SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)
z dne 14. oktobra 2008(*)
„Javni uslužbenci – Splošni natečaj – Neuspeh na ustnem preizkusu – Nevpis na čakalni seznam – Obveznost obrazložitve – Spoštovanje tajnosti odločanja natečajne komisije – Zavrnitev institucije, da izpolni ukrep procesnega vodstva“
V zadevi F‑74/07,
zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Stefan Meierhofer, stanujoč v Münchnu (Nemčija), ki ga zastopa H.-G. Schiessl, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata B. Eggers in K. Herrmann, zastopnici,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat),
v sestavi H. Kreppel, predsednik, H. Tagaras (poročevalec) in S. Gervasoni, sodnika,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. aprila 2008
izreka naslednjo
Sodbo
1 S. Meierhofer s tožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 3. julija 2007 vložena po telefaksu (izvirnik je bil vložen 5. julija istega leta), v bistvu zahteva, prvič, razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije z dne 10. maja 2007 natečaja EPSO/AD/26/05, ki ga je organiziral Urad za izbor osebja Evropskih skupnosti (EPSO), s katero je bil obveščen o neuspehu na ustnem preizkusu na tem natečaju, in odločbe z dne 19. junija 2007, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za ponovno presojo, vložena proti odločbi z dne 10. maja 2007, in drugič, novo oceno tega preizkusa in vpis na čakalni seznam.
Pravni okvir
Splošno pravo Skupnosti in Kadrovski predpisi
2 Člen 253 ES določa:
„V uredbah, direktivah in odločbah, ki jih skupno sprejmeta Evropski parlament in Svet, ter v aktih, ki jih sprejme bodisi Svet ali Komisija, se navedejo razlogi za njihovo sprejetje, pa tudi vsi predlogi ali mnenja, ki jih je bilo treba pridobiti po tej pogodbi.“
3 Člen 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„O vsaki odločitvi, sprejeti po teh kadrovskih predpisih, ki se nanaša na nekega posameznika, je ta uradnik takoj pisno obveščen. V vsaki odločitvi, ki ima za uradnika škodljive posledice, morajo biti navedeni utemeljeni razlogi.“
4 Člen 6 priloge III h Kadrovskim predpisom določa:
„Delo komisije za izbiro kandidatov je tajno.“
Razpis natečaja
5 EPSO je 20. julija 2005 v Uradnem listu Evropske unije objavil razpis splošnega natečaja „EPSO/AD/26/05: pravo“ (UL C 178 A, str. 3).
6 V naslovu „A. Naloge in pogoji za pristop (zahtevani profil)“ tega razpisa natečaja je v točki „I. Naloge“, „Izvajanje analiz, svetovanje, opravljanje študij in nadzor v zvezi dejavnostmi Evropske unije“; glede oddelka pravo navedeno:
„EPSO/AD/26/05: pravo
– zasnova, analiza in izdelava osnutkov pravnih aktov prava Skupnosti,
– pravna mnenja,
– raziskave na področju nacionalnega prava, prava Skupnosti in mednarodnega prava,
– sodelovanje pri pogajanjih o mednarodnih sporazumih,
– analiza in priprava osnutkov odločb, na primer na področju prava konkurence,
– preverjanje in spremljanje nacionalnega prava za preverjanje združljivosti s pravom Skupnosti,
– preiskave v predhodnih postopkih (kršitve prava Skupnosti, pritožbe itd.),
– različne naloge na področju sporov; izdelava stališč institucij v okviru sporov, zlasti pred Sodiščem Evropskih skupnosti oziroma Sodiščem prve stopnje Evropskih skupnosti; pravne naloge v okviru sodnega tajništva Sodišča in Sodišča prve stopnje,
– naloge zasnove, priprave in uporabe na področju pravosodja in notranjih zadev.“
7 Drugič, v naslovu „B. Potek natečaja“ tega razpisa natečaja so določena naslednja pravila o ustnem preizkusu in vpisu na čakalni seznam:
„3. Ustni preizkus – Ocenjevanje
e) Razgovor s komisijo v prvem jeziku kandidata, v katerem je mogoče presoditi njegovo sposobnost za opravljanje nalog iz naslova A, točka I. Ta razgovor se nanaša zlasti na posebno znanje, povezano z izbranim področjem, in na poznavanje Evropske unije, njenih institucij in politik. Preveri se tudi poznavanje drugega jezika. V navedenem razgovoru se oceni tudi zmožnost prilagoditve kandidatov za delo evropskih javnih uslužbencev v večkulturnem okolju.
Na preizkusu je mogoče doseči od 0 do 50 točk (najmanjše zahtevano število točk: 25).
[…]
5. Vpis na čakalne sezname
Komisija sestavi čakalne sezname glede na natečaj, skupine po uspešnosti (največ štiri skupine) in po abecednem redu kandidatov znotraj te skupine […] (naslov A, število uspešnih kandidatov), ki so v obeh preizkusih, pisnem (d) in ustnem (e), dobili najboljše ocene in zahtevano najnižje število točk v obeh preizkusih.
[…]“
Dejansko stanje
8 Tožeča stranka, nemški državljan, je sodelovala na natečaju EPSO/AD/26/05. Potem ko je uspešno opravila predizbirni in pisni preizkus, je 29. marca 2007 sodelovala na ustnem.
9 Predsednik natečajne komisije EPSO/AD/26/05 je tožečo stranko z dopisom z dne 10. maja 2007 obvestil, da je na ustnem preizkusu zbrala 24,5 točke, tako da ni dosegla zahtevanega praga 25/50, in da ne bo vpisana na čakalni seznam.
10 Tožeča stranka je z dopisom z dne 11. maja 2007 vložila zahtevo za ponovno presojo zgoraj navedene odločbe z dne 10. maja 2007, v kateri je navedla, da je glede na zapisnik, ki ga je sama sestavila po ustnem preizkusu, priložen k tožbi, odgovorila na najmanj 80 % vprašanj na tem preizkusu. Tožeča stranka je zato zahtevala presojo ocene ustnega preizkusa in podredno pojasnilo o ocenah, ki jih je dobila za vsako vprašanje, postavljeno na tem preizkusu.
11 Predsednik natečajne komisije EPSO/AD/26/05 je tožečo stranko z dopisom z dne 19. junija 2007 obvestil, da po ponovni presoji njene prijave komisija ni našla razloga za spremembo rezultatov. V tem dopisu je bilo pojasnjeno tudi, da je pri posebnem znanju število nezadovoljivih odgovorov presegalo število zadovoljivih ter da lestvice ocen („marking grid“) in členitve ocene na ustnem preizkusu („breakdown of their marks for the oral test“) kandidatom ni mogoče predložiti, ker je ustni preizkus potekal v skladu s posebnimi merili, določenimi v razpisu natečaja, in zaradi upoštevanja tajnosti odločanja natečajne komisije, določene v členu 6 priloge III h Kadrovskim predpisom.
Predlogi strank in postopek
12 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– razglasi odločbo natečajne komisije EPSO/AD/26/05 z dne 10. maja 2007 za nično;
– razglasi odločbo natečajne komisije EPSO/AD/26/05 z dne 19. junija 2007, s katero ni bilo ugodeno njeni zahtevi za ponovno presojo, vloženi 11. maja 2007, za nično;
– naloži Komisiji, naj ob upoštevanju veljavnih meril za ocenjevanje še enkrat oceni ustni preizkus z dne 29. marca 2007;
– Komisiji naloži sprejetje nove odločbe o vpisu tožeče stranke na čakalni seznam v postopku za izbiro osebja EPSO/AD/26/05 ob upoštevanju novega rezultata preizkusa;
– Komisiji naloži, naj obrazloži odločbi, ki ju mora sprejeti na podlagi tretje in četrte alinee zgoraj;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
13 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– vsaki stranki naloži plačilo svojih stroškov.
14 Sodišče za uslužbence je z ukrepi procesnega vodstva, sprejetih na podlagi člena 55 Poslovnika, Komisijo v pripravljalnem poročilu za obravnavo, ki je bilo strankam poslano 7. februarja 2008, pozvalo, naj pred obravnavo predloži:
a) lestvico ocen in členitev ocen ustnega preizkusa („the marking grid “ in „the breakdown of [the] marks for the oral test“) za tožečo stranko, na katere se sklicuje odločba z dne 19. junija 2007, s katero ni bilo ugodeno zahtevi za ponovno presojo,
b) vse druge elemente, ki se nanašajo na presojo kakovosti nastopa kandidata na ustnem preizkusu,
c) nepoimenski seznam ocen drugih kandidatov, ki so na ustnem preizkusu dobili „negativno oceno“,
d) izračun, na podlagi katerega je bil dobljen natančni rezultat 24,5/50 za oceno tožeče stranke na ustnem preizkusu.
15 V istem pripravljalnem poročilu za obravnavo in po vabilu strank, naj se v stališčih osredotočijo zlasti na tožbeni razlog kršitve obveznosti obrazložitve, je bilo navedeno, da je namen zahtevanih ukrepov zagotovitev „polnega učinka razprave o tem tožbenem razlogu (in o tožbenem razlogu v zvezi z očitno kršitvijo veljavnih meril za preizkuse, ki je po vsebini povezan s tožbenim razlogom obrazložitve)“ in obvestitev tožeče stranke o elementih, povzetih v točkah (a) in (d) tega pripravljalnega poročila, ob upoštevanju načela tajnosti dela natečajne komisije v okoliščinah obravnavanega primera in/ali po odstranitvi nekaterih navedb, katerih razkritje bi pomenilo kršitev tega načela.
16 V odgovoru na te ukrepe procesnega vodstva je Komisija v dopisu, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 18. februarja 2008 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 19. februarja istega leta), Sodišču za uslužbence v skladu z zahtevo iz točke (c) pripravljalnega poročila za obravnavo predložila preglednico ocen (brez imen), s katerimi so bili izključeni kandidati, ki niso opravili ustnega preizkusa. Komisija je zavrnila izpolnitev ukrepov procesnega vodstva iz točk (a), (b) in (d) navedenega poročila, kar je utemeljevala v bistvu s tem, da brez dokazane kršitve pravil, ki veljajo za delo komisije, le tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve glede na tajnost dela komisije ni upravičeval predložitve drugih elementov in listin, ki jih je zahtevalo Sodišče za uslužbence. Komisija je poleg tega navedla, da ni bila dolžna predložiti takih informacij in listin, ne glede na to, ali jih je Sodišče za uslužbence zahtevalo na podlagi ukrepov procesnega vodstva, kot v obravnavanem primeru, oziroma celo na podlagi pripravljalnih ukrepih.
17 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 20. marca 2008 vložila stališča z dne 17. marca 2008 o ukrepih procesnega vodstva, naslovljenih na Komisijo, in med drugim o njeni zavrnitvi, da izpolni vse zahteve Sodišča za uslužbence.
18 Komisija je 19. maja 2008 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila stališča v odgovor na navedeno vlogo tožeče stranke.
Predmet tožbe
19 Ugotoviti je treba, da tožeča stranka med drugim zahteva razglasitev ničnosti odločbe z dne 10. maja 2007, s katero je bila obveščena o neuspehu na ustnem preizkusu natečaja, in razglasitev ničnosti odločbe z dne 19. junija 2007, s katero ni bilo ugodeno njeni zahtevi za ponovno presojo. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso, kadar kandidat zahteva ponovno presojo odločbe natečajne komisije, odločba, ki jo je ta komisija sprejela po ponovni presoji položaja kandidata, pomeni akt, ki posega v njegov položaj (sklep Sodišča prve stopnje z dne 3. aprila 2001 v združenih zadevah Zaur-Gora in Dubigh proti Komisiji, T‑95/00 in T‑96/00, RecFP, str. I‑A‑79 in II‑379, točke od 24 do 27; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 23. januarja 2002 v zadevi Gonçalves proti Parlamentu, T‑386/00, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑55, točka 39; z dne 31. maja 2005 v zadevi Gibault proti Komisiji, T‑294/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑141 in II‑635, točka 22; z dne 13. decembra 2006 v zadevi Heus proti Komisiji, T‑173/05, ZOdl. JU, str. II‑A‑2‑1695, točka 19, in z dne 12. marca 2008 v zadevi Giannini proti Komisiji, T‑100/04, še neobjavljena v ZOdl., proti kateri je bila vložena pritožba pred Sodiščem, zadeva C‑231/08 P, točka 30). Odločba z dne 19. junija 2007, sprejeta po zahtevi za ponovno presojo, ki jo je tožeča stranka vložila 11. maja 2007, je zato nadomestila prvo odločbo komisije z dne 10. maja 2007, in pomeni akt, ki posega v položaj.
20 Zato je treba šteti, da je bila tožba vložena le proti odločbi natečajne komisije EPSO/AD/26/05 z dne 19. junija 2007.
Pravo
Trditve strank
21 Tožeča stranka tožbo utemeljuje s tremi tožbenimi razlogi.
22 Komisija naj, prvič, ne bi izpolnila obveznosti, da obrazloži odločbo z dne 10. maja 2007 (glej točko 9 te sodbe), kot je določena v členu 253 ES, glede na to, da „dolžnost pridržka“ iz člena 6 priloge III h Kadrovskim predpisom velja le za tretje, ne pa tudi glede kandidata. Komisija glede vpogleda kandidata v delo natečajne komisije meni, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 6 priloge III h Kadrovskim predpisom posebna določba, ki prepoveduje razkritje stališč komisije in elementov, ki se nanašajo na individualne oziroma primerjalne ocene kandidatov; zato naj bi Komisija s tem, da je tožeči stranki sporočila oceno, ki jo je dosegla na ustnem preizkusu, izpolnila dolžnost obrazložitve.
23 Tožeča stranka dalje uveljavlja kršitev postopka, ker naj predsednik natečajne komisije g. Singer, ki ni imel slušalk, s katerimi bi lahko sledil tolmačenju ustnega preizkusa v francoščino, ne bi razumel odgovorov, ki jih je tožeča stranka podala v nemščini. Komisija meni, da ta tožbeni razlog ni utemeljen, prvič, ker poleg tega, da g. Singer odlično razume nemško in da člani komisije niso zavezani uporabljati simultanega tolmačenja, tožeča stranka ni bila neenako obravnavana, saj g. Singer ni uporabljal simultanega tolmačenja za nobenega od 94 drugih kandidatov, ki so na ustnem preizkusu odgovarjali v nemščini, in drugič, ker tega nikakor ni mogoče šteti za kršitev postopka.
24 Tožeča stranka nazadnje zatrjuje, da glede na večino dokončnih in nedvomno natančnih odgovorov, ki naj bi jih podala na ustnem preizkusu, pomeni ocena, slabša od 50 %, očitno kršitev odločilnih pravil za delo natečajne komisije in veljavnih meril za preizkuse in je lahko le rezultat take kršitve. Komisija navaja, da očitna napaka pri presoji ni podana, ker ima natečajna komisija široko diskrecijsko pravico, ki je pri ustnih preizkusih na natečajih še toliko širša, saj lahko komisija poleg odgovorov kandidatov upošteva tudi njihove izkušnje in osebnost.
25 Komisija v odgovoru na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je naložilo Sodišče za uslužbence v pripravljalnem poročilu za obravnavo z dne 7. februarja 2008, zavrnitev predložitve nekaterih listin, ki jih je zahtevalo Sodišče za uslužbence (glej točko 16 te sodbe), upravičuje predvsem z navedbami, da tožeča stranka ni dokazala kršitev pravil, ki veljajo za delo komisije, in da je njena odločba v skladu z ustaljeno sodno prakso izvzeta iz sodnega nadzora. Komisija priznava, da je v primeru, v katerem je bila izrečena sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. januarja 2003 v zadevi Angioli proti Komisiji (T‑53/00, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑73), zadevni stranki predložila „členitev ocen, ki jih je dobila na ustnem preizkusu“, vendar trdi, da gre za „absolutno izjemo“ in da v skladu z ustaljeno sodno prakso o tajnosti odločanja komisij zatrjevana obveznost obrazložitve v obravnavanem primeru ne upravičuje predložitve „ocenjevalnih listov“ tožeče stranke, na katerih so lestvica ocen in razne točke, ki jih je tožeča stranka dobila na ustnem preizkusu, ter presoja članov komisije. Zaključuje, da je ob neobstoju indica, zaradi katerega bi bilo mogoče podvomiti o veljavnosti izpodbijanega akta, ta upravičen do domneve veljavnosti, ki velja za akte Skupnosti, in da Sodišče za uslužbence ni upravičeno zahtevati zadevnih informacij.
26 V stališčih v zvezi z zavrnitvijo Komisije, da predloži nekatere listine, zahtevane z ukrepi procesnega vodstva, je tožeča stranka, pri čemer se je sklicevala na člen 27 Kadrovskih predpisov, ponovila, da je nastala očitna kršitev upoštevnih pravil za delo natečajnih komisij, med drugim zato, ker naj komisija na ustnem preizkusu ne bi objektivno presojala njene dejanske sposobnosti in ker naj svoje odločbe ne bi obrazložila; ker naj bi bila očitna kršitev navedenih pravil v tem primeru dokazana, naj bi bila tožeča stranka izjemoma upravičena do razbremenitve dokaznega bremena, saj dokazov proti svoji volji ne more predložiti. Poleg tega tožeča stranka komisiji očita, da je glede na primer, v katerem je bila izrečena zgoraj navedena sodba Angioli proti Komisiji, kršila načelo enakega obravnavanja.
27 Komisija v odgovoru na stališča, predstavljena v prejšnji točki, zatrjuje, da je na podlagi sodne prakse naknadni nadzor ustnega preizkusa, ki ga opravi sodišče Skupnosti, po naravi nemogoč, zato za izpolnitev obveznosti obrazložitve zadošča že sporočitev skupne ocene. V nadaljevanju vztraja, da ni podana očitna kršitev pravil, ki veljajo za delo komisije, prvič, glede pravilne presoje sposobnosti tožeče stranke, ki so jo opravili člani komisije, drugič, spoštovanja obveznosti obrazložitve, in tretjič, spoštovanja načela enakega obravnavanja; dodaja, da tožeča stranka ni predložila zadostnih dokazov o očitni kršitvi teh pravil.
Presoja Sodišča za uslužbence
28 Uvodoma je treba opozoriti, da tožeča stranka tožbo utemeljuje s tremi tožbenimi razlogi v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve, procesno napako in očitno napako pri presoji. Ker je Komisija v odgovoru na tožbo navedla nekatere ugotovitve glede načela enakega obravnavanja, je tožeča stranka v dopolnilni vlogi z dne 17. marca 2008 podala trditve o zatrjevani kršitvi tega načela, na katere je Komisija odgovorila v stališčih z dne 19. maja 2008. Ker tožeča stranka teh očitkov ni uveljavljala v tožbi, mora Sodišče za uslužbence ugotoviti, da niso dopustni in jih ni treba preučiti.
29 Od treh tožbenih razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, je treba najprej preučiti tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve.
30 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da morajo biti v skladu s členom 253 ES in členom 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov vsi posamični akti, ki so sprejeti na podlagi Kadrovskih predpisov in imajo škodljive posledice, obrazloženi. V skladu z ustaljeno sodno prakso je obveznost obrazložitve temeljno načelo prava Skupnosti in bistvena kršitev procesnih zahtev za akte institucij, katere namen je omogočiti sodišču opravljanje nadzora nad zakonitostjo odločb in zadevnemu posamezniku sporočiti potrebne podatke, na podlagi katerih se lahko prepriča o utemeljenosti odločbe in o primernosti vložitve pravnega sredstva (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑310/99, Recueil, str. I‑2289, točka 48, in z dne 19. septembra 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑113/00, Recueil, str. I‑7601, točka 47; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 1991 v zadevi Pérez-Mínguez Casariego proti Komisiji, T‑1/90, Recueil, str. II‑143, točka 73; z dne 8. junija 1995 v zadevi P proti Komisiji, T‑583/93, RecFP, str. I‑A‑137 in II‑433, točka 24, in z dne 29. februarja 1996 v zadevi Lopes proti Sodišču, T-280/94, RecFP, str. I‑A‑77 in II‑239, točka 148).
31 Vendar je zvezi z odločbami natečajnih komisij Sodišče pojasnilo, da je treba obveznost obrazložitve uskladiti s spoštovanjem tajnosti dela natečajnih komisij na podlagi člena 6 priloge III h Kadrovskim predpisom, katere namen je zagotavljanje neodvisnosti natečajnih komisij in objektivnosti njihovega dela in s katero se zavarujejo pred vsemi zunanjimi posegi in pritiski uprave Skupnosti, zadevnih kandidatov ali tretjih oseb; presodilo je zlasti, da spoštovanje tajnosti preprečuje razkritje stališč posameznih članov komisij in vseh elementov, ki so jih obravnavali pri individualni ali primerjalni presoji kandidatov, in da je treba v zvezi z obveznostjo obrazložitve odločb natečajne komisije upoštevati naravo zadevnega dela, ki je na stopnji presoje sposobnosti kandidatov primerjalno in za katero zato velja tajnost, ki je s tem delom neločljivo povezana (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 4. julija 1996 v zadevi Parlament proti Innamoratiju, C‑254/95 P, Recueil, str. I‑3423, točke od 24 do 28).
32 Na podlagi teh preudarkov sodišče Skupnosti dosledno zaključuje, da je „sporočanje ocen, doseženih na različnih preizkusih,“ zadostna obrazložitev odločb komisije (zgoraj navedena sodba Parlament proti Innamoratiju, točka 31; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 21. maja 1996 v zadevi Kaps proti Sodišču, T‑153/95, RecFP, str. I‑A‑233 in II‑663, točka 81, in z dne 2. maja 2001 v združenih zadevah Giulietti in drugi proti Komisiji, T‑167/99 in T‑174/99, RecFP, str. I‑A‑93 in II‑441, točka 81, ter zgoraj navedeni sodbi Angioli proti Komisiji, točka 69, in Gibault proti Komisiji, točka 39).
33 Ta zaključek drži zlasti, kadar je ocena pisnega ali ustnega dela natečaja sestavljena iz več posameznih ocen, ki ustrezajo različnim preizkusom na zadevni stopnji; enako velja, če so zainteresirani stranki sporočene vmesne ocene, ki ustrezajo različnim merilom za ocenjevanje vsakega pisnega ali ustnega preizkusa posebej. V takih primerih obvestilo izločenim kandidatom poleg informacije o njihovi izločitvi iz naslednjega kroga postopka izbora namreč zajema tudi informacijo o razlogih za neuspeh, saj so v njem navedena področja oziroma merila, za katera je komisija presodila, da jih niso zadovoljivo izpolnili.
34 Sodna praksa, navedena v točkah 31 in 32 te sodbe, ne razlikuje, vsaj ne neposredno, med sporočanjem več ocen, posamičnih ali vmesnih, in sporočanjem enotne posamične izključitvene ocene. Vendar iz nje ne izhaja, da bi lahko bilo tudi obvestilo kandidatu o enotni posamični oceni zadostna obrazložitev, ne glede na posebne okoliščine obravnavanega primera.
35 Prvič, na podlagi besedila in okoliščin sodne prakse, navedene v točkah 31 in 32 te sodbe, „ocen, doseženih na različnih preizkusih,“ ni mogoče razlagati v tem smislu, da se nanašajo le na posamične izločitvene ocene, in ne na druge ocene, vključno z vmesnimi, zlasti kar zadeva zadnjenavedene, kadar je pisni ali – tako kot v tem primeru – ustni del sestavljen le iz enega preizkusa, in tako ene posamične ocene. V zvezi s tem Sodišče za uslužbence opozarja na splošno izrazoslovje zadevne sodne prakse in na okoliščino, da se v zgoraj navedeni sodbi Parlament proti Innamoratiju, iz katere izvira sodna praksa, navedena v točki 32, očitek v zvezi z obrazložitvijo ni nanašal na zavrnitev tožene institucije, da tožeči stranki sporoči več ocen, posamičnih ali vmesnih, ampak na zavrnitev, da tožečo stranko seznani z merili komisije in razlogi izpodbijane odločbe (glej zgoraj navedeno sodbo Parlament proti Innamoratiju, točka 22); enako velja za primere, ki so se tako kot obravnavani nanašali na izločitev tožečih strank na stopnji ustnega preizkusa, na primer zgoraj navedeni sodbi Angioli proti Komisiji (točke od 56 do 65) in Gibault proti Komisiji (točke od 33 do 35).
36 Poleg tega je bilo v novejši zadevi, ki se je tako kot obravnavani primer nanašala na neuspeh kandidata na ustnem delu natečaja, presojeno, da lahko obveznost obrazložitve zajema obvestilo na zahtevo kandidata o vmesnih ocenah in načinu, ki ga je uporabljala komisija za določitev posamične ocene na enem od ustnih preizkusov zavrnjenega kandidata in da lahko sodišče Skupnosti zahteva dodatna pojasnila z ukrepi procesnega vodstva, če zavrnjeni kandidat ne prejme take obrazložitve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. aprila 2004 v zadevi Pascall proti Svetu, T‑277/02, RecFP, str. I‑A‑137 in II‑621); v tej zadevi je navedene ukrepe zahtevalo Sodišče prve stopnje, tožena stranka pa jih je izpolnila, zato je tožbeni razlog kršitve obveznosti obrazložitve postal brezpredmeten (zgoraj navedena sodba Pascall proti Svetu, točke od 28 do 31).
37 Sodišče za uslužbence opozarja tudi, da je Komisija privolila v obveščanje kandidatov o vmesnih ocenah, in sicer v dveh zadevah v zvezi z neuspehom kandidatov na ustnem delu, ki ga je sestavljal le en ustni preizkus. V prvi zadevi, ki se je nanašala na natečaj, je Komisija zadevni stranki na njeno zahtevo poslala razčlenitev različnih vmesnih ocen ustnega preizkusa glede na posamična merila (glej zgoraj navedeno sodbo Angioli proti Komisiji, točka 79). V drugi zadevi, ki se je nanašala na postopek zaposlitve, je Komisija na zahtevo Sodišča prve stopnje predložila presoje ustnega dela izbora po posamičnih merilih, prikazanih z lestvico od „– –“ do „+ +“ (glej sodbo Sodišče z dne 28. februarja 2008 v zadevi Neirinck proti Komisiji, C‑17/07 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 56). V nasprotju s trditvami Komisije, ki se v odgovoru na ukrepe procesnega vodstva sklicuje na primer, v katerem je bila izdana zgoraj navedena sodba Angioli, sporočitev dodatnih informacij in zlasti ocen, dobljenih glede na posamezno merilo za ocenjevanje, ni bila „absolutna izjema v posamičnem primeru“, ampak je bila v okoliščinah obravnavanih primerov večkrat ponovljena.
38 Drugič, v zvezi z zahtevami, ki se ne nanašajo na informacije o ocenah kot takih, to je na merila oziroma razloge za negativno oceno ali na druge informacije v zvezi z ocenjevanjem zadevnega kandidata, je treba ugotoviti, da je kljub trditvi, v skladu s katero so sporočene ocene zadostile ustrezni obrazložitvi, iz besedila sodb, ki te trditve povzemajo (glej točko 32 te sodbe), vključno z zgoraj navedeno sodbo Parlament proti Innamoratiju, in se med drugim nanašajo na ustni del, kot na primer sodbi Angioli proti Komisiji (navedena zgoraj, točke od 71 do 85), in Gibault proti Komisiji (navedena zgoraj, točka 42), razvidno, da se sodišče Skupnosti ne omejuje na avtomatično uporabo zgoraj navedene sodne prakse, ampak presoja vsak posamični primer ob upoštevanju posebnega okvira zadeve in predlogov zadevnih kandidatov.
39 Preudarke, podane v točkah od 35 do 37 in v prejšnji točki, dodatno potrjuje sodna praksa s področja neuspehov na pisnem delu natečaja, na podlagi katere kandidat v praksi prejme dovolj izčrpno pojasnilo o svojem neuspehu, če ne prejme le različnih posamičnih ocen, ampak tudi obrazložitev posamične negativne ocene, zaradi katere je bil izločen iz natečaja, skupaj z drugimi podatki. Sodišče Skupnosti je namreč presodilo, da imajo „zavrnjeni kandidati v okoliščinah obravnavanega primera možnost od institucije, ki je zadevni natečaj organizirala, pridobiti popravljene prepise in/ali splošna merila za ocenjevanje, ki jih je izdelala komisija, in to tako kot v obravnavanem primeru s predložitvijo obrazloženih dokazov v sodnem postopku med to institucijo in navedenimi kandidati oziroma na podlagi prakse te institucije, katere cilje za zagotavljanje preglednosti postopkov zaposlovanja, ob spoštovanju pravil o tajnosti dela natečajnih komisij iz člena 6 priloge III h Kadrovskim predpisom“ (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 25. junija 2003 v zadevi Pyres proti Komisiji, T‑72/01, RecFP, str. I‑A‑169 in II‑861, točka 70, in z dne 17. septembra 2003 v zadevi Alexandratos in Panagiotou proti Svetu, T‑233/02, RecFP, str. I‑A‑201 in II‑989, točka 31). Poleg tega je očitno, da so institucije večkrat neposredno tožeči stranki ali sodišču Skupnosti na njegovo zahtevo poslale prepis popravljenega pisnega preizkusa in/ali ocenjevalni list skupaj s presojo prepisa (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. julija 2005 v zadevi Le Voci proti Svetu, T‑371/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑209 in II‑957, točke od 115 do 117, ter sodbi Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2007 v zadevi Van Neyghem proti Komisiji, F‑73/06, še neobjavljena v ZOdl., proti kateri je bila vložena pritožba pred Sodiščem prve stopnje, zadeva T‑105/08 P, točke 72, 79 in 80, in z dne 4. septembra 2008 v zadevi Dragoman proti Komisiji, F‑147/06, še neobjavljena v ZOdl., točke 21, 82 in 83). Čeprav popravljavcev pisnih preizkusov, v nasprotju s člani komisije, ki odločajo na ustnem delu, zadevne stranke ne morejo poznati (zaradi česar so zavarovani pred vplivi in pritiski, na katere se nanaša sodna praksa, navedena v točki 31 te sodbe), Sodišče za uslužbence meni, da ta okoliščina objektivno ne upravičuje večjih razlik med zahtevami obrazložitve pri neuspehu na pisnem delu, kot so razvidne iz sodne prakse, navedene v tej točki, in zahtevami, ki jih zagovarja Komisija ob neuspehu na ustnem delu in ki bi zlasti v obravnavanem primeru pomenile le obvestilo tožeči stranki o posamični negativni oceni, ne glede na okoliščine, opisane v točkah od 42 do 47 te sodbe.
40 Zato je treba ugotoviti, da čeprav je rezultat tehtanja obveznosti obrazložitve in spoštovanja načela tajnosti dela komisij – zlasti o vprašanju, ali je obvestilo samo o posamični negativni oceni kandidata, izločenega na ustnem delu, v skladu s to obveznostjo – najpogosteje v korist tajnosti dela komisije, utegne biti v posebnih okoliščinah drugače. Tak zaključek nikakor ne nasprotuje načelu spoštovanja tajnosti dela komisij iz člena 6 priloge III h Kadrovskim predpisom in je poleg tega v skladu z novejšo sodno prakso Skupnosti v korist večje preglednosti (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 18. decembra 2007 v zadevi Švedska proti Komisiji, C‑64/05 P, ZOdl., str. I‑11389, in z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Švedska in Turco proti Svetu, C-39/05 P in C-52/05 P, še neobjavljena v ZOdl., ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. novembra 2007 v zadevi Bavarian Lager proti Komisiji, T‑194/04, ZOdl. str. II-4523, proti kateri je bila vložena pritožba na Sodišče, zadeva C‑28/08 P).
41 V obravnavanem primeru Sodišče za uslužbence meni, da so podane posebne okoliščine v smislu prejšnje točke.
42 Prvič, na podlagi besedila odločbe z dne 10. maja 2007 (glej točko 9 te sodbe) ni sporno, da tožeči stranki na ustnem delu ni uspelo le za las. V teh okoliščinah je razumno, da zadevna stranka zahteva dodatne informacije, čeprav le zato, da bi se prepričala, da pri njeni oceni ne gre za napako, ali da bi dobila informacije o morebitni zaokrožitvi ocene.
43 Drugič, ni sporno, da je tožeča stranka za ustni del dobila le eno posamično oceno, kar ji v skladu s predpostavkami iz točke 33 te sodbe ne omogoča, da bi pridobila informacije iz te točke, na podlagi katerih bi lahko razumela razloge za neuspeh na tem delu natečaja, čeprav ji je, kot je bilo že navedeno, do uspeha manjkalo le malo.
44 Tretjič, prav tako ni sporno, da so v obravnavani zadevi obstajale vmesne ocene, na podlagi katerih je bila izračunana posamična negativna ocena tožeče stranke. To je jasno navedeno v odgovoru na zahtevo za ponovno presojo, poleg tega je to na obravnavi potrdila predstavnica Komisije.
45 Četrtič, čeprav je predstavnica Komisije na obravnavi sicer navedla, da so bila vsa merila, določena v razpisu natečaja EPSO/AD/26/05, dejansko predmet ocenjevanja in so bila upoštevana pri izračunu posamičnih ocen kandidatov, je treba poudariti, prvič, da po njenih besedah ni videla ocenjevalnih listov (glej točko 25 te sodbe) in je Sodišču za uslužbence posredovala samo informacije, ki jih je prejela od EPSO, in drugič, da je na vprašanje Sodišča za uslužbence o tej točki priznala, da ne ve, ali so bila vsa zadevna merila za ocenjevanje enako pomembna in ali so se upoštevali še drugi elementi, ki niso bili določeni v razpisu zadevnega natečaja. Predstavnica Komisije je na več vprašanj o tem, ali je bila ocena 24,5/50 matematična vsota vseh vmesnih ocen, ki ustrezajo merilom za ocenjevanje, določenim v razpisu natečaja, odgovorila pritrdilno, vendar je svoje stališče nekoliko prilagodila, tako da ni izključila, da bi lahko bili pri negativni oceni tožeče stranke upoštevani tudi drugi elementi ali preudarki. Čeprav „merila za popravke“ iz točke 29 zgoraj navedene sodbe Parlament proti Innamoratiju popravljavcem pisnih preizkusov – ki jih je navadno več kot članov komisije pri ustnem delu – nalagajo skupna pravila za presojo in oceno pisnih preizkusov in so tajna, pa so merila za ocenjevanje, navedena v tem primeru in določena v naslovu B, točka 3, razpisa natečaja EPSO/AD/26/05, dostopna javnosti in za člane natečajne komisije obvezna. Iz tega je razvidno, da v okoliščinah obravnavanega primera, kot so opisane zgoraj, le obvestilo o posamični negativni oceni tožeči stranki in Sodišču za uslužbence ne omogoča, da preverita, ali so v odločbah z dne 10. maja 2007 in 19. junija 2007 napake glede meril, ki jih je treba upoštevati pri izračunu posamične ocene in ki se v tem primeru nanašajo na ocenjevanje, prvič, posebnega znanja na „izbranem področju“ ter poznavanja Evropske unije, njenih institucij in politik, drugič, poznavanja drugega jezika, in nazadnje, zmožnosti prilagoditve kandidatov na delo evropskih javnih uslužbencev v večkulturnem okolju.
46 Petič, ni verjetno, da bi sporočanje natančnejših informacij od negativne ocene tožeči stranki za Komisijo pomenilo veliko dodatno obremenitev glede na tehnična sredstva, ki so danes na voljo, ali da bi se izkazalo za občutljivo. Predstavnica Komisije je na obravnavi res načela ti vprašanji, vendar Sodišče za uslužbence dodaja, da zelo splošno, ne da bi pri tem navedla težave, ki bi se lahko pojavile v tem primeru, predvsem pa ni navedla številnih drugih kandidatov, ki so zahtevali natančnejšo obrazložitev svojih negativnih ocen, niti tega, kako bi lahko, če bi se tožeči stranki sporočile natančnejše informacije, iz katerih ne bi bila razvidna posamična presoja vsakega člana komisije oziroma številčna ocena, ki jo je podal vsak od njih, to pripeljalo do občutljivega položaja. Na obravnavi je namreč še naprej na splošno zatrjevala, da zavrnitev sporočanja takih informacij temelji zlasti na težavah pri iskanju prostovoljcev za člane komisije in na „poplavah pritožb“ kandidatov na natečajih, do katerih bi sporočanje takih informacij lahko pripeljalo.
47 Šestič, v odločbi z dne 19. junija 2007, v kateri je bila zavrnjena zahteva za ponovno presojo, je komisija, ki se je sklicevala na „posebno znanje“ tožeče stranke, pojasnila, da je število nezadovoljivih odgovorov presegalo število zadovoljivih, medtem ko je v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva in na obravnavi tožena stranka navedla, da je bila glavna pomanjkljivost odgovorov tožeče stranke na ustnem preizkusu njihova na splošno premajhna natančnost in jasnost. Poleg tega Komisija glede zadnje kritike ni navedla, ali se je ta nanašala na vsa merila za ocenjevanje iz razpisa natečaja ali pa le na merilo glede posebnega znanja. Sodišče za uslužbence zato v navedbah Komisije ugotavlja vrzeli in nenatančne informacije, ki bi jih lahko pojasnila s predložitvijo ocenjevalnih listov in/ali vmesnih ocen tožeče stranke.
48 Sodišče za uslužbence podredno navaja, da je tožeča stranka k tožbi priložila svoj tristranski zapisnik ustnega preizkusa z dne 29. marca 2007. Čeprav ni sporno, da Sodišče za uslužbence ne more dvomiti o presoji članov komisije na podlagi take listine, ki poleg tega nima pravne podlage, pa tožeča stranka svojega izpodbijanja rezultatov ustnega preizkusa ne utemeljuje na nezanesljivih in nedoločnih podatkih, ki bi jih podala nenatančno in neurejeno, ampak na jasnem in izrecnem zapisniku, v katerem so zajeta vprašanja, ki naj bi ji bila postavljena, in njeni odgovori.
49 Zato je treba priznati, da čeprav je predložitev posamične negativne ocene, ki jo je tožeča stranka dobila na ustnem preizkusu, to je 24,5/50, več kot le začetek obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče v skladu s sodno prakso (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. novembra 1997 v zadevi Berlingieri Vinzek proti Komisiji, T‑71/96, RecFP, str. I‑A‑339 in II‑921, točka 79) natančneje obrazložiti v pritožbenem postopku, pa v okoliščinah obravnavanega primera samo s to oceno ni mogoče v celoti izpolniti obveznosti obrazložitve; v skladu s tem zavrnitev Komisije, da predloži dodatne informacije, pomeni kršitev te obveznosti.
50 Sodišče za uslužbence ne more presojati informacij, ki jih mora Komisija sporočiti zadevni stranki, zato da bi izpolnila obveznost obrazložitve, zlasti če Komisija tako kot v tem primeru zavrne izpolnitev ukrepov procesnega vodstva, ki jih je naložilo Sodišče za uslužbence, in se zato to ne more seznaniti z vsebino ocenjevalnih listov tožeče stranke oziroma z drugimi elementi v zvezi s potekom njenega ustnega preizkusa in zlasti z oceno.
51 Sodišče za uslužbence kljub temu opozarja, da bi bilo mogoče v vsakem primeru in zlasti v obravnavanem nekatere dodatne navedbe sporočiti tožeči stranki, tako kot v primeru, v katerem je bila izrečena zgoraj navedena sodba Pascall proti Svetu, ne da bi se pri tem ogrozila tajnost dela komisije, opredeljena v sodni praksi (glej točko 31 te sodbe), zlasti kot se zahteva v skladu z zgoraj navedeno sodbo Parlament proti Innamoratiju, in ne da se razkrila stališča posameznih članov komisije in elementi, ki se nanašajo na posamično in primerjalo oceno kandidatov (glej zgoraj navedeno sodbo Pascall proti Svetu, točka 28). Sodišče za uslužbence ima v mislih zlasti vmesne ocene za vsako posamezno merilo za ocenjevanje, določeno v razpisu natečaja; enako bi lahko veljalo za ocenjevalne liste, ki bi jih bilo mogoče poslati z zatemnjenimi elementi, na katere se nanaša tajnost dela komisije. Zaradi zavrnitve Komisije, da sporoči te informacije, celo Sodišču za uslužbence, to ni moglo v celoti opraviti nadzora. Čeprav je Komisija na obravnavi menila, da sporočanje razčlenitve ocen po merilih „ne bi veliko prispevalo“, in nato v stališčih z dne 19. maja 2008 o dopolnilni vlogi tožeče stranke z dne 17. marca 2008 navedla, da so listine, ki jih je zahtevalo Sodišče za uslužbence, to je ocenjevalni listi, „nepomembne“, je namreč za tako presojo utemeljenosti tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve, pristojno Sodišče za uslužbence, in ne Komisija.
52 Sprejetje razlogovanja Komisije bi vsekakor pomenilo, da je Sodišču za uslužbence odvzeta vsaka možnost nadzora nad ocenjevanjem ustnega dela. Čeprav presoja Sodišča za uslužbence ne more učinkovito nadomestiti presoje članov komisije, pa mu mora biti omogočeno, da glede obveznosti obrazložitve (na katere obseg je bilo opozorjeno v točki 30 te sodbe) preveri, ali so ti oceno tožeče stranke podali na podlagi meril za ocenjevanje, navedenih v razpisu natečaja, in ali ni pri določitvi ocene zadevne stranke nastala napaka; prav tako mu mora biti omogočeno, da opravi omejen nadzor presoje članov komisije v primerjavi s številčnimi ocenami, ki so jih podali (glej sodbo Sodišča z dne 16. junija 1987 v zadevi Kolivas proti Komisiji, 40/86, Recueil, str. 2643, točka 11; zgoraj navedeno sodbo Van Neyghem proti Komisiji, točka 86, in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 11. septembra 2008 v zadevi Coto Moreno proti Komisiji, F‑127/07, še neobjavljena v ZOdl., točki 34 in 36). Zato mora uporabiti ukrepe procesnega vodstva, ki jih šteje za primerne glede na posebnosti primera, s tem da toženi instituciji v okoliščinah obravnavanega primera pojasni, kot je storilo v tem primeru, da bo njene odgovore zadevni stranki posredovalo le, kolikor bi bilo to v skladu z načelom tajnosti dela komisije.
53 V tem primeru Sodišče za uslužbence glede na vse podatke v spisu (zlasti glede na okoliščine iz točk od 42 do 47 te sodbe) in glede na zavrnitev Komisije, da predloži informacije, ki jih je zahtevalo z ukrepi procesnega vodstva (glej točko 16 te sodbe), meni, da je tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve utemeljen in da mu je treba ugoditi.
54 O tem zaključku ni mogoče podvomiti na podlagi stališča, ki ga je Komisija izrazila v vlogi z dne 18. februarja 2008, v skladu s katerim naj bi bila zavrnitev predložitve ocenjevalnih listov in drugih podatkov, ki jih je zahtevalo Sodišče za uslužbence, upravičena, prvič ker tožeča stranka ni zatrjevala in še manj dokazala očitne kršitve pravil, ki veljajo za delo komisije, in drugič, ker naj bi Sodišče za uslužbence napačno razumelo obveznost obrazložitve kot pravilo za delo komisije oziroma kot z njim povezano pravilo. Poleg tega da je iz besedila pripravljalnega poročila za obravnavo razvidno, da so bili zadevni ukrepi naloženi primarno zaradi presoje tožbenega razloga v zvezi z obveznostjo obrazložitve, stališče Komisije v okoliščinah obravnavanega primera namreč krši procesno predpostavko obveznosti obrazložitve in sam obseg te obrazložitve, na katerega je opozorjeno v točki 30 te sodbe.
55 Iz zgoraj navedenega, in ne da bi bilo treba presojati preostala tožbena razloga, na katera se je sklicevala tožeča stranka, je razvidno, da je treba predlogom za razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije EPSO/AD/26/05 z dne 19. junija 2007 (glej točko 19 te sodbe) pritrditi glede obstoja kršitve obveznosti obrazložitve.
56 Nasprotno pa glede predlogov, naj Sodišče za uslužbence na Komisijo naslovi odredbe, Sodišče za uslužbence opozarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče Skupnosti očitno ni pristojno za nalaganje odredb institucijam Skupnosti. Navedena sodna praksa se uporablja tudi za spore s področja javnih uslužbencev (sodba Sodišča z dne 21. novembra 1989 v združenih zadevah Becker in Starquit proti Parlamentu, C‑41/88 in C‑178/88, Recueil, str. 3807, objavljena v povzetku, točka 6, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. junija 1998 v zadevi Chesi in drugi proti Svetu, T‑172/95, RecFP, str. I‑A‑265 in II‑817, točka 33). Sodišče za uslužbence zato v obravnavanem primeru ne more brez posega v pristojnosti upravnega organa (glej zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 1999 v zadevi Latino proti Komisiji, T‑300/97, RecFP, str. I‑A‑259 in II‑1263, točka 28, in navedena sodna praksa) s sodbo, v kateri je bila razglašena ničnost, na Komisijo nasloviti odredb, tudi če se te nanašajo na obveznost institucije na podlagi člena 233 ES (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 9. junija 2005 v zadevi Castets proti Komisiji, T‑80/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑161 in II‑729, točka 17, in z dne 5. oktobra 2005 v zadevi Rasmussen proti Komisiji, T‑203/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑279 in II‑1287, točka 32). Po drugi strani pa je Komisija pristojna za sprejetje ukrepov za izvršitev te sodbe.
Stroški
57 Na podlagi člena 122 Poslovnika Sodišča za uslužbence se določbe poglavja 8 in naslova 2 navedenega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, to je po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje na tem področju se še naprej mutatis mutandi uporabljajo za zadeve, glede katerih poteka postopek pred Sodiščem za uslužbence pred zgoraj navedenim datumom.
58 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar na podlagi člena 88 istega poslovnika institucije v sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci nosijo svoje stroške. Ker je tožeča stranka s predlogi uspela v bistvenem delu, se Komisiji naloži plačilo svojih stroškov in stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat)
razsodilo:
1) Odločba natečajne komisije EPSO/AD/26/05 z dne 19. junija 2007 se razglasi za nično.
2) V preostalem se tožba zavrne.
3) Komisija Evropskih skupnosti nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.
Kreppel | Tagaras | Gervasoni |
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 14. oktobra 2008.
W. Hakenberg | | S. Gervasoni |
Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, a še niso bile objavljene v Zbirki odločb, so na voljo na spletni strani Sodišča www.curia.europa.eu.