Zadeva C‑483/20
XXXX
proti
Commissaire général aux réfugiés et aux apatrides
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Conseil d’État (državni svet, Belgija))
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 22. februarja 2022
„Predhodno odločanje – Skupna politika na področju azila – Skupni postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32/EU – Člen 33(2)(a) – Nedopustnost prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v državi članici vložil državljan tretje države, ki je pridobil status begunca v drugi državi članici, medtem ko mladoletni otrok tega državljana, ki je upravičen do subsidiarne zaščite, prebiva v prvi državi članici – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 7 – Pravica do spoštovanja družinskega življenja – Člen 24 – Interes otroka – Neobstoj kršitve členov 7 in 24 Listine zaradi nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito – Direktiva 2011/95/EU – Člen 23(2) – Obveznost držav članic, da zagotovijo ohranitev enotnosti družine upravičencev do mednarodne zaščite“
1. Temeljne pravice – Prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja – Obseg – Sistemske pomanjkljivosti po koncu postopka za priznanje mednarodne zaščite v državi članici zaradi življenjskih razmer upravičencev do navedene zaščite – Prepoved, da druge države članice zavržejo prošnjo za azil kot nedopustno zaradi predhodnega priznanja mednarodne zaščite v tej državi članici – Pogoji – Presoja resničnosti navedenih pomanjkljivosti – Merila – Nujnost položaja hudega materialnega pomanjkanja
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 4; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, člen 33(2)(a))
(Glej točke od 29 do 32.)
2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje in odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Prošnja, ki jo države članice lahko štejejo za nedopustno – Razlog – Predhodno priznanje subsidiarne zaščite s strani druge države članice – Oseba, ki je pridobila status begunca v eni državi članici in ki je prošnjo za mednarodno zaščito vložila v državi članici, v kateri je njen mladoletni otrok pridobil subsidiarno zaščito – Zavrženje te prošnje kot nedopustne – Dopustnost – Dodelitev ugodnosti, povezanih z ohranitvijo enotnosti družine – Pogoji
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 4, 7, 24 in 52(1); direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, členi 2(j), 23(2) in od 24 do 35, ter 2013/32, člen 33(2)(a))
(Glej točke 24, 36, od 39 do 41, 43, 44 in izrek.)
Povzetek
Država članica lahko uporabi možnost, da prošnjo za mednarodno zaščito zavrže kot nedopustno, ker je prosilcu status begunca že priznala druga država članica.
Vendar je treba zagotoviti ohranitev enotnosti družine, kadar je ta prosilec oče mladoletnega otroka brez spremstva, ki je pridobil subsidiarno zaščito v prvi državi članici.
Tožeča stranka se je, potem ko je leta 2015 pridobila status begunca v Avstriji, v začetku leta 2016 preselila v Belgijo, da bi se tam pridružila svojima hčerama, od katerih je bila ena mladoletna, kjer sta ti decembra istega leta pridobili subsidiarno zaščito. Tožeča stranka je leta 2018 v zadnjenavedeni državi članici vložila prošnjo za mednarodno zaščito, ne da bi tam imela pravico do prebivanja.
Ta prošnja je bila v skladu z belgijsko zakonodajo, s katero je bila prenesena Direktiva o „postopkih“(1), razglašena za nedopustno, ker je tožeči stranki mednarodno zaščito že priznala druga država članica(2). Tožeča stranka je pred belgijskimi sodišči izpodbijala to zavrnilno odločbo, pri čemer je trdila, da pravica do spoštovanja družinskega življenja in obveznost upoštevati koristi otroka, določeni v členu 7 in členu 24(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), nasprotujeta temu, da Belgija uporabi možnost, da njeno prošnjo za mednarodno zaščito razglasi za nedopustno.
V teh okoliščinah se je Conseil d’État (državni svet, Belgija) odločil Sodišču postaviti vprašanje o morebitnem obstoju izjem od navedene možnosti.
Sodišče v sestavi velikega senata je razsodilo, da Direktiva „o postopkih“(3) ob upoštevanju člena 7 in člena 24(2) Listine ne nasprotuje temu, da država članica uporabi to možnost, ker je prosilcu status begunca že priznala druga država članica, kadar je ta prosilec oče mladoletnega otroka brez spremstva, ki je pridobil subsidiarno zaščito v prvi državi članici, vendar pa to ne posega v uporabo člena 23(2) Direktive „o pogojih“(4), ki se nanaša na ohranitev enotnosti družine.
Presoja Sodišča
V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da države članice niso dolžne preveriti, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito v skladu z Direktivo „o pogojih“, kadar je taka zaščita že zagotovljena v drugi državi članici. V teh okoliščinah se morajo vzdržati izvrševanja možnosti iz Direktive „o postopkih“(5), da prošnjo za mednarodno zaščito razglasijo za nedopustno, le če bi zaradi pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb v tej drugi državi članici, predvidljive življenjske razmere, v katerih bi se ta prosilec kot upravičenec do mednarodne zaščite tam znašel, povzročile, da bi bil izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine.
Glede na pomembnost načela medsebojnega zaupanja za skupni evropski azilni sistem namreč kršitev določbe prava Unije, ki daje materialno pravico upravičencem do mednarodne zaščite, ki nima za posledico kršitve člena 4 Listine, državam članicam ne preprečuje, da bi uporabile navedeno možnost. Za razliko od pravice do varstva pred vsakršnim nečloveškim in ponižujočim ravnanjem, pravice, zagotovljene s členoma 7 in 24 te Listine, niso absolutne in so zato lahko predmet omejitev pod pogoji, določenimi v Listini(6).
Poleg tega je Sodišče navedlo, da Direktiva „o pogojih“(7) državam članicam nalaga, da zagotovijo ohranitev enotnosti družine, tako da uvedejo nekatere ugodnosti v korist družinskih članov upravičenca do mednarodne zaščite. Vendar morajo biti za dodelitev teh ugodnosti(8), zlasti pravice do prebivanja, izpolnjeni trije pogoji, ki se nanašajo, prvič, na status družinskega člana v smislu navedene direktive(9), drugič, na dejstvo, da oseba sama ne izpolnjuje pogojev, potrebnih za pridobitev mednarodne zaščite, in tretjič, na združljivost z osebnim pravnim statusom zadevnega družinskega člana.
Najprej, okoliščina, da sta roditelj in njegov mladoletni otrok imela različni migracijski poti, preden sta bila združena v državi članici, v kateri je otrok upravičen do mednarodne zaščite, ne preprečuje, da bi se roditelj štel za družinskega člana navedenega upravičenca, če je bil ta roditelj prisoten na ozemlju te države članice, preden je bilo odločeno o prošnji za mednarodno zaščito njegovega otroka.
Dalje, državljan tretje države, čigar prošnja za mednarodno zaščito je nedopustna in je bila torej zavržena v državi članici, v kateri je njegov mladoletni otrok upravičen do mednarodne zaščite, zaradi statusa begunca, ki ga ima v drugi državi članici, sam ne izpolnjuje pogojev, potrebnih za pridobitev mednarodne zaščite v prvi državi članici.
Nazadnje, v zvezi z združljivostjo dodelitve ugodnosti, določenih v Direktivi „o pogojih“, s pravnim statusom zadevnega državljana, je treba preveriti, ali v državi članici, ki je njegovemu družinskemu članu priznala mednarodno zaščito, nima že pravice do boljšega obravnavanja, kot izhaja iz navedenih ugodnosti. V obravnavani zadevi to ni razvidno, ker priznanje statusa begunca v eni od držav članic upravičencu do te mednarodne zaščite v drugi državi članici ne zagotavlja boljše obravnave od tiste, ki izhaja iz ugodnosti v tej drugi državi članici, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.