SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 10. septembra 2014
Zadeva F‑122/13
Maria José Carneiro
proti
Evropski policijski urad (Europol)
„Javni uslužbenci – Osebje Europola – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Preoblikovanje pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas – Delno očitno nedopustna in delno očitno pravno povsem neutemeljena tožba“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero je M. J. Carneiro vložila to tožbo za razglasitev ničnosti odločb, s katerimi je Evropski policijski urad (Europol) zavrnil priznanje, da je bila njena pogodba začasne uslužbenke sklenjena za nedoločen čas, in zavrnil podaljšanje navedene pogodbe za nedoločen čas, ki je potekla 31. oktobra 2013.
Odločitev: Tožba se zavrne, delno kot očitno nedopustna in delno kot očitno pravno povsem neutemeljena. M. J. Carneiro se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki jih je priglasil Evropski policijski urad.
Povzetek
1. Tožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Roki – Izhodišče – Datum podpisa pogodbe začasnega uslužbenca
(člen 90(2) Kadrovskih predpisov)
2. Tožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Skladnost pritožbe in tožbe – Istovetnost predmeta in vzroka – Tožbeni razlogi in trditve, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani – Dopustnost
(člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov)
3. Uradniki – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji – Jasna zagotovila uprave
4. Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Upoštevanje interesov zadevnega uslužbenca – Sodni nadzor – Meje
(člena 6 in 57(3) Kadrovskih predpisov za zaposlene Europola; člen 88 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev)
1. Kar zadeva določitev trenutka nastanka akta, ki posega v položaj, to je določitev datuma, od katerega je treba izračunati rok za vložitev pritožbe, je treba navesti, da pogodba začne učinkovati s podpisom in da torej lahko takrat začne posegati v položaj zadevnega začasnega uslužbenca, tako da je treba rok za pravočasno vložitev pritožbe v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov načeloma računati od datuma tega podpisa.
(Glej točko 36.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: sodbi Scheefer/Parlement, F‑105/09, EU:F:2011:41, točka 48 in navedena sodna praksa; in Davids/Komisija, F‑105/11, EU:F:2012:84, točka 54.
2. V tožbah, ki jih vložijo uradniki, lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso predlogi, predstavljeni pred sodiščem Unije, vsebujejo le izpodbojne razloge, ki imajo enako podlago kot izpodbojni razlogi, navedeni v pritožbi, pri čemer je te izpodbojne razloge v sodnem postopku vseeno mogoče razviti s predstavitvijo tožbenih razlogov in argumentov, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani. V zvezi s tem je treba poudariti, da, ker je po eni strani predhodni postopek neformalen in zadevne osebe v tej fazi običajno delujejo brez pomoči odvetnika, uprava pritožb ne sme razlagati restriktivno, ampak jih mora, nasprotno, presojati široko, po drugi strani pa namen člena 91 Kadrovskih predpisov ni strogo in dokončno zavezovati morebitne faze sodnega postopka, ker tožba ne spreminja niti vzroka niti predmeta pritožbe. Vendar pa ostaja dejstvo, da mora biti, da bi predhodni postopek lahko dosegel svoj cilj iz člena 91(2) Kadrovskih predpisov, organu za imenovanja ali organu, pooblaščenemu za sklepanje pogodb omogočeno, da dovolj natančno pozna očitke, ki jih zadevne osebe izrazijo glede izpodbijane odločbe.
(Glej točki 41 in 42.)
Napotitev na:
Splošno sodišče Evropske unije: sodba Komisija/Moschonaki, T‑476/11 P, EU:T:2013:557, točke 73, 76 in 77 in navedena sodna praksa.
3. Pravico zahtevati varstvo zaupanja v pravo ima vsak posameznik, ki je v položaju, v katerem je uprava pri njem vzbudila utemeljena pričakovanja s tem, da mu je dala natančna jamstva v obliki natančnih, brezpogojnih in skladnih informacij, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov.
Tako uslužbenec ne more utemeljeno očitati upravi, da je upoštevala proračunske omejitve, ker je to eden od dejavnikov, ki jih mora upoštevati uprava pri kadrovski politiki.
(Glej točki 48 in 56.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: sodbi Bellantone/Računsko sodišče, F‑85/06, EU:F:2007:171, točka 64; in Mendes/Komisija, F‑125/11, EU:F:2013:35, točka 62.
4. Uprava ima široko diskrecijsko pravico pri podaljševanju pogodb, zato je nadzor sodišča v zvezi s tem omejen na vprašanje, ali je uprava ob upoštevanju načina in sredstev, na podlagi katerih je lahko sprejela oceno, ostala v nespornih mejah in ni očitno napačno uporabila svojega pooblastila.
V tem pogledu je lahko Sodišče za uslužbence pozvano, naj preveri, ali ni uprava svoje odločbe oprla na netočne ali nepopolne materialne dokaze. Pri tem mora preveriti, ali je učinkovito izvajala pristojnosti, na podlagi katerih ugotavlja dejstva, ki so bila podlaga za njeno odločbo, tako da je upoštevala vse upoštevne dokaze. To sodišče lahko tudi preuči, ali je uprava podrobno in konkretno preučila upoštevne elemente obravnavane zadeve, tako da je bila preučitev opravljena skrbno in nepristransko.
Poleg tega dolžnost skrbnega ravnanja pomeni zlasti, da pristojni organ, kadar odloča o položaju uradnika ali uslužbenca, tudi v okviru izvajanja široke diskrecijske pravice upošteva vse elemente, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev; pri tem pa mora upoštevati ne samo interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika ali uslužbenca. Ob upoštevanju prav obsega diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri oceni interesa službe, mora biti nadzor sodišča Unije omejen na vprašanje, ali je pristojni organ ostal v okviru razumnih meja in svoje diskrecijske pravice ni uporabil napačno.
(Glej točke 50, 51 in 60.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 39.
Sodišče prve stopnje: sodbe Caravelis/ Parlament, T‑182/99, EU:T:2001:131, točka 32; Brendel/Komisija, T‑55/03, EU:T:2004:316, točka 60; in BUPA in drugi/Komisija, T‑289/03, EU:T:2008:29, točka 221;
Sodišče za uslužbence: sodba Gheysens/Svet, F‑8/10, EU:F:2010:151, točka 75.