SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 12. marca 2020(*)

„Državne pomoči – Pomoči, ki jih je Španija dodelila nekaterim profesionalnim nogometnim klubom – Poroštvo – Sklep o razglasitvi pomoči za nezdružljive z notranjim trgom – Prednost – Podjetje v težavah – Merilo zasebnega vlagatelja – Smernice o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah – Znesek pomoči – Prejemnik pomoči – Načelo prepovedi diskriminacije – Obveznost obrazložitve“

V zadevi T‑732/16,

Valencia Club de Fútbol, SAD s sedežem v Valenciji (Španija), ki ga zastopajo J. García‑Gallardo Gil‑Fournier, G. Cabrera López in D. López Rus, odvetniki,

tožeča stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Španije, ki jo zastopata J. García‑Valdecasas Dorrego in J. Ruiz Sánchez, agentki,

intervenientka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo G. Luengo, B. Stromsky in P. Němečková, agenti,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2017/365 z dne 4. julija 2016 o državni pomoči SA.36387 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2013/CP), ki jo je Španija odobrila klubom Valencia Club de Fútbol Sociedad Anónima Deportiva, Hércules Club de Fútbol Sociedad Anónima Deportiva in Elche Club de Fútbol Sociedad Anónima Deportiva (UL 2017, L 55, str. 12),

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi H. Kanninen (poročevalec), predsednik, J. Schwarcz in C. Iliopoulos, sodnika,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 12. marca 2019

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, Valencia Club de Fútbol, SAD, je profesionalni nogometni klub s sedežem v Valenciji v Španiji.

2        Fundación Valencia je neprofitna fundacija, katere ustanovni cilj je ohranjati, razširjati in spodbujati športne, kulturne in družbene vidike tožeče stranke ter njeno razmerje s svojimi navijači.

3        Instituto Valenciano de Finanzas (v nadaljevanju: IVF), finančna institucija Generalitat Valenciana (Generalitat Valenciana, Španija), je 5. novembra 2009 fundaciji Fundación Valencia odobrila poroštvo za bančno posojilo v višini 75 milijonov EUR, ki ga je dodelila banka Bancaja (postala Bankia), s katerim je pridobila 70,6 % delnic tožeče stranke.

4        Poroštvo je bilo izdano za kritje glavnice posojila v celoti, obresti in stroškov transakcije, zavarovane s poroštvom. Fundacija Fundación Valencia je morala v zameno IVF plačevati letno poroštveno premijo v višini 0,5 %. IVF je v zavarovanje za poroštvo kot drugi po vrsti prejel zastavne pravice na delnice tožeče stranke v lasti fundacije Fundación Valencia. Trajanje osnovnega posojila je bilo 6 let. Obrestna mera osnovnega posojila je bila najprej 6 % v prvem letu in nato seštevek enoletnega „Euro Interbank Offered Rate“ (Euribor) in pribitka v višini 3,5 % s 6‑odstotno minimalno stopnjo. Dogovorjena je bila tudi 1‑odstotna provizija za prevzete obveznosti. Časovni razpored je predvideval plačilo obresti z začetkom avgusta 2010 in odplačilo glavnice v dveh obrokih po 37,5 milijona EUR, in sicer 26. avgusta 2014 in 26. avgusta 2015. Predvideno je bilo, da se bo posojilo s poroštvom (glavnica in obresti) odplačalo s prodajo delnic tožeče stranke, ki jih je pridobila fundacija FundaciónValencia.

5        IVF je 10. novembra 2010 povečal svoje poroštvo fundaciji Fundación Valencia za 6 milijonov EUR, da bi se povečal znesek posojila, ki ga je banka Bankia že dodelila, in s katerim naj bi se poplačali zapadli glavnica, obresti in stroški, ki so izhajali iz neplačanih obresti posojila s poroštvom na dan 26. avgusta 2010. Zaradi tega povečanja se je spremenil prvotni časovni razpored, ki je po novem predvideval vračili 40,5 milijona EUR 26. avgusta 2014 in 40,5 milijona EUR 26. avgusta 2015. Obrestna mera za posojilo je ostala enaka.

6        Potem ko je bila Evropska komisija obveščena o obstoju domnevnih državnih pomoči, ki jih je regionalna vlada Valencije odobrila v obliki poroštev za bančna posojila kluboma Elche Club de Fútbol, SAD in Hércules Club de Fútbol, SAD ter tožeči stranki, je Kraljevino Španijo 8. aprila 2013 pozvala k predložitvi pripomb v zvezi s temi informacijami. Ta je odgovorila 27. maja in 3. junija 2013.

7        Komisija je z dopisom z dne 18. decembra 2013 Kraljevino Španijo obvestila o svoji odločitvi, da začne formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU. Kraljevina Španija je z dopisom z dne 10. februarja 2014 predložila pripombe v zvezi s sklepom o začetku postopka.

8        Komisija je med formalnim postopkom preiskave prejela pripombe in informacije Kraljevine Španije, IVF, Liga Nacional de Fútbol Profesional (v nadaljevanju: LFP), tožeče stranke in fundacije Fundaciόn Valencia.

9        Komisija je s Sklepom (EU) 2017/365 z dne 4. julija 2016 o državni pomoči SA.36387 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2013/CP), ki jo je Španija odobrila klubom Valencia Club de Fútbol Sociedad Anónima Deportiva, Hércules Club de Fútbol Sociedad Anónima Deportiva in Elche Club de Fútbol Sociedad Anónima Deportiva (UL 2017, L 55, str. 12; v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ugotovila, da državno poroštvo, ki ga je IVF odobril 5. novembra 2009 za zavarovanje bančnega posojila, ki ga je prejela fundacija Fundaciόn Valencia za vpis delnic tožeče stranke v okviru povečanja kapitala, za katero se je odločila tožeča stranka (v nadaljevanju: ukrep 1), ter povečanje tega poroštva, sprejeto 10. novembra 2010 (v nadaljevanju: ukrep 4) (v nadaljevanju skupaj: zadevna ukrepa), pomenita nezakoniti pomoči v višini 19.193.000 EUR in 1.188.000 EUR, ki nista združljivi z notranjim trgom (člen 1). Komisija je zato Kraljevini Španiji naložila izterjavo navedenih pomoči od tožeče stranke (člen 2), pri čemer bi se morala izterjava izvesti „takoj in učinkovito“ (člen 3).

10      Komisija je v izpodbijanem sklepu na prvem mestu ugotovila, da so se pri zadevnih ukrepih, ki jih je odobril IVF, uporabila državna sredstva in da ju je mogoče pripisati Kraljevini Španiji. Na drugem mestu, menila je, da je prejemnik pomoči tožeča stranka in ne fundacija Fundación Valencia, ki je delovala kot finančni posrednik, zlasti ob upoštevanju cilja zadevnih ukrepov, ki je olajšati financiranje povečanja kapitala tožeče stranke. Vendar naj bi bil finančni položaj tožeče stranke ob dodelitvi zadevnih ukrepov kot položaj podjetja v težavah v smislu točke 10(a) ali točke 11 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranju podjetij v težavah (UL 2004, C 244, str. 2; v nadaljevanju: smernice za reševanje in prestrukturiranje). Komisija je glede na merila, opredeljena v njenem Obvestilu o uporabi členov [107] in [108 PDEU] za državno pomoč v obliki poroštev (UL 2008, C 155, str. 10; v nadaljevanju: obvestilo o poroštvih), ter ob upoštevanju finančnega položaja tožeče stranke in pogojev državnega poroštva, ki ga je prejela, ugotovila obstoj neupravičene prednosti, s katero bi se lahko izkrivljala konkurenca ali bi obstajala nevarnost njenega izkrivljanja in ki bi lahko vplivala na trgovino med državami članicami. Komisija je poleg tega v izpodbijanem sklepu količinsko opredelila element pomoči, domnevno dodeljen tožeči stranki, pri čemer se je oprla na referenčno obrestno mero, ki se uporablja v skladu z njenim Sporočilom o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (UL 2008, C 14, str. 6; v nadaljevanju: sporočilo o referenčnih obrestnih merah), saj ni bilo smiselne primerjave na podlagi podobnih transakcij na trgu. Komisija je pri količinski opredelitvi sporne pomoči ugotovila, da je vrednost delnic tožeče stranke, na katerih je IVF prejel zastavne pravice kot zavarovanje za poroštvo, skoraj nična. Komisija je nazadnje v izpodbijanem sklepu ugotovila, da sporna pomoč ni združljiva z notranjim trgom, zlasti glede na načela in pogoje iz smernic za reševanje in prestrukturiranje. Komisija je glede tega navedla, da načrt za sposobnost preživetja tožeče stranke iz maja 2009 ni bil dovolj popoln, da bi omogočil vzpostavitev sposobnosti preživetja v razumnem roku.

 Postopek in predlogi strank

11      Tožeča stranka je 20. oktobra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

12      Tožeča stranka je 28. oktobra 2016 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za izdajo začasne odredbe, da bi dosegla odlog izvršitve členov 3 in 4 izpodbijanega sklepa v delu, v katerem Komisija nalaga vrnitev pomoči, ki so ji bile domnevno dodeljene.

13      Komisija je 24. januarja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.

14      Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 23. marca 2017 ugodil predlogu Kraljevine Španije za intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke.

15      Tožeča stranka je 29. marca 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila repliko.

16      Kraljevina Španija je 2. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila intervencijsko vlogo.

17      Komisija je 19. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dupliko.

18      Tožeča stranka je z vlogami, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženimi 1. februarja, 15. februarja, 5. aprila in 27. junija 2017, predlagala, naj se zaupno obravnavanje v razmerju do Kraljevine Španije uporabi za nekatere dele tožbe, odgovora na tožbo, replike in duplike. Kraljevina Španija ni nasprotovala predlogom za zaupno obravnavanje.

19      Komisija in tožeča stranka sta 14. oziroma 17. julija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili stališča o intervencijski vlogi.

20      Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 22. marca 2018, Valencia Club de Fútbol/Komisija (T‑732/16 R, neobjavljen, EU:T:2018:171), potrjen v pritožbenem postopku (sklep z dne 22. novembra 2018, Valencia Club de Fútbol/Komisija, C‑315/18 P(R), EU:C:2018:951), zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe in pridržal odločitev o stroških.

21      Predsednik četrtega senata je s sklepi z dne 26. aprila 2018, Valencia Club de Fútbol/Komisija (T‑732/16, neobjavljen, EU:T:2018:237), z dne 26. aprila 2018, Valencia Club de Fútbol/Komisija (T‑732/16, neobjavljen, EU:T:2018:238), in z dne 26. aprila 2018, Valencia Club de Fútbol/Komisija (T‑732/16, neobjavljen, EU:T:2018:239), zavrnil predloge za intervencijo Fundación Valencia, LFP in banke Bankia.

22      Tožeča stranka je z dopisom z dne 25. maja 2017 navedla, da želi biti zaslišana na obravnavi.

23      Splošno sodišče je z dopisi sodnega tajništva Splošnega sodišča z dne 5. februarja 2019 v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika Splošnega sodišča, vsem strankam postavilo pisna vprašanja.

24      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

25      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

26      Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        ugodi tožbi in izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Dopustnost tožbe v delu, v katerem napotuje na Prilogo A.2

27      Komisija tožeči stranki očita, da se na splošno sklicuje na poročilo svetovalcev, ki jih je pooblastila tožeča stranka, ki je priloženo tožbi kot Priloga A.2.

28      V skladu z ustaljeno sodno prakso je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji tožba, razvidni vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo iz besedila tožbe. Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na nekatere odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so priložena tožbi, ne more nadomestiti neobstoja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta in členom 76(d) Poslovnika uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, zajeti v tožbi. Priloge se lahko obravnavajo, samo če potrjujejo ali dopolnjujejo tožbene razloge ali trditve, ki so jih stranke izrecno navedle v pisnih vlogah, in je mogoče natančno ugotoviti, kateri vsebovani elementi potrjujejo ali dopolnjujejo navedene tožbene razloge ali trditve (glej sodbo z dne 13. decembra 2018, Ryanair in Airport Marketing Services/Komisija, T‑53/16, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:943, točka 379 in navedena sodna praksa).

29      V obravnavanem primeru je treba poudariti, da tožba – daleč od tega, da bi vsebovala splošno napotilo na Prilogo A.2 – pri sklicevanju na to prilogo sistematično opredeljuje posamezne točke ali točke tožbe, ki dopolnjujejo ali podpirajo trditev, navedeno v tožbi. Poleg tega so v besedilu tožbe večkrat povzeti tudi celotni izvlečki iz priloge. Zato je treba ugotoviti, da se tožeča stranka v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ni na splošno sklicevala na Prilogo A.2 in da je zato tožba glede tega dopustna.

 Dopustnost argumentacije iz Priloge A.2

30      Komisija trdi, da Priloga A.2 ni dopustna, ker vsebuje trditve, ki niso navedene v tožbi.

31      Iz preučitve Priloge A.2 izhaja, da so bile v njej navedene trditve izrecno navedene že v besedilu tožbe. Komisija poleg tega ni opredelila trditev, ki so po njenem mnenju vsebovane v navedeni prilogi, ne da bi bile navedene v besedilu tožbe.

32      Zato je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija navedla zoper argumentacijo iz Priloge A.2.

 Dopustnost osmega tožbenega razloga: kršitev obveznosti obrazložitve

33      Po mnenju tožeče stranke iz ugotovitev, navedenih v tožbenih razlogih od prvega do sedmega, izhaja, da izpodbijani sklep ni obrazložen glede bistvenih vidikov za presojo obstoja pomoči in njene nezdružljivosti.

34      Tožeča stranka je na vprašanje Splošnega sodišča o spoštovanju zahtev po jasnosti in natančnosti, kot izhajajo iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 76(d) Poslovnika, na obravnavi v povzetku tega tožbenega razloga v bistvu navedla, da je želela dokazati jedrnatost s tem, da je s sklicevanjem na druge tožbene razloge opredelila sedem točk, ki po njenem mnenju kažejo na pomanjkljivo obrazložitev.

35      V obravnavanem primeru Splošno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zgolj na splošno ponavlja preudarke, na katerih temeljijo drugi tožbeni razlogi. Kot pravilno poudarja Komisija, tožeča stranka ne navaja natančno odlomkov izpodbijanega sklepa, ki naj bi bili pomanjkljivo obrazloženi, še manj pa zakaj naj zainteresirane stranke ne bi mogle razumeti sklepanja Komisije.

36      Poleg tega se sklicevanja tožeče stranke na druge tožbene razloge nanašajo izključno na neobstoj analize ali preverjanja in na napake pri presoji, ki so se vse nanašale na utemeljenost obrazložitve izpodbijanega sklepa.

37      Vendar je treba spomniti, da je obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU bistvena procesna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, saj ta spada v materialno zakonitost spornega akta. Iz tega izhaja, da očitki in trditve, namenjeni izpodbijanju utemeljenosti akta, niso upoštevni v okviru pritožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj ali nezadostnost obrazložitve (sodba z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 85).

38      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da ta tožbeni razlog, kot je naveden, ne izpolnjuje zahtev po jasnosti in natančnosti, ki izhajajo iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 76(d) Poslovnika.

39      Ta tožbeni razlog je zato treba razglasiti za nedopusten. Poleg tega okoliščine obravnavanega primera ne upravičujejo, da Splošno sodišče po uradni dolžnosti odloča o vprašanju, ali je Komisija spoštovala obveznost obrazložitve.

 Vsebinska presoja

40      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja osem tožbenih razlogov, ki se nanašajo:

–        prvi v bistvu na očitne napake pri presoji opredelitve prednosti;

–        drugi, naveden podredno, na očitno napako pri presoji pri preizkusu združljivosti domnevnih pomoči;

–        od tretjega do petega, navedeni še bolj podredno, na očitno napako pri presoji v fazi izračuna zneska pomoči, na druge napake pri izračunu glavnice in obresti ter na kršitev načela sorazmernosti;

–        šesti, naveden podredno, na napako pri opredelitvi prejemnika domnevne pomoči;

–        sedmi na kršitev načela prepovedi diskriminacije;

–        osmi na kršitev obveznosti obrazložitve.

41      Tožbene razloge je treba preučiti po vrstnem redu, v katerem so navedeni, razen šestega, ki ga je treba, kot tožeča stranka predlaga Splošnemu sodišču, preučiti po prvem tožbenem razlogu, in sedmega, ki se nanaša na utemeljenost opredelitve pomoči kot nezakonite in nezdružljive ter ga je torej treba preučiti pred tretjim tožbenim razlogom, ki se nanaša na izračun zneska pomoči. Nazadnje je treba spomniti, da se je Splošno sodišče že izreklo o osmem tožbenem razlogu in ga zavrglo (glej točke od 33 do 39 zgoraj).

 Prvi tožbeni razlog: bistveno glede očitnih napak pri presoji opredelitve prednosti

42      Prvi tožbeni razlog je razdeljen na tri dele, ki se nanašajo na očitne napake Komisije, na prvem mestu, ker je tožečo stranko opredelila kot podjetje v težavah, na drugem mestu, ker je ugotovila, da sta zadevna ukrepa zajemala več kot 80 % zneska posojila, in na tretjem mestu, ker je ugotovila, da tožeča stranka ni plačala tržne cene.

–       Obseg prvega tožbenega razloga in njegova dopustnost v delu, v katerem se nanaša na ukrep 4

43      Tožeča stranka je v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča, postavljeno v okviru ukrepov procesnega vodstva, in nato na obravnavi navedla, da se prvi tožbeni razlog ne nanaša samo na ukrep 1, ampak tudi na ukrep 4. Komisija je na obravnavi uveljavljala nedopustnost tega tožbenega razloga v delu, v katerem se nanaša na ukrep 4.

44      Tožeča stranka, ki ji je bilo v istem okviru postavljeno vprašanje o dopustnosti tožbenega razloga v delu, v katerem se nanaša na ukrep 4, z vidika zahtev po jasnosti in natančnosti, ki izhajajo iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 76(d) Poslovnika, trdi, da je navedeni ukrep izrecno naveden v tožbi, v njenih predlogih in v uvodu k predstavitvi tožbenih razlogov. Poleg tega je treba v okviru prvega tožbenega razloga splošna sklicevanja na „poroštvo“ kot tudi omembo „zadevnih jamstvenih ukrepov“ po mnenju tožeče stranke nujno razumeti, kot da zajemajo obenem ukrep 1 in ukrep 4. Poleg tega naj bi bila v poročilu, priloženem v Prilogi A.2, v podporo vsem zadevnim tožbenim razlogom, med njimi prvemu, izvedena celovita gospodarska ocena obeh ukrepov. Nazadnje, tožeča stranka se sklicuje na drugi tožbeni razlog, v katerem trdi, da sta ukrepa 1 in 4 en in isti ukrep pomoči.

45      V zvezi s tem je treba spomniti, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 28, za dopustnost tožbe v skladu s členom 21 Statuta Sodišča Evropske unije in členom 76(d) Poslovnika bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih tožba temelji, vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo, razvidni iz besedila tožbe. Tako zgolj abstraktna navedba tožbenega razloga ne izpolnjuje zahtev iz Poslovnika (sodba z dne 12. septembra 2018, De Geoffroy in drugi/Parlament, T‑788/16, neobjavljena, EU:T:2018:534, točka 72).

46      V obravnavanem primeru tožeča stranka kot uvod v delu tožbe, naslovljenem „Pravo“, navaja, da meni, da ukrepa 1 in 4 nista državna pomoč, ker obstoj prednosti ni dokazan. Iz tega izhaja, da je mogoče prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na dokazovanje obstoja prednosti, razlagati tako, da je usmerjen zoper presoje Komisije v zvezi z ukrepom 1 in ukrepom 4.

47      Vendar kot izhaja iz načel, navedenih zgoraj v točki 45, za dopustnost tožbenega razloga ne zadostuje, da je naveden abstraktno. Poleg tega morajo biti bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, dosledno in razumljivo razvidni iz besedila tožbe.

48      Glede tega je treba najprej navesti, da se elementi, predstavljeni v zvezi s prvim tožbenim razlogom, nikoli izrecno ne nanašajo na ukrep 4. Splošno sodišče nato ugotavlja, da argumentacija tožeče stranke v utemeljitev prvega tožbenega razloga, tudi če se opira na poročilo, priloženo v Prilogi A.2, v celoti temelji na predpostavki, da je upoštevni položaj tisti, ki je obstajal na dan sprejetja ukrepa 1, novembra 2009, in, nasprotno, ne zajema položaja z dne 10. novembra 2010, ko je bil odobren ukrep 4. Čeprav se tožeča stranka v nadaljevanju v odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo Splošno sodišče, sklicuje na svojo trditev v utemeljitev drugega tožbenega razloga, v skladu s katero sta ukrepa 1 in 4 v resnici en in isti ukrep pomoči, je treba ugotoviti, da ta trditev v utemeljitev prvega tožbenega razloga v tožbi ni bila navedena.

49      Iz navedenega izhaja, da v tožbi ni nobene argumentacije, ki bi bila izrecno usmerjena zoper opredelitev prednosti, ki izhaja iz ukrepa 4. Poleg tega trditve, ki so navedene v utemeljitev prvega tožbenega razloga in so domnevno usmerjene zoper opredelitev prednosti, ki izhaja iz ukrepa 4, iz besedila tožbe niso razvidne z zahtevano jasnostjo.

50      Zato je treba prvi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na ukrep 4, razglasiti za nedopusten.

–       Prvi del: očitna napaka Komisije, ker je tožečo stranko opredelila kot podjetje v težavah

51      Tožeča stranka ob podpori Kraljevine Španije najprej izpostavlja posebnosti poslovnega modela profesionalnih nogometnih klubov, ki temeljijo na različnih nefinančnih dejavnikih, kot so njihove družbene in izobraževalne funkcije, ki naj bi bile v Pogodbi DEU sicer upoštevane v členu 165(1), drugi pododstavek, PDEU. Tožeča stranka tako kot LFP v upravnem postopku meni, da glede na te sektorske posebnosti uporaba smernic za reševanje in prestrukturiranje v obravnavanem primeru ni bila primerna. Poleg tega bi Komisija morala ugotoviti, da knjigovodska vrednost profesionalnih nogometnih klubov ni nujno odražala, prvič, cene, ki so jo bili pripravljeni plačati vlagatelji, in drugič, pričakovanega dobička v primeru prodaje kluba.

52      Tožeča stranka nato Komisiji očita, da je pri presoji njenega finančnega položaja zanikala pomen tržne vrednosti igralcev nogometnega kluba. Komisiji se zlasti očita, da je zanemarila razliko med knjigovodsko vrednostjo in tržno vrednostjo, ki jo je tožeča stranka vendarle pojasnila v upravnem postopku, in da je pretirano zmanjšala vrednost igralcev v primeru prisilne prodaje zaradi finančnih težav, prav tako kot nestanovitnost, ki naj bi izhajala iz tveganja poškodb, za katero je tožeča stranka zavarovana.

53      Tožeča stranka se nazadnje sklicuje na trdnost in verodostojnost načrta za sposobnost preživetja iz leta 2009, katerega napovedi prihodkov in izdatkov so bile ustrezne, v skladu z donosnostjo primerljivih evropskih in španskih nogometnih klubov in torej zadostujejo za trajno delovanje kluba. V zvezi s tem se Komisija ne more opreti na tveganje nevračila posojila, zavarovanega leta 2009, ker je obveznost vračila navedenega posojila nosila fundacija Fundación Valencia in ne tožeča stranka. Poleg tega je navedeno, da so prihodki znatno presegli napovedi iz načrta za sposobnost preživetja in da ta rast odraža zlasti izvajanje pogodbe o radiodifuziji, sklenjene pred dodelitvijo jamstva.

54      Komisija trdi, da z nobeno od trditev tožeče stranke ni mogoče ovreči ugotovitve, da je bila tožeča stranka na datum odobritve zadevnih ukrepov v težavah.

55      Najprej, sodna praksa naj pri uporabi pravil o državnih pomočeh ne bi priznavala posebne izjeme za šport. Poleg tega naj cilj, ki ga je IVF navedel pri odobritvi zadevnih ukrepov, ne bi bil pomemben, saj naj bi bila pojem pomoči in pojem finančnih težav objektivna. Komisija naj bi pri analizi načrta za sposobnost preživetja vsekakor upoštevala upoštevne gospodarske okoliščine nogometnega sektorja. Trdi, da okoliščina, da so vlagatelji pripravljeni kupiti delnice klubov z negativno knjigovodsko vrednostjo, ne povzroča dvoma o tem, da je treba pred tako naložbo razpolagati z zanesljivimi in verjetnimi finančnimi napovedmi, pri čemer dodaja, da ji v upravnem postopku ni bilo predloženo nobeno poročilo o vrednosti premoženja tožeče stranke.

56      Dalje, Komisija poudarja, da je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, upoštevala tržno vrednost njenih igralcev, a je ugotovila, da z njihovo visoko vrednostjo ni mogoče ovreči ugotovitve, da je bila v težavah. Komisija v zvezi s tem trdi, da se primeri prestopov igralcev, ki jih navaja tožeča stranka, nanašajo predvsem na prestope, opravljene po odobritvi posojila, za katero jamči IVF, in kažejo na to, da so za prestop igralca potrebna dolga pogajanja, kar naj bi vplivalo na to, da je treba prestop zaradi finančnih težav opraviti hitro. Poleg tega igralci ne morejo prestopiti hkrati, ker niso istočasno dosegli visoke tržne vrednosti. Nazadnje, čeprav je klub zavarovan za tveganja, ki jih nosijo njegovi igralci, pa poškodba vpliva na prodajno vrednost igralca in posredno na rezultate kluba.

57      Nazadnje, Komisija glede načrta za sposobnost preživetja iz leta 2009 meni, da tožeča stranka ni predložila nobenega podatka, s katerim bi ovrgla ugotovitev, prvič, da ta načrt ni vseboval nobene analize občutljivosti glede na tveganja, ki bi lahko vplivala na finančne rezultate tožeče stranke, in drugič, da je temeljil na neprimernih obetih za vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja. Komisija poleg tega za ugotovitev, da tožeča stranka ni bila v težavah, izpodbija primerjalni in sektorski pristop, sprejet v poročilu, priloženem v Prilogi A.2. Nazadnje, Komisija meni, da je vprašanje zmožnosti tožeče stranke, da vrne zavarovano posojilo, v nasprotju s tem, kar tožeča stranka trdi v repliki, upoštevno, ker ni sporno, da je prejemnica navedenega posojila.

58      Opozoriti je treba, da je Komisija na posebnem področju državnih pomoči vezana na okvire in obvestila, ki jih sprejme, če ne odstopajo od pravil Pogodbe (sodba z dne 2. decembra 2010, Holland Malt/Komisija, C‑464/09 P, EU:C:2010:733, točka 47). Natančneje, teh besedil ni mogoče razlagati tako, da bi se zmanjšal obseg členov 107 in 108 PDEU ali da bi bilo to v nasprotju z njunimi cilji (sodba z dne 11. septembra 2008, Nemčija in drugi/Kronofrance, C‑75/05 P in C‑80/05 P, EU:C:2008:482, točki 61 in 65).

59      Vendar sodišče Evropske unije v okviru tega nadzora ne more s svojo gospodarsko presojo nadomestiti presoje Komisije. Nadzor, ki ga sodišča Unije izvajajo nad zapleteno gospodarsko presojo Komisije, je namreč omejen, in sicer nujno omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilnosti dejanskega stanja ter morebitnega obstoja očitnih napak v presoji in zlorabe pooblastil (glej sodbo z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 66 in navedena sodna praksa).

60      Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se Komisija za ugotovitev, da je podjetje v težavah, opira na zapletene gospodarske presoje, nad katerimi Splošno sodišče izvaja le omejen nadzor (glej v tem smislu sodbe z dne 24. septembra 2008, Kahla/Thüringen Porzellan/Komisija, T‑20/03, EU:T:2008:395, točka 133; z dne 3. marca 2010, Freistaat Sachsen/Komisija, T‑102/07 in T‑120/07, EU:T:2010:62, točki 122 in 157; z dne 12. maja 2011, Région Nord‑Pas‑de‑Calais in Communauté d’agglomération du Douaisis/Komisija, T‑267/08 in T‑279/08, EU:T:2011:209, točka 153, in z dne 3. julija 2013, MB System/Komisija, T‑209/11, neobjavljena, EU:T:2013:338, točka 37).

61      Čeprav ima Komisija široko diskrecijsko pravico, katere izvajanje vključuje gospodarsko presojo, ki jo je treba izvesti v okviru Evropske unije, pa to ne pomeni, da mora sodišče Unije opustiti nadzor nad razlago, ki jo v zvezi z gospodarskimi podatki poda Komisija. V skladu s sodno prakso mora namreč sodišče Unije med drugim preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletene situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (sodbi z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točki 64 in 65, in z dne 2. marca 2012, Nizozemska/Komisija, T‑29/10 in T‑33/10, EU:T:2012:98, točka 102).

62      Komisija se je v obravnavanem primeru v točkah od 73 do 77 obrazložitve izpodbijanega sklepa oprla na točko 10(a) in točko 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje, da bi tožečo stranko na datum sprejetja ukrepa 1 opredelila kot podjetje v težavah.

63      V skladu s točko 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje se podjetje načeloma in ne glede na velikost šteje za podjetje v težavah, „če je to družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri je izgubljena več kot polovica njenega osnovnega kapitala in [pri kateri] je bila v preteklih 12 mesecih izgubljena več kot četrtina tega kapitala“. Dalje, v skladu s točko 11 lahko „podjetje velja za podjetje v težavah, tudi če ni izpolnjena nobena od okoliščin, določenih v točki 10, zlasti ob prisotnosti običajnih znakov podjetja v težavah, kot so naraščajoče izgube, upadanje prometa, kopičenje zalog, presežki prostih zmogljivosti, padanje denarnih tokov, naraščajoči dolgovi, naraščajoči stroški obresti ali zmanjševanje čiste vrednosti sredstev.“

64      Komisija v točki 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa najprej navaja, da se osnovni kapital tožeče stranke v treh poslovnih letih pred odobritvijo ukrepa 1 sicer ni zmanjšal, vendar je bil njen lastni kapital ob koncu poslovnih let 2006/2007 in 2008/2009 negativen. Poleg tega navaja, da je bila „več kot četrtina [osnovnega kapitala] izgubljena v poslovnem letu, končanem junija 2009“. Po mnenju Komisije ti elementi skupaj zadostujejo za ugotovitev, da so bila merila, opredeljena v točki 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje, izpolnjena, ker bi tožeča stranka, če bi sprejela ustrezne ukrepe za vzpostavitev svojega premoženja, tako da bi na primer unovčila svoje izgube, izgubila ves osnovni kapital, ker je bil ta nižji od skupnih izgub (točka 74 obrazložitve).

65      Komisija nato v točki 75 obrazložitve izpodbijanega sklepa meni, da so bila izpolnjena tudi merila, opredeljena v točki 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje. Glede tega navaja, da je tožeča stranka v poslovnih letih 2006/2007 in 2008/2009 utrpela znatne izgube v višini 26,1 milijona EUR oziroma 59,2 milijona EUR in da se je njen promet zmanjšal za več kot 20 %, s 107,6 milijona EUR (poslovno leto 2006/2007) na 82,4 milijona EUR (poslovno leto 2008/2009). Komisija dodaja, da je bila tožeča stranka zelo zadolžena, kot je razvidno iz njenega razmerja med dolžniškim in lastnim kapitalom, ki je junija 2008 znašalo 73,5 in bilo negativno junija 2007 in junija 2009.

66      V obravnavanem primeru je treba najprej preučiti, ali so merila, opredeljena v točki 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje, izpolnjena. Samo če navedena merila niso izpolnjena, je treba po potrebi preučiti položaj tožeče stranke glede na točko 11 navedenih smernic.

67      Za ugotovitev, ali so ta merila izpolnjena, je treba najprej natančno opredeliti obseg pojma izgube osnovnega kapitala iz točke 10 smernic za reševanje in prestrukturiranje (glej točko 63 zgoraj), saj so stranke o tem obsegu razpravljale zlasti glede na ugotovitev v točki 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se osnovni kapital tožeče stranke ni zmanjšal pred odobritvijo ukrepa 1 (glej točko 64 zgoraj). Komisija je tako na obravnavi trdila, da je treba izraz „je izgubljena več kot polovica njenega osnovnega kapitala“ razumeti tako, da zajema primer, ko je bilo neto premoženje podjetja tako zmanjšano, da je bilo manjše od polovice njegovega osnovnega kapitala. Okoliščina, da vrednost osnovnega kapitala ostaja stalna, naj ne bi bila pomembna. Kraljevina Španija pa nasprotno v bistvu trdi, da Komisija zamenjuje pojma osnovni kapital in lastni kapital, tako da bi morala na podlagi ugotovitve v izpodbijanem sklepu o neobstoju zmanjšanja osnovnega kapitala tožeče stranke izključiti uporabo točke 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje v obravnavanem primeru.

68      V zvezi s tem določbe točke 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje „po analogiji“ napotujejo na člen 17 Druge direktive Sveta z dne 13. decembra 1976 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim odstavkom člena 58 Pogodbe glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (77/91/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 8), ki je na dan sprejetja izpodbijanega sklepa postal člen 19 Direktive 2012/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v pomenu drugega odstavka člena 54 Pogodbe o delovanju Evropske unije, glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL 2012, L 315, str. 74), ki določa, da „[je treba] [v] primeru resnih izgub vpisanega kapitala […] v roku, predpisanem z zakonodajo države članice, sklicati skupščino delničarjev in preveriti, ali bo družba prenehala ali bo treba sprejeti druge ukrepe“, ne da bi države članice lahko znesek te izgube določile na „znesek, ki je višji od polovice vpisanega kapitala“. V okviru zgoraj navedenih direktiv se pojem „vpisani kapital“ zamenjuje s pojmom „osnovni kapital“ (glej v tem smislu sodbo z dne 23. marca 2000, Diamantis, C‑373/97, EU:C:2000:150, točki 3 in 32). Glede na cilj teh določb, ki določajo posebno obveznost sklica skupščine delničarjev, in sistematiko besedila, katerega del so, ki se različno in ločeno nanaša na primere „zmanjšanja [osnovnega] kapitala“ in potrjuje pristojnost skupščine delničarjev v zvezi s tem, je očitno, da „resna izguba [osnovnega] kapitala“ iz člena 17 Druge direktive 77/91 ni primerljiva z zmanjšanjem osnovnega kapitala, za katerega se odločijo pristojni organi družbe, temveč zajema predvsem primer zmanjšanja lastnega kapitala družbe, na podlagi katerega bi lahko navedeni organi družbe po potrebi sprejeli odločitev o zmanjšanju osnovnega kapitala zadevne družbe. Vendar je treba ob upoštevanju povezave, vzpostavljene s točko 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje z določbami zgoraj navedenih direktiv, pojem izgube osnovnega kapitala iz točke 10(a) navedenih smernic razlagati v skladu s pojmom „resna izguba [osnovnega] kapitala“, navedenim v navedenih direktivah.

69      Splošno sodišče je sicer že razsodilo, da je raven lastnega kapitala upošteven znak za ugotavljanje, ali je šlo za izgubo osnovnega kapitala v smislu točke 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje, čeprav zmanjšanje osnovnega kapitala ni bilo ugotovljeno (glej v tem smislu sodbi z dne 15. junija 2005, Corsica Ferries France/Komisija, T‑349/03, EU:T:2005:221, točka 196, in z dne 3. marca 2010, Freistaat Sachsen/Komisija, T‑102/07 in T‑120/07, EU:T:2010:62, točka 106).

70      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da se je Komisija pri ugotavljanju, ali so merila iz točke 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje izpolnjena, lahko oprla na raven lastnega kapitala tožeče stranke.

71      V obravnavanem primeru Komisija v točki 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja, da finančni izkazi tožeče stranke kažejo negativen lastni kapital zaradi skupnih izgub, ki presegajo njen celotni osnovni kapital ob koncu poslovnega leta 2008/2009. Komisija v isti točki obrazložitve tudi trdi, da je bila „več kot četrtina [osnovnega kapitala] izgubljena v poslovnem letu, ki se je končalo junija 2009“. To trditev potrjujejo finančni podatki tožeče stranke, zbrani v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Lastni kapital tožeče stranke je namreč predstavljal malo več kot polovico njenega osnovnega kapitala junija 2008 (5,9 oziroma 9,2 milijona EUR) in je junija 2009 postal negativen – kot je bilo ravnokar opozorjeno – česar posledica je bila, da je bila več kot polovica osnovnega kapitala in torej a fortiori več kot četrtina tega kapitala v poslovnem letu 2008/2009 „izgubljena“.

72      Preučiti je treba še, ali lahko tri trditve, ki jih tožeča stranka navaja v okviru tega dela in ki se nanašajo, prva, na posebnosti profesionalnega nogometa, druga, na neupoštevanje tržne vrednosti igralcev tožeče stranke, in tretja, na trdnost in verodostojnost načrta za sposobnost preživetja iz leta 2009, v celoti ali delno omajejo ugotovitev Komisije, da je bila tožeča stranka na podlagi ravni lastnega kapitala in ob upoštevanju meril, opredeljenih v točki 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje, podjetje v težavah.

73      Na prvem mestu, glede posebnosti profesionalnega nogometa je treba najprej ugotoviti, da člen 165(1), drugi pododstavek, PDEU določa, da „Unija prispeva k spodbujanju evropske razsežnosti v športu ob upoštevanju njegove posebne narave […] in njegove družbene in vzgojne vloge“.

74      Glede tega, čeprav se z zahtevami, določenimi v členu 165(1), drugi pododstavek, PDEU, zahteva, da Komisija v okviru široke diskrecijske pravice, ki jo ima v tej fazi, po potrebi presodi združljivost pomoči ob upoštevanju cilja spodbujanja športa (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2016, Magic Mountain Kletterhallen in drugi/Komisija, T‑162/13, neobjavljena, EU:T:2016:341, točki 79 in 80), ostaja dejstvo, da člen 107(1) PDEU v fazi pred opredelitvijo ukrepa kot pomoči ne razlikuje na podlagi razlogov ali ciljev državnih ukrepov, ampak jih opredeljuje glede na njihov učinek (sodba z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točka 94).

75      Sodišče je tako glede nujnosti, ki izhaja iz Pogodbe DEU, da se upoštevajo zahteve v zvezi z varstvom okolja, razsodilo, da ta nujnost ne utemeljuje izključitve ukrepa s področja uporabe člena 107(1) PDEU, saj se lahko take zahteve vsekakor koristno upoštevajo pri presoji združljivosti tega ukrepa v skladu s členom 107(3) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točka 92).

76      Poleg tega tožeča stranka ekonomske narave igranja nogometa v profesionalnih klubih, ki jo je Splošno sodišče že priznalo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2005, Piau/Komisija, T‑193/02, EU:T:2005:22, točka 69), ne izpodbija.

77      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija na podlagi člena 165(1), drugi pododstavek, PDEU ni bila zavezana upoštevati posebnosti tožeče stranke kot profesionalnega nogometnega kluba, razen tistih, ki so neposredno upoštevne za preučitev objektivnega pojma podjetja v težavah.

78      Vendar tožeča stranka Komisiji očita, da s svojim pristopom ni upoštevala več dejavnikov, ki so predstavljeni kot „nefinančni“ in specifični za poslovni model profesionalnih nogometnih klubov, kot so izzivi športnih dosežkov ali število navijačev in privržencev.

79      Poudariti je treba, da tožeča stranka tu zgolj navaja parametre, ki neposredno vplivajo na gospodarsko uspešnost in torej na finančne rezultate profesionalnega nogometnega kluba. Tožeča stranka se poleg tega v svojih pisanjih sklicuje na veliko zmanjšanje prihodkov, ki ga je povzročila njena neudeležba v Ligi prvakov Evropske nogometne zveze (UEFA) v sezoni 2008/2009. Iz tega sledi, da so pri preučitvi finančnih rezultatov tožeče stranke, ki jo je opravila Komisija, nujno upoštevani zgoraj navedeni parametri, ker ti vplivajo na finančno stabilnost tožeče stranke.

80      Poleg tega je Komisija v analizi načrta za sposobnost preživetja iz leta 2009 (točka 110 obrazložitve izpodbijanega sklepa) posebej navedla več teh dejavnikov, kot sta športni dosežki ali zmožnost navijačev, da kupijo vstopnice ali sezonske vstopnice. Trditev tožeče stranke tako nima dejanske podlage.

81      Poleg tega je treba poudariti, da argumentacija tožeče stranke temelji na splošnih trditvah, ki so skupne celotnemu sektorju in s katerimi ni mogoče izpodbiti ugotovitev Komisije v zvezi z gospodarskim in finančnim položajem tožeče stranke.

82      Tožeča stranka trdi tudi, da knjigovodska vrednost profesionalnih nogometnih klubov ne odraža nujno njihove nabavne ali prodajne cene. Tako naj bi bili zasebni vlagatelji pripravljeni plačati visoke zneske, da bi prevzeli nadzor nad nogometnimi klubi, katerih knjigovodska vrednost je negativna.

83      Vendar tožeča stranka tej trditvi dodaja le dva primera angleških nogometnih klubov, katerih knjigovodska vrednost je bila negativna in sta bila odkupljena med letoma 2007 in 2009. S tako argumentacijo zaradi njene splošnosti vsekakor ni mogoče ovreči ugotovitve, do katere je Komisija prišla po preučitvi individualnega položaja tožeče stranke (glej točki 64 in 65 zgoraj), pri tem pa je treba spomniti, da je pojem podjetja v težavah, kot je opredeljen v točki 9 smernic za reševanje in prestrukturiranje, objektivni pojem, ki ga je treba presojati le glede na konkretne znake finančnega in gospodarskega položaja zadevnega podjetja (sodba z dne 6. aprila 2017, Regione autonoma della Sardegna/Komisija, T‑219/14, EU:T:2017:266, točka 184).

84      Na drugem mestu, glede trditve, da Komisija pri presoji finančnega položaja tožeče stranke ni upoštevala tržne vrednosti njenih igralcev, je treba najprej poudariti, da smernice za reševanje in prestrukturiranje v različici, ki se uporablja v obravnavanem primeru, določajo, da bo Komisija „načeloma“ štela, da je podjetje v težavah, če so podane okoliščine iz točke 10(a). Komisija je s tem določila usmeritev, ki ji v skladu z njenim besedilom daje možnost, da ji ne sledi (glej v tem smislu sodbo z dne 6. aprila 2017, Saremar/Komisija, T‑220/14, EU:T:2017:267, točka 174 (neobjavljena)).

85      Poleg tega, kot je navedeno v točki 9 smernic za reševanje in prestrukturiranje, pojem podjetja v težavah zajema podjetje, ki z lastnimi sredstvi ali s sredstvi, ki jih lahko pridobi od svojih lastnikov, delničarjev ali upnikov, ni zmožno preprečiti izgube, ki bi brez zunanjega posredovanja državnih organov kratkoročno ali srednjeročno skoraj gotovo ogrozila obstoj družbe. Komisija lahko v točkah 10 in 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje, ki konkretno ponazarjajo pojem podjetja v težavah, navede nekatere posebej močne pokazatelje finančnih težav, vendar se kljub temu ne more odreči svoji diskrecijski pravici, ki jo ima, kadar izvaja zapletene gospodarske presoje, kot je to v obravnavani zadevi glede preučitve finančnega položaja tožeče stranke (glej točko 60 zgoraj).

86      Glede na to je treba najprej ugotoviti, da Komisija ni prezrla niti tržne vrednosti niti knjigovodske vrednosti igralcev tožeče stranke, ker jih je upoštevala pri ugotovitvi, da ni bilo mogoče šteti, da je bila bonitetna ocena tožeče stranke na dan odobritve zadevnih ukrepov nižja od kategorije CCC (točki 80 in 81 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

87      Vendar Komisija nazadnje v točki 82 obrazložitve izpodbijanega sklepa meni, da „sorazmerno visoka čista vrednost nogometašev kluba Valencia CF (sredstev) ne more pomeniti, da klub ni bil v finančnih težavah“. Glede tega navaja, da „bi bila vrednost [igralcev Valencia CF] v primeru [prisilne] prodaje sorazmerno nizka, saj bi [kupci] znano dejstvo o težavah prodajalca (Valencia CF) izkoristili, da bi dosegli nizke cene“. Poleg tega poudarja, da je bila tržna vrednost teh igralcev odvisna od naključnih dogodkov, zlasti v primeru poškodb.

88      Iz tega sledi, da Komisija v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni zavrnila upoštevanja tržne vrednosti njenih igralcev, ko je v točkah 80 in 81 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da bonitetna ocena tožeče stranke ne more biti nižja od kategorije CCC, vendar pa je v točki 82 obrazložitve na podlagi tveganj zmanjšanja vrednosti v primeru prisilne prodaje in naključnih dogodkov, zaradi katerih je vrednost igralcev nestanovitnejša, menila, da obstoj teh sredstev ne ovrže njene ugotovitve, da je tožeča stranka podjetje v težavah. Komisija je na obravnavi pojasnila, da se je pri ugotavljanju, ali je bila tožeča stranka v težavah, oprla le na knjigovodsko vrednost njenih igralcev in je iz zgoraj navedenih razlogov menila, da tržna vrednost ni bila upoštevna.

89      Zato je treba ugotoviti, ali je Komisija pri presoji obsega in zanesljivosti vrednotenja igralcev tožeče stranke na njihovo tržno vrednost storila očitne napake.

90      Prvič, v zvezi s tveganji zmanjšanja vrednosti igralcev v primeru prisilne prodaje je treba najprej ugotoviti, da ne glede na opredelitev zadevnega podjetja v težavah iz obravnavanega primera ni sporno, da je tožeča stranka ob koncu poslovnega leta 2008/2009 imela vsaj likvidnostno potrebo. Verjetno pa je, da te okoliščine, zlasti če jih potencialni pridobitelj pozna, ta uporabi za pogajanja o ceni nadaljnje prodaje igralcev, ki je nižja od njihove ocenjene tržne vrednosti.

91      Zgornje ugotovitve ne omaja sklicevanje tožeče stranke na več primerov prestopov igralcev po ceni, ki je blizu njihovi ocenjeni tržni vrednosti. Po eni strani se večina navedenih primerov nanaša bodisi na obdobje po sprejetju sklepa o odobritvi ukrepa 1, bodisi na obdobje pred obdobjem, obravnavanim v izpodbijanem sklepu, bodisi na poslovno leto, v katerem so se finančni rezultati tožeče stranke izboljšali. Ti primeri torej ne morejo ovreči ugotovitve, da bi imeli v primeru izkazanih in poznanih finančnih težav, kot so tiste, ki so bile ugotovljene ob koncu poslovnega leta 2008/2009, klubi, s katerimi se tožeča stranka pogaja o prestopu, korist od te informacije, da bi dosegli ceno, ki je nižja od tržne vrednosti zadevnega igralca. Po drugi strani, čeprav je res, da se tožeča stranka v okviru te tožbe sklicuje na primer prestopa, do katerega je prišlo malo pred odobritvijo ukrepa 1 po ceni, ki je višja od ocenjene tržne vrednosti igralca, je treba ugotoviti, kot je to storila Komisija, da gre za osamljen primer ter da je bil poleg tega in po drugi strani neki prestop izveden v istem trenutku po ceni, ki je nižja od ocenjene tržne vrednosti.

92      Drugič, glede nestanovitnosti tržne vrednosti igralcev je treba ob upoštevanju naključnih dogodkov, ki bi jih lahko prizadeli, tudi poudariti, da ta trditev ni neverjetna. Trditve, ki jih navaja tožeča stranka, ne morejo omajati te ugotovitve. Po eni strani okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, da je zavarovana za tveganje smrti ali popolne trajne invalidnosti svojih igralcev, ni taka, da bi jo obranila pred tveganjem izgube vrednosti igralcev, povezane s poškodbo, kar bi – čeprav samo začasno – zmanjšalo učinkovitost zadevnega igralca. Po drugi strani je treba relativizirati obseg trditve tožeče stranke, da je nestanovitnost tržne vrednosti igralca omiljena, kadar je treba sklepati na ravni skupine. Kot namreč trdi Komisija, je uspešnost igralca in s tem njegova vrednost vsaj delno odvisna od stanja in uspešnosti preostalega dela njegove ekipe.

93      Poleg tega Splošno sodišče poudarja, da se lahko Komisija v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima pri zapletenih gospodarskih presojah, odloči, da bo pri presoji finančnega položaja podjetja dala prednost vrednotenju njegovih sredstev, ki izhaja iz njegovih računovodskih izkazov, ker je to bolj previdno, kot bi bilo vrednotenje, ki temelji na oceni tržne cene.

94      Iz zgoraj navedenega izhaja, da presoje Komisije o obsegu in zanesljivosti vrednotenja igralcev tožeče stranke glede na njihovo tržno vrednost ne vsebujejo očitnih napak.

95      Na tretjem in zadnjem mestu, v zvezi s sklicevanjem na trdnost in verodostojnost načrta za sposobnost preživetja iz leta 2009 je treba navesti, da ta trditev, ki je bila pojasnjena v okviru prvega dela, ki se nanaša na domnevno napako pri opredelitvi tožeče stranke kot podjetje v težavah, prav tako podpira drugi tožbeni razlog, ki je bil predložen podredno in se nanaša na združljivost zadevne pomoči.

96      Glede tega, kot izhaja iz točke 34 smernic za reševanje in prestrukturiranje, morajo biti pomoči podjetjem v težavah sicer povezane z načrtom za prestrukturiranje, da bi bile razglašene za združljive s členom 107(3)(c) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 22. marca 2001, Francija/Komisija, C‑17/99, EU:C:2001:178, točka 45), vendar je treba ugotoviti, da obstoj in vsebina takega načrta tudi v obravnavanem primeru pomenita upoštevne elemente za ugotavljanje, ali ob upoštevanju člena 107(1) PDEU iz spornega jamstva izhaja prednost (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2000, EPAC/Komisija, T‑204/97 in T‑270/97, EU:T:2000:148, točke od 72 do 74). Možnosti za vzpostavitev finančnega položaja tožeče stranke, ki glede na primer izhajajo iz načrta za sposobnost preživetja iz leta 2009, namreč vsaj posredno vplivajo na tveganje aktivacije navedenega poroštva, ker je bilo treba vračilo osnovnega posojila fundacije Fundación Valencia izvesti z nadaljnjo prodajo delnic tožeče stranke (glej točko 4 zgoraj), na katerih vrednost nujno vpliva njen finančni položaj.

97      V obravnavanem primeru Komisija v točkah 58 in 59 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da načrt za sposobnost preživetja na eni strani ni vseboval nobene analize občutljivosti in da je na drugi strani temeljil na neprimernih obetih za vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja.

98      Glede prvega razloga tožeča stranka ne izpodbija, da načrt za sposobnost preživetja ni vseboval analize občutljivosti, ampak trdi, da so bile projekcije iz načrta kljub vsemu ustrezne, ker so temeljile na verjetnem razvoju njenih prihodkov in stroškov.

99      Tako očitek tožeče stranke ne more omajati razloga, navedenega v izpodbijanem sklepu, da ni analize občutljivosti, za katerega je Komisija lahko upravičeno menila, da dokazuje pomanjkanje trdnosti napovedi, pripravljenih v okviru načrta za sposobnost preživetja. Tožeča stranka glede tega ne trdi, da na trgu, na katerem opravlja dejavnost, do te mere ni naključnih dogodkov in tveganj, da ne bi bilo nujno pripraviti več scenarijev razvoja izdatkov in prihodkov, ki bi izražali optimistične, pesimistične in vmesne primere (glej v zvezi s tem točko 36 smernic za reševanje in prestrukturiranje).

100    Poleg tega je iz odgovorov tožeče stranke na pisna vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepov procesnega vodstva, razvidno, da napovedi iz načrta za sposobnost preživetja, ki jih predstavlja kot „konzervativne“, v resnici za nekatere parametre, zlasti glede prihodkov, temeljijo na ocenah, ki nikakor ne upoštevajo morebitnega nastanka negativnih dogodkov.

101    Tožeča stranka glede drugega tožbenega razloga, navedenega zgoraj v točki 97, izpodbija analizo Komisije, pri čemer poudarja predvideno vzpostavitev dobička v petletnem obdobju in dejstvo, da je donosnost kluba ustrezala povprečjem, opaženim v sektorju.

102    Glede tega je treba najprej opozoriti, da se časovni okvir, ki je v načrtu za sposobnost preživetja iz leta 2009 določen za vzpostavitev dobička, to je pet let, ne zdi nerazumen, in sicer ob neobstoju nasprotnih dokazov, ki bi jih predložila Komisija.

103    Dalje, opozoriti je treba, da argumentacija tožeče stranke v bistvu temelji na okoliščini, da bi bili na koncu izvedbe načrta za sposobnost preživetja njeni finančni rezultati v skladu s povprečno donosnostjo, ugotovljeno v sektorju, in to ne glede na ugotovitev Komisije v izpodbijanem sklepu, da je donosnost tožeče stranke ob upoštevanju dobička iz poslovanja in dobička pred davki, pričakovanimi po koncu izvedbe načrta za sposobnost preživetja, še vedno zelo nizka.

104    Vendar, kot v bistvu trdi Komisija, sklicevanje na povprečno donosnost v sektorju ni primerno, ker bi države članice tako lahko upravičile vse naložbe v sektorje v zatonu, deficitarnih sektorjih ali sektorjih z nizko donosnostjo, če so njihove možnosti za dobiček v sektorskem povprečju (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2014, Španija in drugi/Komisija, T‑319/12 in T‑321/12, neobjavljena, EU:T:2014:604, točka 44). V obravnavanem primeru elementi, ki jih je predložila tožeča stranka, ob predpostavki, da je njihov namen dokazati, da je pričakovana uspešnost načrta za sposobnost preživetja iz leta 2009 v povprečju sektorja, ne omajajo ugotovitve, da je pričakovana donosnost vsekakor še vedno zelo nizka.

105    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija s tem, da je ugotovila, da načrt za sposobnost preživetja iz leta 2009 ni bil dovolj trden in verodostojen, da bi dokazal sposobnost tožeče stranke, da vzpostavi svoj finančni položaj, ni storila očitne napake pri presoji.

106    Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

–       Drugi del: očitna napaka Komisije, ker je menila, da je ukrep 1 pokrival več kot 80 % osnovnega posojila

107    Tožeča stranka ob podpori Kraljevine Španije izpodbija to, da naj bi ukrep 1 pokrival 100 % zneska posojila v višini 75 milijonov EUR, ki ga je dodelila banka Bankia. Tožeča stranka se v zvezi s tem opira na vrednost deleža – ki ga ima fundacija Fundación Valencia v njenem kapitalu in ki je obremenjen z zastavno pravico IVF – ki ne glede na uporabljeno metodo vrednotenja povzroči zmanjšanje izpostavljenosti IVF na manj kot 80 % zneska posojila.

108    Kraljevina Španija dodaja, da je bila tudi ob predpostavki, da poroštvo pokriva 100 % zadevnega posojila, ta raven kritja v celoti utemeljena s pogoji iz ukrepa 1, ob upoštevanju vrednosti kluba, pravic nad tožečo stranko in sredstev za njen nadzor, ki jih je tožeča stranka tako dodelila IVF, napovedi vložkov in prihodkov ter visoke vrednosti zastavljenih delnic v korist IVF.

109    V obravnavani zadevi je Komisija v točki 86(b) obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da sporno poroštvo pokriva več kot 100 % osnovnega posojila, to je celotno glavnico skupaj z obrestmi in stroški transakcije, zavarovane s poroštvom (točka 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

110    Najprej je treba navesti, da argumentacija tožeče stranke v podporo temu delu tožbenega razloga temelji na zmedi med vprašanjem obsega kritja z zadevnim poroštvom obveznosti fundacije Fundación Valencia, da mora fundacija Fundación Valencia vrniti posojilo v višini 75 milijonov EUR, ki ga je dodelila banka Bankia, in ločenim vprašanjem glede finančnega tveganja, ki mu je IVF izpostavljen, če fundacija Fundación Valencia ne izpolni obveznosti vračila. V prvem primeru je treba presoditi, k čemu je IVF pravno zavezan. V drugem primeru je treba presoditi, kateremu finančnem tveganju je izpostavljen IVF.

111    Kot pa pravilno opozarja Komisija, ne da bi ji tožeča stranka glede tega nasprotovala, bi bil IVF zavezan za plačilo celotnega zapadlega dolga, če bi se banka Bankia odločila, da bo zoper njega kot poroka uveljavljala zavarovanje s poroštvom. Iz tega sledi, da je poroštvo, ki ga je IVF odobril na podlagi ukrepa 1, dejansko pokrivalo 100 % zadevnega posojila.

112    Poleg tega bi bilo sprejetje razlage, ki jo predlaga tožeča stranka v zvezi z obsegom kritja s poroštvom, ki se v bistvu nanaša na vključitev vrednosti zavarovanja za poroštvo, ki ga lahko sproži javni porok, v nasprotju s ciljem, ki se mu sledi z upoštevanjem tega parametra, kot izhaja iz točke 3.2(c) obvestila o poroštvih. Gre namreč za spodbudo posojilodajalca, da ustrezno oceni, zavaruje in zmanjša tveganje, povezano s posojilnim poslom, in zlasti pravilno oceni stopnjo kreditne sposobnosti posojilojemalca. Okoliščina, da je jamstveni javni subjekt upravičen do nekaterih zavarovanj za poroštvo, pa ne more spodbuditi posojilodajalca, da je skrbnejši pri oceni lastnega tveganja.

113    Te ugotovitve ni mogoče ovreči z argumentacijo Kraljevine Španije, da je bilo kritje, ki je presegalo 80 % zneska osnovne transakcije, v obravnavanem primeru utemeljeno s pogoji za odobritev zadevnega poroštva.

114    Iz preučitve prvega dela tožbenega razloga namreč izhaja, da je Komisija lahko tožečo stranko, ne da bi storila očitno napako pri presoji, opredelila kot podjetje v težavah in štela, da načrt za sposobnost preživetja ni dovolj trden in verodostojen. Iz tega sledi, da niti poslovna vrednost tožeče stranke na dan odobritve ukrepa 1, niti napovedi vložkov in prihodkov iz načrta za sposobnost preživetja, niti, a fortiori, pravice, podeljene IVF za skrb nad izvajanjem navedenega načrta, ne morejo upravičiti kritja celotnega zadevnega posojila. Glede vprašanja vrednosti delnic, zastavljenih v korist IVF, ob upoštevanju tega, kar je bilo navedeno zgoraj v točki 112, okoliščina, da ima jamstveni javni subjekt zavarovanje za poroštvo določene vrednosti, sama po sebi ne more upravičiti, da je osnovna transakcija v celoti krita.

115    Glede na navedeno je treba ta del tožbenega razloga zavrniti.

–       Tretji del: očitna napaka Komisije, ker je menila, da ukrep 1 ni bil odobren po tržni ceni

116    Tožeča stranka ob podpori Kraljevine Španije meni, da bi se morala Komisija sklicevati na primerljive obrestne mere posojil in kreditov, ki jih je pridobila v obdobju 2008–2009, saj uporaba „klasične metodologije“ bonitetnih agencij v obravnavanem primeru ni primerna. Povprečna obrestna mera, po kateri se je tožeča stranka financirala v tem obdobju, pa naj bi ustrezala vsoti najnižje obrestne mere, določene s posojilno pogodbo, sklenjeno z banko Bankia, in obrestne mere poroštvene premije, plačane IVF. Tožeča stranka glede tega navaja, da so bili Euribor in, splošneje, predlagane obrestne mere na trgu v času odobritve ukrepa 1 novembra 2009 v padanju, kar je okoliščina, ki naj je Komisija ne bi upoštevala. Tožeča stranka v repliki pojasnjuje, da je bilo posojilo, primerljivo z zneskom posojila, ki ga je odobrila banka Bankia, odobreno po enaki obrestni meri.

117    Kraljevina Španija dodaja, da okoliščina, da je ukrep 1 začel veljati šele več tednov po prenosu sredstev, posojenih fundaciji Fundación Valencia, in ponavljajoča se prekinitev njegovih učinkov po sodnih odločbah, dokazujeta, da bi bilo posojilo, ki ga je odobrila banka Bankia, mogoče odobriti neodvisno od obstoja državnega poroštva. Poroštvena premija, plačana IVF, v resnici odraža vrednost zavarovanja za poroštvo, ki ga je prejel.

118    Komisija trdi, da je zaradi neobstoja podobnih transakcij, opaženih na trgu, v skladu z obvestilom o referenčnih obrestnih merah uporabila referenčno obrestno mero, ki se uporablja za podjetje v položaju, v kakršnem je tožeča stranka, torej katerega bonitetna ocena spada v kategorijo CCC. Komisija glede tega izpodbija upoštevnost primerjav, ki jih je tožeča stranka opravila z drugimi kreditnimi transakcijami, pri katerih je sodelovala v obdobju 2008–2009, ob upoštevanju teh transakcij, in zlasti njihovega zneska, ki je bil veliko nižji od posojila, zavarovanega z ukrepom 1. Poleg tega navaja, da v upravni fazi ni bilo sklicevanja na ta posojila. Nazadnje, Komisija glede upadajočega trenda Euribor ugotavlja, da ni bilo mogoče predvideti njegovega razvoja na dan odobritve ukrepa 1.

119    Komisija v dupliki dodaja, da je odločitev tožeče stranke, da odloži gradnjo novega stadiona do februarja 2009, pomenila prelomnico in da je imela tožeča stranka poleg tega srečo, da je posojilo prejela pred tem datumom, pri čemer je poleg tega navedla, da je v poslovnem letu 2007/2008 ustvarila dobiček. Komisija posebej v zvezi s primerom posojila v znesku, ki je podoben tistemu, ki ga je dodelila banka Bankia, na katero se sklicuje tožeča stranka, trdi, da še zdaleč ne izpodbija svoje analize, ampak jo, nasprotno, potrjuje, ker je vrednost poroštev, ponujenih posojilodajalcu, po mnenju Komisije presegala vrednost zastavljenih delnic v okviru posojila, ki ga je dodelila banka Bankia, in ker je bila uporabljena obrestna mera tudi višja. Poleg tega naj bi ta primer po mnenju Komisije potrjeval težave, ki jih je imela tožeča stranka pri zbiranju zadostnih sredstev, vključno z obremenitvijo njenih sredstev z največjo vrednostjo.

120    Komisija v odgovor na argumentacijo Kraljevine Španije v intervencijski vlogi trdi, da datum začetka veljavnosti ukrepa 1 ni upošteven, ker naj bi se izkazalo, da se je IVF zavezal dodeliti sporno poroštvo, preden je banka Bankia dodelila posojilo fundaciji Fundación Valencia.

121    Sodišče je že razsodilo, da posojilojemalec, ki je prejel posojilo, za katero jamčijo javni organi države članice, običajno pridobi prednost, ker so obresti, ki jih dolguje, nižje od tistih, ki bi jih moral plačati, če bi moral tako financiranje in poroštvo pridobiti po tržnih cenah (sodbi z dne 8. decembra 2011, Residex Capital IV, C‑275/10, EU:C:2011:814, točka 39, in z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 96).

122    Kot je opozorjeno v točki 3.2(d) obvestila o poroštvih, je treba za določitev ustrezne tržne cene upoštevati značilnosti poroštva in osnovnega posojila, ki zajemajo zlasti znesek in trajanje transakcije, zavarovanje, ki ga da posojilojemalec, in druge elemente, ki vplivajo na oceno stopnje vračila in verjetnost neplačila posojilojemalca zaradi njegovega finančnega položaja, njegov sektor dejavnosti in njegove obete.

123    Kadar je plačana cena za poroštvo vsaj tako visoka kot ustrezno primerljiva poroštvena premija, ki je ponujena na finančnih trgih, poroštvo ne zajema pomoči (glej točko 3.2(d), drugi pododstavek, obvestila o poroštvih). Če na finančnih trgih ni mogoče najti ustrezno primerljive poroštvene premije, se skupni stroški financiranja posojila s poroštvom, skupaj z obrestmi posojila in poroštveno premijo, primerjajo s tržno ceno podobnega posojila brez poroštva (glej točko 3.2(d), tretji pododstavek, obvestila o poroštvih). Nazadnje, če ni tržne cene podobnega posojila brez poroštva, je treba uporabiti referenčno obrestno mero, opredeljeno v skladu s sporočilom o referenčnih obrestnih merah (glej točko 4.2, drugi pododstavek, obvestila o poroštvih).

124    V obravnavani zadevi Komisija v točki 86(c) obrazložitve izpodbijanega sklepa izključuje, da se v poroštveni premiji, izplačani IVF, upoštevajo finančne težave tožeče stranke in povezano tveganje neplačila posojil, zavarovanih s poroštvom, potem ko je v točki 85 obrazložitve navedla, da „finančne institucije posojilojemalcu, ki je podjetje v finančnih težavah, pod nobenimi pogoji ne bi bile pripravljene dati posojila brez državnega poroštva“.

125    Komisija nikjer v teh točkah obrazložitve ali drugje v ugotovitvah v zvezi z opredelitvijo prednosti (točka 7.1.2 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ne navaja, kakšna je tržna cena, na katero ocenjuje zadevno premijo. Komisija v tej fazi tudi ne preuči zastavne pravice, ki je bila IVF odobrena kot zavarovanje za poroštvo (glej točko 4 zgoraj). Na splošno se je Komisija zadovoljila s tem, da je ocenila finančni položaj tožeče stranke za to, da glede na znesek poroštvene premije, plačane IVF, ugotovi, da ta ni v skladu s tržnimi pogoji. Komisija je na vprašanje Splošnega sodišča v okviru ukrepov procesnega vodstva potrdila, da je menila, da ob upoštevanju finančnega položaja tožeče stranke, ki je bila podjetje v težavah, ni tržne cene, ki bi se lahko uporabila kot referenca za poroštveno premijo, plačano IVF.

126    Komisija torej pri ugotavljanju, ali je premija, plačana IVF, zajemala prednost, na eni strani ni upoštevala vseh upoštevnih značilnosti poroštva in osnovnega posojila, zlasti obstoja zavarovanj, ki jih je dal posojilojemalec, in na drugi strani ni poiskala tržne cene, s katero bi bilo treba primerjati zadevno premijo, pri čemer je menila, da za podjetje v težavah taka cena ne obstaja.

127    V zvezi z zadnjenavedeno točko je treba poudariti, da je taka trditev, da ni tržne cene, ki bi se lahko uporabila kot referenca, kadar je poroštvo odobreno v korist podjetja v težavah, v nasprotju s točko 4.1(a) obvestila o poroštvih, ki se nanaša na izračun elementa pomoči poroštva, odobrenega podjetju v težavah. Komisija v njej namreč razlikuje med položajem podjetij v težavah glede na njihovo tveganje neplačila, ki ni enotno. Obvestilo tako razlikuje med primerom, ko porok na trgu obstaja, in primerom, v katerem je verjetno, da ne obstaja. Sprejeto je torej, da lahko obstaja tržna cena tudi takrat, kadar je poroštvo dodeljeno podjetju v težavah.

128    Splošno sodišče glede tega poudarja, da je Komisija v točki 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da tožeča stranka „ni v finančnih težavah v smislu točk 2.2 in 4.1(a) obvestila [o] poroštvih“, potem ko je v točkah 74 in 77 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bila podjetje v težavah v smislu točk 10(a) in 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje. S tem je Komisija sprejela tudi razlago točke 4.1(a) obvestila o poroštvih iz točke 127 zgoraj, v skladu s katero se želi med podjetji v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje razlikovati dve podvrsti podjetij glede na njihovo tveganje neplačila. To je še bolj očitno v španski različici izpodbijanega sklepa, ki je edina verodostojna različica, v kateri je v točki 80 obrazložitve naveden neobstoj „resnih kriznih razmer“ (situación de crisis grave), pri čemer se s pridevnikom „resen“ opredeljuje izraz „kriza“ in natančneje razlikuje med položajem, navedenim v točki 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in položajem, navedenim v točkah 74 in 77 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer potrjuje obstoj vrste podjetij v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje, ki niso v resni krizi v smislu točke 4.1 obvestila o poroštvih.

129    Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, iz točke 3.3 obvestila o poroštvih ne izhaja, da za poroštva, dodeljena podjetju v težavah, ne obstaja tržna cena. Navedena točka se namreč nanaša na poenostavljeni sistem ocenjevanja, ki se izjemoma uporablja za mala in srednje velika podjetja in se omejuje na navedbo, da se ne uporablja za podjetja, katerih bonitetna ocena je CCC/CAA ali nižja.

130    Kljub opustitvam, ugotovljenim zgoraj v točki 126, je res, da je Komisija v delu izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na ugotovitev obstoja pomoči, v točki 93 obrazložitve v okviru količinske opredelitve sporne pomoči opravila podrobnejšo analizo. Čeprav Komisija ne razišče, ali obstaja referenčna poroštvena premija, ki ustreza tisti, ponujeni na finančnih trgih, izključuje obstoj tržne cene podobnega posojila brez poroštva (glej točko 123 zgoraj), „zaradi omejenega števila opaženih podobnih transakcij na trgu“, ki ne „zagotavlja“ „smiselne primerjave“. V skladu s točko 4.2 obvestila o poroštvih torej uporabi referenčno obrestno mero, ki se uporablja na podlagi obvestila o referenčnih obrestnih merah (glej točko 123 zgoraj), tako da jo primerja s skupnimi finančnimi stroški posojila, zavarovanega s poroštvom, vključno z obrestno mero in poroštveno premijo. Nazadnje, Komisija upošteva zastavne pravice na delnicah tožeče stranke in sklepa, da je njihova vrednost skoraj nična in zato ne vpliva na referenčno obrestno mero, ki jo je treba uporabiti v obravnavanem primeru.

131    Splošno sodišče je zlasti v zvezi z ugotovitvijo, da ni bilo dovolj podobnih transakcij, ki bi omogočale smiselno primerjavo, v okviru ukrepov procesnega vodstva Komisijo zaslišalo, da bi se seznanilo z naravo in obsegom preiskav, ki jih je opravila za to, da je prišla do te ugotovitve. Komisija je najprej v zvezi z morebitno referenčno poroštveno premijo odgovorila, da finančne institucije ne podpirajo tako tveganih transakcij, kot so tiste, ki jamčijo za podjetja z bonitetno oceno CCC, in da nič v upravnem spisu ne kaže na nasprotno. Komisija je nato glede morebitne tržne cene podobnega posojila brez poroštva trdila, da iz upravne preiskave ni razviden noben podatek o obrestnih merah za posojila, odobrena v podobnih položajih. Ko je bila Komisija na obravnavi ponovno zaslišana o tem, se je sklicevala na vsebino sklepa o začetku formalnega postopka preiskave, v kateri je izrazila dvome o obstoju tržne cene za tovrstno transakcijo.

132    Iz zgoraj navedenega izhaja, prvič, da Komisija ni raziskala, ali obstaja „ustrezna referenčna poroštvena premija, ponujena na finančnih trgih“, pri čemer je domnevala, da nobena finančna institucija ne bi jamčila za podjetje v težavah, in drugič, da je Komisija menila, da je izpolnila obveznosti preiskave v zvezi z obstojem tržne cene podobnega posojila brez poroštva s tem, da je v sklepu o začetku formalnega postopka preiskave navedla svoje dvome glede tega.

133    Kot pa je bilo opozorjeno zgoraj v točki 123, točki 3.2(d) in 4.2 obvestila o poroštvih določata predhodno iskanje morebitne tržne cene bodisi na ravni poroštva bodisi na ravni osnovnega posojila, s katero se primerjajo pogoji sporne transakcije. Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 127, navedeno obvestilo ne določa splošne domneve, da v primeru podjetja v težavah ne more biti tržne cene.

134    Zato je Komisija s tem, da je domnevala, da nobena finančna institucija ne bi jamčila za podjetje v težavah in da zato na trgu ni bila ponujena nobena ustrezna referenčna poroštvena premija, kršila obvestilo o poroštvih, ki jo zavezuje (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2008, Nemčija in drugi/Kronofrance, C‑75/05 P in C‑80/05 P, EU:C:2008:482, točki 60 in 61 ter navedena sodna praksa). Iz istih razlogov tudi ni izpolnila obveznosti opraviti globalno presojo ob upoštevanju vseh upoštevnih dokazov v tej zadevi, na podlagi katerih bi lahko odločila, ali tožeča stranka takšnih olajšav očitno ne bi prejela od zasebnega upnika (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, EU:C:2013:32, točka 73).

135    Prav tako je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno izključila obstoj tržne cene podobnega posojila brez poroštva „zaradi omejenega števila opaženih podobnih transakcij na trgu“, ker je iz odgovorov Komisije v tem postopku razvidno (glej točko 131 zgoraj), da ta ugotovitev ni pravno zadostno utemeljena.

136    Glede tega je dokazno breme v zvezi z izpolnitvijo pogojev za uporabo merila zasebnega udeleženca na Komisiji, ki mora med upravnim postopkom zahtevati vse upoštevne podatke (glej v tem smislu sodbi z dne 21. marca 2013, Komisija/Buczek Automotive, C‑405/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:186, točki 33 in 34, in z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točka 24). Poleg tega se Komisija ne more sklicevati na razpršenost podatkov, ki so ji bili predloženi med upravnim postopkom, da bi utemeljila svoj sklep, saj ni izvajala vseh pooblastil, ki jih je imela za pridobitev potrebnih podatkov (glej v tem smislu sodbo z dne 13. aprila 1994, Nemčija in Pleuger Worthington/Komisija, C‑324/90 in C‑342/90, EU:C:1994:129, točka 29). To velja toliko bolj, kadar izpodbijani sklep ne temelji na tem, da zadevna država članica ni predložila dokazov, ki jih je od nje zahtevala Komisija, pač pa na ugotovitvi, da zasebni upnik ne bi ravnal enako kot organi te države članice, to pa je ugotovitev, s katero se predpostavlja, da je Komisija razpolagala z vsemi upoštevnimi dokazi, potrebnimi za pripravo svojega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 2013, Komisija/Buczek Automotive, C‑405/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:186, točka 35).

137    Komisija pa je v sklepu o začetku formalnega postopka le izrazila dvome o obstoju podobnih transakcij, ne da bi od zadevne države članice ali drugih virov zahtevala informacije o obstoju posojil, podobnih osnovnemu posojilu iz sporne transakcije, kot je imela možnost po začetku formalnega postopka. Poleg tega Komisija ne navaja nobenega drugega elementa, pridobljenega med upravnim postopkom, ki bi podprl njene ugotovitve o nezadostnosti primerljivih transakcij.

138    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je ugotovila, prvič, da na trgu ni bila ponujena nobena ustrezna referenčna poroštvena premija, in drugič, da za podobno posojilo brez poroštva ne obstaja tržna cena. Zato je treba tretjemu delu prvega tožbenega razloga ugoditi.

–       Predlog glede prvega tožbenega razloga in obsega razglasitve ničnosti

139    Splošno sodišče meni, da je tretji del tega tožbenega razloga utemeljen in da je treba zato temu tožbenemu razlogu ugoditi.

140    Poleg tega iz točke 50 zgoraj izhaja, da je ta tožbeni razlog dopusten samo v delu, v katerem se nanaša na ukrep 1. Zato se tožbeni razlog, katerega utemeljenost je preučilo in nato priznalo Splošno sodišče, nanaša samo na posebni vidik izpodbijanega akta, ki je v obravnavanem primeru ukrep 1.

141    Zato se v teh okoliščinah preostali tožbeni razlogi, navedeni v utemeljitev tožbe, preučijo le v delu, v katerem se nanašajo na ukrep 4.

 Šesti tožbeni razlog: napaka pri opredelitvi prejemnika domnevne pomoči

142    Tožeča stranka Komisiji očita, da ni niti ugotovila, da je bila banka Bankia edini in dejanski upravičenec do ukrepov 1 in 4, niti ni te točke analizirala v izpodbijanem sklepu. Tožeča stranka v repliki navaja, da bi bilo mogoče banko Bankia šteti vsaj za posrednega soupravičenca do zadevnih pomoči.

143    Tožeča stranka v zvezi s tem vztraja pri denarnih nadomestilih banke Bankia pri izvedbi transakcije osnovnega posojila, na kateri temeljita zadevna ukrepa. Navaja tudi vpliv, ki ga je banka Bankia s to transakcijo pridobila nad fundacijo Fundación Valencia in posredno nad njo. Zastavljene delnice tožeče stranke v njeno korist, ki jih je imela fundacija Fundación Valencia, naj bi ji poleg tega zagotavljale, da ima pravico veta na vsako poznejšo predvideno prodajo delnic kluba. Udeležba banke Bankia pri pogajanjih o nakupu tožeče stranke s strani družbe Meriton leta 2014 (glej točke od 24 do 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa), zlasti za ohranitev njenih finančnih interesov ob upoštevanju dejstva, da je bila glavni upnik, naj bi to potrjevala.

144    Tožeča stranka v repliki navaja, da sta ukrepa 1 in 4 ob predpostavki, da je presoja vrednosti zastavne pravice, ki jo je opravila Komisija, pravilna, omejevala tveganje njene insolventnosti in tveganje, ki je iz tega izhajalo za banko Bankia, ki je njen prvi upnik.

145    Nazadnje, tožeča stranka zanika, da bi se s prodajo, katere predmet je bila leta 2014, pomoči iz ukrepov 1 in 4 prenesle na novega večinskega delničarja, družbo Meriton. Tožeča stranka tako trdi, da je prevzemnik pridobil podjetje, ki je prejelo pomoč, po tržni ceni, zato bi bilo treba fundacijo Fundación Valencia kot prodajalko ali banko Bankia šteti za dejanskega prejemnika pomoči.

146    Najprej je treba opozoriti, da so trditve tožeče stranke v utemeljitev tega tožbenega razloga obravnavane le v delu, v katerem se nanašajo na upravičenca ukrepa 4 (glej točko 141 zgoraj).

147    Tožeča stranka v okviru šestega tožbenega razloga najprej v bistvu trdi, da je upravičenec ukrepa 4 banka Bankia, bodisi izključno bodisi kot soupravičenec do ukrepa (prvi del). Tožeča stranka dalje trdi, da je bila ob upoštevanju prodaje, katere predmet je bila leta 2014 po tržni ceni, pomoč prenesena na prodajalca, v tem primeru na fundacijo Fundación Valencia, ali na banko Bankia – skupaj s fundacijo ali izključno – in ne na družbo Meriton (drugi del).

148    V tej fazi je treba preučiti prvi del tožbenega razloga, ki se nanaša na identiteto upravičenca na dan odobritve ukrepa pomoči. Drugi del, ki se nanaša na morebiten sočasni prenos pomoči ob nadaljnji prodaji tožeče stranke, bo treba po potrebi preučiti šele v poznejši fazi, da bi se ugotovilo, od katerega podjetja je treba pomoč izterjati. Poleg tega je bila prav tako v tej fazi trditev, ki jo je tožeča stranka navedla že v upravni fazi, preučena v izpodbijanem sklepu (glej točki 129 in 130 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

149    V obravnavanem primeru je iz točk od 6 do 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da ukrep 1 pomeni poroštvo, odobreno za kritje posojila, namenjenega transakciji povečanja kapitala tožeče stranke. Iz točke 12 obrazložitve izhaja, da je cilj ukrepa 4 povečanje tako odobrenega poroštva za kritje dodatne kreditne linije, namenjene plačilu zapadlih glavnice, obresti in stroškov zaradi neplačila obresti, dolgovanih na podlagi prvotno določenega časovnega načrta v okviru navedenega posojila.

150    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 107 PDEU prepoveduje pomoči, ki jih dodeli država članica, ali kakršno koli vrsto pomoči iz državnih sredstev, ne glede na to, ali so prednosti v zvezi s pomočmi dodeljene neposredno ali posredno (sodba z dne 4. marca 2009, Italija/Komisija, T‑424/05, neobjavljena, EU:T:2009:49, točka 108). Tako lahko Komisija za določitev prejemnika pomoči, če je to potrebno, upošteva razporeditev, o kateri je bilo odločeno ob dodelitvi ukrepa. V takem primeru je zlasti mogoče, da prejemnik ni oseba, ki je najela posojilo s poroštvom (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2003, Belgija/Komisija, C‑457/00, EU:C:2003:387, točki 56 in 57). Nazadnje, za določitev prejemnika državne pomoči je treba opredeliti podjetja, ki so imela od nje dejansko korist (sodba z dne 3. julija 2003, Belgija/Komisija, C‑457/00, EU:C:2003:387, točka 55).

151    V obravnavani zadevi je Komisija v točkah 7 in 68 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bil cilj poroštva, ki ga je odobril IVF, kot izhaja iz sklepa IVF o odobritvi navedenega poroštva, zagotoviti posojilo fundaciji Fundación Valencia, ki je namenjeno izključno financiranju povečanja kapitala tožeče stranke. V zvezi s tem tožeča stranka ne izpodbija, da je bilo poroštvo, ki ga je odobril IVF, mogoče uporabiti, le če je bilo posojilo s poroštvom uporabljeno z nameni, navedenimi v sklepu o odobritvi poroštva, in sicer za udeležbo pri povečanju kapitala tožeče stranke. Poleg tega ni sporno, da so bili zneski, pridobljeni s posojilom s poroštvom, dejansko namenjeni dokapitalizaciji tožeče stranke.

152    Posebej v zvezi z ukrepom 4 je iz izpodbijanega sklepa razvidno, ne da bi tožeča stranka to izpodbijala, da je bil njegov izključni cilj fundaciji Fundación Valencia omogočiti, da še naprej izpolnjuje obveznosti, ki jih je imela na podlagi prvotno najetega posojila. Edini namen tega posojila pa je bil omogočiti udeležbo fundacije Fundación Valencia pri povečanju kapitala, za katero se je odločila tožeča stranka, kot je navedeno zgoraj v točki 151.

153    Iz tega sledi, da je Komisija pravilno menila, da je bila tožeča stranka upravičenec do ukrepa 4.

154    Druge trditve tožeče stranke te ugotovitve ne omajajo.

155    Prvič, poudariti je treba, da okoliščina, da je lahko banka Bankia „soupravičenec“ ali posredni upravičenec do zadevnega ukrepa, sama po sebi ne omaja ugotovitve, da je bila do njega upravičena tudi tožeča stranka. Kot zadnjenavedena pravilno navaja v svojih pisanjih, je lahko z istim ukrepom dana neposredna prednost enemu in posredna prednost drugemu podjetju (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2002, Nizozemska/Komisija, C‑382/99, EU:C:2002:363, točki 61 in 62). Iz tega sledi, da je treba trditve tožeče stranke, s katerimi želi dokazati, da je bila banka Bankia posredno upravičena do odobritve ukrepa 4, zavrniti kot brezpredmetne.

156    Vsekakor je treba ugotoviti, da niti iz pogojev dodelitve posojila, zavarovanega s poroštvom, niti iz pogojev njegovega povečanja leta 2010 ni razvidno, da je bilo to posojilo namenjeno vračilu kreditov, ki jih je tožeča stranka predhodno najela pri banki Bankia. Iz tega izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, učinek poroštva IVF ni nujno zmanjšanje tveganja banke Bankia za že obstoječe terjatve.

157    Drugič, tožeča stranka ni dokazala, da bi lahko nadomestilo, ki izhaja iz posojila, zavarovanega s poroštvom, s plačilom glavnice in obresti dobilo element pomoči, saj trdi le, da je bila uporabljena obrestna mera v višini najmanj 6 % „visoka“.

158    Tretjič, vpliv, ki ga je banka Bankia domnevno dobila nad tožečo stranko in nad postopkom poznejše nadaljnje prodaje delnic tožeče stranke, ni odvisen od pogojev dodelitve ukrepov 1 in 4. Glede tega niti iz sklepa IVF o odobritvi poroštva niti iz sporazuma o jamstvu, sklenjenega 5. novembra 2009, kakor je bil spremenjen 10. novembra 2010, ni razvidno, da je bila odobritev spornega poroštva odvisna od tega, da banka Bankia pridobi širok nadzor nad dejavnostjo tožeče stranke. Poleg tega tožeča stranka nikakor ni dokazala, da bi tak vpliv sam po sebi lahko pomenil prednost, ki spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU, še zlasti ker ni predložila elementov, s katerimi bi dokazala, da gre pri tem za nesorazmerno protidajatev za posojilo, dodeljeno fundaciji Fundación Valencia.

159    Glede na navedeno je treba prvi del šestega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji pri preizkusu združljivosti domnevnih pomoči

160    Trditve tožeče stranke v podporo temu tožbenemu razlogu so v nadaljevanju povzete in preučene le v delu, v katerem se nanašajo na združljivost ukrepa 4.

161    Tožeča stranka najprej meni, da pogoj enkratnosti pomoči, naveden v točki 3.3 smernic za reševanje in prestrukturiranje, ni bil kršen, ker ji ukrep 4 ni koristil, saj po njegovem sprejetju ni prejela nobenega zneska. Poleg tega naj se položaj tožeče stranke na dan sprejetja navedenega ukrepa ne bi bistveno izboljšal. Nazadnje, tožeča stranka meni, da je treba glede na prejšnje odločitve in smernice, ki jih je sprejela Komisija, ter sodno prakso Sodišča ugotoviti, da ukrepa 1 in 4 pomenita en sam poseg, ki spada v enotno strategijo prestrukturiranja, kar upravičuje uporabo izjeme, določene v točki 73 smernic za reševanje in prestrukturiranje, v izjemnih in nepredvidljivih okoliščinah, ki jih ni mogoče pripisati podjetju.

162    Komisija v obravnavanem primeru v točki 124 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da načelo enkratnosti, v skladu s katerim podjetje, ki je v zadnjih desetih letih prejelo pomoč za reševanje ali prestrukturiranje, ne more prejeti nove istovrstne pomoči, v okviru ukrepa 4 ni bilo upoštevano. Komisija v isti točki obrazložitve zavrača argumentacijo Kraljevine Španije glede tega, da se ukrepa 1 in 4 štejeta za enoten ukrep pomoči, saj ukrep 4 na dan odobritve ukrepa 1 ni bil niti predviden niti načrtovan, ampak je bilo o njem odločeno ad hoc za kritje neplačila obresti posojila s poroštvom, dolgovanih 26. avgusta 2010. Komisija poleg tega v točki 98 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da niti Kraljevina Španija niti zainteresirane stranke niso sporočile pripomb med upravnim postopkom, ki se je nanašal posebej na združljivost ukrepa 4. Še zlasti niso zatrjevale, da je bil ob odobritvi ukrepa 4 predložen ali spremenjen načrt prestrukturiranja.

163    Splošno sodišče najprej ugotavlja, da je premisa, na kateri temelji ugotovitev iz točke 124 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je bilo z ukrepom 4 kršeno načelo enkratnosti, napačna, saj je iz preučitve prvega tožbenega razloga razvidno, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je ukrep 1 opredelila kot državno pomoč (glej točko 138 zgoraj). Zato sklicevanje na načelo enkratnosti ne more preprečiti, da se ukrep 4 šteje za združljiv s členom 107(3)(c) PDEU.

164    Glede na opozorjeno, je treba hkrati poudariti, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodbo prakso pomoči podjetjem v težavah, da bi bile razglašene za združljive s členom 107(3)(c) PDEU, povezane z načrtom prestrukturiranja, katerega namen je zmanjšati ali preusmeriti njihove dejavnosti (glej sodbe z dne 22. marca 2001, Francija/Komisija, C‑17/99, EU:C:2001:178, točka 45; z dne 11. junija 2009, ACEA/Komisija, T‑297/02, EU:T:2009:189, točka 137, in z dne 11. junija 2009, ASM Brescia/Komisija, T‑189/03, EU:T:2009:193, točka 116; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 11. junija 2009, AEM/Komisija, T‑301/02, EU:T:2009:191, točka 141).

165    Vendar, prvič, ker tožeča stranka ni dopustno izpodbijala opredelitve državne pomoči, uporabljene za ukrep 4 (glej točko 50 zgoraj), iz tega izhaja, da mora Splošno sodišče meniti, da ni mogoče razpravljati niti o navedeni opredelitvi niti o ugotovitvah, ki jo utemeljujejo v izpodbijanem sklepu. Tako se je treba za preučitev tega tožbenega razloga opreti na premiso, da je ukrep 4 državna pomoč, ki jo prejme podjetje v težavah.

166    Drugič, iz izpodbijanega sklepa je razvidno, ne da bi tožeča stranka to izpodbijala, da v okviru odobritve ukrepa4 ni bil pripravljen noben načrt prestrukturiranja (glej točko 162 zgoraj).

167    Tožeča stranka pa tako kot Kraljevina Španija v upravnem postopku trdi, da sta ukrepa 1 in 4 pomenila en sam poseg, ki spada v enotno strategijo prestrukturiranja. Čeprav je ta argumentacija zdaj brezpredmetna v delu, v katerem se z njo izpodbija kršitev načela enkratnosti v okviru odobritve ukrepa 4 – ugotovitev te kršitve temelji na napačni premisi, kot je navedeno zgoraj v točki 163 – ostaja upoštevna za ugotovitev, ali je mogoče za ukrep 4 šteti, da spada v okvir izvajanja načrta prestrukturiranja, v obravnavanem primeru načrta za sposobnost preživetja, pripravljenega maja 2009.

168    V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da ni mogoče izključiti, da je treba za namene uporabe člena 107(1) PDEU več zaporednih posegov države šteti za en sam poseg. Tako je lahko zlasti, kadar med zaporednimi posegi – z vidika njihovega časovnega razporeda, njihovega namena in položaja podjetja ob teh posegih – obstaja tako tesna povezava, da jih ni mogoče ločiti (sodba z dne 4. junija 2015, Komisija/MOL, C‑15/14 P, EU:C:2015:362, točka 97).

169    V obravnavanem primeru je treba najprej ugotoviti, da ukrepa 1 in 4 nista bila sprejeta sočasno, saj je med odobritvijo obeh poroštev preteklo več kot eno leto. Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija, da povečanje jamstva, o katerem je bilo odločeno v okviru ukrepa 4, ni bilo predvideno ob odobritvi ukrepa 1 in ni bilo zajeto v načrtu za sposobnost preživetja iz maja 2009. Poleg tega je treba ugotoviti, da je bil ukrep 4 sprejet, da bi se pokrile finančne posledice neplačila zapadlega posojila s poroštvom, ki ga je mogoče pripisati fundaciji Fundación Valencia. V zvezi s tem sicer obstaja povezava med ciljem, da se fundaciji Fundación Valencia omogoči, da se sooči s finančnimi posledicami tega neplačila, in prvotnim ciljem, da se tožeči stranki dodeli nov kapital, ker neplačilo nastopi v okviru vračila posojila, dodeljenega za financiranje tega vložka svežega kapitala. Vendar pa se, kot poudarja tožeča stranka, namen ukrepa 4 razlikuje od namena ukrepa 1 v delu, v katerem se nanaša predvsem na to, da Fundación Valencia krije plačila zapadlih glavnice, obresti in stroškov, ki izhajajo iz navedenega neplačila, kar naj bi po mnenju tožeče stranke izhajalo iz okoliščine, da fundacija Fundación Valencia ni mogla pravočasno prodati svežnja delnic tožeče stranke. Nazadnje, glede položaja tožeče stranke ob zadevnih posegih je treba upoštevati dejstvo, da je do povečanja kapitala prišlo že na dan odobritve ukrepa 4, zaradi česar se je finančni položaj tožeče stranke na ta dan razlikoval od njenega finančnega položaja na dan odobritve ukrepa 1.

170    Zato presoja Komisije, da za ukrepa 1 in 4 ni mogoče šteti, da spadata v en in isti poseg, ni napačna.

171    Iz tega sledi, da je treba ugotovitev, da ukrep 4 ni bil povezan z načrtom prestrukturiranja, ob upoštevanju sodne prakse, navedene zgoraj v točki 164, potrditi, zato ga ni mogoče šteti za združljivega z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.

172    Nobena trditev, ki jo je navedla tožeča stranka, ne more izpodbiti te ugotovitve.

173    Na prvem mestu, glede trditve v zvezi z domnevnim znatnim izboljšanjem finančnega položaja tožeče stranke med poslovnim letom 2008/2009 in poslovnim letom 2009/2010, je treba napotiti na ugotovitev iz točke 50 zgoraj, da to, da tožeča stranka izpodbija opredelitev ukrepa 4 kot državne pomoči, ni dopustno, zato je treba ugotoviti, da ni mogoče šteti, da je predmet spora razlog, na katerem temelji ta opredelitev, da je bila tožeča stranka na dan odobritve navedenega ukrepa podjetje v težavah (glej točko 165 zgoraj). V teh okoliščinah je sklicevanje na izboljšanje njenega finančnega položaja, čeprav je treba upoštevati dejstvo, da je bila v težavah, brezpredmetno. Vsekakor je argumentacija tožeče stranke še posebej šibka in se v bistvu omejuje na sklicevanje na finančne kazalnike iz točke 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zato ne more ovreči ugotovitve, da je bila na dan odobritve ukrepa 4 podjetje v težavah.

174    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da ni prejela nobenega zneska v zvezi s povečanjem poroštva ali novo kreditno linijo, odprto v okviru ukrepa 4, saj je do njih po njenem mnenju upravičena fundacija Fundación Valencia. Glede tega zadostuje navesti, da je bilo izpodbijanje tožeče stranke v zvezi s presojo Komisije glede identitete upravičenca ukrepa 4 že zavrnjeno v okviru preučitve šestega tožbenega razloga.

175    Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije

176    Tožeča stranka Komisiji očita, da je enako obravnavala položaje treh profesionalnih nogometnih klubov, ki so predmet izpodbijanega sklepa, čeprav naj bi se njihovi položaji znatno razlikovali.

177    Tožeča stranka glede fundacije Fundación Hércules poudarja, da ta nikoli ni vrnila posojila, za katero je jamčil IVF. Glede fundacije Fundación Elche, tožeča stranka navaja, da je Komisija kljub obstoju dveh poroštev IVF, ki sta se nanašali na ločeni posojili, menila, da je v obravnavani zadevi šlo le za en ukrep pomoči. Nazadnje, nobeden od drugih dveh klubov ni predložil načrta prestrukturiranja, investicijskega načrta ali izravnalnih ukrepov v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje.

178    Poleg tega tožeča stranka izpodbijani sklep primerja s Sklepom Komisije (EU) 2016/1847 z dne 4. julija 2016 o državni pomoči 41612 – (2015/C) (ex SA.33584 (2013/C) (ex 2011/NN)), ki jo je Nizozemska odobrila profesionalnemu nogometnemu klubu MVV v Maastrichtu (UL 2016, L 282, str. 53), pri čemer vztraja, da je Komisija v zadnjenavedeni zadevi opredelila enoten ukrep, čeprav so zadevni javni organi sprejeli več ukrepov. Tožeča stranka se opira tudi na razlike v obeh zadevah v zvezi z opredelitvijo malega in srednje velikega podjetja ter uporabo meril združljivosti iz smernic za reševanje in prestrukturiranje.

179    Uvodoma je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če taka obravnava ni objektivno utemeljena (glej sodbo z dne 14. aprila 2005, Belgija/Komisija, C‑110/03, EU:C:2005:223, točka 71 in navedena sodna praksa).

180    Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom Komisiji očita, prvič, da je kršila načelo prepovedi diskriminacije s tem, da je z ločenim sklepom odobrila pomoč nizozemskemu nogometnemu klubu MVV, čeprav je prepovedala pomoči, ki so bile – domnevno v enakih okoliščinah – odobrene njej, in drugič, da je to načelo kršila s tem, da je enako obravnavala različne položaje treh klubov, ki so predmet izpodbijanega sklepa.

181    Na prvem mestu, glede diskriminacije, ki naj bi izhajala iz različnega obravnavanja tožeče stranke v izpodbijanem sklepu in kluba MVV v sklepu, navedenem zgoraj v točki 178, je treba poudariti, da je treba zakonitost sklepa Komisije, s katerim je ugotovljeno, da nova pomoč ne izpolnjuje pogojev za uporabo tega odstopanja, presojati le v okviru člena 107(3)(c) PDEU, in ne glede na njeno predhodno prakso odločanja. Pojem državne pomoči in pogoji, potrebni za zagotovitev vzpostavitve sposobnosti preživetja upravičenca, ustrezajo objektivnemu položaju, ki se presoja na dan, ko Komisija sprejme odločbo. Tako razlogi, iz katerih je Komisija v predhodni odločbi položaj presodila drugače, ne smejo vplivati na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe (sodbi z dne 17. julija 2014, Westfälisch‑Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija, T‑457/09, EU:T:2014:683, točka 368, in z dne 11. decembra 2014, Avstrija/Komisija, T‑251/11, EU:T:2014:1060, točka 125).

182    Iz tega sledi, da se tožeča stranka ne more učinkovito opirati na rešitev, do katere je prišla Komisija v sklepu, navedenem zgoraj v točki 178, da bi iz tega sklepala, da je bilo kršeno načelo prepovedi diskriminacije. Vsekakor, kot pravilno trdi Komisija, je klub MVV spadal v kategorijo malih in srednje velikih podjetij, tako glede svoje pravne oblike kot glede na število njegovih zaposlenih in prometa, kar ga razlikuje od tožeče stranke, ki pred Splošnim sodiščem ne trdi, da sama spada v to kategorijo. Zgolj ta okoliščina pa vpliva na merila združljivosti, ki se uporabljajo na podlagi smernic za reševanje in prestrukturiranje, zlasti na potrebo po določitvi izravnalnih ukrepov. Zato položaja tožeče stranke in kluba MVV nista primerljiva.

183    Na drugem mestu je treba glede diskriminacije, ki naj bi izhajala iz enakega obravnavanja domnevno različnih položajev treh klubov, na katere se nanaša izpodbijani sklep, ugotoviti, da elementi, ki jih navaja tožeča stranka, ne morejo povzročiti razlikovanja, ki bi preprečevalo, da bi se položaji treh klubov obravnavali enako, pri čemer je treba opozoriti, da Komisija v obravnavani zadevi za ugotovitev obstoja pomoči in nato za preučitev njene združljivosti uporablja dva okvira, od katerih načeloma ne more odstopiti, razen če bi kršila ravno načelo enakega obravnavanja (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 211).

184    Tako najprej okoliščina, da fundacija Fundación Hércules – drugače kot fundacija Fundación Valencia – ni vrnila posojila, zavarovanega s poroštvom, spada med dogodke po odobritvi zadevnega ukrepa pomoči. Torej ni šlo za podatek, ki je bil na voljo na dan, ko se je IVF zavezal, da bo jamčil za osnovno posojilo, dodeljeno fundaciji Fundación Hércules. Poleg tega tožeča stranka ne trdi, da bi bila ta okoliščina del razvoja, ki je bil predvidljiv od odobritve zadevnega poroštva. Zato ta okoliščina sama po sebi ni taka, da bi nasprotovala temu, da Komisija pri uporabi testa zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu in v skladu z merili, ki jih je Komisija navedla v obvestilu o poroštvih, meni, da sta položaja tožeče stranke in kluba Hércules Club de Fútbol, SAD podobna.

185    Dalje, tožeča stranka ne pojasni, zakaj naj bi okoliščina, da je IVF fundaciji Fundación Elche odobril dve poroštvi za različni posojili, pomenila dejavnik razlikovanja, ki nasprotuje temu, da bi se tožeča stranka in klub Elche Club de Fútbol, SAD obravnavala enako.

186    Nazadnje, v zvezi s preučitvijo združljivosti ukrepov, sprejetih v korist drugih dveh klubov, na katera se nanaša izpodbijani sklep, je treba poudariti, da je Komisija upoštevala okoliščino, da nista niti predložila načrta prestrukturiranja niti predlagala izravnalnih ukrepov, kot je jasno razvidno iz točk 113 in 118 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih je ugotovljeno, da kluba nista upoštevala pogojev iz točk 34 in 38 smernic za reševanje in prestrukturiranje. Hkrati se dejstva v zvezi s tožečo stranko upoštevajo pri ugotovitvi, da zaradi njihove nezadostnosti – ne pa zaradi njihove opustitve – navedeni pogoji prav tako niso izpolnjeni glede tožeče stranke. Tako je dejstvo, da so ugotovljene razlike med položaji tožeče stranke in drugih dveh zadevnih klubov nazadnje pripeljale do enakega obravnavanja, objektivno utemeljeno.

187    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba sedmi tožbeni razlog zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji pri izračunu zneska pomoči

188    Tožeča stranka ob podpori Kraljevine Španije Komisiji očita, da ni pravilno ocenila vrednosti zavarovanja za poroštvo, ki jih je fundacija Fundación Valencia ponudila IVF. Tako trdi, da je bila višina njenih delnic, ki jih je imela navedena fundacija kot zavarovanje s premoženjem, vsaj „običajna“ v skladu z razvrstitvijo iz sporočila o referenčnih obrestnih merah, kar naj bi povzročilo zmanjšanje zneska pomoči, ki jih je treba vrniti, na manj kot šest milijonov EUR. Tožeča stranka se v repliki sklicuje, prvič, na nakupno ceno, ki so jo ob njenem povečanju kapitala leta 2009 plačali drugi zasebni imetniki police, in drugič, na vrednotenje, ki so ga opravili svetovalci, ki jih je pooblastila za ta postopek, na podlagi tako imenovane metode „mnogokratnosti“ iz vzorca klubov, ki so predstavljeni kot primerljivi. Dodaja, da bi bilo treba tudi ob predpostavki, da je treba te delnice ovrednotiti izključno na podlagi njenih računovodskih izkazov, upoštevati kapitalski vložek fundacije Fundación Valencia. Tožeča stranka poleg tega napotuje na več odložnih pogojev, ki so določeni v sporazumu o jamstvu in katerih namen je bil IVF dati nekaj dodatnih zagotovil.

189    Komisija trdi, da ob upoštevanju podatkov, ki so na voljo med upravnim postopkom, nobeden od elementov, ki jih je predložila tožeča stranka, ne more ovreči ugotovitev iz točke 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Glede tega meni, da je vrednost delnic zaradi izgub kluba postala praktično nična. Dodaja, da bi imele vrednost, le če tožeča stranka ne bi bila v težavah ali če bi imela verjetne možnosti za vzpostavitev finančnega položaja. Cena, ki so jo zasebni delničarji plačali pri vpisu povečanja kapitala leta 2009, naj ob upoštevanju okoliščin tega vpisa in verjetnosti vpisnikov ne bi bila upoštevna. Po mnenju Komisije nikakor ni verjetno, da bi delnice tožeče stranke – ob predpostavki, da njihova vrednost ni nična – pokrivale vsaj 40 % posojila, kot se zahteva v obvestilu o referenčnih obrestnih merah, da bi bilo zavarovanje „običajno“. Komisija poleg tega trdi, da je treba po potrebi od vrednosti teh delnic odšteti vrednost sredstev tožeče stranke, ki so bila že dana v zavarovanje v okviru posojil, ki so ji bila odobrena pred povečanjem kapitala.

190    V obravnavani zadevi Komisija v točki 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z vrednostjo delnic tožeče stranke, zastavljenih v korist IVF, navaja:

„[Sporno] posojil[o] je bilo zavarovano z zastavitvijo delnic, pridobljenih v [Valencia CF]. Toda [Valencia CF je bila] v težavah, kar pomeni, da [je izvajal] dejavnosti, ki so povzročale izgube, in [ni bilo] pripravljenih [zanesljivih] načrtov za sposobnost preživetja, v katerih bi prikazal[…], da bodo te dejavnosti delničarjem začele prinašati dobiček. Zato so bile izgube [Valencia CF] zajete v vrednost [njegovih] delnic […], tako da je bila vrednost teh delnic kot zavarovanje posojila skoraj nič.“

191    Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga izpodbija ugotovitve, do katerih je prišla Komisija glede vrednosti zavarovanja za poroštvo, ki ga je fundacija Fundación Valencia ponudila z zastavno pravico na njenih delnicah, pri čemer trdi, da ne glede na to, kakšna je uporabljena metoda vrednotenja, zastavljene delnice ustrezajo vsaj „običajni“ stopnji zavarovanja v smislu obvestila o referenčnih obrestnih merah. Tri metode vrednotenja, na katere se sklicuje tožeča stranka v svojih pisanjih, temeljijo, prvič, na primerjavi z nakupno ceno zasebnih vpisnikov leta 2009, drugič, na uporabi metode mnogokratnosti na podlagi vzorca klubov, ki so bili predstavljeni kot primerljivi, in tretjič, na oceni njenega finančnega položaja.

192    Najprej je treba preučiti očitke tožeče stranke glede metode vrednotenja njenih delnic, ki jo je Komisija sprejela v izpodbijanem sklepu in ki temelji na oceni njenega finančnega položaja (glej točko 190 zgoraj).

193    V zvezi s tem je narava nadzora, ki ga Splošno sodišče izvaja nad presojo Komisije glede vrednosti zavarovanja za poroštvo v okviru izračuna natančnega zneska pomoči, enaka tisti, na katero je opozorjeno zgoraj v točki 59.

194    Poleg tega se ni treba izreči o podredni trditvi Komisije, da ni verjetno, da bi zadevne delnice pokrivale vsaj 40 % posojila, ker izpodbijani sklep ne temelji na takem razlogu, ampak na ugotovitvi, da je vrednost delnic „skoraj nična“. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da mora biti sklep zadosten sam po sebi in njegova utemeljitev ne more izhajati iz pojasnil, podanih naknadno, ko je obravnavani sklep že predmet postopka pred sodiščem Unije (sodbe z dne 12. decembra 1996, Rendo in drugi/Komisija, T‑16/91, EU:T:1996:189, točka 45; z dne 12. septembra 2007, Olympiaki Aeroporia Ypiresies/Komisija, T‑68/03, EU:T:2007:253, točka 254, in z dne 16. septembra 2013, Wabco Europe in drugi/Komisija, T‑380/10, EU:T:2013:449, točka 107).

195    Dalje, opozoriti je treba, da se očitki tožeče stranke osredotočajo na domnevno napačne presoje Komisije glede vpliva povečanja kapitala leta 2009 v višini 92,4 milijona EUR, na njen finančni položaj in torej na vrednost njenih delnic.

196    Najprej je treba opozoriti, da je Splošno sodišče preučilo argumentacijo tožeče stranke le v delu, v katerem se nanaša na ukrep 4 (glej točko 141 zgoraj). Na dan odobritve navedenega ukrepa, to je 10. novembra 2010, je bilo že odločeno o povečanju kapitala za leto 2009 in nove izdane delnice so bile že vpisane. Ti dogodki so se odražali v računovodskih izkazih tožeče stranke za poslovno leto 2009/2010, povzetih v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz katere je razvidno, da se je na dan zaključka njen osnovni kapital v primerjavi s prejšnjim poslovnim letom povečal z 9,2 na 101,7 milijona EUR, njen lastni kapital pa se je povečal s -33,3 na 57,3 milijona EUR. Poleg tega se je njen dobiček pred davki povečal z -59,2 na 17,9 milijona EUR.

197    Iz zgornjih ugotovitev je treba sklepati, da trditev Komisije iz točke 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je povzeta zgoraj v točki 190 in v skladu s katero je tožeča stranka poslovala z izgubo, ni pravilna, ker je imela v poslovnem letu tik pred odobritvijo ukrepa 4 dobiček.

198    Poleg tega je bil lastni kapital tožeče stranke ob koncu poslovnega leta 2009/2010, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, visok, in sicer 57,3 milijonov EUR. Komisija v odgovor na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepov procesnega vodstva, trdi, da so bile na dan odobritve ukrepa 4 „obveznosti kluba višje od njegovih sredstev“. Če s tem razume, da dolg kluba presega vsa njegova sredstva, je treba ugotoviti, da ta trditev nikakor ni podprta in ji Komisija nasprotuje, saj je na obravnavi priznala, da je bilo neto premoženje tožeče stranke na ta dan pozitivno. Komisija se v okviru tega odgovora prav tako sklicuje na okoliščino, da so izgube, zabeležene v poslovnem letu 2008/2009, pomenile dve tretjini zneska povečanja kapitala za leto 2009, pri čemer negativni lastni kapital, ugotovljen ob koncu istega poslovnega leta, ustreza približno tretjini navedenega zneska. Vendar je treba poudariti, da ta okoliščina ne omaja ugotovitve, da je po koncu zadnjega poslovnega leta, ki se je končalo pred odobritvijo ukrepa 4, lastni kapital tožeče stranke znašal 57,3 milijona EUR.

199    Komisija je na obravnavi vztrajala pri tem, da je tožeča stranka opravljala „dejavnosti z izgubo“, da ni obstajal zanesljiv načrt prestrukturiranja, in če bi se bilo nanj mogoče opreti, na dejstvo, da je izvajanje navedenega načrta v prvih štirih letih vsekakor temeljilo na nastanku izgub, kar vse upravičuje, da se šteje, da imajo delnice tožeče stranke skoraj nično vrednost. Opozoriti pa je treba, da je bil v poslovnem letu, ki je bilo končano pred odobritvijo ukrepa 4, dosežen dobiček, kar po eni strani ovrže trditev Komisije, da naj bi tožeča stranka opravljala le „dejavnosti z izgubo“, in po drugi strani relativizirala upoštevnost napovedi, ki so bile prej opravljene v okviru načrta za sposobnost preživetja iz leta 2009.

200    Nazadnje, iz točke 76 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da opredelitev tožeče stranke kot podjetja v težavah na dan odobritve ukrepa 4 temelji na bolj omejenih indicih od tistih, ki jih je Komisija uporabila ob odobritvi ukrepa 1, zaradi česar je za prvo uporabila le merila iz točke 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje, medtem ko je menila, da se točka 10 in točka 11 navedenih smernic uporabljata za drugi ukrep (glej točki 64 in 65 zgoraj). Medtem ko se je Komisija pri ugotovitvi, da je bila tožeča stranka na datum odobritve ukrepa 1 v težavah, oprla na obstoj izgub, na zmanjšanje prometa, na negativni lastni kapital in na stopnjo zadolženosti tožeče stranke, sklep Komisije v zvezi s položajem tožeče stranke ob odobritvi ukrepa 4 potrjuje le zadnjenavedeni dejavnik in „skoraj ničen dobiček“.

201    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da so elementi, na katerih temeljijo ugotovitve Komisije v točki 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa glede „skoraj nične“ vrednosti delnic tožeče stranke na dan odobritve ukrepa 4, delno nepravilni, ker je imela v poslovnem letu pred navedeno odobritvijo dobiček. Prav tako je treba ugotoviti, da je Komisija s tem, da je v navedeni točki 93 obrazložitve iz razlogov, ki so skupni ukrepoma 1 in 4, ugotovila „skoraj nično“ vrednost delnic tožeče stranke, ne da bi upoštevala upoštevne dejavnike, in sicer obstoj velikega lastnega kapitala in ustvarjanje dobička pred davki v poslovnem letu pred odobritvijo ukrepa 4, storila očitno napako pri presoji.

202    Trditev Komisije, da bi bilo treba od vrednosti delnic tožeče stranke odšteti vrednost njenih sredstev, ki jih je že dala kot jamstvo v okviru posojil, ki so ji bila predhodno dodeljena, ne more ovreči te ugotovitve. Prvič, navesti je treba, da gre za nov razlog v primerjavi z razlogi iz izpodbijanega sklepa, ki ne more odpraviti pomanjkljivosti tega sklepa, ugotovljenih zgoraj (glej sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 194). Drugič, Komisija nikakor ni pojasnila, zakaj je treba ugotoviti tako tesno povezavo med vrednostjo sredstev tožeče stranke, danimi v jamstvo, in vrednostjo zastavljenih delnic. Tretjič, posojila, krita s takimi poroštvi, so hipotetično že upoštevana v finančnih podatkih tožeče stranke, ki so povzeti v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa in na katere se Komisija opira pri ugotovitvah o vrednosti zadevnih delnic.

203    Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve tožeče stranke, tretjemu tožbenemu razlogu ugoditi v delu, v katerem presoja Komisije v zvezi z vrednostjo njenih zastavljenih delnic temelji na vsebinski nepravilnosti in vsebuje očitne napake.

204    Glede na to ugotovitev in v interesu ekonomičnosti postopka ni treba preučiti četrtega in petega tožbenega razloga ter drugega dela šestega tožbenega razloga, ki se nanašata na poznejšo fazo analize in predpostavljata, da so bile značilnosti spornega poroštva pravilno dokazane.

205    Poleg tega, čeprav je iz tretjega tožbenega razloga razvidno, da se nanaša le na izračun zneska zadevnega ukrepa pomoči in ne na obstoj te pomoči, je treba hkrati poudariti, da lahko očitno napačna presoja Komisije o vrednosti zavarovanja za poroštvo, ponujenega IVF, kot jo je ugotovilo Splošno sodišče, glede na pogoj prednosti vpliva na opredelitev zadevnega ukrepa kot državne pomoči. Ni namreč mogoče izključiti, da bi ponovna preučitev vrednosti ponujenega zavarovanja za poroštvo Komisijo spodbudila k novi presoji narave ukrepa 4 kot državne pomoči. Glede tega ima določitev vrednosti zastavljenih delnic tožeče stranke bistven pomen v splošni sistematiki izpodbijanega sklepa (glej po analogiji sodbo z dne 15. junija 2005, Corsica Ferries France/Komisija, T‑349/03, EU:T:2005:221, točki 319 in 320).

206    Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na ukrepa 1 in 4, ki sta bila odobrena tožeči stranki.

 Stroški

207    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija ni uspela, zato v skladu s predlogi tožeče stranke krije svoje stroške in stroške tožeče stranke, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe pred Splošnim sodiščem.

208    V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, krijejo svoje stroške. Kraljevina Španija torej krije svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo:

1.      Sklep Komisije (EU) 2017/365 z dne 4. julija 2016 o državni pomoči SA.36387 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2013/CP), ki jo je Španija odobrila klubom Valencia Club de Fútbol Sociedad Anónima Deportiva, Hércules Club de Fútbol Sociedad Anónima Deportiva in Elche Club de Fútbol Sociedad Anónima Deportiva se razglasi za ničnega v delu, v katerem se nanaša na klub Valencia Club de Fútbol, SAD.

2.      Evropska komisija krije svoje stroške in stroške kluba Valencia Club de Fútbol, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe pred Splošnim sodiščem.

3.      Kraljevina Španija krije svoje stroške.

Kanninen Schwarcz Iliopoulos

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. marca 2020.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Dopustnost tožbe v delu, v katerem napotuje na Prilogo A.2

Dopustnost argumentacije iz Priloge A.2

Dopustnost osmega tožbenega razloga: kršitev obveznosti obrazložitve

Vsebinska presoja

Prvi tožbeni razlog: bistveno glede očitnih napak pri presoji opredelitve prednosti

– Obseg prvega tožbenega razloga in njegova dopustnost v delu, v katerem se nanaša na ukrep 4

– Prvi del: očitna napaka Komisije, ker je tožečo stranko opredelila kot podjetje v težavah

– Drugi del: očitna napaka Komisije, ker je menila, da je ukrep 1 pokrival več kot 80 % osnovnega posojila

– Tretji del: očitna napaka Komisije, ker je menila, da ukrep 1 ni bil odobren po tržni ceni

– Predlog glede prvega tožbenega razloga in obsega razglasitve ničnosti

Šesti tožbeni razlog: napaka pri opredelitvi prejemnika domnevne pomoči

Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji pri preizkusu združljivosti domnevnih pomoči

Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije

Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji pri izračunu zneska pomoči

Stroški

*      Jezik postopka: španščina.