pa dejstvo, kot so med drugim ugotovila belgijska sodišča, da so bili sporni panoji, ki so bili ohranjeni in so se upravljali po datumih njihovega izteka, ohranjeni in upravljani nezakonito. Glede na ta dejanski položaj, ki je družbi JCDecaux omogočal, da je ustvarila precejšnje prihodke iz oglaševanja, ne da bi ji bilo treba plačevati najemnine ali davke, je morala Komisija, da bi ocenila obstoj prednosti, uporabiti „hipotetični scenarij“, kot ga je poimenovala na obravnavi.(64) Menim, da Splošno sodišče ni očitno prekoračilo meja razumne presoje dejstev in dokazov s tem, da je v tem pogledu potrdilo „scenarij“, ki ga je uporabila Komisija in pri katerem je šlo za uporabo pravil, ki so veljala v času nastanka spornih dejstev, to je pravne ureditve iz pogodbe iz leta 1999, kot reference. Naj spomnim, da je bila ta pogodba glede na klavzulo o ekskluzivnosti, ki jo je vsebovala, edina ureditev, ki se je uporabljala za upravljanje panojev, kakršni so tisti, ki se obravnavajo v tej zadevi, v oglaševalske namene na javnih površinah mesta Bruselj.
63. Naj dodam, da, kot sta na obravnavi poudarili Komisija in družba CCB, dejstvo, da se s pogodbo iz leta 1999 za razliko od pogodbe iz leta 1984 lastništvo nad cestno opremo prenese na mesto Bruselj, samo po sebi ni odločilno za vprašanje plačevanja najemnin. V obravnavani zadevi se namreč najemnine ne plačujejo za najem mestne opreme v pravem pomenu besede, temveč za upravljanje oglasnih nosilcev na javnih površinah.(65)
64. Drugi del pritožbenega razloga se nanaša na točke 53, 54 in 56 izpodbijane sodbe ter na to, da naj bi Splošno sodišče izkrivilo pravno ureditev, ki se uporablja za določitev referenčnega sistema in obdavčitev upravljanja spornih panojev.
65. Uvodoma ugotavljam, da, tako kot je to veljalo že pred Splošnim sodiščem, iz trditev, ki jih družba JCDecaux navaja v podporo temu drugemu delu pritožbenega razloga, ni jasno razvidno, ali izpodbija preudarke v zvezi z obstojem gospodarske prednosti ali preudarke v zvezi s selektivnostjo ukrepa.(66) Ob predpostavki, da je treba upoštevati drugonavedeni primer, se mi zdi, da je ugotovitev iz točke 53 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je treba trditve družbe JCDecaux zavrniti, ker se, kadar gre za posamični ukrep, selektivnost gospodarske prednosti domneva, v celoti utemeljena.(67) V obravnavani zadevi gre za individualno pomoč in ne za splošno shemo pomoči.
66. Vsekakor menim, da družba JCDecaux ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi bilo jasno razvidno, da je Splošno sodišče v točkah izpodbijane sodbe, ki so predmet graje, izkrivilo vsebino upoštevnega nacionalnega prava ali prišlo do ugotovitev ali presoj, ki so v nasprotju z vsebino tega prava.
67. Kar zadeva točko 54 izpodbijane sodbe, iz trditev družbe JCDecaux ni razvidno, da bi kot tako izpodbijala ugotovitev Splošnega sodišča, da belgijski organi v predhodnem postopku niso oporekali temu, da so davčne uredbe mesta Bruselj referenčna davčna ureditev. Vsekakor menim, da Splošno sodišče s tem, da je potrdilo stališče Komisije, da so te davčne uredbe referenčni sistem, ni izvedlo presoje, ki bi bila v očitnem nasprotju z vsebino člena 170(4) belgijske ustave. Čeprav ta določba res določa davčno avtonomijo belgijskih občin, tako da se sistem obdavčitve upravljanja oglasnih panojev lahko razlikuje od ene občine do druge, ne razumem, kako bi to lahko Komisiji preprečilo, da za ugotovitev obstoja prednosti v obravnavani zadevi upošteva le davčne predpise, ki se uporabljajo na ozemlju mesta Bruselj.
68. Kar zadeva trditev družbe JCDecaux glede obeh sodb Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini) z dne 4. novembra 2016, se strinjam s Komisijo, da Splošno sodišče v točki 63 izpodbijane sodbe ni prezrlo teh sodb, temveč je zavrnilo njuno upoštevnost za opredelitev zadevnega ukrepa kot državne pomoči. V teh sodbah je Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini) menilo, da družbi JCDecaux ni treba plačevati davka na oglasne panoje, določenega v davčnih uredbah z dne 20. decembra 2010 in 5. decembra 2011, ker so bili s členom 9, prva alinea, teh davčnih uredb oglasni panoji, ki so last mesta Bruselj, oproščeni tega davka. Medtem ko so bili panoji, zajeti v pogodbi iz leta 1999, dejansko v lasti mesta Bruselj, pa to ni veljalo za panoje, zajete v pogodbi iz leta 1984, ki so bili v lasti družbe JCDecaux. Kar zadeva sporne panoje, ki jih je zadnjenavedena ohranila in še naprej upravljala tudi po datumih izteka iz Priloge 10, so ti ostali v njeni lasti, vendar, kot je bilo pojasnjeno v točki 60 teh sklepnih predlogov, njihovo upravljanje ni bilo več urejeno s pogodbo iz leta 1984. Od poteka navedenih datumov izteka dalje so zanje torej veljale davčne uredbe, ki jih je mesto Bruselj sprejelo od leta 2001. Splošnemu sodišču torej ni mogoče očitati nikakršnega očitnega izkrivljanja nacionalne zakonodaje, ki se uporablja, ali z njo povezane nacionalne sodne prakse.
69. Nazadnje se strinjam tudi s trditvijo Komisije, da okoliščina, da družbi CCB več let ni bilo treba plačevati davka na oglasne panoje, ki jih je upravljala na ozemlju drugih občin, ni pomembna za analizo prednosti v smislu člena 107(1) PDEU, ki jo je imela družba JCDecaux. Povedano drugače, to, da je bila družba CCB v vsakem primeru oproščena plačevanja davka v občinah, ki niso mesto Bruselj, še ne pomeni, da se oprostitev davka, ki je bila odobrena družbi JCDecaux v tem mestu, ne more šteti za državno pomoč. Dejstvo, da Splošno sodišče v izpodbijani sodbi tega vprašanja ni izrecno obravnavalo, ne zadostuje za dokaz obstoja očitnega izkrivljanja dejstev ali pravnega okvira, ki se uporablja. Tudi dejstvo, da Splošno sodišče ni upoštevalo sodbe Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 4. septembra 2018, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena s sodbo Cour de cassation (kasacijsko sodišče) z dne 1. oktobra 2021, ne more pomeniti takega izkrivljanja, saj iz spisa ni razvidno, da bi bilo med postopkom, v katerem odloča, s tema sodbama seznanjeno.
70. Glede na navedeno menim, da je treba tudi drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Predlog
71. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj pritožbo v celoti zavrne in v skladu s členom 184(1) Poslovnika Sodišča družbi JCDecaux Street Furniture Belgium naloži plačilo stroškov, ki so nastali Komisiji. Družba Clear Channel Belgium, intervenientka na prvi stopnji, je sodelovala v ustni fazi postopka pred Sodiščem, vendar ni predlagala, naj se družbi JCDecaux naloži plačilo stroškov. V teh okoliščinah je treba v skladu s členom 184(4) Poslovnika Sodišča odločiti, da sama nosi svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom.