Zadeva T-211/08

Putters International NV

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Določanje cen – Razdelitev trga – Prirejanje javnih razpisov – Enotna in trajajoča kršitev – Globe – Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006 – Teža – Trajanje“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki pomenijo enotno kršitev

(člen 81(1) ES)

2.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Promet

(Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 13)

3.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Naložitev najvišjega zneska podjetju

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23( 2); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02)

1.      Razdelitev trajajočega ravnanja, za katerega je značilno prizadevanje za en sam cilj, na ločene kršitve bi bila umetna, saj gre, nasprotno, za enotno kršitev, ki se je postopoma uresničevala v sporazumih in usklajenih ravnanjih.

V takih okoliščinah je podjetje, ki je bilo udeleženo pri kršitvi z ravnanji, ki jih zajema pojem sporazuma ali usklajenega ravnanja s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 81(1) ES in ki pripomorejo k uresničitvi kršitve v celoti, odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru iste kršitve v vsem obdobju svoje udeležbe pri navedeni kršitvi.

Za ugotovitev obstoja enotne in trajajoče kršitve mora Komisija dokazati, da je nameravalo podjetje s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno z dejanskim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.

Posamezne omejevalne sporazume je namreč mogoče šteti za sestavne dele enotnega protikonkurenčnega sporazuma le, če se dokaže, da spadajo v globalni načrt, ki uresničuje skupni cilj. Poleg tega, samo če je podjetje, kadar je bilo udeleženo pri omejevalnih sporazumih, vedelo ali bi moralo vedeti, da se je s tem vključilo v okvir enega samega enotnega sporazuma, lahko njegova udeležba pri zadevnih omejevalnih sporazumih odraža njegov pristop k temu sporazumu.

Tako morajo biti izpolnjeni trije pogoji, da je mogoče ugotoviti udeležbo pri enotni in trajajoči kršitvi, in sicer obstoj globalnega načrta, ki uresničuje skupni cilj, namerno prispevanje podjetja k temu načrtu in to, da je podjetje vedelo (dokazano ali domnevano) za kršitve drugih udeležencev.

Enotna in trajajoča kršitev lahko povsem uresničuje dvojni cilj vplivanja na cene in razdelitve trga. Poleg tega zgolj okoliščina, da je vsako podjetje v kršitvi udeleženo na svoj način, ne vpliva na to, da se kršitev opredeli kot enotna in trajajoča.

(Glej točke od 31 do 35 in 41.)

2.      V točki 13 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, je določeno: „Za določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, bo Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo […]“. Iz te določbe ne izhaja, da se lahko pri izračunu upoštevne vrednosti prodaje upošteva le vrednost operacij, na katere so kršitve dejansko vplivale. Besedilo točke 13 navedenih smernic se tako sklicuje na „prodaj[o] […], neposredno ali posredno povezan[o] s kršitvijo“, in ne na „prodajo, na katero so kršitve vplivale“. Formulacija točke 13 se torej nanaša na prodaje na upoštevnem trgu.

Tako razlago potrjuje tudi cilj pravil Unije o konkurenci. Komisiji pri določitvi osnovnega zneska globe, ki jo je treba naložiti v primeru omejevalnih sporazumov, v vsakem posameznem primeru ni treba ugotavljati, na katere posamične prodaje je omejevalni sporazum vplival. Sodišča Unije nikoli namreč niso naložila take obveznosti in nič ne nakazuje, da si je Komisija nameravala tako obveznost naložiti v navedenih smernicah.

Poleg tega je lahko del prometa, ki je bil ustvarjen z blagom, na katerega se nanaša kršitev, primerna podlaga za informacijo o razsežnosti kršitve na zadevnem trgu. Promet, ustvarjen s proizvodi, ki so predmet omejevalnega ravnanja, je zlasti objektivno merilo, ki pravilno pokaže, kako škodljivo ta praksa vpliva na normalno konkurenco.

(Glej točke od 57 do 61.)

3.      Zgolj dejstvo, da končno naložena globa znaša 10 % prometa zadevnega podjetja, medtem ko je ta odstotek nižji za druge udeležence kartela, ne more pomeniti kršitve načela enakega obravnavanja ali načela sorazmernosti. Ta posledica je namreč neločljivo povezana z razlago zgornje meje 10 % kot enostavnega praga za izravnavo, ki se uporabi po morebitnem zmanjšanju globe zaradi olajševalnih okoliščin ali načela sorazmernosti.

Vendar množenje zneska, določenega glede na vrednost prodaje, s številom let udeležbe pri kršitvi lahko pomeni, da v okviru Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, uporaba zgornje meje 10 %, določene v členu 23(3), postane bolj pravilo kot izjema za vsako podjetje, ki večinoma deluje na enem samem trgu in je bilo več kot eno leto udeleženo v kartelu. V tem primeru pa nobeno razlikovanje glede na težo ali olajševalne okoliščine načeloma ne bo več moglo vplivati na globo, ki je bila izravnana, da bi se zmanjšala na 10 %. Nerazlikovanje glede končne globe, ki je rezultat tega, pomeni ob upoštevanju načela individualizacije sankcij problematiko, ki je neločljivo povezana z novo metodologijo. Ta lahko zahteva, da Splošno sodišče v konkretnih primerih izvršuje svojo neomejeno pristojnost, kadar sama uporaba navedenih smernic ne omogoča primernega razlikovanja.

(Glej točki 74 in 75.)