Zadeva C‑91/20
LW
proti
Bundesrepublik Deutschland
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 9. novembra 2021
„Predhodno odločanje – Skupna politika na področju azila in subsidiarne zaščite – Standardi glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite – Direktiva 2011/95/EU – Člena 3 in 23 – Ugodnejši standardi, ki jih države članice lahko uvedejo ali ohranijo zaradi razširitve pravice do azila ali mednarodne zaščite na družinske člane upravičenca do mednarodne zaščite – Izvedeno priznanje statusa begunca, ki ga ima eden od staršev, njegovemu mladoletnemu otroku – Ohranjanje enotnosti družine – Koristi otroka“
1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Status begunca – Pojem – Kumulativni pogoji – Tveganje preganjanja in neobstoj zaščite državljana tretje države s strani države njegovega državljanstva
(Direktiva 2011/95 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 2(d))
(Glej točki 29 in 30.)
2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Presoja dejstev in okoliščin – Upoštevanje tveganja preganjanja ali nastanka resne škode, ki se nanaša na družinskega člana prosilca
(Direktiva 2011/95 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 36)
(Glej točko 35.)
3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Ugodnejši standardi – Nacionalna ureditev, ki omogoča razširitev statusa begunca ali statusa, ki ga daje subsidiarna zaščita, na družinske člane osebe, ki ji je bil tak status priznan – Dopustnost – Pogoji – Zahteva po povezavi med to razširitvijo statusa begunca in logiko mednarodne zaščite – Meje – Oseba, za katero velja izključitveni razlog iz direktive ali oseba, ki ima glede na svoje državljanstvo ali svoj osebni pravni status pravico do boljše obravnave v državi članici, kot je tista, ki izhaja iz razširitve statusa begunca
(Direktiva 2011/95 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodna izjava 14, člena 3 in 23(1) in (2))
(Glej točke od 38 do 41, od 43 do 46, 48, 49 in 54.)
4. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Spoštovanje temeljnih pravic – Pravica do spoštovanja družinskega življenja – Obveznost upoštevanja otrokovih koristi
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 24(2); Direktiva 2011/95 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodna izjava 16 in člen 23(2))
(Glej točko 55.)
Povzetek
Skupni evropski azilni sistem načeloma ne nasprotuje temu, da država članica samodejno, izvedeno in zaradi ohranitve enotnosti družine razširi status begunca na mladoletnega otroka starša, ki mu je bil tak status priznan
Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, LW, tunizijska državljanka, je bila leta 2017 v Nemčiji rojena tunizijski materi, katere prošnja za azil ni bila uspešna, in sirskemu očetu, ki mu je bil leta 2015 priznan status begunca. Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce, Nemčija) je prošnjo za azil, vloženo v imenu LW, z odločbo zavrnil.
Ker LW pred sodiščem, pri katerem je bila vložena tožba zoper to odločbo, ni uspela, je zoper sodbo tega sodišča vložila revizijo pri predložitvenem sodišču Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija).
Predložitveno sodišče je navedlo, da LW ne more zahtevati priznanja statusa begunca iz naslova lastne pravice. LW bi lahko namreč dejansko zaščito uživala v Tuniziji, državi njenega državljanstva. Vendar naj bi LW izpolnjevala pogoje, določene v nacionalni zakonodaji(1), za izvedeno priznanje statusa begunca zaradi varstva družine v okviru azila kot mladoletni otrok starša, ki mu je bil ta status priznan. V skladu s to zakonodajo bi bilo treba status begunca priznati tudi otroku, ki je rojen v Nemčiji in ima po drugem od staršev državljanstvo tretje države, na ozemlju katere ne bi bil preganjan.
Predložitveno sodišče se je spraševalo, ali je taka razlaga nemškega prava združljiva z Direktivo 2011/95(2), zato je prekinilo odločanje in Sodišče vprašalo glede razlage člena 3(3) in člena 23(2)(4) navedene direktive. Veliki senat Sodišča je s sodbo odgovoril, da ti določbi ne nasprotujeta temu, da država članica na podlagi ugodnejših nacionalnih določb izvedeno in zaradi ohranitve enotnosti družine prizna status begunca mladoletnemu neporočenemu otroku državljana tretje države, ki mu je bil ta status priznan, tudi v primeru, ko je ta otrok rojen na ozemlju te države članice in ima po drugem od staršev državljanstvo druge tretje države, v kateri ne bi tvegal preganjanja. Združljivost takih nacionalnih določb z Direktivo 2011/95 pa je pogojena s tem, da ta otrok ni zajet z izključitvenim razlogom iz te direktive in da zaradi svojega državljanstva ali drugega elementa, ki je značilen za njegov osebni pravni status, nima pravice do boljše obravnave v navedeni državi članici, kot je tista, ki izhaja iz priznanja statusa begunca.
Presoja Sodišča
Na prvem mestu, Sodišče je ugotovilo, da otrok, ki je v položaju, kot je podan v zadevi v glavni stvari, ne izpolnjuje pogojev za individualno priznanje statusa begunca na podlagi ureditve, uvedene z Direktivo 2011/95.
Iz navedene direktive namreč izhaja, da je za status begunca potrebna izpolnitev dveh pogojev, ki se nanašata, prvič, na strah pred preganjanjem in, drugič, na to, da tretja država, katere državljanstvo ima zadevna oseba, zoper dejanja preganjanja ne zagotavlja zaščite. LW pa bi lahko uživala dejansko zaščito v Tuniziji. Sodišče je v tem okviru opozorilo, da v skladu z ureditvijo, vzpostavljeno z Direktivo 2011/95, prošnji za mednarodno zaščito individualno ni mogoče ugoditi zgolj zato, ker ima družinski član prosilca utemeljen strah pred preganjanjem ali zanj obstaja utemeljeno tveganje, da bo utrpel resno škodo, če se ugotovi, da kljub njegovi vezi s tem družinskim članom in posebni ranljivosti, ki iz te vezi na splošno izhaja, prosilec sam ni izpostavljen tveganju, da bo preganjan ali da bo utrpel resno škodo(5).
Na drugem mestu, Sodišče je poudarilo, da Direktiva 2011/95 ne določa, da se status begunca izvedeno razširi na družinske člane begunca, ki individualno ne izpolnjujejo pogojev za priznanje tega statusa. Člen 23 te direktive namreč državam članicam nalaga le, da svoje nacionalno pravo prilagodijo tako, da so lahko taki družinski člani v obsegu, združljivem z njihovim osebnim pravnim statusom, upravičeni do nekaterih ugodnosti, ki med drugim zajemajo izdajo dovoljenja za prebivanje ali dostop do zaposlitve in katerih cilj je ohranitev enotnosti družine. Poleg tega se obveznost držav članic, da določijo dostop do teh ugodnosti, ne razširja na otroke upravičenca do mednarodne zaščite, ki so rojeni v državi članici gostiteljici v družino, ki je bila v njej ustvarjena.
Na tretjem mestu, zaradi ugotovitve, ali lahko država članica vseeno izvedeno in zaradi ohranjanja enotnosti družine prizna status begunca otroku, ki je v položaju, kot je podan pri LW, je Sodišče opozorilo, da člen 3 Direktive 2011/95 državam omogoča, da uvedejo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca, v kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo.
Taki standardi so z direktivo zlasti nezdružljivi, če priznavajo status begunca državljanom tretje države, ki so v položajih, ki nimajo nobene zveze z logiko mednarodne zaščite(6). Samodejno izvedeno priznanje statusa begunca mladoletnemu otroku osebe – ki ji je bil ta status priznan, ne glede na to, ali ta otrok individualno izpolnjuje pogoje za priznanje navedenega statusa ali ne, in tudi če je bil navedeni otrok rojen v državi članici gostiteljici – predpisano v nacionalni zakonodaji iz postopka v glavni stvari zaradi ohranjanja enotnosti družine begunca, pa je povezano z logiko mednarodne zaščite.
Vendar pa je Sodišče poudarilo, da lahko obstajajo položaji, v katerih bi bila samodejna izvedena razširitev – zaradi ohranitve enotnosti družine – statusa begunca na mladoletnega otroka begunca kljub obstoju te povezave nezdružljiva z Direktivo 2011/95.
Tako po eni strani pridržek v členu 3 te direktive nasprotuje temu, da država članica sprejme določbe, ki dodeljujejo status begunca osebi, ki ne more biti begunec na podlagi člena 12(2) navedene direktive. Vendar pa nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari take osebe izključuje iz pravice do razširitve statusa begunca.
Po drugi strani pridržek iz člena 23(2) Direktive 2011/95 izključuje, da bi se ugodnosti, dodeljene upravičencu do mednarodne zaščite, razširile na družinskega člana tega upravičenca, če to ne bi bilo združljivo z osebnim pravnim statusom zadevnega družinskega člana. Sodišče je pojasnilo obseg tega pridržka, ki ga je treba spoštovati tudi, kadar država članica uporabi ugodnejše standarde, sprejete v skladu s členom 3 te direktive, na podlagi katerih se status, priznan upravičencu do mednarodne zaščite, samodejno razširi na njegove družinske člane, ne glede na to, ali sami izpolnjujejo pogoje za priznanje tega statusa.
V zvezi s tem bi bilo z osebnim pravnim statusom otroka upravičenca do mednarodne zaščite, ki sam ne izpolnjuje pogojev za pridobitev te zaščite, nezdružljivo, da se nanj razširijo ugodnosti iz člena 23(2) Direktive 2011/95 ali status, priznan temu upravičencu, če ima ta otrok državljanstvo države članice gostiteljice ali drugo državljanstvo, ki mu ob upoštevanju vseh elementov, ki so značilni za njegov osebni pravni status, daje pravico do boljše obravnave v tej državi članici, kot je ta, ki izhaja iz take razširitve. Pri tej razlagi pridržka iz člena 23(2) Direktive 2011/95 55 se upoštevajo koristi otroka, glede na katere je treba to določbo razlagati in uporabljati.
V obravnavanem primeru pa ni razvidno, da bi imela LW zaradi svojega tunizijskega državljanstva ali drugega elementa, značilnega za njen osebni pravni status, pravico do boljšega obravnavanja v Nemčiji, kot je obravnavanje, ki izhaja iz izvedene razširitve statusa begunca, priznanega njenemu očetu.
Nazadnje, Sodišče je pojasnilo, da združljivost uporabe ugodnejših nacionalnih določb, kot so te iz postopka v glavni stvari, za položaj, kakršen je položaj LW, z Direktivo 2011/95 ni odvisna od tega, ali je za LW in njena starša mogoče, da se nastanijo v Tuniziji. Ker je namen člena 23 te direktive beguncu omogočiti uživanje pravic, ki so mu priznane s tem statusom, pri čemer ohrani enotnost svoje družine na ozemlju države članice sprejemnice, obstoj možnosti, da se družina LW nastani v Tuniziji, ne more utemeljiti tega, da bi se pridržek iz odstavka 2 te določbe razumel tako, da izključuje priznanje statusa begunca LW, saj bi taka razlaga pomenila, da se njen oče odpove pravici do azila, ki mu je bil priznan v Nemčiji.