SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 18. aprila 2023(*)
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Direktiva 2003/86/ES – Pravica do združitve družine – Člen 5(1) – Vložitev prošnje za vstop in prebivanje za uveljavljanje pravice do združitve družine – Ureditev države članice, ki družinskim članom sponzorja nalaga, da prošnjo predložijo osebno na pristojnem diplomatskem predstavništvu te države članice – Nemožnost ali pretirana težava prihoda na navedeno predstavništvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člena 7 in 24“
V zadevi C‑1/23 PPU,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini, Belgija) z odločbo z dne 2. januarja 2023, ki je na Sodišče prispela istega dne, v postopku
X,
Y,
A, ki ga zakonito zastopata X in Y,
B, ki ga zakonito zastopata X in Y,
proti
État belge,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Jürimäe, predsednica senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika tretjega senata, M. Safjan (poročevalec), N. Jääskinen in M. Gavalec, sodniki,
generalni pravobranilec: G. Pitruzzella,
sodna tajnica: K. Hötzel, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. marca 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za X in Y ter za A in B, ki ju zakonito zastopata X in Y, C. D’Hondt in P. Robert, avocats,
– za belgijsko vlado M. Jacobs, C. Pochet in M. Van Regemorter, agentke, skupaj s S. Matray in C. Piront, avocates,
– za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta,
– za špansko vlado A. Gavela Llopis, agentka,
– za francosko vlado B. Fodda in J. Illouz, agenta,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, agentka,
– za Svet Evropske unije R. Meyer in O. Segnana, agenta,
– za Evropsko komisijo A. Azéma in J. Hottiaux, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 9. marca 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(1) Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 224), členov 23 in 24 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9) ter členov 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med, na eni strani, X in Y ter njunima mladoletnima otrokoma A in B (v nadaljevanju skupaj: tožeče stranke v postopku v glavni stvari) ter, na drugi strani, État belge (Belgijska država), ker je zadnjenavedena zavrnila vpis prošnje za vstop in prebivanje zaradi združitve družine, ki so jo vložili X ter otroka A in B.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2003/86
3 V uvodnih izjavah 2 in 8 Direktive 2003/86 je navedeno:
„(2) Ukrepe, ki se nanašajo na združitev družine, je treba sprejeti v skladu z obvezo, da se družina varuje in družinsko življenje spoštuje, kar je poudarjeno v mnogih aktih mednarodnega prava. Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti člen 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu,] in [Listina].
[…]
(8) Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti položaju beguncev zaradi razlogov, ki so jih prisilili, da so pobegnili iz svoje države, in ki so jim preprečevali, da bi tam živeli normalno družinsko življenje. Treba bi bilo torej določiti ugodnejše pogoje za uveljavljanje njihove pravice do združitve družine.“
4 Člen 2 te direktive določa:
„V tej direktivi:
[…]
(b) ‚begunec‘ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki uživa status begunca v smislu Ženevske konvencije o statusu beguncev z 28. julija 1951, dopolnjene s Protokolom, podpisanim v New Yorku 31. januarja 1967;
(c) ‚sponzor‘ pomeni državljana tretje države, ki zakonito biva v državi članici in prosi za združitev s svojimi družinskimi člani, ali čigar družinski člani prosijo za združitev z njim/njo;
(d) ,združitev družine‘ pomeni vstop v državo članico in bivanje družinskih članov državljana tretje države, ki zakonito biva v navedeni državi članici, z namenom, da se ohrani družinska enota, ne glede na to, ali je družinsko razmerje nastalo pred ali po vstopu rezidenta;
[…]“
5 Člen 4 navedene direktive, edina določba v poglavju II te direktive, naslovljenega „Družinski člani“, določa:
„1. Države članice na podlagi te direktive in v skladu s pogoji, določenimi v Poglavju IV in členu 16, dovolijo vstop in bivanje naslednjim družinskim članom:
(a) zakoncu sponzorja;
(b) mladoletnim otrokom sponzorja in njegovega zakonskega partnerja […]
[…]“
6 Člen 5 iste direktive, ki je v poglavju III te direktive, naslovljenem „Predložitev in obravnavanje prošenj“, določa:
„1. Države članice odločijo, ali naj za uveljavljanje pravice do združitve družine prošnjo za vstop in bivanje pristojnim organom države članice predloži sponzor ali družinski člani.
[…]
4. Pristojni organi države članice osebo, ki je predložila prošnjo, kakor hitro je mogoče pisno obvestijo o odločitvi in v vsakem primeru najkasneje v devetih mesecih od dne, ko je bila prošnja vložena.
[…]
5. Pri obravnavanju prošnje države članice ustrezno upoštevajo interese mladoletnih otrok.“
7 Člen 7 Direktive 2003/86, ki je v poglavju IV te direktive, naslovljenem „Zahteve za uveljavljanje pravice do združitve družine“, v odstavku 1 določa:
„Ko je prošnja za združitev družine predložena, lahko država članica zahteva, da oseba, ki je prošnjo predložila, zagotovi dokaze, da sponzor ima:
(a) stanovanje, ki se šteje kot normalno za primerljivo družino v enaki regiji in ki ustreza splošnim zdravstvenim in varnostnim merilom, ki veljajo v tej državi članici;
(b) zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja, ki jih zavarovanje normalno pokrije za državljane v tej državi članici, zase in za svoje družinske člane;
(c) stalna in redna sredstva, ki zadoščajo za vzdrževanje njega in njegov[ih] družinsk[ih] član[ov], ne da bi potreboval pomoč socialnega sistema te države članice. Države članice ta sredstva ocenijo glede na njihovo naravo in rednost in lahko upoštevajo raven minimalne nacionalne plače in pokojnine ter število družinskih članov.“
8 Člen 12 te direktive je v poglavju V te direktive, naslovljenem „Združitev družine za begunce“. Ta člen v odstavku 1 določa:
„Z odstopanjem od člena 7 države članice od begunca in/ali njegovih družinskih članov ne zahtevajo, da v zvezi s prošnjami za tiste družinske člane, omenjene v členu 4(1), zagotovijo dokaz, da begunec izpolnjuje zahteve, določene v členu 7.
[…]
Države članice lahko zahtevajo, da begunec izpolni pogoje, omenjene v členu 7(1), če prošnja za združitev družine ni predložena v roku treh mesecev po odobritvi statusa begunca.“
Direktiva 2011/95
9 Člen 2 Direktive 2011/95 določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(j) ‚družinski člani‘ v primeru, da je družina že obstajala v izvorni državi, pomenijo v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito naslednje člane družine upravičenca do mednarodne zaščite, prisotne v isti državi članici:
– zakonskega partnerja upravičenca do mednarodne zaščite […]
– mladoletne otroke parov iz prve alinee […]
[…]“
Belgijsko pravo
10 Člen 10 loi du 15 décembre 1980 sur l’accès au territoire, le séjour, l’établissement et l’éloignement des étrangers (zakon z dne 15. decembra 1980 o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev, Moniteur belge z dne 31. decembra 1980, str. 14584) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon z dne 15. decembra 1980), v belgijski pravni red med drugim prenaša člen 12(1) Direktive 2003/86. Ta člen 10 določa:
„(1) Pod pogoji iz določb členov 9 in 12 se na podlagi samega zakona dovoli prebivanje v Kraljevini za več kot tri mesece:
[…]
4. družinskim članom, ki se pozneje pridružijo tujcu, ki mu je že vsaj dvanajst mesecev priznano ali dovoljeno, da v Kraljevini prebiva za nedoločen čas, ali ki mu je že vsaj dvanajst mesecev dovoljeno, da se tam nastani. Ta rok dvanajstih mesecev ne velja, če je zakonska zveza ali registrirano partnerstvo obstajalo že pred prihodom tujca, ki se mu pridružuje družinski član, v Kraljevino, ali če imata skupnega mladoletnega otroka. Ti pogoji v zvezi z vrsto in trajanjem prebivanja se ne uporabijo, če gre za družinske člane tujca, ki mu je bilo prebivanje v Kraljevini dovoljeno kot upravičencu do statusa mednarodne zaščite v skladu s členom 49(1), drugi ali tretji pododstavek, ali členom 49/2(2) ali (3):
– tujemu zakoncu […], in ki pride z njim živeti, če sta oba starejša od enaindvajset let. Ta minimalna starost pa se zniža na osemnajst let, če je, odvisno od okoliščin, zakonska zveza ali to registrirano partnerstvo obstajalo že pred prihodom tujca, ki se mu pridružuje družinski član, v Kraljevino;
– njunim otrokom, ki pridejo živet z njima, preden dopolnijo starost 18 let, in ki so samski;
[…]
(2) […]
Tujci iz odstavka 1, prvi pododstavek, točke od 4 do 6, morajo predložiti dokaz, da ima tujec, ki se mu pridružuje družinski član, stanovanje, ki je dovolj veliko za njegovega družinskega člana oziroma družinske člane, ki prosi(jo) za združitev z njim[…] ter zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja zase in za svoje družinske člane v Belgiji. […]
[…]
Tujec iz odstavka 1, prvi pododstavek, točki 4 in 5, mora poleg tega predložiti dokaz, da ima tujec, ki se mu pridružuje družinski član, stalna, redna in zadostna sredstva za preživljanje, kot so določena v odstavku 5, za vzdrževanje sebe in svojih družinskih članov ter za preprečitev, da bi postali breme za javne organe. Ta pogoj ne velja, če se tujcu pridružujejo samo družinski člani iz odstavka 1, prvi pododstavek, točka 4, druga in tretja alinea.
[…]
Drugi, tretji in četrti pododstavek se ne uporabljajo za družinske člane tujca s statusom begunca ali statusom subsidiarne zaščite, iz odstavka 1, prvi pododstavek, točki od 4 do 6, če starševstvo, svaštvo ali registrirano partnerstvo obstajajo pred vstopom tega tujca v Kraljevino in če je bila prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi tega člena vložena v enem letu po izdaji odločbe, s katero je bil tujcu, ki se mu pridružuje družinski član, priznan status begunca ali dodeljena subsidiarna zaščita.
[…]“
11 Člen 12a(1), prvi pododstavek, zakona z dne 15. decembra 1980, s katerim je v belgijski pravni red prenesen člen 5(1) Direktive 2003/86, določa:
„Tujec, ki izjavi, da je v enem od položajev iz člena 10, mora svojo prošnjo vložiti na belgijskem diplomatskem predstavništvu ali konzulatu, pristojnem za kraj njegovega stalnega prebivališča ali prebivanja v tujini.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
12 X in Y, sirska državljana, sta leta 2016 sklenila zakonsko zvezo v Siriji. Imata dva otroka, rojena leta 2016 oziroma leta 2018.
13 Y je leta 2019 prek Turčije zapustil Sirijo in odšel v Belgijo, medtem ko so X in njuna otroka ostali v mestu Afrin, ki je na severozahodu Sirije, kjer so še zdaj. Pristojna belgijska uprava je 25. avgusta 2022 Y priznala status begunca v Belgiji. Ta odločba je bila odvetniku Y vročena po elektronski pošti 29. avgusta 2022.
14 Odvetnik tožečih strank iz postopka v glavni stvari je z elektronskim sporočilom z dne 28. septembra 2022 in z dopisom z dne 29. septembra 2022, naslovljenima na Office des étrangers (urad za tujce, Belgija; v nadaljevanju: urad), vložil prošnjo za vstop in prebivanje zaradi združitve družine v imenu X ter otrok A in B, da bi se lahko pridružili Y v Belgiji (v nadaljevanju: prošnja iz septembra 2022). V tej korespondenci so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari navedle, da je bila ta prošnja vložena prek njunega odvetnika pri uradu, pri čemer so X in njena otroka „v izjemnih razmerah, ki jim dejansko preprečujejo odhod na belgijsko diplomatsko predstavništvo, da bi tam vložili prošnjo za združitev družine“, kot to zahteva belgijska zakonodaja.
15 Urad je 29. septembra 2022 odgovoril, da v skladu s to zakonodajo prošnje za vstop in prebivanje zaradi združitve družine ni mogoče vložiti po elektronski pošti, in tožeče stranke iz postopka v glavni stvari pozval, naj se obrnejo na pristojno belgijsko veleposlaništvo.
16 Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so s sodnim pozivom z dne 9. novembra 2022 pri tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini, Belgija), ki je predložitveno sodišče, začele postopek za izdajo začasne odredbe zoper Belgijsko državo, v katerem so predlagale, naj država članica vpiše prošnjo iz septembra 2022.
17 V zvezi s tem so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari trdile, da bi bilo treba glede na to, da X in njena otroka ne morejo priti na pristojno belgijsko diplomatsko predstavništvo, prošnji, vloženi pri Uradu, ugoditi v skladu s pravom Unije. Belgijska zakonodaja, ki naj bi družinskim članom begunca dovoljevala, da prošnjo za vstop in prebivanje vložijo le osebno in na takem diplomatskem predstavništvu, tudi če ti družinski člani tja ne morejo priti, naj namreč ne bi bila v skladu s tem pravom.
18 Predložitveno sodišče potrjuje, da morajo v skladu z belgijskim pravom zakonec in mladoletni otroci sponzorja svojo prošnjo za združitev družine vložiti na belgijskem diplomatskem predstavništvu ali konzulatu, pristojnem za kraj njihovega stalnega prebivališča ali prebivanja v tujini, in da v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ni predvideno nobeno odstopanje od te obveznosti fizične prisotnosti na začetku postopka. X in njena otroka naj torej v skladu s tem pravom ne bi mogli vložiti take prošnje v Belgiji.
19 Navedeno sodišče pa ugotavlja, da je regija Afrin trenutno pod dejanskim nadzorom Turčije ter da X in njena otroka nimajo nobene dejanske možnosti, da bi zapustili to mesto in prišli na pristojno belgijsko diplomatsko predstavništvo, da bi tam vložili prošnjo za združitev družine. Tako naj po eni strani X in njena otroka v nasprotju s tem, kar trdi belgijska država, ne bi mogli priti na belgijsko diplomatsko predstavništvo v Ankari (Turčija) ali Istanbulu (Turčija), ker naj Turčija ne bi bila varna za osebe, ki bežijo iz Sirije, in ker naj bi bile poleg tega turške meje za te osebe zaprte. Po drugi strani naj bi bilo prav tako izključeno, da odidejo v Libanon ali Jordanijo prek južne Sirije, saj bi tako potovanje vključevalo prečkanje frontne črte.
20 Predložitveno sodišče navaja, da člen 5(1) Direktive 2003/86 prepušča državam članicam, da določijo, kdo, sponzor ali družinski član, lahko vloži prošnjo za združitev družine, zato se zdi, da je odločitev belgijskega zakonodajalca načeloma v skladu s to določbo. Vendar bi v obravnavani zadevi ta odločitev pomenila, da se zakoncu in mladoletnim otrokom sponzorja zavrne vsaka možnost vložitve prošnje za združitev družine. Preučiti bi bilo torej treba, ali v takem primeru zavrnitev možnosti, da se temu zakoncu in tem otrokom dovoli vložitev take prošnje v Belgiji, ogroža polni učinek te direktive oziroma krši temeljne pravice, ki naj bi se s to direktivo varovale, in sicer pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zagotovljeno s členom 7 Listine, ter pravico upoštevanja koristi otroka in pravico tega otroka do rednih osebnih odnosov z obema staršema, določeni v členu 24 te listine.
21 Predložitveno sodišče dodaja, da Belgijska država za utemeljitev te zavrnitve trdi, da je prisotnost X in njenih otrok na belgijskem diplomatskem predstavništvu v Turčiji, Libanonu ali Jordaniji nujna, da bi se lahko tam preverila njihova istovetnost z odvzemom biometričnih značilnosti. Čeprav se zdi ta cilj identifikacije prosilcev za združitev družine legitimen, pa naj bi bilo nujno, da se pri sredstvu, ki ga je uporabila Belgijska država, in sicer zahtevati navzočnost prosilcev na diplomatskem predstavništvu od začetka postopka, spoštuje načelo sorazmernosti.
22 V teh okoliščinah je tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je zakonodaja države članice, ki družinskim članom begunca, ki mu je status priznan, dovoljuje, da prošnjo za vstop in prebivanje vložijo le na diplomatskem predstavništvu te države, celo v primeru, v katerem ti člani ne morejo priti na to predstavništvo, združljiva s členom 5(1) [Direktive 2003/86], po potrebi v povezavi z ciljem, ki ga uresničuje ta direktiva, da se spodbuja združitev družine, členoma 23 in 24 [Direktive 2011/95], členoma 7 in 24 [Listine] [ter] obveznostjo zagotavljanja polnega učinka prava Unije?“
Predlog za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja
23 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107(1) Poslovnika Sodišča.
24 Navedeno sodišče se je v utemeljitev svojega predloga sklicevalo na razloge, ki se nanašajo na varnostne razmere v Siriji in na okoliščino, da bi pozna odločitev o vpisu prošnje za vstop in prebivanje zaradi združitve družine lahko to združitev otežila, saj belgijsko pravo določa strožje zahteve, kadar je prošnja za združitev družine vložena po poteku enega leta od priznanja statusa begunca sponzorju.
25 V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe med drugim nanaša na razlago določb Direktive 2003/86, ki je bila sprejeta na podlagi člena 63, prvi odstavek, točka 3(a), ES, ki je postal člen 79 PDEU. Ta akt torej spada v naslov V tretjega dela Pogodbe DEU o območju svobode, varnosti in pravice. V skladu s členom 107(1) Poslovnika se torej ta predlog lahko obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja.
26 Na drugem mestu, v zvezi s pogojem nujnosti je med drugim iz predložitvene odločbe razvidno, da sta mladoletna otroka A in B od očeta ločena že več kot tri leta in da bi lahko podaljševanje tega položaja, ki bi izhajalo iz nevpisa prošnje iz septembra 2022, resno škodilo prihodnjemu odnosu teh otrok z njunim očetom (glej po analogiji sodbo z dne 16. februarja 2023, Rzecznik Praw Dziecka in drugi (Odlog izvršitve odločbe o vrnitvi), C‑638/22 PPU, EU:C:2023:103, točka 42).
27 V teh okoliščinah je tretji senat Sodišča 11. januarja 2023 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.
Vprašanje za predhodno odločanje
Obstoj predmeta vprašanja za predhodno odločanje
28 Iz pisnih stališč, ki so jih predložile tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in belgijska vlada, je razvidno, da je urad tožeče stranke iz postopka v glavni stvari z elektronskim sporočilom z dne 3. februarja 2023 obvestil, da jim glede na njihov položaj in izjemoma dovoljuje, da lahko prošnjo za vstop in prebivanje zaradi združitve družine vložijo na belgijskem diplomatskem predstavništvu ali konzulatu po lastni izbiri, ne da bi se morali v fazi vložitve osebno zglasiti.
29 Belgijska vlada ob upoštevanju tega elektronskega sporočila primarno trdi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe postal brezpredmeten, ker se od tožečih strank iz postopka v glavni stvari ne zahteva več, da se za vložitev prošnje za vstop in prebivanje zaradi združitve družine osebno zglasijo na pristojnem diplomatskem predstavništvu ali konzulatu.
30 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki jo ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo (sodba z dne 30. junija 2022, Valstybės sienos apsaugos tarnyba in drugi, C‑72/22 PPU, EU:C:2022:505, točka 47 in navedena sodna praksa).
31 Razlog za obstoj predloga za sprejetje predhodne odločbe ni oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč dejanska potreba po učinkoviti rešitvi spora. Zato mora Sodišče, če se izkaže, da zastavljeno vprašanje očitno ni več upoštevno za rešitev tega spora, ugotoviti, da o njem ni treba odločati (sodba z dne 30. junija 2022, Valstybės sienos apsaugos tarnyba in drugi, C‑72/22 PPU, EU:C:2022:505, točka 48 in navedena sodna praksa).
32 V obravnavani zadevi spor o glavni stvari izvira iz predloga za izdajo začasne odredbe z dne 9. novembra 2022 za vpis prošnje iz septembra 2022 in naložitev dnevne kazni za vsako zamudo pri tem vpisu. Kot so tožeče stranke v postopku v glavni stvari navedle v pisnih stališčih in na obravnavi pred Sodiščem, imajo še vedno določen interes za vpis te prošnje.
33 Iz člena 5(4) Direktive 2003/86 namreč izhaja, da pristojni nacionalni organi obvestijo o svoji odločitvi o prošnji za vstop in prebivanje zaradi združitve družine kakor hitro je mogoče in v vsakem primeru najkasneje v devetih mesecih od dne, ko je bila prošnja vložena. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 28 sklepnih predlogov, je glede na varnostne razmere, v katerih so X ter otroka A in B, in glede na to, da so od Y ločeni že več kot tri leta, datum, ki se šteje za datum, ko je ta prošnja veljavno vložena, za zadnjenavedene precej pomemben. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari imajo torej še vedno interes, da rok iz člena 5(4) te direktive, ki ga imajo na voljo pristojni nacionalni organi za izdajo odločbe o njihovi prošnji, začne teči čim prej.
34 Navesti pa je treba, da elektronsko sporočilo z dne 3. februarja 2023 ne pomeni, da se je urad strinjal z vpisom prošnje iz septembra 2022, temveč je zgolj poziv k vložitvi nove prošnje za vstop in prebivanje zaradi združitve družine, ne da bi se bilo treba na dan vložitve te nove prošnje osebno zglasiti na izbranem diplomatskem predstavništvu ali konzulatu.
35 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je odgovor Sodišča na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, še vedno potreben za rešitev spora o glavni stvari.
36 O predlogu za sprejetje predhodne odločbe je zato treba odločiti.
Vsebinska presoja
37 Najprej je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče z edinim vprašanjem Sodišče sprašuje tako o členu 5(1) Direktive 2003/86 kot o členih 23 in 24 Direktive 2011/95 v zvezi z ohranjanjem enotnosti družine in dovoljenjem za prebivanje. Kot pa je generalni pravobranilec navedel v točki 31 sklepnih predlogov, zadnjenavedeni določbi nista upoštevni za položaj iz postopka v glavni stvari, ker se v skladu s členom 2(j) te direktive navedeni določbi ne uporabljata za družinske člane begunca, ki niso na ozemlju zadevne države članice, ampak še vedno na ozemlju tretje države.
38 V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(1) Direktive 2003/86 v povezavi s členom 7 ter členom 24(2) in (3) Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za vložitev prošnje za vstop in prebivanje zaradi združitve družine zahteva, da morajo družinski člani sponzorja, natančneje begunca, ki mu je status priznan, priti osebno na diplomatsko predstavništvo ali konzulat države članice, ki je pristojen za kraj njihovega stalnega prebivališča ali bivanja v tujini, tudi v primeru, v katerem jim je onemogočeno ali pretirano oteženo priti na to predstavništvo oziroma konzulat.
39 Člen 5 te direktive v odstavku 1 določa, da države članice odločijo, ali naj za uveljavljanje pravice do združitve družine prošnjo za vstop in bivanje pristojnim organom države članice predloži sponzor ali družinski člani.
40 Iz te določbe izhaja, da morajo države članice po eni strani določiti osebo, ki ji je dovoljeno predložiti prošnjo za vstop in prebivanje za uveljavljanje pravice do združitve družine, in po drugi strani organe, ki so pristojni za vpis take prošnje.
41 Vendar je treba na prvem mestu opozoriti, da čeprav je s členom 5(1) Direktive 2003/86 državam članicam tako priznano polje proste presoje v zvezi s tem, pa te države članice tega polja ne smejo uporabiti tako, da bi bil ogrožen cilj in polni učinek te direktive (glej po analogiji sodbi z dne 13. marca 2019, E., C‑635/17, EU:C:2019:192, točka 53, in z dne 12. decembra 2019, G. S. in V. G. (Grožnja javnemu redu), C‑381/18 in C‑382/18, EU:C:2019:1072, točka 62 in navedena sodna praksa).
42 V zvezi s ciljem Direktive 2003/86 pa je Sodišče večkrat razsodilo, da je namen te direktive spodbujanje združitve družine in odobritve varstva državljanom tretjih držav, zlasti mladoletnikom. Za uresničitev tega cilja člen 4(1) navedene direktive državam članicam nalaga natančno določene pozitivne obveznosti, ki jim ustrezajo jasno opredeljene subjektivne pravice. Tako od njih zahteva, da dovolijo združitev nekaterih družinskih članov sponzorja, ne da bi imele možnost proste presoje, če so izpolnjeni pogoji iz poglavja IV iste direktive (sodba z dne 12. decembra 2019, G. S. in V. G. (Grožnja javnemu redu), C‑381/18 in C‑382/18, EU:C:2019:1072, točki 60 in 61 ter navedena sodna praksa).
43 Poleg tega je namen Direktive 2003/86, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 8, zagotoviti večje varstvo državljanom tretjih držav, ki jim je bil priznan status begunca, ker določa ugodnejše pogoje za uveljavljanje njihove pravice do združitve družine, saj njihov položaj zahteva posebno pozornost iz razlogov, ki so jih prisilili, da so pobegnili iz svoje države, in ki so jim preprečevali, da bi tam živeli normalno družinsko življenje.
44 Kot je na drugem mestu razvidno iz uvodne izjave 2 navedene direktive, ta priznava temeljne pravice in upošteva načela, določena z Listino. Države članice morajo zato ne zgolj razlagati svoje nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne opirajo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije (sodba z dne 13. marca 2019, E., C‑635/17, EU:C:2019:192, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa).
45 V zvezi s tem je treba navesti, da člen 7 Listine, ki vsebuje pravice, enake tistim, zagotovljenim s členom 8(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je izrecno navedena v uvodni izjavi 2 navedene direktive, priznava pravico do spoštovanja zasebnega ali družinskega življenja. To določbo Listine je treba brati v povezavi z obveznostjo upoštevati največjo korist otroka, ki je v njenem členu 24(2), in ob upoštevanju potrebe, da otrok vzdržuje redne osebne stike z obema staršema, ki je v odstavku 3 istega člena (sodba z dne 16. julija 2020, État belge (Združitev družine – mladoletni otrok), C‑133/19, C‑136/19 in C‑137/19, EU:C:2020:577, točka 34 in navedena sodna praksa).
46 Iz tega izhaja, da je treba določbe Direktive 2003/86 razlagati in uporabljati ob upoštevanju člena 7 in člena 24(2) in (3) Listine – kot je razvidno iz besedila uvodne izjave 2 in iz člena 5(5) te direktive – ki državam članicam nalagata, da morajo prošnje za zadevno združitev razlagati v korist zadevnih otrok in ob skrbi za spodbujanje družinskega življenja (sodba z dne 16. julija 2020, État belge (Združitev družine – mladoletni otrok), C‑133/19, C‑136/19 in C‑137/19, EU:C:2020:577, točka 35 in navedena sodna praksa).
47 Tako morajo pristojni nacionalni organi opraviti uravnoteženo in razumno presojo vseh upoštevanih koristi, pri čemer morajo zlasti upoštevati koristi zadevnih otrok (glej v tem smislu sodbo z dne 13. marca 2019, E., C‑635/17, EU:C:2019:192, točka 57 in navedena sodna praksa).
48 Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba preučiti, ali člen 5(1) Direktive 2003/86 v povezavi s členom 7 ter členom 24(2) in (3) Listine nasprotuje temu, da država članica zahteva, da so družinski člani sponzorja osebno navzoči na pristojnem diplomatskem predstavništvu ali konzulatu te države članice ob vložitvi prošnje za združitev družine, tudi če je taka navzočnost zaradi njihovega konkretnega položaja nemogoča ali pretirano otežena.
49 V zvezi s tem je treba, prvič, opozoriti, da člen 12a(1), prvi pododstavek, zakona z dne 15. decembra 1980, s katerim je v belgijsko pravo prenesen člen 5(1) Direktive 2003/86, določa, da morajo družinski člani sponzorja, in ne sam sponzor, vložiti prošnjo za vstop in prebivanje zaradi združitve družine in da morajo ti družinski člani tako prošnjo vložiti tako, da se zglasijo na belgijskem diplomatskem predstavništvu ali konzulatu, pristojnem za kraj njihovega stalnega prebivališča ali prebivanja v tujini.
50 Kot poudarja predložitveno sodišče, belgijsko pravo ne določa odstopanj od te zahteve po osebni navzočnosti ob vložitvi prošnje za združitev družine za položaje, v katerih je taka navzočnost nemogoča ali pretirano otežena, zlasti kadar družinski člani sponzorja živijo na vojnem območju in s selitvijo tvegajo, da bodo izpostavljeni nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali celo ogrozili svoje življenje.
51 Navesti pa je treba, da je za uresničitev cilja Direktive 2003/86, ki je spodbujanje združitve družine, kot je naveden v točki 42 te sodbe, nujno, da države članice v takih položajih izkažejo potrebno prožnost, da lahko zadevne osebe dejansko pravočasno vložijo prošnjo za združitev družine, tako da olajšajo vložitev te prošnje in zlasti dovolijo uporabo komunikacijskih sredstev na daljavo.
52 Ob neobstoju take prožnosti namreč zahteva po osebni navzočnosti ob vložitvi prošnje brez izjeme, kot je določena z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari, ne omogoča upoštevanja morebitnih ovir, ki bi lahko preprečile dejansko vložitev take prošnje in s tem onemogočile uveljavljanje pravice do združitve družine, s čimer bi se tako nadaljevala ločitev sponzorja od članov njegove družine in njihov pogosto negotov položaj. Natančneje, kadar so te osebe v državi, v kateri so oboroženi spopadi, so lahko možnosti za odhod na pristojna diplomatska predstavništva ali konzulat znatno omejene, tako da bi bile te osebe, ki so lahko poleg tega mladoletniki, za izpolnitev zahteve po osebni navzočnosti prisiljene čakati, da jim varnostne razmere omogočajo, da odidejo, sicer bi bile izpostavljene nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ali celo ogrozile svoje življenje.
53 V zvezi s posebnim položajem beguncev, kot je Y v postopku v glavni stvari, je treba dodati, da lahko neobstoj kakršne koli prožnosti zadevne države članice, ki njihovim družinskim članom preprečuje vložitev prošnje za združitev družine ne glede na okoliščine, povzroči, da zadevne osebe ne bodo mogle spoštovati roka iz člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86 ali določbe nacionalnega prava, s katerim je bila prenesena ta direktiva, in da bi torej lahko za njihovo združitev družine veljali dodatni pogoji, ki jih je težje izpolniti, iz člena 7(1) te direktive, kar je v nasprotju s ciljem, na katerega je bilo opozorjeno v točki 43 te sodbe, da se posebna pozornost nameni položaju beguncev.
54 Glede na te preudarke je treba ugotoviti, da zahteva po osebni navzočnosti ob vložitvi prošnje za združitev, ne da bi bila dovoljena odstopanja od te zahteve zaradi upoštevanja konkretnega položaja, v katerem so družinski člani sponzorja, in zlasti dejstva, da je tem družinskim članom onemogočeno ali pretirano oteženo izpolnjevanje navedene zahteve, v praksi onemogoča uveljavljanje pravice do združitve družine, tako da taka ureditev, ki se uporablja brez potrebne prožnosti, ogroža cilj in polni učinek Direktive 2003/86.
55 Drugič, kot je bilo opozorjeno v točki 44 te sodbe, Direktiva 2003/86 priznava temeljne pravice in upošteva načela iz Listine.
56 V zvezi s tem je treba navesti, da nacionalna določba, ki za vložitev prošnje za združitev družine brez odstopanj zahteva osebno navzočnost družinskih članov sponzorja, tudi če je ta navzočnost nemogoča ali pretirano otežena, krši pravico do spoštovanja enotnosti družine iz člena 7 Listine, po potrebi v povezavi s členom 24(2) in (3) Listine.
57 Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točki 65 sklepnih predlogov, taka obveznost pomeni nesorazmeren poseg v pravico do spoštovanja enotnosti družine glede na sicer legitimen cilj, na katerega se sklicuje belgijska vlada, in sicer boj proti goljufijam, povezanim z združitvijo družine, kar je v nasprotju s členom 52(1) Listine.
58 Preudarke, navedene v točkah 56 in 57 te sodbe, potrjuje okoliščina, da postopek za obravnavanje prošnje za združitev družine poteka po fazah, kot to izhaja iz strukture člena 5 Direktive 2003/86. Tako lahko države članice zahtevajo osebno navzočnost družinskih članov sponzorja v poznejši fazi tega postopka, da bi med drugim preverile družinske vezi in istovetnost zadevnih oseb, ne da bi bilo treba za obravnavo prošnje za združitev družine tako navzočnost zahtevati že ob vložitvi prošnje.
59 Vendar mora država članica, da ne bi bil ogrožen cilj, ki ga uresničuje Direktiva 2003/86, in sicer spodbujanje združitve družine, in temeljne pravice, ki se s to direktivo varujejo, kadar ta država članica zahteva osebno navzočnost družinskih članov sponzorja v poznejši fazi postopka, olajšati tako navzočnost, med drugim z izdajo konzularnih dokumentov ali prepustnic, in število navzočnosti omejiti na nujno potrebno. Tako mora ta država članica zagotoviti možnost, da se ob koncu postopka in, če je mogoče, hkrati, odvisno od primera, z izdajo dokumentov, ki dovoljujejo vstop na ozemlje zadevne države članice, družinskim članom, preverijo družinske vezi in istovetnost, zaradi katerih se zahteva navzočnost teh družinskih članov.
60 Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(1) Direktive 2003/86 v povezavi s členom 7 ter členom 24(2) in (3) Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za vložitev prošnje za vstop in prebivanje zaradi združitve družine zahteva, da morajo družinski člani sponzorja, natančneje begunca, ki mu je status priznan, priti osebno na diplomatsko predstavništvo ali konzulat države članice, ki je pristojen za kraj njihovega stalnega prebivališča ali bivanja v tujini, tudi v primeru, v katerem jim je onemogočeno ali pretirano oteženo priti na to predstavništvo oziroma konzulat, brez poseganja v možnost te države članice, da zahteva osebno navzočnost teh članov v poznejši fazi postopka za obravnavanje prošnje za združitev družine.
Stroški
61 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 5(1) Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine v povezavi s členom 7 ter členom 24(2) in (3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za vložitev prošnje za vstop in prebivanje zaradi združitve družine zahteva, da morajo družinski člani sponzorja, natančneje begunca, ki mu je status priznan, priti osebno na diplomatsko predstavništvo ali konzulat države članice, ki je pristojen za kraj njihovega stalnega prebivališča ali bivanja v tujini, tudi v primeru, v katerem jim je onemogočeno ali pretirano oteženo priti na to predstavništvo oziroma konzulat, brez poseganja v možnost te države članice, da zahteva osebno navzočnost teh članov v poznejši fazi postopka za obravnavanje prošnje za združitev družine.
Podpisi