Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ANTHONYJA MICHAELA COLLINSA,
predstavljeni 11. aprila 2024(1)
Zadeva C‑15/24 PPU [Stachev](i)
CH
proti
Sofiyska rayonna prokuratura
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji, Bolgarija))
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva 2013/48/EU – Pravica do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku – Odpoved tej pravici s strani nepismene osebe”
I. Uvod
1. Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji, Bolgarija) je Sodišču zastavilo šest vprašanj o razlagi Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti, in sicer z vidika člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).(2)
II. Spor o glavni stvari, predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
2. CH je bolgarski državljan, ki ne obvlada bolgarskega knjižnega jezika. Je predkaznovan.
3. Dne 16. decembra 2022 je bil aretiran zaradi suma storitve ropov, ki sta se zgodila 2. in 14. decembra 2022. Potem ko so ga privedli na policijsko postajo, je podpisal izjavo, s katero se je odpovedal pravici do tega, da ga zastopa odvetnik. V skladu z bolgarskim pravom je za dokaz, da se je nepismena oseba odpovedala tej pravici, treba zagotoviti podpisa policista in neodvisne priče. Zdi se, da nobeden od teh pogojev ni bil izpolnjen.(3) Med policijskim zaslišanjem, ki je potekalo brez navzočnosti odvetnika, je CH priznal, da je storil drugi rop, in povedal, kje so predmeti, ki so bili ukradeni med tem ropom. Med prepoznavo, ki je bila opravljena pozneje istega dne, je žrtev drugega ropa prepoznala CH kot storilca kaznivega dejanja.
4. Dne 17. decembra 2022 je žrtev prvega ropa med drugo prepoznavo, opravljeno brez navzočnosti odvetnika, prepoznala CH kot storilca kaznivega dejanja. Sofiyska rayonna prokuratura (okrožno državno tožilstvo v Sofiji, Bolgarija) je nato CH obtožilo, da je 2. in 14. decembra izvršil kaznivi dejanji ropa. Ker mora oseba, obdolžena kaznivega dejanja, na podlagi bolgarskega prava imeti pravno zastopanje, mu je bil dodeljen odvetnik, da bi ga zastopal.
5. Dne 19. decembra 2022 je bil CH zaslišan pred Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji), ki je odločilo, da mora za čas sojenja v pripor. Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) je 29. decembra 2022 ta sklep potrdilo.
6. Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) je 13. junija 2023 zavrnilo predlog CH o omilitvi tega ukrepa odvzema prostosti. Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) je 22. junija 2023 ta sklep potrdilo.
7. Dne 18. avgusta 2023 je Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) izpustilo CH iz pridržanja pod pogojem, da se občasno javlja policijskim organom, ki so pristojni za kraj njegovega stalnega prebivališča. To je storilo, ker ni mogoče vedeti, ali se je CH v času prijetja prostovoljno in zavestno odpovedal pravici do tega, da ga zastopa odvetnik, saj je nepismen, njegove domnevne odpovedi pa ni podpisala priča. V teh okoliščinah je Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) sklenilo, da je bila policijska preiskava, ki je sledila, nezakonita, dokazov, pridobljenih med njo, pa ni mogoče uporabiti za kazenski pregon CH.
8. Dne 7. septembra 2023 je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) ta sklep razveljavilo in razsodilo, da mora CH ostati v priporu. Presodilo je, da CH v času prijetja in v času obtožbe sicer ni imel pomoči odvetnika, vendar se zdi, da dokazi, ki jih je policija zbrala med preiskavo, niso bili pridobljeni nezakonito.
9. Dne 2. oktobra 2023 se je Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) spet odločilo izpustiti CH pod pogojem, da se občasno javlja policijskim organom na svojem stalnem prebivališču. Dne 7. novembra 2023 je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) ta sklep spet razveljavilo in razsodilo, da mora CH ostati v priporu.
10. Kazenski postopek proti CH poteka pred Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji). To sodišče dvomi, da so policijski organi v času po njegovem prijetju in preden je bil obtožen dveh ropov spoštovali pravico CH do dostopa do odvetnika. Izvedeti želi, ali ima nacionalno sodišče, kadar razsoja o prisilnih ukrepih v predkazenskem postopku, na podlagi Direktive 2013/48 pravico presojati o tem, ali so bili dokazi proti obdolženi osebi pridobljeni s kršitvijo njene pravice do dostopa do odvetnika ali ne. Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) se sprašuje, ali ima člen 3(6)(b) Direktive 2013/48, ki državam članicam omogoča, da lahko v izjemnih okoliščinah v predkazenskem postopku začasno odstopajo od pravice do dostopa do odvetnika, vendar ni bil prenesen v bolgarsko pravo, neposreden učinek. Prav tako se sprašuje, ali je bil člen 9(1) Direktive 2013/48 spoštovan, če se osumljenec, ki je nepismen in trdi, da se ni zavedal vsebine dokumenta, ki ga je podpisal, pisno odpove pravici do dostopa do odvetnika. Nazadnje želi Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) izvedeti, ali to, da se osumljenec v času prijetja odpove pravici do pomoči odvetnika, policijske organe odvezuje obveznosti, da morajo pred izvajanjem nadaljnjih preiskovalnih dejanj osumljenca obvestiti o pravici do dostopa do odvetnika.
11. Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) je zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:
„1. Ali je skladno s členom 12(2) [Direktive 2013/48] v povezavi s členom 47, prvi odstavek, [Listine], če je sodišču, ki preverja vprašanje obstoja utemeljenega suma udeležbe obdolženca pri kaznivem dejanju, ki se mu očita, na podlagi nacionalne ureditve in sodne prakse, ko odloča o odreditvi ali izvršitvi ustreznega varnostnega ukrepa, odvzeta možnost, da presodi, ali so bili dokazi, ko je bil obdolženec osumljen in so mu policijski organi omejili pravico do prostega gibanja, pridobljeni ob kršitvi pravice obdolženca do dostopa do odvetnika, ki jo določa ta direktiva?
2. Ali se upošteva zahteva po spoštovanju pravice do obrambe in poštenosti postopka v smislu člena 12(2) [Direktive 2013/48], če sodišče, ki preverja vprašanje ustreznosti varnostnega ukrepa, pri oblikovanju svojega notranjega prepričanja upošteva dokaze, ki so bili pridobljeni ob kršitvi zahtev iz Direktive, ko je bila zadevna oseba osumljena in so ji policijski organi omejili pravico do prostega gibanja?
3. Ali to, da sodišče, ki kljub nasprotnemu navodilu hierarhično višjega sodišča preveri vprašanje ustreznosti varnostnega ukrepa, izloči dokaze, pridobljene v nasprotju z [Direktivo 2013/48], negativno vpliva na zahteve glede poštenosti postopka iz člena 12(2) [Direktive 2013/48] v povezavi s členom 47, prvi in drugi odstavek, [Listine] in zbuja dvom v nepristranskost sodišča?
4. Ali ima možnost iz člena 3(6)(b) [Direktive 2013/48], da se lahko v izjemnih okoliščinah v predkazenskem postopku začasno odstopi od pravice do dostopa do odvetnika, kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek, neposredni učinek v zadevni državi članici EU, če ta določba ni bila prenesena v njeno nacionalno pravo?
5. Ali se spoštujejo jamstva iz člena 9(1)(a) in (b) v povezavi z uvodno izjavo 39 [Direktive 2013/48], če se je osumljenec sicer pisno odpovedal pravici do dostopa do odvetnika, vendar je osumljenec nepismen in ni bil obveščen o morebitnih posledicah odpovedi ter je pozneje pred sodiščem navedel, da ni bil seznanjen z vsebino dokumenta, ki ga je podpisal, ko so mu policijski organi omejili pravico do prostega gibanja?
6. Ali organi osumljenca zato, ker se je ob prijetju odpovedal pravici do dostopa do odvetnika na podlagi določb [Direktive 2013/48], neposredno pred izvedbo vsakega nadaljnjega preiskovalnega ukrepa, v katerega je vključen, niso več zavezani obvestiti o pravici do dostopa do odvetnika in možnih posledicah morebitne odpovedi tej pravici?“
12. Ker je bil CH v priporu od 16. decembra 2022 in se s predlogom za sprejetje predhodne odločbe zastavljajo vprašanja glede področja iz naslova V tretjega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), je Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) Sodišču s predložitveno odločbo z dne 11. januarja 2024 tudi predlagalo, naj ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, določenem v členu 107 Poslovnika Sodišča.
13. Sodišče je s sklepom z dne 25. januarja 2024 ugodilo temu predlogu.
14. V pisnih stališčih, ki jih je predložil CH, je navedeno, da ni imel pripomb k predložitveni odločbi. Evropska komisija je na obravnavi 11. marca 2024 vložila pisna stališča, ustno predstavila stališče in odgovorila na vprašanja Sodišča.
III. Presoja
15. Člen 82(2)(b) PDEU zagotavlja pravno podlago za Direktivo 2013/48. Ta določba Evropsko unijo pooblašča, da sprejme direktive za določitev minimalnih pravil, ki se nanašajo na pravice posameznikov v kazenskih postopkih, ne glede na razlike med pravnimi sistemi in izročili držav članic. Člen 1 Direktive 2013/48 zato vsebuje minimalna pravila glede pravic osumljenih in obdolženih oseb v kazenskem postopku, zlasti pravice do dostopa do odvetnika, brez poseganja v načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.(4) Države članice lahko zagotovijo višjo raven varstva.(5)
A. Dopustnost
16. Predložitveno sodišče želi s prvim, drugim in tretjim vprašanjem pridobiti razlago Direktive 2013/48 z vidika člena 47 Listine v kontekstu, v katerem je CH v priporu na podlagi sklepa Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji).
17. Člen 267 PDEU določa, da „je treba“ predhodno odločbo sprejeti, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodbo“ v zadevi, v kateri odloča.(6) Obstajati mora torej takšna povezava med tem sporom pred nacionalnim sodiščem in razlago prava Unije, da je ta razlaga objektivno potrebna, da predložitveno sodišče lahko razsodi o tem sporu.(7)
18. Nacionalna sodišča opredelijo dejanski in pravni okvir, v katerem Sodišču predložijo vprašanja v zvezi z razlago prava Unije. Sodišče ne preizkuša pravilnosti teh ugotovitev, tako da za vprašanja v zvezi z razlago velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko vprašanje za predhodno odločanje zavrne samo, če je očitno, da razlaga prava Unije, ki jo zahteva nacionalno sodišče, nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, potrebnih za to, da bi lahko na to vprašanje koristno odgovorilo. Naloga Sodišča v okviru postopka predhodnega odločanja je namreč prispevati k izvajanju sodne oblasti v državah članicah, ne pa oblikovati posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih.(8)
19. Iz spisa Sodišča je razvidno, da se je predložitveno sodišče po sprejetju sklepa Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) z dne 7. novembra 2023, s katerim je bil zoper CH ohranjen pripor, 20. novembra 2023 po uradni dolžnosti odločilo Sodišču predložiti vprašanja za predhodno odločanje.(9) Iz zapisnika zaslišanja, opravljenega tega dne pred predložitvenim sodiščem, in predložitvene odločbe je razvidno, da v času, ko je predložitveno sodišče sprejelo to odločbo, na predložitveno sodišče ni bil vložen predlog za spremembo prisilnega ukrepa, ki ga je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) sprejelo v zvezi s CH. Čeprav člen 270(1) Nakazatelno-protsesualen kodeks(10) (zakonik o kazenskem postopku) določa, da se predlog za spremembo prisilnega ukrepa lahko poda kadar koli v predkazenskem postopku, nacionalno sodišče v primeru, da v imenu v imenu obdolžene osebe ni vložen tak predlog, nima pristojnosti po uradni dolžnosti spremeniti prisilnega ukrepa.(11) Vendar je nacionalno sodišče takrat, ko pravnomočno odloči o vsebini obtožb, pristojno sprejeti ustrezne odločitve v zvezi z vsemi prisilnimi ukrepi, ki so bili sprejeti v zvezi z obdolženo osebo.(12)
20. Ugotavljam tudi, da je nove predloge za spremembo prisilnih ukrepov na podlagi člena 270(1) zakonika o kazenskem postopku mogoče podati samo, če obdolženec dokaže, da so se njegove okoliščine spremenile.(13) V predložitveni odločbi ni ničesar, kar bi kazalo, da so se okoliščine v zvezi s CH v 13 dneh, ki so minili od izdaje sklepa Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) do odločitve predložitvenega sodišča o vložitvi tega predloga, kakor koli spremenile. Zato se zdi, da želi Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) na podlagi te predložitvene odločbe Sodišče pozvati, naj preveri skladnost sklepa pritožbenega sodišča s pravom Unije v okoliščinah, v katerih predložitveno sodišče po nacionalnem pravu ni pristojno spreminjati ali revidirati tega sklepa.
21. Ker na predložitveno sodišče ni bil predložen predlog, naj se zaradi spremenjenih okoliščin spremeni sklep, ki ga je sprejelo Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji), so prvo, drugo in tretje vprašanje očitno hipotetična vprašanja. Zato Sodišču predlagam, naj ta vprašanja zavrne kot nedopustna. Kljub temu jih bom obravnaval, da bi pomagal Sodišču, če bi se odločilo drugače.
B. Vsebinska presoja
1. Prvo, drugo in tretje vprašanje
22. Predložitveno sodišče s prvim, drugim in tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 12(2) Direktive 2013/48 v povezavi s členom 47 Listine zahteva, da je nacionalno sodišče, na katero je v predkazenskem postopku vložen predlog za spremembo prisilnega ukrepa, ne glede na morebitna nasprotna navodila pritožbenega sodišča pristojno za presojo, ali so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo pravice do dostopa do odvetnika.
23. Komisija opozarja, da Direktiva 2013/48 določa minimalna pravila. Na podlagi člena 12(1) te direktive morajo imeti osumljene ali obdolžene osebe zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo na podlagi nacionalnega prava v primeru kršitve njihovih pravic iz te direktive. Če na ravni Unije podrobna pravila niso določena, morajo biti taka pravila določena v notranjem pravnem sistemu vsake države članice, pod pogojem, da sta upoštevani načeli enakovrednosti in učinkovitosti. Komisija zato meni, da Direktiva 2013/48 sodišču ne omogoča samodejne zavrnitve spornih dokazov kot nedopustnih, in predlaga, da sodišče opravi tehtanje.
24. Iz uvodnih izjav 4 in 6 te direktive izhaja, da je namen Direktive 2013/48 izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah – načela, ki temelji na tem, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Namen te direktive je zlasti spodbujati pravico do svetovanja, obrambe in zastopanja, kot je določena v členu 47, drugi odstavek, Listine, ter pravico do obrambe, ki je zagotovljena s členom 48(2) Listine.(14) Direktiva 2013/48 kljub temu določa minimalna pravila za zaščito pravic osumljenih in obdolženih oseb do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku.(15) To je v skladu z dejstvom, da je urejanje kazenskih postopkov v sedanjem stanju prava Unije v glavnem v pristojnosti držav članic.(16)
25. Člen 12(1) Direktive 2013/48 od držav članic zahteva, da zagotovijo učinkovita pravna sredstva na podlagi nacionalnega prava v primeru kršitve pravic iz te direktive. Ob upoštevanju jasnega, brezpogojnega in natančnega besedila te določbe se zdi, da ta določba tudi nasprotuje vsakršnemu nacionalnemu ukrepu, ki bi preprečil dostop do učinkovitega pravnega sredstva v primeru kršitve teh pravic.(17) Člen 12(1) Direktive 2013/48 kljub temu določa, da mora biti pravica do izpodbijanja morebitnih kršitev pravic iz te direktive podeljena v skladu z nacionalnimi pravnimi postopki. Njegov namen torej ni določati niti postopkov, po katerih je treba zatrjevati tako kršitev ali jo dokazati, niti trenutka, ko je treba ugotoviti resničnost takih obtožb.(18)
26. Člen 12(2) Direktive 2013/48 določa, da morajo države članice zagotoviti, da se pri vrednotenju dokazov, pridobljenih s kršitvijo pravice do odvetnika v okviru kazenskega postopka, spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka. Ob upoštevanju tega, da člen 2(4) Direktive 2013/48 določa, da se ta direktiva uporablja, če je osumljeni ali obdolženi osebi odvzeta prostost, ne glede na fazo kazenskega postopka, je mogoče jasno podpreti stališče, da se je na člen 12(2) Direktive 2013/48 mogoče opreti v celotnem obdobju trajanja kazenskega postopka.
27. V uvodni izjavi 50 Direktive 2013/48 je navedeno, da obveznost zagotavljanja, da se spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka, ne vpliva na nacionalne predpise ali sisteme glede dopustnosti dokazov. Ta obveznost državam članicam ne preprečuje uporabe sistema, v okviru katerega se lahko sodišču ali sodniku predložijo vsi obstoječi dokazi „brez ločene ali predhodne ocene njihove dopustnosti“.(19) Ta uvodna izjava tako potrjuje voljo zakonodajalca Unije, da državam članicam zagotovi polje proste presoje pri sprejetju posebnih postopkov za ta namen.
28. Iz tega sledi, da se načelo procesne avtonomije držav članic uporablja brez poseganja v meje, določene s pravom Unije.(20) Če pravo Unije tega ne ureja, je treba v notranjem pravnem sistemu vsake države članice opredeliti pristojnost sodišč in določiti podrobna postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije. Temu namenjena podrobna postopkovna pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in ne smejo praktično onemogočiti ali pretirano otežiti uresničevanja pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti).(21)
29. V zvezi z načelom učinkovitosti je treba opozoriti, da pravo Unije državam članicam ne nalaga, da uvedejo druga pravna sredstva, ki niso tista, ki obstajajo v okviru nacionalnega prava, razen če je iz sistematike nacionalnega pravnega reda razvidno, da ni nobenega sodnega varstva, ki bi lahko, čeprav le posredno, zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije.(22)
30. Iz tega sledi, da pravo Unije ne nasprotuje temu, da država članica omeji sodni nadzor nad dokazi, na podlagi katerih se sprejmejo prisilni ukrepi v predkazenskem postopku, če nato sodišče, pristojno za vsebinsko presojo utemeljenosti kazenske obtožbe, lahko preveri, ali so bile pravice obdolžene osebe, ki izhajajo iz Direktive 2013/48 v povezavi s členom 47 in členom 48(2) Listine, spoštovane.(23)
31. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da po mnenju Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) po bolgarskem pravu takrat, ko je bil na predložitveno sodišče vložen predlog za spremembo prisilnih ukrepov v predkazenskem postopku na podlagi člena 270(1) zakonika o kazenskem postopku, predložitveno sodišče ni bilo pristojno za preiskavo okoliščin, v katerih so bili pridobljeni dokazi zoper obdolženo osebo. Glede na ugotovitev iz točke 30 teh sklepnih predlogov člen 12 Direktive 2013/48 ne nasprotuje pravilom in nacionalni sodni praksi v tem smislu, če lahko sodišče, ki vsebinsko presoja utemeljenost obtožbe zoper obdolženo osebo, presodi o obstoju kršitve pravic, ki jih varuje Direktiva 2013/48, in zagotovi uresničitev vseh posledic, ki lahko izhajajo iz take kršitve, zlasti v zvezi z nedopustnostjo ali dokazno vrednostjo dokazov, pridobljenih v teh okoliščinah.(24)
32. Ob nasprotni predpostavki, da je predložitveno sodišče po bolgarskem pravu takrat, ko mu je predložen predlog na podlagi člena 270 zakonika o kazenskem postopku, pristojno za ugotavljanje okoliščin, v katerih so bili pridobljeni dokazi zoper obdolženo osebo, pa mora izvajati to pristojnost na način, ki je skladen s členom 12 Direktive 2013/48, da se zagotovi pravica do obrambe.
33. To vprašanje bolgarskega prava v predložitveni odločbi žal ni jasno obravnavano. Zdi se, da je v njej navedena trditev, da je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) s sklepom z dne 7. septembra 2023 odločilo, da predložitveno sodišče ni pristojno obravnavati vprašanja, ali je bila kršena pravica do dostopa do odvetnika. Zanimivo je, da predložitveno sodišče tega ne trdi o sklepu Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) z dne 7. novembra 2023, o katerem se zdi, da je bilo v njem razsojeno o utemeljenosti predloga za spremembo prisilnih ukrepov ter je bilo tako posredno priznano, da je predložitveno sodišče pristojno za sprejetje sklepa, ki ga je sprejelo.
34. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na prvo, drugo in tretje vprašanje odgovori, da je treba člen 12(2) Direktive 2013/48 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da ne zahteva, da je nacionalno sodišče, na katero je v predkazenskem postopku vložen predlog za spremembo prisilnega ukrepa, pristojno za presojo, ali so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo pravice do dostopa do odvetnika, če lahko sodišče, ki vsebinsko presoja o utemeljenosti kazenske obtožbe, presodi o obstoju take kršitve in zagotovi uresničitev vseh posledic, ki lahko izhajajo iz te kršitve, zlasti v zvezi z nedopustnostjo ali dokazno vrednostjo vseh dokazov, pridobljenih v takih okoliščinah. Pri izvajanju pristojnosti za izvedbo take presoje v predkazenskem postopku mora nacionalno sodišče zagotoviti skladnost s členom 12 Direktive 2013/48.
2. Četrto vprašanje
35. Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem sprašuje, ali ima člen 3(6)(b) Direktive 2013/48 neposredni učinek.
36. Komisija trdi, da je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno.
37. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se posamezniki lahko v vseh primerih, ko se določbe direktive z vidika njihove vsebine izkažejo za nepogojne in dovolj natančne, sklicujejo na te določbe pred nacionalnimi sodišči zoper državo, kadar ta ni pravočasno prenesla direktive v nacionalno pravo ali je to storila nepravilno.(25) Iz tega izhaja, da sklicevanje na določbo direktive, ki ni dovolj jasna, natančna in brezpogojna, da bi imela neposredni učinek, zgolj na podlagi prava Unije ne more pripeljati do tega, da sodišče države članice ne uporabi nacionalne določbe.(26) Prav tako je v skladu z ustaljeno sodno prakso, da direktiva sama po sebi ne more ustvariti obveznosti za posameznika in se nanjo kot tako proti posamezniku pred nacionalnim sodiščem ni mogoče sklicevati.(27)
38. Člen 3(6)(b) Direktive 2013/48 določa, da lahko države članice v izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku začasno odstopajo od pravice do dostopa do odvetnika, kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek, kolikor je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno.
39. V uvodni izjavi 38 Direktive 2013/48 je navedeno, da morajo države članice v svojem nacionalnem pravu jasno določiti razloge in merila, na podlagi katerih lahko uporabijo taka začasna odstopanja, ter da bi taka začasna odstopanja morale uporabljati le v izjemnih primerih. Člen 8 Direktive 2013/48 določa splošne pogoje za uporabo začasnih odstopanj, na katere napotuje člen 3(6) te direktive. Taka začasna odstopanja morajo biti sorazmerna in strogo časovno omejena. Dovolijo se lahko le z obrazloženo odločbo za vsak primer posebej, ki jo izda pravosodni ali drug pristojni organ, če so te odločbe predmet sodne presoje.
40. Iz tega izhaja, da države članice ne morejo uporabiti začasnega odstopanja od pravice do dostopa do odvetnika v škodo posameznika, če niso sprejele podrobnih pravil za uporabo možnosti, ki jo zagotavlja člen 3(6) Direktive 2013/48.(28)
41. Zato Sodišču predlagam, naj na četrto vprašanje odgovori tako, da presodi, da člen 3(6)(b) Direktive 2013/48 nima neposrednega učinka.
42. Čeprav mora o tem presoditi predložitveno sodišče, ugotavljam, da meni, da člen 3(6)(b) Direktive 2013/48 ni bil prenesen v bolgarsko pravo. V teh okoliščinah nacionalna sodišča ne morejo uporabljati člena 3(6)(b) Direktive 2013/48 kot podlago za omejevanje pravic, ki jih Direktiva 2013/48 daje posameznikom. Dodal bi, da v spisu Sodišča vsekakor ni ničesar, kar bi kazalo na obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih bi policijski organi morali takoj ukrepati.
3. Peto vprašanje
43. Predložitveno sodišče želi s petim vprašanjem ugotoviti, ali je člen 9 Direktive 2013/48 treba razlagati tako, da se nepismen osumljenec lahko odpove svoji pravici do dostopa do odvetnika, če je jasno in dovolj dobro obveščen o vsebini te pravice ter morebitnih posledicah odpovedi tej pravici na način, ki ga je z vidika svojih individualnih okoliščin sposoben razumeti.
44. Komisija trdi, da člen 9 Direktive 2013/48 vsebuje več jamstev, da se zagotovi, da osumljena ali obdolžena oseba zaradi odpovedi pravici do dostopa do odvetnika neprostovoljno ne poda samoobtožujočih izjav ali predloži samoobtožujočih dokazov. Pravica do dostopa do odvetnika je bistvena za zagotovitev enakosti orožij, zlasti v času prijetja osumljene ali obdolžene osebe, ko je ta zaradi zapletene narave kazenskih postopkov še posebej ranljiva. CH je zaradi nepismenosti ranljiva oseba v smislu člena 13 Direktive 2013/48.(29)
45. Člen 9(1) Direktive 2013/48 brez poseganja v nacionalno pravo, ki določa navzočnost ali pomoč odvetnika, ureja odpoved pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku. V teh okoliščinah morajo države članice zagotoviti, da je bila osumljena ali obdolžena oseba ustno ali pisno v preprostem in razumljivem jeziku jasno in dovolj dobro obveščena o vsebini te pravice ter posledicah odpovedi tej pravici. Odpoved pravici mora biti prostovoljna in dana nedvoumno. V uvodni izjavi 39 Direktive 2013/48 je navedeno, da bi bilo pri obveščanju o vsebini pravice do dostopa do odvetnika in morebitnih posledicah odpovedi tej pravici treba upoštevati posebne okoliščine v zvezi z osumljenimi in obdolženimi osebami, vključno z njihovo starostjo ter psihičnim in fizičnim stanjem. Nepismenost osumljenca je zato upoštevna okoliščina, ki jo nacionalni organi morajo upoštevati, kadar zagotavljajo informacije, ki jih zahteva člen 9(1) te direktive. Člen 13 te direktive posredno podpira to razlago, saj zahteva, da se upoštevajo potrebe ranljivih oseb,(30) pri čemer pa jim ne onemogoča tega, da bi se odločile odpovedati pravici do dostopa do odvetnika.(31)
46. Čeprav mora biti osumljenim in obdolženim osebam po nacionalnem pravu ponujena dejanska in učinkovita možnost, da se obrnejo na odvetnika, to ne izključuje tega, da morajo, če se tej možnosti v skladu s pogoji iz člena 9 Direktive 2013/48 odpovejo, nositi morebitne posledice te odpovedi.(32)
47. Člen 9(1) Direktive 2013/48 zahteva, da je treba za to, da bi odpoved učinkovala, osumljeni ali obdolženi osebi pojasniti morebitne posledice te odpovedi v preprostem in razumljivem jeziku. Iz tega izhaja, da ob neobstoju predložitve takih pojasnil ni mogoče dati odpovedi, ki bi učinkovala. V obravnavani zadevi se iz predložitvene odločbe zdi, da predložitveno sodišče meni, da CH ni bil nikoli obveščen o posledicah odpovedi pravici do dostopa do odvetnika, Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) pa meni nasprotno. O tem dejstvu, ki se zdi sporno, bodo nazadnje odločala nacionalna sodišča.
48. Člen 9(2) Direktive 2013/48 določa, da je odpoved pravici lahko dana pisno ali ustno po postopkih, ki jih določa pravo zadevne države članice. Direktiva 2013/48 sama po sebi ne določa nobenih formalnih pogojev za predložitev odpovedi, saj take pogoje ureja nacionalno pravo. Ali je prišlo kršitve formalnega pogoja, katerega izpolnitev nacionalno pravo zahteva za to, da je odpoved veljavna, na primer določbe o tem, da mora priča potrditi ali podpisati odpoved, in kakšne so posledice take kršitve sta vprašanji, povezani z nacionalnim pravom, na kateri morajo odgovoriti nacionalna sodišča.
49. Zato Sodišču predlagam, naj na peto vprašanje odgovori, da je treba člen 9 Direktive 2013/48 razlagati tako, da se nepismena osumljena ali obdolžena oseba lahko odpove pravici do dostopa do odvetnika, če je o vsebini te pravice ter morebitnih posledicah odpovedi tej pravici jasno in dovolj dobro obveščena na način, ki ga je z vidika svojih individualnih okoliščin sposobna razumeti.
4. Šesto vprašanje
50. Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem sprašuje, ali člen 9(3) Direktive 2013/48 od držav članic zahteva, da osumljeno ali obdolženo osebo, ki se odpove pravici do dostopa do odvetnika, obvestijo, da lahko prekliče to odpoved, in sicer v katerem koli trenutku pred izvedbo preiskovalnega ukrepa, ki ga izvedejo pristojni organi in ki vključuje njeno sodelovanje.
51. Komisija predlaga, da bi bilo treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno.
52. Člen 9(3) Direktive 2013/48 določa, da države članice zagotovijo, da lahko osumljene ali obdolžene osebe naknadno prekličejo odpoved pravici v kateri koli fazi kazenskega postopka in da so seznanjene s to možnostjo. Takšen preklic začne učinkovati od trenutka preklica.
53. Zahtevo, da je osumljene ali obdolžene osebe treba obvestiti o možnosti naknadnega preklica odpovedi pravici v kateri koli fazi kazenskega postopka, bi bilo mogoče izpolniti tako, da se jih o tem obvesti takrat, ko se odpovejo tej pravici. Zdi se, da je tak pristop mogoče razumeti tako, da se osumljena ali obdolžena oseba po tem, ko se odpove svoji pravici, sama odloča, ali bo nato uveljavljala pravico do preklica odpovedi pravici.
54. Iz člena 3(1) Direktive 2013/48 v povezavi s členom 2(1) te direktive izhaja, da je namen pravice do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku zagotoviti, da lahko osumljena ali obdolžena oseba dejansko in učinkovito uveljavlja svojo pravico do obrambe do zaključka kazenskega postopka. Ob upoštevanju prostovoljne narave odpovedi pravici v skladu s členom 9(1)(b) Direktive 2013/48 skupaj z nujnostjo zaščite posebnih potreb ranljivih osumljenih in obdolženih oseb pri uporabi te direktive, kot zahteva člen 13 te direktive, je jasno, da je razumevanje člena 9(3) Direktive 2013/48 v smislu, opisanem v točki 53 teh sklepnih predlogov, v nasprotju z namenom in strukturo njenih določb. V takih okoliščinah je bolje, da se člen 9(3) te direktive razlaga tako, da državam članicam nalaga obveznost, da zagotovijo, da se osumljene in obdolžene osebe, zlasti ranljive osebe, redno obvešča o pravici, da lahko do zaključka vseh kazenskih postopkov svojo prostovoljno odpoved pravici prekličejo.
55. Ker nujnost zagotovitve teh informacij obstaja zato, da se osebam, obdolženim ali osumljenim kaznivih dejanj, omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe, je treba to zahtevo izpolniti dejansko, ne pa formalno.(33) Države članice se ne morejo omejiti na to, da osumljeno ali obdolženo osebo obvestijo o možnosti preklica odpovedi pravici takrat, ko jo je ta oseba dala, zlasti če je osumljena ali obdolžena oseba ranljiva oseba. Iz tega ne izhaja nujno, da morajo države članice osumljeno ali obdolženo osebo opozarjati o možnosti preklica odpovedi pravici pred vsakim korakom preiskave domnevnega kaznivega dejanja, ki vključuje njeno sodelovanje. Nujnost opozarjanja osumljene ali obdolžene osebe je odvisna od narave in objektivne pomembnosti predvidenega preiskovalnega ukrepa z vidika vseh upoštevnih okoliščin. Zato predlagam, naj Sodišče pri razlagi člena 9(3) Direktive 2013/48 sprejme naslednji preizkus. V vsakem trenutku, ko obstaja objektiven razlog, zaradi katerega je mogoče predvidevati, da bi lahko bila osumljena ali obdolžena oseba, ki se je odpovedala pravici do dostopa do odvetnika, zaradi te odpovedi pravici bistveno ovirana pri svoji obrambi, morajo države članice sprejeti razumne ukrepe za zagotovitev, da je obveščena o pravici do preklica te odpovedi pravici.
56. Zato Sodišču predlagam, naj na šesto vprašanje odgovori, da je treba člen 9(3) Direktive 2013/48 razlagati tako, da pomeni, da če se osumljena ali obdolžena oseba odpove pravici do dostopa do odvetnika, morajo države članice sprejeti razumne ukrepe za zagotovitev, da se ta oseba o pravici do preklica te odpovedi pravici obvesti v vsakem trenutku, ko zaradi te odpovedi pravici obstaja objektiven razlog, zaradi katerega je mogoče predvidevati, da bi osumljena ali obdolžena oseba lahko bila bistveno ovirana pri svoji obrambi.
IV. Predlog
57. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji, Bolgarija) predložilo v predhodno odločanje z odločbo z dne 11. januarja 2024, odgovori:
1. Prvo, drugo in tretje vprašanje se zavrnejo kot nedopustna.
2. Člen 3(6)(b) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti nima neposrednega učinka.
3. Člen 9 Direktive 2013/48 je treba razlagati tako, da se nepismena osumljena ali obdolžena oseba lahko odpove pravici do dostopa do odvetnika, če je o vsebini te pravice ter morebitnih posledicah odpovedi tej pravici jasno in dovolj dobro obveščena na način, ki ga je z vidika svojih individualnih okoliščin sposobna razumeti.
4. Člen 9(3) Direktive 2013/48 je treba razlagati tako, da če se osumljena ali obdolžena oseba odpove pravici do dostopa do odvetnika, morajo države članice sprejeti razumne ukrepe za zagotovitev, da se ta oseba o pravici do preklica te odpovedi pravici obvesti v vsakem trenutku, ko zaradi te odpovedi pravici obstaja objektiven razlog, zaradi katerega je mogoče predvidevati, da bi osumljena ali obdolžena oseba lahko bila bistveno ovirana pri svoji obrambi.