SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 13. junija 2019(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva 2012/13/EU – Pravica do obveščenosti v kazenskem postopku – Člen 6(4) – Pravica do obveščenosti o obdolžitvah – Informacija o vseh spremembah podanih informacij, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka – Sprememba pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve – Nemožnost obdolžene osebe, da med ustnim postopkom predlaga naložitev dogovorjene kazni, določene z nacionalno zakonodajo – Razlika v primeru spremembe dejanj, na katerih temelji obdolžitev“
V zadevi C‑646/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunale di Brindisi (sodišče v Brindisiju, Italija) z odločbo z dne 20. oktobra 2017, ki je na Sodišče prispela 17. novembra 2017, v kazenskem postopku zoper
Gianluco Mora,
ob udeležbi
Procura della Repubblica presso il Tribunale di Brindisi,
Francesca Legrottaglieja,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J.‑C. Bonichot, predsednik senata, C. Toader, sodnica, A. Rosas, L. Bay Larsen in M. Safjan (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: M. Bobek,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. novembra 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za F. Legrottaglieja D. Vitale, avvocato,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Palatiellojem, avvocato dello Stato,
– za madžarsko vlado M. Z. Fehér, G. Koós in G. Tornyai, agenti,
– za nizozemsko vlado M. K Bulterman in A. M. de Ree, agentki,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo C. Cattabriga, R. Troosters in C. Zadra, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. februarja 2019
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2(1), 3(1)(c) in 6, od (1) do (3), Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL 2012, L 142, str. 1) ter člena 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper Gianluco Mora (v nadaljevanju: obdolženec), ki je bil obdolžen storitve kaznivega dejanja „prikrivanja“, in sicer nakita, v smislu italijanskega prava, pozneje pa je bilo kaznivo dejanje med ustnim postopkom opredeljeno kot „tatvina“ navedenega nakita.
Pravni okvir
Pravo Unije
Listina
3 Člen 48 Listine, naslovljen „Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe“, določa:
„1. Obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom.
2. Vsakemu obdolžencu je zagotovljena pravica do obrambe.“
Direktiva 2012/13
4 V uvodnih izjavah 3, 4, 9, 10, 14, od 27 do 29, 40 in 41 Direktive 2012/13 je navedeno:
„(3) Izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah temelji na predpostavki, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Obseg vzajemnega priznavanja je v veliki meri odvisen od vrste parametrov, ki vključujejo mehanizme za zaščito pravic osumljencev ali obdolžencev in skupne minimalne standarde, potrebne za lažje izvajanje načela vzajemnega priznavanja.
(4) Vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah lahko deluje učinkovito le v duhu zaupanja, v katerem ne le pravosodni organi, temveč vsi udeleženci v kazenskem postopku priznavajo odločbe pravosodnih organov drugih držav članic kot enakovredne svojim lastnim, kar pomeni ne le zaupanja v ustreznost pravil drugih držav članic, ampak tudi zaupanje v pravilno uporabo teh pravil.
[…]
(9) V členu 82(2) [PDEU] je določeno, da se uvedejo minimalna pravila, ki se uporabljajo v državah članicah in s katerimi je olajšano vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. V navedenem členu je določeno, da so ‚pravice posameznikov v kazenskem postopku‘ eno izmed področij, na katerih se lahko uvedejo minimalna pravila.
(10) Skupna minimalna pravila bi morala voditi do okrepljenega zaupanja v kazenskopravne sisteme vseh držav članic, kar bi moralo po drugi strani voditi do učinkovitejšega pravosodnega sodelovanja v duhu vzajemnega zaupanja. Taka skupna minimalna pravila bi se morala uvesti na področju obveščanja v kazenskem postopku.
[…]
(14) Ta direktiva […] [z] namenom krepitve vzajemnega zaupanja med državami članicami določa skupne minimalne standarde na področju obveščanja o pravicah in obdolžitvah, ki se zagotovijo osebam, osumljenim ali obdolženim kaznivega dejanja. Ta direktiva temelji na pravicah, določenih v Listini, zlasti členih 6, 47 in 48 Listine, ter nadgrajuje člena 5 in 6 [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP)], kakor ju razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice. V tej direktivi je za izraz ‚obtožba‘ iz člena 6(1) EKČP uporabljen izraz ‚obdolžitev‘.
[…]
(27) Osebam, obdolženim kaznivega dejanja, bi bilo treba o tem, česar so obdolžene, dati vse informacije, ki jih potrebujejo za pripravo svoje obrambe in da bi se zaščitila poštenost postopka.
(28) Osumljene ali obdolžene osebe bi bilo treba o tem, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja obvestiti nemudoma in vsaj še pred prvim uradnim zaslišanjem na policiji ali drugim pristojnim organom, ne da bi to vplivalo na potek preiskave. Podati bi bilo treba dovolj podroben opis dejstev, vključno s časom in krajem, če sta znana, ter z možno pravno opredelitvijo domnevnega kaznivega dejanja, katerega so te osebe osumljene ali obdolžene, ob upoštevanju dela kazenskega postopka, v katerem je bil opis podan, da bi se zaščitila poštenost postopka in omogočilo učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.
(29) Med kazenskim postopkom je treba osumljene ali obdolžene osebe obveščati o vseh spremembah obdolžitev, ki bi lahko bistveno vplivale na njihov položaj, kolikor je to potrebno, da se zaščiti poštenost postopka, ter pravočasno, da se omogoči učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.
[…]
(40) Ta direktiva določa minimalna pravila. Države članice bi morale imeti možnost dopolnitve pravic iz te direktive, da bi tako zagotovile višjo raven varstva tudi v primerih, ki v tej direktivi niso izrecno obravnavani. Raven varstva nikoli ne bi smela biti nižja od standardov, ki so določeni z EKČP in kakor jih razlaga sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.
(41) V tej direktivi so upoštevane temeljne pravice in načela, ki jih priznava Listina. Ta direktiva si zlasti prizadeva za krepitev pravice do svobode, pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe. Izvajati bi jo bilo treba temu ustrezno.“
5 Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina“, določa:
„Ta direktiva določa pravila glede pravice do obveščenosti osumljenih ali obdolženih oseb o njihovih pravicah v okviru kazenskega postopka in obdolžitvah zoper njih. Prav tako določa pravila glede pravice do obveščenosti oseb, za katere je izdan evropski nalog za prijetje, o njihovih pravicah.“
6 Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„Ta direktiva se uporablja od trenutka, ko pristojni organi države članice seznanijo osebe, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja, do zaključka postopka, torej dokončne in pravnomočne odločbe o tem, ali je osumljena oziroma obdolžena oseba storila kaznivo dejanje in glede na primer, vključno z izrekom kazni ter odločitvijo o vseh pritožbah.“
7 Člen 3 iste direktive, naslovljen „Pravica do obveščenosti o pravicah“, v odstavku 1 določa:
„Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe zaradi učinkovitega uveljavljanja procesnih pravic v skladu z nacionalnim pravom nemudoma obveščene vsaj o naslednjem:
(a) pravici dostopa do odvetnika;
(b) upravičenju do brezplačnega pravnega nasveta in pogojih za njegovo pridobitev;
(c) pravici do obveščenosti o obdolžitvah v skladu s členom 6;
(d) pravici do tolmačenja in prevajanja;
(e) pravici do molka.“
8 Člen 6 Direktive 2012/13, naslovljen „Pravica do obveščenosti o obdolžitvah“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.
2. Države članice zagotovijo, da so prijete ali pridržane osebe obveščene o razlogih za prijetje ali pridržanje, vključno z navedbo kaznivega dejanja, katerega so osumljene ali obdolžene.
3. Države članice zagotovijo, da se, najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču, podajo podrobne informacije o obdolžitvah, vključno z vrsto in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ter naravo udeležbe obdolžene osebe.
4. Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka, nemudoma obveščene o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s tem členom.“
Italijansko pravo
9 Člen 61 codice penale (kazenski zakonik), naslovljen „Splošne obteževalne okoliščine“, v točki 7 določa:
„Kadar niso sestavni elementi kaznivega dejanja niti posebne obteževalne okoliščine, so obteževalne te okoliščine:
[…]
7. v primeru kaznivih dejanj zoper premoženje ali v škodo premoženja in kaznivih dejanj, storjenih z namenom pridobitve premoženjske koristi, to, da se žrtvi povzroči huda premoženjska škoda“.
10 Člen 624 kazenskega zakonika, naslovljen „Tatvina“, določa:
„Oseba, ki si prilasti tujo premično stvar tako, da jo odtuji od njenega imetnika, da bi zase ali za drugega pridobila premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do treh let in denarno kaznijo od 154 do 516 EUR. […]“
11 Člen 648 kazenskega zakonika, naslovljen „Prikrivanje“, določa:
„Razen v primeru udeležbe v ožjem smislu se oseba, ki z namenom, da zase ali za drugega pridobi premoženjsko korist, pridobi, prejme ali prikrije ali deluje kot posrednik pri nakupu, prejemanju ali prikrivanju denarja ali stvari, ki izhajajo iz drugih kaznivih dejanj, kaznuje z zaporom od dveh do osmih let in denarno kaznijo od 516 do 10.329 EUR. […]“
12 Člen 444 codice di procedure penale (zakonik o kazenskem postopku) v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o kazenskem postopku), naslovljen „Naložitev dogovorjene kazni“, določa:
„1. Obdolženec in državni tožilec lahko sodišču predlagata, naj v konkretnem primeru in v navedenem obsegu naloži nadomestno kazen primerne vrste in obsega ali denarno kazen, znižano največ za tretjino, ali zaporno kazen, če ta ob upoštevanju okoliščin in znižana največ za tretjino ne presega petih let, samo ali skupaj z denarno kaznijo. […]
2. Če se strinja tudi stranka, ki predloga ni podala, in sodba ni oprostilna v skladu s členom 129, sodišče, če se mu zdijo pravna opredelitev dejanj ter uporaba in primerjava okoliščin, ki so jih predstavile stranke, pravilni in navedena kazen primerna, na podlagi procesnih dokumentov s sodbo odmeri to kazen, pri čemer v izreku navede, da so to predlagale stranke. V primeru vložitve premoženjskopravnega zahtevka se sodišče ne izreče o tem zahtevku; obdolžencu pa se naloži plačilo stroškov v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za popolno ali delno porazdelitev stroškov. Člen 75(3) se ne uporablja.
3. V predlogu lahko stranka njegovo učinkovitost pogojuje z izrekom pogojne obsodbe. Če sodišče meni, da pogojne kazni ni mogoče izreči, predlog zavrne.“
13 Člen 516 zakonika o kazenskem postopku, naslovljen „Sprememba točke obtožbe“, v odstavku 1 določa:
„Če se med ustnim postopkom (istruzione dibattimentale) izkaže, da je dejanje drugačno od dejanja, opisanega v vabilu na glavno obravnavo, in da zanj ni pristojno hierarhično višje sodišče, državni tožilec spremeni točko obtožbe in nadaljuje z zadevnim pregonom.“
14 Člen 521 zakonika o kazenskem postopku, naslovljen „Povezava med obtožbo in sodbo“, določa:
„1. Sodnik lahko v sodbi kaznivo dejanje pravno opredeli drugače, kot je opredeljeno v obtožbi, če kaznivo dejanje ne presega njegove pristojnosti in če ne spada v pristojnost senata, namesto v pristojnost sodnika posameznika.
2. Če se ugotovi, da je dejanje drugačno od opisanega v vabilu na obravnavo ali v obtožbi, sestavljeni v skladu s členi 516, 517 in 518(2), sodišče odredi posredovanje spisa državnemu tožilcu.
3. Sodišče ravna enako, če se državni tožilec sklicuje na novo točko obtožbe zunaj primerov iz členov 516, 517 in 518(2).“
15 Člen 552 zakonika o kazenskem postopku, naslovljen „Vabilo na glavno obravnavo“, v odstavku 1 določa:
„Vabilo na glavno obravnavo vsebuje:
[…]
(c) jasno in natančno navedbo dejanja, obteževalnih okoliščin in okoliščin, zaradi katerih se lahko uporabijo varnostni ukrepi, z navedbo upoštevnih določb;
[…]“
16 Člen 555 zakonika o kazenskem postopku, naslovljen „Obravnava po neposredni vložitvi obtožnega akta“, v odstavku 2 določa:
„Pred začetkom obravnave lahko obdolženec ali državni tožilec vloži predlog iz člena 444(1); poleg tega lahko obdolženec zaprosi za hitri postopek ali pa predlaga, naj se mu naloži denarna kazen.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
17 Francesco Legrottaglie je 11. marca 2015 na policijski postaji v Ostuni (Italija) zoper obdolženca vložil prijavo, ker naj bi ta od osebe, katere identiteta ni znana, prejel več zlatega nakita, ukradenega družini Legrottaglie, in naj bi ta nakit izročil trgovini v Ostuni, da bi s tem pridobil premoženjsko korist.
18 Z aktom, ki ga je državni tožilec izdal v skladu s členom 552 zakonika o kazenskem postopku, je bil obdolženec 1. aprila 2016 pozvan pred Tribunale di Brindisi (sodišče v Brindisiju, Italija) zaradi kaznivega dejanja „prikrivanja“, kot je določeno v členu 648 kazenskega zakonika.
19 F. Legrottaglie je na obravnavi, ki je potekala v odsotnosti obdolženca, 15. septembra 2016 vložil premoženjskopravni zahtevek.
20 Obdolženec je 13. oktobra 2017 na obravnavi, na kateri je bil navzoč, podal spontane izjave, v katerih je priznal, da je sam ukradel zadevni nakit.
21 V tej fazi postopka je sodišče obdolženca obvestilo, da je mogoče opredelitev kaznivega dejanja, ki se mu očita, spremeniti v opredelitev kaznivega dejanja iz člena 624 in člena 61(7) kazenskega zakonika, in sicer v „tatvino“, skupaj z obteževalno okoliščino, da je žrtev utrpela hudo premoženjsko škodo.
22 Obdolženec je svojega odvetnika pooblastil, naj v skladu s členom 444 zakonika o kazenskem postopku glede tega kaznivega dejanja, kakor je bilo na novo pravno opredeljeno, predlaga naložitev dogovorjene kazni (imenovano „patteggiamento“). Ta predlog se ni štel za dopusten, ker je rok iz člena 555(2) zakonika o kazenskem postopku potekel.
23 Sodnik je državnega tožilca pozval, naj v skladu s členom 516 zakonika o kazenskem postopku spremeni točko obtožbe, da bi se lahko obdolžencu v skladu s členom 444 zakonika o kazenskem postopku naložila dogovorjena kazen. Državni tožilec se za to spremembo ni odločil in je natančno pravno opredelitev zadevnih dejanj prepustil sodišču, v tem primeru Tribunale di Brindisi (sodišče v Brindisiju).
24 Predložitveno sodišče trdi, da je Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) razglasilo neustavnost člena 516 zakonika o kazenskem postopku, ker ta obdolžencu ne daje pravice, da sodišču, ki obravnava zadevo, v zvezi z drugim dejanjem, ugotovljenim med ustnim postopkom in ki je predmet nove točke obtožbe, predlaga naložitev dogovorjene kazni na podlagi člena 444 navedenega zakonika.
25 Tako je iz sodne prakse Corte costituzionale (ustavno sodišče) v zvezi s členom 516 zakonika o kazenskem postopku razvidno, da je obdolženec, če pride do spremembe dejanj, na katerih temelji obtožba, bodisi zaradi napake bodisi v okviru običajnega poteka postopka, med ustnim postopkom upravičen predlagati naložitev dogovorjene kazni v skladu s členom 444 navedenega zakona, pri čemer ponovno začnejo teči roki za vložitev predloga, pri čemer je taka možnost predlagati naložitev dogovorjene kazni izključena, če se sprememba nanaša le na pravno opredelitev dejanj, ki so predmet obtožbe.
26 Predložitveno sodišče se sprašuje, ali pravo Unije nasprotuje temu, da se različne pravice do obrambe obdolžencu dodelijo glede na to, ali se sprememba nanaša na dejanja, na katerih temelji obtožbe, ali na pravno opredelitev dejanj, ki so predmet obtožbe.
27 Če se sprememba obtožbe namreč nanaša na dejstva, naj bi lahko obdolženec polno in celovito uveljavljal pravico do obrambe, prav tako naj bi imel možnost v skladu s členom 444 zakonika o kazenskem postopku predlagati naložitev dogovorjene kazni, medtem ko naj bi bil obdolženec, če se ta sprememba nanaša na pravno opredelitev dejanj, upravičen le do predstavitve trditev obrambe.
28 V teh okoliščinah je Tribunale di Brindisi (sodišče v Brindisiju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 2(1), člen 3(1)(c) in člen 6, od (1) do (3), Direktive [2012/13] ter člen 48 [Listine] razlagati tako, da nasprotujejo kazenskim procesnim določbam države članice, na podlagi katerih so jamstva v zvezi z obrambo, izhajajoča iz spremembe obtožnega akta, zagotovljena pod – kvalitativno in kvantitativno – drugačnimi pogoji glede na to, ali se sprememba nanaša na dejanske vidike obdolžitve ali pa na njeno pravno opredelitev, pri čemer lahko, natančneje, obdolženec samo v prvem primeru predlaga zanj ugodnejši alternativni postopek za naložitev kazni (postopek s pogajanji o priznanju krivde)?“
Vprašanje za predhodno odločanje
Dopustnost
29 Italijanska vlada se sklicuje na nedopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, pri čemer trdi, da je bila Direktiva 2012/13 sprejeta na podlagi člena 82(2) PDEU, ki se nanaša samo na kazenske zadeve s čezmejnimi posledicami. Zato bi bilo treba področje uporabe Direktive 2012/13 omejiti na kazniva dejanja s takimi posledicami.
30 V obravnavani zadevi pa se postopek v glavni stvari nanaša na kaznivo dejanje, ki ga je storil italijanski državljan na italijanskem ozemlju in ima škodljive posledice za drugega italijanskega državljana. Zato naj to kaznivo dejanje ne bi imelo čezmejnih posledic in naj se Direktiva 2012/13 ne bi uporabljala za zadevo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.
31 Prav tako naj se ne bi uporabljal člen 48 Listine, ker Sodišče na podlagi njenega člena 51(1), kadar pravni položaj ne spada na področje uporabe prava Unije, ni pristojno za njegovo obravnavo, morebiti navedene določbe Listine pa same po sebi ne morejo utemeljiti te pristojnosti.
32 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 82(2), prvi pododstavek, PDEU „Evropski parlament in Svet z direktivami, sprejetimi po rednem zakonodajnem postopku, določita minimalna pravila, potrebna za lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. V teh pravilih se upoštevajo razlike med pravnimi sistemi in izročili držav članic“.
33 Glede na besedilo Direktive 2012/13 niti njen člen 1, ki določa vsebino te direktive, niti njen člen 2 o področju uporabe te direktive ne omejujeta uporabe te direktive na primere s čezmejnimi posledicami.
34 Glede ciljev Direktive 2012/13 je iz njenih uvodnih izjav 10 in 14 razvidno, da je njen cilj z določitvijo skupnih minimalnih pravil, ki urejajo pravico do obveščenosti v kazenskem postopku, okrepiti vzajemno zaupanje med državami članicami v njihove kazenskopravne sisteme. Kot je v bistvu navedeno v tej uvodni izjavi 14 in v uvodni izjavi 41 navedene direktive, ta v zvezi s tem temelji na pravicah, ki so določene zlasti v členih 47 in 48 Listine, ter si prizadeva za krepitev teh pravic (sodba z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točka 88).
35 V tem smislu uvodni izjavi 3 in 4 Direktive 2012/13 temeljita na zamisli, da načelo vzajemnega priznavanja pomeni, da odločitve pravosodnih organov, tudi v povsem notranjih okoliščinah, temeljijo na skupnih minimalnih pravilih. V tem okviru, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 41 sklepnih predlogov, lahko policijski in pravosodni organi ene države članice v konkretnem primeru, ko se pojavi potreba po čezmejnem sodelovanju, odločbe pravosodnih organov drugih držav članic obravnavajo kot enakovredne svojim.
36 Zato Direktiva 2012/13 prispeva k določitvi minimalne harmonizacije kazenskih postopkov v Evropski uniji in uporaba pravil iz te direktive v državi članici ni odvisna od obstoja čezmejnih posledic v okviru spora, ki nastane v tej državi članici.
37 Iz tega sledi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Vsebinska obravnava
Uvodne ugotovitve
38 F. Legrottaglie ter italijanska, madžarska, nizozemska in poljska vlada so primarno trdili, da predmet vprašanja, predloženega Sodišču v tej zadevi, ne spada na področje uporabe Direktive 2012/13 in zato Sodišče tega vprašanja ne more obravnavati.
39 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, naloga Sodišča nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. V ta namen mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. Naloga Sodišča je namreč razložiti vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje v sporih, ki so jim predloženi, tudi če te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki jih postavijo ta sodišča (sodba z dne 19. decembra 2018, AREX CZ, C‑414/17, EU:C:2018:1027, točka 34 in navedena sodna praksa).
40 Čeprav je predložitveno sodišče svoja vprašanja formalno omejilo samo na razlago nekaterih določb prava Unije, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču poda vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji predložene zadeve, in sicer ne glede na to, ali se je nanje sklicevalo v predstavitvi svojih vprašanj ali ne. Glede tega mora Sodišče iz vsega, kar je predložilo predložitveno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbrati elemente navedenega prava, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora v glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, AREX CZ, C‑414/17, EU:C:2018:1027, točka 35 in navedena sodna praksa).
41 Predložitveno sodišče se v vprašanju sklicuje na člen 2(1), člen 3(1)(c) in člen 6, od (1) do (3), Direktive 2012/13 ter na člen 48 Listine.
42 V zvezi s tem je treba navesti, da člen 1 Direktive 2012/13 določa pravila glede pravice do obveščenosti osumljenih ali obdolženih oseb o njihovih pravicah v okviru kazenskega postopka in obdolžitvah zoper njih.
43 Kot je razvidno iz člena 3 v povezavi s členom 6 Direktive 2012/13, se pravica, navedena v njenem členu 1, nanaša vsaj na dve ločeni pravici. Na eni strani morajo biti osumljene ali obdolžene osebe v skladu s členom 3 te direktive obveščene vsaj o nekaterih procesnih pravicah, pri čemer ta določba vsebuje njihov seznam, na katerem so navedene pravica dostopa do odvetnika, upravičenje do brezplačnega pravnega nasveta in pogoji za njegovo pridobitev, pravica do obveščenosti o obdolžitvah, pravica do tolmačenja in prevajanja ter pravica do molka. Na drugi strani navedena direktiva v členu 6 opredeljuje pravila glede pravice do obveščenosti o obdolžitvah (sodba z dne 15. oktobra 2015, Covaci, C‑216/14, EU:C:2015:686, točke od 54 do 56).
44 V obravnavani zadevi se spor o glavni stvari nanaša na možnost, da se v primeru spremembe pravne opredelitve dejanj, na katerih temelji obdolžitev, med ustnim postopkom v skladu s členom 444 zakonika o kazenskem postopku predlaga naložitev dogovorjene kazni, pri čemer ponovno začnejo teči roki za vložitev predloga.
45 Zato je treba tak pravni problem preučiti glede na člen 6 Direktive 2012/13 o pravici do obveščenosti o obdolžitvah.
46 Navedenega pravnega problema v zvezi s tem ni treba analizirati glede na člen 6, od (1) do (3), te direktive. Glede na besedilo teh določb namreč ni sporno, prvič, da je bila obdolžena oseba obveščena o kaznivem dejanju, za katero je obdolžena, drugič, da ni bila prijeta in pridržana, in tretjič, da so ji bile informacije o obdolžitvi, ki jih je prejela, zlasti o njeni pravni opredelitvi, posredovane pred vložitvijo obtožnice v preizkus sodišču.
47 Po drugi strani pa je treba navesti, da je člen 6(4) Direktive 2012/13 upoštevna določba v zvezi z zadevo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.
48 V skladu z navedeno določbo države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka, nemudoma obveščene o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s členom 6 navedene direktive.
49 Zato je v okviru postopka v glavni stvari pomembno, da se v primeru spremembe pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve, glede na to določbo ugotovi obseg pravice obdolžene osebe do obveščenosti.
50 V teh okoliščinah je treba vprašanje razumeti, kot da je njegov namen v bistvu izvedeti, ali je treba člen 6(4) Direktive 2012/13 in člen 48 Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, v skladu s katero lahko obdolžena oseba med ustnim postopkom predlaga naložitev dogovorjene kazni, če pride do spremembe dejanj, na katerih temelji obdolžitev, ne pa v primeru spremembe pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve.
Direktiva 2012/13
51 Direktiva 2012/13 v skladu s sodno prakso Sodišča ne ureja podrobnih pravil o tem, kako je treba informacije o obdolžitvi iz njenega člena 6 sporočiti obdolžencu. Vendar ta podrobna pravila ne morejo posegati v cilj, določen zlasti v členu 6, ki je to, kot je prav tako razvidno iz uvodne izjave 27 navedene direktive, da se osebam, osumljenim ali obdolženim kaznivega dejanja, omogoči priprava obrambe in da se zagotovi poštenost postopka (sodba z dne 15. oktobra 2015, Covaci, C‑216/14, EU:C:2015:686, točki 62 in 63).
52 V zvezi s tem zahteva, da lahko obdolženec ali njegov odvetnik koristno sodelujeta v razpravi ob spoštovanju načela kontradiktornosti in enakosti orožij, da bi učinkovito uveljavljala svoje stališče, ne izključuje, da se lahko informacije o obdolžitvi, poslane obrambi, pozneje spremenijo, zlasti v zvezi s pravno opredelitvijo očitanih dejanj, niti, da se spis med razpravo lahko dopolni z novimi dokazi. Vendar morajo biti take spremembe in taki dokazi pravočasno poslani obdolžencu ali njegovemu odvetniku, tako da se ta še lahko učinkovito odzoveta, torej pred fazo posvetovanja. Ta možnost je med drugim določena v členu 6(4) Direktive 2012/13, ki določa, da so osumljene ali obdolžene osebe nemudoma obveščene o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s tem členom, do katerih je prišlo med kazenskim postopkom, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točka 95).
53 Vsekakor je treba obdolženi osebi in njenemu odvetniku, ne glede na to, kdaj so predložene podrobne informacije o obdolžitvi, ob spoštovanju načela kontradiktornosti in enakosti orožij zlasti določiti ustrezen rok za seznanitev s temi informacijami in jima omogočiti, da učinkovito pripravita obrambo, predložita svoja stališča in po potrebi kakršno koli zahtevo, med drugim tudi za preiskavo, ki bi jo lahko vložila na podlagi nacionalnega prava. Ta zahteva vključuje možnost, da se zadeva po potrebi začasno odloži in da se odredi njena preložitev na poznejši datum (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točka 96).
54 Poleg tega Direktiva 2012/13 v skladu z njeno uvodno izjavo 40 določa minimalna pravila, države članice pa lahko razširijo pravice iz te direktive, da bi zagotovile višjo raven zaščite tudi v primerih, ki jih ta izrecno ne določa, raven varstva pa ne sme biti nikoli nižja od standardov, določenih z EKČP, kot jih razlaga sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.
55 V zvezi s tem je v skladu s sodno prakso tega sodišča v kazenskih zadevah natančna in popolna obvestitev o obtožbi, ki bremeni obdolženca, in s tem o pravni opredelitvi, ki jo lahko sodišče upošteva zoper njega, bistveni pogoj za poštenost postopka. Pravico do obveščenosti o naravi in vzroku obtožbe je treba obravnavati ob upoštevanju pravice obdolženca, da pripravi svojo obrambo (sodba ESČP z dne 25. marca 1999, Pelsier in Sassi proti Franciji, CE:ECHR:1999:0325JUD002544494, točki 52 in 54). Če imajo prvostopenjska in pritožbena sodišča, kadar jim je taka pravica priznana v notranjem pravu, možnost spremeniti opredelitev dejanj, o katerih redno odločajo, morajo zagotoviti, da so imeli obdolženci možnost glede tega konkretno in učinkovito uveljavljati svojo pravico do obrambe tako, da so bili pravočasno obveščeni o razlogu obtožbe, to je o dejanjih, ki jih bremenijo in na katerih temelji obtožba, pa tudi o podrobni pravni kvalifikaciji teh dejanj (sodbi ESČP z dne 11. decembra 2007, Drassich proti Italiji, CE:ECHR:2007:1211JUD002557504, točka 34, in z dne 22. februarja 2018, Drassich proti Italiji, CE:ECHR:2018:0222JUD006517309, točka 65).
56 Kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točkah od 51 do 53 in 55 te sodbe, se mora informacija o kakršni koli spremembi v zvezi z obdolžitvijo, kakor je določeno v členu 6(4) Direktive 2012/13, nanašati zlasti na spremembo pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve, tako da lahko obdolžena oseba na konkreten in učinkovit način uveljavlja svojo pravico do obrambe.
57 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari razlikuje glede na to, ali se sprememba nanaša na dejanja, na katerih temelji obdolžitev, ali na pravno opredelitev dejanj, ki so predmet obdolžitve. Obdolžena oseba lahko samo v primeru spremembe dejanj med ustnim postopkom predlaga naložitev dogovorjene kazni, pri čemer začnejo ponovno teči roki za vložitev predloga.
58 Po navedbah predložitvenega sodišča v tem primeru okoliščina, da je obdolženec priznal, da je ukradel nakit, kar je privedlo do spremembe opredelitve kaznivega dejanja „prikrivanja“ v „tatvino“ v smislu nacionalne zakonodaje, pomeni spremembo pravne opredelitve dejanj, na katerih temelji obdolžitev.
59 Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je bil obdolženec, kot je navedeno v točki 21 te sodbe, med ustnim postopkom obveščen o tej spremembi pravne opredelitve dejanj.
60 Predložitveno sodišče sprašuje, ali Direktiva 2012/13 nalaga, da lahko obdolžena oseba v takem primeru spremembe pravne opredelitve dejanj, za zagotovitev poštenosti kazenskega postopka, predlaga naložitev dogovorjene kazni.
61 V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 71 sklepnih predlogov, so obveznosti, ki jih določa Direktiva 2012/13, izraz, kako je treba – glede na obveščenost oseb, ki so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja – zagotoviti poštenost kazenskega postopka.
62 Namen te direktive, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 14 in njenem členu 1, pa je določitev minimalnih standardov na področju obveščanja osumljenih in obdolženih oseb (sodba z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točka 82).
63 Poleg tega iz sodne prakse, navedene v točkah od 51 do 53 in 55 te sodbe, ni razvidno, da pravica do obveščenosti osumljene ali obdolžene osebe glede spremembe pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve, vključuje obveznost, da se obdolženi osebi omogoči, da med ustnim postopkom predlaga naložitev dogovorjene kazni.
64 Poleg tega predložitveno sodišče v obravnavani zadevi poudarja, da nacionalna ureditev v primeru take spremembe pravne opredelitve dejanja zagotavlja, da ima obdolžena oseba pravico predstaviti argumente v svojo obrambo.
65 Zato v zadevi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, pravica obdolžene osebe, da je v skladu s členom 6(4) Direktive 2012/13 nemudoma obveščena o kakršni koli spremembi podanih informacij, kadar je to potrebno za zagotovitev poštenosti postopka, zadevni državi članici ne nalaga obveznosti, da tej osebi prizna pravico, da po začetku glavne obravnave predlaga naložitev dogovorjene kazni, če pride do spremembe pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve.
Listina
66 Uvodoma je treba opozoriti, da je področje uporabe Listine glede ravnanja držav članic opredeljeno v njenem členu 51(1), v skladu s katerim se določbe Listine uporabljajo za države članice, samo ko te izvajajo pravo Unije (sodba z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 17).
67 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je namreč v bistvu razvidno, da se temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, ne pa v drugih položajih. S tega vidika je Sodišče že opozorilo, da glede na Listino ne more presojati nacionalne ureditve, ki ne spada v okvir prava Unije. Če pa, nasprotno, taka ureditev spada na področje uporabe tega prava, mora Sodišče, ki mu je predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, podati vse elemente razlage, ki jih nacionalno sodišče potrebuje za presojo skladnosti te ureditve s temeljnimi pravicami, katerih spoštovanje zagotavlja (sodba z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 19, in sklep z dne 23. novembra 2017, Cunha Martins, C‑131/17, neobjavljena, EU:C:2017:902, točka 10).
68 Ker se postopek v glavni stvari nanaša na obseg pravice obdolžene osebe do obveščenosti o njeni obdolžitvi, zlasti pa o spremembah v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je obdolžena, v smislu člena 6(4) Direktive 2012/13, je treba ugotoviti, da ta pravni položaj spada na področje uporabe prava Unije.
69 V skladu s členom 48(2) Listine je vsakemu obdolžencu zagotovljena pravica do obrambe.
70 V zvezi s tem, kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točkah od 51 do 53 in 55 te sodbe, spoštovanje pravice do obrambe v smislu te določbe Listine zahteva, da je v primeru spremembe pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve, obdolžena oseba o tem obveščena, ko ima še možnost, da se pred fazo posvetovanj učinkovito odzove, da bi lahko učinkovito pripravila svojo obrambo.
71 V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, kot je navedeno v točkah 21 in 27 te sodbe, da je bil obdolženec po njegovih spontanih izjavah v ustnem postopku obveščen o spremembi pravne opredelitve dejanj, ki se mu očitajo, in da je imel pravico predstaviti trditve v svojo obrambo.
72 Po drugi strani pa pravica do obrambe iz člena 48(2) Listine, v okviru pravice do obveščenosti obdolžene osebe, ne vključuje, da lahko ta, če pride do spremembe dejanj, na katerih temelji obdolžitev, ali spremembe pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve, po začetku ustnega postopka predlaga naložitev dogovorjene kazni.
73 V zvezi s tem zgolj okoliščina, da nacionalno pravo obdolženi osebi ne podeljuje enakih pravic, v zvezi z možnostjo predlagati naložitev dogovorjene kazni, glede na to, ali se sprememba nanaša na dejanja, na katerih temelji obdolžitev, ali na pravno opredelitev dejanj, ki so predmet obdolžitve, sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do obrambe v smislu člena 48(2) Listine v zvezi s pravico osumljenih ali obdolženih oseb do obveščenosti o obdolžitvi zoper njih.
74 Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba na vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(4) Direktive 2012/13 in člen 48 Listine razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero lahko obdolžena oseba med ustnim postopkom predlaga naložitev dogovorjene kazni v primeru spremembe dejanj, na katerih temelji obdolžitev, ne pa v primeru spremembe pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve.
Stroški
75 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 6(4) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku in člen 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero lahko obdolžena oseba med ustnim postopkom predlaga naložitev dogovorjene kazni v primeru spremembe dejanj, na katerih temelji obdolžitev, ne pa v primeru spremembe pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve.
Podpisi