SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji razširjeni senat)

z dne 14. maja 1998(*)

„Sporazum in usklajeno ravnanje – Karton“

V zadevi T-334/94,

Sarrió SA, družba španskega prava, s sedežem v Pamploni, Španija, ki jo zastopajo Antonio Creus Carreras, odvetnik odvetniške zbornice iz Barcelone, Alberto Mazzoni, odvetnik odvetniške zbornice iz Milana, Antonio Tizzano in Gian Michele Roberti, odvetnika odvetniške zbornice iz Neaplja, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, pisarna Alaina Loranga, 51, rue Albert 1,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata Richard Lyal, član pravne službe, zastopnik, skupaj z Albertom Dal Ferrom, odvetnik odvetniške zbornice iz Vicenze, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, pisarna Carlosa Gómeza de la Cruza, član pravne službe, Centre Wagner, Kirchberg,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 94/601/ES z dne 13. julija 1994 glede postopka na podlagi člena 85 Pogodbe ES (IV/C/33.833 – Carton) (UL L 243, str. 1)

SODIŠČE PRVE STOPNJE

EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji razširjeni senat),

v sestavi B. Vesterdorf, predsednik, C. P. Briët, sodnik, P. Lindh, sodnica, A. Potocki in J. D. Cooke, sodnika,

sodni tajnik: J. Palacio González, administrator,

na podlagi pisnega postopka in po ustnem postopku, ki je potekal od 25. junija do 8. julija 1997,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Ta zadeva se nanaša na Odločbo Komisije 94/601/ES z dne 13. julija 1994 glede postopka na podlagi člena 85 Pogodbe ES (IV/C/33.833 - Carton, UL L 243, str. 1), kot je bila pred objavo popravljena z Odločbo Komisije z dne 26. julija 1994 (C(94) 2135 konč.) (v nadaljevanju: Odločba). Odločba je 19 proizvajalcem in dobaviteljem kartona v Skupnosti zaradi kršitev člena 85(1) Pogodbe naložila globe.

2        Predmet Odločbe je izdelek karton. Odločba navaja tri vrste kartona, ki so označene kot „GC“, „GD“ in „SBS“.

3        Karton kakovosti GD (v nadaljevanju: karton GD) je karton s sivo notranjostjo (recikliran papir), ki se po navadi uporablja za pakiranje neživilskih proizvodov.

4        Karton kakovosti GC (v nadaljevanju: karton GC) je karton z belo zunanjo plastjo, ki se po navadi uporablja za pakiranje živilskih proizvodov. Karton GC je višje kakovosti kot karton GD. V obdobju, ki ga zajema Odločba, je med navedenima izdelkoma obstajala cenovna razlika približno 30 %. Visokokakovostni karton GC se v manjšem obsegu uporablja tudi za grafične namene.

5        SBS je kratica za karton, ki je v celoti bel (v nadaljevanju: karton SBS). Cena tega kartona je približno 20 % višja od cene kartona GC. Uporablja se za pakiranje živil, kozmetičnih proizvodov, zdravil in cigaret, vendar je primarno namenjen grafični uporabi.

6        British Printing Industries Federation, strokovna organizacija, ki predstavlja večino proizvajalcev tiskanega kartona v Združenem kraljestvu (v nadaljevanju: BPIF), je z dopisom z dne 22. novembra 1990 pri Komisiji vložila neuradno pritožbo. Trdila je, da naj bi proizvajalci kartona, ki oskrbujejo Združeno kraljestvo, uvedli vrsto hkratnih in usklajenih povišanj cen, in prosila Komisijo, naj preveri obstoj morebitne kršitve pravil Skupnosti o konkurenci. BPIF je, da bi seznanila javnost s svojo pobudo, objavila tudi izjavo za javnost. O vsebini te izjave so poročali strokovni mediji decembra 1990.

7        Fédération Française du Cartonnage je 12. decembra 1990 prav tako pri Komisiji vložila neuradno pritožbo s trditvami v zvezi s francoskim trgom kartona, ki so podobne trditvam BPIF.

8        Uslužbenci Komisije so 23. in 24. aprila 1991 na podlagi člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204, v nadaljevanju: Uredba št. 17), v poslovnih prostorih več podjetij in strokovnih združenj iz sektorja kartona opravili sočasne preiskave brez predhodnega obvestila.

9        Po teh preiskavah je Komisija na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 vsem naslovnikom Odločbe poslala zahteve po informacijah in predložitvi dokumentov.

10      Komisija je na podlagi informacij, ki jih je pridobila s temi preiskavami ter zahtevami po informacijah in predložitvi dokumentov, sklenila, da so zadevna podjetja od približno sredine leta 1986 in (v večini primerov) vsaj do aprila leta 1991 sodelovala pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe.

11      Zato se je Komisija odločila, da uvede postopek na podlagi slednje določbe. Z dopisom z dne 21. decembra 1992 je na vsa zadevna podjetja naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Vsa podjetja naslovniki so nanj pisno odgovorili. Devet podjetij je zahtevalo ustno zaslišanje. Njihovo zaslišanje je potekalo od 7. do 9. junija 1993.

12      Na koncu tega postopka je Komisija sprejela Odločbo, ki vsebuje te določbe:

„Člen 1

Buchmann GmbH, Cascades SA, Enso-Gutzeit Oy, Europa Carton AG, Finnboard - the Finnish Board Mills Association, Fiskeby Board AB, Gruber & Weber GmbH & Co KG, Kartonfabriek De Eendracht NV (katerega trgovsko ime je BPB de Eendracht NV), NV Koninklijke KNP BT NV (prej Koninklijke Nederlandse Papierfabrieken NV), Laakmann Carton GmbH & Co KG, Mo Och Domsjö AB (MoDo), Mayr-Melnhof Gesellschaft mbH, Papeteries de Lancey SA, Rena Kartonfabrik AS, Sarrió SpA, SCA Holding Ltd (prej Reed Paper & Board (UK) Ltd), Stora Kopparbergs Bergslags AB, Enso Española SA (prej Tampella Española SA) in Moritz J. Weig GmbH & Co KG so kršili člen 85(1) Pogodbe ES, s tem da so

–        v primeru Buchmann in Rena od približno marca 1988 in vsaj do konca leta 1990,

–        v primeru Enso Española vsaj od marca 1988 in vsaj do konca aprila 1991,

–        v primeru Gruber & Weber vsaj od leta 1988 do konca leta 1990,

–        v drugih primerih od sredine leta 1986 in vsaj do aprila 1991,

sodelovali pri sporazumu in usklajenem ravnanju, ki obstajata od sredine leta 1986, na podlagi katerih so/so se dobavitelji kartona v Evropski skupnosti

–        redno srečevali na tajnih in institucionaliziranih sestankih z namenom dogovarjanja in sprejetja skupnega panožnega načrta o omejevanju konkurence,

–        sporazumeli o rednih povišanjih cen za vsako vrsto proizvoda v vseh nacionalnih valutah,

–        načrtovali in izvedli hkratna in usklajena povišanja cen v vsej Evropski skupnosti,

–        sporazumeli, da bodo z občasnimi spremembami stalno vzdrževali tržne deleže glavnih proizvajalcev,

–        od začetka leta 1990 vedno pogosteje sprejemali usklajene ukrepe nadzora dobave na trgu Skupnosti, da bi zagotovili izvajanje navedenega usklajenega povišanja cen,

–        si izmenjavali poslovne informacije o dostavah, cenah, mirovanju obratov, stanju naročil, izkoriščenosti zmogljivosti strojev, da bi podprli zgoraj navedene ukrepe.

[...]

Člen 3

Spodaj naštetim podjetjem se za kršitve, ugotovljene v členu 1, naložijo take globe:

[...]

(xv) Sarrió SpA globa v višini 15.500.000 ekujev;

[...]“

13      Na podlagi Odločbe se je kršitev zgodila v okviru organizacije, sestavljene iz več skupin in odborov, imenovane „Proizvodna skupina karton“ (v nadaljevanju: PS karton).

14      Sredi leta 1986 je bila znotraj te organizacije ustanovljena „Presidents Working Group“ (v nadaljevanju: PWG), ki so jo sestavljali predstavniki na višjih položajih (približno osmih) glavnih dobaviteljev kartona v Skupnosti.

15      Dejavnosti PWG so bile razpravljanje in dogovarjanje o trgih, tržnih deležih, cenah in zmogljivosti. Sprejemala je zlasti splošne odločbe glede časovnega razporeda in ravni povišanja cen, ki naj bi ga izvedli proizvajalci.

16      PWG je poročala „predsedniški konferenci“ (v nadaljevanju: PK), na kateri so (bolj ali manj redno) sodelovali skoraj vsi generalni direktorji zadevnih podjetij. PK se je v zadevnem obdobju sestajala dvakrat letno.

17      Konec leta 1987 je bil ustanovljen „Joint Marketing Committee“ (v nadaljevanju: JMC). Njegova glavna naloga je bila po eni strani določiti, ali – in če je odgovor pritrdilen, kako – bi se lahko izvedlo povišanje cen, in po drugi strani opredeliti načine pobud za cene, za katere se odloči PWG po državah, in za pomembnejše stranke, da bi dosegli enoten sistem cen v Evropi.

18      Nazadnje, Ekonomski odbor (v nadaljevanju: EO) je med drugim razpravljal o nihanju cen na nacionalnih trgih in o stanju naročil ter o svojih ugotovitvah poročal JMC oziroma do konca leta 1987 predhodniku JMC, Marketing Committee. EO so sestavljali tržni in/ali prodajni vodje večine zadevnih podjetij in se je sestajal večkrat letno.

19      Poleg tega iz Odločbe izhaja, da je po mnenju Komisije dejavnosti PS karton podpirala izmenjava informacij prek družbe posrednice Fides, katere sedež je v Zürichu (Švica). Odločba navaja, da je večina članov PS karton v rednih časovnih presledkih Fides pošiljala poročila o naročilih, proizvodnji, prodaji in izkoriščenosti zmogljivosti. Ta poročila naj bi bila obdelana v sistemu Fides in udeleženci naj bi prejeli združene podatke.

20      Tožeča stranka Sarrió SA (v nadaljevanju: Sarrió) je rezultat združitve leta 1990 med oddelkom za karton največjega italijanskega proizvajalca, Saffa, in španskim proizvajalcem Sarriójem (točka 11 uvodnih izjav Odločbe). Sarrió je leta 1991 pridobil tudi podjetje Prat Carton (ista točka).

21      V Odločbi naj bi bil Sarrió odgovoren za celotno trajanje udeležbe Prat Cartona v očitanem kartelu (točka 154 uvodnih izjav Odločbe).

22      Sarrió izdeluje večinoma karton GD, proizvaja pa tudi karton GC.

 Postopek

23      Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 14. oktobra 1994 vložila to tožbo.

24      Tudi šestnajst od preostalih osemnajstih podjetij, ki naj bi bila odgovorna za kršitev, je vložilo tožbo zoper Odločbo (zadeve T-295/94, T-301/94, T-304/94, T‑308/94, T-309/94, T-310/94, T-311/94, T-317/94, T-319/94, T-327/94, T‑337/94, T-338/94, T-347/94, T-348/94, T-352/94 in T-354/94).

25      Tožeča stranka Laakmann Karton GmbH v zadevi T-301/94 je umaknila svojo tožbo z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 10. junija 1996, in zadeva je bila iz registra Sodišča prve stopnje izbrisana Z odločbo z dne 18. julija 1996 v zadevi Laakmann Karton proti Komisiji (T-301/94, neobjavljena v Recueil).

26      Tudi štiri finska podjetja, ki so kot člani strokovnega združenja Finnboard solidarno odgovorna za plačilo globe, ki je bila naložena Finnboardu, so vložila tožbo zoper Odločbo (združene zadeve T-339/94, T-340/94, T-341/94 in T‑342/94).

27      Končno, tožbo je vložilo združenje CEPI-Cartonboard, ki ni bilo eden od naslovnikov Odločbe. Z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 8. januarja 1997, pa je bila ta umaknjena in zadeva izbrisana iz registra Sodišča prve stopnje z odločbo z dne 6. marca 1997 v zadevi CEPI-Carton proti Komisiji (T-312/94, neobjavljena v Recueil.).

28      Sodišče prve stopnje je z dopisom z dne 5. februarja 1997 stranke povabilo, naj se udeležijo neuradnega sestanka, zlasti zato, da bi podale svoja stališča o morebitni združitvi zadev T-295/94, T-304/94, T-308/94, T-309/94, T-310/94, T-311/94, T-317/94, T-319/94, T-327/94, T-334/94, T-337/94, T-338/94, T-347/94, T-348/94, T-352/94 in T-354/94 za namene ustnega postopka. Na tem sestanku, ki je potekal 29. aprila 1997, so stranke sprejele tako združitev.

29      Predsednik tretjega razširjenega senata Sodišča prve stopnje je v skladu s členom 50 Poslovnika z odločbo z dne 4. junija 1997 združil zgoraj navedene zadeve zaradi medsebojne povezanosti za namene ustnega postopka in odobril prošnjo za zaupno obravnavanje, ki jo je vložila tožeča stranka v tej zadevi.

30      Z odločbo z dne 20. junija 1997 je odobril tudi prošnjo za zaupno obravnavanje, ki jo je vložila tožeča stranka v zadevi T-337/94, v zvezi z dokumentom, predloženim v odgovor na pisno vprašanja Sodišča prve stopnje.

31      Sodišče prve stopnje (tretji razširjeni senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in sprejelo ukrepe procesnega vodstva, pri čemer je od strank zahtevalo, naj odgovorijo na določena pisna vprašanja in predložijo določene dokumente. Stranke so te zahteve izpolnile.

32      Stranke v zadevah, navedenih v točki 28, so podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi, ki je potekala od 25. junija do 8. julija 1997.

 Predlogi strank

33      Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        Odločbo razglasi za nično;

–        podredno razglasi za ničnega, po eni strani, njen člen 2 in, po drugi strani, njen člen 3 v okviru, v katerem slednja določba tožeči stranki nalaga globo v višini 15.500.000 ekujev;

–        bolj podredno zniža znesek te globe;

–        toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

34      Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        zavrne tožbo;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

 Predlog za razglasitev ničnosti Odločbe

 A – Tožbeni razlog glede postopkovnih napak in napak v obliki, ki temeljijo na kršitvi pravice do obrambe

 Trditve strank

35      Tožeča stranka trdi, da so bile njene pravice do obrambe kršene s tem, da je Komisija (v točki 79 uvodnih izjav Odločbe) kot dokaz kršitve upoštevala dokument, ki so ga odkrili v Finnboardu (UK) Ltd med preiskavo, opravljeno aprila 1991 (v nadaljevanju: cenik Finnboarda). Poudarja, da ji je bil ta dokument poslan šele 28. aprila 1994, kar je mnogo pozneje od predložitve njenega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in po zaslišanju pred Komisijo. Ta neupravičena zamuda ji je onemogočila možnost, da bi podala svoje stališče o dejanskem pomenu dokumenta, kontekstu, v katerem je bil napisan, in o zaključkih, ki jih je na njegovi podlagi oblikovala Komisija (sodba Sodišča z dne 13. februarja 1979 v zadevi Hoffmann-La Roche proti Komisiji, 85/76, Recueil, str. 461). Poleg tega posredovanje tega dokumenta 28. aprila 1994 ni odpravilo navedene kršitve.

36      Komisija odgovarja, da je bil navedeni dokument poslan Sarrióju skupaj z dopisom z dne 28. aprila 1994, ki je v celoti pojasnjeval vsebino dokumenta in zaključke, ki jih je na njegovi podlagi oblikovala Komisija. Ker je bila v dopisu z dne 28. aprila 1994 tožeči stranki poleg tega ponujena možnost, da pisno predloži morebitne pripombe, bi ta lahko pravočasno izrazila svoje stališče glede dokazne vrednosti zadevnega dokumenta (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi BASF proti Komisiji, T-4/89, Recueil, str. II-1523, točka 36).

 Presoja Sodišča prve stopnje

37      Komisija je cenik Finnboarda dobila med preiskavo, ki jo je aprila 1991 opravila v prostorih Finnboarda (UK) Ltd, in ga s spremnim dopisom poslala tožeči stranki šestnajst mesecev po pošiljatvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

38      V skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje iz razlage člena 19(1) Uredbe št. 17 v povezavi s členoma 2 in 4 Uredbe Komisije št. 99/63/EGS z dne 25. julija 1963 o zaslišanju, opredeljenem v členu 19(1) in (2) Uredbe št. 17 (UL 127, str. 2268) izhaja, da mora Komisija sporočiti očitke, ki jih ima zoper zadevna podjetja in združenja, ter da v svojih odločbah upošteva le očitke, glede katerih so slednja lahko izrazila svoje stališče (sodba z dne 23. februarja 1994 v zadevi CB in Europay proti Komisiji, T-39/92 in T-40/92, Recueil, str. II-49, točka 47).

39      Poleg tega spoštovanje pravic do obrambe v postopku, ki lahko privede do takih sankcij, kot je zadevna, zahteva, da morajo imeti zadevna podjetja in združenja podjetij v fazi upravnega postopka možnost, da ustrezno podajo svoje stališče o obstoju in upoštevnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih navaja Komisija (zgoraj navedena sodba Hoffmann-La Roche proti Komisiji, točka 11, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 1992 v zadevi Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T-10/92, T-11/92, T-12/92 in T-15/92, Recueil, str. II-2667, točka 39).

40      V tej zadevi s posredovanjem navedenega dokumenta ni bil podan noben nov očitek, ki ni bil naveden v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Iz dopisa, ki je spremljal cenik Finnboarda, jasno izhaja, da cenik pomeni le dodaten dokaz skupnega načrta o določanju cen; ta očitek je bil obširno pojasnjen v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

41      Vsekakor je bila tožeči stranki v dopisu, ki je spremljal navedeni dokument, izrecno ponujena možnost, da v fazi upravnega postopka in v roku desetih dni izrazi svoje stališče o tem dokazu. V teh okoliščinah Komisija tožeči stranki ni preprečila, da pravočasno izrazi svoje mnenje o dokazni vrednosti poslanega dokumenta (sodba v zgoraj navedeni zadevi Hoffmann-La Roche proti Komisiji, točka 11, in sodba z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG proti Komisiji, 107/82, Recueil, str. 3151, točka 27).

42      Iz tega sledi, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 B – Temelj

 Tožbeni razlog glede odsotnosti uskladitve o dejanskih prodajnih cenah in glede kršitve zahteve po obrazložitvi

 Trditve strank

43      Tožeča stranka je priznala udeležbo pri uskladitvi, ki se nanaša na napovedane cene, vendar prereka, da naj bi se uskladitev nanašala na dejanske prodajne cene. V podporo svoji trditvi se poleg dokumentov, predloženih v njenih pisanjih, ki dokazujejo, da dejanske prodajne cene niso sledile napovedanim cenam, sklicuje na pravico vsake stranke do pogajanja, na razvoj povpraševanja in proizvodnih stroškov ter na posebne značilnosti trga kartona, predvsem rednost napovedovanja povišanj cen in visoko stopnjo preglednosti trga.

44      Meni, da Komisija ni jasno razložila, ali je po njenem mnenju obstajala uskladitev o napovedanih cenah in o dejanskih prodajnih cenah. V nasprotju s trditvami Komisije naj bi bilo razlikovanje med tema vrstama uskladitve zaradi njunih različnih učinkov zelo pomembno (glej sodbo Sodišča z dne 31. marca 1993 v zadevi Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C-89/85, C-104/85, C‑114/85, C-116/85, C-117/85 in od C-125/85 do C-129/85, Recueil, str. I-1307). Tožeča stranka v svoji repliki navaja, da nejasnosti glede predmeta uskladitve že same po sebi pomenijo kršitev zahtev po obrazložitvi in natančnosti odločb, ki ugotavljajo kršitev pravil o konkurenci. Ta kršitev naj bi zato privedla do hude kršitve legitimnih pravic do obrambe.

45      Komisija izjavlja, da ne more razumeti, da tožeča stranka hkrati zatrjuje, da je sodelovala pri uskladitvah glede cen in da izvedena povišanja cen niso bila rezultat te uskladitve. Poudarja, da se Odločba (zlasti točke od 72 do 102 uvodnih izjav) sklicuje na dokumente, ki dokazujejo uskladitev glede vsakega napovedanega povišanja v kartelu, in na dokumente, s katerimi je vsak proizvajalec dejansko napovedal zadevno povišanje.

46      Dalje zatrjuje, da razlikovanje med uskladitvijo o napovedanih cenah in uskladitvijo o dejanskih prodajnih cenah v tem primeru ni upoštevno. Uskladitev znotraj PWG in JMC naj se ne bi nanašala samo na napovedane cene, ampak tudi na sprejetje odločitev o povišanju cen v rednih časovnih presledkih za vsako vrsto proizvoda in na izvajanje tega hkratnega povišanja na celotnem ozemlju Skupnosti (glej pisne dokaze, navedene v točkah od 74 do 90, 92 in od 94 do 96 Odločbe).

47      Poleg tega je ob upoštevanju dokazov o uskladitvi znotraj odborov, v katerih je sodelovala tožeča stranka, nemogoče trditi, da napovedi cen niso odpravile negotovosti vsakega podjetja glede ravnanja njegovih konkurentov in da je tožeča stranka izvajala povišanja cen neodvisno od uskladitve (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Rhône-Poulenc proti Komisiji, T-1/89, Recueil, str. II-867, točki 122 in 123).

 Presoja Sodišča prve stopnje

48      V skladu s členom 1 Odločbe so podjetja, navedena v tej določbi, kršila člen 85(1) Pogodbe, s tem da so v referenčnem časovnem obdobju sodelovala pri sporazumu in usklajenem ravnanju, na podlagi katerih so se dobavitelji kartona v Skupnosti med drugim „dogovorili o rednih povišanjih cen za vsako vrsto proizvoda v vsaki nacionalni valuti“ in so „načrtovali in izvajali hkratna in enotna povišanja cen v vsej Skupnosti“.

49      Tožeča stranka priznava, da je sodelovala v štirih organih PS karton, in niti v svojih pisanjih niti v odgovorih na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče prve stopnje na obravnavi, ni prerekala, da je sodelovala pri uskladitvi glede napovedanih cen od leta 1988 dalje.

50      Pred odgovorom na trditev tožeče stranke, da se uskladitev ni nanašala na dejanske prodajne cene, je treba ugotoviti, ali je Komisija v Odločbi dejansko navedla, da se je uskladitev nanašala na te cene.

51      V tej zvezi je treba ugotoviti, prvič, da člen 1 Odločbe v ničemer natančno ne določa, katera cena je bila predmet usklajenih povišanj.

52      Drugič, iz Odločbe ne izhaja, da naj bi proizvajalci po mnenju Komisije določili ali sploh nameravali določiti enotne dejanske prodajne cene. Zlasti točki 101 in 102 uvodnih izjav, ki obravnavata „učinke usklajenih pobud cen na raven cen“, potrjujeta, da so se po mnenju Komisije pobude glede cen nanašale na cene po ceniku in je bil njihov namen povišanje dejanskih prodajnih cen. V Odločbi je navedeno: „Tudi če bi bili vsi proizvajalci odločeni, da v celoti izvedejo povišanje, bi možnost strank, da se odločijo za cenejšo vrsto ali proizvod, določene proizvajalce privedla do tega, da svojim stalnim strankam ponudijo ugodnosti glede datuma začetka veljavnosti povišanj ali pristanejo na dodatne ugodnosti v obliki količinskih popustov ali popustov na večja naročila, z namenom da bi stranke sprejele celotno povišanje osnovne cene. Tako bi povišanje cen v celoti učinkovalo šele po določenem času.“ (točka 101, šesti odstavek, uvodnih izjav.)

53      Tako iz Odločbe izhaja, da je bil po mnenju Komisije cilj dogovarjanja med proizvajalci glede cen ta, da bi se z usklajenim povišanjem napovedanih cen povišale dejanske prodajne cene. V tej zvezi iz točke 101, prvi odstavek, uvodnih izjav Odločbe izhaja, da „proizvajalci niso le napovedali dogovorjenih povišanj cen, ampak so z redkimi izjemami tudi sprejeli konkretne ukrepe, s katerimi so zagotovili, da so te cene dejansko veljale za stranke“. Položaj v tem primeru je tako drugačen od tistega, ki ga je Sodišče obravnavalo v zgoraj navedeni sodbi Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, ker Komisija v Odločbi v nasprotju z odločbo, ki je privedla do zadnje navedene sodbe, ne trdi, da so se podjetja neposredno uskladila o dejanskih prodajnih cenah.

54      Tako analizo Odločbe potrjujejo dokumenti, ki jih je predložila Komisija.

55      Predvsem priloga 109 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebuje poročilo s sestanka JMC z dne 16. oktobra 1989, v katerem je zlasti navedeno:

„(d) Nizozemska

[...]

Velike težave z največjimi kupci, predvsem Imco, ki jim Cascades in Van Duffel še vedno ponujata nerazumne cene ter tako otežujeta življenje KNP in Fincem.

[...]

(f) Belgija

Položaj je podoben kot na Nizozemskem. Finnboard je že uspel povišati cene Van Genechtenu, vendar se je moral s slednjim ponovno sestati zaradi koncesij v Belgiji (Cascades). Položaj ostaja težak in pričakuje se, da bodo Beghin, Cascades in KNP storili enako.

[...]

(h) Italija

Saffa ima velikanske težave z uvoznimi cenami, ki jih zaračunavajo Kopparfors, Finnboard in Cascades.

Dobave Saffe so se močno zmanjšale, uvoz se je močno povečal.

Saffa uvoznike poziva, naj nujno upoštevajo izdane cenovne odredbe.“

56      Ta dokument jasno kaže, da so vsi proizvajalci sicer na splošno sprejeli, da se vsak od njih s svojimi strankami pogaja za svoje dejanske prodajne cene, da pa je vsak proizvajalec, zlasti tožeča stranka, izrecno omenjena v zgoraj navedeni prilogi, od svojih konkurentov pričakoval, da bodo uvedli dejanske prodajne cene, usklajene z dogovorjenimi cenami, vsaj v tem smislu, da individualna pogajanja ne bi mogla odvzeti učinka dogovorjenemu povišanju cen po ceniku.

57      Poleg tega je tožeča stranka na obravnavi priznala, da so bile napovedane cene podlaga za pogajanja s strankami o dejanskih prodajnih cenah, kar je okoliščina, ki potrjuje, da je bil končni cilj povišanje dejanskih prodajnih cen. V zvezi s tem zadostuje poudariti, da določitev enotnih cen po ceniku, dogovorjena med proizvajalci, ne bi bila pomembna, če te cene nikakor ne bi mogle vplivati na dejanske prodajne cene.

58      V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da naj bi negotovosti glede predmeta uskladitve same po sebi pomenile kršitev zahtev po obrazložitvi, je treba spomniti, da člen 1 Odločbe v ničemer ne določa cene, ki je bila predmet dogovarjanja.

59      V takem položaju je treba v skladu z dobro ustaljeno sodno prakso izrek Odločbe razumeti glede na njegove razloge (glej na primer sodbo Sodišča z dne 16. decembra 1975 v zadevi Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, 54/73, 55/73, 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točke od 122 do 124).

60      V tem primeru iz navedenega izhaja, da je Komisija v uvodnih izjavah Odločbe zadostno razložila, da se je uskladitev nanašala na cene po ceniku in da je bil njen cilj povišanje dejanskih prodajnih cen.

61      Zato je treba tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Tožbeni razlog glede neudeležbe v kartelu o zamrznitvi tržnih deležev in nadzorovanju ponudbe

 Trditve strank

62      Ta tožbeni razlog obsega tri dele.

63      Tožeča stranka v prvem delu tožbenega razloga trdi, da Komisija nima dokazov niti o obstoju uskladitve glede zamrznitve tržnih deležev niti o obstoju uskladitve glede nadzorovanja ponudbe. Tudi ob predpostavki, da bi bile te uskladitve zadostno pravno dokazane, Komisija ni dokazala, da je tožeča stranka sodelovala pri teh uskladitvah. Tožeča stranka še posebej prereka dokazno vrednost več prilog k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, na katere se je Komisija oprla v Odločbi.

64      Prvič, priloga 73, uradni zaznamek Mayr-Melnhofa naj bi dokazoval le uskladitev o cenah, pojasnil posledice stroge cenovne politike in potrdil neobstoj pritiska, ki naj bi ga tožeča stranka izvajala na Mayr-Melnhofa, naj ta z znižanjem teh cen ne poviša svojih tržnih deležev. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na pojasnilo Mayr-Melnhofa v dopisu z dne 23. septembra 1991 (priloga 75 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah).

65      Drugič, priloga 102, zaznamek Rene naj bi se nanašal na sestanek Nordic Paperboard Institute (NPI), združenja, katerega član tožeča stranka ni bila.

66      Tretjič, izjave Store naj same po sebi ne bi pomenile zadostnih dokazov. Še več, Stora naj bi večkrat poudarila precej veliko avtonomijo, ki so jo imela različna podjetja predvsem glede obsega proizvodnje in izbranega časa za ustavitev obratov (glej točke 57, 59, 60, 69, 70 in 71 uvodnih izjav Odločbe). Izjave Store naj bi poleg tega potrjevale, da ni bil vzpostavljen noben sistem nadzora kakršnih koli kartelov nad količinami. Torej, neobstoj sistema nadzora nad razvojem količin naj bi jasno kazal na to, da v tem smislu kartel ne obstaja. Sicer izjave Store podajajo le njeno osebno mnenje glede interesa sprejetja ukrepov za nadzor proizvodnih in prodajnih količin.

67      V drugem delu tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da razvoj tržnih deležev različnih podjetij kaže na neobstoj uskladitve glede zamrznitve tržnih deležev ali – tudi ob predpostavki, da je obstajala uskladitev med določenimi podjetji – da tožeča stranka pri tej uskladitvi nikakor ni sodelovala.

68      Glede splošnega razvoja tržnih deležev poudarja, da so nekateri proizvajalci, zlasti Iggesund (MoDo) in Mayr-Melnhof, v zadevnem obdobju vzpostavili delovanje veliko novih zmogljivosti.

69      Tožeča stranka tudi navaja, da se je njen celotni tržni delež v Skupnosti znižal s 14,3 % leta 1987 na 11,7 % leta 1990. Meni, da tako znižanje ni v skladu s trditvijo Komisije, da naj bi sodelovala v kartelu glede zamrznitve tržnih deležev različnih proizvajalcev. Kar zadeva Prat Carton, naj bi znižanje njegovega celotnega tržnega deleža na področju Skupnosti za približno 9 % v obdobju od leta 1987 do leta 1990 prav tako potrjevalo, da podjetje nikakor ni sodelovalo pri kakršni koli uskladitvi glede zamrznitve tržnih deležev.

70      V tretjem delu tožbenega razloga tožeča stranka navaja, da naj tudi njeno ravnanje v zvezi z ustavitvami obratov in izvažanjem na trge zunaj Evrope ne bi bilo v skladu s trditvami Komisije.

71      Glede prvega dela tožbenega razloga Komisija meni, da dokazi, na katere se je sklicevala, zlasti izjave podjetja Stora (prilogi 39 in 43 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) in prilogi 73 in 102 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, v celoti zadoščajo za dokaz o obstoju kartela o zamrznitvi tržnih deležev in nadzoru ponudbe ter o sodelovanju tožeče stranke pri teh sestavnih delih kartela.

72      Glede drugega dela tožbenega razloga opominja, da se je oprla na dokumentarne dokaze kartela o zamrznitvi tržnih deležev, in poudarja, da trditev tožeče stranke glede razvoja tržnih deležev različnih podjetij ni upoštevna s stališča vprašanja, ali je tak kartel obstajal. Dalje, v Odločbi naj bi bilo izrecno priznano, da so se tržni deleži določenih podjetij postopno spreminjali, ker so se o njih vsako leto znova pogajali (točki 60 in 131 uvodnih izjav Odločbe). Vsekakor naj bi člen 85 prepovedoval kartele, katerih predmet ali učinek je omejitev konkurence, ne glede na obseg doseženega uspeha.

73      Kar pa natančneje zadeva trditve tožeče stranke v zvezi s spremembami njenih lastnih tržnih deležev, Komisija opozarja, da se je kršitev nanašala na celoten trg Skupnosti. Tožeča stranka naj bi bila članica PWG, v katerem so potekale razprave o tržnih deležih. Leta 1989 naj bi vodilni direktor podjetja Saffa celo postal namestnik direktorja PS karton.

74      Komisija na koncu ugotavlja, da ni nobenih dokazov, ki bi podpirali trditev tožeče stranke, da naj bi vedno ravnala neodvisno. Še več, celo ob predpostavki, da je tožeča stranka kršila kartel, naj to v ničemer ne bi spremenilo storjene kršitve (zgoraj navedena sodba Rhône-Poulenc proti Komisiji).

75      Končno, Komisija glede tretjega dela tožbenega razloga ugotavlja, da je Stora v prilogi 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah potrdila, da je PWG predvidela in ustanovila sistem za ponovno vzpostavitev ravnotežja in nadzor proizvodnje z vzdrževanjem stalne ravni cen. Zato naj dejstvo, da naj bi bila posledica tržnega položaja ali dobrega delovanja kartela ta, da se tožeči stranki po njenem mnenju ni bilo treba zateči k usklajenim ustavitvam proizvodnje, v ničemer ne bi vplivalo niti na njeno odgovornosti niti na njeno sodelovanje pri kartelu o nadzorovanju tržnih deležev in količin.

 Presoja Sodišča prve stopnje

 1. Obstoj usklajenega ravnanja glede zamrzovanja tržnih deležev in glede nadzorovanja ponudbe

76      Glede prvega dela tožbenega razloga je treba opozoriti, da so v skladu s členom 1 Odločbe podjetja, navedena v tem členu, kršila člen 85(1) Pogodbe, s tem da so v referenčnem obdobju sodelovala pri sporazumu in usklajenem ravnanju, na podlagi katerih so se dobavitelji kartona v Skupnosti „sporazumeli, da bodo z občasnimi spremembami stalno vzdrževali tržne deleže glavnih proizvajalcev“ in „od začetka leta 1990 vedno pogosteje sprejemali usklajene ukrepe nadzora dobave na trgu Skupnosti, z namenom da bi zagotovili izvajanje navedenega usklajenega povišanja cen“.

77      Po mnenju Komisije so ti vrsti dogovarjanja, ki sta v Odločbi obravnavani pod naslovom „Nadzor obsegov“, uvedli sodelujoči v referenčnem obdobju na sestankih PWG. Iz točke 37, tretji odstavek, uvodnih izjav Odločbe namreč izhaja, da je bil pravi namen PWG, kot ga opisuje Stora, „zlasti ‚razpravljanje in dogovarjanje glede trgov, tržnih deležev, cen, povišanju cen in zmogljivosti‘“.

78      V zvezi z vlogo PWG pri dogovarjanju o tržnih deležih je v Odločbi (točka 37, peti odstavek) navedeno: „V povezavi z ukrepi za povišanja cen je PWG poglobljeno razpravljala o zahodnoevropskih tržnih deležih, ki jih imajo nacionalne skupine in posamezne skupine proizvajalcev. Rezultat tega so določeni ,arrangements (dogovori)‘ med sodelujočimi glede njihovih konkretnih tržnih deležev, s katerimi bi se izognili, da bi presežek ponudbe ogrozil usklajene cenovne pobude. Velike skupine proizvajalcev so se dogovorile, da bodo svoje tržne deleže ohranile na ravni, kot izhaja iz letnih podatkov o proizvodnji in prodaji, ki jih podjetje Fides v končni obliki objavi marca naslednje leto. Razvoje tržnih deležev so analizirali na vsakem sestanku PWG na podlagi mesečnih poročil podjetja Fides. Če so bila odstopanja velika, so od domnevno odgovornega podjetja zahtevali pojasnila.“

79      Na podlagi točke 52 uvodnih izjav „[je] sporazum, ki so ga v PWG sklenili leta 1987, predvideval ‚zamrznitev‘ zahodnoevropskih tržnih deležev glavnih proizvajalcev na obstoječo raven, ne da bi poskušali pridobiti nove stranke ali bi izboljšali obstoječi položaj z agresivno cenovno politiko“.

80      V točki 56, prvi odstavek, uvodnih izjav je poudarjeno: „Temeljni sporazum med glavnimi proizvajalci glede vzdrževanja njihovih posameznih tržnih deležev se je še naprej izvajal v vsem obdobju, ki ga pokriva ta odločba“. Na podlagi točke 57 „je bil ‚'razvoj tržnih deležev‘ analiziran na vsakem sestanku PWG na podlagi začasnih statistik“. Končno, v točki 56, zadnji odstavek, je poudarjeno: „Podjetja, ki so sodelovala pri razpravah o tržnih deležih, so bila člani PWG, in sicer Cascades, Finnboard, KNP (do leta 1988), [Mayr-Melnhof], MoDo, Sarrió, oba proizvajalca iz skupine Stora, CBC in Feldmühle, in (od leta 1988) Weig“.

81      Zato je treba ugotaviti, da je Komisija pravilno ugotovila obstoj tajnega dogovarjanja glede tržnih deležev med sodelujočimi na sestankih PWG.

82      Analiza Komisije namreč temelji predvsem na izjavah podjetja Stora (prilogi 39 in 43 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) in jo potrjuje priloga 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

83      V prilogi 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah Stora pojasnjuje: „PWG se je sestajala od leta 1986, da bi prispevala k uravnavanju trga […] Med drugimi (legitimnimi) dejavnostmi je bil njen namen razpravljanje in usklajevanje glede trgov, tržnih deležev, cen, podražitev, povpraševanja in zmogljivosti. Njena vloga je bila zlasti ocenjevanje natančnega stanja ponudbe in povpraševanja na trgu in ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti za uravnavanje trga, ter predložitev te ocene predsedniški konferenci.“

84      Kar pa zadeva konkretneje dogovarjanje o tržnih deležih, Stora navaja, da „je PWG obravnavala deleže, ki so jih pridobile nacionalne skupine Evropske skupnosti, EFTE in drugih držav, katerim so dobavljala podjetja člani PS karton“ in da je PWG „razpravljala o možnosti, da bi tržne deleže ohranjala na ravni preteklega leta“ (priloga 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 19). Poleg tega opozarja (isti dokument, točka 6), da so „v tem obdobju potekale tudi razprave o tržnih deležih evropskih proizvajalcev, pri čemer je imelo prvo referenčno obdobje raven iz leta 1987“.

85      Stora v odgovoru na zahtevo Komisije z dne 23. decembra 1991, ki ga je poslala 14. februarja 1992 (priloga 43 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), še natančno navaja: „Karteli o ravneh tržnih deležev, ki so jih sklenili člani PWG, so se nanašali na Evropo kot celoto. Ti karteli so temeljili na skupnih letnih podatkih za predhodno leto, ki so bili po navadi v končni obliki na voljo marca naslednje leto.“ (točka 1.1).

86      To trditev v istem dokumentu potrjuje izjava: „[...] razprave so privedle do kartelov, ki so jih člani PWG po navadi marca vsako leto sklenili, da bi obdržali svoje tržne deleže na ravni prejšnjega leta“ (točka 1.4). Stora trdi, da „ni bil sprejet noben ukrep, ki bi zagotavljal spoštovanje kartela“ in da so se sodelujoči na sestankih PWG „zavedali, da če bi zavzeli izjemne položaje na določenih trgih, ki jih dobavljajo drugi, bi slednji storili enako na drugih trgih“ (ista točka).

87      Končno, izjavlja, da je Saffa sodelovala pri razpravah glede tržnih deležev (točka 1.2).

88      Trditve Store glede dogovarjanja o tržnih deležih podpira priloga 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ta dokument, ki je bil najden pri FS-karton, je zaupni zaznamek z dne 28. decembra 1988, ki ga je tržni direktor, odgovoren za prodajo skupine Mayr-Melnhof v Nemčiji (g. Katzner), poslal generalnemu direktorju Mayr-Melnhofa v Avstriji (g. Gröllerju) in katerega predmet je tržni položaj.

89      V skladu s tem dokumentom, ki je naveden v točkah od 53 do 55 Odločbe, je imelo tesnejše sodelovanje s „predsedniškim krogom“ („Präsidentenkreis“), za katerega so se odločili leta 1987, „zmagovalce“ in „poražence“. Avtor zaznamka meni, da je Mayr-Melnhof med poraženci iz več razlogov, zlasti iz naslednjih:

„2.      Sporazum je bil lahko sklenjen samo tako, da so nam naložili ‚sankcijo‘ – od nas so zahtevali ‚žrtve‘.

3.      Tržne deleže iz leta 1987 moramo ‚zamrzniti‘, obstoječe zveze moramo ohraniti in ne smemo doseči nobenih novih dejavnosti ali vrst prek promocijskih cen (rezultat bo viden januarja leta 1989 – če bodo vse stranke delalovale pošteno)“.

90      Te stavke je treba brati v širšem kontekstu zaznamka.

91      V zvezi s tem se avtor zaznamka namesto uvoda sklicuje na tesnejše sodelovanje s „predsedniško skupino“ v evropskem merilu. Mayr-Melnhof je ta izraz razložil kot skupen opis za PWG in PK v splošnem kontekstu, kar pomeni brez sklicevanja na kak poseben dogodek ali sestanek (priloga 75 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 2.a). V tem kontekstu ni treba razpravljati o taki razlagi.

92      Dalje avtor navaja, da je to sodelovanje privedlo do „cenovne discipline“, ki je prinesla „zmagovalce“ in „poražence“.

93      Torej je treba ta izraz, ki se nanaša na tržne deleže, preden so bili zamrznjeni na raven iz leta 1987, razumeti v kontekstu te discipline, za katero se je odločila „predsedniška skupina“.

94      Prav tako je sklicevanje na leto 1987 kot referenčno leto v skladu z drugo izjavo Store (priloga 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah; glej točko 84 zgoraj).

95      Glede vloge, ki jo je PWG imela v dogovarjanju o nadzorovanju dobave, za katerega je značilen preizkus časa izpadov proizvodnje, je v Odločbi navedeno, da je PWG imela odločilno vlogo pri izvajanju časa izpadov proizvodnje, ko naj bi od leta 1990 proizvodna zmogljivost povečala, povpraševanje pa zmanjšalo: „Od začetka leta 1990 se je […] glavnim podjetjem v industriji […] zdelo potrebno, da se v okviru PWG uskladijo glede potrebe o izvajanju časa ustavitve proizvodnje. Največji proizvajalci so priznali, da ne morejo povečati povpraševanja z zniževanjem cen in da bi ohranjanje polnih proizvodnih zmogljivosti le znižalo cene. Teoretično je bilo mogoče čas ustavitve proizvodnje, ki je bil potreben za ponovno vzpostavitev ponudbe in povpraševanje, izračunati na podlagi poročil o zmogljivostih […]“ (točka 70 uvodnih izjav Odločbe).

96      Odločba med drugim navaja: „Vendar PWG ni uradno navedla časa ustavitve, ki ga mora spoštovati vsak proizvajalec. Po mnenju Store so obstajale praktične težave pri izdelavi usklajenega načrta o ustavitvah strojev za vse proizvajalce. Stora navaja, da je zaradi tega obstajal samo ‚ohlapen sistem spodbujanja‘“ (točka 71 uvodnih izjav Odločbe).

97      Ugotoviti je treba, da je Komisija zadostno dokazala obstoj dogovarjanja o časih ustavitve proizvodnje med udeleženci sestankov PWG.

98      Dokumenti, ki jih je predložila, potrjujejo njeno analizo.

99      Stora v svoji drugi izjavi (priloga 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 24) razlaga: „S tem ko je PWG sprejela politiko cene pred količino in postopno izvajanje enotnega cenovnega sistema od leta 1988 dalje, so člani PWG ugotovili, da je treba izvesti čase ustavitve proizvodnje, da bi ohranili te cene, zaradi nižje rasti povpraševanja. Brez izvajanja časa ustavitve proizvodnje proizvajalci ne bi uspeli vzdrževati dogovorjenih ravni cen zaradi naraščajočih presežkov zmogljivosti“.

100    V naslednji točki svoje izjave Stora dodaja: „V letih 1988 in 1989 je industrija lahko delovala s skoraj polnimi zmogljivostmi. Izpadi proizvodnje, razen običajnega zaprtja zaradi popravil in praznikov, so postali nujni od leta 1990. […] Nato se je izkazalo za nujno izvajati izpade proizvodnje, vselej ko se je prekinil dotok naročil, da bi lahko vzdrževali politiko cene pred tonažo. Čas ustavitve proizvodnje, ki se je zahteval od proizvajalcev (da bi se ohranilo ravnotežje med proizvodnjo in potrošnjo), je bilo mogoče izračunati na podlagi poročil o zmogljivostih. PWG uradno ni določila nobenega časa ustavitve proizvodnje, čeprav je obstajal ohlapen sistem spodbujanja […]“

101    V zvezi s prilogo 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah so razlogi, ki jih avtor navaja za to, da je Mayr-Melnhofa štel za „poraženca“, takrat ko je bil zaznamek napisan, so pomemben dokaz obstoja dogovarjanja o časih izpadov proizvodnje med udeleženci sestankov PWG.

102    Avtor ugotavlja:

„ (4)  Na tej točki se je začelo različno pojmovanje zainteresiranih strank glede zasledovanega cilja.

[...]

(c) Vse prodajne skupine in evropski zastopniki so bili razrešeni količinskih proračunov in sledila je stroga cenovna politika, ki ni dopuščala skoraj nobene izjeme (naši zaposleni pogosto niso razumeli našega spremenjenega odnosa do trga – v preteklosti je bila edina zahteva tonaža, medtem ko zdaj šteje le cenovna disciplina s tveganjem zaustavitve strojev).“

103    Mayr-Melnhof zatrjuje (priloga 75 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), da se zgoraj navedeni povzetek odlomka nanaša na notranji položaj podjetja. Vendar pa je pri analizi glede na splošnejši kontekst zaznamka mogoče iz tega odlomka razbrati, da je bila na ravni prodajnega osebja uvedena stroga politika, dogovorjena v „predsedniški skupini“. Dokument je treba zato razlagati tako, da so sodelujoči pri sporazumu iz leta 1987, torej vsaj udeleženci na sestankih PWG, nedvomno pretehtali posledice dogovorjene politike, če bi jo uporabljali strogo.

104    Dejstvo, da so proizvajalci razpravljali o preizkušanju izpadov proizvodnje med pripravljanjem povišanj cen, podpira zlasti sporočilo Rene z dne 6. septembra 1990 (priloga 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), ki navaja zneske povišanj cen v več državah, datume prihodnjih objav teh povišanj ter stanje naročil, izraženo v delovnih dneh, za številne proizvajalce.

105    Avtor dokumenta pripominja, da so določeni proizvajalci predvideli izpade proizvodnje, kar ponazarja s tem primerom:

„Kopparfors          5–15 days

                                    5/9 will stop for five days.“

106    Na podlagi navedenega je treba skleniti, da je Komisija zadostno pravno dokazala, da je obstajalo dogovarjanje o tržnih deležih med udeleženci na sestankih PWG in dogovarjanje o izpadih proizvodnje med istimi podjetji. Ker ni sporno, da se je Sarrió udeležil sestankov PWG, in ker je to podjetje izrecno navedeno v glavnih obremenilnih dokazih (izjave Store in priloga 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), je Komisija tožečo stranko upravičeno štela kot odgovorno za udeležbo pri teh dveh dogovarjanjih.

107    Kritike tožeče stranke zoper izjave Store in prilogo 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, s katerimi prereka dokazno vrednost teh dokumentov, ne zmanjšajo vrednosti te ugotovitve.

108    Kar zadeva, prvič, Storine zaporedne izjave Komisiji, velja, da jih je podalo podjetje, ki naj bi bilo udeleženo pri domnevni kršitvi, in da vključujejo podroben opis narave razprav, ki so potekale v organih PS karton, ciljev podjetij, združenih v njem, ter udeležbe navedenih podjetij na sestankih teh različnih organov. Ker ta osrednji dokaz tako podpirajo drugi dokumenti iz spisa, pomeni trden temelj za trditve Komisije.

109    Glede priloge 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah tožeča stranka meni, da ta dokazuje samo usklajevanje o cenah, saj so razlike v prodaji, ki so navedene v tej prilogi, le posledica cenovne politike. V zvezi s tem se sklicuje na Mayr-Melnhofovo razlago tega dokumenta (priloga 75 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah).

110    Vendar ta analiza tožeče stranke ne vzdrži razlage dokumenta v njegovem kontekstu in je ni mogoče podpreti z Mayr-Melnhofovo razlago navedenega dokumenta.

111    V skladu s prilogo 75 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah je priloga 73 „splošno poročilo o stanju, ki ga je prodajni direktor FS-karton napisal za vodstvo skupine in ki je le poskus upravičevanja stagnacije prometa podjetja vodstvu skupine, in sicer v bistvenem s sklicevanjem na novo politiko, po kateri mora hčerinska družba strogo spoštovati cenovno disciplino tudi na račun izgube prometa“. Poleg tega je po mnenju Mayr-Melnhofa: „‚zamrznitev tržnih deležev‘ pomeni[la], da za dosego višje ravni cen znotraj skupine Mayr-Melnhof ne bi smeli poskušati pridobiti večjih tržnih deležev s prodajo dodatnih količin novim strankam ali s prodajo novih vrst proizvodov po nedonosnih cenah. Nasprotno, cilj je ohraniti obstoječa razmerja s strankami kljub povišanim cenam.“

112    Ti splošni preudarki niso v skladu z uvodnim sklicevanjem na „predsedniško skupino“ in celoten dokument je treba razumeti glede na to sklicevanje.

113    Ker navedbe iz priloge 73 v zvezi z „zamrznitvijo“ tržnih deležev in uravnavanjem ponudbe ustrezajo tistim v izjavah Store, je Komisija pravilno ugotovila, da ti dokumenti, gledano skupaj, dokazujejo obstoj soglasja volj, ki je presegalo usklajevanje izključno o cenah.

114    Ker je Komisija dokazala obstoj obeh zadevnih dogovarjanj, ni treba preizkusiti kritik tožeče stranke zoper prilogo 102 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

 2. Dejansko ravnanje tožeče stranke

115    Niti drugega in tretjega tožbenega razloga, v skladu s katerima dejansko ravnanje podjetij ni v skladu s trditvami Komisije o obstoju obeh spornih dogovarjanj, ni mogoče sprejeti.

116    Prvič, obstoja dogovarjanj med člani PWG o obeh vidikih „cenovne politike pred tonažo“ se ne sme zamenjati z njunim izvajanjem. Dokazna vrednost dokazov, ki jih je predložila Komisija, je taka, da informacije o dejanskem ravnanju tožeče stranke na trgu ne morejo vplivati na zaključke Komisije glede samega obstoja dogovarjanj o obeh vidikih sporne politike. Trditve tožeče stranke bi lahko kvečjemu izkazale, da njeno ravnanje ni bilo v skladu z ravnanjem, kot je bilo dogovorjeno v PWG.

117    Drugič, zaključki Komisije niso v nasprotju z informacijami, ki jih je podala tožeča stranka. Poudariti je treba, da Komisija izrecno priznava, da dogovarjanje o tržnih deležih ni vključevalo „nobenega formalnega sistema kazni ali nadomestil […] za uveljavitev dogovora o tržnih deležih“ in da so se tržni deleži nekaterih velikih proizvajalcev iz leta v leto povečevali (glej zlasti točki 59 in 60 uvodnih izjav Odločbe). Poleg tega Komisija priznava, da je industrija do začetka leta 1990 delovala s polnimi zmogljivostmi, tako da do takrat izpadi proizvodnje praktično niso bili potrebni (točka 70 uvodnih izjav Odločba).

118    Tretjič, v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da dejstvo, da podjetje ne upošteva dogovorov s sestankov, katerih cilj je očitno protikonkurenčen, podjetja ne odveže odgovornosti za njegovo udeležbo v kartelu, če to podjetje ni javno izrazilo, da ni povezano z vsebino sestankov (glej na primer sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfileurope Sales proti Komisiji, T-141/89, Recueil, str. II-791, točka 85). Tudi če sprejmemo, da ravnanje tožeče stranke na trgu ni bilo v skladu z dogovorjenim ravnanjem, to v ničemer ne vpliva na njegovo odgovornost glede kršitve člena 85(1) Pogodbe.

 Tožbeni razlog glede napake Komisije v zvezi s trajanjem usklajenega ravnanja na področju cen

 Trditve strank

119    Tožeča stranka trdi, da je uskladitev glede napovedanih cen, vsaj kar zadeva njo, potekalo šele od leta 1988. Povišanje cen januarja 1987 v Združenem kraljestvu naj bi bila le naravna reakcija proizvajalcev zaradi slabega položaja britanske valute v primerjavi z valutami preostalih evropskih držav in enotnost te podražitve naj bi izhajala iz preglednosti trga. Gospodarski subjekti naj ne bi imeli prepovedi prilagajanja svojih ravnanj ugotovljenim ali pričakovanim ravnanjem konkurence (zgoraj navedena sodba Suiker Unie in drugi proti Komisiji). Poleg tega naj niti prilogi 44 in 61 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah niti dokument A-17-2 ne bi dokazovali usklajevanja o cenah med podjetji. Vsekakor naj se ne bi nanašali na tožečo stranko.

120    Glede vprašanja, kdaj se je dogovarjanje o usklajevanju cen končalo, naj bi Komisija napačno ugotovila, da aprila 1991, saj je bilo zadnje usklajeno povišanje cen napovedano septembra/oktobra 1990.

121    Komisija opozarja, da je tožeča stranka sodelovala na sestankih PWG in JMC od njune ustanovitve in je bila leta 1991 še njen član. Poudarja, da dokumenti, najdeni v poslovnih prostorih enega od zadevnih podjetij, sicer kažejo na to, da je bil konec leta 1987 sprejet sporazum o povezanih vprašanjih glede nadzora obsega in cenovne discipline (točka 53 uvodnih izjav Odločbe), vendar to ne izključuje dejstva, da so zadevni proizvajalci pred tem datumom izvedli vrsto skrivnih sestankov, na katerih so razpravljali o načrtu za izključitev konkurence (glej zlasti točko 161 uvodnih izjav Odločbe). Prilogi 35 in 43 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah sta potrdili to trditev. Komisija dodaja, da pravilnost njenih zaključkov glede trajanja kršitve dokazujejo tudi povišanja cen, ki so jih proizvajalci opravili od leta 1987.

 Presoja Sodišča prve stopnje

122    V skladu s členom 1 Odločbe je tožeča stranka kršila člen 85(1) Pogodbe s tem, ko je od sredine leta 1986 vsaj do aprila 1991 sodelovala pri sporazumu in usklajenem ravnanju, na podlagi katerih so se dobavitelji kartona iz Skupnosti med drugim dogovorili o povišanjih cen kartona ter so načrtovali in izvedli hkratna in enotna povišanja cen v celotni Skupnosti. Točka 74 uvodnih izjav Odločbe pojasnjuje, da je prva usklajena pobuda na področju cen, pri kateri je sodelovala tožeča stranka (priloga A k Odločbi), potekala v Združenem kraljestvu konec leta 1986, „medtem ko se je nov mehanizem PS karton še vzpostavljal“.

123    V točki 161, drugi pododstavek, Odločbe je poleg tega navedeno, da je večina podjetij, naslovnikov Odločbe sodelovala pri kršitvi od junija 1986, to je od datuma, ko „je bila ustanovljena PWG in se je dogovarjanje med proizvajalci okrepilo ter je postajalo učinkovitejše“.

124    V podporo svojim trditvam glede začetka usklajevanja cen tožeča stranka prereka dokazno vrednost prilog 61 in 44 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in dokazno vrednost dokumenta A-17-2.

125    Priloga 61 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah je zapis, ki so ga našli pri prodajnem zastopniku podjetja Mayr-Melnhof v Združenem kraljestvu. Komisija meni, da je to „notranji zapis, sestavljen na ‚Predsedniški konferenci‘, ki [potrjuje] Storino priznanje, da so na predsedniški konferenci dejansko razpravljali o politiki dogovorov glede določitve cen“ (točki 41, tretji pododstavek, in 75, drugi pododstavek, uvodnih izjav Odločbe).

126    Ta dokument, ki se nanaša na sestanek, ki je potekal na Dunaju 12. in 13. decembra 1986, vsebuje naslednje informacije:

„Politika cen v Združenem kraljestvu

Na nedavnem sestanku Fidesa je bil prisoten predstavnik Weiga, ki je izjavil, da se jim 9 % zdi previsok odstotek za Združeno kraljestvo in da se bodo zadovoljili s 7 %! To je veliko razočaranje, saj pomeni ‚pogajalsko raven‘ za vse druge. Cenovna politika v Združenem kraljestvu bo prepuščena RHU ob podpori [Mayr-Melnhofa], čeprav to povzroča začasno zmanjšanje tonaže, medtem ko si bomo prizadevali (in bo videti, da si prizadevamo) doseči 9 %. [Mayr-Melnhof]/FS ohranjata politiko rasti v Združenem kraljestvu, toda zmanjšanje dobičkov je zaskrbljujoče in boriti se moramo za ponovno pridobitev nadzora nad cenami. [Mayr-Melnhof] priznava, da ne pomaga, da je zanje znano, da so svojo tonažo v Nemčiji povečali za 6000!“

127    Po mnenju Mayr-Melnhofa (odgovor na zahtevo po informacijah, priloga 62 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) je sestanek Fidesa, na katerega se sklicuje začetek navedenega odlomka, verjetno sestanek PK z dne 10. novembra 1986.

128    Ugotoviti je treba, da analizirani dokument potrjuje, da se je Weig, s tem da je navedel svojo prihodnjo politiko cen v Združenem kraljestvu, odzval na začetno raven povišanja cen.

129    Ni pa ga mogoče šteti, kot da dokazuje, da je Weig reagiral na določeno raven povišanja cen, o kateri naj bi se podjetja dogovorila na sestankih PS Karton pred 10. novembrom 1986.

130    Komisija se ne sklicuje na noben drug dokaz v tem smislu. Nadalje, Weigovo sklicevanje na povišanje cen za „9 %“ je mogoče razlagati tudi z napovedjo povišanja cen v Združenem kraljestvu, ki ga je 5. novembra 1986 objavil Thames Board Ltd (priloga A-12-1). Ta napoved je bila objavljena kmalu za tem, kar je razvidno iz časopisnega izrezka (priloga A-12-3). Končno, Komisija ni predložila nobenega drugega dokumenta, ki bi lahko pomenil neposreden dokaz za to, da so na sestankih PK razpravljali o povišanjih cen. V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da so bile Weigove izjave, kot so navedene v prilogi 61 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, podane ob robu sestanka PK z dne 10. novembra 1986, kar je Weig med obravnavo večkrat poudaril.

131    Poleg tega zapisnik s sestanka upravnega odbora Feldmühle (UK) Ltd z dne 7. novembra 1986 (priloga A-17-2), na katerega se Komisija sklicuje v Odločbi (točka 74, tretji pododstavek, uvodnih izjav), samo potrjuje, da je ta britanska hčerinska družba podjetja Feldmühle že pred 10. novembrom 1986 vedela, da je Thames Board Ltd napovedal povišanje cen za približno 9 %: „TBM and the Fins have announced price increases of approximately 9 % to be effective from February 1987 and it would appear that most other mills will be looking for the same sort of increase [TBM in Finci so napovedali povišanje cen za približno 9 %, ki naj bi se zgodilo februarja 1987, in zdi se, da se bo tudi večina drugih tovarn odločila za enako povišanje.]“ (priloga A-17-2, ki jo Komisija navaja v točki 74 uvodnih izjav Odločbe).

132    Glede priloge 44 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je sestavljen iz ročno napisanega zapisa v rokovniku uslužbenca Feldmühle na straneh od 15. do 17. januarja 1987, Komisija meni, da pomeni „dodaten dokaz o usklajevanju“ (točka 75, tretji pododstavek, uvodnih izjav Odločbe).

133    Vendar ta zapis nima dokazne vrednosti, ki mu jo pripisuje tožena stranka. Iz njega ni razvidno, o katerem sestanku poroča, tako da ni izključeno, da bi šlo za interni sestanek v podjetju Feldmühle. Poleg tega, ker je bil zapis verjetno napisan v sredini januarja 1987, ne dokazuje, da je bila izvedba povišanja cen, „vključno s TBM“, rezultat usklajevanja, ker je lahko ta navedba le opazka.

134    Nekatere navedbe v tem obvestilu celo nasprotujejo trditvi Komisije, da naj bi to obvestilo potrjevalo obstoj dogovarjanja glede odločitve o povišanju cen v Združenem kraljestvu. Še zlasti izjave, da je direktor podjetja Feldmühle izrazil „dvom“ glede Kopparfors in da se mu zdi Mayr-Melnhof „neodgovoren“ („ohne Verantwortung“), ni mogoče šteti, kot da potrjuje trditev Komisije. Enako velja glede naslednje izjave: „Finnboard: Preisautonomie auch f. Tako“ [„Finnboard: avtonomija cen tudi za Tako“].

135    Iz zgoraj navedenega izhaja, da Komisija ni dokazala, da so se podjetja dogovorila za povišanje cen v Združenem kraljestvu v januarju 1987, niti – iz trdnejših razlogov – da je v teh razpravah sodelovala tožeča stranka.

136    Vseeno pa je tožeča stranka kot podjetje, ki je – kot je sama priznala – sodelovalo na sestankih PWG od ustanovitve tega organa PS karton sredi leta 1986, odgovorna za dogovarjanje o cenah od tega dne dalje.

137    PWG so ustanovila nekatera podjetja, med njimi tožeča stranka, katerih bistveni namen je bil protikonkurenčen. Kot je navedla Stora (priloga 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 8), se je „sestajala od leta 1986, da bi prispevala k ureditvi trga“ in njen namen je bil zlasti „razpravljanje in uskladitev glede trgov, tržnih deležev, cen in povišanj cen ter zmogljivosti“ (priloga 35 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 5(iii)).

138    Vloga podjetij, ki so se sestajala znotraj tega organa, glede dogovarjanja o tržnih deležih in izpadih proizvodnje, je bila opisana v prejšnjem tožbenem razlogu (glej točke od 78 do 106 zgoraj). Podjetja, ki so se sestajala znotraj tega organa, so razpravljala tudi o cenovnih pobudah. Po mnenju Store (priloga 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 10) je „od leta 1987 PWG dosegla sporazum in je sprejela obsežne odločitve glede časovnega načrta […] in ravni povišanj cen, ki naj bi jih izvedli proizvajalci kartona“.

139    S tem dejstvo, da so podjetja privolila v ustanovitev in sodelovanje na sestankih organa, katerega namen je protikonkurenčen, predvsem razprave o prihodnjih povišanjih cen, ki so ga podjetja poznala in sprejela ob njegovi ustanovitvi, pomeni zadosten razlog za ugotovitev, da je tožeča stranka odgovorna za dogovarjanje o cenah od sredine leta 1986, torej od datuma, za katerega tožeča stranka sama priznava, da je sodelovala v PWG.

140    Komisija je pravilno ugotovila, da se je usklajevanje o cenah končalo aprila 1991, torej tisti mesec, ko so uslužbenci Komisije opravljali preiskave v poslovnih prostorih več podjetij v skladu s členom 14 Uredbe št. 17. Zadnje usklajeno povišanje cen, ki ga je tožeča stranka napovedala oktobra 1990, se je izvajalo od januarja 1991, raven cen po ceniku, za katero so se dogovorila podjetja, je še veljala aprila 1991.

141    Iz tega sledi, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 Tožbeni razlog glede napake Komisije pri določitvi trajanja kartela o zamrznitvi tržnih deležev in o nadzoru ponudbe

 Trditve strank

142    Tožeča stranka trdi, da je Komisija tudi pod predpostavko, da se kartel o zamrznitvi tržnih deležev in o nadzoru ponudbe šteje kot dokazan, storila napako pri presoji njegovega trajanja, saj dokazi, na katere se sklicuje, potrjujejo, da ni bilo nikakršnega kartela pred koncem leta 1988. V svoji repliki dodaja, da obvestilo Rene glede sestanka NPI z dne 3. oktobra 1988 iz priloge 102 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah dokazuje, da pri njegovem pisanju tak kartel ni obstajal, kajti avtor v njem omenja le možnost pregleda urejanja ponudbe, če bi se pojavile težave na področju cen.

143    Komisija se sklicuje na trditev, ki jo je navedla v okviru tožbenega razloga glede napake, ki naj bi jo storila pri določitvi trajanja usklajevanja glede cen (glej točko 121 zgoraj).

 Presoja Sodišča prve stopnje

144    Sodišče prve stopnje je že ugotovilo (glej točke od 78 do 106 zgoraj), da je Komisija dokazala, da so podjetja, ki so se sestajala v okviru PWG, sodelovala pri dogovarjanju o tržnih deležih in pri dogovarjanju o izpadu proizvodnje.

145    Iz Odločbe jasno izhaja, da so udeleženci na sestankih PWG od konca leta 1987 začeli posebej razpravljati o „zamrznitvi“ tržnih deležev in pregledu izpadov proizvodnje, da bi zagotovili uspeh sprejetih cenovnih pobud, sprejetih od leta 1988 (glej zlasti točke od 51 do 60 uvodnih izjav). V zvezi s tem Odločba navaja: „Vsi člani PWG so se zavzemali za to, da novih cenovnih pobud ne bi ogrozilo občutno povišanje obsegov prodaje. Stora je to politiko imenovala ‚cena pred tonažo‘.“ (točka 51, prvi pododstavek, uvodnih izjav.) Komisija tudi ugotavlja, da so glavne značilnosti „politike cene pred tonažo“, ki je bila za PS karton značilna v obdobju od konca leta 1987 do aprila 1991, „‚zamrznitev‘ tržnih deležev vodilnih proizvajalcev, prvotno na podlagi njihovega položaja iz leta 1987“ in „usklajena organizacija ‚izpadov proizvodnje‘, za katero naj bi se vodilni proizvajalci odločili namesto znižanj cen (v glavnem od leta 1990 naprej)“ (točka 130, drugi pododstavek, uvodnih izjav).

146    Te trditve Komisije temeljijo v bistvenem na prilogah 39 in 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

147    Stora v dokumentu, ki je predmet priloge 39 (točka 5) podrobneje navaja: „S cenovno pobudo iz leta 1987 je bila povezana potreba po ohranjanju približnega ravnotežja med proizvodnjo in potrošnjo (politika cene pred tonažo).“

148    Glede začetka dogovarjanja o tržnih deležih iz priloge 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej odstavek 89 zgoraj) sledi, da se je „predsedniška skupina“ („Präsidentenkreis“) odločila, da bo od oktobra ali novembra 1987 tesneje sodelovala. Rezultat tega sodelovanja je bilo dogovarjanje o tržnih deležih, ki je veljalo od tega datuma dalje.

149    Stora glede začetka dogovarjanja o izpadih proizvodnje izjavlja: „PWG je s tem, ko je sprejela politiko cene pred tonažo in postopno uvedla enoten cenovni sistem od leta 1988, so člani PWG priznali, da so bili izpadi proizvodnje potrebni, da bi se zaradi zmanjšanega povpraševanja ohranile tiste cene. Brez izpadov proizvodnje proizvajalci ne bi mogli ohraniti dogovorjenih ravni cen zaradi naraščajočih presežkov zmogljivosti“ (priloga 39, točka 24).

150    Stora dodaja: „V letih 1988 in 1989 je industrija lahko delovala s skoraj polnimi zmogljivostmi. Izpadi proizvodnje, razen običajnega zaprtja zaradi popravil in praznikov, so postali nujni od leta 1990. […] Nato se je izkazalo, da je izvajanje izpadov proizvodnje nujno, vselej ko se je prekinil dotok naročil, da bi lahko vzdrževali politiko cene pred tonažo.“ (priloga 39, točka 25).

151    Na podlagi tega je Komisija dokazala, da so podjetja, ki so sodelovala na sestankih PWG, konec leta 1987 sprejela tako imenovano politiko „cene pred tonažo“ in da se je eden od vidikov te politike, in sicer dogovarjanje o tržnih deležih, izvajal s takojšnjim učinkom, medtem ko se je vidik glede izpadov proizvodnje moral izvajati šele od leta 1990.

152    Iz navedenega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Tožbeni razlog glede napake Komisije pri presoji, ki se nanaša na Fidesov sistem izmenjave informacij

153    Tožeča stranka v repliki trdi, da Fidesov sistem izmenjave informacij ni primeren za pospeševanje dogovorjenih ravnanj in da zato ni v nasprotju s členom 85 Pogodbe. Po njenem mnenju obstajajo pomembne razlike med dejstvi tu obravnavane zadeve in dejstvi, ki so privedli do sprejetja Odločbe Komisije 87/1/EGS z dne 2. decembra 1986 v zvezi s postopkom izvajanja člena 85 Pogodbe EGS (IV/31.128 - Fatty Acids) (UL 1987, L 3, str. 17), na katero se Komisija sklicuje v točki 134 Odločbe.

154    Komisija v dupliki poudarja razloge, na podlagi katerih se je sklicevala na zgoraj navedeno odločbo „Fatty Acids“. Trdi, da naj bi v tem primeru sistem izmenjave informacij vsaj olajšal kartel.

155    Sodišče prve stopnje opozarja, da v skladu s členom 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.

156    Tožbeni razlog glede napake Komisije pri presoji Fidesovega sistema izmenjave informacij je tožeča stranka prvič navedla šele v fazi replike in ne izhaja iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.

157    Zato je ta tožbeni razlog nedopusten.

 Tožbeni razlog glede napake Komisije, ki meni, da naj bi obstajala enotna in splošna kršitev ter da naj bi bilo podjetje Sarrió odgovorno za to kršitev v celoti

 Trditve strank

158    Tožeča stranka prereka očitek Komisije v delu, v katerem ta izhaja po eni strani iz obstoja ene same kršitve in po drugi strani iz polne odgovornosti tožeče stranke.

159    Prvič, Komisija naj bi se v bistvu opirala na „domnevo krivde“, ker naj ne bi imela neposrednih dokazov o polnopravnem kartelu. Tako bi morala Komisija dokazati, ali in, če bi bil odgovor pritrdilen, v kakšnem obsegu je tožeča stranka sodelovala v posameznih delih enotne kršitve. V primeru kršitev konkurenčnega prava Skupnosti naj bi veljalo načelo strogo individualne odgovornosti, saj je pojem kolektivne odgovornosti v nasprotju zlasti s kvazikazenskopravno naravo sankcij, ki jih je mogoče naložiti za take kršitve. Zato naj bi Komisija napačno trdila, da ni treba dokazati dejavne udeležbe tožeče stranke pri vsakem posameznem delu kršitve. Nasprotno, treba je določiti natančno naravo storjene kršitve in preiskati morebitno posamezno sodelovanje vsakega podjetja, da bi se lahko pravilno določila individualna odgovornost in tudi ustrezna individualna sankcija.

160    Drugič, tožeča stranka trdi, da je prav tako v nasprotju s temeljnimi načeli prava Skupnosti, predvsem z načelom, ki ureja dokazno breme, utemeljevati individualno odgovornost nekega podjetja za neko kršitev le na podlagi njegovega članstva v združenju, katerega dejavnosti so bile, vsaj delno, zakonite.

161    Tretjič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni primerno upoštevala njenega posebnega položaja na trgu in znotraj PS karton. Še posebej naj bi bil cilj njene prošnje iz leta 1986, da bi sodelovala na sestankih PS karton, učinkoviteje tekmovati s svojimi konkurenti.

162    Komisija trdi, da je dokazala obstoj kartela in dejavno sodelovanje tožeče stranke v njem kot njegovega vodje. Zaključuje, da je zato svojo analizo utemeljila na natančnih in trdno dokazanih dejstvih in da trditve tožeče stranke glede vrste „kolektivne odgovornosti“ ali „domneve krivde“ niso utemeljene.

163    Poleg tega trdi, da odgovornosti tožeče stranke nikakor ni utemeljila le na podlagi njenega članstva v PS karton. V resnici naj bi upoštevala, po eni strani, aktivno udeležbo tožeče stranke na sestankih različnih odborov PS karton, katerih cilj je bil protikonkurenčen, in, po drugi strani, dejstvo, da je tožeča stranka na koncu ravnala v skladu z dogovori, sklenjenemi na navedenih sestankih.

 Presoja Sodišča prve stopnje

164    Najprej je treba poudariti, da je Komisija ugotovila, da je tožeča stranka kršila člen 85(1) Pogodbe, s tem ko je od sredine leta 1986 in vsaj do aprila 1991 sodelovala pri sporazumu in usklajenem ravnanju, ki je obstajal od sredine leta 1986 in je bil sestavljen iz različnih delov.

165    V točki 116, drugi pododstavek, uvodnih izjav Odločbe je navedeno: „Bistveni del kršitve je v tem, da so bili proizvajalci več let združeni v skupnem nezakonitem podjetju, ki je imelo skupen cilj“. Ta vidik kršitve je izražen tudi v točki 128 uvodnih izjav: „Bilo pa bi umetno, če bi jasno neprekinjeno skupno ravnanje podjetja, ki ima en sam skupni splošni cilj, razdelili na več različnih kršitev (glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji Evropskih skupnosti, T-13/89, točka 260 obrazložitve).“

166    Čeprav Komisija v Odločbi ni izrecno uporabila pojma „enotna kršitev“, se je zato implicitno sklicevala na ta pojem, kar dokazuje napotilo na točko 260 sodbe tega sodišča z dne 10. marca 1992 v zadevi ICI proti Komisiji (T-13/89, Recueil, str. II-1021).

167    Poleg tega Komisija z večkratno uporabo besede „kartel“, s katero opisuje različna ugotovljena protikonkurenčna ravnanja, izraža splošen vidik kršitev člena 85(1) Pogodbe. Kot izhaja iz točke 117 uvodnih izjav Odločbe, Komisija meni: „Pravilen pristop v obravnavani zadevi je dokazati obstoj in delovanje ter glavne značilnosti kartela v celoti in nato določiti (a) obstoj verodostojnih in prepričljivih dokazov, na podlagi katerega je mogoče vsakega posameznega proizvajalca povezati s skupnim načrtom, in (b) obdobja, ko je posamezen proizvajalec sodeloval v kartelu.“ Dodaja (ista točka uvodnih izjav): „Komisiji […] ni treba ločiti posameznih sestavin kršitve s tem, da izloči vsako priložnost med obstojem kartela, ko je bilo doseženo soglasje glede enega ali drugega vprašanja, ali vsak posamezen primer dogovorjenega ravnanja, in nato oprostiti udeležbe pri tej priložnosti ali pri tej posebni pojavni obliki kartela proizvajalce, katerih vpletenost ne bi bila dokazana z neposrednimi dokazi“. Poleg tega trdi (točka 118), da „obstaja dovolj neposrednih dokazov za udeležbo vsakega domnevnega udeleženca pri kršitvi“, ne da bi razlikovali med sestavinami te splošne kršitve.

168    Tako se enotna kršitev po pojmovanju Komisije ne razlikuje od „kartela kot celote“ ali „globalnega kartela“ in zanjo je značilno neprekinjeno ravnanje več podjetij, ki zasledujejo skupen nezakonit cilj. Iz tega pojmovanja enotne kršitve izhajata sistem dokazov, kot je opisan v točki 117 uvodnih izjav Odločbe, in enotna odgovornost v smislu, da je vsako podjetje, ki je „povezano“ z globalnim kartelom, odgovorno zanj, ne glede na to, pri katerem njegovem delu je dokazano sodelovalo.

169    Komisija lahko vsako podjetje naslovnika odločbe, kot je ta iz obravnavane zadeve, šteje za odgovornega za globalen kartel v določenem obdobju, le če dokaže, da je vsako podjetje ali privolilo v sprejetje celotnega načrta, ki vključuje sestavne dele kartela, ali je v tem obdobju neposredno sodelovalo v teh delih. Podjetje je lahko odgovorno za celoten kartel, čeprav je dokazano, da je sodelovalo le pri enem ali nekaj delih tega kartela, če je vedelo ali nujno moralo vedeti po eni strani, da je bilo dogovarjanje, pri katerem je sodelovalo, del celotnega načrta, in po drugi strani, da je ta načrt vključeval vse sestavne dele kartela. V tem primeru dejstvo, da zadevno podjetje ni neposredno sodelovalo pri vseh sestavnih delih celotnega kartela, ne more razrešiti odgovornosti za kršitev člena 85(1) Pogodbe. Taka okoliščina pa se lahko kljub temu upošteva pri presoji teže kršitve, za katero je bilo podjetje obdolženo.

170    V tu obravnavani zadevi iz Odločbe izhaja, da je kršitev, ugotovljena v njenem členu 1, sestavljena iz dogovarjanj o treh različnih temah, vendar s skupnim ciljem. Pri tem je ta dogovarjanja treba šteti za sestavne dele celotnega kartela. Iz tega člena namreč izhaja, da je vsako od tam omenjenih podjetij kršilo člen 85(1) Pogodbe, s tem ko je sodelovalo pri sporazumu in usklajenem ravnanju, s katerim so se podjetja (a) sporazumela o rednih povišanjih cen za vsako vrsto proizvoda v vsaki nacionalni valuti ter načrtovala in izvajala ta povišanja cen; (b) sporazumela o ohranitvi tržnih deležev vodilnih proizvajalcev na nespremenjenih ravneh z občasnimi spremembami; in (c) vedno pogosteje od začetka leta 1990 sprejemala usklajene ukrepe za nadzorovanje ponudbe kartona v Skupnosti, da bi s tem zagotovila izvajanje usklajenih povišanj cen.

171    Komisija je v svoji Odločbi kljub svojemu pojmovanju enotne kršitve podrobneje navedla, da „‚ključni‘ dokumenti, ki dokazujejo obstoj celotnega kartela ali posamezne vidike kartela, pogosto udeležence označujejo poimensko; poleg tega obstaja obsežen sklop dodatnih pisnih dokazov, ki prikazujejo vlogo vsakega proizvajalca v kartelu in pomembnost njegove udeležbe“ (točka 118, prvi pododstavek, uvodnih izjav Odločbe).

172    Glede na zgoraj navedene preudarke mora Sodišče prve stopnje zato preučiti, ali je Komisija dokazala udeležbo tožeče stranke v kartelu, kot je ugotovljena v členu 1 Odločbe.

173    V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je bilo že ugotovljeno (glej točko 48 in naslednje ter točko 76 in naslednje zgoraj), da je Komisija dokazala, da je bila tožeča stranka kot podjetje, ki je od ustanovitve PWG sodelovalo na njenih sestankih, od sredine leta 1986 udeležena pri dogovarjanju o cenah in od konca leta 1987 pri dogovarjanju o tržnih deležih ter dogovarjanju o izpadih proizvodnje, torej pri treh sestavinah kršitve, ki je bila ugotovljena v členu 1 Odločbe. Zato je torej pravilno odločila, da je tožečo stranko štela za odgovorno za kršitev, ki je sestavljena iz teh treh dogovarjanj z istim ciljem.

174    Torej, Komisija tožeči stranki ni naložila odgovornosti za ravnanje drugih proizvajalcev in je ni štela za odgovorno le na podlagi njenega sodelovanja v PS karton.

175    Tožbeni razlog je treba torej zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti preostale trditve tožeče stranke.

 Tožbeni razlog glede dejstva, da naj Komisija ne bi upoštevala položaja španskega trga

176    Tožeča stranka v repliki zatrjuje, da Komisija ni natančno opredelila geografskega trga, na katerem se je zgodila domnevna kršitev, in zlasti da ni zadosti analizirala položaja na španskem trgu in ravnanja zadevnih podjetij na tem trgu. V zvezi s tem trdi, da je že v tožbeni vlogi opozorila na to, da je v Odločbi edini sklic na španski trg v dveh sprotnih opombah k tabelama E in G, priloženima k Odločbi.

177    Komisija trdi, da je treba ta tožbeni razlog, ki je prvič naveden v repliki, zavreči.

178    Sodišče prve stopnje opozarja, da v skladu s členom 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.

179    Tožbeni razlog glede tega, da Komisija ni upoštevala položaja na španskem trgu, je tožeča stranka prvič navedla šele v fazi replike. Edini argument v tožbi, ki se nanaša na španski trg, je bil naveden v podporo tožbenega razloga glede neudeležbe Prat Cartona pri očitani kršitvi. Ne glede na besedilo tega tožbenega razloga je bil namen argumenta v njegovo podporo le poudariti, da tabela G, ki je priložena k Odločbi in v kateri je navedeno, da bodo proizvajalci, ki delujejo na španskem trgu, januarja 1991 napovedali povišanja cen na tem trgu, z ničemer ne omenja Prat Cartona. Torej ga ni mogoče obravnavati kot očitek glede neupoštevanja španskega trga.

180    V teh okoliščinah je treba ta tožbeni razlog razglasiti za nedopusten, saj je bil prvič naveden v repliki in ne temelji na pravnih ali dejanskih okoliščinah, ki so se pojavile med postopkom.

 Tožbeni razlog nesodelovanja Prat Cartona pri kršitvi

 Trditve strank

181    Tožeča stranka trdi, da Komisija ni dokazala sodelovanja Prat Cartona pri kakršni koli kršitvi. Še posebej Prat Carton ni omenjen v opombi k tabeli G Odločbe (ki se nanaša na povišanje cen januarja 1991 na španskem trgu).

182    Prat Carton naj bi le redko sodeloval na sestankih določenih odborov PS karton. Med drugim naj bi to podjetje sodelovalo v JMC le v obdobju od junija 1990 do marca 1991. Poleg tega naj zgolj dejstvo, da je Stora navedla, da je mislila, da sta Saffa ali Finnboard španske proizvajalce na splošno seznanila z rezultati sestankov (priloga 38 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), ne bi pomenilo dokaza o udeležbi Prat Cartona pri domnevni kršitvi.

183    Tožeča stranka prereka, da dokumenti F-15-9, G-15-7 in G-15-8 (priloženi k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), na katere se sklicuje Komisija, dokazujejo sodelovanje Prat Cartona pri usklajenih pobudah za povišanje cen aprila 1990. V odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje poudarja, da dokument F-15-9 izhaja iz februarja 1991 in ne iz februarja 1990, kot trdi Komisija. Dokument G-15-7 dokazuje le to, da je bilo v panogi običajno letno povišanje cen aprila, in negotovost podjetja Prat Carton glede ravni povišanja in datuma njegovega začetka veljavnosti.

184    Komisija trdi, da je Prat Carton sodeloval v kartelu od začetka in da to dokazujejo dokumenti, ki so bili predloženi skupaj z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah („posamezne informacije“). Opozarja, prvič, da je Prat Carton prisostvoval številnim sestankom PK med 29. marcem 1986 in 28. novembrom 1989, trem sestankom EO med oktobrom 1988 in oktobrom 1989 ter različnim sestankom JMC med junijem 1990 in 5. marcem 1991 (glej tabele od 3 do 7, priložene k Odločbi). Ker je s tem neposredno sodeloval na sestankih, na katerih so bile sprejete odločitve glede kartela, naj bi bil Prat Carton zanj odgovoren (glej zgoraj navedeno sodbo Rhône-Poulenc proti Komisiji). Poleg tega ni nobene uradne sledi o sodelovanju različnih podjetij na sestankih JMC pred preiskavami Komisije ali na sestankih PWG pred februarjem 1990. Samo dejstvo, da v dokumentih, ki so jih predložila podjetja, ni nobenih natančnih navedb o prisotnosti Prat Cartona na različnih sestankih, naj zato ne bi dokazovalo, da jim ni prisostvoval.

185    Drugič, Komisija trdi, da je bil po izjavah Store (priloga 38 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) Prat Carton seznanjen z rezultati sestankov PWG.

186    Tretjič, Prat Carton naj bi izvedel cenovne pobude, dogovorjene v različnih organih PS karton v zadevnem obdobju. Manjše razlike v časovni usklajenosti ali med zneski povišanj, ki so jih izvedli Prat Carton in drugi proizvajalci, naj ne bi dokazovali neudeležbe Prat Cartona pri kartelu. Ne glede na to pa Komisija priznava, da dokument F-15-9 izhaja iz februarja 1991 in ne iz februarja 1990, in da zato nima dokazov, ki bi lahko dokazali dejansko udeležbo Prat Cartona pri pobudah za povišanje cen pred januarjem 1991. Glede pobude za povišanje cen januarja 1991 se Komisija sklicuje zlasti na dokument G-15-8 z dne 26. septembra 1990, v katerem Prat Carton izrecno izjavlja, da januarja 1991 načrtuje povišanje cen v vseh državah.

 Presoja Sodišča prve stopnje

187    Najprej je treba opozoriti, da je tožeča stranka februarja 1991 prevzela stoodstotni delež Prat Cartona in da ne prereka svoje odgovornosti za morebitno sodelovanje Prat Cartona pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe. V zvezi s tem točka 154 uvodnih izjav Odločbe navaja, da je tožeča stranka zaradi prevzema Prat Cartona „postala odgovorna za udeležbo tega španskega proizvajalca v kartelu za celotno trajanje njegovega sodelovanja“. Poleg tega je treba ugotoviti, da člen 1 Odločbe šteje za odgovorno za prijavljeno kršitev le tožečo stranko, tudi če bi jo storil Prat Carton, in da je Odločba naslovljena na tožečo stranko brez omembe Prat Cartona (člen 5 Odločbe).

188    V teh okoliščinah, in ker je bilo že ugotovljeno, da je Komisija dokazala udeležbo same tožeče stranke pri kršitvi, opisani v členu 1 Odločbe, ta tožbeni razlog, tudi če bi ga bilo treba sprejeti, ne bi mogel utemeljiti celotne ali delne razglasitve ničnosti tega člena. Ker pa je tožeča stranka prevzela Prat Carton šele februarja 1991, to je dva meseca pred koncem obdobja kršitve iz Odločbe, bi bilo znižanje globe upravičeno, če bi se ugotovilo, da Komisija ni dokazala posamične udeležbe Prat Cartona v sestavnih delih kartela pred februarjem 1991. Poleg tega so bile globe, naložene na podlagi člena 3 Odločbe, izračunane na podlagi prometa posameznih podjetij leta 1990, torej leta, ko Prat Carton še ni bil član skupine tožeče stranke. Zato se zdi smiselno, da se navedene argumente preuči že v okviru tega tožbenega razloga.

189    Sodišče prve stopnje bo najprej preučilo vprašanje, ali je Komisija dokazala udeležbo Prat Cartona pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe, kar zadeva obdobje od sredine leta 1986 do junija 1990, ko je Prat Carton po lastnem pričevanju začel sodelovati na sestankih JMC. Nato pa bo Sodišče prve stopnje preučilo vprašanje, ali je Komisija dokazala udeležbo Prat Cartona pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe, kar zadeva preostalo obdobje, namreč od junija 1990 do februarja 1991, ko je tožeča stranka prevzela Prat Carton.

 1. Obdobje od sredine leta 1986 do junija 1990

190    Da bi dokazala sodelovanje podjetja Prat Carton pri kršitvi pravil Skupnosti o konkurenci v zadevnem obdobju, se Komisija sklicuje na sodelovanje tega podjetja na sestankih PK 29. maja 1986, 25. maja 1988, 17. novembra 1988 in 28. novembra 1989 ter na sestankih EO z dne 20. septembra 1988, 8. maja 1989 in 3. oktobra 1989. Poleg tega se sklicuje na izjavo Store (priloga 38 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah). Nazadnje, po njenem mnenju dejstvo, da dokumenti, ki so jih predložila podjetja, ne dajejo natančnih navedb o prisotnosti Prat Cartona na sestankih JMC, ne dokazuje, da tem sestankom ni prisostvoval.

191    Vsakega od teh dokazov je treba preučiti v zgoraj navedenem vrstnem redu.

 (a) Udeležba podjetja Prat Carton na sestankih PK

192    Komisija glede sodelovanja Prat Cartona na štirih posebnih sestankih PK ni predložila nobenega dokaza o njihovem predmetu. Zato se pri sklicevanju na to sodelovanje kot dokaz udeležbe podjetja pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe nujno opira na splošen opis cilja sestankov tega organa, kot je naveden v Odločbi, ter na dokaze, navedene v Odločbi v podkrepitev tega opisa.

193    V zvezi s tem je v Odločbi navedeno: „Kot je pojasnila Stora, je bila ena od funkcij PWG ta, da predsedniški konferenci pojasni ukrepe, potrebne za ureditev trga […] Tako so bili generalni direktorji, ki so se udeleževali predsedniških konferenc, seznanjeni z odločitvami, ki jih je sprejela PWG, in z navodili, ki naj jih posredujejo svojim prodajnim oddelkom glede izvajanja pobud na področju cen“ (točka 41(1) Odločbe). Komisija tudi navaja: „PWG se je redno sestajala pred vsako predvideno predsedniško konferenco. Ker je obema sestankoma predsedovala ista oseba, je bila nedvomno ta oseba tista, ki je sporočila rezultate raprav v PWG drugim ‚predsednikom‘, ki niso bili člani najožjega kroga“ (točka 38(2) Odločbe).

194    Stora navaja, da so bili sodelujoči na sestankih PK seznanjeni z odločitvami, ki jih je sprejela PWG (priloga 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 8). Vendar pa resničnost te trditve izpodbija več podjetij, ki so sodelovala na sestankih PK, vključno s tožečo stranko. Zato izjav Store glede vloge PK brez preostalih dokazov ni mogoče šteti za zadosten dokaz o predmetu sestankov tega organa.

195    Res je, da v spisu eden od dokumentov, namreč izjava nekdanjega člana vodstva podjetja Feldmühle (g. Roosa) z dne 22. marca 1993, na prvi pogled potrjuje trditve Store. G. Roos zlasti navaja: „Podjetja, ki v tej skupini niso bila zastopana, so dobila poročila o vsebini pogovorov v PWG na predsedniški konferenci, ki je kmalu sledila sestanku PWG, če take Konference ni bilo, pa na sestanku JMC.“ Čeprav v Odločbi ni izrecnega sklicevanja na ta dokument, ki naj bi podpiral trditve Komisije glede predmeta sestankov predsedniške konference, ga nikakor ni mogoče šteti za dodaten dokaz, ki bi podpiral izjave Store. Ker so te izjave združitev odgovorov vsakega od treh podjetij, katerih lastnik je bila v obdobju kršitve Stora, med njimi podjetje Feldmühle, je tudi nekdanji član upravnega odbora tega podjetja nujno eden od virov izjav same Store.

196    Komisija glede drugih dokazov za predmet sestankov PK v Odločbi meni, da je priloga 61 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (navedena v točkah 125 in 126 zgoraj) interno sporočilo, sprejeto na sestanku PK, ki podpira Storino priznanje, da so na PK dejansko razpravljali o politiki dogovarjanja glede določitve cen (tretji odstavek 41. točke uvodnih izjav Odločbe). Vendar pa, kot je bilo že ugotovljeno v točkah od 125 do 135 zgoraj, to sporočilo ne pomeni dokaza o dogovarjanju v zvezi s cenovno pobudo januarja 1987 v Združenem kraljestvu. Poleg tega, v nasprotju s trditvijo Komisije, Stora ni nikoli priznala, da so na PK dejansko razpravljali o politiki dogovarjanja glede določitve cen. Po mnenju Store je predsedniška konferenca dala le priložnost podjetjem, ki so se sestajala v okviru PWG, da so posredovala sprejete odločitve tistim podjetjem, ki v okviru tega organa niso imela svojih predstavnikov.

197    Končno, Komisija trdi, da „dokumenti, ki jih je Komisija našla v PS kartonu (ki je član skupine M-M), potrjujejo, da je bil konec leta 1987 sprejet sporazum v okviru predsedniške konference in PWG o vprašanjih, povezanih z nadzorovanjem obsega proizvodnje in s cenovno disciplino“ (prvi odstavek točke 53 uvodnih izjav Odločbe). V zvezi s tem se sklicuje na prilogo 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej točko 88 zgoraj). Kot je bilo že navedeno (v točki 91 zgoraj), se avtor tega obvestila v uvodu sklicuje na tesnejše sodelovanje na evropski ravni v okviru „predsedniškega kroga“ („Präsidentenkreis“), kar je izraz, ki ga je Mayr-Melnhof razlagal kot splošen opis za PWG in PK, to je brez sklicevanja na kateri koli konkreten dogodek ali sestanek (priloga 75 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 2.a).

198    Priloga 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah sicer pomeni dokaz za pravilnost Storinih trditev glede obstoja dogovarjanja o tržnih deležih med podjetji, ki so bila sprejeta v „predsedniški krog“, in dogovarjanja o izpadih proizvodnje med temi podjetji (glej zgoraj točke od 84 do 114, predvsem točko 110). Vendar pa noben drug dokaz ne potrjuje trditve Komisije, da je bil cilj PK zlasti razpravljanje o dogovarjanju glede tržnih deležev in nadzorovanja obsega proizvodnje. Zato izraza „predsedniški krog“ („Präsidentenkreis“), uporabljenega v prilogi 73 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, kljub pojasnilom Mayr-Melnhofa ni mogoče razlagati kot sklicevanje na kateri koli drug organ, razen na PWG.

199    Ob upoštevanju navedenega Komisija ni dokazala, da so bili sestanki predsedniške konference poleg njenih zakonitih dejavnosti namenjeni tudi protikonkurenčnim dejavnostim. Iz tega sledi, da Komisija iz navedenih dokazov ni mogla sklepati, da so bila podjetja, ki so sodelovala na sestankih PK, udeležena pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe.

200    Zaključiti je torej treba, da sodelovanja podjetja Prat Carton pri kršitvi pravil o konkurenci v obdobju od sredine leta 1986 do junija 1990 ni bilo mogoče dokazati z njegovo udeležbo na štirih sestankih PK.

 (b) Udeležba podjetja Prat Cartona na nekaterih sestankih EO

201    Ni sporno, da je podjetje Prat Carton sodelovalo na treh sestankih EO, in sicer 20. septembra 1988, 8. maja 1989 in 3. oktobra 1989. Poleg tega obstaja dokument o vsebini sestanka z dne 3. oktobra 1989 (priloga 70 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah). Torej je treba preučiti, prvič, ali je bil predmet sestankov EO protikonkurenčen, in, drugič, ali je iz priloge 70 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah mogoče sklepati, da je podjetje Prat Carton sodelovalo pri razpravah s protikonkurenčno vsebino.

 i) Splošna vsebina sestankov EO

202    Odločba navaja: „Osrednja tema razprav na sestankih EO sta bila analiza in presojanje položaja na trgu kartona v različnih državah“ (prvi odstavek točke 50 uvodnih izjav). EO „je med drugim razpravljal o gibanjih cen na nacionalnih trgih in zaostalih naročilih ter je o rezultatih dela poročala JMC (ali do konca leta 1987 njegovemu predhodniku Marketing committee)“ (prvi odstavek točke 49 uvodnih izjav).

203    Po mnenju Komisije „razprave o tržnih pogojih niso potekale brez konkretnega namena; na pogovore o pogojih na posameznih nacionalnih trgih je treba gledati v kontekstu predvidenih cenovnih pobud, vključno z opaženo potrebo po začasnih ustavitvah proizvodnje za podpiranje povišanj cen (prvi odstavek točke 50 uvodnih izjav). Poleg tega Komisija meni: „EO se morda manj neposredno ukvarja z določanjem cen kot takim, vendar pa ni verjetno, da prisotni niso mogli vedeti za nezakonit cilj uporabe informacij, ki so jih soglasno posredovali JMC“ (drugi odstavek točke 119 uvodnih izjav).

204    V podporo svojih trditev, da je bil predmet razprav, ki so potekale v okviru EO, protikonkurenčen, se Komisija sklicuje na en sam dokument, zaupno sporočilo predstavnika PS karton glede glavnih točk sestanka EO z dne 3. oktobra 1989 (priloga 70 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), na katerem je sodelovalo tudi podjetje Prat Carton.

205    Komisija v svoji Odločbi tako povzema vsebino tega dokumenta:

“[P]oleg podrobne raziskave povpraševanja, proizvodnje in stanja naročil na nacionalnih trgih so na sestankih razpravljali o:

–        ugotovljenem občutnem odporu strank zoper zadnje povišanje cen GC, ki je začelo veljati 1. oktobra,

–        stanju naročil pri proizvajalcih GC in GD, vključno s posameznimi stanji,

–        poročilih o načrtovanih in izvedenih izpadih proizvodnje,

–        posameznih težavah pri izvajanju povišanja cen v Združenem kraljestvu in njihovih učinkih na potrebno cenovno razliko med vrstama kartona GC in GD

in

–        primerjavo s proračunom prihajajočih naročil za vsako nacionalno skupino.“ (Drugi odstavek točke 50 uvodnih izjav).

206    Priznati je treba, da je ta opis vsebine dokumenta v bistvenem pravilen. Vendar pa Komisija ne navaja nobenega dokaza v podporo svoje trditve, da je prilogo 70 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah mogoče razlagati kot „pokazatelja resnične narave razprav tega organa“ (zadnji odstavek točke 113 uvodnih izjav Odločbe). Poleg tega Stora izjavlja: „JMC je bila ustanovljena konec leta 1987, njen prvi sestanek pa je potekal v začetku leta 1988 in je od takrat prevzela del funkcij ekonomskega odbora. Preostali del funkcij ekonomskega odbora je prevzela statistična komisija“ (priloga 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 13). Vsaj kar zadeva obdobje od začetka leta 1988, kar je edino obdobje, ko je podjetje Prat Carton sodelovalo na sestankih EO, Storine izjave ne vsebujejo nobenih dokazov, ki bi podpirali trditve Komisije glede domnevnega protikonkurenčnega predmeta razprav v tem organu. Končno, Komisija se niti ne sklicuje na kakršne koli dokaze, ki bi podpirali mnenje, da so bili udeleženci sestankov EO obveščeni o natančni naravi sestankov JMC, organa, ki mu je poročal EO. Zato ni mogoče izključiti, da nekateri udeleženci sestankov EO, ki niso hkrati sodelovali na sestankih JMC, niso vedeli za natančno uporabo poročil s strani JMC, ki jih je pripravljal EO.

207    Iz priloge 70 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah torej ne izhaja resnična narava razprav, ki so potekale na sestankih EO.

 ii) Sestanek EO z dne 3. oktobra 1989

208    Predmet sestanka EO z dne 3. oktobra 1989 je naveden v prilogi 70 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Pojavlja se vprašanje, ali je udeležba podjetja Prat Carton na navedenem sestanku zadosten dokaz njegovega sodelovanja pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe.

209    Prvič, razprave o cenah na tem sestanku so se nanašale na reakcije strank na povišanje cen kartona GC, ki ga je večina proizvajalcev tega kartona izvedla od 1. oktobra 1989, po napovedi tega povišanja na trgu nekaj mesecev prej. Po mnenju Komisije se je to povišanje cen nanašalo tudi na karton SBS, ne pa na karton GD. Glede razprav na zadevnem sestanku Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so presegale to, kar dovoljujejo pravila Skupnosti o konkurenci, predvsem glede ugotovitve, da „se ne bi bilo pravilno odmakniti od zdaj določene pomembne ravni cene GC […]“. S tem jasnim izražanjem skupne volje, da strogo uvedejo novo raven cene za karton GC, proizvajalci niso neodvisno drug od drugega določili politike, ki so jo nameravali upoštevati na trgu, s čimer bi vplivali na pojmovanje, ki je neločljivo povezano z določbami Pogodbe glede konkurence (glej med drugim zgoraj navedeno sodbo Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 173).

210    Vendar pa ni ničesar, kar bi omogočalo sklep, da je podjetje Prat Carton sodelovalo pri dogovarjanju glede povišanja cen oktobra 1989, preden se je to dejansko zgodilo, niti da je podjetje v tem času dejansko povišalo svoje cene kartona GC. V zvezi s tem iz odgovorov tožeče stranke na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje izhaja, da je leta 1989 več kot 80 % proizvodnje podjetja Prat Carton predstavljalo izdelovanje kartona GD, na katerega se zadevno povišanje cen ni nanašalo. Poleg tega je sestanek EO oktobra 1989 potekal približno osem mesecev pred prvo dokazano udeležbo podjetja Prat Carton na sestanku JMC, to je na sestanku organa, v katerem so na podlagi Odločbe skupaj s PWG potekale najpomembnejše razprave, katerih predmet je bil protikonkurenčen.

211    Glede na te dejavnike ni mogoče izključiti, da predstavnik ali predstavniki podjetja Prat Carton na sestanku EO 3. oktobra 1989 ni mogel oziroma niso mogli vedeti, v kakšnem kontekstu so potekale razprave o cenah. Poleg tega, ker ni dokazov o njegovem ravnanju na trgu na področju cen v upoštevnem obdobju, je mogoče, da je podjetje Prat Carton menilo, da se razprave niso nanašale na njegov individualni položaj. Ker je vsebina sestanka EO z dne 3. oktobra 1989 za podjetje Prat Carton lahko imela izjemen značaj, temu podjejtu ni mogoče očitati, da se ni javno odmaknilo od vsebine razprav tega sestanka.

212    Drugič, Pogodba 70 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ne vsebuje nobenega odlomka, ki bi dokazoval, da so dejansko potekale razprave, ki so privedle do prihodnjega dogovorjenega načrtovanja izpadov proizvodnje v obratih. Vsa sklicevanja v tem dokumentu na konkretne izpade proizvodnje se v bistvu nanaša na preteklost. Dokument res vključuje odlomek, ki se nanaša na prihodnjo uporabo obratov: „Če se bo nadaljevalo znižano število vhodnih nalogov in skromno obremenjevanje strojev, je jasno, da bo treba razmišljati o ustavitvi proizvodnje, da bi jo tako uskladili s povpraševanjem.“ [„Bei anhaltend schlechtem Auftragseingang und schlechter Belegung ist es naheliegend, entsprechend dem Marktbedarf ein Abstellen zu überlegen.“] Ker pa sodelovanje podjetja Prat Carton na zadevnem sestanku EO iz zgoraj navedenih razlogov ne dokazuje njegove udeležbe pri dogovoru o cenah, tudi ne pomeni zadostnega dokaza o njegovem sodelovanju pri dogovoru o izpadu proizvodnje. Zgolj navedbe morebitne potrebe po izpadu proizvodnje v prihodnosti ni mogoče obravnavati kot kršitev pravil Skupnosti na področju konkurence, saj lahko vsaj za podjetja, ki niso sodelovala pri dogovoru o cenah, pomeni le objektivno ugotovitev obstoječih tržnih razmer.

213    Sodelovanje podjetja Prat Carton na sestanku EO 3. oktobra 1989 glede na navedeno ne pomeni zadostnega dokaza za njegovo udeležbo pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe.

 c) Izjava podjetja Stora glede prenosa informacij na podjetja, ki niso bila prisotna na sestankih

214    V izjavi, na katero se sklicuje Komisija (priloga 38 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, stran 2), je Stora predložila navedbe o proizvajalcih, ki so bili obveščeni o rezultatih sestankov PWG: „Proizvajalci podjetja Stora so prepričani, da sta španske proizvajalce običajno obveščali ali podjetje Saffa ali podjetje Finnboard. Drugi španski proizvajalci, ki so bili člani PS kartona so: Papelera del Centra SA, Prat Carton SA, Romani Esteve SA, Sarrió SA in Tampella Espanola SA.“

215    Kot jasno izhaja iz izrazov te izjave, podjetje Stora navaja le prepričanje, da naj bi bilo podjetje Prat Carton obveščeno o rezultatih sestankov PWG. Ni pa navedena podlaga za to prepričanje. V takih okoliščinah ta izjava ne more biti dokaz o sodelovanju podjetja Prat Carton v kršitvi člena 85(1) Pogodbe. Tak zaključek se toliko bolj vsiljuje, ker trditve podjetja Stora zajemajo več drugih podjetij članov PS karton, ki v Odločbi niso obravnavana, kot da so sodelovala pri kakršnikoli kršitvi.

 d) Sodelovanje podjetja Prat Cartona na sestankih JMC

216    Komisija zatrjuje, da ni dokazano, da podjetje Prat Carton ni sodelovalo na sestankih JMC pred junijem 1989, saj ni nobenih uradnih sledi o sodelovanju različnih podjetij na teh sestankih pred preiskavami, ki jih je opravila Komisija.

217    Vendar pa dokazno breme glede tega, da je podjetje Prat Carton kršilo člen 85(1) Pogodbe, nosi Komisija. Zato preproste domneve Komisije glede morebitnega sodelovanja podjetja Prat Carton na sestankih JMC v zadevnem obdobju niso utemeljene.

 e) Zaključek glede zadevnega obdobja

218    Glede na vse zgoraj navedene preudarke dokazi, na katere se sklicuje Komisija, čeprav jih obravnavamo v celoti, ne dokazujejo udeležbe podjetja Prat Carton pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe v obdobju od sredine leta 1996 do junija 1990.

 2. Obdobje od junija 1990 do februarja 1991

219    Ni sporno, da je podjetje Prat Carton sodelovalo na treh sestankih JMC v obravnavanem obdobju, in sicer na sestankih z dne od 27. do 28. junija 1990, 4. septembra 1990 ter 8. in 9. oktobra 1990. Komisija glede dejanskega ravnanja podjetja Prat Carton na trgu meni, da ima dokaze, ki naj bi kazali na to, da je to podjetje sodelovalo pri usklajenem povišanju cen januarja 1991, ki je edino izvedeno usklajeno povišanje cen v tem obdobju.

220    Ob upoštevanju teh elementov je treba preučiti, ali je Komisija zadostno dokazala udeležbo podjetja Prat Carton v treh sestavinah kršitve v navedenem obdobju.

 a) Sodelovanje podjetja Prat Carton pri dogovoru o cenah

221    Po mnenju Komisije je bil glavni predmet JMC že od začetka:

–        „določiti, ali – in če je odgovor pritrdilen – kako bi bila lahko izvedena povišanja cen, in o svojih ugotovitvah poročati PWG,

–        opredeliti podrobna pravila glede cenovnih pobud, za katere se je odločila PWG, po posameznih državah ter za pomembnejše stranke, da bi vzpostavili enoten cenovni sistem v Evropi [...]“ (zadnji pododstavek točke 44 uvodnih izjav Odločbe).

222    Še podrobneje, Komisija v prvem in drugem pododstavku točke 45 uvodnih izjav Odločbe trdi:

„Ta odbor je za vsak posamezen trg razpravljal, kako bi moral vsak proizvajalec izvesti povišanja cen, za katera so se dogovorili v PWG. Praktične vidike izvajanja predlaganih povišanj cen so obravnavali na ‚okroglih mizah‘, kjer je imel vsak udeleženec možnost komentairati predlagano povišanje.

Težave pri izvajanju povišanj cen, za katera so se dogovorili v PWG, ali morebitna nasprotovanja sodelovanju so bila poročana PWG, ki se je nato (kot je navedlo podjetje Stora) ‚potrudila, da bi dosegla ustrezno stopnjo sodelovanja, ki se ji je zdela potrebna‘. JMC je pripravila ločena poročila glede vrst GC in GD. Če je PWG spreminila svojo odločitev glede cen na podlagi poročil, ki jih je dobila od JMC, so o ukrepih, ki jih je bilo treba sprejeti za njihovo izvajanje, razpravljali na naslednjem sestanku JMC.“

223    Ugotoviti je treba, da se je Komisija – v podporo svojim navedbam glede predmeta sestankov JMC – pravilno sklicevala na izjave podjetja Stora (prilogi 35 in 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

224    Poleg tega, čeprav Komisija nima nobenega uradnega zapisnika s sestankov JMC, je od Mayr-Melnhofa in Rene dobila nekaj internih sporočil, ki se nanašajo na sestanke z dne 6. septembra 1989, 16. oktobra 1989 in 6. septembra 1990 (priloge 117, 109 in 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah). Ta sporočila, katerih vsebina je povzeta v uvodnih izjavah 80, 82, in 87 Odločbe, so predstavila podrobnosti raprav, ki so potekale na teh sestankih in so se nanašale na usklajene pobude glede cen. Zato so dokaz, ki jasno podpira opis funkcij JMC, kot ga je podalo podjetje Stora.

225    V zvezi s tem zadostuje sklicevanje na primer na sporočilo, ki ga je Komisija dobila od podjetja Rena, o sestanku JMC z dne 6. septembra 1990 (priloga 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), v katerem je zlasti navedeno:

„Povišanje cen bo napovedano naslednji teden, septembra.

Francija                   40 FF

Nizozemska          14 NLG

Nemčija                    12 DM

Italija                   80 LIT

Belgija                    2,50 BF

Švica                    9 SF

Združeno kraljestvo 40 £

Irska                   45 £

Cene vseh vrst je treba enako povišati: GD, UD, GT, GC itd.

Samo eno povišanje cen na leto.

Za dobave od 7. januarja.

Najpozneje 31. januarja.

Dopis z dne 14. septembra s povišanjem cen (Mayr-Melnhof).

19. sptember: Feldmühle pošlje svoj dopis.

Cascades pred koncem septembra.

Vsi morajo svoje dopise poslati najpozneje pred 8. oktobrom.“

226    Kot Komisija pojasnjuje v točkah od 88 do 90 uvodnih izjav Odločbe, ji je med drugim uspelo pridobiti interne dokumente, ki omogočajo zaključek, da so podjetja – predvsem tista, ki so navedena v prilogi 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah – dejansko napovedala in izvajala dogovorjena povišanja cen.

227    Čeprav dokumenti, na katere se sklicuje Komisija, zadevajo le manjše število sestankov JMC, ki so potekali v obdobju, ki ga pokriva Odločba, vsi razpoložljivi pisni dokazi podpirajo izjave podjetja Stora, da naj bi bil glavni predmet JMC določiti in načrtovati izvajanje usklajenega povišanja cen. V zvezi s tem je treba skoraj popoln neobstoj zapisnikov, uradnih ali internih, o sestankih JMC šteti za zadosten dokaz trditve Komisije, da so podjetja, ki so na teh sestankih sodelovala, namerno poskušala prikriti pravo naravo razprav znotraj tega organa (glej zlasti točko 45 uvodnih izjav Odločbe). V teh okoliščinah je dokazno breme obrnjeno in morajo podjetja naslovniki Odločbe, ki so sodelovali na sestankih tega organa, dokazati, da je bil cilj sestankov tega organa zakonit. Ker ta podjetja takega dokaza niso predložila, je Komisija pravilno menila, da so imele raprave, ki so potekale med udeleženci sestankov tega organa, protikonkurenčen namen.

228    Kar zadeva individualen položaj podjetja Prat Carton, je treba njegovo sodelovanje na treh sestankih JMC v obdobju približno osmih mesecev – glede na zgoraj navedeno in ne glede na neobstoj pisnih dokazov v zvezi z razpravami, ki so potekale na teh treh sestankih – šteti za zadosten dokaz njegove udeležbe pri dogovoru o cenah v tem obdobju.

229    To ugotovitev podpirajo dokumenti, na katere se sklicuje Komisija, v zvezi z dejanskim ravnanjem podjetja Prat Carton na področju cen. Opomniti je treba, da je bilo v začetku septembra 1990 dogovorjeno povišanje cen za vse vrste kartona, kar so različna podjetja napovedala septembra/oktobra 1990, kot izhaja iz zgoraj navedene priloge 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. To povišanje bi moralo v vseh zadevnih državah začeti veljati januarja 1991.

230    V telefaksu z dne 26. septembra 1990, ki ga je poslalo podjetje Prat Carton (dokument G-15-8), je zlasti navedeno:

„Nameravamo povišati cene v vseh državah od januarja 1991.

V Franciji načrtujemo povišanje za 400 FF/tono za vse vrste.“

231    Čeprav ta telefaks navaja natančen znesek predvidenega povišanja cen samo za eno državo, dokazuje, da je podjetje Prat Carton napovedalo povišanja cen v skladu z odločitvami, ki naj bi bile na podlagi priloge 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah sprejete v JMC. V tem kontekstu se povišanja, na katera se sklicuje priloga 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ne nanašajo na enake obsege prodaje za vse zadevne države in povišanje, ki se nanaša na Francijo v višini 40 FF, pomeni povišanje cene na 100 kg. Poleg tega – čeprav ni sporno, da iz dokumentov F-15-9 in G‑15‑7, tj. telefaksov, ki sta si jih izmenjali podjetje Prat Carton in neko britansko podjetje konec februarja/začetek marca 1991, izhaja, da je podjetje Prat Carton navsezadnje povišalo svoje cene v Združenem kraljestvu šele aprila 1991 – tako prelaganje datuma izvedbe povišanja cen v eni od zadevnih držav ne more vplivati na dokazno vrednost zgoraj navedenega dokumenta G-15-8 glede udeležbe podjetja Prat Carton pri usklajenem povišanju cen januarja 1991. Ta utemeljitev velja še toliko bolj, ker povišanje cen, ki ga je izvedlo podjetje Prat Carto na britanskem trgu, na podlagi dokumenta F-15-9 znaša od 35 do 45 UKL/tono, kar je zelo blizu znesku 40 UKL, navedenem v prilogi 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

232    Sodišče prve stopnje glede na navedene ugotovitve meni, da je Komisija dokazala udeležbo podjetja Prat Carton pri dogovoru o cenah v obdobju od junija 1990 do februarja 1991.

 b)      Udeležba podjetja Prat Carton pri dogovoru o ustavitvi proizvodnje

233    Sprejeto je že bilo, da je Komisija dokazala, da so podjetja, ki so prisostvovala na sestankih PWG, od konca leta 1987 sodelovala pri dogovoru o izpadih proizvodnje v obratih, in da so bili izpadi proizvodnje dejansko izvajani od leta 1990.

234    Na podlagi Odločbe so podjetja, ki so se udeležila sestankov JMC, sodelovala tudi pri tem dogovoru.

235    Komisija o tem zlasti navaja:

„Poleg sistema Fides, ki je podal združene podatke, je bila običajna praksa vsakega proizvajalca, da na sestankih JMC konkurentom razkrije svoje stanje odprtih naročil.

Informacije o stanju naročil so bile koristne zaradi:

–        odločitve o tem, ali so podani ugodni pogoji za izvedbo usklajenega povišanja cen,

–        določitve časa izpadov proizvodnje, ki je potreben za zagotavljanje ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem [...]“ (tretji in četrti odstavek točke 69 uvodnih izjav Odločbe.

236    Komisija tudi navaja:

„Vendar pa PWG ni uradno navedla časa izpadov, ki naj bi ga upošteval vsak proizvajalec. Po mnenju podjetja Stora so obstajale praktične težave pri vzpostavitvi usklajenega načrtovanju časa izpadov strojev, ki bi pokrival vse proizvajalce. Podjetje Stora navaja, da je iz tega razloga obstajal samo „zrahljan sistem spodbud“ (druga izjava podjetja Stora, stran 15).

Zdi se, da so ponovno vodilni proizvajalci prevzeli breme zmanjšanja proizvodnje, da bi ohranili raven cen.

Neuradni zapisniki z dveh sestankov JMC, ki sta potekala januarja 1990 (uvodna izjava 84) oziroma septembra 1990 (uvodna izjava 87), in drugi dokumenti (uvodni izjavi 94 in 95) pa vseeno potrjujejo, da so veliki proizvajalci v okviru PS karton svoje manjše konkurente neprekinjeno obveščali o načrtovanem dodatnem času izpadov proizvodnje, da bi se izognili znižanju cen“ (točka 71 uvodnih izjav Odločbe).

237    Ugotoviti je treba, da se Komisija v podporo svoje trditve, da je – čeprav PWG ni uradno navedla časa izpadov za vsakega proizvajalca – v tem smislu vseeno obstajal „zrahljan sistem spodbud“, upravičeno sklicuje na drugo izjavo podjetja Stora (priloga 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 25).

238    Glede podjetij, ki so se udeležila sestankov JMC, pisni dokazi, ki se nanašajo na te sestanke (zgoraj navedene priloge 109, 117 in 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), potrjujejo, da so razprave o času izpadov proizvodnje potekale v kontekstu priprave usklajenih povišanj cen. Kot je bilo že navedeno (glej točko 104 zgoraj), priloga 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah omenja stanje naročil več proizvajalcev in navaja, da so določeni proizvajalci predvideli izpade proizvodnje. Poleg tega, čeprav prilogi 109 in 117 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ne vsebujeta navedb, ki bi se neposredno nanašale na predvideni čas izpadov proizvodnje, pa kažejo, da so o stanju naročil in o prejemih naročil razpravljali na zadevnih sestankih.

239    Ti dokumenti, če jih beremo skupaj z izjavami podjetja Stora, so zadosten dokaz sodelovanja proizvajalcev, ki so bili zastopani na sestankih JMC, pri dogovoru o izpadih proizvodnje. Ker je bil cilj uskladitve o napovedanih cenah povečanje transakcijskih cen (glej zgoraj točke od 48 do 61), so se podjetja, ki so sodelovala pri dogovoru o cenah, neizogibno zavedala, da predmet pregleda stanja naročil in prejema naročil ter razprav o morebitnem času izpadov proizvodnje ni bil samo ugotoviti, ali so tržne razmere ugodne za usklajeno povišanje cen, temveč tudi določiti, ali je čas izpadov proizvodnje nujen, da bi se izognili nevarnosti znižanja usklajene ravni cen zaradi presežka ponudbe. Še podrobneje, iz priloge 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah izhaja, da so udeleženci sestanka JMC z dne 6. septembra 1990 dosegli sporazum o napovedi naslednjega povišanja cen, čeprav je več proizvajalcev izjavilo, da se pripravljajo na izpad proizvodnje. Zato so bile tržne razmere take, da bi dejansko izvajanje prihodnjega povišanja cen po vsej verjetnosti zahtevala uvedbo (dodatnega) časa izpadov proizvodnje, kar je torej posledica, ki so jo vsaj implicitno sprejeli vsi proizvajalci.

240    Na podlagi tega in ne da bi bilo treba preučiti druge dokaze, ki jih Komisija navaja v Odločbi (priloge 102, 113, 130 in 131 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), je treba ugotoviti, da je Komisija dokazala, da so se podjetja, ki so sodelovala na sestankih JMC in pri dogovoru o cenah, udeležila tudi dogovora o času izpadov proizvodnje.

241    Podjetje Prat Carton je torej treba obravnavati, kot da je v obdobju od junija 1990 do februarja 1991 sodelovalo pri dogovoru o času izpadov proizvodnje.

 c)     Udeležba podjetja Prat Cartona pri dogovoru o tržnih deležih

242    Ugotovljeno je že bilo, da je Komisija dokazala, da so bila podjetja, ki so bila prisotna na sestankih PWG, od konca leta 1987 udeležena pri dogovoru o tržnih deležih (glej točke od 84 do 114 zgoraj).

243    V podporo svoji trditvi, da so bila pri dogovoru o tržnih deležih udeležena tudi podjetja, ki niso bila prisotna na sestankih PWG, Komisija v Odločbi navaja:

„Čeprav drugi proizvajalci kartona, ki so prisostvovali na sestankih JMC, niso bili obveščeni o podrobnostih pogovorov v PWG glede tržnih deležev, pa so bili v okviru politike „cena pred tonažo“, ki so jo vsi sprejeli, popolnoma obveščeni o splošnem sporazumu, sklenjenem med vodilnimi proizvajalci, da ohranijo „konstantne ravni ponudbe“, in so nedvomno morali temu prilagoditi svoje ravnanje“ (prvi pododstavek točke 58 uvodnih izjav Odločbe).

244    Čeprav iz Odločbe izrecno ne izhaja, pa Komisija glede tega vidika potrjuje spodaj navedene izjave podjetja Stora:

„Drugi proizvajalci, ki niso sodelovali v PWG, na splošno niso bili obveščeni o podrobnostih razprav glede tržnih deležev. Vendar bi v okviru politike „cena pred tonažo“, pri kateri so sodelovali, morali biti seznanjeni s sporazumom med vodilnimi proizvajalci, da cen ne bodo znižali z vzdrževanjem konstantnih ravni ponudbe.

Kar zadeva ponudbe [kartona] GC, so bili deleži proizvajalcev, ki niso sodelovali v PWG, tako neznatni, da njihova udeležba ali neudeležba pri sporazumih o tržnih deležih praktično ni imela nobenega učinka.“ (priloga 43 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 1.2).

245    Komisija torej, tako kot podjetje Stora, izhaja iz predpostavke, da so se – tudi ob neobstoju neposrednih dokazov – podjetja, ki niso prisostvovala na sestankih PWG, vendar so dokazano prispevala k drugim sestavinam kršitve, opisane v členu 1 Odločbe, morala zavedati, da obstaja dogovor o tržnih deležih.

246    Takega utemeljevanja ni mogoče sprejeti. Prvič, Komisija ni navedla nobenega dokaza, ki bi lahko izkazal, da so se podjetja, ki niso prisostvovala na sestankih PWG, strinjala s splošnim sporazumom, ki je predvideval zlasti zamrznitev tržnih deležev vodilnih proizvajalcev.

247    Drugič, zgolj dejstvo, da so navedena podjetja sodelovala pri dogovoru o cenah in dogovoru o času izpadov proizvodnje, ne dokazuje, da so bila udeležena tudi pri dogovoru o tržnih deležih. Glede tega dogovor o tržnih deležih v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi Komisija, ni bil neločljivo povezan z dogovorom o cenah in/ali dogovorom o času izpadov proizvodnje. Zadostuje ugotovitev, da je bil na podlagi Odločbe (glej točke od 78 do 80 zgoraj) namen dogovora o tržnih deležih med vodilnimi proizvajalci, ki so se sestajali na sestankih znotraj PWG, ohraniti tržne deleže na konstantnih ravneh z občasnimi spremembami; to je veljalo samo za obdobja, ko so bile tržne razmere, še posebej ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem, take, da ni bilo treba nadzorovati proizvodnje za zagotovitev učinkovitega izvajanja dogovorjenih povišanj cen. Iz tega sledi, da morebitna udeležba pri dogovoru o cenah in/ali dogovoru o času izpadov proizvodnje ne dokazuje, da so bila podjetja, ki niso prisostvovala sestankom PWG, neposredno udeležena pri dogovoru o tržnih deležih niti da so zanj vedela ali bi zanj nujno morala vedeti.

248    Končno, tretjič, ugotoviti je treba, da Komisija v točki 58, drugi in tretji pododstavek, Odločbe kot dodaten dokaz zadevne trditve navaja prilogo 102 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je zapis podjetja Rena in se na podlagi Odločbe nanaša na poseben sestanek NPI, ki je potekal 3. oktobra 1988. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da po eni strani tožeča stranka ni bila članica NPI in po drugi strani da v navedenem dokumentu sklicevanje na čas izpadov proizvodnje, ki bi bil morda potreben, iz že navedenih razlogov ne more biti dokaz o dogovoru o tržnih deležih.

249    Komisija glede na navedeno ni dokazala, da je podjetje Prat Carton sodelovalo pri dogovoru o tržnih deležih v obdobju od junija 1990 do februarja 1991.

 3.      Zaključki glede udeležbe podjetja Prat Cartona pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe, preden je februarja 1991 podjetje Prat Carton prevzela tožeča stranka.

250    Na podlagi vseh navedenih preudarkov je treba ugotoviti, da je Komisija dokazala udeležbo podjetja Prat Carton v obdobju od junija 1990 do februarja 1991 pri dogovoru o cenah in pri dogovoru o času izpadov proizvodnje. Vendar pa udeležba podjetja Prat Carton pri dogovoru o tržnih deležih v istem obdobju ni bila zadostno dokazana. Končno, Komisija za predhodno obdobje, namreč od sredine leta 1986 do junija 1990, ni dokazala udeležbe podjetja Prat Carton pri sestavinah kršitve.

 Predlog za razglasitev ničnosti člena 2 Odločbe

 Trditve strank

251    Tožeča stranka navaja tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost prepovedi glede prihodnjih izmenjav informacij. Opozarja, da se niti člen 1 niti člen 2 Odločbe ne nanašata na prvi sistem izmenjave informacij strokovnega združenja CEPI – Cartonboard (v nadaljevanju: CEPI), navedenega v točkah 105, 106 in 166 uvodnih izjav Odločbe. Prepoved prihodnjih izmenjav informacij bi namreč onemogočila, da bi CEPI in njegovi člani, med njimi tožeča stranka, v prihodnje vzpostavili nov sistem izmenjave informacij, in je v nasprotju s posebnim sistemom, o katerem je CEPI uradno obvestilo Komisijo konec leta 1993 in ki v Odločbi ni omenjen.

252    Poleg tega Komisija sistemov izmenjave informacij, ki nimajo namena pridobivati prepovedanih podatkov, kot so določitev cen ali dogovarjanje o količinah, ni nikoli obravnavala kot nezakonite, razen če so vključevali izmenjavo posameznih in zaupnih podatkov. Tožeča stranka poudarja, da je Komisija v svojem sedmem poročilu o politiki konkurence natančno navedla, da nima nobenih pomembnih ugovorov zoper izmenjavo statističnih podatkov preko poslovnih združenj ali specializiranih poročevalskih agencij, tudi če ti posredujejo razčlenjene podatke, če izmenjava informacij ne omogoča identifikacije posameznih podatkov.

253    Nadalje, tožbeni razlog se deli na dva dela. V prvem delu tožeča stranka navaja, da je prepoved iz člena 2 Odločbe v bistvenem formulirana preohlapno in preveč splošno. Še zlasti naj ne bi podrobneje določala, v katerih okoliščinah bi se sistem za izmenjavo informacij, ki se ne nanaša na posamezne podatke, obravnaval kot sistem, ki je primeren za pospeševanje usklajevanja o cenah ali o proizvodnji ali za nadzor izvrševanja sporazuma o cenah ali razdelitvi trgov.

254    Poleg tega naj člen 2 Odločbe ne bi podrobneje navajal značilnosti, ki bi jih sistem moral imeti, da bi izpolnjeval zahteve po izključitvi (a) zbirnih podatkov, ki omogočajo „ugotovitev ravnanja posameznih proizvajalcev“ (drugi pododstavek), (b) zbirnih statističnih podatkov o proizvodnji in prodaji, ki bi se lahko uporabili „za pospeševanje ali olajševanje skupnega delovanja sektorja“ (tretji pododstavek) in (c) „kakršnih koli izmenjav informacij, ki so pomembne za konkurenco“ in „kakršnih koli sestankov ali stikov, ki imajo namen razpravljati o vsebini izmenjanih informacij ali o mogoči ali verjetni reakciji sektorja ali posameznega proizvajalca na te informcije“ (četrti pododstavek).

255    Po mnenju tožeče stranke se tako nejasne in splošne prepovedi zdijo neizvedljive in so v vsakem primeru v nasprotju z načelom pravne varnosti.

256    V drugem delu tožbenega razloga tožeča stranka izpodbija zakonitost prepovedi iz člena 2, drugi odstavek, Odločbe glede izmenjave podatkov (tudi zbirnih) o trenutnem stanju prejema naročil in o stanju naročil.

257    Prvič, taki podatki naj bi samo nakazovali splošno gibanje splošnega povpraševanja in naj ne bi omogočali ugotovitve proizvajalca ali države.

258    Drugič, izmenjava zadevnih podatkov je še zlasti koristna, če ne celo nujna, v sektorju kartona.

259    Tretjič, Komisija naj ne bi nikoli prepovedala izmenjav zadevnih podatkov. Nasprotno, Komisija naj bi izmenjave podatkov o zalogah, sedanjih in preteklih tržnih cenah, potrošnji, predelovalnih zmogljivostih in celo o gibanjih cen štela za nevtralne z vidika konkurence (glej še zlasti obvestilo Komisije št. 87/C 339/07 v skladu s členom 19(3) Uredbe Sveta št. 17 v zvezi z zahtevo za pridobitev negativnega izvida na podlagi člena 85(3) Pogodbe EGS – zadeva št. IV/32.076 – Evropski informacijski center za odpadni papir (UL 1987, C 339, str. 7, v nadaljevanju: obvestilo EWIS) in Sedmo poročilo o politiki konkurence, točke od 5 do 8).

260    Komisija navaja, da se člen 2 Odločbe ne nanaša na sistem za izmenjavo informacij, ki ga je priglasil CEPI in je bil ob vložitvi tožbe predložen pristojnim organom Komisije v preučitev.

261    Poleg tega trdi, da so odredbe iz člena 2 Odločbe običajne, saj Komisija ni dobila nobenih dokazov o prenehanju kršitve in je obseg takih odredb odvisen od ravnanja podjetij. Ker te odredbe preprečujejo udeležbo v sistemu, katerega predmet ali učinek je enakovreden ali podoben zadevnemu, naj bi se odredbe dejansko omejevale na splošno prepoved iz člena 85 Pogodbe (sodba Sodišča prve stopnje v zadevi Fiatagri in New Holland Ford proti Komisiji, T-34/92, Recueil, str. II-905). Poleg tega naj bi temeljile na členu 3(1) Uredbe št. 17 in naj bi bile v skladu s prejšnjimi odločbami, ki jih je odobrilo Sodišče prve stopnje.

262    V obravnavanem primeru naj bi člani kartela šteli sistem za izmenjavo informacij kot pomemben, saj je omogočal nadzor in izvajanje protikonkurenčnih pobud (točke od 61 do 71 in točka 134 uvodnih izjav Odločbe). Poleg tega je sistem še vedno lahko spodbujal proizvajalce k protikonkurenčnemu ravnanju, in sicer tudi po spremembah sistema iz leta 1991 (točka 166 uvodnih izjav Odločbe). Pri presoji obsega odredb iz člena 2 Odločbe bi bilo treba upoštevati te dejavnike, posebnosti trga kartona in položaj, za katerega je značilen obstoj skoraj absolutnega kartela na evropskem trgu. Glede na te preudarke je treba zavrniti trditve tožeče stranke, da so informacije, katerih izmenjava je prepovedana, splošne in da člen 2 Odločbe krši načelo pravne varnosti. Prepoved izmenjave informacije, zlasti glede informacij iz člena 2, prvi odstavek, (a), (b) in (c), ni splošna, ampak se nanaša samo na informacije, ki imajo namen olajšati ali spodbuditi protikonkurenčno ravnanje.

263    Nazadnje, obvestilo EWIS naj bi se nanašalo na gospodarski kontekst, ki je bil popolnoma drugačen od gospodarskega položaja kartona (točka 3 obvestila), še zlasti ker je EWIS lahko zagotovil samo zbirne podatke o zadostnem številu članov, zato da ne bi bilo mogoče ugotoviti ravnanja posameznega člana (točka 7 obvestila).

 Presoja Sodišča prve stopnje

264    Opozoriti je treba, da člen 2 Odločbe določa:

„Podjetja, navedena v členu 1, takoj prenehajo izvajati zgoraj navedene kršitve, če tega še niso storila. V zvezi z dejavnostmi v sektorju kartona se v prihodnje vzdržijo sporazumov ali usklajenih ravnanj, katerih predmet ali učinek bi bil lahko enakovreden ali podoben, vključno z izmenjavo poslovnih informacij:

a)       s katero bi bili udeleženci posredno ali neposredno obveščeni o proizvodnji, prodaji, stanju naročil, stopnjah izkoriščanja strojev, prodajnih cenah, stroških ali poslovnih načrtih drugih proizvajalcev;

b)       s katero bi se – čeprav ni sporočena nobena posamezna informacija – spodbudil ali olajšal splošen odziv sektorja na gospodarsko ravnanje glede cen ali nadzora poizvodnje

ali

c)       ki bi zadevnim podjetjem omogočila, da izpolnijo ali upoštevajo kakršen koli izrecen ali tihi sporazum o cenah ali delitvi trgov v Skupnosti.

Kakršen koli sistem za izmenjavo splošnih podatkov, kot je sistem Fides ali njegov naslednik, h kateremu pristopijo, mora biti voden tako, da izključi ne samo vse podatke, ki omogočajo ugotovitev ravnanja posameznih proizvajalcev, temveč tudi vse druge podatke, ki se nanašajo na trenutno stanje prejema naročil in stanja naročil, na predvideno stopnjo izkoriščanja proizvodnih zmogljivosti (v obeh primerih, tudi če so podatki zbirni) ali na proizvodno zmogljivost vsakega stroja.

Vsak tak sistem izmenjave bo omejen na zbiranje in razširjanje zbirnih statističnih podatkov o proizvodnji in prodaji, ki jih ni mogoče uporabiti za spodbujanje ali olajševanje skupnega ravnanja sektorja.

Podjetja se bodo vzdržala tudi vsake izmenjave informacij, ki so pomembne za konkurenco, razen izmenjav, ki so dovoljene, ter vseh sestankov ali drugih stikov, ki imajo namen razpravljati o vsebini izmenjanih informacij ali o mogočem ali verjetnem odzivu sektorja ali posameznih proizvajalcev na te informacije.

Za spremembe, ki so potrebne za vsak morebiten sistem izmenjave informacij, se določi rok treh mesecev po notifikaciji te odločbe.“

265    Kot izhaja iz točke 165 uvodnih izjav, je bil člen 2 Odločbe sprejet v skladu s členom 3(1) Uredbe št. 17. Na podlagi te določbe lahko Komisija, če ugotovi kršitev, zlasti določb člena 85 Pogodbe, od zadevnih podjetij zahteva, naj prenehajo izvajati ugotovljeno kršitev.

266    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko uporaba člena 3(1) Uredbe št. 17 vključuje prepoved nadaljevanja določenih dejavnosti, praks ali dejanskih stanj, glede katerih je bila ugotovljena nezakonitost (sodbi Sodišča z dne 6. marca 1974 v zadevi Istituto Chemiterapico Italiano in Commercial Solvents proti Komisiji, 6/73 in 7/73, Recueil, str. 223, točka 45, in z dne 6. aprila 1995 v zadevi RTE in ITP proti Komisiji, C-241/91 P in C-242/91 P, Recueil, str. I-743, točka 90) kot tudi prepoved podobnega delovanja v prihodnje (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 1994 v zadevi Tetra Pak proti Komisiji, T‑83/91, Recueil, str. II-755, točka 220).

267    Poleg tega, ker je treba uporabo člena 3(1) Uredbe št. 17 prilagoditi ugotovljeni kršitvi, ima Komisija pravico, da določi obseg obveznosti, ki jih morajo zadevna podjetja izpolniti, da bi prenehala izvajati navedeno kršitev. Take obveznosti, ki so naložene podjetjem, pa ne smejo presegati tega, kar je primerno in potrebno za dosego zasledovanega cilja, in sicer ponovno vzpostaviti zakonitost ob upoštevanju pravil, ki so bila kršena (zgoraj navedena sodba RTE in ITP proti Komisiji, točka 93; v tem smislu glej tudi sodbi Sodišča prve stopnje z dne 8. junija 1995 v zadevi Langnese-Iglo proti Komisiji, T-7/93, Recueil, str. II-1533, točka 209, in v zadevi Schöller proti Komisiji, T-9/93, Recueil, str. II-1611, točka 163).

268    V obravnavanem primeru je za preveritev, ali je – kot zatrjuje tožeča stranka – obseg odredbe iz člena 2 Odločba preobširen, treba upoštevati obseg različnih prepovedi, ki jih nalaga podjetjem.

269    Prepoved iz drugega stavka člena 2, prvi odstavek, ki od podjetij zahteva, naj se v prihodnje vzdržijo kakršnega koli sporazuma ali usklajenega ravnanja, ki bi lahko imela enakovreden ali podoben predmet ali učinek, kot ga imajo ugotovljene kršitve iz člena 1 Odločbe, je namenjena samo temu, da se podjetjem prepreči, da bi ponavljala ravnanja, glede katerih je bila ugotovljena nezakonitost. Zato Komisija s sprejetjem te prepovedi ni presegla pooblastil, ki jih ima na podlagi člena 3 Uredbe št. 17.

270    Določbe člena 2, prvi odstavek, (a), (b) in (c) se podrobneje nanašajo na prepovedi prihodnjih izmenjav poslovnih informacij.

271    Odredba iz člena 2, prvi odstavek, (a), ki prepoveduje kakršno koli prihodnjo izmenjavo poslovnih informacij, iz katerih bi lahko udeleženci posredno ali neposredno pridobili posamezne podatke o konkurenčnih podjetjih, predpostavlja, da je Komisija v Odločbi ugotovila nezakonitost izmenjave takih informacij glede na člen 85(1) Pogodbe.

272    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 1 Odločbe ne navaja, da izmenjava posameznih poslovnih informacij sama po sebi pomeni kršitev člena 85(1) Pogodbe.

273    Člen splošneje navaja, da so podjetja kršila ta člen Pogodbe, s tem da so bila udeležena pri sporazumu in usklajenem ravnanju, na podlagi katerih so podjetja zlasti izmenjala poslovne informacije o dobavah, cenah, prekinitvi proizvodnje, stanju naročil in stopnji izkoriščenosti stroja, da bi podprla zgoraj omenjene ukrepe.

274    Vendar pa, ker je treba izrek Odločbe razlagati glede na njeno obrazložitev (zgoraj navedena sodba Sulker Unie in drugi proti Komisiji, točka 122), je treba opozoriti, da je v drugem pododstavku točke 134 uvodnih izjav Odločbe navedeno:

„Izmenjava posameznih poslovnih informacij med proizvajalci na sestankih PS karton (v glavnem JMC), ki so po navadi zaupne in občutljive, o stanju naročil, prekinitvi obratovanja stroja in tempu proizvodnje je bila očitno v nasprotju s pravili o konkurenci, ker je bil njen cilj ustvariti čim ugodnejše razmere za izvajanje povišanj cen […]“

275    Zato, ker je Komisija v Odločbi pravilno menila, da je izmenjava posameznih poslovnih informacij že sama po sebi pomenila kršitev člena 85(1) Pogodbe, tudi prihodnja prepoved take izmenjave informacij izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za uporabo člena 3(1) Uredbe št. 17.

276    Prepovedi, ki se nanašajo na izmenjavo poslovnih informacij iz člena 2, prvi odstavek, (b) in (c) Odločbe, je treba preučiti glede na drugi, tretji in četrti odstavek tega člena, ki podrobneje oblikujejo njegovo vsebino. V tem kontekstu je treba tudi določiti, ali in – če je odgovor pritrdilen – koliko je Komisija zadevno izmenjavo štela za nezakonito, saj mora biti obseg obveznosti, ki jih je Komisija naložila podjetjem, omejen na to, kar je nujno potrebno za ponovno vzpostavitev zakonitosti njihovih ravnanj glede na člen 85(1) Pogodbe.

277    Odločbo je treba razlagati tako, da je Komisija menila, da je sistem Fides v nasprotju s členom 85(1) Pogodbe, ker je podpiral ugotovljeni kartel (tretji odstavek točke 134 uvodnih izjav Odločbe). Tako razlago podpira besedilo člena 1 Odločbe, iz katerega izhaja, da so si podjetja izmenjala poslovne informacije, „da bi podprla ukrepe“, ki so v nasprotju s členom 85(1) Pogodbe.

278    Obseg prihodnjih prepovedi iz člena 2, prvi odstavek, (b) in (c) je treba presojati glede na to, kako Komisija razlaga združljivost v obravnavanem primeru sistema Fides s členom 85 Pogodbe.

279    V zvezi s tem, prvič, zadevne prepovedi niso omejene na izmenjavo posameznih poslovnih informacij, temveč se nanašajo tudi na določene zbirne statistične podatke (člen 2, prvi odstavek pod (b) in drugi odstavek, Odločbe). Drugič, člen 2, prvi odstavek, (b) in (c) Odločbe prepoveduje izmenjavo določenih statističnih podatkov, da bi preprečil verjetno podporo morebitnim protikonkurenčnim ravnanjem.

280    Taka prepoved pa presega obseg nujnih ukrepov, ki so potrebni za ponovno vzpostavitev zakonitega delovanja, ker želi preprečiti tudi izmenjavo zgolj povsem statističnih podatkov, ki niso ali jih ni mogoče preurediti v obliko posameznega podatka, in sicer s predpostavko, da bi bila taka izmenjana informacija lahko uporabljena v protikonkurenčne namene. Prvič, iz Odločbe ni mogoče jasno razbrati, da Komisija meni, da izmenjava statističnih podatkov že sama po sebi pomeni kršitev člena 85(1) Pogodbe. Drugič, zgolj dejstvo, da bi se sistem za izmenjavo statističnih podatkov lahko uporabil v protikonkurenčne namene, še ni v nasprotju s členom 85(1) Pogodbe, saj bi bilo treba v teh okoliščinah ugotoviti resničen protikonkurenčni vpliv takega sistema. Na podlagi tega argument Komisije, da je člen 2 Odločbe povsem deklarativen (točka 261 zgoraj), ni utemeljen.

281    Glede na navedeno je treba razglasiti prvi, drugi, tretji in četrti odstavek člena 2 Odločbe za nične, razen spodaj navedenega besedila:

„Podjetja, navedena v členu 1, takoj prenehajo izvajati zgoraj navedene kršitve, če tega še niso storila. V zvezi z dejavnostmi v sektorju kartona se v prihodnje vzdržijo sporazumov ali usklajenih ravnanj, katerih predmet ali učinek bi bil lahko enakovreden ali podoben, vključno z izmenjavo poslovnih informacij:

a)       s katero bi bili udeleženci posredno ali neposredno obveščeni o proizvodnji, prodaji, stanju naročil, stopnjah izkoriščanja strojev, prodajnih cenah, stroških ali poslovnih načrtih drugih proizvajalcev.

Kakršen koli sistem za izmenjavo splošnih podatkov, kot je sistem Fides ali njegov naslednik, h kateremu pristopijo, mora biti voden tako, da izključi vse podatke, ki omogočajo ugotovitev ravnanja posameznih proizvajalcev.

 Predlog za razveljavitev globe ali znižanje njenega zneska

 A – Tožbeni razlog glede nujnosti znižanja globe zaradi napačne opredelitve predmeta in trajanja kršitve

282    Tožeča stranka, ki se sklicuje na predhodne tožbene razloge in dokaze, trdi, da je bila kršitev glede na njen dejanski obseg popolnoma drugačna, da je bilo trajanje kršitve mnogo krajše in njena pomembnost ne tako velika, kot vztraja Komisija, ter da je zaradi tega upravičen do radikalnega zmanjšanja globe.

283    Iz ugotovitev sodišča, ki se nanašajo na predhodne tožbene razloge, je mogoče jasno razbrati, da je Komisija v zvezi s tožečo stranko pravilno ugotovila obstoj in trajanje kršitve, kot je to zapisano v členu 1 Odločbe.

284    Iz tega sledi, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 B – Tožbeni razlog glede napačne presoje Komisije, da je karteul pretežno uspelo doseči svoje cilje, in glede kršitve obveznosti obrazložitve v zvezi s tem

 Trditve strank

285    Tožeča stranka trdi, da je Komisija pri določanju zneska globe napačno ugotovila, da je „bil kartel zelo uspešen pri doseganju svojih ciljev“ (točka 168 uvodnih izjav Odločbe). Komisija ni upoštevala dokaznega materiala, ki so ga zbrala naslovljena podjetja, zlasti tožeča stranka.

286    Dogovori o objavi cen so v sektorju običajni in stopnja skladnosti in sočasnosti objav proizvajalcev o povišanju cen je odvisna od tržnih razmer in še zlasti od transparentnosti trga. Komisija ni upoštevala teh dejstev: (a) transakcijske cene so bile precej nižje od napovedanih; (b) vedno so obstajale opazne razlike med cenami za posameznega kuPKa, torej ni bilo enotne cene; (c) ekonomski ciklusi so vplivali na oblikovanje cen in (d) razlika med uporabljeno ceno za vsakega kuPKa se je med zadevnim obdobjem povečala in s tem povečala individualizacijo cene.

287    Oblikovanje transakcijskih cen je potekalo izključno na podlagi tržnih razmer, ki so prevladovale v zadevnem obdobju, in še zlasti na podlagi sorazmerno enakomernega povpraševanja in včasih optimalnega izkoriščanja proizvodnih zmogljivosti (glej točke od 13 do 15 uvodnih izjav Odločbe), znatnega povišanja stroškov (glej točke od 16 do 19 uvodnih izjav) in skoraj v celoti normalne povprečne stopnje dobičkonosnosti skozi celotno zadevno obdobje. V takih okoliščinah bi morala Komisija odločati, da je povišanje cen normalno (glej tudi točko 135 uvodnih izjav Odločbe) in so bila povišanja tansakcijskih cen, ki bi se lahko oblikovale, v skladu z osnovnimi ekonomskimi spremenljivkami. Komisija bi morala tudi ugotoviti, da domnevni kartel ni imel vpliva na dejanske spremembe transakcijskih cen.

288    Glede na izjave tožeče stranke so transakcijske cene vedno sledile spremembam stroškov. Padcu cen surovin v drugi polovici leta 1989 je sledilo znatno povečanje stroškov dela in energije, kar znaša 35 % vseh stroškov, ki jih imajo proizvajalci kartona. Ravno tako padec povpraševanja leta 1999 ne pomeni, da so na povzročene spremembe cen vplivali kateri koli drugi dejavniki razen tržne razmere, saj so proizvajalci že jeseni leta 1990 objavili enotno povišanje cen za leto 1991 (januarsko povišanje), ki so ga načrtovali že celo prej.

289    Še več, ocena, ki jo Komisija sprejela v zvezi z vplivom kartela, je napačna v delu, ki se nanaša na domnevno dogovarjanje o tržnih deležih, saj takega dogovora ali sistema za spremljanje sprememb tržnih deležev različnih proizvajalcev nikoli ni bilo. V zadevnem obdobju so se na primer tržni deleži podjetja Sarrió neprestano spreminjali.

290    Tožeča stranka trdi, da je obrazložitev obrazložitev napačna in da zaključki v zvezi z vplivom kartela na trge in ugotovitvami o tem dejstvu v sami Odločbi niso v nasprotju.

291    Komisija ugotavlja, da so se cene v zadevnem obdobju vedno povišale v rednih intervalih in oblikovale v skladu z usklajevanji med proizvajalci na odborih PG PaperBoard; da je bil sistem za spremljanje skladnosti z Odločbo, ki jih je sprejel kartel, vzpostavljen na podlagi izmenjave podrobnih informacij in da so bili tržni deleži različnih proizvajalcev vedno na bolj ali manj enaki ravni. V zgoraj navedenih okoliščinah in zlasti glede na obsežno dokumentirano dokazno gradivo, ki ga je predložil kartel, trditev tožeče stranke, da kartel ni znatno spremenil tržnih smernic, ni upravičena.

292    Komisija v zvezi s spremembami cen ugotavlja, da je treba uspeh kartela oceniti v celoti. Doseženi uspeh nikakor ni negiran z – nedokazanim – dejstvom, da je tožeča stranka pridobila manjši dobiček kot drugi.

293    Kar zadeva tržne deleže, velja, da majhne spremembe tržnih deležev različnih proizvajalcev potrjujejo, da je bil kartel tudi v tem pogledu zelo uspešen.

294    Na podlagi zgoraj navedenih dokazov Komisija oporeka trditvam, da je obrazložitev Odločbe pomanjkljiva, kar zadeva vpliv, ki ga je imel kartel na trge. Še zlasti se sklicuje na analizo o tržnih razmerah in spremembah v točkah 16, 27 in 137 uvodnih izjav Odločbe in pripominja, da če se upremo poskusu, da se izjava obravnava ločeno oziroma zunaj konteksta Odločbe, obrazložitev Odločbe ne vsebuje nobenega nasprotja.

295    V skladu s sedmo alineo točke 168 uvodnih izjav Odločbe je Komisija določila splošno raven glob, s tem da je upoštevala, inter alia, dejstvo, da je bil kartel „zelo uspešen pri doseganju svojih ciljev“. Skupna podlaga je, da se taka predstavitev nanaša na učinke, ki jo je kršitev, ugotovljena v členu 1 Odločbe, imela na trge.

296    Da bi pregledalo Komisijino presojo učinkov kršitve na trge, Sodišče prve stopnje meni, da zadostuje upoštevanje presoje učinkov dogovarjanja o cenah. Prvič, iz Odločbe je jasno razvidno, da ugotovitev, ki se nanaša na veliko mero uspeha pri doseganju ciljev, v glavnem temelji na učinkih dogovarjanja o cenah. Medtem ko so ti učinki obravnavani v točkah od 100 do 102, 115 in od 135 do 137 uvodnih izjav Odločbe, pa vprašanje, ali je dogovarjanje o tržnih deležih in izpadu proizvodnje vplivalo na trge, v Odločbi ni bilo posebej analizirano.

297    Drugič, upoštevanje učinkov dogovarjanja o cenah v vsakem primeru omogoča tudi presojo, ali je bil dosežen cilj dogovarjanja o izpadu proizvodnje, saj je bil namen tega dogovora preprečiti spodkopavanje skupnih cenovnih spodbud zaradi presežka ponudbe.

298    Tretjič, kar zadeva dogovarjanje o tržnih deležih, Komisija ne trdi, da je bil cilj podjetij, ki so sodelovala na sestankih PWG, absolutna zamrznitev njihovih tržnih deležev. V skladu z drugim odstavkom točke 60 uvodnih izjav Odločbe dogovor o tržnih deležih ni bil statičen, „temveč predmet periodičnih sprememb in ponovnih pogajanj“. Glede na zgoraj omenjeno točko Komisiji ni mogoče očitati, da je menila, da je bil kartel pretežno uspešen pri doseganju svojih ciljev, ne da bi v Odločbi posebej analizirala uspeh dogovarjanja o tržnih deležih.

299    Kar zadeva dogovor o cenah, je Komisija preučila splošne učinke tega dogovora. Iz tega sledi, da – tudi če predpostavimo, da individualni podatki, ki jih je predložila tožeča stranka, kažejo, kot le-ta trdi, da so bili učinki dogovora v njegovem primeru manjši in manj pomembni kot tisti, ki so bili ugotovljeni za celotnen evropski trg kartona – taki individualni podatki ne morejo sami po sebi zadostovati za oporekanje presoji Komisije.

300    Iz Odločbe je jasno razvidno, kar je Komisija potrdila na zaslišanju, da Komisija razlikuje med tremi vrstami učinkov. Še več, Komisija se je oprla na dejstvo, da so proizvajalci cenovne spodbude že same po sebi razumeli kot skupen uspeh.

301    Prva vrsta učinka, ki ga je upoštevala Komisija in ki ga tožeča stranka ni spodbijala, temelji na dejstvu, da so bili kuPKi dejansko obveščeni o dogovorjenih povišanih cenah. Nove cene so bile tako uporabljene kot izhodiščna oz. referenčna točka za individualna pogajanja o transakcijskih cenah (glej, inter alia, točko 100 ter peti in šesti odstavek točke 101 uvodnih izjav Odločbe).

302    Druga vrsta učinkov temelji na dejstvu, da so spremembe transakcijskih cen sledile spremembam napovedanih cen. Komisija izjavlja, da „proizvajalci niso le objavili dogovorjenega povišanja cen, temveč so, z redkimi izjemami, odločno ukrepali, da bi zagotovili, da so bile te cene vsiljene kuPKem“ (prvi odstavek točke 101 uvodnih izjav Odločbe). Komisija priznava, da so kuPKi včasih pridobili koncesije v zvezi z datumom začetka veljavnosti povišanja cen, ali rabati, ali posameznimi popusti, še zlasti za velika naročila, in da „je bilo povprečno neto povišanje, ki se je oblikovalo na koncu vseh sklenjenih dogovorjenih popustov, rabatov in drugih koncesij, vedno manjše od napovedanega povečanja cen“ (zadnji odstavek točke 102 uvodnih izjav). Ne glede na to pa Komisija, ki se sklicuje na grafe v ekonomski študiji, ki je bila narejena v imenu več v Odločbi zadevnih podjetij (v nadaljevanju: Poročilo LE), trdi, da je v zadevnem obdobju obstajalo „tesno linearno razmerje“ med spremembami napovedanih cen in spremembami transakcijskih cen, ki so se obračunavale v nacionalnih valutah ali so bile konvertirane v ekuje. Na podlagi navedenega Komisija zaključuje: „Doseženo neto povišanje cen je tesno sledilo napovedanim cenam, pa čeprav z manjšim časovnim zamikom“. Sam avtor poročila je na ustnem zaslišanju potrdil, da je to veljalo v letih 1988 in 1989 (drugi odstavek točke 115 uvodnih izjav).

303    Pri presojanju druge vrste učinkov bi lahko Komisija pravilno menila, da je bil obstoj linearnega razmerja med spremembami napovedanih cen in spremembami transakcijskih cen dokaz za učinek cenovnih spodbud na transakcijske cene v skladu s cilji, ki so jih zasledovali proizvajalci. Dejansko nihče ne oporeka dejstvu, da na zadevnem trgu praksa individualnih pogajanj s kuPKi pomeni, da na splošno transakcijske cene niso identične z napovedanimi cenami. Zaradi tega ni mogoče pričakovati, da bodo povišanja transakcijskih cen enaka napovedanemu povišanju cen.

304    Kar zadeva sam obstoj linearnega razmerja med napovedanimi povišanji cen in povišanji transakcijskih cen, je prav, da je Komisija upoštevala Poročilo LE, ki vsebuje analizo sprememb cen kartona v obdobju, na katerega se nanaša Odločba in ki temelji na podatkih, ki so jih posredovali proizvajalci, vključno s tožečo stranko.

305    Vendar pa Poročilo le deloma potrjuje, v časovnih okvirih, obstoj „tesnega linearnega razmerja“. Pregled obdobja od 1987 do 1991 pokaže, da so obstajala tri različna obdobja. Na ustnem zaslišanju pred Komisijo je avtor Poročila svoje zaključke povzel tako: „Na začetku zadevnega obdobja, tj. leta 1987 in do konca leta 1988, ni bilo tesnega linearnega razmerja, niti z zamikom ne, med napovedanim povišanjem cen in tržnimi cenami. Obstajalo pa je v obdobju 1988/1989, nato je bilo prekinjeno in je potekalo razmeroma nenavadno v obdobju 1990/1991“ (zapis ustnega zaslišanja, stran 28). Avtor je tudi navedel, da so bila taka časovna nihanja tesno povezana s spremembami povpraševanja (glej še zlasti zapis ustnega zaslišanja, stran 20).

306    Zgoraj navedeni zaključki, ki jih je na zaslišanju predstavil avtor, so skladni z analizo, predstavljeno v Poročilu, še zlasti z grafi, ki primerjajo spremembe napovedanih cen in spremembe transakcijskih cen (Poročilo LE, grafa 10 in 11, stran 29). Torej je Komisija le deloma dokazala obstoj „tesnega linearnega razmerja“, na katerega se opira.

307    Na zaslišanju je Komisija izjavila, da je upoštevala tudi tretjo vrsto učinka dogovora o cenah, namreč dejstvo, da je bila raven transakcjskih cen višja, kot pa bi bila, če dogovarjanja ne bi bilo. Sklicujoč se na to, da je datume in vrstni red objav povišanja cen načrtovala PWG, Komisija v Odločbi meni, da je „neverjetno, da v takih okoliščinah objava skupnega povišanja cen ne bi vplivala na dejanske ravni cen“ (tretji odstavek točke 136 uvodnih izjav Odločbe). Vendar pa je v Poročilu LE (oddelek 3) prikazan model, ki je omogočal pripravo napovedi ravni cen na podlagi objektivnih tržnih razmer. Glede na Poročilo, bi se ravni cen, določene na podlagi objektivnih ekonomskih dejavnikov v obdobju od 1975 do 1991, oblikovale, z manjšimi odstopanji, na enak način v odvisnosti od ravni veljavnih transakcijskih cen, vključno s cenami v obdobju, obravnavanem v Odločbi.

308    Ne glede na zgoraj omenjene zaključke analiza, napovedana v Poročilu, ne upravičuje ugotovitve, da skupne cenovne spodbude niso omogočile proizvajalcem zagotoviti višjo raven cen, kot pa bi se oblikovala na podlagi proste konkurence. Kot je Komisija izpostavila na zaslišanju, je mogoče, da so bili dejavniki, ki so bili upoštevani pri izdelavi analize, pogojeni z obstojem dogovora. Zaradi tega je Komisija pravilno dokazovala, da bi lahko dogovarjanje na primer omejilo spodbudo proizvajalcev za zmanjšanje svojih stroškov. Vendar pa Komisija ni dokazala, da v analizi obstaja neposredna napaka, niti ni predložila svoje ekonomske analize hipotetičnih sprememb transakcijskih cen, če dogovora ne bi bilo. V zgoraj navedenih okoliščinah njena izjava, da bi bila raven transakcijskih cen nižja, če dogovora med proizvajalci ne bi bilo, ne more biti potrjena.

309    Iz tega sledi, da obstoj tretje vrste učinka dogovora o cenah ni dokazan.

310    Zgornje ugotovitve niso nikakor spremenjene zaradi subjektivne ocene proizvajalcev, na katero se je opirala Komisija pri sprejetju mnenja, da je bil kartel zelo uspešen pri doseganju svojih ciljev. V tej zvezi se je Komisija sklicevala na spisek listin, ki so bile predložene na zaslišanju. Vendar tudi ob predpostavki, da bi lahko Komisija svojo oceno uspeha cenovnih spodbud sprejela na podlagi dokumentov, ki navajajo subjektivna mnenja nekaterih proizvajalcev, je treba vedeti, da so se nekatera podjetja, vključno s tožečo stranko, na zaslišanju pravilno sklicevala na številne druge dokumente v arhivu, ki kažejo na težave, s katerimi so se podjetja srečevala pri izvajanju dogovorjenih povišanj cen. V zgoraj navedenih okoliščinah Komisijino sklicevanje na izjave samih proizvajalcev ni zadostno za zaključek, da je bil kartel zelo uspešen pri doseganju svojih ciljev.

311    Ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin so učinki kršitve, ki jih opisuje Komisija, samo deloma dokazani. Sodišče prve stopnje bo upoštevalo posledice navedenega zaključka kot del izvrševanja svoje pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije pri določanju glob, ko bo presodilo težo kršitve, ugotovljene v tem primeru (glej točko 334 spodaj).

312    Končno je treba ugotoviti, da trditev tožeče stranke o domnevno nezadostni obrazložitvi Odločbe, kar zadeva učinke kršitve, ni utemeljena. Kot izhaja iz zgornje analize, vsebuje Odločba podrobno in neprotislovno obrazložitev, ki se nanaša na učinke ugotovljene kršitve.

 C – Tožbeni razlog glede, po eni strani, napačne uporabe prava, ker je Komisija prikrivanje kartela obravnavala kot obteževalno okoliščino, in, po drugi strani, pomanjkljive obrazložitve v zvezi s tem

 Trditve strank

313    Tožeča stranka trdi, da če bi sprejeli mnenje, da je bilo določeno kolebanje objav povišanja cen posledica dogovora, Komisija tega ne bi mogla razumeti kot okoliščino, ki bi bila še posebej obteževalna, saj je „prikrivanje“ kartela neločljivo povezano s kartelom samim.

314    Tožeča stranka dodaja, da dejstvo, da Komisija ni bila sposobna poiskati pisnega dokaza za svoje domneve v zvezi z obstojem kršitve, ne pomeni, da so bili izvršeni ukrepi, ki bi tako kršitev prikrivali.

315    In končno, tožeča stranka trdi, da je obrazložitev Odločbe pomanjkljiva, ker v njej niso navedeni razlogi, zakaj bi moralo biti prikrivanje kartela obravnavano kot obteževalna okoliščina.

316    Komisija nasprotno trdi, da je prikrivanje obstoja kartela dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri presojanju teže kršitve (zgoraj navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 273).

 Presoja Sodišča prve stopnje

317    V tretjem odstavku točke 167 uvodnih izjav Odločbe je navedeno, da „ je še posebej resen vidik kršitve ta, da so v poskusu prikrivanja obstoja kartela podjetja šla tako daleč, da so vnaprej pripravila datum in zaporedje objav novega povišanja cen za vsakega ključnega proizvajalca“. V Odločbi je navedeno tudi, da bi „proizvajalci lahko na podlagi tega obširnega načrta prikrivanja pripomogli k vrsti usklajenih, rednih in v sektorju veljavnih cen na področju proizvodnje kartona in s tem povzročili fenomen „oligopolnega delovanja“ (tretji odstavek točke 73 uvodnih izjav). Končno, glede na šesto alineo točke 168 uvodnih izjav je Komisija pri določanju splošne ravni glob upoštevala dejstvo, da „so bili izvedeni temeljiti koraki za prikrivanje resnične narave in obsega dogovora (ni uradnih zapisnikov ali dokumentacije o sestankih PWG in JMC); da vodenje zapisnikov ni bilo zaželeno in tako načrtovanje časovnih terminov in vrstnega reda, po katerem bodo napovedana povišanja cen taka, da bi lahko pozneje trdili, da so cene samo ‚sledile‘ itd.)“.

318    Komisija je na podlagi pridobljenih dokazov pravilno ugotovila, da so podjetja vnaprej načrtovala datume in vrstni red pisem z objavo povišanja cen, in sicer zato, da bi poskusila prikriti obstoj skupnega dogovora o cenah. Tako predhodno načrtovanje je še zlasti razvidno iz Storine izjave (priloga 39 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, točka 30): „Ni bilo nobenega standardnega pravila o tem, kdo bo prvi objavil povišanje cene in kdo bo temu sledil. Datumi in vrstni red objav vsakega povišanja cen – kdo ga bo objavil prvi in kdaj bodo povišanje objavili drugi ključni proizvajalci – se bodo določili v PWG. Vzorec se je vedno spreminjal.“ Omenjeno načrtovanje je potrjeno tudi z obvestilom Rene, ki se nanaša na sestanek JMC 6. septembra 1990 (priloga 118 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah). Omenjeni dokument vsebuje precizne navedbe v zvezi z datumi za objavo povišanja cen januarja 1991 s strani določenih podjetij, ki so člani PWG (Mayr-Meinhof, Feldmuhle in Cascades), datumi, ki do potankosti ustrezajo datumom, ko so omenjena podjetja dejansko poslala svoja pisma z objavo o povišanju cen (glej točki 87 in 88 uvodnih izjav Odločbe).

319    Pomanjkanje uradnih zapisnikov in skoraj absolutno pomanjkanje internih obvestil, ki se nanašajo na sestanke PWG in JMC, je glede na število takih sestankov, glede na obdobje, v katerem so potekali, in glede na naravo razprav na teh sestankih zadosten dokaz za Komisijino trditev, da udeleženci niso bili motivirani za vodenje zapisnikov.

320    Iz zgoraj navedenega sledi, da so se podjetja, ki so sodelovala na sestankih zgoraj navedenih organov, ne samo zavedala nezakonitosti svojega delovanja, temveč so celo delovala tako, da bi tajen dogovor prikrila. Glede na to je bilo popolnoma upravičeno, da je Komisija pri presoji teže kršitve navedene korake razumela kot obteževalne okoliščine.

321    In končno, glede na to, da je v Odločbi podrobno obrazloženo, katero delovanje podjetij je bilo opredeljeno kot obteževalna okoliščina, je Komisija v zvezi s tem zadosti obrazložila svojo presojo.

322    Ta tožbeni razlog je treba zavrniti.

 D – Tožbeni razlog glede načela enakega obravnavanja, ker naj bi Komisija brez objektivne utemeljitve določila precej višje globe kot v svoji običajni praksi

 Trditve strank

323    Tožeča stranka trdi, da povečanje ravni globe, ki jo je naložila Komisija v primerjavi s predhodno prakso, pomeni neupravičeno razliko v obravnavanju.

324    Podobni karteli so bili kaznovani z očitno nižjimi globami (glej na primer Odločbo Komisije št. 86/398/EGS z dne 23. aprila 1986 v zvezi s pravili, navedenimi v členu 85 Pogodbe EGS (IV/1.149 – Polypropylène, UL L 230, str. 1, v nadaljevanju Odločba Polypropylène).

325    Ravno tako se zdi, da je splošna raven globe neupravičena tudi v zvezi z Odločbo Komisije št. 92/163/EGS z dne 24. julija 1991, ki se nanaša na postopek v skladu s členom 86 Pogodbe EGS (IV/31.043 – Tetra Pak II, UL 1992, L 72, str. 1).

326    Napaka pri presoji teže kršitve je potrjena tudi s primerjavo ravni glob, ki so bile sprejete z Odločbo Komisije št. 94/815/EGS z dne 30. novembra 1994 in se nanaša na pravila, navedena v členu 85 Pogodbe ES (IV/33.126 in 33.322 – Cement, UL L 343, str. 1).

327    Glede na navajanje Komisije ima vsaka kršitev svoje posebnosti. Glede na to, da načelo enakega obravnavanja predpostavlja, da bodo podobne situacije obravnavane enako, je nemogoče primerjati znesek globe v tem primeru s tistimi globami, ki so bile naložene za kršitve, izvedene na drugačen način in v drugem času. Komisija dodaja, da je v vsakem primeru upravičena zvišati raven globe, če je to nujno za zagotovitev izvajanja konkurenčne politike Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 1992 v zadevi Solvay proti Komisiji, T-12/89, Recueil, str. II-907).

 Presoja Sodišča prve stopnje

328    V skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 lahko Komisija s svojo odločbo naloži podjetjem globe v višini od 1000 do 1.000.000 ECU ali celo višjo, če vsota ne presega 10 % prometa, ki ga je v preteklem letu ustvarilo vsako podjetje, udeleženo v kršitvi, s katero so podjetja namenoma ali zaradi površnosti kršila člen 85(1) Pogodbe. Pri določanju zneska globe je treba upoštevati tako težo kot trajanje kršitve. Kot je jasno razvidno iz ustaljene sodne prakse Sodišča, se teža kršitev določa glede na število dejavnikov, vključno in še zlasti s posebnimi okoliščinami in kontekstom posameznega primera in odvračilnostjo glob; še več, za določanje glob niso bila sprejeta nobena obvezujoča ali izčrpna merila, ki bi se morala uporabljati (sklep Sodišča z dne 25. marca 1996 v zadevi SPO in drugi proti Komisiji, C-137/95 P, Recueil, str. I‑1511, točka 54).

329    V tem primeru je Komisija določila splošno raven glob tako, da je upoštevala čas trajanja kršitve (točka 167 uvodnih izjav Odločbe) in spodaj navedene preudarke (točka 168 uvodnih izjav):

–        „dogovarjanje o oblikovanju cen in tržnih deležev že po svoji naravi pomeni resno omejevanje konkurence,

–        kartel je pokrival dejansko celotno ozemlje Skupnosti,

–        notranji trg kartona je pomemben gospodarski sektor, ki vsako leto ustvari 2,5 milijarde ekujev,

–        podjetja, ki so bila udeležena v kršitvi, so pokrivala celotni trg,

–        kartel je deloval kot sistem rednih institucionaliziran sestankov, ki so imeli namen podrobno uravnavati trg kartona v Skupnosti,

–        izvedeni so bili izčrpni koraki, da bi se prikrila prava narava in obseg dogovora (pomanjkanje uradnih zapisnikov ali dokumentacije PWG, JMC, omejevanje vodenja zapisnikov; predhodno načrtovanje datumov in vrstnega red objav povišanj cen, tako da bi bilo razumeti, da cene samo ‚sledijo‘, itd.),

–        kartel je bil pri doseganju svojih ciljev zelo uspešen.“

330    Dalje, glede na Komisijin pisni odgovor na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje so bile podjetjem, udeleženim v kršitvi, z Odločbo naložene globe na osnovni ravni 9 ali 7,5 % prometa, ki ga je ustvaril trg kartona v letu 1990. Globe so bile naložene t. i. „vodjem“ kartela in v ustreznem deležu vsem drugim podjetjem.

331    Prvič, poudariti je treba, da ima Komisija pri presoji splošne ravni globe pravico do upoštevanja dejstva, da je jasna kršitev konkurenčnih pravil Skupnosti še vedno relativno pogosta in da lahko zaradi tega Komisija zviša globo, da bi dosegla večji odvračilni učinek. Iz tega sledi, da dejstvo, da je Komisija v preteklosti za različne kršitve določila različne globe, ne pomeni, da ne bo povečala ravni globe v okviru omejitev, ki jih določa Uredba št. 17, če je to nujno, da se zagotovi izvajanje politike Skupnosti o konkurenci (glej, inter alia, sodbo Sodišča z dne 7. junija 1983 v zadevi Musique Diffusion Francaise in drugi proti Komisiji, 100/80, 101/80, 102/80 in 103/80, Recueil, str. 1825, točke od 105 do 108, in zgoraj navedeno sodbo ICI proti Komisiji, točka 385).

332    Drugič, Komisija pravilno ugotavlja, da zaradi posebnih okoliščin tega primera ni mogoče neposredno primerjati splošne ravni glob, ki so bile sprejete v tem primeru, in glob, ki so bile sprejete v prejšnjih primerih, še zlasti odločitve o globi za podjetje Prolypropylen, za katero Komisija meni, da je najbolj podoben zadevnemu primeru. Nasprotno kot v primeru Polypropylène pa pri določanju višine glob v tem primeru niso bile upoštevane nobene olajševalne okoliščine. Še več, ker je Sodišče prve stopnje že ugotovilo, da zapleteni koraki, ki so jih izvedla podjetja, da bi prikrila obstoj kršitve, pomenijo še zlasti resen vidik kršitve, ki se razlikuje od kršitev, ki jih je ugotovila Komisija v prejšnjih primerih.

333    Tretjič, Sodišče prve stopnje upošteva dolgotrajnost in očitnost kršitve člena 85(1) Pogodbe, ki je bila storjena kljub opozorilu, ki bi moralo biti jasno že iz predhodnih odločitev Komisije in še zlasti na podlagi primera Polypropylène.

334    Na podlagi zgoraj navedenih dejavnikov merila, opredeljena v točki 168 uvodnih izjav Odločbe, upravičujejo splošno raven glob, kot jo Komisija opredeljuje v Odločbi. Znano je, da je Sodišče prve stopnje že ugotovilo, da so učinki dogovora o cenah, ki jih je Komisija upoštevala pri določanju splošne ravni glob, le deloma dokazani. Ne glede na to pa iz zgoraj navedenih preudarkov Odločba ne more bistveno vplivati na presojo teže ugotovljene kršitve. Dejstvo, da so podjetja objavila dogovorjeno povišanje cen in da so bile napovedane cene uporabljene kot osnova za oblikovanje posameznih transakcijskih cen, že samo po sebi zadostuje za ugotovitev, da je dogovarjanje o cenah glede na svoj predmet in učinek pomenil resno omejitev konkurence. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem v svoji pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije meni, da ugotovitve, ki se nanašajo na učinke kršitve, ne upravičujejo kakršnega koli zmanjšanja splošne ravni glob, ki jih je določila Komisija.

335    Končno, pri določanju splošne ravni glob v tem primeru Komisija ni toliko odstopala od svojih prejšnjih odločitev, da bi morala predložiti podrobnejšo obrazložitev svoje presoje teže kršitve (glej, inter alia, sodbo Sodišča prve stopnje z dne 26. novembra 1975 v zadevi Groupement des Fabricants de Papiers Peints de Belgique in drugi proti Komisiji, 73/74, Recueil, str. 1491, str. 31).

336    Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 E – Tožbeni razlog glede nezadostne obrazložitve in kršitve pravic obrambe v zvezi z izračunom globe

 Trditve strank

337    Zato da bi presodili, ali je Komisija delovala znotraj meja, določenih s členom 15(2) Uredbe št. 17, in je bila njena presoja glede globe pravilna in objektivna, tožeča stranka trdi, da je treba ugotoviti, ali so bila v Odločbi upoštevana merila, ki jih uporablja Komisija. Tožeča stranka ugotavlja, da Odločba ne ustreza tem zahtevam, saj v njej ni upoštevano niti finančno leto zaradi določitve globe niti stopnja (odstotek), ki se uporabi za izračun posamezne globe. Tožeča stranka zato ne more imeti pravega pregleda nad zakonitostjo Odločbe, kar nedvomno je vrzel v njenih pravicah do obrambe.

338    Komisija opozarja, da se člen 15(2) Uredbe št. 17 niti izrecno niti implicitno ne nanaša na obveznost Komisije, da zapiše sprejeti način izračuna. Poleg tega je v Odločbi obrazložitev glede dejavnikov, ki so vplivali na splošno višino glob in na višino globe, določene za posamezno podjetje, v celoti primerljiva z obrazložitvijo, ki je bila dana v podobnih odločbah. Nadalje ni bila v nobenem od prejšnjih primerov določena obveznost, naj zapiše natančna merila, ki se uporabijo za izračun globe.

339    Komisija predlaga, da za določitev višine globe ni potrebna natančna matematična formula. Tak postopek bi podjetjem omogočal predhoden izračun ugodnosti, ki bi jih imeli zaradi sodelovanja v nezakonitem kartelu. Komisija meni, da ima tako pri določanju višine globe diskrecijsko pravico, saj so globe instrument njene konkurenčne politike (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Martinelli proti Komisiji, T-150/89, Recueil, str. II-1165, točka 59).

340    Nazadnje stranka trdi, da dejstvo, da je nekatere dodatne podrobnosti glede globe, ki jih je za potrebe informiranja na tiskovni konferenci predložil član Komisije, ne more vplivati na Odločbo. Tako informiranje niti ne pomeni, da obrazložitev Odločbe ni bila ustrezna.

 Presoja Sodišča prve stopnje

341    Na podlagi ustaljene sodne prakse je namen obveznosti obrazložitve posamezne odločbe ta, da se sodišču Skupnosti omogoči pregled zakonitosti odločbe in s tem zainteresirani stranki ustrezno naznani, ali je odločba pravilno obrazložena ali pa ima morebitne napake, ki omogočajo izpodbijanje njene veljavnosti; obseg te obveznosti je odvisen od narave zadevnega akta in od konteksta, v katerem je bil sprejet (glej, inter alia, sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. decembra 1996 v zadevi Van Megen Sports proti Komisiji, T-49/95, Recueil, str. II-1799, točka 51).

342    Glede odločbe, ki tako kot v tem primeru uvaja globe več podjetjem zaradi kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, pa je treba ugotoviti obseg obveznosti obrazložitve ob upoštevanju dejstva, da se pomembnost kršitev določa z upoštevanjem več dejavnikov, zlasti posebnih okoliščin in vsebine primera ter odvračilnosti glob; nadalje, sestavljen ni bil noben zavezujoč ali izčrpen seznam meril, ki naj bi se uporabljala (zgoraj navedeni sklep SPO in drugi proti Komisiji, točka 54).

343    Komisija ima diskrecijsko pravico pri določanju višine posamezne globe in zato ni obvezana uporabljati natančne matematične formule (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Martinelli proti Komisiji, točka 59).

344    Merila, upoštevana za določitev splošne višine globe in višine posamezne globe, so podrobno razložena v točkah 168 in 169 uvodnih izjav. Glede posameznih glob Komisija v točki 170 uvodnih izjav pojasnjuje, da so tista podjetja, ki so sodelovala na sestankih PWG, v glavnem štela za „vodje“ kartela, medtem ko naj bi bila druga podjetja „navadni člani“. Nazadnje v točkah 171 in 172 uvodnih izjav določa, da je treba znatno znižati višine glob, naloženih Reni in Stori, zaradi upoštevanja njunega aktivnega sodelovanja s Komisijo ter da je bilo osem drugih podjetij, vključno s tožečo stranko, v manjši meri deležnih znižanja zaradi dejstva, da v svojih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah niso spodbijali temeljnih navedb dejstev, na katerih je Komisija utemeljila to obvestilo.

345    Komisija je v svojih pisanjih pri Sodišču prve stopnje in v odgovorih na njegovo pisno vprašanje pojasnila, da so bile globe izračunane na podlagi prometa na trgu Skupnosti za karton v letu 1990 za vsako podjetje, ki ga omenja Odločba. Globe so bile nato določene v osnovni višini 9 ali 7 % posameznega prometa za podjetja, ki so jih šteli za „vodje“ oziroma za druga podjetja. Nazadnje je Komisija upoštevala vsako sodelovanje podjetij med predhodnim postopkom. Na tej podlagi sta bili dve podjetji deležni znižanja dveh tretjin njunih glob, medtem ko so drugim podjetjem priznali enotretjinsko znižanje.

346    Dalje je iz tabele, ki jo je oblikovala Komisija in vsebuje podatke o določitvi višine posamezne globe, razvidno, da so bile te številke sistematično upoštevane pri izračunu glob, čeprav te globe niso bile določene zgolj z matematično uporabo zgoraj omenjenih številk.

347    Vendar v Odločbi ni navedeno, da so bile globe izračunane na podlagi prometa posameznega podjetja na trgu Skupnosti za karton v letu 1990. V Odločbi ni navedena osnovna tarifa 9 ali 7 %, ki je bila uporabljena za izračun glob, določenih za podjetja, ki so jih šteli za „vodje“, in tista, ki so jih šteli za „navadne člane“. Prav tako niso podane stopnje znižanja, ki so bile po eni strani podeljene Reni in Stori ter po drugi strani osmim drugim podjetjem.

348    V danem primeru, kot prvič, so točke od 169 do 172 uvodnih izjav pojasnjene ob upoštevanju natančne izjave v Odločbi o domnevnih dejstvih zoper vsakega naslovljenca ter vsebujejo ustrezna in zadostna merila, ki so jih upoštevali pri določanju pomembnosti in trajanju kršitve, ki jo je storilo posamezno obravnavano podjetje (glejv tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Petrofina proti Komisiji, T-2/89, Recueil, str. II-1087, točka 264).

349    Kot drugič in kot v danem primeru, ko je višina posamezne globe določena na podlagi sistematične uporabe določenih natančnih številk, bi zapis kateregakoli od teh faktorjev v Odločbi podjetjem omogočal, da bolje presodijo, ali se je Komisija zmotila pri izračunu višine posamezne globe in ali je višina posamezne globe upravičena glede na uporabljena splošna merila. V danem primeru v Odločbi zapisani omenjeni faktorji, kot so referenčni promet, referenčno leto, sprejete osnovne tarife in odstotki znižanja višin glob, ne bi vsebovali nobenih implicitnih razkritij specifičnega prometa naslovljenih podjetij. Razkritje bi pomenilo kršitev člena 214 Pogodbe. Kot je Komisija že sama potrdila, končna višina posamezne globe ni rezultat natančne matematične uporabe teh faktorjev.

350    Komisija je na zaslišanju prav tako priznala, da je ni nič oviralo, da ne bi v Odločbi zapisala faktorje, ki so bili sistematično upoštevani in napovedani na tiskovni konferenci tistega dne, ko je bil ta odločba sprejeta. V tem pogledu je ustaljena sodna praksa taka, da mora biti obrazložitev odločbe vsebovana v sami odločbi in da razen v posebnih okoliščinah ni mogoče upoštevati pojasnil, danih ex post facto (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 2. julija 1992 v zadevi Dansk Pelsdyravlerforening proti Komisiji, T-61/89, Recueil, str. II-1931, točka 131 in z dne 12. decembra 1991 v zadevi Hilti proti Komisiji, T-30/89, Recueil, str. II-1439, točka 136).

351    Ne glede na te ugotovitve so obrazložitve, ki pojasnjujejo določitev višine glob in ki so zapisane v točkah od 167 do 172 uvodnih izjav Odločbe, najmanj tako natančne kot obrazložitve iz prejšnjih odločb Komisije o podobnih kršitvah. Ob sprejetju Odločbe sodišče Skupnosti ni kritiziralo tožbenega razloga, ki navaja pomanjkljivo obrazložitev, čeprav je predmet javnega interesa, zaradi prakse Komisije glede obrazložitev o naloženih globah. Samo v sodbi z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfilunion proti Komisiji (T-148/89, Recueil, str. II-1063, točka 142) in v sodbah z istega dne v zadevi Société Métallurgique de Normandie proti Komisiji (T-147/89, Recueil, str. II-1057, publikacija povzetka) in v zadevi Société des Treillis et Panneaux Soudés proti Komisiji (T-151/89, Recueil, str. II-1191, publikacija povzetka) je Sodišče prve stopnje prvič poudarilo, da bi bilo primerno, da imajo podjetja možnost, da se natančno prepričajo o načinu izračuna naložene globe, zato da ni treba izvajati sodnih postopkov zoper odločbo Komisije.

352    Iz tega sledi, da kadar se v odločbi ugotovi kršitev pravil o konkurenci in naloži globe podjetjem, ki pri tem sodelujejo, mora Komisija, če sistematično upošteva določene osnovne faktorje za določitev višine glob, podrobno obrazložiti te faktorje v organu odločanja, zato da se naslovnikom odločbe omogoči preverjenje pravilnosti višine globe in ugotovitev morebitne diskriminacije.

353    V posebnih okoliščinah, zapisanih v točki 351 zgoraj, in ob upoštevanju dejstva, da je v sodnem postopku Komisija izkazala pripravljenost predložiti vse ustrezne podatke o načinu izračunavanja glob, v danem primeru na odsotnost določenih podlag v Odločbi o načinu izračuna glob ne moremo gledati kot na kršitev obveznosti obrazložitve, kar bi opravičevalo razveljavitev naloženih glob v celoti ali deloma. Nazadnje, tožeča stranka ni dokazala, da so ji preprečili pravilno uveljavljanje njenih pravic do obrambe.

354    Zato tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

 F – Tožbeni razlog glede napake pri presoji, s tem ko Komisija ni pravilno upoštevala vloge, ki jo je imelo podjetje Sarrio v okviru kartela, ter njegovega dejanskega ravnanja na trgu, in glede nezadostne obrazložitve v zvezi s tem

 Trditve strank

355    Tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala njenega posebnega položaja na trgu in v PS kartonu. Natančno je opisala svoj položaj na trgu in pojasnila, da je bil iz vidika proizvodnih zmogljivosti šele peti in četrti proizvajalec v zahodni Evropi v letu 1990 oziroma 1991 (glej raziskave, omenjene v točki 9 Odločbe) ter da je njen tržni delež obsegal samo polovico vodilnega na trgu. Še več, zaradi svoje specializacije v vrstah GD ni bila tako prožna kot proizvajalci s pomembno proizvodnjo tako v sektorjih z vrstami GD kot z vrstami GC. Bila je in je še vedno izpostavljena veliki napadalnosti skandinavskih proizvajalcev, ki imajo ugodnosti zaradi direktnega in integriranega dostopa do čistih vlaken, in nemških in avstrijskih proizvajalcev, ki imajo ugodnosti zaradi nacionalnih pravil o reciklaži. Zato je pravilno postopala in se srečala z dinamiko konkurence ter leta 1986 prosila za dovoljenje, da bi sodelovala na sestanku PS kartona in bi tako opazovala ravnanje svojih glavnih konkurentov.

356    Komisija ni navedla nobenega dokaza glede dejanskega ravnanja tožeče stranke ali predložila kakršnegakoli argumenta, ki bi spodbijal oceno tožeče stranke, da: (a) so bile njene transakcijske cene določene neodvisno in v skladu z razmerami na trgu; (b) je bila očitna razlika med oznanjenimi cenami in med transakcijskimi cenami; (c) je njen tržni delež precej nihal v obravnavanem obdobju in (d) v skladu s tržnimi razmerami nikoli ni prišlo do izpada. Tožeča stranka trdi, da nikoli ni omejevala svobode delovanja svojih konkurentov. Edini dokaz takega ravnanja je privatno sporočilo enega konkurenčnega direktorja drugemu. Vendar naj bi bilo to le splošno sporočilo in naj bi se nanašalo na ravnanje, ki se zgolj pripisuje tožeči stranki (priloga 109 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah).

357    Tožeča stranka trdi, da je pregled njenega dejanskega ravnanja pokazal, da ne ustreza ravnanju domnevnega kartela, in da bi zato morala Komisija ugodneje oceniti njen položaj pri določanju višine globe. Sporočilo, ki so ga odkrili pri FS-kartonu in ki ga Komisija šteje kot dokaz za dejansko izvajanje kartela s strani tožeče stranke, ni nikakor povezano z njenim dejanskim ravnanjem na trgu, ampak kaže zgolj na njeno sodelovanje v skupni akciji o napovedanih cenah.

358    Končno je Odločba neveljavna zaradi neustrezne obrazložitve, ker Komisiji, ne da bi podala kakršnokoli podlago, ni uspelo oceniti bistvenega dokaza, ki ga je tožeča stranka navedla glede svoje vloge v PS kartonu in svojega ravnanja na trgu.

359    Komisija trdi, da je točki v 169 uvodnih izjav Odločbe upoštevala vlogo vsakega podjetja v dogovorih in dejansko ravnanje tožeče stranke. V tem pogledu je Odločba pravilno obrazložena.

 Presoja Sodišča prve stopnje

360    Iz ugotovitev glede tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka v podporo svojemu predlogu za delno razglasitev ničnosti člena 1 Odločbe ali v celoti, izhaja, da je Komisija dokazala naravo funkcij PWG, kot so opisane v Odločbi.

361    V takih okoliščinah je Komisija lahko pravilno zaključila, da so podjetja, vključno s tožečo stranko, ki so sodelovala na sestankih tega organa, šteli za „vodje“ ugotovljene kršitve in so zato morali nositi posebno odgovornost (glej prvi odstavek točke 170 uvodnih izjav Odločbe). Pojasnila tožeče stranke, da je na sestankih PWG sodelovala samo zato, da bi pridobila podatke, ki bi ji omogočali nadzor nad ravnanjem svojih glavnih konkurentov, zgolj potrjuje osnoven protikonkurenčen namen njenega sodelovanja.

362    Dalje tožeča stranka ni nikakor dokazala, da je imela pasivno vlogo v organih PS kartona in da je bilo njeno ravnanje na trgu vedno izrazito neodvisno.

363    Z napovedjo povišanja dogovorjenih cen na trgu je tožeča stranka nedvomno dejansko sodelovala v pobudah za skupno ceno. Kot je Komisija pravilno ugotovila, je iz priloge 109 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej točko 55 zgoraj) razvidno, da je tožeča stranka druge proizvajalce prosila, naj vztrajajo pri povišanju dogovorjene cene. Končno, glede dejanskega ravnanja tožeče stranke v zvezi s cenami nič ne podpira zaključka, da so bile njene transakcijske cene bistveno nižje od cen drugih proizvajalcev, ki so sodelovali pri dogovoru o cenah.

364    Glede argumentov tožeče stranke, ki temeljijo na nihanju njenega tržnega deleža v obdobju, ko je bila z odločbo ugotovljena kršitev, zadošča ugotovitev, da tožeča stranka dokazuje, da so ta nihanja pojasnjena z dejstvom, da je več proizvajalcev povečalo svoje proizvodne zmogljivosti zaradi velikega povečanja povpraševanja po letu 1990. Čeprav je res, da tožeča stranka ni povečala svojih proizvodnih zmogljivosti pred prevzemom Prat Cartona v februarju 1991, v takih okoliščinah nihanja v njenem tržnem deležu ne morejo pomeniti dejavnika, ki bi zmanjševal njeno odgovornost za kršitveno ravnanje.

365    Dalje so bile samo leta 1990 tržne razmere take, da so podjetja mislila, da je treba izvesti dejanski izpad in, glede na Odločbo, je v tem pogledu obstajal zgolj „ohlapen sistem spodbujanja“ (glej točki 96 in 151 zgoraj). Ker je tožeča stranka sodelovala na sestankih, na katerih so obravnavali vprašanje izpada, vendar se ni javno distancirala od tamkajšnjih razprav, Sodišče prve stopnje meni, da to dejstvo ne more biti dokaz, da je njeno individualno ravnanje pripomoglo pri protikonkurenčnih učinkih ugotovljene kršitve, kljub predvidevanju, da tožeča stranka ni izvedla izpada v obdobju, ki ga pokriva Odločba.

366    Končno, glede na vse njene uvodne izjave Odločba vsebuje zadostno obrazložitev presoje Komisije glede vloge tožeče stranke pri ugotovljeni kršitvi in njenega ravnanja na trgu.

367    Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 G – Tožbeni razlog glede tega, da bi morala Komisija upoštevati določene olajševalne okoliščine

 Trditve strank

368    Kljub mnenju, da je kartel na splošno vplival na razmere na trgu, tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija pri ocenjevanju njenega položaja kot olajševalne okoliščine upoštevati niz dejavnikov, ki kažejo, da kartel ni imel nobenega, ali vsaj ne pomembnega vpliva na dele relevantnega trga.

369    Tožeča stranka meni, da bi Komisija morala kot prvič upoštevati dejstvo, da so med letoma 1986 in 1992 transakcijske cene, ki si jih je tožeča stranka zagotovila na italijanskem trgu kot glavnem prodajnem mestu za njene proizvode, vedno sledile spremembam indeksa industrijskih cen. Kot drugič bi morala upoštevati, s kakšno lahkoto lahko druge proizvode, kot na primer vse, ki so narejeni iz plastike, zamenjamo za karton, kar po njenih trditvah pomeni, da je vsaka oblika „izkoriščanja“ trga izključena ali zelo omejena. Kot tretjič in zadnjič bi Komisija morala upoštevati dejstvo, da je v omenjenem obdobju vrsta GD izgubila velik del svojega tržnega deleža v primerjavi z vrsto GC. Tudi pri upoštevanju upada tržnega deleža tožeče stranke in ravni povišanja italijanskih cen, ki je bila nižja od povišanja cen na drugih evropskih trgih, bi morali torej zaključiti, da se kartel za tožečo stranko ni obnesel.

370    Komisija je pripomnila, da je treba presoditi vpliv kartela na trg v celoti in da je bil iz tega vidika kartel dejansko zelo uspešen. V vsakem primeru nobeden od dejavnikov, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne more biti olajševalna okoliščina, ki bi upravičila zmanjšanje globe.

 Presoja Sodišča prve stopnje

371    Sodišče prve stopnje je že preučilo vprašanje, ali je Komisija pravilno presodila vpliv kršitve na trg (glej točko 295 in naslednje zgoraj) in ali naj bi se upoštevalo ravnanje tožeče stranke na trgu kot olajševalno okoliščino pri določitvi višine globe (glej točko 360 in naslednje zgoraj).

372    Glede na te ugotovitve trditev tožeče stranke, ki jih navaja v okviru tega tožbenega razloga, ni mogoče sprejeti.

373    Ker dogovarjanje o cenah velja tako za karton GC kot za karton GD in ker nič ne podpira pogleda, da je ravnanje tožeče stranke pripomoglo preprečiti protikonkurenčne učinke kršitve, Komisija popolnoma upravičeno ni upoštevala izgube tržnega deleža kartona GD v primerjavi s kartonom GC, ko je tožeči strankidoločevala višino naložene globe. Dalje, tožeča stranka ni pokazala povezave med kršitvijo in spremembami na tržnem deležu različnih vrst kartona.

374    Kljub predvidevanju, da je bilo povišanje transakcijskih cen na italijanskem trgu kot njegovem glavnem prodajnem mestu, nižje od cen na drugih evropskih trgih, velja pripomniti, da je dogovarjanje o cenah, pri katerem je sodelovala tožeča stranka, veljal za skoraj celotno območje Skupnosti in da je tožeča stranka oznanila dogovorjeno povišanje cen na vseh glavnih evropskih trgih (glej tabele od B do G, ki so priložene Odločbi).

375    Končno, katera koli stopnja možnosti zamenjave med kartonom in drugimi proizvodi ne more vplivati na dozdajšnje ugotovitve Sodišča prve stopnje glede učinkov dogovora o cenah (glej točko 295 in naslednje zgoraj).

376    Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 H – Tožbeni razlog glede vsebinske napake pri izračunu globe, naložene podjetju Sarrió

 Trditve strank

377    Tožeča stranka je ugotovila, da je Komisija naredila vsebinsko napako pri izračunu globe. Komisija je upoštevala izračun prometa za leto 1990, ki so jim ga poslali avgusta 1991 kot odgovor na zahtevo po podatkih glede na člen 11 Uredbe št. 17, čeprav bi morala globo izračunati glede na popravljen in potrjen izračun prometa, ki so ga poslali leta 1993 kot prilogo k odgovoru k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

378    V teh okoliščinah Komisija ni naredila le vsebinske napake pri izračunu naložene globe za podjetje Sarrió, ampak je tudi kršila načelo enakega obravnavanja, saj so bile globe, naložene drugim naslovnikom Odločbe, izračunane na pravilni osnovi. Komisija je prav tako kršila pravice do obrambe podjetja Sarrió pri obračunavanju globe na osnovi izračuna prometa, poslanega, preden je Sarrió lahko predvidel breme globe, in zaradi zanemarjanja pozneje poslanega potrjenega izračuna.

379    Komisija ugovarja s trditvijo, da so ravno zato, da bi se izognili sporu, uporabili izračun prometa, ki so jim ga poslali kot odgovor na zahtevo po informacijah v smislu člena 11 Uredbe št. 17, in da ne razume, zakaj je izračun, poslan pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, napačen, izračun, poslan po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, pa je pravilen.

 Presoja Sodišča prve stopnje

380    Pri pregledu dokumentov je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da Komisija ni storila nobene napake pri upoštevanju izračuna prometa za leto 1990, ki ga je tožeča stranka poslala avgusta 1991, kot osnovo pri izračunu globe, in ne popravljenega izračuna, poslanega maja 1993. Podjetje, ki med administrativnim postopkom pred Komisijo popravi izračun, kot je izračun prometa, predhodno poslan Komisiji kot odgovor na njeno zahtevo po podatkih, mora podati natančne razloge, zakaj naj ne bi bil prvič poslani izračun uporabljen v nadaljnjem postopku.

381    Tožeča stranka v tem primeru ni storila tako. V svojem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je tožeča stranka zgolj navedla, da je bil izračun prometa za leto 1990 popravljen, tako da so odšteli zneske, povezane z operacijami znotraj skupine, s prodajo proizvodov zunaj obsega preiskave Komisije (škatle in surov karton), z reklamacijami, z rabati na količino, z neprodanim blagom in s popusti kuPKem, vendar tega popravka niso podprli z natančno specifikacijo v številkah. Nadalje, finančni strokovnjak ni potrdil popravljenega izračuna prometa, na zaslišanju pa je tožeča stranka potrdila, da je bila glede tega njena trditev netočna. Komisija je delovala pravilno, ko je zavrnila popravljeni izračun prometa in je obračunala globo na podlagi prvotno poslanih izračunov prometa.

382    Tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

 I – Tožbeni razlog glede napake v metodi izračuna globe

 Trditve strank

383    Tožeča stranka navaja, da je Komisija, ko je določila znesek globe, najprej preračunala promet za določeno poslovno leto, namreč 1990, v ekuje z uporabo povprečnega tečaja, veljavnega za to leto, potem pa določila znesek globe z uporabo prej oblikovanih odstotkov, v tem primeru 6 %. S tem Komisiji ni uspelo upoštevati učinke denarnega nihanja, ker sta tako španska pezeta kot italijanska lira od leta 1990 doživeli precejšnjo devalvacijo glede na eku in preostale evropske valute. Tožeča stranka trdi, da bo zdaj v domači valuti morala plačati približno PTA 2452 milijonov za poravnavo globe. Na podlagi overjenega prometa (PTA 27.256 milijonov) v zvezi s prodajo kartona znotraj Skupnosti leta 1990 bi bila globa 6 % od te vsote približno PTA 1635 milijonov. Določena globa pravzaprav pomeni dodatno denarno obremenitev v višini PTA 817 milijonov. Tožeča stranka trdi, da bi znesek globe pravzaprav predstavljal približno 9 % njenega prometa v letu 1990, če bi uporabili menjalni tečaj takrat, ko je bila izdana odločba. Zato mora biti sklenjeno, da bodisi Komisija ni upoštevala zmanjšanja za eno tretjino, kar je vendar dovoljeno, bodisi pred tem zmanjšanjem globa predstavlja približno 13,4 % določenega overjenega prometa in tako preseže zakonsko omejitev 10 % prihodka, ki je predpisana v členu 15(2) Uredbe št. 17.

384    V nadaljevanju tožeča stranka trdi, da je namen (odstotne) stopnje globe izraziti zaključek Komisije glede zneska in tudi učinka, ki bi ga imela globa v zvezi s prometom zadevnega podjetja. Zato mora biti znesek globe določen s presojo teže kršitve in s soočenjem z dejavniki, kot je denarno nihanje, ki niso nepovezani s kršitvami, ki jih je treba sankcionirati in ki jih ni mogoče pripisati osebi, ki odgovarja za te kršitve, in tako ne smejo vplivati na znesek globe. Tožeča stranka opozarja na sklepne predloge generalnega pravobranilca sira Gordona Slynna k zgoraj navedeni sodbi Musique Diffusion Française in drugi proti Komisiji (Recueil, str. 1914), da je pri določanju zneska za globo treba upoštevati najnovejši promet, kar bolje izraža dejanski položaj podjetja.

385    To pomeni, da je trditev, da na znesek globe ne bi smelo vplivati nihanje menjalnega tečaja, potrjena s sodbo Sodišča z dne 9. marca 1977 v zadevi Société anonyme générale sucrière in drugi proti Komisiji (41/73, 43/73 in 44/73 – razlaga, Recueil, str. 445, točke od 12 do 17). Glede na to sodbo tožeča stranka v svojem odgovoru spodbija trditev Komisije, ki potrjuje, da bi bil prenos v domačo valuto nepotreben, če bi bila zadevna obračunska enota (v nadaljevanju: o. e.) v tem času valuta plačila.

386    Tožeča stranka trdi, da odločba ustvarja nepravične razlike v postopku, ker denarno nihanje popolnoma spremeni odnos med naloženimi različnimi globami. Trdi, da je med letoma 1990 in 1994 pezeta devalvirala za 22 % glede na eku, medtem ko so bile v istem času danska, nemška in avstrijska valuta ponovno ovrednotene s približno 7,5 %, prav tako glede na eku. Tako je tožeča stranka brez objektivnih razlogov prejela globo, ki ji je naložila približno 30 % večji izračun kot izračun glob drugih podjetij, zlasti nemških.

387    Tožeča stranka zaključuje, da se od Komisije ne zahteva, naj znesek globe izrazi v ekujih, zato bi lahko ta znesek izrazila v domači valuti in se tako izognila nepravičnim razlikam v postopku. Celo če domnevamo, da ima Komisija pooblastilo izraziti znesek globe v ekujih, pa bi lahko vsaj uporabila menjalni tečaj, ki bi zagotovil enakopraven postopek, namreč menjalni tečaj v času, ko je globa naložena (dan objave ali notifikacije odločbe).

388    Komisija opaža, da ji člen 15(2) Uredbe št. 17 dovoljuje naložiti globo, „ki ne presega 10 % prometa v tekočem poslovnem letu“ vsem podjetjem, ki so udeležena pri kršitvi. Teh 10 %, ki se nanašajo na celoten promet, določa zgornjo mejo globe (sodba Sodišča z dne 8. februarja 1990 v zadevi Tipp-Ex proti Komisiji, C-279/87, Recueil, str. I‑261, publikacija povzetka, točka 38 in naslednje). Torej, odkar je Komisija določila globo glede na poslovno leto 1990, zadnje celo leto, v katerem je kartel deloval, in spremenila ves promet v ekuje na osnovi povprečnega menjalnega tečaja, je delovala znotraj omejitev, ki ji jih predpisuje Uredba št. 17.

389    Zamenjava v ekuje na osnovi menjalnega tečaja v referenčnem letu določa, da je dejanski promet izražen v ekujih zato, da bi se izognili razlikovanju med naslovljenimi podjetji, kar je posledica nihanj v domačih valutah v različnih državah članicah. Zgoraj navedena sodba Société Anonyme Générale Sucrière in drugi proti Komisiji ne podpira trditve tožeče stranke. Iz te sodbe je razvidno, da je treba odgovoriti le na vprašanje, ali je treba izreči globo v domači valuti, glede na dejstvo, da o. e. ni valuta plačila.

390    Kar zadeva domnevne diskriminacijske učinke uporabljenega načina, Komisija trdi, da je tveganje denarnega nihanja neločljivo povezano z blagovnim prometom in menjavo s tujino. Tega dejstva ni mogoče izločiti in bo v vsakem primeru vplivalo na znesek globe ob plačilu. Kakor koli, prav zaradi zamenjave prometa v ekuje je vsakršna diskriminacija najbolj izločena. Tako je globa izračunana pod „pravimi“ pogoji. globe v domači valuti bi jo konec koncev omajalo izključno nominalno kot ugodnost podjetjem, ki imajo promet izražen v šibki valuti, kar dokazuje izračun tožeče stranke. Upoštevati je treba, da je vrednost ekuja določena na osnovi vseh domačih valut, in ker naslovnikova podjetja iz odločbe delujejo v različnih državah članicah in v različnih državnih valutah, je zamenjava v ekuje učinkovito sredstvo načela enakosti.

391    Kar zadeva dokaz tožeče stranke, da bi Komisija morala uporabiti vsaj menjalni tečaj, veljaven v času, ko je globa naložena, Komisija ugovarja s trditvijo, da je imel promet za tekoče leto pravo vrednost pri tečaju, ki je veljal takrat, in ne pri poznejšem tečaju, ki je veljal takrat, ko je bila sprejeta Odločba.

 Presoja Sodišča prve stopnje

392    Člen 4 odločbe določa, da mora biti globa plačana v ekujih.

393    Komisiji nič ne more preprečiti, da zneska globe ne bi izrazila v ekujih, denarni enoti, ki je spremenljiva v domačo valuto. Hkrati to podjetjem omogoča lažjo primerjavo zneskov naloženih glob. Še več, možnost zamenjave ekujev v domačo valuto razločuje to denarno enoto od „obračunske enote“, na katero se sklicuje člen 15(2) Uredbe št. 17, glede česar je Sodišče prve stopnje izrecno odločilo, da ker to ni bila valuta, v kateri je bilo opravljeno plačilo, je to nujno pomenilo določitev zneska globe v domači valuti (zgoraj navedena sodba Société Anonyme Générale Sucrière in drugi proti Komisiji, točka 15).

394    Glede zakonitosti delovanja Komisije pri zamenjavi referenčnega prometa podjetij v ekuje pri povprečnem menjalnem tečaju za tisto leto (1990) ni mogoče podpreti kritik tožeče stranke.

395    Prvič, Komisija bi praviloma morala uporabljati vedno enak način izračunavanja glob, naloženih podjetjem, ki so sankcionirana zaradi udeležbe pri enaki kršitvi (glej zgoraj navedeno sodbo Musique Diffusion Française in drugi proti Komisiji, točka 122).

396    Drugič, da bi bila sposobna primerjati sporočene različne zneske prometa, ki so izraženi v zadevni domači valuti vpletenih podjetij, mora Komisija spremeniti te številke v eno denarno enoto. Ker je vrednost ekuja določena skladno z vrednostjo vseh domačih valut držav članic, je Komisija pravilno spremenila promet vsakega podjetja v ekuje.

397    Komisija je tudi ravnala pravilno, ko je vzela promet v referenčnem letu (1990) in spremenila te številke v ekuje na osnovi povprečnega menjalnega tečaja za isto leto.V prvem primeru je upoštevanje prometa, ki ga je doseglo vsako podjetje v referenčnem letu, to se pravi zadnje celo leto obdobja, ko je bila odkrita kršitev, Komisiji omogočilo, da je določila obseg in gospodarsko moč vsakega podjetja in stopnjo kršitve vsakega posebej, kar je bilo pomembno za določanje teže kršitve, ki jo je storilo vsako podjetje (glej zgoraj navedeno sodbo Musique Diffusion Française in drugi proti Komisiji, točki 120 in 121). Drugič, upoštevanje povprečnega menjalnega tečaja za sprejeto referenčno leto, da bi spremenila številke navedenega prometa v ekuje, je Komisiji omogočilo preprečiti, da bi kakršno koli denarno nihanje, ki se pojavi od prenehanja kršitve, vplivalo na presojo relativnih velikosti in gospodarske moči vsakega podjetja ter obsega kršitve, ki jo je storilo vsako od njih, in torej njeno presojo teže kršitve. Presoja teže kršitve se mora nanašati na gospodarsko stvarnost, kakršna je bila v času storitve kršitve.

398    Torej trditve, da bi moral biti promet za referenčno leto spremenjen v ekuje na podlagi menjalnega tečaja, ki je veljal na dan, ko je bila sprejeta odločba, ni mogoče sprejeti. Način izračunavanja globe s povprečnim menjalnim tečajem za referenčno leto omogoča izogniti se nepričakovanim učinkom sprememb v pravi vrednosti domače valute, ki lahko nastaja, in v tem primeru tudi je, med referenčnim letom in letom, v katerem je bila sprejeta odločba. Čeprav tak način lahko pomeni, da mora določeno podjetje plačati znesek, ki je izražen v domači valuti, kar je nominalno več ali manj kot znesek, kar bi ga moralo plačati, če bi bil uporabljen menjalni tečaj ob sprejetju odločbe, je to edina logična posledica nihanja v pravi vrednosti različnih domačih valut.

399    Poleg tega so številna podjetja, naslovniki Odločbe, lastniki kartonažne tovarne v več državah (glej točke 7, 8 in 11 uvodnih izjav Odločbe). Še več, naslovniki Odločbe navadno opravljajo dejavnosti v več državah s posredovanjem lokalnih predstavnikov. Zato delajo v več domačih valutah. Tožeča stranka sama dosega precejšen del svojega prometa na izvoznih trgih. Kadar odločba, kot je sporna odločba, sankcionira kršitve člena 85(1) Pogodbe in kadar naslovniki odločbe navadno opravljajo svoje dejavnosti v več državah članicah, je promet za referenčno leto, spremenjen v ekuje po povprečnem menjalnem tečaju, ki se uporablja med istim letom, oblikovan iz vsote prometov, ki so doseženi v vsaki državi, v kateri podjetje deluje. Tako torej popolnoma upošteva dejanski gospodarski položaj zadevnih podjetij med referenčnim letom.

400    Nazadnje je treba preveriti, kot zatrjuje tožeča stranka, ali je zgornja meja, ki jo določa člen 15(2) Uredbe št. 17, namreč „10 % prometa v tekočem poslovnem letu“, prekoračena zaradi denarnih nihanj, ki so se pojavila po referenčnem letu.

401    V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se odstotek, na katerega se nanaša določba, nanaša na celoten promet zadevnega podjetja (zgoraj navedena sodba Musique Diffusion Française in drugi proti Komisiji, točka 119).

402    Zaradi člena 15(2) Uredbe št. 17 je „tekoče poslovno leto“ tisto pred datumom odločbe, v tem primeru je to zadnje polno poslovno leto vsakega zadevnega podjetja z dne 13. julija 1994.

403    Ob upoštevanju teh preudarkov je treba na podlagi informacij, ki jih je predložila tožeča stranka v odgovoru na pisno vprašanje, ki ga je zastavilo Sodišče prve stopnje, ugotoviti, da znesek globe, ki je spremenjen v domačo valuto po menjalnem tečaju, ki je bil v veljavi ob objavi Odločbe, ne presega 10 % celotnega prometa tožeče stranke v letu 1993.

404    Glede na zgoraj navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 J – Tožbeni razlog, po eni strani, glede napačnega izračuna dela globe, ki ustreza kršitvi, očitani podjetju Prat Carton, in, po drugi strani, glede kršitve obveznosti obrazložitve v zvezi s tem

 Trditve strank

405    Tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno izračunala del globe glede kršitve, ki jo je domnevno zagrešil Prat Carton, s tem ko je sprejela enak odstotek prometa, kot je bil predviden za tožečo stranko, namreč 9 %, zmanjšanih za tretjino zaradi sodelovanja podjetja med preiskavo primera. Omejeno sodelovanje Prat Cartona na sestankih JMC od junija 1990 do marca 1991 in dejstvo, da ni bil „vodja“, so bili razlogi za znižanje zneska globe.

406    Končno, tožeča stranka zatrjuje popolno nepreglednost in pomanjkanje obrazložitve, kar zadeva izračun dela globe glede kršitve, ki je pripisana Prat Cartonu.

407    Komisija opozarja, kot je pojasnila v točki 154 Odločbe, da je tožeča stranka, ki je prevzela Prat Carton februarja 1991, odgovorna za protikonkurenčno ravnanje slednjega v celotnem obdobju njegove pripadnosti kartelu. Ker Odločba nalaga eno globo za tožečo stranko, ki je bila izračunana na podlagi njenega celotnega prometa iz kartona in je tako vključila tudi promet Prat Cartona, ravnanje tega podjetja ni povzročilo naložitve ločene globe. Po mnenju Komisije je zato trditev tožeče stranke v protislovju z dejstvom, da je bila globa naložena le njej.

408    V teh okoliščinah je prav tako treba zavrniti vsako obtožbo v zvezi z nepreglednostjo ali s protislovnostjo v obrazložitvi Odločbe glede tega.

 Presoja Sodišča prve stopnje

409    Glede na razlago Komisije globa, naložena tožeči stranki, ustreza 6 % prometa, ki sta ga leta 1990 skupaj dosegla tožeča stranka in Prat Carton (stopnja 9 %, ki je bila sprejeta proti „vodjem“, zmanjšana za tretjino zneska za pripravljenost tožeče stranke pri sodelovanju). Čeprav je v takih primerih zaželeno, da odločba vsebuje popolnejšo obrazložitev uporabljenega načina izračuna, je treba iz že navedenih razlogov (glej točke od 351 do 353 zgoraj) zavrniti trditev tožeče stranke glede kršitve člena 190 Pogodbe.

410    Nadalje je treba opomniti (glej točko 250 zgoraj), da je Komisija dokazala udeležbo Prat Cartona pri dogovarjanju glede cen in dogovarjanju glede časov izpada proizvodnje v obdobju od junija 1990 do februarja 1991. Po drugi strani je bilo sprejeto, da Komisija ni zadostno dokazala udeležbe Prat Cartona pri dogovarjanju o tržnih deležih v istem obdobju, niti njegove udeležbe od sredine leta 1986 do junija 1990 pri eni od sestavnin kršitve, ki je opisana v členu 1 Odločbe.

411    Ker je bil Prat Carton udeležen samo pri nekaterih sestavinah kršitve in za precej krajši čas, kot ga je ugotovila Komisija, je treba znesek globe, naložene tožeči stranki, znižati.

412    Ker noben drug tožbeni razlog, ki ga navaja tožeča stranka, ne utemeljuje znižanja globe bo v obravnavanem primeru Sodišče prve stopnje, ki izvršuje svojo pristojnost za odločanje v sporu polne jurisdikcije, določilo znesek globe na 14 milijonov ekujev.

 Stroški

413    Sodišče prve stopnje lahko v skladu s členom 87(3) Poslovnika odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah. Ker je bilo tožbi le deloma ugodeno, bo Sodišče prve stopnje pravično presodilo okoliščine zadeve in odločilo, da tožeča stranka nosi svoje stroške in polovico stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ter da slednja nosi polovico svojih stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

1)      Člen 2, prvi, drugi, tretji in četrti odstavek, Odločbe Komisije 94/601/ES z dne 13. julija 1994 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe ES (IV/C/33.833 – Carton) se razglasi za ničnega glede tožeče stranke, razen naslednjih odlomkov:

„Podjetja, navedena v členu 1, takoj prenehajo izvajati zgoraj navedene kršitve, če tega še niso storila. V zvezi z dejavnostmi v sektorju kartona se v prihodnje vzdržijo sporazumov ali usklajenih ravnanj, katerih predmet ali učinek bi bil lahko enakovreden ali podoben, vključno z izmenjavo poslovnih informacij:

a)      s katero bi bili udeleženci posredno ali neposredno obveščeni o proizvodnji, prodaji, stanju naročil, stopnjah izkoriščanja strojev, prodajnih cenah, stroških ali poslovnih načrtih drugih proizvajalcev.

Kakršenkoli sistem za izmenjavo splošnih podatkov, kot je sistem Fides ali njegov naslednik, h kateremu pristopijo, mora biti voden tako, da izključi vse podatke, ki omogočajo ugotovitev ravnanja posameznih proizvajalcev.“

2)      Globa, naložena tožeči stranki v skladu s členom 3 Odločbe 94/601, se določi na 14 milijonov ekujev.

3)      V preostalem se tožba zavrne.

4)      Tožeča stranka nosi svoje stroške in polovico stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

5)      Komisija nosi polovico svojih stroškov. 

Vesterdorf Briët Lindh

Potocki        Cooke

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. maja 1998.

Sodni tajnik        Predsednik

H. Jung        B. Vesterdorf

Stvarno kazalo

Dejansko stanje

Postopek

Predlogi strank

Predlog za razglasitev ničnosti Odločbe

A – Tožbeni razlog glede postopkovnih napak in napak v obliki, ki temeljijo na kršitvi pravice do obrambe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

B – Temelj

Tožbeni razlog glede odsotnosti uskladitve o dejanskih prodajnih cenah in glede kršitve zahteve po obrazložitvi

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Tožbeni razlog glede neudeležbe v kartelu o zamrznitvi tržnih deležev in nadzorovanju ponudbe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

1. Obstoj usklajenega ravnanja glede zamrzovanja tržnih deležev in glede nadzorovanja ponudbe

2. Dejansko ravnanje tožeče stranke

Tožbeni razlog glede napake Komisije v zvezi s trajanjem usklajenega ravnanja na področju cen

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Tožbeni razlog glede napake Komisije pri določitvi trajanja kartela o zamrznitvi tržnih deležev in o nadzoru ponudbe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Tožbeni razlog glede napake Komisije pri presoji, ki se nanaša na Fidesov sistem izmenjave informacij

Tožbeni razlog glede napake Komisije, ki meni, da naj bi obstajala enotna in splošna kršitev ter da naj bi bilo podjetje Sarrió odgovorno za to kršitev v celoti

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Tožbeni razlog glede dejstva, da naj Komisija ne bi upoštevala položaja španskega trga

Tožbeni razlog nesodelovanja Prat Cartona pri kršitvi

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

1. Obdobje od sredine leta 1986 do junija 1990

(a) Udeležba podjetja Prat Carton na sestankih PK

(b) Udeležba podjetja Prat Cartona na nekaterih sestankih EO

i) Splošna vsebina sestankov EO

ii) Sestanek EO z dne 3. oktobra 1989

c) Izjava podjetja Stora glede prenosa informacij na podjetja, ki niso bila prisotna na sestankih

d) Sodelovanje podjetja Prat Cartona na sestankih JMC

e) Zaključek glede zadevnega obdobja

2. Obdobje od junija 1990 do februarja 1991

a) Sodelovanje podjetja Prat Carton pri dogovoru o cenah

b)      Udeležba podjetja Prat Carton pri dogovoru o ustavitvi proizvodnje

c)     Udeležba podjetja Prat Cartona pri dogovoru o tržnih deležih

3.      Zaključki glede udeležbe podjetja Prat Cartona pri kršitvi člena 85(1) Pogodbe, preden je februarja 1991 podjetje Prat Carton prevzela tožeča stranka.

Predlog za razglasitev ničnosti člena 2 Odločbe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Predlog za razveljavitev globe ali znižanje njenega zneska

A – Tožbeni razlog glede nujnosti znižanja globe zaradi napačne opredelitve predmeta in trajanja kršitve

B – Tožbeni razlog glede napačne presoje Komisije, da je karteul pretežno uspelo doseči svoje cilje, in glede kršitve obveznosti obrazložitve v zvezi s tem

Trditve strank

C – Tožbeni razlog glede, po eni strani, napačne uporabe prava, ker je Komisija prikrivanje kartela obravnavala kot obteževalno okoliščino, in, po drugi strani, pomanjkljive obrazložitve v zvezi s tem

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

D – Tožbeni razlog glede načela enakega obravnavanja, ker naj bi Komisija brez objektivne utemeljitve določila precej višje globe kot v svoji običajni praksi

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

E – Tožbeni razlog glede nezadostne obrazložitve in kršitve pravic obrambe v zvezi z izračunom globe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

F – Tožbeni razlog glede napake pri presoji, s tem ko Komisija ni pravilno upoštevala vloge, ki jo je imelo podjetje Sarrio v okviru kartela, ter njegovega dejanskega ravnanja na trgu, in glede nezadostne obrazložitve v zvezi s tem

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

G – Tožbeni razlog glede tega, da bi morala Komisija upoštevati določene olajševalne okoliščine

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

H – Tožbeni razlog glede vsebinske napake pri izračunu globe, naložene podjetju Sarrió

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

I – Tožbeni razlog glede napake v metodi izračuna globe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

J – Tožbeni razlog, po eni strani, glede napačnega izračuna dela globe, ki ustreza kršitvi, očitani podjetju Prat Carton, in, po drugi strani, glede kršitve obveznosti obrazložitve v zvezi s tem

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Stroški

* Jezik postopka: italijanščina.