Language of document : ECLI:EU:C:2019:276

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANICA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 28. marca 2019(1)

Zadeva C172/18

AMS Neve Ltd,

Barnett Waddingham Trustees,

Mark Crabtree

proti

Heritage Audio SL,

Pedru Rodríguezu Arribasu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek), Združeno kraljestvo))

„Predhodno odločanje – Znamka Evropske unije – Sodna pristojnost – Tožba zaradi kršitve – Ozemlje, na katerem je bilo izvršeno ali je grozila nevarnost, da bo izvršeno dejanje kršitve – Oglaševanje in ponujanje naprodaj na spletnem mestu“






I.      Uvod

1.        S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe je Sodišče pozvano, naj v bistvu odloči o tem, ali, in če da, pod katerimi pogoji je lahko v skladu s členom 97(5) Uredbe (ES) št. 207/2009(2) storilec zatrjevane kršitve v obliki oglaševanja in ponujanja naprodaj blaga, na katerem je znak ki je enak znamki Evropske unije, na spletnem mestu lahko tožen pred sodišči države članice, na ozemlju katere so trgovci in potrošniki, ki jim je namenjeno to spletno mesto.

2.        Sodišču v bistvu predlagam srednjo rešitev, ki odgovarja na izzive, ki izhajajo iz značilnosti sistema znamk Evropske unije, uvedenega z Uredbo št. 207/2009, in je prilagojena posebnostim spletnega trgovanja. Natančneje, z analizo bom ugotovil, da je na podlagi tega, da je spletno mesto posebej namenjeno potrošnikom in trgovcem neke države članice, mogoče določiti pristojnost sodišč za znamke Evropske unije na podlagi člena 97(5) te uredbe.

II.    Pravni okvir

3.        Predložitveno sodišče se v predlogu za sprejetje predhodne odločbe sklicuje na določbe Uredbe št. 207/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2424(3), in na določbe Uredbe (EU) št. 1215/2012(4), s katero je bila nadomeščena Uredba (ES) št. 44/2001(5).

4.        Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so tožbe zaradi kršitve vložile 15. oktobra 2015. Čeprav se določbe Uredbe št. 1215/2012 uporabljajo od 10. januarja 2015, se določbe Uredbe št. 2015/2424 načeloma uporabljajo šele od 1. oktobra 2017. Zato se bom v teh sklepnih predlogih skliceval na določbe uredb št. 207/2009 in 1215/2012. Poleg tega je iz člena 80 zadnjenavedene uredbe razvidno, da se sklicevanja v Uredbi št. 207/2009 na Uredbo št. 44/2001 štejejo za sklicevanja na Uredbo št. 1215/2012.

5.        Člen 94(1) in (2)(a) Uredbe št. 207/2009 določa:

„1.      Razen če ni v tej uredbi drugače določeno, se Uredba [št. 1215/2012] uporablja za postopke, povezane z blagovnimi znamkami [Evropske unije], pa tudi za postopke, povezane s hkratnimi in zaporednimi postopki na podlagi blagovnih znamk [Evropske unije] in nacionalnih blagovnih znamk.

2.      V primeru postopkov glede tožb in zahtev iz člena 96:

(a)      členi [4, 6 in 7 s točkami od (1) do (3), (4) in (5) ter člen 31 Uredbe (ES) št. 1215/2012] se ne uporabljajo,“

6.        Člen 95(1) te uredbe določa:

„Države članice na svojem ozemlju določijo kar najmanjše število nacionalnih sodišč prve in druge stopnje, v nadaljnjem besedilu ‚sodišč za blagovno znamko [Evropske unije]‘, ki so pristojna za izvajanje nalog po tej uredbi.“

7.        Člen 96 navedene uredbe določa:

„Sodišča za blagovno znamko [Evropske unije] imajo izključno pristojnost:

(a)      pri vseh tožbah glede kršitve in – če so po nacionalni zakonodaji dovoljene – tožbe, kjer grozi nevarnost kršitve v zvezi z blagovnimi znamkami [Evropske unije];

[…]“

8.        Člen 97(1) in (5) te uredbe določa:

„1.      Ob upoštevanju določb te uredbe, pa tudi vseh določb Uredbe (ES) [št. 1215/2012], ki se uporabljajo na podlagi člena 94, se postopek v zvezi s tožbami in zahtevki iz člena 96 začne pred sodiščem države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče, oziroma, če nima stalnega prebivališča v nobeni državi članici, v državi, kjer ima podjetje [poslovno enoto].

[…]

5.      Postopek v zvezi s tožbami in zahtevki iz člena 96, z izjemo tožb za ugotovitev nekršitve blagovne znamke [Evropske unije], se lahko začne tudi pred sodiščem države članice, v kateri je bilo izvršeno ali je grozila nevarnost, da bo izvršeno dejanje kršitve […].“

9.        Člen 98 Uredbe št. 207/2009 določa:

„1.      Sodišče za blagovne znamke [Evropske unije], katerega pristojnost temelji na členu 97(1) do (4), je pristojno za:

(a)      kršitve, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene na območju katere koli države članice;

[…]

2.      Sodišče za blagovne znamke [Evropske unije], ki je pristojno po členu 97(5), je pristojno le za dejanja, ki so bila izvršena ali za katera grozi nevarnost, da se bodo izvršila, na območju države članice, kjer se to sodišče nahaja.“

III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari

10.      AMS Neve Ltd je družba s sedežem v Združenem kraljestvu, ki proizvaja in trži avdioopremo. Mark Crabtree je direktor družbe AMS Neve. M. Crabtree je z družbo Barnett Waddingham Trustees (v nadaljevanju: BW Trustees), ki ima prav tako sedež v Združenem kraljestvu, imetnik znamke Evropske unije in dveh drugih nacionalnih znamk, registriranih v Združenem kraljestvu. Družba AMS Neve je izključna imetnica licenc za te tri znamke.

11.      Družba Heritage Audio SL ima sedež v Španiji in trži avdioopremo. Pedro Rodríguez Arribas ima stalno prebivališče v Španiji in je edini direktor družbe Heritage Audio.

12.      Družbi AMS Neve in BW Trustees ter M. Crabtree (v nadaljevanju: tožeče stranke iz postopka v glavni stvari) so 15. oktobra 2015 pri Intellectual Property and Enterprise Court (sodišče za intelektualno lastnino in podjetja, Združeno kraljestvo, v nadaljevanju: IPEC) proti družbi Heritage Audio in P. Rodríguezu Arribasu (v nadaljevanju: toženi stranki iz postopka v glavni stvari) vložile tožbe zaradi kršitve znamke Evropske unije in dveh nacionalnih znamk, registriranih v Združenem kraljestvu.

13.      Tožeče stranke iz postopka v glavni so v okviru tega postopka toženima strankama iz postopka v glavni stvari očitale, da sta potrošnikom v Združenem kraljestvu naprodaj ponujali imitacije izdelkov družbe AMS Neve, na katerih so bili znaki, enaki ali podobni zadevni znamki Evropske unije in nacionalnima znamkama, ali ki so se nanašali na te znake. Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so se v zvezi s tem sklicevale na vsebino spletnega mesta družbe Heritage Audio ter njenih računov Facebook in Twitter, na račun, ki ga je družba Heritage Audio izdala posamezniku s prebivališčem v Združenem kraljestvu, na elektronsko dopisovanje med družbo Heritage Audio in trgovino v Združenem kraljestvu glede morebitne dobave avdioopreme ter na vsebino pogovora med odvetnikom tožečih strank iz postopka v glavni stvari in predstavnikom družbe SX Pro, ki naj bi bil distributer izdelkov toženih strank iz postopka v glavni stvari v Združenem kraljestvu.

14.      Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so v zvezi s spletnim mestom družbe Heritage Audio predložile posnetke zaslona, ki prikazujejo ponujanje naprodaj avdioopreme, na kateri je znak, ki je enak ali podoben zadevni znamki Evropske unije. Opozorile so tudi, da je vsebina tega spletnega mesta v angleščini in da so v oddelku na tem spletnem mestu, naslovljenem „Where to buy“ („Kje kupiti“), našteti distributerji v različnih državah, vključno z družbo SX Pro v Združenem kraljestvu. Poleg tega naj bi družba Heritage Audio glede na prodajne pogoje, objavljene na navedenem spletnem mestu, sprejemala naročila iz vseh držav članic Unije.

15.      Toženi stranki iz postopka v glavni stvari sta izpodbijali trditev, da oglašujeta, ponujata naprodaj, prodajata ali dobavljata kateri koli izdelek v Združeno kraljestvo, in trdili, da so deli spletnega mesta, na katere se sklicujejo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, „zastareli“.

16.      IPEC se je nato izreklo za pristojno za odločanje o tožbah v zvezi z nacionalnima znamkama, registriranima v Združenem kraljestvu. To sodišče je ugotovilo, da sta lahko toženi stranki iz postopka v glavni stvari, čeprav imata sedež oziroma stalno prebivališče v Španiji, v skladu s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 toženi pred sodišči v kraju nastanka škodnega dogodka, ki je posledica njunih nezakonitih dejanj, ter da je v zvezi z zadevnimi nacionalnimi pravicami intelektualne lastnine kraj nastanka škodnega dogodka kraj, kjer obstajajo te pravice.

17.      IPEC je ugotovilo, da pa ni pristojno za odločanje o tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije. IPEC je pregledalo spletno mesto družbe Heritage Audio in preučilo člen 97(5) Uredbe št. 1215/2012, na katerega se sklicujejo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ter ugotovilo, da so za obravnavo tožb zaradi kršitve znamke Evropske unije pristojna samo sodišča države članice, na ozemlju katere sta toženi stranki iz postopka v glavni stvari poskrbeli za prikaz zadevnih znakov na spletnem mestu oziroma se za to odločili.

18.      Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so zoper odločitev IPEC vložile pritožbo pri Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek), Združeno kraljestvo).

IV.    Vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

19.      V teh okoliščinah je Court of Appeal (England and Wales) (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„V okoliščinah, v katerih je podjetje ustanovljeno in ima sedež v državi članici A ter je na njenem ozemlju poskrbelo za oglaševanje in ponujanje naprodaj blaga pod znakom, popolnoma enakim znamki Evropske unije, na spletnem mestu, namenjenem trgovcem in potrošnikom v državi članici B:

(i)      ali je sodišče za znamke Evropske unije v državi članici B pristojno za obravnavanje zahtevka zaradi kršitve znamke Evropske unije v zvezi z oglaševanjem in ponujanjem blaga naprodaj na zadevnem ozemlju?

(ii)      Če ni, katera druga merila mora navedeno sodišče za znamke Evropske unije upoštevati pri ugotavljanju, ali je pristojno za obravnavo navedenega zahtevka?

(iii)      Če je za odgovor na vprašanje (ii) nujno, da sodišče za znamke Evropske unije ugotovi, ali je podjetje dejavno ukrepalo v državi članici B, katera merila je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je podjetje tako dejavno ukrepalo?“

20.      Pisna stališča so predložile stranke iz postopka v glavni stvari, nemška vlada in Evropska komisija. Stranke iz postopka v glavni stvari in Komisija so se udeležile obravnave 17. januarja 2019.

V.      Analiza

21.      Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali to, da je tožena stranka, ki je ustanovljena in ima sedež v državi članici A, na ozemlju te države članice sprejela ukrepe za oglaševanje in ponujanje naprodaj blaga – na katerem je znak, ki je enak znamki Evropske unije – na spletnem mestu, namenjenem trgovcem in potrošnikom v državi članici B, zadostuje za ugotovitev pristojnosti sodišč države članice B za odločanje o tožbi zaradi kršitve na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009. Predložitveno sodišče se z drugim in tretjim vprašanjem, ki sta postavljeni, če bi bil odgovor na prvo vprašanje nikalen, sprašuje o merilih, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti pristojnost sodišč države članice B v zgoraj opisanem položaju. Ta tri vprašanja bom analiziral skupaj. Iz analize prvega vprašanja bo razvidno, da merila, ki jih predložitveno sodišče omenja v tem vprašanju, brez dodatnega pridržka ne zadostujejo za ugotovitev pristojnosti na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009.

22.      Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da predložitveno sodišče dvomi predvsem o tem, ali je IPEC nekatere preudarke, navedene v sodbah Coty Germany(6) in Wintersteiger(7), pravilno preneslo na položaj, obravnavan v njegovi odločbi.

23.      Predložitveno sodišče priznava, da je v skladu s sodno prakso Sodišča kraj, na katerega se nanaša člen 97(5) Uredbe št. 207/2009, kraj dejavnega ravnanja storilca kršitve. Predložitveno sodišče tako ne postavlja pod vprašaj niti preudarkov, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi Coty Germany(8), niti tega, da je te preudarke mogoče prenesti na okoliščine, kot so te iz obravnavane zadeve. Predložitveno sodišče pa trdi, da v internetnem okolju – kot izhaja zlasti iz sodb Pammer in Hotel Alpenhof(9) ter L’Oréal in drugi(10) – ponujanje naprodaj blaga, na katerem je znak, ki je enak ali podoben znamki Evropske unije, na spletnem mestu, namenjenem potrošnikom neke države članice, pomeni uporabo tega znaka v tej državi članici v smislu člena 9 Uredbe št. 207/2009 in dejavno ravnanje na njenem ozemlju v smislu člena 97(5) te uredbe.

24.      Predložitveno sodišče poleg tega opozarja, da je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) v nedavni sodbi(11) odločilo, da je razlago Uredbe (ES) št. 864/2007(12), ki jo je Sodišče podalo v sodbi Nintendo(13), mogoče prenesti na člen 97(5) Uredbe št. 207/2009. Vendar predložitveno sodišče dvomi tudi o možnosti, da se preudarki iz te sodbe prenesejo na dejansko stanje v postopku v glavni stvari.

25.      Stranke se v razpravi osredotočajo na uporabo preudarkov iz zgoraj navedenih sodb za dejansko stanje v obravnavani zadevi. Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in nemška vlada menijo, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti pritrdilno, medtem ko toženi stranki iz postopka v glavni stvari in Komisija, ki so naklonjene razlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 z vidika sodb Nintendo(14) in Wintersteiger(15), menijo, da zgolj to, da sta oglaševanje in ponujanje naprodaj na spletnem mestu namenjeni trgovcem in potrošnikom ene države članice, ne utemeljuje pristojnosti sodišč te države članice na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009.

26.      Ob upoštevanju dvoma predložitvenega sodišča in trditev strank bom analizo začel z nekaj splošnimi preudarki o členu 97(5) Uredbe št. 207/2009 ter z njegovo jezikovno, sistematično in teleološko razlago. Nato bom z vidika teh splošnih preudarkov odgovoril na vprašanje, ali je treba pri razlagi te določbe upoštevati sodbo Nintendo(16). V nadaljevanju bom odgovoril na podobno vprašanje v zvezi s sodbo Wintersteiger(17). Nazadnje bom, ker je treba na ti vprašanji odgovoriti nikalno, predlagal razlago navezne okoliščine iz člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, ki je lastna tej uredbi.

A.      Splošni preudarki

1.      Vloga člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 v sistemu pravil o pristojnosti iz te uredbe

27.      Na področju znamk Evropske unije obstaja več vrst sporov, kot je prikazano zlasti v členu 96 Uredbe št. 207/2009. Vendar se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša samo na tožbe zaradi kršitve, s katerimi imetnik znamke predlaga obsodbo tretje osebe, ker je brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu uporabila znak, enak ali podoben njegovi znamki, za blago ali storitve, enake ali podobne tistim, za katere je ta znamka registrirana.

28.      Kar zadeva tožbe zaradi kršitve, iz pravil o pristojnosti iz Uredbe št. 207/2009 izhaja, da se je zakonodajalec Unije odločil delno odstopiti od pravil o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012, ki pa se v celoti uporabljajo, ko gre za tožbe v zvezi z nacionalnimi znamkami.

29.      Zakonodajalec Unije je s tem v členu 97, od (1) do (3), Uredbe št. 207/2009 določil več naveznih okoliščin, pri čemer je prva stalno prebivališče tožene stranke v Uniji in druga poslovna enota tožene stranke v Uniji. Če tožena stranka nima niti stalnega prebivališča niti poslovne enote na ozemlju Unije, Uredba št. 207/2009 določa pristojnost forum actoris, tako da sta tretja in četrta navezna okoliščina iz te serije stalno prebivališče tožene stranke na ozemlju Unije in kraj, kjer ima na tem ozemlju poslovno enoto. Nazadnje in ultima ratio morajo biti tožbe zaradi kršitve vložene pri sodiščih v kraju sedeža Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).(18)

30.      Tako tudi če niti imetnik znamke niti storilec zatrjevane kršitve nimata poslovne enote na ozemlju Unije, je storilec te kršitve lahko tožen pred sodišči države članice na podlagi člena 97, od (1) do (3), Uredbe št. 207/2009, seveda pod pogojem, da se ta uredba uporablja in da očitana dejanja pomenijo kršitev z vidika navedene uredbe.

31.      Poleg tega se lahko v skladu s členom 97(5) Uredbe št. 207/2009 tožbe zaradi kršitve vložijo tudi pri sodiščih države članice, v kateri je bilo izvršeno ali je grozila nevarnost, da bo izvršeno dejanje kršitve. Tako ta določba z navezno okoliščino kraja dejanja kršitve določa alternativno sodišče za tožbe zaradi kršitve. Tožbe za ugotovitev nekršitev pa ne spadajo na področje uporabe navedene določbe.

32.      Prav tako v nasprotju s pravili o pristojnosti iz člena 97, od (1) do (4), Uredbe št. 207/2009 pravilo o pristojnosti iz člena 97(5) te uredbe, kot izhaja iz člena 98(2) navedene uredbe, določa pristojnost samo za odločanje o dejanjih, ki so bila izvršena ali za katera grozi nevarnost, da se bodo izvršila, na območju države članice, kjer se nahaja sodišče, pri katerem je vložena tožba.

2.      Jezikovna razlaga člena 97(5) Uredbe št. 207/2009

33.      Kot je pokazala razprava med strankami, je z jezikovno razlago člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 mogoče ugotoviti le, da se navezna okoliščina iz te določbe, to je kraj dejanja kršitve, nanaša na dejavno ravnanje storilca kršitve. Iz razlage te določbe torej izhaja, da je z njo pristojnost podeljena sodiščem za znamke Evropske unije v državi članici, na ozemlju katere je tožena stranka storila zatrjevano nezakonito dejanje.

34.      Do take ugotovitve je prišlo Sodišče v sodbi Coty Germany(19). Naj spomnim, da je Sodišče v tej sodbi ugotovilo, da je zakonodajalec Unije s členom 97(5) Uredbe št. 207/2009 želel določiti izjemo od pravila o pristojnosti iz člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, ki je z vidika sodbe Bier(20) podeljevalo pristojnost hkrati sodiščem v kraju vzročnega dejanja („Handlungsort“ v nemški doktrini) in sodiščem v kraju nastanka škode („Erfolgsort“ v nemški doktrini). Zato je Sodišče sklepalo, da se navezna okoliščina kraja dejanja kršitve iz člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 ne nanaša na ozemlje države članice, v kateri so nastale posledice zatrjevane kršitve, temveč na ozemlje države članice, v kateri se je dogodek, ki je povzročil navedeno kršitev, zgodil ali obstaja nevarnost, da se bo zgodil.(21)

35.      Poleg tega z jezikovno razlago člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 ni mogoče odločiti o tem, kje je kraj dejanja kršitve, ko je to dejanje storjeno s spletnim mestom. Zato je treba vprašanja za predhodno odločanje analizirati z drugimi metodami razlage.(22)

3.      Sistematična in teleološka razlaga

36.      Najprej je treba poudariti, da se formulacija člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 v delu, v katerem se ta določba nanaša na ozemlje, na katerem je bilo izvršeno ali je grozila nevarnost, da bo izvršeno dejanje kršitve, ujema s formulacijo člena 98(2) te uredbe, ki se nanaša na kršitve, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene na območju katere koli države članice. S tema določbama, branima skupaj, se za sodišča države članice, na ozemlju katere je bilo izvršeno dejanje kršitve ali je obstajala nevarnost, da bo izvršeno, uvaja pristojnost, omejena na ozemlje države članice, pod katero ta sodišča spadajo.(23)

37.      Zaradi medsebojne povezanosti med členom 97(5) in členom 98(2) Uredbe št. 207/2009 je očitno, da je treba ti določbi razlagati skladno vsaj v delu, v katerem se nanašata na kršitve, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene.

38.      Člen 98(2) Uredbe št. 207/2009 se sicer ne nanaša na problematiko določitve sodišč, pristojnih za odločanje o tožbah zaradi kršitve. V tej določbi je namreč opredeljen ozemeljski obseg pristojnosti sodišč za znamke Evropske unije iz člena 97(5) te uredbe.(24) Vendar se člen 98(2) in člen 97(5) Uredbe št. 207/2009 nanašata na ista dejanja, ki so bila izvršena (ali je grozila nevarnost, da bodo izvršena) v istem kraju.

39.      Dalje, ugotoviti je treba, da se člen 98(1)(a) Uredbe št. 207/2009, ki napotuje na člen 97, od (1) do (4), te uredbe, nanaša tudi na kršitve, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene. Iz povezane razlage teh določb izhaja, da je, kadar sodišče kot sodišče za znamke Evropske unije odloča o tožbi, vloženi na podlagi člena 97, od (1) do (4), Uredbe št. 207/2009, to sodišče v skladu s členom 98(1) te uredbe pristojno za preučitev obstoja kršitev, ki so bile izvršene ali za katere je grozila nevarnost, da bodo izvršene, na območju katere koli države članice.(25)

40.      Iz ničesar ni razvidno, da bi bilo treba sklicevanje v členu 98(2) Uredbe št. 207/2009 na kršitve, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene, razumeti drugače kot sklicevanje v členu 98(1)(a) te uredbe v povezavi s členom 97(5) navedene uredbe.

41.      Edina razlika med uporabami teh sklicevanj v zgoraj navedenih določbah je v tem, da se člen 98(1)(a) Uredbe št. 207/2009 nanaša na kršitve, ki so bile izvršene (ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene) na območju katere koli države članice, to je Unije, medtem ko se člen 98(2) te uredbe nanaša na dejanja, ki so bila izvršena (ali za katera grozi nevarnost, da se bodo izvršila,) na območju države članice, katere sodišče odloča o tožbi na podlagi člena 97(5) navedene uredbe. To pa ne izhaja iz razlik pri opredelitvi kraja dejanja kršitve, temveč iz razlik glede obsega pristojnosti zadevnih sodišč. Še vedno gre za dejanja iste narave, katerih kraj nastanka je treba presojati enako.

4.      Uvodne ugotovitve

42.      Iz navedenega izhaja, prvič, da je treba kraj, kjer so izvršena ta dejanja, ugotoviti enako ne glede na to, ali gre za člen 98(2) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 97(5) te uredbe ali za člen 98(1)(a) navedene uredbe.

43.      Drugič, člen 97, od (1) do (4), Uredbe št. 207/2009 podeljuje sodiščem splošno pristojnost, ki zajema kršitve, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene na ozemlju Unije. Zato, kadar je kršitev izvršena zunaj Unije, sodišča za znamke Evropske unije glede na meje obsega svoje splošne pristojnosti ne morejo odločati o tej kršitvi, saj ta omejitev izhaja iz člena 98(1) Uredbe št. 207/2009.(26)

44.      Tretjič, pri razlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 je treba upoštevati obstoj meja obsega splošne pristojnosti sodišč za znamke Evropske unije. V skladu s členom 98(1)(a) te uredbe se obseg splošne pristojnosti teh sodišč določi z določitvijo kraja dejanj kršitve. Sodišča, pristojna na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, se določijo s podobnim merilom, to je navezno okoliščino kraja dejanja kršitve. Kraji nastanka dejanj iz člena 98(1)(a) in člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 se opredelijo enako. Zato lahko razlaga navezne okoliščine kraja dejanja kršitve v smislu člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 vpliva na obseg splošne pristojnosti sodišč za znamke Evropske unije.

B.      Sodbi Nintendo in Wintersteiger

45.      Kar zadeva opredelitev kraja dejanja kršitve v smislu člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 v okoliščinah, kot so v obravnavanem primeru, toženi stranki iz postopka v glavni stvari in Komisija predlagajo, naj se upošteva ugotovitev, do katere je Sodišče prišlo v sodbi Nintendo(27) v zvezi s členom 8(2) Uredbe št. 864/2007.

46.      Poleg tega te stranke menijo, da bi bilo treba pri razlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 upoštevati tudi ugotovitev Sodišča v sodbi Wintersteiger(28) glede člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 in pristojnosti na podlagi vzročnega dogodka („Handlungsort“).

47.      Po mojem mnenju sta ta predloga sporna vsaj s treh vidikov: prvič, z vidika njunih posledic za obseg splošne pristojnosti sodišč za znamke Evropske unije; drugič, v zvezi z alternativno naravo navezne okoliščine iz člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, in tretjič, v zvezi s tem, da je ta navezna okoliščina, značilna za to uredbo, neodvisna od naveznih okoliščin iz uredb št. 864/2007 in št. 1215/2012.

1.      Posledice za obseg splošne pristojnosti

48.      Opozoriti je treba, da je Sodišče v sodbi Nintendo(29) odločilo, da je treba člen 8(2) Uredbe št. 864/2007 razlagati tako, da se pojem „država, v kateri je bila kršitev storjena“ nanaša na državo kraja, kjer se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo. Sodišče je nato ugotovilo, da je v zvezi z dejanjem subjekta, ki se odloči za elektronsko poslovanje, ko na svoji spletni strani, namenjeni potrošnikom v več državah članicah, prodaja izdelke, ki kršijo pravice iz modelov Skupnosti, kraj, kjer se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, v smislu člena 8(2) Uredbe št. 864/2007 kraj, kjer je ta gospodarski subjekt začel postopek dajanja na splet prodajne ponudbe na svoji spletni strani.(30)

49.      Sodišče je poleg tega v sodbi Wintersteiger(31) odločilo, da je spor o kršitvi nacionalne znamke, registrirane v državi članici, ki je bila storjena s tem, da je oglaševalec na spletnem mestu iskalnika, ki deluje pod nacionalno vrhnjo domeno druge države članice, uporabil ključno besedo, enako navedeni znamki, mogoče v skladu s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 predložiti bodisi sodiščem države članice, v kateri je znamka registrirana (pristojnost na podlagi kraja nastanka škode, „Erfolgsort“), bodisi sodiščem države članice, v kateri je bilo odločeno, da se sproži postopek objave, pod pogojem, da gre za nesporen in določljiv kraj (pristojnost na podlagi vzročnega dogodka, „Handlungsort“).

50.      V zvezi s tem je treba upoštevati, da bo neodvisno od posebnih okoliščin obravnavane zadeve razlaga člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, uporabljena v tej zadevi, nedvomno močno vplivala na prakso sodišč za znamke Evropske unije glede uporabe te uredbe v drugih položajih. Ker se pravila o pristojnosti iz te uredbe uporabljajo tudi, kadar niti imetnik niti storilec zatrjevane kršitve nimata poslovne enote na ozemlju držav članic, je treba pri razlagi navedene določbe upoštevati tudi položaje, v katerih so kršitve znamk Evropske unije storjene iz tretjih držav.

51.      Če bi se Sodišče odločilo, da ugotovitev, do katere je prišlo v obeh zgoraj navedenih sodbah, velja tudi v okviru člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, bi to pomenilo, da bi bilo v hipotetičnem položaju, ko ima tretja oseba, ki znak, enak ali podoben znamki, registrirani v Uniji, uporablja v ponudbi naprodaj ali v oglaševanju na internetu, ki je namenjeno potrošnikom v Uniji, prebivališče ali sedež v tretji državi in ko je strežnik spletnega mesta, ki ga uporablja, v taki državi, za namene uporabe pravil o pristojnosti iz Uredbe št. 207/2009 dejanje kršitve izvršeno zunaj ozemlja Unije.

52.      Namreč, ne le, da sodišča iz člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 ne bi bila pristojna za odločanje o tožbi zaradi kršitve, ampak o navedeni tožbi ne bi mogla odločiti sodišča iz člena 97, od (1) do (4), te uredbe. Opozoriti je treba, da splošna pristojnost sodišč za znamke Evropske unije, predvidenih v členu 97, od (1) do (4), Uredbe št. 207/2009, zajema kršitve, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene na ozemlju držav članic. Tako v položaju, opisanem v prejšnji točki, niti sodišča države članice, v kateri ima sedež EUIPO, ne bi bila pristojna za odločanje o taki tožbi zaradi kršitve.

53.      Iz sodbe L’Oréal in drugi(32) pa lahko sklepamo, da se v takem položaju Uredba št. 207/2009 uporablja in da lahko imetnik znamke Evropske unije nasprotuje ponujanju naprodaj ali oglaševanju na internetu, ki je namenjeno potrošnikom na ozemlju Unije. Paradoksalno bi bilo, če bi bila z Uredbo št. 207/2009 taka pravica nasprotovanja podeljena imetniku znamke Evropske unije, vendar se pravila o pristojnosti iz te uredbe morebiti ne bi uporabljala. Ta rezultat bi bil še toliko bolj nedosleden, ker so v nasprotju s pravili o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012 pravila iz Uredbe št. 207/2009 oblikovana za to, da se lahko uporabljajo tudi, kadar niti tožeča stranka niti tožena stranka nimata stalnega prebivališča na ozemlju Unije. Iz sodbe Hummel Holding(33) dejansko jasno izhaja, da člen 97 Uredbe št. 207/2009 zagotavlja obstoj sodišča v Uniji za vse spore s področja kršitve.

54.      Zato bi po mojem mnenju razlaga člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 v smislu sodb Nintendo(34) in Wintersteiger(35) posegla v polni učinek vseh pravil o pristojnosti, določenih v členu 97 te uredbe.

2.      Alternativno sodišče v kraju dejanja kršitve

55.      Naklonjen sem trditvi tožečih strank iz postopka v glavni stvari in nemške vlade, ki menijo, da se načeloma kraj prvotnega dejanja, iz katerega izvira kršitev, v smislu sodb Nintendo(36) in Wintersteiger(37), ujema s krajem stalnega prebivališča storilca te kršitve. Posledično razlaga, v skladu s katero bi bilo treba kraj dejanja kršitve v smislu člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 razumeti izključno kot kraj prvotnega dejanja, iz katerega izvira kršitev, v večini primerov tožeči stranki ne bi mogla zagotoviti alternativnega sodišča.

56.      Sodišče je v sodbi Bier(38) že pojasnilo, da je treba za ohranitev polnega učinka pravila o alternativni pristojnosti na področju deliktov in kvazideliktov iz bruseljskega sistema(39) to pravilo razlagati tako, da ima tožeča stranka dejansko izbiro.

57.      Lahko bi se sicer trdilo, da je zakonodajalec Unije, drugače kot pri pravilih o pristojnosti iz tega sistema, s pravili o pristojnosti iz Uredbe št. 207/2009 želel omejiti število sodišč, ki so na voljo imetnikom, ki vlagajo tožbe na področju kršitev.(40) Zadržan pristop zakonodajalca Unije do povečanja števila sodišč naj bi bil med drugim razviden iz besedila člena 94(1) Uredbe št. 207/2009, ki na področju kršitev izključuje uporabo zlasti člena 7, točke od 1 do 3 in 5, Uredbe št. 1215/2012, saj vse te določbe tožeči stranki ponujajo alternativno sodišče. Ta pristop zakonodajalca Unije je razviden tudi iz člena 97, od (1) do (4), Uredbe št. 207/2009. Vendar je v členu 97(5) te uredbe izrecno določeno alternativno sodišče za tožečo stranko, zato ga ni mogoče obravnavati kot izraz navedenega pristopa.

58.      Poleg tega bi se z upoštevanjem razlage člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, ki jo ponujajo toženi stranki iz postopka v glavni stvari in Komisija, zelo omejil praktičen pomen te določbe.(41) Zdi se mi, da bi bila ena redkih koristnih uporab te določbe primer, v katerem bi bila tožena stranka, ki ima stalno prebivališče na ozemlju Unije, tožena pred sodišči države članice, na ozemlju katere ima poslovno enoto. Uredba št. 207/2009 ne vsebuje pravila o pristojnosti, podobnega pravilu iz člena 7, točka 5, Uredbe št. 1215/2012(42), in glede na serijo naveznih okoliščin iz člena 97, od (1) do (3), Uredbe št. 207/2009 mora biti tožena stranka, kadar ima stalno prebivališče na ozemlju države članice, tožena pred sodišči te države članice.

3.      Narava sui generis navezne okoliščine kraja dejanja kršitve

59.      Nazadnje, menim, da je navezna okoliščina kraja dejanja kršitve, določena v členu 97(5) Uredbe št. 207/2009, neodvisna od naveznih okoliščin iz člena 8(2) Uredbe št. 864/2007 in člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012.

60.      Kar zadeva možnost prenosa razlage člena 8(2) Uredbe št. 864/2007 iz sodbe Nintendo(43), se ne sme pozabiti, da se naloge kolizijskih pravil na eni strani in naloge pravil o pristojnosti na drugi razlikujejo.

61.      Poleg tega kolizijsko pravilo iz člena 8(2) Uredbe št. 864/2007, kot se lahko sklepa iz sodbe Vapenik(44) in če se povzame besedilo te sodbe, sicer dopolnjuje pravilo o pristojnosti iz člena 97(5) Uredbe št. 207/2009. Vendar iz sodbe Kainz(45) izhaja, da skladna razlaga pojmov, navedenih v aktih mednarodnega zasebnega prava Unije, ne more pripeljati do tega, da bi se določbe teh aktov razlagale v nasprotju z njihovim sistemom in cilji.(46) Kot pa izhaja iz mojih prejšnjih preudarkov, bi razlaga člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 z vidika sodbe Nintendo(47) posegala v polni učinek te določbe.

62.      Ti preudarki veljajo tudi za vprašanje, ali se ugotovitev iz sodbe Wintersteiger(48) v delu, ki se nanaša na določitev kraja škodnega dogodka za namene uporabe člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, lahko prenese na člen 97(5) Uredbe št. 207/2009.

63.      Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je zakonodajalec Unije s pravili o pristojnosti iz Uredbe št. 207/2009 želel določiti izjemo od pravil o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012,(49) zlasti ker se s pravili o pristojnosti, določenimi v teh uredbah, uresničujejo cilji, ki niso povsem enaki.(50)

64.      Nazadnje, iz sodbe Leno Merken(51) je mogoče sklepati, da je treba pri uporabi sodne prakse o nacionalnim znamkah po analogiji za znamke Evropske unije upoštevati razlike, ki so razvidne iz besedila določb o teh dveh vrstah znamk.

65.      V zvezi s tem ugotavljam, da zakonodajalec Unije pri pripravi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 in njegovega predhodnika, to je člena 93(5) Uredbe št. 40/94, ni uporabil pojma „kraj škodnega dogodka“, ki ima od sodbe Bier(52) v evropskem mednarodnem pravu uveljavljen pomen. Iz tega razloga se pri razlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 ne more omejiti na ugotovitev, da je s to določbo podeljena pristojnost sodiščem, ki bi bila v skladu s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 pristojna na podlagi kraja škodnega dogodka.

4.      Vmesni predlog

66.      Če povzamem ta del analize, glede na preudarke o obsegu pristojnosti sodišč za znamke Evropske unije menim, da je treba zavrniti razlago člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, v skladu s katero bi bil, kar zadeva dejanje tožene stranke, ki se odloči za elektronsko poslovanje, ko na svojem spletnem mestu, namenjenem potrošnikom v neki državi članici, prodaja izdelke, ki kršijo pravice imetnika znamke Evropske unije, kraj, kjer se je izvršilo dejanje kršitve v smislu te določbe, izključno tisti kraj, kjer je ta tožena stranka začela postopek dajanja na splet prodajne ponudbe na svojem spletnem mestu. To ugotovitev potrjujejo spoznanja o alternativni in neodvisni naravi navezne okoliščine iz člena 97(5) Uredbe št. 207/2009.

67.      Zato je treba zdaj določiti merila, ki se lahko v konkretnem primeru zahtevajo za ugotovitev pristojnosti sodišč države članice na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009.

C.      Rešitev po meri iz Uredbe št. 207/2009

1.      Tveganje povečanja števila sodišč

68.      Ali bi bilo treba po zavrnitvi razlage člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, v skladu s katero bi bil v okoliščinah obravnavane zadeve kraj dejanja kršitve izključno v kraju, kjer se je začel postopek dajanja prodajne ponudbe na splet, ugotoviti, da dostopnost spletnega mesta z ozemlja države članice zadostuje za ugotovitev pristojnosti sodišč te države članice?

69.      Sodna praksa o določitvi sodišč, pristojnih na področju kršitev pravic intelektualne in industrijske lastnine, vključno z nacionalnimi znamkami, je morda a priori v prid pritrdilnemu odgovoru. Iz te sodne prakse izhaja, da kar zadeva pristojnost na podlagi kraja nastanka škode, člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 ne zahteva, da je zadevno spletno mesto v okviru takih kršitev „usmerjeno v“ državo članico sodišča, ki mu je zadeva predložena.(53)

70.      Vendar je internet po naravi globalen in povsod prisoten.(54) Sklepanje, da dostopnost spletnega mesta z ozemlja države članice zadostuje za podelitev pristojnosti sodiščem te države članice, bi pripeljalo do znatnega povečanja števila sodišč, pristojnih na področju kršitve znamk Evropske unije.(55)

71.      Kot je generalni pravobranilec N. Jääskinen ugotovil v sklepnih predlogih v zadevi Coty Germany(56), je eden od ciljev Uredbe št. 207/2009 preprečevanje izbiranja pristojnosti (forum shopping), to je prakse, ki jo imetniki znamk Evropske unije lahko uporabljajo, kadar pravila o pristojnosti temu ne nasprotujejo.

72.      Glede na ta cilj je treba upoštevati, da nekateri udeleženci na trgu uporabljajo trademark bullying. Gre za uporabo znamke, ki presega to, kar v skladu z razumno razlago izhaja iz obsega varstva znamke, za nadlegovanje ali ustrahovanje drugih gospodarskih subjektov. Povečanje števila pristojnih sodišč bi lahko olajšalo tako prakso in povečalo njene škodljive učinke za morebitne tožene stranke. To bi še toliko bolj veljalo, ker člen 97(5) Uredbe št. 207/2009 ne sledi načelu actor sequitur forum rei in ker se je toženi stranki načeloma težje braniti pred sodišči države, ki ni njena.

73.      Nazadnje, kot opozarjajo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in nemška vlada, zavrnitev razlage člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, v skladu s katero bi dostopnost spletnega mesta z ozemlja države članice zadostovala za ugotovitev pristojnosti sodišč te države članice, sicer pripelje do položaja, v katerem tožb zaradi kršitve nacionalnih znamk in znamk Evropske unije ni mogoče enotno vložiti pri sodiščih države članice, katere potrošniki imajo dostop do tega spletnega mesta.

74.      Vendar preudarki v točkah od 63 do 65 teh sklepnih predlogov govorijo proti možnosti prenosa sodne prakse s področja kršitev pravic intelektualne in industrijske lastnine na člen 97(5) Uredbe št. 207/2009.

75.      Poleg tega v nasprotju s posledicami, ki jih ima sprejetje merila dostopnosti na podlagi Uredbe št. 1215/2012 za Uredbo št. 207/2009, to sprejetje ne povzroči tveganja povečanja števila sodišč. Kar zadeva natančneje tožbe zaradi kršitve nacionalnih znamk, je Sodišče v sodbi Wintersteiger(57) ugotovilo, da cilji Uredbe št. 1215/2012 podpirajo podelitev pristojnosti – glede na nastanek škode – sodiščem države članice, v kateri je zadevna pravica varovana. Število sodišč, ki so na voljo na podlagi Uredbe št. 1215/2012, je torej omejeno z nacionalno naravo zadevne znamke.(58) Znamkam Evropske unije pa se zagotavlja enotno varstvo in učinkujejo na celotnem ozemlju Unije.

76.      Z vidika zgornjih preudarkov menim, da kraj, iz katerega je spletno mesto dostopno, ni zadostno merilo za ugotovitev pristojnosti sodišč te države članice na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009.

77.      Tako zaradi nezadovoljivih rezultatov vseh razlag, ki izhajajo iz sodne prakse s področja kršitev pravic intelektualne in industrijske lastnine v zvezi z drugimi pravnimi instrumenti mednarodnega zasebnega prava Unije predlagam, naj se oblikuje razlaga navezne okoliščine kraja dejanja kršitve v smislu člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 posebej za to uredbo.

2.      Smer razlage, ki jo je treba uporabiti

78.      Pri razlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 glede na okoliščine obravnavane zadeve je treba upoštevati, da mora rezultat, dosežen v okviru te razlage, zagotoviti polni učinek te določbe ne glede na okoliščine zadevnega spora.

79.      Poleg tega mora zaradi prekrivanja člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 98(2) te uredbe in člena 98(1)(a) navedene uredbe, saj se vse te določbe nanašajo na kraj dejanja kršitve, razlaga prvonavedene določbe zagotoviti tudi polni učinek drugih pravil o pristojnosti, določenih v členu 97 te uredbe.

80.      Da lahko člen 97 Uredbe št. 207/2009 ohrani polni učinek in zagotovi obstoj sodišča v Uniji za vse spore s področja kršitev, mora razlaga navezne okoliščine kraja dejanja kršitve zagotoviti pristojnost sodišč za znamke Evropske unije na področju tožb zaradi kršitve, kadar je v zvezi z materialnim pravom z Uredbo št. 207/2009 imetniku podeljena pravica, da nasprotuje ravnanjem, s katerimi je kršena njegova znamka Evropske unije.

81.      Zato ozemeljski obseg splošne pristojnosti sodišč za znamke Evropske unije, ki se opredeli z določitvijo kraja dejanj kršitve, ne more biti bolj omejen kot ozemeljski obseg varstva teh znamk in področje uporabe Uredbe št. 207/2009.

82.      V zvezi s tem poudarjam, da se je sodba L’Oréal in drugi(59) nanašala na določitev ozemeljskega področja uporabe uredb o znamkah Evropske unije.(60)

83.      Če se torej znova zgledujem po tej sodbi, menim, da je treba šteti, da so, kadar dejanja, očitana toženi stranki, zajemajo oglaševanje in ponujanje naprodaj na spletnem mestu, sodišča za znamke Evropske unije pristojna na podlagi kraja dejanja kršitve, pod pogojem, da sta to oglaševanje in ta ponudba namenjena potrošnikom na ozemlju te države članice.(61)

84.      Ugotoviti je treba, da ta razlaga člena 97 Uredbe št. 207/2009 sledi ustaljeni sodni praksi, v skladu s katero je treba pristojnost podeliti v skladu s ciljem predvidljivosti in ciljem učinkovitega izvajanja sodne oblasti.

85.      Kar zadeva na eni strani predvidljivost podelitve pristojnosti, je treba upoštevati, da mora tožeča stranka imeti možnost a priori ugotoviti sodišča, pri katerih lahko uveljavlja svoje materialne pravice. Imetnik znamke lahko na podlagi vsebine spletnega mesta ugotovi, kateri javnosti je to spletno mesto namenjeno. Prav tako ima potencialna tožena stranka možnost predvideti, pred katerimi sodišči je morebiti lahko tožena, ker izvaja nadzor nad svojim trženjem in prodajo na svojem spletnem mestu.

86.      Kar zadeva na drugi strani cilj učinkovitega izvajanja sodne oblasti, iz sodne prakse s področja kršitev pravic intelektualne in industrijske lastnine izhaja, da je sodišče države članice, z ozemlja katere je spletno mesto dostopno, objektivno najprimernejše za presojo, ali je bila nacionalna znamka, ki je varovana v tej državi članici, dejansko kršena.(62) Po mojem mnenju tako sodišče ne izgubi tega statusa, kar zadeva kršitve znamk Evropske unije.

3.      Merila namenjenosti in njihova uporaba v postopku v glavni stvari

87.      Iz vsega navedenega izhaja, da kadar dejanja, očitana toženi stranki, zajemajo oglaševanje in ponujanje naprodaj na spletnem mestu, je merilo, s katerim je mogoče ugotoviti pristojnost sodišč za znamke Evropske unije na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, javnost, ki sta ji namenjeni to oglaševanje in ponujanje naprodaj, torej javnost zadevne države članice.

88.      V okviru preverjanja pristojnosti na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 v okoliščinah, kot so te iz obravnavane zadeve, je to, da sta oglaševanje in ponujanje naprodaj zasnovana tako, da je mogoče opredeliti javnost države članice (ali javnosti več držav članic pod pogojem, da ne gre za javnost Unije na splošno), ki sta ji posebej namenjena to oglaševanje in ponudba, odločilno za ugotovitev pristojnosti sodišča te države članice ali držav članic. Poleg tega mora biti to, da je spletno mesto namenjeno potrošnikom in trgovcem države članice, takoj razvidno iz vsebine tega spletnega mesta. Nasprotno pa je s takimi dejanji, ki so storjena zunaj spleta, mogoče ugotoviti pristojnost sodišč države članice iz razlogov, ki niso namenjenost spletnega mesta javnosti te države članice. To bi lahko veljalo za ukrepe, ki se v tej državi članici sprejmejo, da se v njej ustanovi distributer.

89.      V okviru tega preverjanja pristojnosti na podlagi kraja kršitve je posebej pomembnih več elementov: da je v ponudbi in oglaševanju izrecno omenjena javnost države članice, da sta ponudba in oglaševanje na voljo na spletnem mestu z najvišjo nacionalno domeno te države članice, da so cene navedene v nacionalni valuti ali celo da so na takem spletnem mestu navedene telefonske številke z nacionalno klicno številko zadevne države. Seznam elementov ni niti izčrpen niti izključujoč.

90.      Poleg tega je lahko v okviru preverjanja pristojnosti na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 prav tako pomembno, da ponujanje naprodaj spremljajo pojasnila o geografskih območjih, na katera je prodajalec pripravljen poslati blago, pod pogojem, da ne gre za splošno navedbo, ki se nanaša na celotno Unijo. Na podlagi take splošne navedbe ni mogoče opredeliti javnosti, ki ji je ali jim je ponudba posebej namenjena. Poleg tega bi pripisovanje pomembnosti taki splošni navedbi pomenilo, da je storilec zatrjevane kršitve lahko tožen pred sodišči vseh držav članic. To bi lahko trgovce spodbudilo k omejevanju območij prodaje v Uniji, da bi omejili tveganje, da bi bili toženi pred sodišči držav članic, v katerih obseg prodaje ni velik, to pa je v nasprotju s cilji notranjega trga.

91.      Ob upoštevanju razlike med pravili o splošni pristojnosti iz Uredbe št. 207/2009 in pravilom iz člena 97(5) te uredbe, ki je podrobno predstavljena v točki 41 teh sklepnih predlogov, pa je na podlagi tega, da je prodajalec pripravljen poslati blago v vse države članice, mogoče ugotoviti pristojnost sodišč za znamke Evropske unije na podlagi člena 97, od (1) do (4), Uredbe št. 207/2009. Za ponazoritev navedenega lahko kot drug primer navedem pojasnila o carinah Unije. V takih pojasnilih je sicer navedeno, da je ponudba namenjena javnosti Unije, vendar na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, kateri javnosti posebej je ta ponudba namenjena.

92.      Iz istega razloga tudi dvomim, da je to, da je na spletnem mestu uporabljen jezik, ki je zelo razširjen na ozemlju države članice, samo po sebi in vsekakor lahko posebej pomembno. Upoštevati je treba, da se na eni strani nekateri jeziki pogosto uporabljajo v več državah članicah in da so na drugi strani nekaterih od jezikov, govorjenih v Evropi, zelo razširjeni tudi v tretjih državah. Poleg tega je spletno mesto lahko namenjeno javnosti države članice, tudi če njegova vsebina ni napisana v jeziku, ki je razširjen na ozemlju te države. To bi med drugim veljalo za spletno mesto, ki je namenjeno skupnosti tujcev, ki prebivajo na ozemlju navedene države članice.

93.      Poleg tega preverjanja pristojnosti ne smemo zamenjevati z vsebinskim odločanjem o obravnavani zadevi.(63) Preverjanje pristojnosti na podlagi Uredbe št. 207/2009 ne bi smelo niti nadomestiti preučevanja tega, ali je bila znamka Evropske unije dejansko kršena, niti vplivati na rezultate tega preučevanja.

94.      V tem okviru toženi stranki iz postopka v glavni stvari trdita, da je iz nekaterih delov oglaševanja in ponudbe naprodaj, objavljenih na njunem spletnem mestu, mogoče ugotoviti, da to oglaševanje in ponudba v obdobju, na katero se nanaša spor o glavni stvari, nista bila več aktualna.

95.      Presoja zastarelosti ravnanja, ki lahko pomeni zatrjevano nezakonito dejanje, pa je predmet vsebinskega odločanja o tožbi zaradi kršitve. Drug primer te vrste je, da v skladu s pravom, ki se uporablja, starost vzročnega dogodka lahko pomeni morebitno zastaranje tožbe v zvezi s tem dogodkom in je iz tega razloga tudi predmet preučitve utemeljenosti te tožbe. Zato se ob upoštevanju preudarkov iz točke 93 teh sklepnih predlogov pri preverjanju pristojnosti na podlagi kraja dejanja kršitve v smislu člena 97(5) Uredbe št. 207/2009 ne moreta upoštevati niti zastarelost oglaševanja in ponujanja naprodaj na spletnem mestu niti starost vzročnega dogodka.

96.      Po analizi, opravljeni v teh sklepnih predlogih, menim, da je treba člen 97(5) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da je, če je podjetje ustanovljeno in ima sedež v državi članici A ter je na njenem ozemlju sprejelo ukrepe za oglaševanje in ponujanje naprodaj blaga – na katerem je znak, ki je popolnoma enak znamki Evropske unije – na spletnem mestu, namenjenem trgovcem in potrošnikom v državi članici B, sodišče za znamke Evropske unije v državi članici B pristojno za odločanje o tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije zaradi oglaševanja in ponujanja blaga naprodaj na zadevnem ozemlju, pod pogojem, da sta ti posebej namenjeni javnosti ene ali več držav članic.

97.      Kar zadeva postopek v glavni stvari, z izjemo naštevanja distributerjev v različnih državah, vključno z Združenim kraljestvom, ki so gospodarski subjekti, neodvisni od toženih strank iz postopka v glavni stvari, skupaj z navedbo njihovih poštnih in naslovov spletnih mest, noben element ne kaže, da je spletno mesto toženih strank iz postopka v glavni stvari posebej namenjeno javnosti Združenega kraljestva. Poleg tega zgolj take navedbe o distributerju po mojem mnenju ne zadostujejo za ugotovitev pristojnosti sodišč Združenega kraljestva na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009. Postopek v glavni stvari se namreč ne nanaša na dejanje kršitve, ki ga je izvršil tak distributer, temveč na kršitev, ki sta jo toženi stranki iz postopka v glavni stvari izvršili na spletnem mestu.

98.      Vendar se mora o tem vprašanju izreči predložitveno sodišče, ko bo ob upoštevanju vseh meril, navedenih v točkah od 88 do 95 teh sklepnih predlogov, preverjalo pristojnost sodišč zadevne države članice na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009.

VI.    Predlog

99.      Glede na navedene preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek), Združeno kraljestvo), odgovori:

Člen 97(5) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije je treba razlagati tako, da je, če je podjetje ustanovljeno in ima sedež v državi članici A ter je na njenem ozemlju sprejelo ukrepe za oglaševanje in ponujanje naprodaj blaga – na katerem je znak, ki je popolnoma enak znamki Evropske unije – na spletnem mestu, namenjenem trgovcem in potrošnikom v državi članici B, sodišče za znamke Evropske unije v državi članici B pristojno za odločanje o tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije zaradi oglaševanja in ponujanja blaga naprodaj na zadevnem ozemlju.

O tem vprašanju se mora izreči predložitveno sodišče ob preverjanju pristojnost sodišč zadevne države članice na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      Uredba Sveta z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1).


3      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe Sveta št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti ter Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti in razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 2869/95 o pristojbinah, ki se plačujejo Uradu za harmonizacijo notranjega trga (blagovne znamke in modeli) (UL 2015, L 341, str. 21).


4      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).


5      Uredba Sveta z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).


6      Sodba z dne 5. junija 2014 (C‑360/12, EU:C:2014:1318).


7      Sodba z dne 19. aprila 2012 (C‑523/10, EU:C:2012:220).


8      Sodba z dne 5. junija 2014 (C‑360/12, EU:C:2014:1318).


9      Sodba z dne 7. decembra 2010 (C‑585/08 in C‑144/09, EU:C:2010:740).


10      Sodba z dne 12. julija 2011 (C‑324/09, EU:C:2011:474).


11      Sodba z dne 9. novembra 2017, imenovana „Parfummarken“ (BGH IZR 164/16).


12      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (UL 2007, L 199, str. 40).


13      Sodba z dne 27. septembra 2017 (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724).


14      Sodba z dne 27. septembra 2017 (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724).


15      Sodba z dne 19. aprila 2012 (C‑523/10, EU:C:2012:220).


16      Sodba z dne 27. septembra 2017 (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724).


17      Sodba z dne 19. aprila 2012 (C‑523/10, EU:C:2012:220).


18      Poleg tega lahko stranke v skladu s členom 97(4) Uredbe št. 207/2009 odstopajo od teh pravil o pristojnosti, če glede tega sklenejo sporazum ali če tožena stranka potrdi navzočnost na drugem sodišču za znamke Evropske unije.


19      Sodba z dne 5. junija 2014 (C‑360/12, EU:C:2014:1318, točki 34 in 37).


20      Sodba z dne 30. novembra 1976 (21/76, EU:C:1976:166).


21      Sodba z dne 5. junija 2014, Coty Germany (C‑360/12, EU:C:2014:1318, točka 34).


22      Iz tega je razvidno, kot sem ugotovil že v povsem drugačnem okviru, in sicer na področju davkov, in poudaril v sklepnih predlogih v zadevi Geelen (C‑568/17, EU:C:2019:109, točki 17 in 28), da v internetnem okolju jezikovna razlaga določbe o kraju nastanka določenega dogodka v nekaterih primerih ne more zagotoviti zadovoljivega rezultata.


23      Sodba z dne 18. maja 2017, Hummel Holding (C‑617/15, EU:C:2017:390, točka 33).


24      V zvezi s konceptom ozemeljskega obsega pristojnosti na področju znamk glej Larsen, T.B., „The extent of jurisdiction under the forum delicti rule in European trademark litigation“, Journal of Private International Law, 2018, zv. 14(3), str. 555. Poleg tega je treba v tem okviru ugotoviti, da je treba vprašanja določitve pristojnih sodišč na eni strani in določitve obsega njihove pristojnosti na drugi razlikovati od vprašanja ozemeljskih učinkov odločb, ki jih izdajo navedena sodišča. To razlikovanje izhaja tudi iz preudarkov Sodišča v sodbi z dne 18. maja 2017, Hummel Holding (C‑617/15, EU:C:2017:390). Na eni strani je Sodišče v točki 33 te sodbe pojasnilo, da ima sodišče, ki je pristojno na podlagi člena 97(5) Uredbe št. 207/2009, – kot izhaja iz člena 98 te uredbe – pristojnost, omejeno na ozemlje države članice, pod katero to sodišče spada. Na drugi strani je Sodišče v točki 36 navedene sodbe ugotovilo, da odločitve sodišč, pristojnih na podlagi člena 97 Uredbe št. 207/2009, učinkujejo in pokrivajo celotno področje Unije.


25      Sodba z dne 22. septembra 2016, combit Software (C‑223/15, EU:C:2016:719, točka 24). Glej tudi sodbo z dne 12. aprila 2011, DHL Express France (C‑235/09, EU:C:2011:238, točka 37). Glej tudi Stone, P., EU Private International Law, Edward Elgar, Cheltenham, Northampton, 2014, str. 163.


26      Glej sodbo z dne 12. aprila 2011, DHL Express France (C‑235/09, EU:C:2011:238, točka 38), v kateri je Sodišče ugotovilo, da je sodišče, ki odloča o tožbi na podlagi pravil iz Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti, ki ustrezajo pravilom iz člena 97, od (1) do (4), Uredbe št. 207/2009, pristojno za odločanje o dejanjih kršitve znamke, ki so bila storjena ali bi lahko bila storjena na ozemlju ene, ali več, ali celo vseh držav članic, in da zato njegova pristojnost lahko obsega celotno ozemlje Unije. Iz tega preudarka sklepam, da, nasprotno, tako sodišče ni pristojno za odločanje o dejanjih, izvršenih zunaj Unije. Glej v tem smislu Fawcett, J.J., Torremans, P., Intellectual Property and Private International Law, Oxford University Press, Oxford, 2011, str. 415, točka 8.31, in Ubertazzi, B., Exclusive Jurisdiction in Intellectual Property, Mohr Siebeck, Tübingen, 2012, str. 74.


27      Sodba z dne 27. septembra 2017 (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724).


28      Sodba z dne 19. aprila 2012 (C‑523/10, EU:C:2012:220).


29      Sodba z dne 27. septembra 2017 (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724, točka 98).


30      Sodba z dne 27. septembra 2017, Nintendo (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724, točka 108).


31      Sodba z dne 19. aprila 2012 (C‑523/10, EU:C:2012:220).


32      Sodba z dne 12. julija 2011 (C‑324/09, EU:C:2011:474).


33      Sodba z dne 18. maja 2017 (C‑617/15, EU:C:2017:390, točka 33).


34      Sodba z dne 27. septembra 2017 (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724).


35      Sodba z dne 19. aprila 2012 (C‑523/10, EU:C:2012:220).


36      Sodba z dne 27. septembra 2017 (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724).


37      Sodba z dne 19. aprila 2012 (C‑523/10, EU:C:2012:220).


38      Sodba z dne 30. novembra 1976 (21/76, EU:C:1976:166, točka 20).


39      To je uredb št. 1215/2012 in št. 44/2001 ter Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32).


40      Glej v tem smislu Nuyts, A., „Suing At the Place of Infringement: The Application of Article 5(3) of Regulation 44/2001 to IP Matter and internet Disputes“, v Nuyts, A. (ur.), International Litigation in Intellectual Property and Information Technology, Kluwer Law International, 2008, Alphen aan den Rijn, str. 116.


41      Glej tudi Rosati, E., „International jurisdiction in online EU trade mark infringement cases: where is the place of infringement located?“, European Intellectual Property Law, 2016, 38(8), str. 482.


42      V skladu s členom 7, točka 5, Uredbe št. 1215/2012 je lahko „[o]seba s stalnim prebivališčem v državi članici […] tožena v drugi državi članici […] če gre za spor, ki izhaja iz poslovanja podružnice, agencije ali druge poslovne enote, pred sodišči v kraju, v katerem se nahaja ta podružnica, predstavništvo ali poslovna enota“. Res je, da je po zgledu te določbe v členu 97(1) Uredbe št. 207/2009 uporabljen izraz „podjetje [poslovna enota]“ kot navezna okoliščina. Iz sodbe z dne 18. maja 2017, Hummel Holding (C‑617/15, EU:C:2017:390, točke 26, 27 in 40), pa izhaja, da obstajajo bistvene razlike med to določbo Uredbe št. 207/2009 in določbo Uredbe št. 1215/2012. Glej tudi Fawcett, J.J., Torremans, P., Intellectual Property and Private International Law, Oxford University Press, Oxford, 2011, str. 417, točka 8.43.


43      Sodba z dne 27. septembra 2017 (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724).


44      Sodba z dne 5. decembra 2013 (C‑508/12, EU:C:2013:790).


45      Sodba z dne 16. januarja 2014 (C‑45/13, EU:C:2014:7, točka 20).


46      V zvezi s to problematiko glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Pillar Securitisation (C‑694/17, EU:C:2019:44, točke od 39 do 46).


47      Sodba z dne 27. septembra 2017 (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724).


48      Sodba z dne 19. aprila 2012 (C‑523/10, EU:C:2012:220).


49      Sodba z dne 5. junija 2014, Coty Germany (C‑360/12, EU:C:2014:1318, točka 36).


50      Sodba z dne 18. maja 2017, Hummel Holding (C‑617/15, EU:C:2017:390, točki 27 in 28).


51      Glej sodbo z dne 19. decembra 2012 (C‑149/11, EU:C:2012:816, točka 33).


52      Sodba z dne 30. novembra 1976 (21/76, EU:C:1976:166, točka 20).


53      Glej sodbi z dne 3. oktobra 2013, Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:635, točka 42), in z dne 22. januarja 2015, Hejduk (C‑441/13, EU:C:2015:28, točka 32). V sodbi z dne 19. aprila 2012, Wintersteiger (C‑523/10, EU:C:2012:220), tak preudarek ni bil izrecno izražen. Generalni pravobranilec P. Cruz Villalón je v sklepnih predlogih v zadevi Wintersteiger (C‑523/10, EU:C:2012:90, točke od 25 do 31) menil, da je treba pristojnost nacionalnih sodišč presojati glede na merilo potrebnih sredstev. Ker Sodišče ni upoštevalo rešitve, priporočene v navedenih sklepnih predlogih, iz tega sklepam, da sodba Wintersteiger sledi logiki zgoraj navedenih sodb. Glej tudi Kohl, U., „Jurisdiction in cyberspace“, dans Tsagourias, N., Buchan, R. (ur.), Research Handbook on International Law and Cyberspace, Edward Elgar, Cheltenham - Northampton, 2015, str. 46.


54      Za drug pogled na to problematiko v okviru ozemeljskega področja uporabe prava Unije glej moje sklepne predloge v zadevi Google (Ozemeljska veljavnost odstranitve povezav) (C‑507/17, EU:C:2019:15, točke od 47 do 53).


55      Glej v tem smislu v okviru Uredbe št. 1215/2012 Moura Vincente, D., „La propriété intellectuelle en droit international privé“, Recueil des cours de l’Académie de La Haye, zv. 335, 2008, str. 392.


56      C‑360/12, EU:C:2013:764, točka 42.


57      Sodba z dne 19. aprila 2012 (C‑523/10, EU:C:2012:220, točka 27).


58      V pravni teoriji pa je bilo ugotovljeno, da nacionalna narava znamke ne omejuje števila razpoložljivih sodišč, kar zadeva začasne odredbe. Glej zlasti van Calster, G., European Private International Law, Hart Publishing, Oxford, Portland, 2016, str. 153.


59      Glej sodbo z dne 12. julija 2011 (C‑324/09, EU:C:2011:474).


60      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Jääskinen v zadevi L’Oréal in drugi (C‑324/09, EU:C:2010:757, točka 125) in moje nedavne sklepne predloge v zadevi Google (Ozemeljska veljavnost odstranitve povezav) (C‑507/17, EU:C:2019:15, točke od 51 do 53). Glej tudi Jääskinen, N., Ward, A., „The External Reach of EU Private Law in the Light of L’Oréal versus eBay and Google and Google Spain“, v Cremona, M., Micklitz, H.W., Private Law in the External Relations of the EU, Oxford University Press, Oxford, 2016, str. 128 in 144.


61      Glej po analogiji sodbo z dne 12. julija 2011, L’Oréal in drugi (C‑324/09, EU:C:2011:474, točka 67).


62      Glej sodbi z dne 3. oktobra 2013, Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:635, točke 28, 34 in 47), in z dne 22. januarja 2015, Hejduk (C‑441/13, EU:C:2015:28, točki 20 in 38).


63      Glej sodbo z dne 3. oktobra 2013, Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:635, točki 40 in 41). Glej v tem smislu tudi sodbi z dne 19. aprila 2012, Wintersteiger (C‑523/10, EU:C:2012:220, točka 26), in z dne 16. junija 2016, Universal Music International Holding (C‑12/15, EU:C:2016:449, točka 44); glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi Wintersteiger (C‑523/10, EU:C:2012:90, točka 31) in moje sklepne predloge v zadevi Universal Music International Holding (C‑12/15, EU:C:2016:161, točka 57).