SODBA SODIŠČA
z dne 18. junija 2002(*)
„Približevanje zakonodaj – Znamke – Direktiva 89/104/EGS – Členi 3(1) in (3), 5(1) in 6(1)(b) – Znaki, ki lahko sestavljajo znamko – Znaki, sestavljeni izključno iz oblike blaga“
V zadevi C-299/99,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo) naslovljen na Sodišče, v postopku
Koninklijke Philips Electronics NV
in
Remington Consumer Products Ltd,
glede razlage členov 3(1) in (3), 5(1) in 6(1)(b) Prve direktive Sveta št. 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1).
SODIŠČE,
v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik Sodišča, P. Jann, F. Macken (poročevalka), N. Colneric, S. von Bahr, predsedniki senata, C. Gulmann, D. A. O. Edward, A. La Pergola, J.-P. Puissochet, J. N. Cunha Rodrigues in C. W. A. Timmermans, sodniki,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodna tajnica: D. Louterman-Hubeau, vodja oddelka,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
– za Koninklijke Philips Electronics NV H. Carr in D. Anderson, QC, ter W. A. Hoyng, profesor, ki jih je na začetku pooblastila odvetniška družba Eversheds Solicitors, nato pa odvetniška družba Allen & Overy, solicitors,
– za Remington Consumer Products Ltd Lochners Technology Solicitors, solicitors,
– za vlado Združenega kraljestva R. Magrill, zastopnica, skupaj s S. Moore, barrister,
– za francosko vlado K. Rispal-Bellanger in A. Maitrepierre, zastopnici,
– za Komisijo Evropskih skupnosti K. Banks, zastopnica,
ob upoštevanju poročila za obravnavo,
na podlagi ustnih stališč Koninklijke Philips Electronics NV, ki sta ga zastopala H. Carr in W. A. Hoyng, Remington Consumer Products Ltd, ki sta ga zastopala S. Thorley in R Wyand, QC, vlade Združenega kraljestva, ki sta jo zastopala R. Magrill, skupaj z D. Alexandrom, barrister, in Komisije Evropskih skupnosti, ki jo je zastopala K. Banks, na obravnavi 29. novembra 2000,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. januarja 2001
izreka naslednjo
Sodbo
1 Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) je s sklepom z dne 5. maja 1999, ki je prispel na Sodišče 9. avgusta istega leta, na podlagi člena 234 ES postavilo sedem vprašanj za sprejetje predhodne odločbe glede razlage členov 3(1) in (3), 5(1) in 6(1)(b) Prve direktive Sveta št. 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva).
2 Ta vprašanja so se pojavila v postopku med družbo Koninklijke Philips Electronics NV (v nadaljevanju: Philips) in družbo Remington Consumer Products Ltd (v nadaljevanju: Remington) zaradi kršitve pravic iz registrirane znamke, ki jo je Philips registriral na podlagi uporabe v skladu s Trade Marks Act 1938 (zakon o znamkah iz leta 1938).
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Namen Direktive je glede na prvo uvodno izjavo približati zakone držav članic o blagovnih znamkah, zato da se odpravijo obstoječe neskladnosti, ki lahko ovirajo prost pretok blaga in storitev ter izkrivljajo konkurenco na skupnem trgu.
4 Kakor pa izhaja iz tretje uvodne izjave Direktive, namen te direktive ni popolno približevanje zakonov o blagovnih znamkah v državah članicah.
5 Člen 2 Direktive, naslovljen „Znaki, ki lahko sestavljajo znamko“, določa:
„Znamka je lahko sestavljena iz kakršnihkoli znakov, ki jih je mogoče predstaviti grafično, zlasti iz besed vključno z osebnimi imeni, slik, črk, števil, oblike blaga ali njegove embalaže, če se s pomočjo teh znakov blago in storitve nekega podjetja lahko razlikuje od blaga in storitev drugih podjetij.“
6 Člen 3 Direktive, ki našteva razloge za zavrnitev ali neveljavnost registracije, določa:
„1. Kot znamka se ne smejo registrirati ali, če so registrirani, se jih lahko razglasi za neveljavne:
(a) znaki, ki ne morejo sestavljati znamke;
(b) znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka;
(c) znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali označbe, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge lastnosti blaga;
(d) znamke, ki se sestojijo izključno iz znakov in označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni ustaljeni praksi trgovanja;
(e) znaki, sestavljeni izključno iz:
– oblike, ki izhaja iz same narave blaga, ali
– oblike blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka, ali
– oblike, ki daje blagu bistveno vrednost;
[...]
3. Registracija znamke se ne zavrne, znamka pa se ne razglasi za neveljavno v skladu z odstavkom 1(b), (c) ali (d), če je pred datumom prijave za registracijo in z njeno uporabo dobila razlikovalen značaj. Vsaka država članica lahko poleg tega predvidi, da ta določba velja tudi, če je znamka dobila razlikovalni učinek po datumu vložitve prijave za registracijo ali po datumu registracije.
[...]“
7 Člen 5(1), ki ureja pravice iz znamke, določa:
„1. Registrirana znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo:
(a) katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, za katere je registrirana znamka;
(b) katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko.“
8 Člen 6 Direktive, naslovljen „Omejitev učinkov znamke“, določa:
“1. Znamka ne daje imetniku pravice, da prepove tretji osebi uporabo v gospodarskem prometu
(a) lastnega imena in naslova;
(b) označb glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev;
(c) znamke, če je potrebno z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele,
ob pogoju, da jih uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.
[...]“
Nacionalna ureditev
9 Registracijo znamk v Združenem kraljestvu je urejal Trade Marks Act 1938. Ta zakon je bil razveljavljen in nadomeščen s Trade Marks Act 1994 (zakon o znamkah iz leta 1994), ki izvaja Direktivo in ki vsebuje nekatere nove določbe o registriranih znamkah.
10 Znamke, ki so bile registrirane na podlagi Trade Marks Act 1938, imajo lahko na podlagi priloge 3 k Trade Marks Act 1994 enak učinek, kot če bi bile registrirane na podlagi slednjega.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
11 Leta 1966 je Philips razvil nov tip električnega brivnika s tremi vrtečimi se glavami. Leta 1985 je vložil prijavo znamke, ki je bila sestavljena iz grafičnega prikaza oblike in strukture zgornje površine takega brivnika, ki je sestavljena iz treh okroglih glav z vrtečimi se britvicami, ki so porazdeljene v obliki enakostraničnega trikotnika. Ta znamka je bila registrirana na podlagi Trade Marks Act 1938.
12 Remington, ki je konkurenčna družba, je začela leta 1995 v Združenem kraljestvu proizvajati in tržiti brivnik DT 55, ki je sestavljen iz treh vrtečih se glav, ki sestavljajo enakostranični trikotnik, ki je podobne oblike kot tista, ki jo uporablja Philips.
13 Slednji je tako vložil tožbo zaradi kršitve pravic njegove registrirane znamke proti Remingtonu. Ta pa je z nasprotno tožbo predlagal razveljavitev blagovne znake, ki jo je registriral Philips.
14 High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Patents Court) (Združeno kraljestvo) je ugodilo nasprotni tožbi in je odredilo razveljavitev Philipsove znamke, češ da znak, na katerega se je ta skliceval, ni primeren za razlikovanje zadevnega proizvoda od proizvoda drugih podjetij in da je brez slehernega razlikovalnega učinka. Po mnenju tega sodišča je bila sporna znamka sestavljena izključno iz znaka, ki se v gospodarskem prometu uporablja za označevanju namena proizvoda, in iz oblike, ki je nujna za dosego tehničnega učinka ali daje proizvodu bistveno vrednost. Dodalo je, da čeprav bi bila znamka veljavna, naj ne bi bile kršene pravice iz znamke.
15 Philips je zoper odločbo High Court vložil pritožbo pri Court of Appeal.
16 Ker so stranke postavile vprašanja o razlagi Direktive, je Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali obstaja kategorija znamk, ki se smejo registrirati na podlagi člena 3(1)(b), (c) in (d) ter (3) Direktive Sveta št. 89/104/EGS [...], ampak se ne smejo registrirati na podlagi člena 3(1)(a) te direktive (ker te znamke ne omogočajo razlikovanje blaga imetnika znamke od blaga drugih podjetij)?
2. Ali je oblika (ali del oblike) blaga (in sicer blaga, za katero je znamka registrirana) primerna za razlikovanje blaga v smislu člena 2 Direktive le, če vsebuje poljuben arbitrarni element (kot npr. olepšava brez funkcionalnega pomena)?
3. Če je udeleženec na trgu edini dobavitelj določenega blaga, ali potem dolgotrajna uporaba znaka, ki je v obliki (ali delu oblike) tega blaga in ki ne vsebuje nobenih poljubnih dodatkov, zadošča, da se temu znaku podeli razlikovalni učinek v smislu člena 3(3), če zaradi te uporabe znaten del trgovine in javnosti:
a) povezuje to obliko s tem udeležencem na trgu in z nobenim drugim podjetjem;
b) zaradi pomanjkanja drugačne označbe domneva, da blago s tako obliko izvira od tega udeleženca na trgu?
4. a) Ali se lahko omejitvi na podlagi besedila „sestavljeni izključno iz oblike blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka“ iz člena 3(1)(e), druga alinea, izognemo tako, da se dokaže, da obstajajo drugačne oblike, ki omogočajo enak tehnični učinek, ali
b) se oblika na podlagi te določbe ne sme registrirati, če se dokaže, da bistvene značilnosti te oblike izhajajo le iz tehničnega učinka, ali
c) obstaja kakšno drugo merilo za ugotovitev, ali se omejitev uporablja, in če obstaja, katero?
5. Člen 3(1)(c) Direktive se uporablja za „znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali označbe, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen [...] blaga ali storitve.“ Člen 6(1)(b) Direktive se uporablja, če tretja oseba uporablja „označbe glede vrste, kakovosti, količine, namena [...] blaga ali storitve“. Beseda izključno se tako pojavi v členu 3(1)(c) in je izpuščena v členu 6(1)(b) Direktive. Ali pri pravilni razlagi Direktive izpustitev te besede pomeni, da pravice iz znamke, ki je sestavljena iz oblike blaga, čeprav je veljavno registrirana, na podlagi člena 6(1)(b) niso kršene, če:
a) je sporna uporaba oblike blaga označba vrste blaga ali njegovega namena ali pa bi se lahko obravnavala kot taka in
b) če zaradi pomanjkanja drugačne označbe znaten del trgovine in javnosti domneva, da blago s tako obliko izvira od imetnika te znamke?
6. Ali gre izključna pravica, ki jo podeli člen 5(1) tako daleč, da imetniku omogoči, da tretjim osebam prepove uporabo enakih ali podobnih znakov, če ta uporaba ne omogoča prepoznave izvora blaga, ali pa se omeji le na prepoved uporabe, ki nakaže izvor deloma ali v celoti?
7. Ali je uporaba oblike blaga, ki domnevno krši pravice iz znamke, ki je in ki bi se lahko obravnavala kot označba glede vrste blaga ali njegovega namena, kljub vsemu označba izvora, če zaradi pomanjkanja drugačne označbe znaten del trgovine in javnosti domneva, da blago s tako obliko izvira od imetnika te znamke?“
17 Philips je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča 25. aprila 2001, predlagal ponovno odprtje ustnega postopka, ki je bil končan 23. januarja 2001 po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca, in/ali združitev te zadeve z zadevami Linde AG (C-53/01), Winward Industries (C-54/01) in Rado (C-55/01), v katerih so bili predlogi za sprejetje predhodne odločbe Bundesgerichtshof (Nemčija) vpisani v sodnem tajništvu 8. februarja 2001.
18 Philips za utemeljitev predloga trdi, da bi bilo smiselno, preden se odgovori predložitvenemu sodišču, upoštevati stališča Bundesgerichtshof v zadevah, navedenih v prejšnji točki, ki odpirajo podobna vprašanja, in strankama tako dati možnost, da glede tega predstavita svoja stališča.
19 Z dopisoma z dne 8. in 16. maja 2001 je Remington nasprotoval predlogu za ponovno odprtje in/ali združitev.
20 Sodišče lahko na podlagi člena 61 Poslovnika po uradni dolžnosti, na predlog generalnega pravobranilca ali na predlog strank odredi ponovno odprtje ustnega postopka, če meni, da zadeva še ni zrela za presojo ali da so za odločbo pomembne navedbe, o katerih se stranke še niso opredelile (glej sodbo z dne 10. februarja 2000 v zadevi Deutsche Post, C-270/97 in C-271/97, Recueil, str. I‑929, točka 30).
21 Sodišče ugotavlja, da ni razloga za združitev te zadeve z zadevami, navedenimi v točki 17 te sodbe, in da ima na voljo vsa dejstva in dokaze, ki jih potrebuje za odgovor na vprašanja, predložena v postopku v glavni stvari.
22 Zaradi tega je treba zavrniti predlog, ki ga je vložil Philips.
Prvo vprašanje
23 S prvim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali obstaja kategorija znamk, ki se smejo registrirati na podlagi odstavka 1(b), (c) in (d) ter odstavka 3 člena 3 Direktive, ampak se ne smejo registrirati na podlagi odstavka 1(a) člena 3 te direktive, ker te znamke ne omogočajo razlikovanja blaga imetnika znamke od blaga drugih podjetij.
24 Philips meni, da s tem vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali obstaja posebna kategorija znamk, ki so, čeprav imajo dejansko razlikovalni učinek, pravno brez razlikovalnega učinka. Philips zatrjuje, da ni tako glede na stališče Sodišča v sodbi z dne 4. maja 1999 v zadevi Windsurfing Chiemsee (C-108/97 in C-109/97, Recueil, str. I-2779). Poleg izjeme iz člena 3(1)(e) Direktive velja, da če je neka oblika pridobila razlikovalni učinek v skladu s členom 3 tega predpisa, se razlogi za zavrnitev ali neveljavnost iz odstavka 1, od (a) do (d), te direktive ne uporabljajo in se ta oblika ne more obravnavati, kot da je pravno brez slehernega razlikovalnega učinka.
25 Remington navaja, da obstaja velika razlika po eni strani med znaki, ki ne izpolnjujejo pogojev iz člena 2 Direktive, ker ne omogočajo razlikovanja med blagom nekega podjetja in blagom drugih podjetij, torej med znaki iz člena 3(1)(a) Direktive in po drugi strani znamkami, ki ne izpolnjujejo meril iz člena 3(1), od (b) do (d), te direktive. Medtem ko se prvih v nobenem primeru ne da registrirati, čeprav se dokaže „dolgotrajna uporaba“, se slednje lahko registrira v skladu z odstavkom 3 navedene določbe, če se dokaže, da so z uporabo pridobile razlikovalni učinek.
26 Vlada Združenega kraljestva trdi, da če je dokazano, da je neki znak, ki na prvi pogled nima razlikovalnega učinka, kljub vsemu pridobil tak učinek, ta znak omogoča, da se blago enega podjetja razlikuje od blaga drugih podjetij v smislu člena 2 Direktive. V zgoraj navedeni sodbi Windsurfing Chiemsee naj bi Sodišče opozorilo, da Direktiva omogoča registracijo popolnoma opisnih (deskriptivnih) besed, ki na prvi pogled ne omogočajo razlikovanja med blagom ali storitvami enega podjetja ter blagom in storitvami drugih podjetij v smislu navedenega člena 2, če so te besede dejansko pridobile razlikovalni učinek v smislu člena 3(3) Direktive in s tem sekundarni pomen kot znamka.
27 Francoska vlada zatrjuje, da Direktiva sama po sebi ne onemogoča registracije posebne kategorije znamk. Člen 3 Direktive lahko v posameznem primeru privede do izključitve varstva, ki ga znakom podeli znamka, vendar se ne sme razlagati, kot da izključuje varstvo določene kategorije znakov per se.
28 Komisija trdi, da se znamki, ki je pridobila razlikovalni učinek v smislu člena 3(3) Direktive, ne more odreči registracija na podlagi člena 3(1)(a) te direktive, ker ta znamka ne omogoča razlikovanja blaga imetnika znamke od blaga drugih podjetij.
Presoja Sodišča
29 Najprej je treba spomniti, kakor je določeno v deseti uvodni izjavi direktive, da je varstvo, ki ga zagotovi registrirana znamka, katere funkcija je zlasti v zagotavljanju znamke kot označbe izvora.
30 Tudi iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je bistvena funkcija znamke potrošniku ali končnemu uporabniku zagotoviti identiteto izvora blaga ali storitve, ki jih označuje znamka, tako da mu omogoča, da brez možnosti zmede razlikuje to blago ali storitev od tistih, ki so drugega izvora, in da mora zato, da lahko znamka izpolnjuje svojo vlogo bistvenega elementa v sistemu neizkrivljene konkurence, ki ga želi vzpostaviti Pogodba, ponujati jamstvo, da je vse blago ali storitve, ki jih označuje, bilo izdelano ali dobavljeno pod nadzorom enega podjetja, ki lahko odgovarja za njihovo kakovost (glej zlasti sodbi z dne 11. novembra 1997 v zadevi Loendersloot, C-349/95, Recueil, str. I-6227, točke od 22 do 24, in z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon, C-39/97, Recueil, str. I-5507, točka 28).
31 Ta bistvena naloga znamke izhaja tudi iz besedila in sistematike različnih določb Direktive o razlogih za zavrnitev registracije.
32 Najprej člen 2 določa, da lahko znamko sestavljajo kakršni koli znaki, če jih je mogoče predstaviti grafično in če se z njimi blago in storitve nekega podjetja lahko razlikujejo od blaga in storitev drugih podjetij.
33 Dalje člen 3(1), od (b) do (d), Direktive določa, da se kot znamka se ne smejo registrirati ali, če so registrirane, se lahko razglasijo za neveljavne znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka, opisne znamke in znamke, ki so sestavljene izključno iz znakov in označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni ustaljeni praksi trgovanja (zgoraj navedena sodba Windsurfing Chiemsee, točka 45).
34 Nazadnje pa člen 3(3) Direktive določa znatno olajšavo pravila iz odstavka 1, od (b) do (d), te določbe, s tem ko določa, da lahko znak z uporabo pridobi razlikovalen učinek, ki ga na začetku ni imel in da se tako torej lahko registrira kot znamka. Znak pod temi pogoji pridobi razlikovalen učinek, ki je predpostavka registracije (glej zgoraj navedeno sodbo Windsurfing Chiemsee, točka 44).
35 Kakor je Sodišče navedlo v točki 46 zgoraj navedene sodbe Windsurfing Chiemsee, razlikovalni učinek znamke, pridobljen z uporabo, pomeni ravno tako kot razlikovalni učinek, ki je na podlagi člena 3(1)(b) eden od splošnih pogojev za registracijo znamke, da znamka lahko blago, za katero se zahteva registracija, identificira tako, da izvira od določenega podjetja, in ga tako razlikuje od blaga drugih podjetij.
36 Člen 3(1)(a) Direktive sicer določa, da se znaki, ki ne morejo sestavljati znamke, ravno tako ne smejo registrirati ali pa, če so registrirani, se jih lahko razglasi za neveljavne.
37 Vendar iz besedila člena 3(1)(a) in iz sistematike Direktive jasno izhaja, da ta določba v bistvu namerava preprečiti registracijo znakov, ki ne morejo sestavljati znamke, to pomeni, da jih ni mogoče grafično predstaviti in/ali pa z njimi ni mogoče razlikovati blaga ali storitev enega podjetja od blaga in storitev drugega podjetja.
38 Tako člen 3(1)(a) Direktive in pravilo iz odstavkov 1, od (b) do (d), te določbe preprečujeta, da bi se registrirali znaki ali označbe, ki ne izpolnjujejo enega od dveh pogojev iz člena 2 Direktive, in sicer tistega ki zahteva, da se s temi znaki blago in storitve nekega podjetja lahko razlikujejo od blaga in storitev drugih podjetij.
39 Iz tega izhaja, da ne obstaja kategorija znamk z razlikovalnim učinkom po naravi ali pridobljenim z uporabo, ki ne omogoča razlikovanja blaga ali storitev v smislu člena 2 Direktive.
40 Ob upoštevanju navedenega je na prvo vprašanje treba odgovoriti, da ne obstaja kategorija znamk, ki se smejo registrirati na podlagi odstavka 1, od (b) do (d), ter odstavka 3 Direktive, ampak se ne smejo registrirati na podlagi odstavka 1(a) člena 3 te direktive, ker s temi znamkami ni mogoče razlikovati blaga imetnika znamke od blaga drugih podjetij.
Drugo vprašanje
41 Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali se z obliko blaga (za katero je bil znak registriran) lahko razlikuje blago v smislu člena 2 Direktive le, če vsebuje kak poljuben dodatek, kot npr. olepšavo brez funkcionalnega pomena.
42 Philips trdi, da če obstaja v nasprotju s stališčem, ki ga je zastopal glede prvega vprašanja, kategorija znamk, za katero se lahko dokaže, da je pridobila razlikovalni učinek, pa se vseeno z njo blaga ne da razlikovati, ni primerno, da bi se uporabilo merilo poljubnega dodatka, ki ga je oblikovalo predložitveno sodišče za ugotavljanje, ali znamke spadajo v to kategorijo. Če bi bilo nujno ustvariti posebno kategorijo znamk, s katerimi ni mogoče razlikovati omenjenega blaga, čeprav imajo razlikovalni učinek, Philips predlaga, naj se določi alternativno merilo, po katerem bi se morali najprej vprašati, ali je zadevna znamka edini praktičen način, kako opisati zadevno blago.
43 Remington pa meni, da če oblika blaga ne bi vsebovala nobenega poljubnega dodatka, bi bilo blago sestavljeno le iz funkcionalne oblike, s katero ni mogoče razlikovati blaga, proizvedenega pod to znamko, od enakega blaga drugega podjetja. V takem primeru bi edino poljubni dodatek lahko opravil funkcijo označbe izvora. Remington trdi tudi to, da je stopnja razlikovalnega učinka pomemben dejavnik, kajti bolj ko je neki dejavnik opisen, manj je razlikovalen. Zato naj popolnoma opisni znak ne bi omogočal razlikovanja med blagom in naj bi bila prisotnost poljubnega dodatka nujna, da znak lahko pridobi razlikovalni učinek.
44 Vlada Združenega kraljestva trdi, da za ugotovitev, ali se znak lahko uporablja za razlikovanje blaga v smislu člena 2 Direktive, ni treba preveriti, ali znak, ki je sestavljen iz oblike, vsebuje kak poljuben ali olepševalen dodatek.
45 Po mnenju francoske vlade iz členov 2 in 3 Direktive nikakor ne izhaja, da bi oblika blaga omogočila razlikovanje tega blaga od blaga drugih podjetij, le če vsebuje poljuben dodatek, ki je olepšava brez funkcionalnega pomena.
46 Komisija ob upoštevanju svojega stališča o prvem vprašanju predlaga, naj se na drugo vprašanje ne odgovori. Člena 2 in 3(1)(a) Direktive nikakor nista neodvisna razloga za zavrnitev registracije znaka zaradi pomanjkanja razlikovalnega učinka.
Presoja Sodišča
47 Ugotoviti je treba, da iz člena 2 Direktive izhaja, da ima razlikovalni učinek tista znamka, s katero se lahko glede na izvor razlikujejo blago in storitve, za katere se je predlagala registracija. Kakor izhaja iz točke 30 te sodbe, zadostuje, da znamka omogoča zadevni javnosti, da razlikuje blago in storitve, ki jih označuje, od blaga in storitev drugega trgovskega izvora in da dopušča sklepanje, da je vse blago ali storitve, ki jih označuje, bilo izdelano ali dobavljeno pod nadzorom enega podjetja, ki lahko odgovarja za njeno kakovost.
48 Po drugi strani pa člen 2 Direktive ne razlikuje med različnimi kategorijami znamk. Merila za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalnih znamk, kakor so ta v postopku v glavni stvari, torej niso drugačna od tistih, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk.
49 Direktiva zlasti ne zahteva, da bi morala oblika blaga, za katero je registriran znak, vsebovati poljuben dodatek. V skladu s členom 2 Direktive mora biti zadevna oblika le taka, da se z njo lahko razlikuje blago imetnika znamke od blaga drugih podjetij in mora torej le izpolniti svojo bistveno funkcijo, in sicer zagotoviti izvor blaga.
50 Ob upoštevanju navedenega je treba na drugo vprašanje odgovoriti tako, da ni nujno, da oblika blaga, za katero je bil znak registriran, vsebuje poljuben dodatek, kot npr. olepšavo brez funkcionalnega pomena, da se lahko z njo razlikuje blago v smislu člena 2 Direktive.
Tretje vprašanje
51 S tretjim vprašanju predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, če je bil udeleženec na trgu edini dobavitelj določenega blaga, ali potem dolgotrajna uporaba znaka, ki je sestavljen iz oblike blaga, zadostuje, da znak dobi razlikovalni učinek v smislu člena 3(3) Direktive, če zaradi te uporabe znaten del trgovine in javnosti povezuje to obliko le s tem udeležencem na trgu in z nobenim drugim podjetjem ali domneva zaradi pomanjkanja drugačne označbe, da blago s tako obliko izvira od tega udeleženca na trgu.
52 Philips navaja, da je merilo člena 3(3) Direktive izpolnjeno, če je zaradi dolgotrajne uporabe posebne oblike zadevni del trgovine in javnosti prepričan, da blago s tako obliko izvira od natančno določenega podjetja. Med drugim naj bi dejanski monopol, ki ga je imel Philips glede blaga s tako obliko, pomenil pomemben dokaz, da je ta oblika pridobila razlikovalni učinek. Če neki udeleženec na trgu želi vložiti prijavo za registracijo, ki temelji na pridobitvi razlikovalnega učinka zaradi dolgotrajne uporabe, je dejanski monopol praktično predpostavka za registracijo.
53 Remington meni, da so pri obliki, ki je sestavljena izključno iz funkcionalnih značilnosti, potrebni trdni neizpodbojni dokazi, da je bila oblika sama uporabljena kot označba izvora, tako da je ta oblika pridobila sekundarni pomen, ki zadostuje za obrazložitev registracije. Če je obstajal dejanski monopol glede dobave blaga, je treba posebej paziti, da se ugotavljanje dejanskega stanja omeji na upoštevna dejstva.
54 Vlada Združenega kraljestva meni, da nobena oblika, za katero se zavrne registracija v smislu člena 3(1)(e) Direktive, ne more imeti varstva na podlagi odstavka 3 te določbe, glede na to da se slednji uporablja le za znake, ki bi bili razveljavljeni na podlagi odstavka 1, od (b) do (d), iste določbe, in ne za znake, za katere velja člen 3(1)(e). Če pa se registracija za obliko ne zavrne na podlagi prej omenjene določbe, vlada Združenega kraljestva trdi, da pogoji iz odstavka 3 omenjenega člena niso izpolnjeni, če javnosti blaga ne prepozna zaradi znamke, ampak zaradi monopola dobave blaga.
55 Francoska vlada meni, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti pritrdilno. Razlikovalni učinek, ki se zahteva s členom 3(3) Direktive, se lahko izrazi tudi tako, da zaradi uporabe znaten del zadevne trgovine in zadevne javnosti povezuje obliko blaga z določenim udeležencem na trgu in z nobenim drugim podjetjem in meni, da blago s tako obliko izvira od tega udeleženca na trgu.
56 Komisija navaja, da so pogoji iz člena 3(3) izpolnjeni, ne glede na to, ali je bil razlikovalni učinek pridobljen z monopolom ali kako drugače, če znaten del zadevne javnosti meni, da blago s to znamko izvira od natančno določenega podjetja.
Presoja Sodišča
57 Uvodoma je treba navesti, da se znamka, ki se ne sme registrirati na podlagi člena 3(1)(e) Direktive, katere razlaga je predmet četrtega vprašanja, nikakor ne sme registrirati na podlagi odstavka 3 te določbe.
58 Po drugi strani pa člen 3(3) Direktive določa, da lahko znamka, ki se ne sme registrirati na podlagi odstavka 1(b), (c) in (d) istega člena, pridobi razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo, ki ga na začetku ni imela, in se tako lahko registrira kot znamka. Znamka torej z dolgotrajno rabo pridobi razlikovalni učinek, ki je pogoj za njeno registracijo.
59 Razlikovalni učinek znamke, vključno z razlikovalnim učinkom, pridobljenim z dolgotrajno uporabo, se mora presojati glede na blago ali storitve, za katere je vložena prijava za registracijo.
60 Kakor izhaja iz točke 51 zgoraj navedene sodbe Windsurfing Chiemsee, se pri presoji razlikovalnega učinka znamke, ki je predmet zahteve za registracijo, upoštevajo med drugim del trga, ki ga obvladuje ta znamka, intenzivnost, geografska razširjenost in trajanje uporabe te znamke, znesek, ki ga je podjetje namenilo za promocijo te znamke, del zadevne javnosti, ki prepozna, da zaradi znamke blago izvira od natančno določenega podjetja, ter izjave gospodarskih zbornic ali drugih poklicnih organizacij.
61 Sodišče je tudi že razsodilo, da mora pristojni organ, če na podlagi teh podatkov meni, da zadevna javnost ali vsaj njen znaten del prepozna, da zaradi znamke blago izvira od natančno določenega podjetja, skleniti, da je pogoj registracije, ki ga zahteva člen 3(3) Direktive, izpolnjen (zgoraj navedena sodba Windsurfing Chiemsee, točka 52).
62 Vendar se okoliščin, v katerih se lahko šteje, da je pogoj, ki ga zahteva člen 3(3) Direktive, izpolnjen, ne more ugotoviti, kakor je že pojasnilo Sodišče, le na podlagi splošnih in abstraktnih podatkov, kot je določen odstotek (zgoraj navedena sodba Windsurfing Chiemsee, točka 52).
63 Dalje je pri presoji razlikovalnega učinka znaka, sestavljenega iz oblike blaga in razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo, treba upoštevati, kako bi povprečno obveščen ter razumno pozoren in preudaren potrošnik domnevno pojmoval zadevno blago in storitve (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 1998 v zadevi Gut Springheide in Tusky, C-210/96, Recueil, str. I-4657, točka 31).
64 Nazadnje mora dejstvo, da zadevna javnost prepozna, da zadevno blago izvira od natančno določenega podjetja, temeljiti na uporabi znamke kot take in tako temeljiti na njeni naravi in učinku, zaradi katerih se z njo lahko razlikuje zadevno blago od blaga drugih podjetij.
65 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na tretje vprašanje odgovoriti tako, da če je udeleženec na trgu edini dobavitelj določenega blaga, dolgotrajna uporaba znaka, ki je sestavljen iz oblike tega blaga, lahko zadošča, da ta znak pridobi razlikovalni učinek v smislu člena 3(3) Direktive, če zaradi te uporabe zadevna javnost povezuje to obliko le s tem udeležencem na trgu in z nobenim drugim podjetjem ali če domneva, da blago s tako obliko izvira od njega. Nacionalno sodišče pa mora na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov preveriti, ali na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov obstajajo okoliščine, v katerih je pogoj iz tega predpisa izpolnjen, ali se je upoštevalo, kako bi povprečno obveščen ter razumno pozoren in preudaren potrošnik domnevno pojmoval zadevno blago in storitve, in ali zadevna javnost prepozna, da zadevno blago izvira od natančno določenega podjetja zaradi uporabi znamke kot take.
Četrto vprašanje
66 S četrtim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se mora člen 3(1)(e), druga alinea, Direktive razlagati tako, da se znak, sestavljen izključno iz oblike blaga, ne more registrirati na podlagi te določbe, če se dokaže, da bistvene značilnosti te oblike izhajajo le iz tehničnega učinka. Sprašuje se tudi, ali se lahko spregleda razlog za zavrnitev ali neveljavnost registracije iz te določbe, če se dokaže, da obstajajo druge oblike, s katerimi se lahko doseže enak tehnični učinek.
67 Philips trdi, da je namen te določbe Direktive preprečiti pridobitev monopola za določeni tehnični rezultat zaradi varovanja znamk. Vendar registracija znamke, sestavljene iz oblike, ki izraža tehnični učinek, ne pomeni nerazumne omejitve niti za industrijo niti za izume, če se lahko tak tehnični rezultat doseže z drugimi oblikami, ki jih lahko konkurenčni udeleženci na trgu uresničijo brez težav. Philips trdi, da za obliko znamke v postopku v glavni stvari obstajajo številne nadomestne rešitve, s katerimi se lahko doseže enak rezultat glede britja, ob enakih stroških kot pri njegovem blagu.
68 Remington meni, da je jasen pomen člena 3(1)(e) Direktive, da je treba zavrniti registracijo za obliko, ki je nujna za dosego tehničnega učinka, v smislu, da izpolnjuje nalogo za dosego tega cilja, ampak ni nujno, da je edina oblika, ki lahko izpolni to nalogo. Razlaga, ki jo zastopa Philips, bi tako zožila to omejitev, da bi zaradi tega postala neuporabna in bi zahtevala tehnično presojo različnih slik, kar pa bi pomenilo, da Direktiva ne more zagotoviti varovanja javnega interesa.
69 Vlada Združenega kraljestva trdi, da je treba zavrniti registracijo, če bistvene značilnosti oblike, iz katere je sestavljen znak, izhajajo le iz tehničnega učinka.
70 Po mnenju francoske vlade je namen razloga zavrnitve registracije iz omenjenega člena 3(1)(e), druga alinea, preprečiti, da bi se ne obšlo časovno omejeno varstvo tehničnih izumov tako, da bi se uporabil status znamke, katere učinki so potencialno trajnejši.
71 Tako francoska vlada in vlada Združenega kraljestva menita, da razloga za zavrnitev registracije iz člena 3(1)(e), druga alinea, Direktive ni mogoče zavrniti, če se dokaže, da obstajajo druge oblike, s katerimi se lahko doseže enak tehnični učinek.
72 Ob upoštevanju poteka zakonodajnega postopka člena 3(1)(e) Direktive in zaradi nujnosti ozke razlage izjem Komisija meni, da je ustrezno merilo obstoj drugih oblik, ki omogočajo dosego iskanega tehničnega učinka.
Presoja Sodišča
73 Na podlagi člena 2 Direktive je načeloma znak, sestavljen iz oblike blaga, lahko znamka, če se lahko grafično prikaže in če je z njim mogoče razlikovati blago ali storitev enega podjetja od blaga in storitev drugih podjetij.
74 Razlogi za zavrnitev registracije znakov, sestavljenih iz oblike blaga, so izrecno navedeni v členu 3(1)(e) Direktive. Na podlagi te določbe se znaki, ki so sestavljeni izključno iz oblike, ki izhaja iz same narave blaga, ali iz oblike blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka, ali iz oblike, ki daje blagu bistveno vrednost kot znamka, ne smejo registrirati ali, če so registrirani, se jih lahko razglasi za neveljavne. V skladu s sedmo uvodno izjavo so bili razlogi za zavrnitev ali neveljavnost izčrpno navedeni.
75 Znamke, ki se ne smejo registrirati zaradi razlogov iz člena 3(1), od (b) do (d), Direktive, lahko pridobijo razlikovalni učinek z uporabo v skladu z odstavkom 3 iste določbe. Nasprotno pa znak, ki se ne more registrirati na podlagi člena 3(1)(e) Direktive, ne more nikoli pridobiti razlikovalnega značaja za namen člena 3(3) z uporabo znaka.
76 Omenjeni člen 3(1)(e) tako ureja nekatere znake, ki ne morejo biti znamke, in pomeni predhodno oviro za preprečevanje registracije znaka, sestavljenega izključno iz oblike blaga. Če je izpolnjeno le eno merilo iz te določbe, se znak, sestavljen izključno iz oblike blaga ali iz grafičnega prikaza, ne more registrirati kot znamka.
77 Različne, v členu 3 Direktive določene razloge za zavrnitev registracije je treba razlagati ob upoštevanju splošnega interesa, na katerem temelji vsak od njih (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Windsurfing Chiemsee, točke od 25 do 27).
78 Ratio razlogov za zavrnitev registracije iz člena 3(1)(e) je v tem, da se prepreči, da varstvo pravic iz znamke ne omogoči svojemu imetniku monopola nad tehničnimi rešitvami ali uporabnimi značilnostmi blaga, ki jih lahko uporabnik išče tudi pri konkurenčnih izdelkih. Člen 3(1)(e) tako želi preprečiti, da se varstvo, ki ga daje pravica iz znamke, ne razširi prek znakov, s katerimi se lahko blago ali storitev razlikuje od tistih, ki jih ponujajo konkurenti, in da ne postane zanje ovira, da bi lahko ponujali blago z enakimi tehničnimi rešitvami ali uporabnimi lastnostmi v svobodni konkurenci z imetnikom znamke.
79 Zlasti glede v členu 3(1)(e), druga alinea, Direktive naštetih znakov, sestavljenih izključno iz oblike blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka, je treba ugotoviti, da želi ta določba zavrniti registracijo oblik, katerih bistvene značilnosti ustrezajo določeni tehnični funkciji, tako da bi izključnost, ki je lastna pravicam iz znamke, preprečevala, da bi konkurenti ponujali blago, ki ima tako funkcijo, ali pa vsaj da bi svobodno izbrali tehnično rešitev, ki jo želijo uporabiti, da bi svoje blago opremili s tako funkcijo.
80 Ker člen 3(1)(e) Direktive sledi cilju v splošnem interesu – da lahko obliko, katere bistvene značilnosti ustrezajo določeni tehnični funkciji in so bile izbrane zato, da jo izpolnijo, svobodno uporabljajo vsi – ta določba ne dopušča, da bi se ti znaki lahko zaradi registracije znakov kot znamka pridržali le enemu podjetju (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Windsurfing Chiemsee, točka 25).
81 Glede vprašanja, ali se lahko z dokazom obstoja drugačnih oblik, ki omogočajo dosego enakega tehničnega učinka, lahko izognemo razlogom za zavrnitev ali neveljavnost registracije iz omenjenega člena 3(1)(e), druga alinea, je treba ugotoviti, da nič v besedilu te določbe ne dopušča takega sklepanja.
82 Z zavrnitvijo registracije omenjenih znakov člen 3(1)(e), druga alinea, Direktive izraža legitimen cilj, da se posameznikom ne dovoli uporabiti registracije znamke za pridobitev ali podaljšanje izključnih pravic nad tehničnimi rešitvami.
83 Če bistvene funkcionalne značilnosti oblike določenega blaga izhajajo le iz tehničnega učinka, omenjeni člen 3(1)(e), druga alinea, preprečuje registracijo znaka, sestavljenega iz te oblike, četudi bi bilo mogoče sporni tehnični rezultat doseči z drugimi oblikami.
84 Ob upoštevanju navedenega je treba na četrto vprašanje odgovoriti tako, da se mora člen 3(1)(e), druga alinea, Direktive razlagati tako, da se znak, sestavljen izključno iz oblike blaga, ne more registrirati na podlagi te določbe, če se dokaže, da bistvene funkcionalne značilnosti te oblike izhajajo le iz tehničnega učinka. Poleg tega dokaz obstoja drugih oblik, ki omogočajo doseganje enakega tehničnega učinka, ne privede do odstopa od razlogov za zavrnitev ali neveljavnost registracije iz omenjene določbe.
85 Predložitveno sodišče opozarja, da presoja vprašanj o kršitvi ne bi bila potrebna, če bi Sodišče sledilo predlagani razlagi člena 3 Direktive. Ker je odgovor na četrto vprašanje to razlago potrdil, ni treba odgovoriti na peto, šesto in sedmo vprašanje.
Stroški
86 Stroški vlade Združenega kraljestva in francoske vlade ter stroški Komisije, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE
ob odločanju o vprašanjih, ki jih je predložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division), s sklepom z dne 5. maja 1999, razsodilo:
1) Kategorija znamk, ki se smejo registrirati na podlagi člena 3(1), od (b) do (d), in člena 3(3) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, a se ne smejo registrirati na podlagi člena 3(1)(a) te direktive, ker s temi znamkami ni mogoče razlikovati blaga imetnika znamke od blaga drugih podjetij, ne obstaja.
2) Ni nujno, da oblika blaga, za katero je bil znak registriran, vsebuje poljuben dodatek, kot npr. olepšavo brez funkcionalnega pomena, da se lahko z njo razlikuje blago v smislu člena 2 Direktive 89/104.
3) Če je udeleženec na trgu edini dobavitelj določenega blaga, dolgotrajna uporaba znaka, ki je sestavljen iz oblike tega blaga, lahko zadošča, da ta znak pridobi razlikovalni učinek v smislu člena 3(3) Direktive 89/104, če zaradi te uporabe zadevna javnost povezuje to obliko le s tem udeležencem na trgu in z nobenim drugim podjetjem ali če domneva, da blago s tako obliko izvira od njega. Nacionalno sodišče pa mora na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov preveriti, ali na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov obstajajo okoliščine, v katerih je pogoj iz tega predpisa izpolnjen, ali se je upoštevalo, kako bi povprečno obveščen ter razumno pozoren in preudaren potrošnik domnevno pojmoval zadevno blago in storitve, in ali zadevna javnost prepozna, da zadevno blago izvira od natančno določenega podjetja zaradi uporabi znamke kot take.
4) Člen 3(1)(e), druga alinea, Direktive 89/104 je treba razlagati tako, da se znak, sestavljen izključno iz oblike blaga, ne more registrirati na podlagi te določbe, če se dokaže, da bistvene funkcionalne značilnosti te oblike izhajajo le iz tehničnega učinka. Poleg tega dokaz obstoja drugih oblik, ki omogočajo doseganje enakega tehničnega učinka, ne privede do odstopa od razlogov za zavrnitev ali neveljavnost registracije iz omenjene določbe.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxemburgu, 18. junija 2002.
Rodríguez Iglesias | Jann | Macken |
Edward | La Pergola | Puissochet |
Cunha Rodrigues | | Timmermanns |
R. Grass | | G. C. Rodríguez Iglesias |