Zadeva C‑1/23 PPU
X in drugi
proti
État belge
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo tribunal de première instance francophone de Bruxelles)
Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 18. aprila 2023
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Direktiva 2003/86/ES – Pravica do združitve družine – Člen 5(1) – Vložitev prošnje za vstop in prebivanje za uveljavljanje pravice do združitve družine – Ureditev države članice, ki družinskim članom sponzorja nalaga, da prošnjo predložijo osebno na pristojnem diplomatskem predstavništvu te države članice – Nemožnost ali pretirana težava prihoda na navedeno predstavništvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člena 7 in 24“
1. Vprašanja za predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pogoji – Ločitev in oddaljenost majhnih otrok od njihovega očeta, ki je upravičen do mednarodne zaščite – Nevarnost resnega škodovanja njihovim odnosom – Rešitev spora, ki lahko vpliva na položaj, iz katerega izvira to tveganje – Uporaba nujnega postopka predhodnega odločanja
(Statut Sodišča, člen 23a; Poslovnik Sodišča, člen 107)
(Glej točke od 25 do 27.)
2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Pravica do združitve družine – Direktiva 2003/86 – Spoštovanje temeljnih pravic – Pravica do spoštovanja družinskega življenja – Obveznost upoštevanja otrokove koristi – Nacionalna ureditev, ki družinskim članom sponzorja nalaga, da prošnjo za združitev družine predložijo osebno na pristojnem diplomatskem predstavništvu – Nemožnost ali pretirana težava prihoda na navedeno predstavništvo – Nedopustnost – Možnost zadevne države članice, da zahteva osebno navzočnost teh članov v poznejši fazi postopka za obravnavanje prošnje za združitev družine
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 24(2) in (3); Direktiva Sveta 2003/86, člen 5(1))
(Glej točke 40, 41 in od 44 do 60.)
Povzetek
X in Y, sirska državljana, sta leta 2016 sklenila zakonsko zvezo v Siriji. Imata dva otroka, rojena leta 2016 oziroma leta 2018. Y je leta 2019 zapustil Sirijo in odšel v Belgijo, medtem ko so X in njuna otroka ostali v mestu Afrin, ki je na severozahodu Sirije, kjer so še zdaj. Avgusta 2022 je bil Y v Belgiji priznan status begunca.
Odvetnik tožečih strank je z elektronskim sporočilom z dne 28. septembra 2022, naslovljenim na Office des étrangers (urad za tujce, Belgija; v nadaljevanju: urad), vložil prošnjo za združitev družine v imenu X ter obeh otrok, da bi se lahko pridružili Y v Belgiji. To elektronsko sporočilo je vsebovalo pojasnilo, da je prošnjo tožečih strank pri uradu vložil odvetnik, pri čemer so X in njena otroka v izjemnih razmerah, ki jim dejansko preprečujejo odhod na belgijsko diplomatsko predstavništvo, da bi tam vložili prošnjo za združitev družine, kot to zahteva belgijska zakonodaja.
Urad je 29. septembra 2022 odgovoril, da v skladu s to zakonodajo take prošnje ni mogoče vložiti po elektronski pošti, in tožeče stranke pozval, naj se obrnejo na pristojno belgijsko veleposlaništvo. Tožeče stranke so s sodnim pozivom z dne 9. novembra 2022 pri predložitvenem sodišču začele postopek za izdajo začasne odredbe zoper Belgijsko državo, v katerem so predlagale, naj se njihova prošnjo za združitev družine vpiše. Tožeče stranke menijo, da belgijska zakonodaja, ki naj bi družinskim članom begunca dovoljevala, da prošnjo za vstop in prebivanje vložijo le osebno in na diplomatskem predstavništvu, tudi če te osebe tja ne morejo priti, naj namreč ne bi bila v skladu s pravom Unije.
Predložitveno sodišče potrjuje, da v primeru, kakršen je ta, v skladu z belgijskim pravom ni predvideno nobeno odstopanje od obveznosti fizične prisotnosti na začetku postopka. Navedeno sodišče pa ugotavlja, da X in njena otroka nimajo nobene dejanske možnosti, da bi zapustili Afrin in prišli na pristojno belgijsko diplomatsko predstavništvo, saj obmejne države, v katerih so ta predstavništva, niso varne za osebe, ki bežijo iz Sirije, ali so se izkazale za nedostopne zaradi nujnega prečkanja frontne črte. Čeprav člen 5(1) Direktive 2003/86(1) prepušča državam članicam, da določijo, kdo, sponzor ali družinski član, lahko vloži prošnjo za združitev družine, bi v obravnavani zadevi odločitev belgijskega zakonodajalca pomenila, da se X in njenim otrokom zavrne vsaka možnost vložitve prošnje za združitev družine. Predložitveno sodišče želi zato ugotoviti, ali se s to zavrnitvijo posega v polni učinek te direktive oziroma ali so kršene temeljne pravice,(2) ki se s to direktivo varujejo.
Sodišče je v okviru nujnega postopka predhodnega odločanja navedlo, da Direktiva 2003/86(3) v povezavi z Listino(4) nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za vložitev prošnje za vstop in prebivanje zaradi združitve družine zahteva, da morajo družinski člani sponzorja, natančneje begunca, ki mu je status priznan, priti osebno na diplomatsko predstavništvo ali konzulat države članice, ki je pristojen za kraj njihovega stalnega prebivališča ali bivanja v tujini, tudi če jim je onemogočeno ali pretirano oteženo priti na to predstavništvo oziroma konzulat. Vendar ta država članica obdrži možnost, da zahteva osebno navzočnost teh članov v poznejši fazi postopka za obravnavanje prošnje za združitev družine.
Presoja Sodišča
Da bi Sodišče prišlo do te ugotovitve, je na eni strani navedlo, da morajo države članice za uresničitev cilja Direktive 2003/86, ki je spodbujanje združitve družine, v položajih, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, izkazati potrebno prožnost, da lahko zadevne osebe dejansko pravočasno vložijo prošnjo za združitev družine, tako da olajšajo vložitev te prošnje in zlasti dovolijo uporabo komunikacijskih sredstev na daljavo. Ob neobstoju take prožnosti namreč zahteva po osebni navzočnosti na pristojnem diplomatskem predstavništvu ali konzulatu ob vložitvi prošnje ne omogoča upoštevanja morebitnih ovir, ki bi lahko preprečile dejansko vložitev take prošnje, zlasti če so družinski člani sponzorja v državi, v kateri so oboroženi spopadi. Poleg tega lahko v zvezi s posebnim položajem beguncev neobstoj kakršne koli prožnosti zadevne države članice, ki njihovim družinskim članom preprečuje vložitev prošnje za združitev družine, ne glede na okoliščine povzroči, da zadevne osebe ne bodo mogle spoštovati roka iz člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86,(5) kar pomeni, da bi za njihovo združitev družine lahko veljali dodatni pogoji, kar je v nasprotju s ciljem, da se posebna pozornost nameni položaju beguncev. Zato zahteva po osebni navzočnosti ob vložitvi prošnje za združitev, ne da bi bila dovoljena odstopanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče upoštevati konkretni položaj družinskih članov sponzorja, v praksi onemogoča uveljavljanje pravice do združitve družine, tako da taka ureditev, ki se uporablja brez potrebne prožnosti, ogroža cilj in polni učinek Direktive 2003/86.
Po drugi strani je Sodišče navedlo, da nacionalna določba, ki za vložitev prošnje za združitev družine brez odstopanj zahteva osebno navzočnost družinskih članov sponzorja, tudi če je ta navzočnost nemogoča ali pretirano otežena, krši pravico do spoštovanja enotnosti družine iz člena 7 Listine, po potrebi v povezavi s členom 24(2) in (3) Listine. Taka obveznost namreč pomeni nesorazmeren poseg v pravico do spoštovanja enotnosti družine glede na sicer legitimen cilj boja proti goljufijam, povezanim z združitvijo družine. Ker postopek za obravnavanje prošnje za združitev družine poteka po fazah, lahko države članice zahtevajo osebno navzočnost družinskih članov sponzorja v poznejši fazi tega postopka, ne da bi bilo treba za obravnavo prošnje za združitev družine tako navzočnost zahtevati že ob vložitvi prošnje. Vendar mora država članica, da ne bi bil ogrožen cilj, ki ga uresničuje Direktiva 2003/86, in sicer spodbujanje združitve družine, in temeljne pravice, ki se s to direktivo varujejo, kadar država članica zahteva osebno navzočnost družinskih članov sponzorja v taki poznejši fazi, olajšati to navzočnost, med drugim z izdajo konzularnih dokumentov ali prepustnic, in število navzočnosti omejiti na nujno potrebno.