Language of document : ECLI:EU:C:2020:695

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

GERARDA HOGANA,

predstavljeni 10. septembra 2020(1)

Zadeva C336/19

Centraal Israëlitisch Consistorie van België in drugi,

Unie Moskeeën Antwerpen VZW,

Islamitisch Offerfeest Antwerpen VZW,

JG,

KH,

Executief van de Moslims van België in drugi,

Coördinatie Comité van Joodse Organisaties van België, Section belge du Congrès juif mondial et Congrès juif européen VZW in drugi,

ob udeležbi

LI,

Vlaamse Regering,

Waalse regering,

Kosher Poultry BVBA in drugi,

Global Action in the Interest of Animals VZW (GAIA)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče, Belgija))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Uredba (ES) št. 1099/2009 – Zaščita živali pri usmrtitvi – Člen 4(1) – Zahteva, da se živali usmrtijo šele po tem, ko so bile omamljene – Izjema – Člen 4(4) – Posebne metode zakola v skladu z zahtevami določenih verskih obredov – Člen 26 – Strožja nacionalna pravila – Prepoved zakola brez predhodnega omamljanja, ki jo naloži država članica – Zakol v skladu s posebnimi metodami, ki jih zahtevajo verski obredi – Reverzibilno omamljanje brez smrti živali, povzročene zaradi omamljanja ali omamljanje po prerezu – Svoboda vere – Člen 10(1) Listine“






I.      Uvod

1.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe izhaja iz petih združenih tožb, s katerimi se predlaga, naj se decreet van het Vlaamse Gewest van 7 juli 2017 houdende wijziging van de wet van 14 augustus 1986 betreffende de bescherming en het welzijn der dieren, wat de toegelaten methodes voor het slachten van dieren betreft (dekret Flamske regije z dne 7. julija 2017 o spremembi zakona z dne 14. avgusta 1986 o zaščiti in dobrem počutju živali v zvezi z dovoljenimi metodami za zakol živali (v nadaljevanju: izpodbijani dekret)) v celoti ali delno razglasi za ničen, in ki so bile 16. januarja 2018 vložene pri Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče, Belgija). Učinek tega zakona je v bistvu v tem, da prepoveduje zakol živali v skladu s tradicionalnimi židovskimi in muslimanskimi obredi in zahteva, da se take živali pred zakolom omamijo, da se zmanjša njihovo trpljenje. Glavno vprašanje za Sodišče je, ali je taka absolutna prepoved, če ni omamljanja, po pravu Unije dovoljena, zlasti glede na zagotovljeno svobodo vere, določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2.        Tožbe so vložili Centraal Israëlitisch Consistorie van Belgiëin (osrednji izraelski konzistorij v Belgiji) in drugi, Unie Moskeeën Antwerpen VZW, Islamitisch Offerfeest Antwerpen VZW, JG, KH, Executief van de Moslims van Belgiëin in drugi, Coördinatie Comité van Joodse Organisaties van België ter VZW in drugi (v nadaljevanju: tožeče stranke). Poleg tega so številne druge stranke, in sicer LI, Vlaamse regering (flamska vlada), Waalse regering (valonska vlada), Kosher Poultry BVBA in drugi ter Global Action in the Interest of Animals VZW, intervenirale v postopku.

3.        Upoštevne določbe izpodbijanega dekreta določajo, da se sme vretenčarja(2) usmrtiti samo po omamljanju. Omamljanje pa mora biti reverzibilno in ne sme povzročiti smrti živali, če gre za zakol po posebnih metodah, ki se zahtevajo za verski obred. Kot izjema od obveznosti predhodnega reverzibilnega omamljanja živali, se lahko govedo, ki se zakolje po posebnih metodah v skladu z zahtevami verskih obredov, trenutno omami takoj po prerezu vratu živali (omamljanje po prerezu).

4.        Izpodbijani dekret je od 1. januarja 2019 torej razveljavil izjemo v zvezi z zahtevo predhodnega omamljanja živali, ki je prej obstajala v nacionalnem pravu za zakol, predpisan za verske obrede.(3) Temu tožeče stranke ugovarjajo: trdijo, da razveljavitev te izjeme pomembno ogroža glavno značilnost njihovih verskih običajev in prepričanj.

5.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki je bil vložen v tajništvu Sodišča 18. aprila 2019, se v bistvu nanaša na razlago člena 4(4) in člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe Sveta (ES) št. 1099/2009(4) ter na veljavnost zadnje določbe glede na člen 10(1) Listine.

6.        V zvezi s tem je treba navesti, da člen 4(1) Uredbe št. 1099/2009 jasno določa, da se „živali […] usmrtijo šele po tem, ko so bile omamljene“. Odstavek 4 tega člena navedene uredbe kot izjemo določa,(5) da se za živali, ki jih zakoljejo po posebnih metodah zakola v skladu z zahtevami verskih obredov, „zahteve iz odstavka 1 ne uporabljajo, če je zakol opravljen v klavnici“. Vendar člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 določa, da lahko države članice sprejmejo predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe, v zvezi z, med drugim, zakolom živali v skladu s členom 4(4) te uredbe.

7.        Nekatere tožeče stranke so pred predložitvenim sodiščem trdile, da se države članice ne morejo sklicevati na člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009, da bi odpravile ali odvzele pomen izjemi za zakol v skladu z zahtevami verskih obredov, vsebovani v členu 4(4) te uredbe. Flamska in valonska vlada pa sta pred navedenim sodiščem trdili, da člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 posebej pooblašča države članice, da se odmaknejo od ureditve, določene v členu 4(4) te uredbe.

8.        Predložitveno sodišče tako želi v bistvu ugotoviti, ali člen 4(4) Uredbe št. 1099/2009 – ki poskuša zagotoviti svobodo vere v skladu s členom 10(1) Listine –(6) in člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 dopuščata nacionalni ukrep, ki prepoveduje usmrtitev vretenčarjev brez predhodnega omamljanja in zahteva predhodno reverzibilno omamljanje pred zakolom, ki ne povzroči smrti živali, ali pa omamljanje po prerezu v okviru posebnih metod zakola v skladu z zahtevami verskih obredov.

9.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču daje edinstveno priložnost, da se vrne k svoji sodni praksi v zvezi z Uredbo št. 1099/2009 in jo razširi ter uskladi cilj zaščite dobrega počutja živali s pravico posameznika, ki mu jo daje člen 10(1) Listine, da upošteva pravila prehranjevanja, ki mu jih nalaga njegova vera.

10.      V zvezi s tem je Sodišče v sodbah z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335), in z dne 26. februarja 2019, Oeuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17, EU:C:2019:137), nedavno imelo priložnost, da preuči veljavnost nekaterih določb Uredbe št. 1099/2009 in poda njihovo razlago v zvezi z zakolom živali brez predhodnega omamljanja, kjer metodo zakola predpisuje verski obred.

11.      Ta primera sta se osredotočala zlasti na razlago in veljavnost izjeme od prepovedi iz člena 4(1) Uredbe št. 1099/2009, ki je vsebovana v členu 4(4) navedene uredbe.

12.      V sodbi z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335), je Sodišče preučilo in nazadnje potrdilo veljavnost zahteve iz člena 4(4) Uredbe št. 1099/2009, da je treba obredni zakol izvesti v odobrenih klavnicah. Sodišče je v sodbi z dne 26. februarja 2019, Œuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17, EU:C:2019:137), odločilo, da ekološkega logotipa Evropske unije ni mogoče uporabiti na proizvodih iz živali, ki so bile obredno zaklane brez predhodnega omamljanja, čeprav je bil tak zakol dovoljen v skladu s členom 4(4) Uredbe št. 1099/2009. Učinek te odločitve je bil, da se ekološkega logotipa EU ne sme uporabiti, če proizvod ni bil pridobljen ob spoštovanju najvišjih standardov, zlasti na področju dobrega počutja živali.

13.      Fokus tega predloga za sprejetje predhodne odločbe pa je nekoliko drugačen, saj je prvič usmerjen na razlago in veljavnost člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009, ki izrecno pooblašča države članice, da sprejmejo predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpis iz člena 4(4) te uredbe.

14.      V tej zadevi mora Sodišče obravnavati občutljivo vprašanje, ali in, če je tako, v kolikšnem obsegu lahko država članica – ob upoštevanju zlasti občutljivih vprašanj, značilnih za to državo, v zvezi z dobrim počutjem živali – sprejme ukrepe, s katerimi se zagotovi večja zaščita živali ob usmrtitvi, kot pa je določena v členu 4(4) Uredbe št. 1099/2009, in ki domnevno posegajo v svobodo vere, določeno v členu 10(1) Listine. Zlasti bo Sodišče morda moralo obravnavati vprašanje, ali možnost, ki obstaja v skladu s členom 26(4) Uredbe št. 1099/2009, da se uvozijo proizvodi, pridobljeni iz živali, zaklanih po posebnih metodah zakola v skladu z zahtevami verskih obredov, zadostuje za to, da se ohrani pravica do svobode vere.

15.      Vendar pa je treba pred obravnavo teh vprašanj najprej opredeliti upoštevne zakonodajne določbe in določbe Pogodbe.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

1.      Listina in PDEU

16.      Člen 10 Listine, naslovljen „Svoboda misli, vesti in vere“, določa:

„1.      Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in vere. Ta pravica vključuje svobodo spreminjanja vere ali prepričanja ter svobodo izražanja svoje vere ali svojega prepričanja posamezno ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih.

[…]“

17.      Člen 21 Listine, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, določa:

„1.      Prepovedana je vsakršna diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

[…]“

18.      Člen 22 Listine, naslovljen „Kulturna, verska in jezikovna raznolikost“, določa:

„Unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost.“

19.      Člen 52 Listine, naslovljen „Obseg pravic in načel ter njihova razlaga“, določa:

„1.      Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

[…]

3.      Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“

[…]“

20.      Člen 13 PDEU (prej Protokol št. 33 k Pogodbi ES o zaščiti in dobrem počutju živali (1997)) določa:

„Pri oblikovanju in izvajanju politik Unije na področju kmetijstva, ribištva, prometa, notranjega trga, raziskav in tehnološkega razvoja ter vesolja Unija in države članice v celoti upoštevajo zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij, pri čemer spoštujejo zakonodajne ali upravne določbe in ustaljene običaje držav članic zlasti glede verskih obredov, kulturnih tradicij in regionalne dediščine.“

2.      Uredba št. 1099/2009

21.      V uvodnih izjavah 2, 4, 18, 20, 43, 57, 58 in 61 Uredbe št. 1099/2009 je navedeno:

„(2)      Pri usmrtitvi lahko žival čuti bolečino, je vznemirjena, jo je strah ali kako drugače trpi celo ob uporabi najboljših razpoložljivih tehničnih rešitev. Nekateri postopki usmrtitve so lahko stresni in vsaka tehnika omamljanja ima določene pomanjkljivosti. Nosilci dejavnosti ali osebe, ki sodelujejo pri usmrtitvah živali, bi morali sprejeti potrebne ukrepe, ki bodo preprečili, da bi žival občutila bolečino, in zmanjšali vznemirjenje in trpljenje živali med zakolom ali usmrtitvijo, ob upoštevanju najboljših praks na tem področju in metod, odobrenih v skladu s to uredbo. Zato bi moralo veljati, da se bolečini, vznemirjenju ali trpljenju lahko izogne, kadar nosilci dejavnosti ali osebe, ki sodelujejo pri usmrtitvah živali, kršijo eno od zahtev te uredbe ali uporabljajo odobrene prakse, ne da bi preučili, ali ustrezajo najnovejšemu tehničnemu razvoju, pri čemer živalim iz malomarnosti ali namerno povzročijo bolečino, vznemirjenje ali trpljenje.

[…]

(4)      Dobro počutje živali je vrednota Skupnosti, zapisana v Protokolu (št. 33) o zaščiti in dobrem počutju živali, ki je priložen Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (‚Protokol (št. 33)‘). Zaščita živali pri zakolu ali usmrtitvi je vprašanje javnega pomena, ki vpliva na odnos potrošnikov do kmetijskih proizvodov. Izboljšanje zaščite živali pri zakolu prispeva tudi k boljši kakovosti mesa, neposredno pa pozitivno vpliva na varnost pri delu v klavnicah.

[…]

(18)      Odstopanje od omamljanja v primeru ritualnega zakola v klavnicah je bilo odobreno z Direktivo 93/119/ES. Ker so bile določbe Skupnosti, ki se uporabljajo za ritualni zakol, glede na nacionalni okvir različno prenesene v nacionalno zakonodajo, in ker nacionalna pravila vključujejo razsežnosti, ki presegajo namen te uredbe, je pomembno, da bi se ohranilo odstopanje od omamljanja živali pred zakolom, vendar pri tem vsaka država članica ohrani določeno raven subsidiarnosti. Tako ta uredba spoštuje svobodo vere in pravico izražanja vere ali prepričanja pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih, kot je navedeno v členu 10 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.

[…]

(20)      Veliko metod usmrtitev živalim povzroča bolečino. Zato je omamljanje potrebno, da se pred ali med usmrtitvijo živali zmanjšata zavest in občutljivost. Merjenje izgube zavesti in občutljivosti živali je kompleksno in ga je treba izvajati v skladu z znanstveno odobreno metodologijo. S spremljanjem na podlagi kazalnikov bi bilo treba oceniti učinkovitost postopka v praktičnih razmerah.

[…]

(43)      Pri zakolu brez omamljanja je treba vrat natančno prerezati z ostrim nožem, da se zmanjša trpljenje. Poleg tega živali, ki jim gibanje ni ustrezno omejeno, po prerezu vratnih žil najverjetneje kasneje izkrvavijo, pri čemer se podaljša nepotrebno trpljenje. Največkrat se s tem postopkom zakolje govedo, ovce in koze. Zato bi bilo treba prežvekovalcem, ki se zakoljejo brez omamljanja, posamično in mehansko omejiti premikanje.

[…]

(57)      Evropski državljani pričakujejo, da se med zakolom živali spoštujejo minimalna pravila o dobrem počutju živali. Na nekaterih območjih pa je odnos do živali odvisen tudi od nacionalnih predstav; v nekaterih državah članicah prihaja do zahtev, naj se ohranijo ali sprejmejo pravila o dobrem počutju živali, ki so obsežnejša od pravil, dogovorjenih na ravni Skupnosti. Primerno je, da se v interesu živali in pod pogojem, da to ne vpliva na delovanje notranjega trga, državam članicam dovoli določena prožnost glede ohranitve nacionalnih predpisov ali sprejetja širših nacionalnih predpisov na nekaterih posebnih področjih.

Pomembno je zagotoviti, da države članice takšnih nacionalnih predpisov ne uporabljajo na način, ki bi posegal v pravilno delovanje notranjega trga.

[…]

(61)      Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitve usklajenega pristopa v zvezi s standardi ustreznega ravnanja z živalmi pri usmrtitvi, države članice ne morejo same zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega ali učinkov te uredbe lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena je za dosego tega cilja nujno in primerno določiti posebna pravila za usmrtitev živali za proizvodnjo živil, volne, kože, krzna ali drugih proizvodov ter za s tem povezane postopke. Ta uredba ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

22.      Člen 1 Uredbe št. 1099/2009, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, določa:

„1.      Ta uredba določa pravila za usmrtitev živali, ki se redijo ali gojijo za proizvodnjo živil, volne, kože, krzna ali drugih proizvodov, pa tudi za usmrtitev živali za namen depopulacije ter za povezane postopke.

[…]“

23.      Člen 2 te uredbe, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„[…]

(b)      ‚povezani postopki‘ pomeni postopke, kot so ravnanje z živalmi ter začasna namestitev, omejitev premikanja, omamljanje in izkrvavitev živali, ki se izvajajo v kontekstu in na kraju, kjer so usmrčene;

[…]

(f)      ‚omamljanje‘ pomeni vsak nameren proces, ki povzroči izgubo zavesti in občutljivosti brez bolečine, vključno z vsakim procesom, ki privede do takojšnje smrti;

(g)      ‚verski obred‘ pomeni vrsto dejanj, povezanih z zakolom živali in določenih v skladu z vero;

[…]

(j)      ‚zakol‘ pomeni usmrtitev živali, ki so namenjene prehrani ljudi;

[…]“

24.      Člen 3(1) te uredbe določa, da se živalim med usmrtitvijo in povezanimi postopki prihrani vsakršna bolečina, vznemirjenje ali trpljenje, ki se jim je mogoče izogniti.

25.      Člen 4 Uredbe št. 1099/2009, naslovljen „Metode omamljanja“, določa:

„1.      Živali se usmrtijo šele po tem, ko so bile omamljene v skladu z metodami in posebnimi zahtevami, povezanimi z uporabo teh metod iz Priloge I. Izguba zavesti in občutljivosti traja do smrti živali.

Metodam iz Priloge I, ki ne privedejo do takojšnje smrti (v nadaljevanju: enostavno omamljanje), čim prej sledi postopek, katerega posledica je smrt, kot denimo izkrvavitev, bezanje, usmrtitev z električnim tokom ali dolgotrajna izpostavljenost pomanjkanju kisika.

[…]

4.      V primeru živali, ki jih zakoljejo po posebnih metodah zakola v skladu z zahtevami določenih verskih obredov, se zahteve iz odstavka 1 ne uporabljajo, če je zakol opravljen v klavnici.“

26.      Člen 26 Uredbe št. 1099/2009, naslovljen „Strožja nacionalna pravila“, določa:

„1.      Ta uredba državam članicam ne preprečuje ohranitve katerih koli nacionalnih predpisov, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi in so veljavni ob začetku veljavnosti te uredbe.

Države članice pred 1. januarjem 2013 obvestijo Komisijo o takšnih nacionalnih predpisih. Komisija o njih obvesti druge države članice.

2.      Države članice lahko sprejmejo nacionalne predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe, na naslednjih področjih:

[…]

(c)      zakol živali v skladu s členom 4(4) in s tem povezani postopki.

Države članice uradno obvestijo Komisijo o takšnih nacionalnih predpisih. Komisija o njih obvesti druge države članice.

[…]

4.      Država članica ne prepove ali ovira dajanja v promet na svojem ozemlju proizvodov živalskega porekla, proizvedenih iz živali, ki so bile usmrčene v drugi državi članici, na podlagi dejstva, da zadevne živali niso bile usmrčene v skladu z njenimi nacionalnimi predpisi, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi.“

B.      Belgijsko pravo

27.      Člen 1 izpodbijanega dekreta določa:

„S tem dekretom se urejajo regionalne zadeve.“

28.      Člen 2 tega dekreta določa:

„Člen 3 zakona z dne 14. avgusta 1986 o zaščiti in dobrem počutju živali, kakor je bil spremenjen z zakoni z dne 4. maja 1995, 9. julija 2004, 11. maja 2007 in 27. decembra 2012, se spremeni tako:

(1)      točki 13 in 14 se nadomestita z naslednjim besedilom:

‚13.      usmrtitev: vsak proces, ki se uporabi namerno in povzroči smrt živali;

14.      zakol: usmrtitev živali, ki so namenjene prehrani ljudi‘.

(2)      doda se točka 14a, ki določa naslednje:

‚14a.      omamljanje: vsak proces, namerno uporabljen pri živali, ki povzroči izgubo zavesti in občutljivosti brez bolečine, vključno s procesom, katerega posledica je takojšnja smrt‘“.

29.      Člen 3 izpodbijanega dekreta določa:

„Člen 15 istega zakona se nadomesti z naslednjim:

‚Člen 15(1)      Vretenčar se sme usmrtiti samo po omamljanju. Lahko ga usmrti oseba, ki je ima potrebno znanje in veščine, ter po najmanj boleči, hitri in najbolj selektivni metodi.

Kot izjema od odstavka 1 se vretenčar lahko ubije brez predhodnega omamljanja:

1.      v primerih višje sile;

2.      v primeru lova ali ribolova;

3.      v okviru nadzora nad škodljivci.

(2)      Omamljanje mora biti reverzibilno in ne sme povzročiti smrti živali, če gre za zakol po posebnih metodah v skladu z zahtevami verskih obredov.‘“

30.      Člen 4 izpodbijanega dekreta določa:

„Člen 16 istega zakona, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 4. maja 1995, kraljevim dekretom z dne 22. februarja 2001 in zakonom z dne 7. februarja 2014, se nadomesti z naslednjim besedilom:

‚Člen 16(1)      Flamska vlada določi pogoje za:

1.      metode za omamljanje in usmrtitev živali glede na okoliščine in vrsto živali;

2.      gradnjo, ureditev in opremo klavnic;

3.      zagotavljanje neodvisnosti osebe, odgovorne za dobro počutje živali;

4.      usposobljenost osebe, odgovorne za dobro počutje živali, osebja v klavnicah in oseb, povezanih z usmrtitvijo živali, vključno z vsebino in organizacijo usposabljanja in preverjanj, ter izdajo, preklic in začasni odvzem potrdil, izdanih v zvezi s tem.

(2)      Flamska vlada lahko odobri klavnice za skupinski zakol živali, namenjenih domači zasebni porabi, in določi pogoje za zakol živali, namenjenih zasebni domači porabi, zunaj klavnic.‘“

31.      Člen 5 izpodbijanega dekreta določa:

„V istem zakonu, kot je bil nazadnje spremenjen z zakonom z dne 7. februarja 2014, se doda člen 45b, ki določa:

‚Člen 45b      Kot izjema od člena 15 se lahko govedo, ki se zakolje po posebnih metodah v skladu z zahtevami verskih obredov, omami takoj po prerezu vratu, dokler flamska vlada ne odloči, da je reverzibilno omamljanje dejansko uporabljivo za te živalske vrste.‘“

32.      Člen 6 izpodbijanega dekreta določa, da začne veljati 1. januarja 2019.

III. Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in predlog za sprejetje predhodne odločbe

33.      Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so pri Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) vložile več tožb za razglasitev ničnosti izpodbijanega dekreta.

34.      V utemeljitev ničnostnih tožb, vloženih pri Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče), tožeče stranke v bistvu trdijo:

Prvič, kršitev Uredbe št. 1099/2009 v povezavi z načelom enakosti in prepovedi diskriminacije, ker se judovskim in muslimanskim vernikom odvzema jamstvo, določeno v členu 4(4) Uredbe št. 1099/2009, v skladu s katerim obrednih zakolov ni mogoče pogojevati s predhodnim omamljanjem, in ker v nasprotju s členom 26(2) te uredbe Komisija ni bila pravočasno obveščena o izpodbijanem dekretu;

Drugič, kršitev svobode vere, ker se judovskim in muslimanskim vernikom onemogoča, po eni strani, zakol živali v skladu z zapovedmi njihove vere in, po drugi strani, pridobivanje mesa, ki izvira od živali, zaklanih v skladu s temi verskimi zapovedmi;

Tretjič, kršitev načela ločitve cerkve in države, ker določbe izpodbijanega dekreta določajo, kako je treba opravljati verski obred;

Četrtič, kršitev pravice do dela in svobodne izbire poklica, podjetniške svobode ter prostega pretoka blaga in storitev, ker se verskim klavcem onemogoča opravljanje poklica, ker se mesarjem in mesarijam onemogoča, da strankam nudijo meso, za katero lahko zagotovijo, da izvira od živali, ki so bile zaklane v skladu z verskimi zapovedmi, in ker se izkrivlja konkurenca med klavnicami v Vlaams Gewest in klavnicami v Brussels Hoofdstedelijk Gewest (regija Bruselj – prestolnica) oziroma kateri koli drugi državi članici Evropske unije, v kateri je zakol živali brez omamljanja dovoljen;

Petič, kršitev načela enakosti in prepovedi diskriminacije, ker:

so judovski in muslimanski verniki brez objektivne utemeljitve obravnavani enako kot osebe, za katere ne veljajo posebne verske zapovedi v zvezi z živili;

so brez objektivne utemeljitve različno obravnavane osebe, ki živali ubijajo med lovom, ribolovom ali zatiranjem škodljivcev, in osebe, ki živali ubijajo v skladu s posebnimi metodami zakola, ki jih predpisuje verski obred, ter

so judovski verniki na eni strani in muslimanski verniki na drugi brez objektivne utemeljitve obravnavani enako.

35.      Flamska in valonska vlada pa menita, da člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 izrecno pooblašča države članice, da se odmaknejo od člena 4(4) te uredbe.(7)

36.      Predložitveno sodišče opozarja, da v členu 4(4) Uredbe št. 1099/2009 določena izjema od splošne dolžnosti omamljanja živali pred zakolom temelji na svobodi vere iz člena 10(1) Listine.

37.      Vendar pa lahko države članice po mnenju predložitvenega sodišča od zgoraj navedene izjeme odstopajo. Člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 državam članicam namreč dovoljuje, da v zvezi z izboljšanjem dobrega počutja živali odstopajo od ureditve, ki je določena v členu 4(4) te uredbe. Pri tem meje, znotraj katerih morajo države članice Unije ostati, niso določene.(8)

38.      Predložitveno sodišče poudarja, da se zato zastavlja vprašanje, ali se lahko člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 razlaga tako, da lahko države članice Evropske unije sprejemajo nacionalne določbe v smislu določb spornega dekreta, in ali je v primeru take razlage ta določba v skladu s svobodo vere, ki je zagotovljena s členom 10(1) Listine.

39.      Predložitveno sodišče poleg tega opozarja, da za ubijanje živali po metodah obrednega zakola Uredba št. 1099/2009 določa zgolj pogojno izjemo od obveznosti predhodnega omamljanja, medtem ko je v skladu s členom 1(3)(a)(ii) Uredbe št. 1099/2009 ubijanje živali med lovom, ribolovom in v okviru kulturnih ali športnih dogodkov iz te obveznosti povsem izvzeto. S tega vidika želi predložitveno sodišče izvedeti, ali Uredba št. 1099/2009 povzroči neupravičeno diskriminacijo s tem, da države članice izjemo v primeru zakolov v skladu z zahtevami verskih obredov lahko omejijo, medtem ko je ubijanje živali brez omamljanja dovoljeno med lovom, ribolovom ter v okviru kulturnih in športnih dogodkov.

40.      V teh okoliščinah je Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje postavilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), [Uredbe št. 1099/2009] razlagati tako, da države članice smejo sprejemati določbe za izboljšanje dobrega počutja živali, ki odstopajo od izjeme iz člena 4(4) te uredbe, kakršne so v [izpodbijanem dekretu], ki po eni strani določajo prepoved zakola živali brez omamljanja, ki velja tudi za zakol, ki se opravi v okviru verskega obreda, in po drugi strani za zakol, opravljen v okviru verskega obreda, uvajajo alternativno metodo omamljanja, ki je zasnovana tako, da mora biti omamljanje reverzibilno in ne sme povzročiti smrti živali?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je v primeru razlage v smislu prvega vprašanja člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), zgoraj navedene uredbe v nasprotju s členom 10(1) [Listine]?

3.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je v primeru razlage v smislu prvega vprašanja člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), v povezavi s členom 4(4) zgoraj navedene uredbe v nasprotju s členi od 20 do 22 [Listine], ker je za živali, ki jih zakoljejo po posebnih metodah zakola v skladu z zahtevami določenih verskih obredov, določena zgolj izjema, ki velja pod pogojem (člen 4(4) v povezavi s členom 26(2)), medtem ko je za usmrtitev živali med lovom, med ribolovom in v okviru kulturnih ali športnih dogodkov iz razlogov, navedenih v uvodnih izjavah te uredbe določeno, da te dejavnosti ne spadajo na področje uporabe te uredbe oziroma zanje ne velja obveznost omamljanja živali pri usmrtitvi (člen 1(1), drugi pododstavek, in (3))?“

IV.    Postopek pred Sodiščem

41.      Pisna stališča o vprašanjih, ki jih je postavilo Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče), so predložili Centraal Israëlitisch Consistorie van Belgiëin in drugi, Executief van de Moslims van Belgiëin in drugi, Coördinatie Comité van Joodse Organisaties van België, Section belge du Congrès juif mondial et Congrès juif européen VZW, LI, Vlaamse Regering, Waalse Regering, Global Action in the Interest of Animals VZW (GAIA), danska, finska in švedska vlada, Svet Evropske unije in Evropska komisija.

42.      Na obravnavi Sodišča 8. julija 2020 so ustne navedbe podali Centraal Israëlitisch Consistorie van Belgiëin in drugi, Unie Moskeeën Antwerpen VZW, Executief van de Moslims van Belgiëin in drugi, Coördinatie Comité van Joodse Organisaties van België, Section belge du Congrès juif mondial et Congrès juif européen VZW, LI, Vlaamse Regering, Waalse Regering, Global Action in the Interest of Animals VZW (GAIA), danska in finska in vlada, Svet in Komisija. Agentu finske vlade je bilo dovoljeno, da ustne navedbe poda prek video‑konference.

V.      Analiza

43.      V svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe je Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) Sodišču postavilo tri vprašanja. V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na prvi dve vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

44.      S prvim vprašanjem Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) prosi za razlago člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009. Predložitveno sodišče se želi prepričati predvsem o obsegu člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 in o tem, ali državam članicam dovoljuje, da kot izjemo od člena 4(4) te uredbe in z namenom spodbujanja dobrega počutja živali sprejmejo pravila, kakršna so v izpodbijanem dekretu. Odvisno od razlage, ki bo podana v zvezi s členom 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009, želi Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) z drugim vprašanjem ugotoviti, ali se s to določbo prava Unije krši člen 10(1) Listine.

45.      Glede na neločljivo povezanost prvih dveh vprašanj menim, da je prikladneje nanju odgovoriti skupaj.

A.      Uvodna pojasnila

46.      Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da je bila v skladu z drugim pododstavkom člena 26(2) Uredbe št. 1099/2009 Komisija o izpodbijanem dekretu uradno obveščena 29. novembra 2017.(9) V pisnih navedbah pred Sodiščem se je trdilo, da je bilo zadevno uradno obvestilo prepozno(10) in da izpodbijani dekret torej ni veljaven. V zvezi s tem naj opozorim, da se je Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe posebej sklicevalo na zadevno obvestilo. Vendar pa ni izrazilo nobenega dvoma glede veljavnosti izpodbijanega dekreta v tem smislu. Poleg tega se nobeno od zastavljenih vprašanj ne nanaša konkretno na to vprašanje oziroma se v njih ne prosi za razlago drugega pododstavka člena 26(2) Uredbe št. 1099/2009. Zato menim, da je to vprašanje, zlasti glede na to, da med strankami ni bilo prave razprave o tem, zunaj dometa tega postopka.

47.      Pred Sodiščem se je prav tako razpravljalo, ali predhodno reverzibilno omamljanje, ki ne povzroči smrti živali, ali omamljanje vretenčarjev po prerezu ustreza posebnim metodam zakola v skladu z zahtevami verskih obredov tako muslimanske kot tudi judovske vere. V zvezi s tem se zdi, da obstajajo znotraj obeh ver različna mnenja o tem vprašanju.(11) Kot sem poudaril v sklepnih predlogih v zadevi C‑243/19, A. proti Veselibas Ministrija,(12) posvetno sodišče ne more presojati o vprašanju verske pravovernosti: menim, da je dovolj, če se navede, da je veliko pripadnikov tako muslimanske kot tudi judovske vere, za katere je zakol živali brez takega omamljanja bistveni vidik potrebnega verskega obreda. Zato predlagam, da se nadaljuje na tej osnovi.(13)

48.      Sodišče je v točki 51 sodbe z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335), vsekakor jasno navedlo, da obstoj morebitnih teoloških razlik o tej temi namreč sam po sebi ne more ovreči opredelitve prakse v zvezi z obrednim zakolom, kakor jo je opisalo predložitveno sodišče, kot „verskega obreda“.(14)

49.      Kljub dejstvu, da je predložitveno sodišče zelo podrobno pojasnilo, da je bil izpodbijani dekret sprejet po obsežnem posvetovanju s predstavniki različnih verskih skupin, in je flamska zakonodaja skozi daljše obdobje (od leta 2006) vložila precej truda, da bi se uskladili cilji spodbujanja dobrega počutja živali s spoštovanjem duha obrednega zakola,(15) je navedeno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedlo, da izpodbijani dekret določa prepoved obrednega zakola brez omamljanja, ki je bil prej dovoljen v skladu z nacionalnim pravom in na podlagi izjeme iz člena 4(4) Uredbe št. 1099/2009.(16)

B.      Člen 4(1) in (4) Uredbe št. 1099/2009 ter trenutna sodna praksa v zvezi s tema določbama

50.      Uredba št. 1099/2009 določa pravila, med drugim, za usmrtitev živali, ki se redijo ali gojijo za proizvodnjo živil. Kot je razvidno iz naslova same uredbe in iz njenega člena 3(1), je glavni cilj uredbe zaščita živali in to, da se jim prihrani vsakršna bolečina, vznemirjenje ali trpljenje, ki se jim je mogoče izogniti, med zakolom in povezanimi postopki.

51.      Člen 4(1) Uredbe št. 1099/2009 tako jasno določa, da se „živali […] usmrtijo šele po tem, ko so bile omamljene“.

52.      Po mojem mnenju je člen 4(1) Uredbe št. 1099/2009 temeljni kamen te uredbe in odraža ter daje konkreten izraz jasni obveznosti, ki jo prvi del člena 13 PDEU nalaga tako Uniji kot državam članicam, da v celoti upoštevajo zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij. V zvezi s tem je Sodišče v točki 47 sodbe z dne 26. februarja 2019, Oeuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17, EU:C:2019:137), navedlo, da so znanstvene študije dokazale, da je omamljanje tehnika, ki ob zakolu najmanj posega v dobro počutje živali.

53.      Kljub strogim pogojem iz člena 4(1) Uredbe št. 1099/2009 pa odstavek 4 tega člena navedene uredbe kot izjemo od tega pravila vendarle določa, da se za živali, ki jih zakoljejo po posebnih metodah zakola v skladu z zahtevami verskih obredov, „zahteve iz odstavka 1 ne uporabljajo, če je zakol opravljen v klavnici“.(17) Člen 4(4) Uredbe št. 1099/2009 torej naslovi potrebo po zagotavljanju pravic tistih, ki pripadajo določenim veram, da ohranijo bistvene verske obrede in da jedo meso živali, ki so bile zaklane na način, ki ga predpisuje vera.

54.      Sodišče je veljavnost pravice iz člena 4(4) Uredbe št. 1099/2009, da se obredni zakol izvede v klavnicah, glede na določbe člena 10(1) Listine preučilo v sodbi z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335). V točkah od 43 do 45 te sodbe je Sodišče spomnilo, da v skladu sodno prakso Sodišča pravica do svobode misli, vesti in vere, ki jo varuje člen 10(1) Listine, pomeni zlasti svobodo vsakogar, da izraža svojo vero ali prepričanje posamezno ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih. Poleg tega Listina uporablja besedo „vera“ v širokem smislu, tako da lahko zajema tako forum internum, in sicer imeti prepričanje, kot forum externum, in sicer izražanje vere v javnosti. Sodišče je zato sklenilo, da posebne metode zakola v skladu z zahtevami verskih obredov v smislu člena 4(4) Uredbe št. 1099/2009 spadajo na področje uporabe člena 10(1) Listine kot del tega izražanja vere v javnosti.(18)

55.      Sodišče je menilo, da odstopanje, dovoljeno s členom 4(4) Uredbe št. 1099/2009, za katerega velja zahteva, da se zakol opravi v klavnici,(19) ne določa nobene prepovedi izvajanja prakse obrednega zakola v Uniji, ampak, nasprotno, udejanja pozitivno zavezo zakonodajalca Unije, da omogoči prakso zakola živali brez predhodnega omamljanja za zagotovitev učinkovitega spoštovanja svobode vere.(20)

56.      Izjema od pravila iz člena 4(1) Uredbe št. 1099/2009, ki je določena v členu 4(4) te uredbe, torej dopušča uporabo obrednega zakola, v okviru katerega se žival lahko usmrti brez predhodnega omamljanja, le zato, da bi se zagotovilo spoštovanje svobode vere, glede na to, da ta oblika zakola ni takšna, da bi tako učinkovito zmanjšala bolečino, vznemirjenje ali trpljenje živali kot zakol po predhodnem omamljanju, ki je v skladu s členom 2(f) te uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 20 potrebno, da se povzroči izguba zavesti in zmanjša občutljivost živali, kar znatno zmanjša njeno trpljenje.(21)

57.      Člen 4(4) Uredbe št. 1099/2009 torej odraža željo zakonodajalca Unije, da spoštuje svobodo vere in pravico izražanja vere ali prepričanja pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih, kot je navedeno v členu 10 Listine, kljub trpljenju, ki se povzroči živalim v okviru obrednega zakola brez predhodnega omamljanja in ki bi se mu bilo mogoče izogniti.(22) Ta določba po mojem mnenju torej izvaja zavezo Unije za tolerantno, pluralno družbo, kjer obstajajo različna ter včasih nasprotujoča si stališča in prepričanja, ki jih je treba med seboj uskladiti.

58.      Vendar pa iz točke 56 in naslednjih sodbe z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335), izhaja, da se lahko tehnični pogoji ali zahteve, s katerimi se poskuša zmanjšati trpljenje živali ob usmrtitvi in zagotoviti zdravje vseh potrošnikov mesa ter katerih uporaba je nevtralna in nediskriminatorna, zaradi organizacije in ureditve tega zakola naložijo na svobodo izvajanja zakola brez predhodnega omamljanja v verske namene. Kot je bilo že navedeno, je Sodišče v točki 68 sodbe z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335), torej menilo, da zahteva, da se tak zakol opravi v klavnici,(23)ne pomeni omejitve pravice do svobode vere.(24)

59.      Poleg tega Sodišče v sodbi z dne 26. februarja 2019, Oeuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17, EU:C:2019:137, točke od 48 do 50), v bistvu navaja, da je lahko dobro počutje živali sicer ogroženo do določene mere, zato da se dovoli izvajanje obrednega zakola, vendar velja izjema, določena v členu 4(4) Uredbe št. 1099/2009, samo v takem obsegu, kolikor je nujno potrebno, zato da se zagotovi spoštovanje svobode vere. Bistvo zadevnih prepričanj se razširja na uživanje mesa živali, ki so bile zaklane v skladu z verskimi obredi.

60.      Poleg tega je po mojem mnenju iz te sodbe razvidno, da bo izvajanje obrednega zakola živali brez predhodnega omamljanja v določenih okoliščinah povzročilo, da se bodo proizvodi, ki se pridobijo s tem obredom, obravnavali drugače kot proizvodi, ki se pridobijo z zakolom, opravljenim na način, ki upošteva višje standarde na področju dobrega počutja živali.

61.      Očitno je, da je treba člen 4(4) Uredbe št. 1099/2009 kot izjemo od pravila iz člena 4(1) te uredbe razlagati ozko. To je nujno, zato da se živali ob usmrtitvi v največji možni meri zaščitijo, hkrati pa se zagotovi spoštovanje svobode vere in globoko ukoreninjenih verskih prepričanj. Kljub očitni napetosti med tema dvema – včasih nasprotujočima si – ciljema je najbolj izstopajoč vidik interakcije med tema dvema določbama Uredbe št. 1099/2009 po mojem mnenju zelo natančen jezik, uporabljen v členu 4(1) te uredbe, in obseg prepovedi, ki jo vsebuje. Po tem se razlikuje od pomanjkanja konkretnih ali posebnih omejitev izjeme iz člena 4(4), razen zahteve, da mora zadevni zakol predpisovati verski obred in mora biti opravljen v klavnici.(25)

62.      V tem okviru ne morem, da ne bi opazil, da so besede „v primeru živali, ki jih zakoljejo po posebnih metodah zakola v skladu z zahtevami določenih verskih obredov“, vsebovane v členu 4(4) Uredbe št. 1099/2009, na žalost nedoločne in torej odprte za široko razlago na škodo dobrega počutja živali.(26) Zakonodajalec Unije mora zaščiti dobrega počutja živali, določeni v členu 13 PDEU, seveda dati pravo težo in pomen. Čeprav se mora v določenih okoliščinah umakniti še bolj temeljnemu cilju zagotavljanja verske svobode in prepričanj, morajo biti te okoliščine jasne in natančne. Lahko bi se bilo treba vprašati, ali so vsi proizvodi iz živali, zaklanih pod krinko izjeme iz člena 4(4) Uredbe št. 1099/2009, dejansko namenjeni prehrani oseb, ki zahtevajo tak zakol, zato da upoštevajo zahteve svoje vere. V spisu pred Sodiščem obstaja dokaz, da so proizvodi iz živali, ki so bile zaklane, ne da bi bile prej omamljene, namenjeni prehrani članov javnosti, ki – poleg tega, da se ne zavedajo tega dejstva – ne potrebujejo takega zakola, zato da bi upoštevali kakršna koli pravila prehranjevanja, ki jih zahteva vera.(27) Prav tako lahko obstajajo potrošniki, ki bi iz razlogov vere, vesti ali morale ugovarjali uživanju takih proizvodov glede na trpljenje zadevnih živali, ki bi se mu bilo mogoče izogniti.

63.      Kljub jasnemu besedilu člena 4(1) Uredbe št. 1099/2009 se je težko izogniti ugotovitvi, da je edini način, s katerim se potrošniku Unije zagotovi, da so živalski proizvodi v skladu s členom 4(1) uredbe št. 1099/2009, da uživa proizvode z ekološkim logotipom Unije. Vse to pomeni, da so države članice sicer dolžne spoštovati globoko zakoreninjena verska prepričanja pripadnikov muslimanske in judovske vere, tako da dopuščajo tak obredni zakol živali, vendar imajo tudi obveznosti do dobrega počutja teh čutečih bitij. Tak položaj, v katerem se enostavno dovoli, da mesni izdelki, ki so rezultat klanja živali v skladu z verskimi obredi, pridejo v prehransko verigo in jih uživajo potrošniki, ki se ne zavedajo – in ki s tem niti niso bili seznanjeni – načina, na katerega so bile živali zaklane, ne bi bil v skladu niti z duhom niti z besedilom člena 13 PDEU.

64.      V spisu pred Sodiščem je navedeno, da poskuša čedalje več držav članic na različne načine kvalificirati ali omejiti obseg izjeme iz člena 4(4) Uredbe št. 1099/2009. To vključuje prepoved klanja živali brez predhodnega omamljanja ali prepoved klanja živali brez bodisi predhodnega (reverzibilnega) omamljanja ali omamljanja po prerezu na podlagi, med drugim, člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), navedene uredbe.

65.      Jedro tega predloga za sprejetje predhodne odločbe je namreč legitimnost te prakse glede na določbe Uredbe št. 1099/2009, zlasti pa člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), te uredbe, ki jo bom zdaj obravnaval.

C.      Člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe (EU) št. 1099/2009

66.      Na podlagi člena 26(1) Uredbe št. 1099/2009 in člena 26(2) iste uredbe lahko države članice ohranijo ali sprejmejo nacionalne predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali(28) pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe. Člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 namreč določa, da države članice lahko sprejmejo predpise za obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi v zvezi z usmrtitvijo in omamljanjem(29) živali v skladu s členom 4(4) te uredbe.

67.      Menim, da v členu 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 ni zajeto to, da bi države članice odpravile ali kvazi‑odpravile(30) prakso obrednega zakola. To jasno izhaja iz izjeme iz člena 4(4) te uredbe, ki je zasnovan tako, da ščiti svobodo vere. Splošnega besedila člena 26(2) ni mogoče razumeti tako, da bi omejilo posebne določbe člena 4(4).

68.      Pri členu 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe (EU) št. 1099/2009 gre bolj za to, da ohranja to izjemo, hkrati pa v skladu z načelom subsidiarnosti in zato, da bi se upoštevala občutljiva vprašanja v zvezi z dobrim počutjem živali, ki so značilna za posamezne države, dopušča, da države članice sprejmejo dodatne predpise ali predpise, ki so strožji od zahteve iz člena 4(4) te uredbe, da se zakol živali po posebnih metodah zakola v skladu z zahtevami določenih verskih obredov opravi v klavnici.

69.      Ti dodatni predpisi bi lahko na primer obsegali zahtevo, da je ves čas med obrednim zakolom prisoten kvalificiran veterinar (poleg zahtev iz člena 17 Uredbe št. 1099/2009 v zvezi s pooblaščencem za dobro počutje živali) in da je oseba, ki izvaja to posebno obliko zakola, ustrezno usposobljena, pravila o vrsti, velikosti in ostrini noža, ki se uporabi, in zahteva po drugem nožu, če se prvi med zakolom poškoduje.

70.      Torej morajo države članice strožje predpise v skladu s členom 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 sprejeti v okviru in ob popolnem upoštevanju narave izjeme iz člena 4(4) te uredbe. Vendar to ne pomeni, da lahko države članice izkoristijo pooblastilo iz člena 26(2) Uredbe št. 1099/2009 tako, da bi dejansko izničile izjemo iz člena 4(4) te uredbe, torej izjemo, ki je bila konec koncev zasnovana zato, da se spoštuje verska svoboda tistih pripadnikov judovske in muslimanske vere, za katere je obredni zakol živali ključna značilnost njihovih verskih tradicij, običajev in dejanske identitete.

71.      V uvodni izjavi 18 Uredbe št. 1099/2009 je namreč pojasnjeno, da možnost držav članic, da ohranijo ali sprejmejo strožje nacionalne predpise, odraža voljo zakonodajalca Unije, da „vsaka država članica ohrani določeno raven subsidiarnosti“, medtem ko vendarle ohrani izjemo od omamljanja živali pred zakolom, vsebovano v členu 4(4) Uredbe št. 1099/2009.(31)

72.      Člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe (EU) št. 1099/2009 torej dovoljuje sprejetje strožjih nacionalnih pravil, zato da se zaščiti dobro počutje živali, če se s tem ne posega v „bistvo“ zadevnega verskega običaja, in sicer obrednega zakola. Torej državam članicam ne dovoli, da prepovejo zakol živali v skladu z zahtevami verskih običajev, ki je izrecno dovoljen s členom 4(4) Uredbe št. 1099/2009.(32)

73.      Menim, da bi vsaka druga razlaga člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe (EU) št. 1099/2009 poleg tega, da bi bila v nasprotju z zadevno določbo(33) in jasnim namenom zakonodajalca Unije(34), pomenila omejitev svobode vere, zagotovljene s členom 10(1) Listine, in bi zahtevala izrecno, podrobno utemeljitev v skladu s tridelnim preizkusom, določenim v členu 52(1) Listine. Tu je dovolj opozoriti, da take utemeljitve v Uredbi št. 1099/2009 ni.

74.      Glede na to, da uvodne izjave Uredbe št. 1099/2009 in zakonodajni jezik člena 4(4) kažejo na željo, da se ohrani obredni zakol živali, je dodatna pristojnost, podeljena državam članicam v skladu z določbami člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009(35) v zvezi z zakolom živali v skladu s členom 4(4), zasnovana zato, da se jim omogoči, da sprejmejo take dodatne ukrepe, za katere menijo, da so primerni za spodbujanje dobrega počutja zadevnih živali.

75.      Če torej ponovim, se ti dodatni ukrepi ne raztezajo na prepoved obrednega zakola brez predhodnega omamljanja ali omamljanja po prerezu, saj bi to pomenilo, da se zanika bistvo izjeme iz člena 4(4) Uredbe št. 1099/2009. To pa bi ogrozilo bistvo verskih jamstev iz člena 10(1) Listine za tiste pripadnike judovske in muslimanske vere, za katere imajo ti verski obredi, kot je bilo navedeno, globoko oseben verski pomen. Zato menim, da lahko v skladu s členom 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 in sodbo z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335), države članice, na primer, poleg zahteve iz člena 4(4) te uredbe, da se obredni zakol opravi v klavnici, sprejmejo tehnične pogoje ali zahteve,(36) s katerimi se poskuša trpljenje živeli ob usmrtitvi zmanjšati na minimum in spodbujati njihovo dobro počutje.

76.      Menim, da ni koristno špekulirati o tem, katero vrsto ukrepov bi države članice lahko zakonito sprejele na podlagi člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 ali pravzaprav na kateri koli drugi podlagi, saj je to očitno zunaj dometa tega postopka in torej ni bilo predmet nobene prave razprave v tem okviru.(37) Ni vloga Sodišča, da daje svetovalna mnenja o tem. Zadostuje navesti, da se to pooblastilo ne razteza tako daleč, da bi se lahko prepovedal obredni zakol brez omamljanja na način, ki ga je v tem postopku imel v mislih flamski zakonodajalec.

77.      Moja vmesna ugotovitev je torej, da je treba člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 v povezavi z njenim členom 4(1) in (4) ter ob upoštevanju člena 10 Listine in člena 13 PDEU razlagati tako, da države članice ne smejo sprejemati predpisov, ki po eni strani določajo prepoved zakola živali brez omamljanja, ki velja tudi za zakol, ki se opravi v okviru verskega obreda, in po drugi strani za zakol, opravljen v okviru verskega obreda, uvajajo alternativno metodo omamljanja, ki je zasnovana tako, da mora biti omamljanje reverzibilno in ne sme povzročiti smrti živali.

78.      Pri preučitvi vprašanj ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 glede na člen 10(1) Listine.

79.      Na te ugotovitve ne vpliva dejstvo, da imata judovska in muslimanska skupnost vedno možnost – vsaj načeloma – da košer oziroma halal meso uvozita. Poleg tega, da bi bilo zanašanje na tak uvoz nekoliko negotovo – na obravnavi 8. julija 2020 je bilo Sodišče na primer seznanjeno, da so nekatere države članice, kot sta Zvezna republika Nemčija in Kraljevina Nizozemska, naložile prepoved izvoza v zvezi s takimi mesnimi proizvodi – bi bilo komajda sprejemljivo, če bi tak pristop ubrale vse države članice. Dejstvo ostaja, da bistvo pravice, ki jo zagotavlja člen 4(4) Uredbe št. 1099/2009, velja brez pridržkov v vsaki državi članici, pooblastilo za sprejetje dodatnih predpisov v skladu s členom 26(2), prvi pododstavek, točka (c), te uredbe pa tega ne more omejiti.

80.      Ta postopek pa na svoj način vendarle usmeri pozornost na šibko točko te ureditve. Če naj se zahteve iz člena 13 PDEU obravnavajo, kot da državam članicam nalagajo prave obveznosti (verjamem pa, da morajo), potem je dolžnost zakonodajalca Unije, da vsaj zagotovi, da se za vse potrošnike jasno in nedvoumno označi, kadar gre za proizvode od živali, ki so bile usmrčene brez predhodnega omamljanja.

81.      Tak pristop, ki je nevtralen in nediskriminatoren, in sicer, da se vsem potrošnikom prek sledljivosti in označevanja živalskih proizvodov dajo dodatne informacije, bo tem potrošnikom omogočil, da se svobodno in informirano odločajo o uživanju takih proizvodov.(38) S tem bi poleg tega spodbujali dobro počutje živali, tako da bi zmanjšali trpljenje živali ob usmrtitvi, hkrati pa bi zaščitili svobodo vere.(39)

D.      Člen 26(4) Uredbe št. 1099/2009

82.      Pooblastilo, podeljeno državam članicam, da sprejmejo dodatne ali strožje nacionalne predpise, je poleg tega kvalificirano ali omejeno tudi s členom 26(4) Uredbe št. 1099/2009. V tej določbi je navedeno, da taki nacionalni predpisi ne smejo omejevati prostega pretoka proizvodov iz živali, ki so bile usmrčene v drugi državi članici, ki ima manj obširno zaščito. Kot je torej poudarjeno v uvodni izjavi 57 Uredbe št. 1099/2009, je obširnejša zaščita živali ob usmrtitvi dovoljena, če ne posega v delovanje notranjega trga.

83.      Predložitveno sodišče je v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedlo, da je flamski zakonodajalec menil, „da izpodbijani dekret nima nobenega vpliva na možnost vernikov, da pridobijo meso od živali, zaklanih v skladu z zahtevami verskih obredov, saj nobena določba ne prepoveduje uvoza takega mesa v flamsko regijo“.

84.      Menim, da zahteva, ki jo nalaga člena 26(4) Uredbe št. 1099/2009, da predpisi, ki jih države članice sprejmejo na podlagi člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009, ne ovirajo delovanja notranjega trga, ne spremeni dejstva, da morajo ukrepi, ki jih države članice sprejmejo na podlagi te zadnje določbe, delovati v okviru izjeme iz člena 4(4) te uredbe in v popolni skladnosti z njo. Sámo dejstvo, da je živalske proizvode, ki ustrezajo posebnim metodam zakola v skladu z zahtevami verskih obredov, mogoče pridobiti iz druge države članice, torej ne more odpraviti neizpolnjevanja zahtev iz člena 4(4) Uredbe št. 1099/2009.

85.      Res je, da je ESČP v zadevi Cha’are Shalom Ve Tsedek proti Franciji (sodba ESČP z dne 20. junija 2000, CE:ECHR:2000:0627JUD002741795) menilo, da bi šlo za poseganje v svobodo izražanja veroizpovedi samo, če bi prepoved zakonitega izvajanja tega zakola skrajno ortodoksnim vernikom onemogočila jesti meso živali, zaklanih v skladu z verskimi predpisi. Po mnenju ESČP torej ni poseganja v svobodo izražanja veroizpovedi, če je mogoče meso, ki je v skladu z zahtevami vere neke osebe, zlahka pridobiti iz druge države.(40)

86.      Čeprav pravica, zagotovljena s členom 10(1) Listine, ustreza pravici, zagotovljeni s členom 9 EKČP, katere podpisnice so vse države članice in ki ima v skladu s členom 52(3) Listine enako vsebino in obseg, je jasno, da je bil namen zakonodajalca Unije, ko je sprejel člen 4(4) in zahteval, da se člen 26 Uredbe št. 1099/2009 izvaja v okviru prvo navedene določbe, priznati bolj posebno varstvo svobode vere od tistega, ki bi se zahtevalo s členom 9 EKČP.

87.      Menim, da se ni mogoče izogniti dejstvu, da varovanje verskih obredov zakola živali pogosto ni ravno v skladu s sodobnim pojmovanjem dobrega počutja živali. Izjema iz člena 4(4) pa je politična odločitev, ki jo je zakonodajalec Unije zagotovo upravičen sprejeti. Iz tega sledi, da to Sodišče ne more dopustiti, da posamezne države članice izvotlijo to konkretno politično odločitev, tako da sprejmejo konkretne ukrepe v imenu dobrega počutja živali, katerih bistveni učinek bi bilo izničenje izjeme v korist določenih verskih pripadnikov. Vendar zaradi tega člen 26 Uredbe št.1099/2009, in zlasti točka (c) prvega pododstavka tega člena, ni nezdružljiv s členom 10(1) Listine.

VI.    Predlog

88.      Zato predlagam, naj se na prvo in drugo vprašanje, ki ju je postavilo Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče, Belgija), odgovori:

Člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi v povezavi z njenim členom 4(1) in (4) te uredbe ter ob upoštevanju člena 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 13 PDEU je treba razlagati tako, da države članice ne smejo sprejemati predpisov, ki po eni strani določajo prepoved zakola živali brez omamljanja, ki velja tudi za zakol, ki se opravi v okviru verskega obreda, in po drugi strani za zakol, opravljen v okviru verskega obreda, uvajajo alternativno metodo omamljanja, ki je zasnovana tako, da mora biti omamljanje reverzibilno in ne sme povzročiti smrti živali.

Pri preučitvi vprašanj ni bil ugotovljen noben element, ki bi glede na člen 10(1) Listine lahko vplival na veljavnost člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      Obravnavani nacionalni predpisi veljajo samo za vretenčarje, in ne za živali na splošno. Zato je obseg postopka pred Sodiščem omejen.


3      Predložitveno sodišče je prav tako navedlo, da je Valonska regija z dekretom z dne 18. maja 2017 „o spremembi členov 3, 15 in 16 ter o vključitvi člena 45b v zakon z dne 14. avgusta 1986 o zaščiti in dobrem počutju živali“ sprejela pravila, katerih vsebina je zelo podobna vsebini dekreta Flamske regije. Poleg tega iz spisa pred Sodiščem jasno izhaja, da so številne države članice uzakonile podobne prepovedi usmrtitve živali brez omamljanja, da bi zaščitile dobrobit živali.


4      Uredba z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi (UL 2009 L 303, str. 1).


5      Glej uvodno izjavo 18 Uredbe št. 1099/2009 in sodbi z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335, točke 53 in od 55 do 57), in z dne 26. februarja 2019, Oeuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17, EU:C:2019:137, točka 48).


6      Glej uvodno izjavo 18 Uredbe št. 1099/2009.


7      Za podrobnejšo predstavitev teh argumentov in tudi trditev drugih strank pred predložitvenim sodiščem glej predlog za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi.


8      Glej točko B.23.2 predloga za sprejetje prehodne odločbe in stran 6 angleškega prevoda.


9      Komisija navaja, da je bila uradno obveščena 27. novembra 2018.


10      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) v točki B.22.3 predloga za sprejetje predhodne odločbe menilo, da je bila Komisija o izpodbijanem dekretu pravočasno uradno obveščena, saj drugi pododstavek člena 26(2) Uredbe št. 1099/2009 ne določa nobenega roka in izpodbijani dekret v skladu s členom 6 ni začel veljati do 1. januarja 2019.


11      Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2017:926, točke od 51 do 54), in sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Oeuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17, EU:C:2018:747, točki 46 in 47). V točki 51 zadenjenavedenih sklepnih predlogov je generalni pravobranilec N. Wahl navedel: „Zdaj na trgu obstajajo proizvodi z oznako ‚halal‘ iz živali, ki so bile zaklane s predhodnim omamljanjem. Prav tako je bilo mogoče poudariti, da se meso živali, zaklanih brez omamljanja, prodaja po tradicionalnih kanalih, ne da bi bili potrošniki o tem obveščeni…. Nazadnje pa oznaka ‚halal‘ na proizvodih pove zelo malo o uporabi omamljanja pri zakolu živali in, če se omamljanje uporablja, o izbrani metodi.“


12      C‑243/19, EU:C:2020:325, točka 5.


13      Sprejmem, da ta pristop – ki ima korenine v nujnem spoštovanju drugačnih verskih prepričanj in tradicij, ki je nepogrešljiva značilnost zagotavljanja verske svobode iz člena 10(1) Listine – morda ni v skladu z dejstvom, da je treba člen 4(4) Uredbe št. 1099/2009 kot izjemo od člena 4(1) razlagati ozko.


14      Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2017:926, točka 57). Glej tudi skupno odklonilno ločeno mnenje sodnikov Bratza, Fischbacha, sodnice Thomassen, sodnice Tsatsa‑Nikolovske, sodnikov Panţîra, Levitsa in Traje Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Cha’are Shalom Ve Tsedek proti Franciji (sodba ESČP z dne 20. junija 2000, CE:ECHR:2000:0627JUD002741795, točka 1), v katerem so navedli, da „čeprav se lahko ustvari napetost, če je skupnost, še posebej verska skupnost, razdeljena, je to ena od neizogibnih posledic potrebe po spoštovanju pluralizma. V takem primeru vloga javnih organov ni, da odstranijo vsak vzrok napetosti, tako da ukinejo pluralizem, ampak da sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo, da se tekmujoče skupine med seboj tolerirajo.“ ESČP je v sodbi z dne 17. marca 2014, Vartic proti Romuniji (CE:ECHR:2013:1217JUD001415008), v točki 34 navedlo, da „svoboda mišljenja, vesti in vere označuje stališča, ki dosežejo določeno raven prepričljivosti, resnosti, skladnosti in pomembnosti […] Pa vendar je sodišče odločilo, da dolžnost nevtralnosti in nepristranskosti, ki jo ima država in kot je opredeljena v njegovi sodni praksi, […] ni združljiva z nobenim pooblastilom države, da presoja legitimnost verskih prepričanj […]“.


15      To upoštevanje verskih prepričanj se dokazuje z izjemami iz izpodbijanega dekreta za reverzibilno omamljanje, ki ne povzroči smrti živali, in omamljanje goveda po prerezu.


16      Predložitveno sodišče je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedlo, da je iz zakonodajne zgodovine razvidno, da je flamski zakonodajalec izhajal iz načela, da zakol brez omamljanja povzroča živali trpljenje, ki bi se mu bilo mogoče izogniti. Z izpodbijanim dekretom je zakonodajalec torej nameraval spodbuditi dobro počutje živali. Poleg tega se je flamski zakonodajalec zavedal, da izpodbijani dekret vpliva na svobodo vere in poskušal najti ravnovesje med svojim ciljem spodbujanja dobrega počutja živali na eni strani in spoštovanjem svobode vere na drugi strani.


17      Glej sodbi z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335, točke 53 in od 55 do 57), in z dne 26. februarja 2019, Oeuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17, EU:C:2019:137, točka 48).


18      V sodbi z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions (C‑157/15, EU:C:2017:203, točka 27), je Sodišče navedlo – kot je razvidno iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17) – da pravica, zagotovljena v členu 10(1) te listine, ustreza pravici, ki jo zagotavlja člen 9 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), in ima v skladu s členom 52(3) Listine enako vsebino in obseg kot zadnjenavedena pravica. V skladu z ustaljeno sodno prakso EKČP, dokler Evropska unija ne postane njena pogodbenica, ni pravni instrument, ki je formalno vključen v pravni red Unije. Tako je preizkus veljavnosti Uredbe št. 1099/2009 mogoče opraviti zgolj z vidika temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina. Glej sodbo z dne 28. julija 2016, Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi (C‑543/14, EU:C:2016:605, točka 23 in navedena sodna praksa).


19      Gre za poslopje, ki mu morajo pristojni nacionalni organi podeliti dovoljenje in ki mora za to izpolnjevati tehnične pogoje v zvezi z gradnjo, ureditvijo in opremo, ki se zahteva z Uredbo (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 45, str. 14).


20      Sodba z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335, točka 56).


21      Sodba z dne 26. februarja 2019, Oeuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17, EU:C:2019:137, točka 48). Sodišče je v točki 49 te sodbe opozorilo, da „čeprav Uredba št. 1099/2009 v uvodni izjavi 43 podrobneje določa, da je treba pri zakolu brez predhodnega omamljanja vrat natančno prerezati z ostrim nožem, da se ‚[čim bolj]‘ zmanjša trpljenje živali, pa uporaba take tehnike ne omogoča, da je trpljenje živali ‚čim bolj‘ zmanjšano“.


22      Glej uvodno izjavo 18 Uredbe št. 1099/2009.


23      Glej po analogiji sodbo ESČP z dne 27. junija 2000, Cha’are Shalom Ve Tsedek proti Franciji, (CE:ECHR:2000:0627JUD002741795, točki76 in 77), v kateri je veliki senat ESČP navedel, „[…] da je bila z uvedbo izjeme od načela predhodnega omamljanja živali za zakol v notranjem pravu uresničena pozitivna zaveza države, da se zagotovi dejansko spoštovanje verske svobode. Namen dekreta iz leta 1980 nikakor ni omejevanje uresničevanja te svobode; nasprotno, njegov namen je zagotovitev in organiziranje njenega svobodnega uresničevanja. Sodišče dalje meni, da zgolj dejstvo, da pravila, ki so izjeme in s katerimi se ureja izvajanje obrednega zakola, dopuščajo samo obrednim klavcem, ki imajo dovoljenje verskih organov, da izvajajo obredni zakol, ne pripelje do ugotovitve, da se je poseglo v svobodo posameznika, da izraža svojo vero. Sodišče tako kot vlada meni, da je preprečevanje nereguliranega zakola, ki se izvaja v dvomljivih higienskih razmerah, v splošnem interesu in da je torej bolje, če naj se obredni zakol izvaja, da se opravi v klavnicah, ki jih nadzirajo javni organi […]“.


24      Glede na to, da obravnavana zahteva ni pomenila omejitve ali prepovedi svobode vere, priznane s členom 10(1) Listine, te zahteve ni bilo treba preučiti glede na tridelni preizkus, določen v členu 52(1) Listine. Ta preizkus zahteva, da mora biti omejevanje uresničevanja, med drugim, svobode vere (i) predpisano z zakonom, (ii) spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin ter (iii) upoštevati načelo sorazmernosti, v skladu s katerim so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. Čeprav v določenih okoliščinah ni enostavno prestati zadevnega tridelnega preizkusa, je po mojem mnenju iz obrazložitve Sodišča v točki 58 in naslednjih sodbe z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335), razvidno, da bi zahteva, da se tak zakol opravi v klavnici, če bi se štela za omejitev, prestala ta tridelni preizkus.


25      S tem ne želim predlagati, da za obredni zakol ne veljajo nobeni drugi pogoji Uredbe št. 1099/2009, zato da se omeji trpljenje živali ob usmrtitvi. Kot je navedel generalni pravobranilec N. Wahl v sklepnih predlogih Oeuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17, EU:C:2018:747, točki 79 in 80), je treba obredni zakol živali v skladu s členom 4(4) Uredbe št. 1099/2009 opraviti v pogojih, ki zagotavljajo omejitev trpljenja živali. V uvodni izjavi 2 Uredbe št. 1099/2009 je tako med drugim navedeno, da bi morali „[n]osilci dejavnosti ali osebe, ki sodelujejo pri usmrtitvah živali, sprejeti potrebne ukrepe, ki bodo preprečili, da bi žival občutila bolečino, in zmanjšali vznemirjenje in trpljenje živali med zakolom ali usmrtitvijo, ob upoštevanju najboljših praks na tem področju in metod, odobrenih v skladu s to uredbo“. V uvodni izjavi 43 navedene uredbe pa je navedeno, da je treba „[p]ri zakolu brez omamljanja vrat natančno prerezati z ostrim nožem, da se zmanjša trpljenje“. Poleg tega člen 9(3) in člen 15(2), prvi pododstavek, te uredbe določata, da mora biti živalim posamično omejeno gibanje, „dokler oseba, odgovorna za omamljanje ali izkrvavitev, ni pripravljena, da omamljanje ali izkrvavitev živali izvede na čim hitrejši način“. Nazadnje, člen 5(2) Uredbe št. 1099/2009 določa, da „[k]adar se za namen člena 4(4) živali usmrtijo brez predhodnega omamljanja, osebe, odgovorne za zakol, opravijo sistematične preglede, s katerimi se zagotovi, da živali pred odstranitvijo opreme za omejitev gibanja ne kažejo nobenih znakov zavesti ali občutljivosti ter ne kažejo nobenih znakov življenja pred obdelovalnimi postopki ali poparjanjem“.


26      Za to gre zlasti, če se podvomi o izjemi od zelo strogega in nedvoumnega pravila iz člena 4(1) Uredbe št. 1099/2009.


27      Na primer, Komisija je v svojem stališču, ki ga je predložila Sodišču, navedla, da statistike v zvezi z zakolom živali v Flandriji med letoma 2010 in 2016, zbrane med zakonodajnim postopkom, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega dekreta, jasno kažejo, da je visok delež mesa iz obrednega zakola brez omamljanja verjetno našel pot v redno prehransko verigo, za katero pa seveda ne velja nobena verska „zahteva“. Komisija je prav tako navedla, da je razlog za to ekonomski, saj ima klavniška industrija interes, da ostane končna destinacija mesa, ki izvira od živali, zaklane brez omamljanja, kar se da odprta, tako da na primer določene cenejše dele živali ponuja na trgu halal (na primer v obliki klobasic merguez), medtem ko drugi dražji deli (kot je file) končajo v običajni prehranski verigi. Po navedbah Komisije je poleg tega na splošno približno polovica zaklanih živali zavrnjenih, ker naj ne bi izpolnjevale zahtev za košer meso, tako da to meso najverjetneje konča v običajni prehranski verigi.


28      Ti izrazi niso opredeljeni. Vendar ne dvomim, da izpodbijani dekret s tem, da zahteva predhodno reverzibilno omamljanje živali ali omamljanje goveda po prerezu, določa obširnejšo zaščito kot člen 4(4) Uredbe št. 1099/2009 in torej načeloma spada k členu 26(2), prvi pododstavek, točka (c), te uredbe.


29      Glej uporabo izraza „povezani postopki“. Opozoril bi tudi, da je izraz, ki se nanaša tudi na ravnanje z živaljo ob zakolu, zelo širok in nikakor ni omejen ali celo primarno osredotočen na „omamljanje“ živali.


30      In torej spodkopavale effet utile izjeme iz člena 4(4) Uredbe št. 1099/2009.


31      Glej tudi uvodno izjavo 57 Uredbe št. 1099/2009, v kateri se sklicuje na dejstvo, da je „[p]rimerno […], da se […]državam članicam dovoli določena prožnost glede ohranitve nacionalnih predpisov ali sprejetja širših nacionalnih predpisov na nekaterih posebnih področjih“. Moj poudarek.


32      Kljub precejšnjemu prizadevanju flamskega zakonodajalca, da v največji možni meri upošteva stališča muslimanske in judovske skupnosti s tem, da je uvedel izjeme v zvezi s predhodnim reverzibilnim omamljanjem, ki ne povzroči smrti živali, ali omamljanjem po prerezu v primeru goveda, je iz spisa pred Sodiščem tudi razvidno, čeprav mora to preveriti še predložitveno sodišče, da tako upoštevanje po mnenju nekaterih predstavnikov teh skupnosti ne izpolnjuje bistvenih načel zadevnih verskih obredov.


33      In torej contra legem.


34      V uvodni izjavi 18 Uredbe št. 1099/2009 je navedeno, da „ta uredba spoštuje svobodo vere in pravico izražanja vere […], kot je navedeno v členu 10 Listine […]“.


35      In seveda z načelom subsidiarnosti. Jasno je, da zakonodajalec Unije ni določil popolne harmonizacije tega področja.


36      V spisu pred Sodiščem je navedeno, da so številne države članice pojma „obširnejša zaščita“ ali „strožja nacionalna pravila“ razlagale tako, da jim omogočata, da naložijo dodatne tehnične zahteve glede tega, kako se živali zakoljejo, predvsem s tem, da zahtevajo predhodno omamljanje ali omamljanje po prerezu. Menim, da se lahko obširnejša zaščita ali taka pravila nanašajo tudi na ukrepe, ki niso usmerjeni posebej na način, kako so posamezne živali zaklane, ampak bolj na ukrepe, s katerimi se poskuša zagotoviti, da število živali, zaklanih v skladu z izjemo iz člena 4(4) Uredbe št. 1099/2009, ne preseže tega, kar je potrebno, zato da se izpolnijo prehranske zahteve posameznih verskih skupin. S tega vidika se strinjam, da se člen 4(4) in člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009 do določene mere konceptualno prekrivata. To je zagotovo tako zaradi nekoliko nedoločne narave prvo omenjene določbe. Vendar je jasno, da mora biti bistvo teh obredov – ki so za številne pripadnike tako judovske kot muslimanske vere bistveni del njihovih verskih tradicij in doživljanja – deležno varstva v skladu z Uredbo št. 1099/2009, kakor se razlaga v povezavi s členom 10(1) Listine.


37      Primeri takih tehničnih ukrepov so bili opisani v točki 69 teh sklepnih predlogov. Zaželena zakonodajna sprememba bi lahko bilo tudi označevanje zadevnih proizvodov, zato da se potrošnike jasno seznani s tem, da meso izvira od živali, ki ni bila omamljena. Navedba, da je meso košer ali halal, je namenjena samo določenim verskim skupinam, ne pa vsem potrošnikom živalskih proizvodov, in torej po mojem mnenju v tem smislu ne zadostuje. Glej točki 80 in 81 teh sklepnih predlogov.


38      Glej po analogiji člen 3(1) Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL 2011, L 304, str. 18), ki določa, da „[z]agotavljanje informacij o živilih dosega visoko raven varovanja zdravja in interesov potrošnikov z zagotavljanjem podlage končnim potrošnikom za ozaveščeno izbiro in za varno uporabo živil, zlasti v zvezi z zdravstvenimi, gospodarskimi, okoljskimi, socialnimi in etičnimi vidiki“. Moj poudarek. Vlogo etičnih vidikov pri označevanju hrane v okviru Uredbe št. 1169/2011 je Sodišče preučevalo v sodbi z dne 12. novembra 2019, Organisation juive européenne in Vignoble Psagot (C‑363/18, EU:C:2019:954), jaz pa v sklepnih predlogih v isti zadevi (C-363/18, EU:C:2019:494).


39      Tako od tistih, katerih vera zahteva obredni zakol, kot tudi tistih, ki zaradi vere, vesti ali morale ugovarjajo zakolu živali brez omamljanja.


40      V skupnem odklonilnem ločenem mnenju v zadevi Cha’are Shalom Ve Tsedek proti Franciji (sodba ESČP z dne 20. junija 2000, CE:ECHR:2000:0627JUD002741795) so sodniki in sodnice Bratza, Fischbach, Thomassen, Tsatsa‑Nikolovska, Panţîru, Levits in Traja menili, da samo dejstvo, da je bilo soglasje za izvedbo obrednega zakola že dano enemu verskemu organu, ne odvezuje francoskih organov obveznosti, da skrbno preučijo prošnjo, ki jo vložijo drugi verski organi iste vere. Menili so, da to, da se zavrne soglasje združenju, ki je vložilo prošnjo, hkrati pa da tako soglasje drugemu združenju, s čimer se je temu zadnjemu podelila izključna pravica, da dovoljuje obredne zakole, pomeni, da se ne zagotavlja verskega pluralizma ali razumnega sorazmerja med uporabljenimi sredstvi in ciljem, ki se ga poskuša doseči. Poleg tega dejstvo, da se je lahko „glatt“ meso (zaklana žival ne sme biti nečista) v Francijo uvozilo iz Belgije, ni po njihovem mnenju upravičilo ugotovitve, da ni šlo za poseganje v pravico do prakticiranja vere z izvajanjem obrednega zakola. Menili so, da možnost pridobitve takega mesa na druge načine ni pomembna za presojo obsega dejanja ali opustitve države, katere cilj je bil omejiti uresničevanje pravice do svobode vere.