SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 9. decembra 2014(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg jekla za armiranje betona v palicah ali zvitkih – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 65 PJ na podlagi Uredbe (ES) št. 1/2003 po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ – Določanje cen in plačilnih rokov – Omejevanje ali nadzor proizvodnje ali prodaj – Bistvena kršitev postopka – Pravna podlaga – Prekoračitev pooblastil in zloraba postopka – Globe – Zgornja meja, določena v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003 – Ničnostna tožba – Sklep o spremembi – Nedopustnost“

V zadevah T‑472/09 in T‑55/10,

SP SpA s sedežem v Brescii (Italija), ki jo zastopa G. Belotti, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki so jo v zadevi T‑472/09 sprva zastopali R. Sauer, V. Di Bucci in B. Gencarelli, nato M. Sauer in R. Striani, zastopniki, skupaj z M. Morettom, odvetnikom, v zadevi T‑55/10 pa sprva R. Sauer in B. Gencarelli, nato R. Sauer in R. Striani, skupaj z M. Morettom,

tožena stranka,

zaradi, v zadevi T‑472/09, predloga za ugotovitev neobstoja ali razglasitve ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 7492 final z dne 30. septembra 2009 v zvezi s postopkom po členu 65 PJ (zadeva COMP/37.956 – jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje), podredno, predloga za razglasitev ničnosti člena 2 navedene odločbe in, še bolj podredno, predloga za zmanjšanje globe, ki je bila naložena tožeči stranki, ter zaradi, v zadevi T‑55/10, predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2009) 9912 final z dne 8. decembra 2009 o spremembi Odločbe C(2009) 7492 final,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), v funkciji predsednice, A. Popescu in G. Berardis, sodnika,

sodna tajnica: T.Weiler, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. januarja 2013,

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1.     Določbe Pogodbe ESPJ

1        Člen 36 PJ je določal:

„Preden naloži denarno kazen ali periodično denarno kazen, predvideni s to pogodbo, mora Komisija omogočiti zadevni stranki, da predloži svoje pripombe.

Zoper denarne kazni ali periodične denarne kazni, ki so izrečene na podlagi določb te pogodbe, je mogoče vložiti tožbo v postopku neomejene pristojnosti.

Tožeče stranke se lahko v utemeljitev tožbe pod pogoji, določenimi v prvem odstavku člena 33 te pogodbe, sklicujejo na nepravilnost odločb in priporočil, katerih neupoštevanje jim je očitano.“

2        Člen 47 PJ je določal:

„Komisija lahko zbira informacije, potrebne za opravljanje svojih nalog. Lahko opravi potrebna preverjanja.

Komisija ne razkrije informacij, ki so po naravi zajete s poslovno skrivnostjo, in zlasti podatkov o podjetjih, ki se nanašajo na njihove poslovne odnose ali na proizvodne stroške. S to izjemo objavi podatke, ki lahko koristijo vladam ali vsem drugim zadevnim strankam.

Komisija lahko podjetjem, ki ne izpolnijo obveznosti, ki so jim določene z odločbami, sprejetimi na podlagi določb tega člena, ali ki namerno predložijo napačne informacije, naloži globe v maksimalnem znesku 1 % letnega prometa in periodične denarne kazni v maksimalnem znesku 5 % povprečnega dnevnega prometa na dan zamude.

Zoper kršitev poslovne skrivnosti s strani Komisije, zaradi katere je podjetju nastala škoda, je mogoče vložiti odškodninsko tožbo pri Sodišču pod pogoji iz člena 40.“

3        Člen 65 PJ je določal:

„1.      Prepovedani so vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi bili na skupnem trgu neposredno ali posredno namenjeni preprečevanju, omejevanju ali izkrivljanju normalne konkurence, zlasti tisti, ki:

(a)      določajo ali oblikujejo cene;

(b)      omejujejo ali nadzorujejo proizvodnjo, tehnični razvoj ali naložbe;

(c)      določajo razdelitev trgov, proizvodov, strank ali virov nabave.

[…]

4.      Sporazumi ali sklepi, ki so v skladu z odstavkom 1 tega člena prepovedani, so nični po samem pravu in se nanje ni mogoče sklicevati pred sodiščem države članice.

Komisija je, razen v primeru tožbe pred Sodiščem, izključno pristojna za ugotavljanje skladnosti teh sporazumov ali sklepov z določbami tega člena.

5.      Komisija lahko podjetjem, ki so sklenila ničen sporazum, ki z arbitražo, pogodbenimi kaznimi, bojkotom ali drugimi sredstvi uporabljajo ali skušajo uporabljati ničen sporazum ali sklep, ali sporazum ali sklep, katerega odobritev je bila zavrnjena ali preklicana, ali ki bi pridobila dovoljenje na podlagi zavestno lažnih ali izkrivljenih informacij, ali ki bi delovala v nasprotju z določbami odstavka 1, naloži globe in periodične denarne kazni v znesku, ki ne sme preseči dvojne vrednosti prometa, ustvarjenega s proizvodi, ki so predmet sporazuma, sklepa ali prakse, ki je v nasprotju s tem členom; če pa je njihov namen omejevanje proizvodnje, tehnološkega razvoja ali naložb, se najvišji znesek poveča na 10 % letnega prometa zadevnih podjetij za globe in na 20 % dnevnega prometa za periodične denarne kazni.“

4        Pogodba ESPJ je v skladu s členom 97 PJ prenehala veljati 23. julija 2002.

2.     Določbe Pogodbe ES

5        Člen 305(1) ES določa:

„Določbe te pogodbe ne vplivajo na določbe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, zlasti glede pravic in obveznosti držav članic, pristojnosti institucij te skupnosti in predpisov, ki jih omenjena pogodba določa za delovanje skupnega trga premoga in jekla.“

3.     Uredba št. 1/2003

6        V skladu s členom 4 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205 ) ima „[z]a namene uporabe členov 81 [ES] in 82 [ES] […] Komisija pooblastila, opredeljena s to uredbo“.

7        Člen 7 Uredbe št. 1/2003, naslovljen „Ugotavljanje in odprava kršitev“, določa:

„1. Kadar Komisija na podlagi pritožbe ali po uradni dolžnosti ugotovi, da gre za kršitev člena 81 [ES] ali člena 82 [ES], lahko z odločbo zahteva od zadevnih podjetij ali podjetniških združenj, da tako kršitev odpravijo. […] Če ima Komisija pravni interes, lahko ugotovi kršitev po tem, ko je bila storjena.

[…]“

8        Člen 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 določa:

„Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:

(a)      kršijo člen 81 ali člen 82 [ES] […].“

4.     Sporočilo Komisije o nekaterih vidikih obravnavanja zadev konkurence, ki izhajajo iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ

9        Komisija Evropskih skupnosti je 18. junija 2002 sprejela Sporočilo o nekaterih vidikih obravnavanja zadev konkurence, ki izhajajo iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ (UL C 152, str. 5, v nadaljevanju: Sporočilo z dne 18. junija 2002).

10      V točki 2 Sporočila z dne 18. junija 2002 je določeno, da je njegov namen:

„[…]

–        povzeti za gospodarske subjekte in države članice v delu, kjer jih zadeva Pogodba ESPJ in njena sekundarna zakonodaja, najpomembnejše spremembe materialnega in procesnega prava, ki jih prinaša prehod na sistem Pogodbe ES […],

–        pojasniti, kako namerava Komisija urejati posebna vprašanja na področju omejevalnih sporazumov, zlorab prevladujočega položaja […], nadzora koncentracij […] in nadzora državnih pomoči, ki so nastala zaradi prehoda iz sistema ESPJ na sistem ES.“

11      V točki 31 Sporočila z dne 18. junija 2002, ki je v pododdelku, namenjenem posebnim vprašanjem zaradi prehoda iz sistema Pogodbe ESPJ na sistem Pogodbe ES, je navedeno:

„Če Komisija uporabi pravila Skupnosti o konkurenci za sporazume in ugotovi kršitev na področju, za katero velja Pogodba ESPJ, se ne glede na datum uporabe uporabi tisto materialno pravo, ki velja ob nastanku dejstev, ki predstavljajo znake kršitve. Za postopek se po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ vsekakor uporabljajo določbe ES […].“

 Predmeta sporov

12      Predmet obravnavanih zadev je, na eni strani, predlog za ugotovitev neobstoja ali za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 7492 final z dne 30. septembra 2009 v zvezi s postopkom po členu 65 PJ (zadeva COMP/37.956 – jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje) (v nadaljevanju: prva odločba), podredno, predlog za razglasitev ničnosti člena 2 navedene odločbe in, še bolj podredno, predlog za zmanjšanje globe, ki je bila naložena tožeči stranki, družbi SP SpA (zadeva T‑472/09), in na drugi strani, predlog za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2009) 9912 final z dne 8. decembra 2009 o spremembi prve odločbe (v nadaljevanju: sklep o spremembi) (zadeva T‑55/10).

13      V prvi odločbi je Komisija menila, da so te družbe kršile člen 65 PJ:

–        Alfa Acciai SpA (v nadaljevanju: Alfa);

–        Feralpi Holding SpA (v nadaljevanju: Feralpi);

–        Ferriere Nord SpA;

–        IRO Industrie Riunite Odolesi SpA (v nadaljevanju: IRO);

–        Leali SpA in Acciaierie e Ferriere Leali Luigi SpA, v stečajnem postopku (v nadaljevanju: AFLL) (ti družbi v nadaljevanju skupaj: Leali-AFLL);

–        Lucchini SpA in tožeča stranka (ti družbi v nadaljevanju skupaj: Lucchini-SP);

–        Riva Fire SpA (v nadaljevanju: Riva);

–        Valsabbia Investimenti SpA in Ferriera Valsabbia SpA (ti družbi v nadaljevanju skupaj: Valsabbia).

 Predstavitev tožeče stranke

14      Tožeča stranka je družba v stečajnem postopku, zabeležena kot neaktivna v registru gospodarskih družb v Brescii (Italija), ki jo v 83,333 % obvladujejo pravne in fizične osebe družine Lucchini, ostalih 16,667 % pa je v lasti družbe Lucchini (točka 99 obrazložitve prve odločbe).

15      Družba Siderpotenza SpA (v nadaljevanju: prva družba Siderpotenza) je bila med letoma 1989 in 1991 pod skupnim nadzorom, na eni strani, družbe Lucchini Siderurgica SpA in, na drugi strani, nekdanjih družb Acciaierie e Ferriere Leali Luigi. Prva družba Siderpotenza je bila 5. marca 1991 pripojena družbi Lucchini Siderurgica. Družba Lucchini Siderurgica je bila pripojena družbi Lucchini 10. oktobra 1998 z učinkom od 1. decembra 1998 (točki 96 in 97 obrazložitve prve odločbe).

16      Oddelek „jeklo za armiranje betona“ družbe Lucchini Siderurgica je bil 31. oktobra 1997 prodan družbi Siderpotenza, ki je bila ustanovljena julija 1997 (v nadaljevanju: nova družba Siderpotenza). Nova družba Siderpotenza je 30. maja 2002 svoje obrate za proizvodnjo jekla za armiranje betona prodala družbi Ferriere Nord (točki 99 in 538 obrazložitve prve odločbe).

17      Nova družba Siderpotenza je 12. septembra 2002 svojo firmo spremenila v SP (točka 99 obrazložitve prve odločbe). Za družbo SP je bil 28. maja 2009 začet stečajni postopek.

 Dejansko stanje

18      Komisija je od oktobra do decembra 2000 v skladu s členom 47 PJ izvajala preverjanja pri italijanskih podjetjih, ki proizvajajo jeklo za armiranje betona, in pri združenju italijanskih jeklarskih podjetij. Nanje je naslovila tudi zahteve po informacijah na podlagi člena 47 PJ (točka 114 obrazložitve prve odločbe).

19      Komisija je 26. marca 2002 začela upravni postopek in v skladu s členom 36 PJ podala ugotovitve o možnih kršitvah (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah) (točka 114 obrazložitve prve odločbe). Tožeča stranka je v zvezi z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah predložila pisne pripombe. Zaslišanje je potekalo 13. junija 2002 (točka 118 obrazložitve prve odločbe).

20      Komisija je 12. avgusta 2002 podala ugotovitve o dodatnih možnih kršitvah (v nadaljevanju: dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah) in jih sporočila naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. V tem dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, utemeljenem s členom 19(1) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), je Komisija pojasnila svoje stališče glede nadaljevanja postopka po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ. Zadevnim podjetjem je bil odobren rok za predložitev pripomb, 30. septembra 2002 pa je potekalo drugo zaslišanje ob prisotnosti predstavnikov držav članic (točka 119 obrazložitve prve odločbe).

21      Po koncu tega postopka je Komisija 17. decembra 2002 sprejela Odločbo C(2002) 5087 final v zvezi s postopkom izvajanja člena 65 PJ (COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona) (v nadaljevanju: odločba iz leta 2002), s katero je ugotovila, da so podjetja, na katera je bila ta naslovljena, izvajala enoten, kompleksen in trajajoči omejevalni sporazum na italijanskem trgu jekla za armiranje betona v palicah ali zvitkih, katerega cilj oziroma posledica sta bila določitev cen in na podlagi katerega sta bila prav tako usklajena omejitev ali nadzor proizvodnje ali prodaje, kar je v nasprotju s členom 65(1) PJ (točka 121 obrazložitve prve odločbe). Komisija je v tej odločbi družbi Lucchini in tožeči stranki solidarno naložila globo v znesku 16,14 milijona EUR.

22      Tožeča stranka je 30. januarja 2003 pri Splošnem sodišču vložila tožbo zoper odločbo iz leta 2002. Splošno sodišče je s sodbo z dne 25. oktobra 2007 v združenih zadevah SP in drugi proti Komisiji (T‑27/03, T‑46/03, T‑58/03 in T‑79/03 in T‑80/03, T‑97/03 in T‑98/03, ZOdl., str. II‑4331) odločbo iz leta 2002 razglasilo za nično. Splošno sodišče je navedlo, da je bila odločba iz leta 2002 zlasti ob upoštevanju tega, da ni vsebovala nobenega sklicevanja na člena 3 in 15(2) Uredbe št. 17, utemeljena zgolj s členom 65(4) in (5) PJ (zgoraj navedena sodba SP in drugi proti Komisiji, točka 101). Ker sta ti določbi prenehali veljati 23. julija 2002, Komisija na podlagi navedenih določb, ki v trenutku sprejetja odločbe iz leta 2002 nista več veljali, ni bila več pristojna za ugotovitev kršitve člena 65(1) PJ in za naložitev glob podjetjem, ki naj bi sodelovala pri navedeni kršitvi (zgoraj navedena sodba SP in drugi proti Komisiji, točka 120).

23      Komisija je z dopisom z dne 30. junija 2008 tožeči stranki in drugim zadevnim podjetjem sporočila, da namerava ponovno sprejeti odločbo tako, da bo spremenila pravno podlago, ki jo je izbrala za odločbo iz leta 2002. Poleg tega je pojasnila, da bo ob upoštevanju omejenega obsega zgoraj v točki 22 navedene sodbe SP in drugi proti Komisiji ponovno sprejeta odločba utemeljena z dokazi, ki so bili predstavljeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in v dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Zadevnim podjetjem je bil odobren rok za predložitev pripomb (točki 6 in 123 obrazložitve prve odločbe).

24      Komisija je s telefaksom z dne 11. septembra 2008 od tožeče stranke zahtevala informacije o spremembah strukture lastništva od avgusta leta 2002 dalje in o svetovnem prometu, ki je bil dosežen leta 2007, ter ji posredovala izvod zgoraj navedenega dopisa z dne 30. junija 2008, ki je bil poslan na naslov, ki ni bil več v uporabi. Tožeča stranka je na to zahtevo po informacijah odgovorila z dopisom z dne 17. septembra 2008.

 Prva odločba

25      Komisija je 30. septembra 2009 sprejela prvo odločbo, ki je bila tožeči stranki vročena z dopisom z dne 1. oktobra 2009.

26      Komisija je v prvi odločbi ugotovila, da so omejitve konkurence, na katere se je ta odločba nanašala, izvirale iz omejevalnega sporazuma med italijanskimi proizvajalci jekla za armiranje betona ter med zadnjimi in njihovim združenjem, ki je obstajal v obdobju med letoma 1989 in 2000 ter katerega cilj ali posledica je bilo določati ali oblikovati cene in omejevati ali nadzirati proizvodnjo ali prodajo z izmenjevanjem velikega števila informacij o trgu jekla za armiranje betona v Italiji (točki 7 in 399 obrazložitve prve odločbe).

27      V zvezi s pravno presojo zadevnih ravnanj je Komisija na prvem mestu v točkah od 353 do 369 obrazložitve prve odločbe poudarila, da je treba Uredbo št. 1/2003 razlagati tako, da ji omogoča, da po 23. juliju 2002 ugotovi in sankcionira omejevalne sporazume v sektorjih, za katere se ratione materiae in ratione temporis uporablja Pogodba ESPJ. V točki 370 obrazložitve prve odločbe je navedla, da je bila ta odločba sprejeta v skladu s postopkovnimi pravili Pogodbe ES in Uredbe št. 1/2003. Komisija je v točkah od 371 do 376 obrazložitve prve odločbe poleg tega opozorila, da lahko načela, ki urejajo časovno veljavnost predpisov, pripeljejo do uporabe določb materialnega prava, ki ob sprejetju akta s strani institucije Evropske unije ne veljajo več, razen če se uporabi splošno načelo lex mitior, na podlagi katerega oseba ne more biti kaznovana za dejanje, ki ni kaznivo dejanje v smislu zakonodaje s poznejšim začetkom veljavnosti. Sklepala je, da Pogodba ES in concreto ni bila ugodnejša kot Pogodba ESPJ in da se zato nikakor ni bilo mogoče utemeljeno sklicevati na načelo lex mitior za izpodbitje uporabe Pogodbe ESPJ za zadevna ravnanja.

28      Na drugem mestu je Komisija v zvezi z uporabo člena 65(1) PJ, prvič, navedla, da je bil cilj omejevalnega sporazuma določitev cen, glede na katero sta bila prav tako usklajena omejitev ali nadzor proizvodnje ali prodaj. Po mnenju Komisije se je omejevalni sporazum, kar zadeva določitev cen, v glavnem izvajal s sporazumi ali usklajenimi ravnanji glede osnovnih cen v obdobju od 15. aprila 1992 do 4. julija 2000 (in do leta 1995 s sporazumi in usklajenimi ravnanji glede plačilnih rokov) in s sporazumi ali usklajenimi ravnanji glede „pribitkov“ v obdobju od 6. decembra 1989 do 1. junija 2000 (točki 399 in 400 obrazložitve prve odločbe).

29      Drugič, Komisija je v zvezi z učinki zadevnih omejevalnih ravnanj na trg navedla, da ker je šlo za omejevalni sporazum s ciljem preprečitve, omejitve ali izkrivljenja normalne konkurence, ni bilo treba preveriti, ali je imel ta sporazum učinke na trgu (točka 512 obrazložitve prve odločbe). Vseeno pa je menila, da je omejevalni sporazum imel konkretne učinke na trgu (točke od 513 do 518 obrazložitve prve odločbe). Natančneje, Komisija je sklepala, da je omejevalni sporazum vplival na prodajno ceno, ki so jo uporabljali proizvajalci jekla za armiranje betona v Italiji, kljub temu da ukrepi, sprejeti v okviru omejevalnega sporazuma, niso vedno imeli takojšnjih rezultatov, ki so jih pričakovala v njem sodelujoča podjetja. Poleg tega je po mnenju Komisije lahko prišlo do pojavov z odloženimi učinki. Zadevna podjetja pa so tudi predstavljala približno 21 % italijanskega trga jekla za armiranje betona v letu 1989, 60 % v letu 1995 in približno 83 % v letu 2000, kar naj bi nakazovalo na to, da so imela usklajena povišanja cen čedalje večji učinek na trg. Komisija je nazadnje poudarila, da je to, da so se pobude na tem področju že od leta 1989 dalje sporočale vsem proizvajalcem jekla za armiranje betona, še povečevalo te učinke tudi v prvih letih omejevalnega sporazuma (točka 519 obrazložitve prve odločbe).

30      Na tretjem mestu je Komisija opredelila naslovnike prve odločbe. V zvezi s tožečo stranko je Komisija v točkah od 538 do 544 obrazložitve prve odločbe navedla, da se je odločila odgovornost za kršitev pripisati družbi Lucchini in tožeči stranki, ker sta ti tvorili podjetje, ki mu je bilo mogoče pripisati ne samo njuna ravnanja, ampak tudi ravnanja družbe Lucchini Siderurgica in prve družbe Siderpotenza.

31      Glede obstoja gospodarske enote med družbo Lucchini in tožečo stranko se je Komisija oprla na dejstvo, da sta bili tako družba Lucchini kot tožeča stranka v celotnem trajanju kršitve pod neposrednim ali posrednim nadzorom družine Lucchini. Poleg tega naj bi nadzor nad dejanskim izvajanjem politike proizvodnje in poslovne politike tožeče stranke v zvezi z industrijo jekla za armiranje betona izvajala družba Lucchini, kar je po mnenju Komisije izhajalo iz jasnih, podrobnih in listinskih dokazov ter iz ujemajočih se elementov glede strukture organizacije družbe Lucchini in tožeče stranke, zlasti ob upoštevanju dejstva, da so nekatere osebe v teh družbah včasih tudi hkrati opravljale pomembne naloge poslovodenja (točka 540 obrazložitve prve odločbe).

32      Komisija je v zvezi s pripisom odgovornosti družbi Lucchini in tožeči stranki za eventualna protikonkurenčna ravnanja prve družbe Siderpotenza in družbe Lucchini Siderurgica, ki pravno ne obstajata več, navedla, prvič, da je bila družba Lucchini Siderurgica pravna naslednica prve družbe Siderpotenza po pripojitvi slednje 5. marca 1991 in da je družba Lucchini na enak način nasledila družbo Lucchini Siderurgica po pripojitvi 1. decembra 1998. Drugič, celoto materialnih in človeških virov prve družbe Siderpotenza naj bi izkoriščala družba Lucchini Siderurgica, in sicer od pripojitve prve družbe Siderpotenza 5. marca 1991. Tretjič, materialni in človeški viri tovarne v Potenzi (Italija), s katerimi je upravljala družba Lucchini Siderurgica, naj bi bili preneseni znotraj skupine na tožečo stranko. Četrtič, družba Lucchini Siderurgica in nato družba Lucchini naj bi odločilno vplivali na dejavnosti tožeče stranke do 1. junija 2002, ko je bil oddelek podjetja, ki je proizvajal jeklo za armiranje betona, prodan družbi Ferriere Nord (točki 540 in 541 obrazložitve prve odločbe).

33      Komisija je zato sklepala na (a) pravno kontinuiteto med prvo družbo Siderpotenza in družbo Lucchini Siderurgica, (b) gospodarsko kontinuiteto med tema družbama in novo družbo Siderpotenza (zdaj tožeča stranka) glede tovarne v Potenzi (Italija), (c) odgovornost družb Lucchini Siderurgica in Lucchini za ravnanja nove družbe Siderpotenza zaradi njunega odločilnega vpliva in (d) pravno kontinuiteto med družbama Lucchini Siderurgica in Lucchini. Komisija je menila, da iz tega izhaja, da so vsi ti subjekti tvorili eno in isto podjetje, ki je sovpadalo s podjetjem, ki sta ga tvorili družba Lucchini in tožeča stranka (točka 541 obrazložitve prve odločbe).

34      Na četrtem mestu je Komisija menila, da se člen 65(2) PJ in člen 81(3) ES za obravnavano zadevo nista uporabljala (točke od 567 do 570 obrazložitve prve odločbe). Poudarila je tudi, da ji pravila glede zastaranja iz člena 25 Uredbe št. 1/2003 ne preprečujejo, da sprejme prvo odločbo (točke od 571 do 574 obrazložitve prve odločbe).

35      Na petem mestu je Komisija v zvezi z izračunom glob, ki jih je naložila v obravnavani zadevi, navedla, da lahko na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 naloži globe podjetjem, ki so kršila pravila o konkurenci. Ker je zgornja meja glob, ki je določena v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, drugačna od tiste iz člena 65(5) PJ, je Komisija navedla, da bo v skladu z načelom lex mitior uporabila najnižjo zgornjo mejo (točka 576 obrazložitve prve odločbe). Navedla je tudi, da se je odločila, kot je sporočila zadevnim podjetjem z dopisom z dne 30. junija 2008, da bo v obravnavani zadevi uporabila Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) uredbe št. 17 in členom 65(5) [PJ] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: Smernice iz leta 1998). Dodala je, da bo v obravnavani zadevi vseeno upoštevala, da je znesek glob, ki jih je nameravala naložiti zadevnim podjetjem, določila že ob sprejetju odločbe iz leta 2002 (točki 579 in 580 obrazložitve prve odločbe).

36      Prvič, Komisija je menila, da je omejevalni sporazum s ciljem določanja cen, ki se je izvajal na različne načine, zlasti z omejevanjem ali nadzorovanjem proizvodnje ali prodaje, pomenil zelo resno kršitev konkurenčnega prava Unije (točka 591 obrazložitve prve odločbe). Komisija je zavrnila trditve zadevnih podjetij, da je resnost kršitve manjša glede na omejene dejanske učinke na trgu in na gospodarski okvir, v katerem so se ta podjetja razvijala (točke od 583 do 596 obrazložitve prve odločbe). Komisija je navedla, da je ne glede na zelo resno naravo kršitve pri določitvi osnovnega zneska globe upoštevala specifične lastnosti tega primera, in sicer to, da se nanaša na nacionalni trg, na katerem je v obdobju nastanka dejanskega stanja veljala posebna ureditev iz Pogodbe ESPJ in na katerem so podjetja, ki so naslovniki prve odločbe, v prvem obdobju kršitve imela omejen delež (točka 599 obrazložitve prve odločbe).

37      Drugič, Komisija je upoštevala specifično velikost vsakega podjetja in je podjetja razvrstila glede na njihovo relativno moč na zadevnem trgu. Ker je Komisija menila, da relativni tržni deleži, ki so jih imeli naslovniki prve odločbe v zadnjem polnem letu kršitve (1999), ne odražajo dejanske prisotnosti teh podjetij na zadevnem trgu v referenčnem obdobju, je na podlagi povprečnih tržnih deležev v obdobju od 1990 do 1999 oblikovala tri skupine podjetij, v katerih so bila, najprej, v prvi skupini, za katero je uporabila izhodiščni znesek globe 5 milijonov EUR, podjetji Feralpi in Valsabbia, dalje, v drugi skupini, za katero je uporabila izhodiščni znesek globe 3,5 milijona EUR, podjetja Lucchini-SP, Alfa, Riva in Leali-AFLL, in nazadnje, v tretji skupini, za katero je uporabila izhodiščni znesek 1,75 milijona EUR, podjetji IRO in Ferriere Nord (točke od 599 do 602 obrazložitve prve odločbe).

38      Komisija je zaradi zagotovitve zadostnega odvračilnega učinka globe izhodiščni znesek globe za podjetje Lucchini‑SP povečala za 200 %, izhodiščni znesek globe za družbo Riva pa za 375 % (točki 604 in 605 obrazložitve prve odločbe).

39      Tretjič, Komisija je ocenila, da je omejevalni sporazum trajal od 6. decembra 1989 do 4. julija 2000. Sodelovanje tožeče stranke pri kršitvi je po navedbah Komisije trajalo od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000. Vendar je poudarila, da podjetje Lucchini‑SP od 9. junija 1998 do 30. novembra 1998 ni sodelovalo pri sklopu omejevalnega sporazuma, ki se je nanašal na omejevanje ali nadzor proizvodnje ali prodaje (točka 606 obrazložitve prve odločbe).

40      Ker je kršitev za vsa podjetja, razen za podjetje Ferriere Nord, trajala več kot deset let in šest mesecev, je bil izhodiščni znesek globe povečan za 105 % za vsa podjetja, razen za podjetje Ferriere Nord, za katero je bil izhodiščni znesek globe povečan za 70 %. Osnovni zneski glob so bili zato določeni tako:

–        Feralpi: 10,25 milijona EUR;

–        Valsabbia: 10,25 milijona EUR;

–        Lucchini-SP: 14,35 milijona EUR;

–        Alfa: 7,175 milijona EUR;

–        Riva: 26,9 milijona EUR;

–        Leali-AFLL: 7,175 milijona EUR;

–        IRO: 3,58 milijona EUR;

–        Ferriere Nord: 2,97 milijona EUR (točki 607 in 608 obrazložitve prve odločbe).

41      Četrtič, v zvezi z obteževalnimi okoliščinami je Komisija navedla, da je bila na podjetje Ferriere Nord že naslovljena odločba Komisije, sprejeta 2. avgusta 1989, zaradi njegovega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, ki se je nanašal na določanje cen in omejevanje prodaje v industriji varjenih jeklenih mrež, ter je osnovni znesek njegove globe povečala za 50 %. Komisija ni ugotovila nobene olajševalne okoliščine (točke od 609 do 623 obrazložitve prve odločbe).

42      Petič, v zvezi z določitvijo največjega zneska globe v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 je Komisija menila, da globa, ki je bila naložena zadevnim podjetjem, ne presega zgornje meje 10 % prometa, ki je bil realiziran s proizvodi s področja uporabe Pogodbe ESPJ na ozemlju Unije v letu 2007. Komisija je, kar natančneje zadeva tožečo stranko, poudarila, da to, da trenutno ni aktivna, ne preprečuje, da ji naloži globo, ker je treba šteti, da solidarno odgovarja skupaj z družbo Lucchini, saj tvorita isto podjetje (točke od 630 do 632 obrazložitve prve odločbe).

43      Šestič, v zvezi z uporabo Obvestila o nenalaganju ali zniževanju glob v primeru kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: Obvestilo o sodelovanju iz leta 1996) je Komisija navedla, da ji je podjetje Ferriere Nord predložilo koristne informacije, ki so ji omogočile boljše razumevanje delovanja omejevalnega sporazuma, preden je poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, zaradi česar je njegovo globo zmanjšala za 20 %. Komisija je menila, da ostala zadevna podjetja niso izpolnila pogojev iz navedenega obvestila (točke od 633 do 641 obrazložitve prve odločbe).

44      V izreku prve odločbe je navedeno:

„Člen 1

Spodaj navedena podjetja so kršila člen 65(1) [PJ] s tem, da so v navedenih obdobjih sodelovala pri nadaljevanem sporazumu in/ali usklajenih ravnanjih v industriji jekla za armiranje betona v palicah ali zvitkih, katerih cilj in/ali učinek je bilo določanje cen ter omejevanje in/ali nadzor proizvodnje ali prodaje na skupnem trgu:

–        [Leali-AFLL], od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000;

–        [Alfa], od 6. decembra 1989 do 4. julija 2000;

–        [Ferriera Valsabbia in Valsabbia Investimenti], od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000;

–        [Feralpi], od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000;

–        [IRO], od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000;

–        [Lucchini-SP], od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000;

–        [Riva], od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000;

–        [Ferriere Nord], od 1. aprila 1993 do 4. julija 2000;

Člen 2

Za kršitve iz člena 1 so naložene spodaj navedene globe:

–        [Alfa]: 7,175 milijona EUR;

–        [Feralpi]: 10,25 milijona EUR;

–        [Ferriere Nord]: 3,57 milijona EUR;

–        [IRO]: 3,58 milijona EUR;

–        [Leali in AFLL], solidarno: 6,093 milijona EUR;

–        [Leali]: 1,082 milijona EUR;

–        [Lucchini in SP], solidarno: 14,35 milijona EUR;

–        [Riva]: 26,9 milijona EUR;

–        [Valsabbia Investimenti in Ferriera Valsabbia], solidarno: 10,25 milijona EUR;

[…]“

 Dogodki po vročitvi prve odločbe

45      Osem od enajstih družb, na katere je bila naslovljena prva odločba, in sicer Riva, Feralpi, Ferriere Nord, Lucchini, Alfa, Ferriera Valsabbia, Valsabbia Investimenti in IRO, je z dopisi, poslanimi med 20. in 23. novembrom 2009, Komisiji sporočilo, da priloga k prvi odločbi, kakor je bila vročena naslovnikom, ni vsebovala razpredelnic s prikazom sprememb cen.

46      Službe Komisije so 24. novembra 2009 vse naslovnike prve odločbe obvestile, da bodo sprejele potrebne ukrepe, da jim bo vročena odločba, ki bo vsebovala navedene razpredelnice. Pojasnile so tudi, da bodo roki za plačilo glob in za vložitev morebitnega pravnega sredstva začeli teči z dnem vročitve „popolne odločbe“.

 Sklep o spremembi

47      Komisija je 8. decembra 2009 sprejela sklep o spremembi, v Prilogi h kateremu so bile manjkajoče razpredelnice in s katerim so bile popravljene oštevilčene napotitve na te razpredelnice v osmih opombah. Sklep o spremembi je bil tožeči stranki vročen 9. decembra 2009.

48      Z izrekom sklepa o spremembi so bile spremenjene opombe št. 102, 127, 198, 264, 312, 362, 405 in 448 prve odločbe. Razpredelnice v Prilogi k sklepu o spremembi so bile dodane kot priloge k prvi odločbi.

 Postopek in predlogi strank

49      Tožeča stranka je 30. novembra 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo v zadevi T‑472/09.

50      Tožeča stranka v zadevi T‑472/09 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        najprej, prvo odločbo razglasi za neobstoječo ali nično, vsekakor pa jo razglasi za nično zaradi nezakonitosti in kršitve postopka, ker je nepopolna;

–        primarno in po meritorni obravnavi, prvo odločbo razglasi za neobstoječo ali nično, vsekakor pa jo razglasi za nično zaradi nezakonitosti, nepristojnosti in zlorabe pooblastil;

–        podredno in po meritorni obravnavi, prvo odločbo razglasi za nično zaradi neobstoja obrazložitve in izkrivljanja dejanskega stanja, napačne uporabe prava, neutemeljenosti in nedokazanosti zatrjevanih očitkov ter kršitve načela nepristranskega upravnega delovanja in pravice do obrambe;

–        še bolj podredno in po meritorni obravnavi, zniža sankcijo, naloženo tožeči stranki, najprej z odbitjem 200‑odstotnega povečanja zaradi odvračilnega učinka in 105‑odstotnega povečanja zaradi trajanja, ter ustrezno zmanjša osnovni znesek zaradi zastaranja, manjše teže kršitve, nepomembnega sodelovanja tožeče stranke pri omejevalnem sporazumu in očitkov, ki se izrecno ne nanašajo nanjo;

–        na podlagi ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov Komisiji glede na člena 64 in 65 Poslovnika Splošnega sodišča odredi, naj predloži dokaze o sodelovanju družbe Ferriere Nord, ki se nanašajo nanjo, in zasliši zakonitega zastopnika te družbe o dejstvih iz točke 176 tožbe;

–        Komisiji naloži plačilo vseh stroškov postopka.

51      Komisija v zadevi T‑472/09 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo v celoti zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

52      Komisija je z dopisom z dne 8. januarja 2010 Splošnemu sodišču predlagala, naj z ukrepom procesnega vodstva tožečo stranko pozove, naj preveri, ali bo dopolnila ali spremenila svoje predloge glede na sklep o spremembi, ki ji je bil vročen po vložitvi tožbe v zadevi T‑472/09. Tožeča stranka se s tem predlogom ni strinjala. Splošno sodišče ni ugodilo predlogu Komisije.

53      Tožeča stranka je 10. februarja 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo v zadevi T‑55/10.

54      Tožeča stranka v zadevi T‑55/10 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        primarno in po meritorni obravnavi, sklep o spremembi razglasi za ničen, prvič, zaradi neustrezne pravne podlage, drugič, ker Komisija ni pristojna popraviti prejšnje odločbe, kadar sta njena besedilo in vsebina nepopolna, torej kadar odločba vsebuje hude in očitne nepravilnosti, in tretjič, zaradi kršitve načela dobrega upravljanja;

–        Komisiji v primeru, da bi prerekala dejstva iz točke I tožbe, odredi, naj predloži zapisnika sestankov z dne 30. septembra 2009 in z dne 8. decembra 2009, skupaj z njunimi prilogami;

–        Komisiji naloži plačilo vseh stroškov postopka.

55      Komisija v zadevi T‑55/10 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo v celoti zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

56      Splošno sodišče (osmi senat) je na podlagi poročila sodnice poročevalke odločilo začeti ustni postopek v obravnavanih zadevah in je v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika, tožeči stranki v zadevi T‑472/09 odredilo, naj predloži nek dokument. Ta je zahtevo izpolnila v predpisanem roku.

57      Predsednica osmega senata je s sklepom z dne 14. decembra 2012 po zbranih pripombah strank odločila, da se na podlagi člena 50 Poslovnika zadevi T‑472/09 in T‑55/10 združita za obravnavo.

58      Stranki sta na obravnavi 29. januarja 2013 podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

 Pravo

59      Stranki sta na obravnavi navedli, da ne nasprotujeta združitvi obravnavanih zadev zaradi izdaje sodbe, zato je Splošno sodišče odločilo, da bo v skladu s členom 50 Poslovnika ti zadevi združilo za izdajo sodbe.

1.     Zadeva T‑472/09

60      Najprej je treba navesti, da tožba v zadevi T‑472/09 vsebuje tri sklope predlogov, in sicer, primarno, predlog za ugotovitev neobstoja ali za razglasitev ničnosti prve odločbe, podredno, predlog za razglasitev ničnosti prve odločbe v delu, v katerem se nanaša na globo, ki je bila naložena tožeči stranki, in še bolj podredno, predlog za zmanjšanje globe, ki je bila naložena tožeči stranki.

61      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v zadevi T‑472/09 navaja deset tožbenih razlogov. Prvi se nanaša na bistveno kršitev postopka. Drugi se nanaša na nepristojnost Komisije in na napačno uporabo prava, kar zadeva pravno podlago kršitve in sankcije. Tretji se nanaša na neobrazložitev, na kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 in na kršitev načela enakega obravnavanja. Četrti se nanaša na prekoračitev pooblastil in na zlorabo postopka. Peti se nanaša na kršitev člena 65 PJ, na neobrazložitev in na izkrivljanje dejstev. Šesti se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja in na neobrazložitev. Sedmi se nanaša na napačno pravno opredelitev dejanskega stanja. Osmi se nanaša na kršitev pravice do obrambe tožeče stranke. Deveti se nanaša na napačno uporabo prava in na prekoračitev pooblastil pri uporabi povečanj globe ter na kršitev načela sorazmernosti. Nazadnje, deseti tožbeni razlog se nanaša na zastaranje kršitve.

62      Tožeča stranka, ki jo je Splošno sodišče na obravnavi pozvalo, naj opredeli natančen obseg svojega razlogovanja, je pojasnila, da sta bila tretji in deveti tožbeni razlog navedena zgolj v utemeljitev sklopov podrednih predlogov, torej predloga za razglasitev ničnosti prve odločbe v delu, v katerem se nanaša na globo, in še bolj podrednega predloga za zmanjšanje njene globe.

 Predloga za ugotovitev neobstoja ali za razglasitev ničnosti prve odločbe

 Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka

63      Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom zatrjuje obstoj več bistvenih kršitev postopka zaradi nepopolne narave prve odločbe, ker bi ji morale biti priložene razpredelnice.

64      Najprej, Komisija v odgovoru na tožbo trdi, da tožeča stranka v tožbi ne podaja nikakršnega razlogovanja v utemeljitev predlogov za ugotovitev neobstoja prve odločbe. V dupliki dodaja, da „tožbeni razlog“, ki se nanaša na neobstoj prve odločbe in ki je bil naveden v repliki, ni bil naveden v tožbi in ga je treba razglasiti za nedopustnega na podlagi člena 48(2) Poslovnika.

65      Navesti je treba, da člen 44(1) Poslovnika določa, da mora tožba vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Ti morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa presojo o tožbi, po potrebi tudi brez dodatnih podatkov. Tožba mora zato natančno določati tožbeni razlog, na katerem temelji, tako da zgolj z njegovo abstraktno navedbo niso izpolnjene zahteve iz Poslovnika. Podobno se zahteva, če se v utemeljitev tožbenega razloga navaja očitek (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T‑352/94, Recueil, str. II‑1989, točka 333). Poleg tega mora Splošno sodišče sklop predlogov v tožbi zavreči kot nedopusten, če bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta sklop predlogov temelji, ne izhajajo dosledno in razumljivo iz besedila tožbe (sodbi Sodišča z dne 18. julija 2006 v zadevi Rossi proti UUNT, C‑214/05 P, ZOdl., str. I‑7057, točka 37, in z dne 15. aprila 2010 v zadevi Gualtieri proti Komisiji, C‑485/08 P, ZOdl., str. I‑3009, točka 104).

66      Poleg tega iz člena 44(1)(c) v povezavi s členom 48(2) Poslovnika izhaja, da mora tožba vsebovati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov ter da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Tožbeni razlog, ki je neposredna ali posredna ponovitev v tožbi prej navedenega tožbenega razloga in ki je s tem tesno povezan, je treba razglasiti za dopusten (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 24. maja 2011 v združenih zadevah NLG proti Komisiji, T‑109/05 in T‑444/05, ZOdl., str. II‑2479, točka 149 in navedena sodna praksa).

67      V obravnavani zadevi je treba navesti, da tožeča stranka v predlogih, ki so navedeni v tožbi, Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je prva odločba neobstoječa, vsekakor pa naj jo razglasi za nično zaradi nezakonitosti in kršitve postopka zaradi nepopolnosti te odločbe (glej točko 50 zgoraj). Vendar tožeča stranka v tej vlogi ni izrecno navedla tožbenih razlogov v utemeljitev predloga za ugotovitev neobstoja prve odločbe.

68      Tožeča stranka v točkah od 15 do 18 tožbe v okviru tožbenega razloga z naslovom „Nepopolnost [prve odločbe] – bistvena kršitev postopka“ navaja, da prva odločba ne vsebuje prilog, čeprav jih je Komisija omenila v več točkah obrazložitve prve odločbe, da bi utemeljila v njih navedene očitke. Navaja tudi, najprej, da na podlagi prve odločbe ne more razumeti natančne vsebine očitkov, zaradi katerih je bila sankcionirana, in da obtožbe Komisije v tej odločbi niso dovolj podprte. Dalje, trdi, da je mogoče razumno domnevati, da se je kolegij članov Komisije izrekel o nepopolnem osnutku odločbe. Nazadnje, meni, da te kršitve, ki so „izredno hude in povsem nepravne“, upravičujejo razglasitev ničnosti prve odločbe zaradi bistvenih kršitev postopka. V repliki poudarja „utemeljenost tožbenih razlogov […] v zvezi z neobstojem in, podredno, nezakonitostjo [prve odločbe]“.

69      Tožeča stranka je na obravnavi v bistvu pojasnila, da ker ji je bila prva odločba vročena brez prilog, ob vložitvi tožbe v zadevi T‑472/09 ni vedela, da je Komisija dejansko sprejela odločbo brez prilog, kar naj bi izvedela šele ob vročitvi sklepa o spremembi.

70      Ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti razlogovanja, ki se nanaša na neobstoj prve odločbe, je treba navesti, da je to neutemeljeno.

71      Poleg razlogovanja, ki je povzeto zgoraj v točki 67, tožeča stranka trdi, da Komisija ne more poizkusiti popraviti napak v prvi odločbi s sklicevanjem na, prvič, sklep o spremembi in, drugič, obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ji je bilo poslano pred osmimi leti, ker zakonitosti odločbe ni mogoče presojati glede na drug ukrep, bodisi prejšnji ali poznejši.

72      V zvezi s predlogom tožeče stranke, naj Splošno sodišče ugotovi neobstoj prve odločbe, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za akte institucij Unije načeloma velja domneva zakonitosti in da imajo ti akti – čeprav so v njih nepravilnosti – zato pravne učinke, dokler niso razveljavljeni ali umaknjeni (sodbe Sodišča z dne 15. junija 1994 v zadevi Komisija proti BASF in drugim, C‑137/92 P, Recueil, str. I‑2555, točka 48; z dne 8. julija 1999 v zadevi Hoechst proti Komisiji, C‑227/92 P, Recueil, str. I‑4443, točka 69, in z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑475/01, ZOdl., str. I‑8923, točka 18).

73      Izjema od tega načela so akti, pri katerih so podane tako očitne in hude nepravilnosti, da jih pravni red Unije ne more dopustiti, in za katere se šteje, da nimajo nobenega, niti začasnega pravnega učinka in so torej pravno neobstoječi. Namen te izjeme je ohranitev ravnovesja med bistvenima, vendar včasih protislovnima zahtevama, ki jima mora zadostiti pravni red, in sicer med stabilnostjo pravnih odnosov in spoštovanjem zakonitosti (zgoraj v točki 72 navedeni sodbi Komisija proti BASF in drugim, točka 49, in Hoechst proti Komisiji, točka 70).

74      Resnost posledic, ki se navezujejo na ugotovitev neobstoja akta institucij Unije, terja, da je taka ugotovitev zaradi pravne varnosti mogoča le v zelo izjemnih primerih (zgoraj v točki 72 navedeni sodbi Komisija proti BASF in drugim, točka 50, in Hoechst proti Komisiji, točka 76).

75      V obravnavani zadevi je treba na začetku ugotoviti, da se nepravilnosti, ki jih navaja tožeča stranka, ne zdijo tako hude in očitne, da bi bilo treba prvo odločbo šteti za pravno neobstoječo.

76      Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da na podlagi prve odločbe ne more razumeti natančne vsebine očitkov, zaradi katerih je bila sankcionirana, in da v njej obtožbe Komisije niso dovolj podprte, pri čemer se glede tega izrecno sklicuje na točke 496, 515 in 516 obrazložitve ter na opombo št. 102 prve odločbe.

77      Tožeča stranka je v odgovoru na vprašanje, ki ji je bilo glede tega postavljeno na obravnavi, pojasnila, da je namen tega očitka zgolj grajati nespoštovanje obveznosti obrazložitve s strani Komisije.

78      Opozoriti je treba, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vsa upoštevna dejstva in celotno upoštevno pravo, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 15 PJ, presojati ne le ob upoštevanju besedila tega akta, ampak tudi njegovega konteksta in vseh pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 24. septembra 1996 v zadevi NALOO proti Komisiji, T‑57/91, Recueil, str. II‑1019, točka 298, in z dne 13. decembra 2001 v združenih zadevah Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, T‑45/98 in T‑47/98, Recueil, str. II‑3757, točka 129; glej po analogiji tudi sodbi Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63, in z dne 14. oktobra 2010 v zadevi Deutsche Telekom proti Komisiji, C‑280/08 P, ZOdl., str. I‑9555, točka 131 in navedena sodna praksa).

79      Poleg tega je v zvezi s posamičnimi odločbami iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je namen obveznosti obrazložitve posamične odločbe – poleg omogočanja sodnega nadzora – zadevnim osebam zagotoviti dovolj informacij za ugotavljanje, ali odločba morda vsebuje napako, ki omogoča njeno izpodbijanje (glej sodbo Sodišča z dne 29. septembra 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, C‑521/09 P, ZOdl., str. I‑8947, točka 148 in navedena sodna praksa).

80      Obrazložitev mora biti torej načeloma sporočena zadevni osebi sočasno z odločbo, ki posega v njen položaj (zgoraj v točki 79 navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 149).

81      Ugotoviti je treba, da prva odločba ni vsebovala prilog, med katerimi je bilo več razpredelnic, na katere je bilo napoteno v točkah 451 (razpredelnica 13), 513 (razpredelnici 1 in 3), 515 (razpredelnice od 1 do 3), 516 (razpredelnice 9, od 11 do 14 in 16) in 518 (razpredelnice 11, 12 in 14) obrazložitve in v opombah 102 (razpredelnice od 15 do 17), 127 (razpredelnice od 18 do 21), 198 (razpredelnici 22 in 23), 264 (razpredelnici 24 in 25), 312 (razpredelnica 26), 362 (razpredelnica 27), 405 (razpredelnica 28), 448 (razpredelnici 29 in 30) in 563 (vse razpredelnice, priložene k odločbi) prve odločbe. Komisija glede tega trdi, da so bile te razpredelnice pripravljene zaradi lažjega in bolj tekočega pregleda sprememb cen, navedenih v prvi odločbi, in da pomenijo zgolj shematičen prikaz informacij in podatkov iz spisa.

82      Zato je treba preveriti, ali je kljub nevključitvi razpredelnic, ki so navedene zgoraj v točki 81, v upoštevnih točkah obrazložitve te odločbe, v utemeljitev katerih so bile te razpredelnice omenjene, razlogovanje Komisije jasno in nedvoumno izraženo ter so te točke omogočile tožeči stranki, da se je seznanila z utemeljitvijo sprejetega ukrepa.

83      Najprej je treba navesti, enako kot Komisija, da so bile vse manjkajoče razpredelnice priložene obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in da je bila tožeča stranka seznanjena z njihovo vsebino, saj jih je priložila k svoji tožbi in se je nanje sklicevala v točkah 83, 98, 100, 101 in 125 te tožbe.

84      Poleg tega je treba poudariti, da Komisija v sklepu o spremembi ni spremenila vseh sklicevanj na manjkajoče razpredelnice v prvi odločbi, ampak samo sklicevanja v opombah št. 102, 127, 198, 264, 312, 362, 405 in 448 te odločbe.

85      Prvič, v zvezi z razpredelnicami od 15 do 17 (omenjene v opombi št. 102 prve odločbe) je treba ugotoviti, da so v njih v skladu s to opombo ponovno navedeni „podatki o spremembah cen ‚pribitkov na dimenzijo‘, ki so bili značilni za industrijo jekla za armiranje betona v Italiji med decembrom 1989 in junijem 2000“. Komisija te razpredelnice omenja v utemeljitev prvega stavka točke 126 obrazložitve prve odločbe, ki se glasi:

„Med prvim sestankom, za katerega je vedela Komisija (z dne 6. decembra 1989 pri [industrijskemu združenju v Brescii]), so udeleženci soglasno odločili, da bodo s ponedeljkom, 11. decembra 1989, zvišali pribitke na premer za jeklo za armiranje betona v palicah ali zvitkih, namenjeno za italijanski trg (+10 ITL/kg za ‚pribitke‘ od 14 do 30 mm, + 15 ITL/kg za pribitke od 8 do 12 mm, + 20 ITL/kg za pribitke 6 mm; splošno zvišanje 5 ITL/kg za material v zvitkih).“

86      Ugotoviti je treba, da je Komisija v tej točki obrazložitve izrecno navedla zvišanja pribitkov na premer za jeklo za armiranje betona, ki so jih določili udeleženci na sestanku z dne 6. decembra 1989, in datum, ko so začeli veljati. Poleg tega je treba glede poznejših zvišanj, ki so v skladu z opombo št. 102 prve odločbe prav tako povzeta v teh razpredelnicah (ker zajemajo obdobja med letoma 1989 in 2000), navesti, da niso navedena v točki 4.1 prve odločbe, na katero se navezuje točka 126 obrazložitve v zvezi z ravnanjem podjetij med letoma 1989 in 1992. Vsekakor so ta zvišanja med drugim navedena tudi v točkah od 126 do 128 in 133 (za leta od 1989 do 1992), 93 in 94 (za leti 1993 in 1994), od 149 do 151, 162 in 163 (za leto 1995), 184 in 185 (za leto 1996), 199, 200 in 213 (za leto 1997), 269 (za leto 1999) in od 296 do 304 (za leto 2000) ter v točkah 439 in 515 obrazložitve prve odločbe.

87      Drugič, v zvezi z razpredelnicami od 18 do 21, omenjenimi v opombi št. 127 prve odločbe, je treba ugotoviti, da so v skladu s to opombo v njih povzeti „podatki o osnovnih cenah po cenikih ali sporočeni zastopnikom za obdobje od konca leta 1989 do konca leta 1992, s katerimi je razpolagala Komisija“. Komisija je te razpredelnice omenila v utemeljitev točke 131 obrazložitve prve odločbe, v kateri je navedeno:

„V zvezi z osnovnimi cenami jekla za armiranje betona v obdobju izvajanja zgoraj navedenega sporazuma je treba omeniti, da sta podjetje IRO in (nekdanje) podjetje Ferriera Valsabbia SpA od 16. aprila 1992 uporabljali ceno 210 ITL/kg, od 1. ali 6. maja 1992 pa ceno 225 ITL/kg. Od 1. ali 8. junija 1992 so podjetje IRO, (nekdanje) podjetje Ferriera Valsabbia SpA, podjetje Acciaieria di Darfo SpA in podjetje Acciaierie e Ferriere Leali Luigi SpA uporabljala ceno 235 ITL/kg.“

88      Zato je treba ugotoviti, da je Komisija ob tem, da se je oprla na pet strani upravnega spisa, ki so omenjene v opombi št. 126 prve odločbe, v tej točki obrazložitve izrecno navedla osnovne cene, ki so jih določila v njej omenjena podjetja, in datum, ko so začele veljati. Poleg tega je treba navesti, da je Komisija v točki 419 obrazložitve prve odločbe menila, da se je prvo ukrepanje glede določanja osnovnih cen zgodilo najkasneje 16. aprila 1992. Eventualni podatki v tabelah od 18 do 21 prve odločbe, ki se nanašajo na osnovne cene v obdobju, ki je v skladu z opombo št. 127 prve odločbe trajalo od „konca leta 1989“ do 16. aprila 1992, so zato neupoštevni za razumevanje očitkov Komisije v točki 131 obrazložitve prve odločbe.

89      Tretjič, v zvezi z razpredelnicama 22 in 23, omenjenima v opombi št. 198 prve odločbe, je treba ugotoviti, da so v skladu s to opombo v njiju povzeti „podatki o osnovnih cenah po cenikih ali sporočeni zastopnikom za leti 1993 in 1994, s katerimi je razpolagala Komisija“. Komisija je ti razpredelnici omenila v utemeljitev točke 145 obrazložitve prve odločbe, v kateri je navedeno:

„V skladu z navedbami v telefaksu združenja Federacciai z dne 25. novembra 1994 je 1. decembra 1994 v Brescii potekal nov sestanek, med katerim so bile sprejete odločitve, pojasnjene v drugem telefaksu združenja Federacciai, ki so ga podjetja prejela 5. decembra 1994. Te odločitve so se nanašale na:

–        cene jekla za armiranje betona (320 ITL/kg, osnovna, iz Brescie, s takojšnjim učinkom);

–        plačila (od 1. januarja 1995 bo maksimalni rok 60/90 dni po koncu meseca; od 1. marca 1995 bo rok omejen na 60 dni) in rabate;

–        proizvodnjo (obveznost vsakega podjetja, da združenju Federacciai pred 7. decembrom 1994 sporoči težo – v tonah – jekla za armiranje betona, ki ga je proizvedlo v septembru, oktobru in novembru 1994).

Družba Alfa Acciai Srl je novo osnovno ceno sprejela 7. decembra 1994. 21. decembra 1994 jo je sprejela tudi družba Acciaieria di Darfo SpA, družba Alfa Acciai Srl pa je ponovno potrdila isto ceno. Osnovna cena podjetja [Lucchini-SP] je bila za januar 1995 prav tako 320 ITL/kg.“

90      Glede tega je treba poudariti, da je Komisija razpredelnice, na katere je napoteno v opombi št. 198 prve odločbe, omenila v utemeljitev navedbe, da je „družba Alfa Acciai Srl […] novo osnovno ceno sprejela 7. decembra 1994“, „21. decembra 1994 jo je sprejela tudi družba Acciaieria di Darfo SpA, družba Alfa Acciai Srl pa je ponovno potrdila isto ceno“. Navedeni „nova osnovna cena“ in „ista cena“ pa sta bili cena 320 italijanskih lir na kilogram (ITL/kg), ki je bila omenjena v prvi alinei navedene točke obrazložitve. Eventualni podatki v razpredelnicah 22 in 23 prve odločbe v zvezi z osnovnimi cenami za obdobje med letom 1993 in 7. decembrom 1994 torej niso upoštevni za razumevanje očitkov Komisije iz točke 145 obrazložitve prve odločbe.

91      Četrtič, v zvezi z razpredelnicama 24 in 25, omenjenima v opombi št. 264 prve odločbe, je treba ugotoviti, da so v skladu s to opombo v njiju povzeti „podatki o osnovnih cenah po cenikih ali sporočeni zastopnikom (za družbo Lucchini Siderurgica pa tudi podatki o mesečnih stanjih) za leto 1995, s katerimi je razpolagala Komisija“. Komisija je ti razpredelnici omenila v utemeljitev točke 174 obrazložitve prve odločbe, v kateri je navedeno:

„Dalje, v dokumentu iz prvih dni oktobra 1995, s katerim razpolaga združenje Federacciai (rokopis tajnice vršilca dolžnosti generalnega direktorja), je potrjeno naslednje:

–        stranke so oporekale plačilom (zato je bilo treba poslati sporočilo o potrditvi trdnosti stališča o plačilih);

–        od prejšnjega tedna se je cena jekla za armiranje betona znižala še za 5/10 ITL/kg in znaša okoli 260/270 ITL/kg na območju Brescie, zunaj tega območja pa manj kot 250 ITL/kg;

–        zaradi dokaj nejasnega stanja trga je težko oblikovati natančne številke glede cen; in

–        od podjetij bi bilo treba zahtevati podatke o naročilih v tednih 39 (od 25. do 29. septembra 1995) in 40 (od 2. do 6. oktobra 1995).“

92      Tako je treba navesti, da je Komisija v točki 174 obrazložitve prve odločbe zgolj povzela vsebino rokopisa tajnice vršilca dolžnosti generalnega direktorja, ki je nastal v oktobru 1995. Glede tega se je Komisija sklicevala na razpredelnici 24 in 25 zgolj v utemeljitev navedbe v tem dokumentu, da je „zaradi dokaj nejasnega stanja trga […] težko oblikovati natančne številke glede cen“. Zato razpredelnici 24 in 25 nista upoštevni za razumevanje očitkov Komisije iz točke 174 obrazložitve prve odločbe.

93      Petič, v zvezi z razpredelnico 26, omenjeno v opombi št. 312 prve odločbe, je treba ugotoviti, da so v skladu s to opombo v tej razpredelnici povzeti „podatki o osnovnih cenah po cenikih ali sporočeni zastopnikom (za družbo Lucchini Siderurgica pa tudi podatki o mesečnih stanjih) za leto 1996, s katerimi je razpolagala Komisija“. Komisija je to razpredelnico omenila v utemeljitev točke 200 obrazložitve prve odločbe, v kateri je navedeno, da se je „v obdobju od 22. oktobra 1996 do 17. julija 1997 […] odvilo vsaj dvanajst sestankov med osebami, ki so bile v podjetjih tržniki, ki so potekali[, natančneje,] v torek, 22. oktobra 1996, ter na katerih je bila za november 1996 potrjena osnovna cena 230 ITL/kg, iz Brescie, in ohranjena cena 210 ITL/kg izključno za dobave v oktobru“.

94      Zato je treba ugotoviti, da je Komisija ne glede na nevključitev razpredelnice 26 prve odločbe v točki 200 obrazložitve te odločbe izrecno omenila osnovne cene v zadevnem obdobju in datum, ko so začele veljati.

95      Šestič, razpredelnica 27, omenjena v opombi št. 362 prve odločbe, v skladu s to opombo povzema „podatke o osnovnih cenah po cenikih ali sporočene zastopnikom (za družbo Lucchini Siderurgica pa tudi podatke o mesečnih stanjih) za leto 1997, s katerimi je razpolagala Komisija“. Komisija je to razpredelnico omenila v utemeljitev točke 216 obrazložitve prve odločbe, v kateri je navedeno:

„Kakorkoli, [Lucchini-SP …], Acciaieria di Darfo SpA, Alfa Acciai Srl, Feralpi Siderurgica Srl, IRO, Riva Prodotti Siderurgici SpA in (nekdanje) Ferriera Valsabbia SpA je sedem podjetij, na katera je naslovljeno sporočilo (z dne 24. novembra 1997) Pierluigija Lealija, katerega predmet je bil ‚dogovor o cenah‑dobavah‘ […]. V sporočilu je bilo navedeno, da je ‚ceno 270 ITL/kg brez uspeha zahtevalo le nekaj podjetij, v praksi pa se je cena stabilizirala pri 260 ITL/kg z nekaj manjšimi padci, kot so mnogi potrdili na zadnjem sestanku tržnikov. Vendar z delnim zadovoljstvom opažamo, da se je padanje umirilo zaradi kontingentiranja dostav, ki ga vsi spoštujemo in ki ga bodo, kot je bilo dogovorjeno, preverili zunanji nadzorniki, imenovani za to.‘ V nadaljevanju sporočila je bilo navedeno, da je ‚ob koncu tega meseca, za katerega je značilno mrtvilo, nujno treba nemudoma trdno vztrajati pri minimalni ceni 260 ITL/kg (kar gotovo ne bo vplivalo na maloštevilne nakupe v tem obdobju). Z načrtovanjem dogovorjenih dostav za december (–20 % v primerjavi z novembrom) vsekakor lahko ohranimo dogovorjeno raven cen.‘ G. Pierluigi Leali je sklenil, da je ‚vseeno nujno, da nihče ne sprejme odstopanj od določene minimalne cene (260 ITL/kg)‘.“

96      Tako je iz besedila te točke obrazložitve razvidno, da je Komisija zgolj povzela vsebino v tej točki navedenega sporočila z dne 24. novembra 1997. Razpredelnica 27 zato ni upoštevna za razumevanja očitka Komisije v točki 216 obrazložitve prve odločbe.

97      Sedmič, v zvezi z razpredelnico 28, omenjeno v opombi št. 405 prve odločbe, je treba ugotoviti, da v skladu s to opombo povzema „podatke o osnovnih cenah po cenikih ali sporočene zastopnikom (za družbo Lucchini Siderurgica pa tudi podatke o mesečnih stanjih) za leto 1998, s katerimi je razpolagala Komisija“. Komisija je to razpredelnico omenila v utemeljitev točke 241 obrazložitve prve odločbe, v kateri je navedeno:

„Pierluigi Leali je 11. septembra 1998 poslal sporočilo […], v katerem je bilo glede na (na srečanju z dne 9. septembra 1998) izražen namen ohranitve minimalne cene‚ 170 ITL/kg kot osnove‘ opozorjeno na ‚neobičajna ravnanja, in sicer na povprečno 5 ITL/kg nižje cene od določene ravni, to znižanje pa je bilo še večje na nekaterih območjih na jugu‘. Pierluigi Leali je zapisal, da je pri njih ‚dogovorjena minimalna raven ohranjena zaradi česar je prišlo do zmanjšanja dotoka naročil‘. Na koncu sporočila je bilo navedeno: ‚Upamo, da bo mogoče na sestanku tržnikov ta torek, 15., ugotoviti, da se cene upoštevajo, da se bodo sčasoma lahko dvignile‘.“

98      Tako je iz samega besedila te točke obrazložitve razvidno, da je Komisija zgolj povzela vsebino v tej točki navedenega sporočila z dne 11. septembra 1998. Razpredelnica 28 zato ni upoštevna za razumevanje očitka Komisije v točki 241 obrazložitve prve odločbe.

99      Osmič, v zvezi z razpredelnicama 29 in 30, omenjenima v opombi št. 448 prve odločbe, je treba ugotoviti, da v skladu s to opombo povzemata „podatke o osnovnih cenah po cenikih ali sporočene zastopnikom (za družbo Lucchini/Siderpotenza pa tudi podatke o mesečnih stanjih) za leto 1999, s katerimi je razpolagala Komisija“. Komisija je ti razpredelnici omenila v utemeljitev točke 276 obrazložitve prve odločbe, v kateri je navedeno:

„Dodatne informacije o stanju na trgu jekla za armiranje betona v Italiji v tem obdobju so vsebovane v dokumentu P. Lealija z dne 10. novembra 1999, zlasti v delu z naslovom ‚Koristi in omejitve tržnega sporazuma iz leta 1999‘, v katerem je navedeno: ‚Osnovni sporazum, ki so ga sklenili nacionalni proizvajalci, je v letu 1999 omogočil preobrat stanja nizkih cen, ki je bilo značilno za dve pretekli poslovni leti (1997 in 1998), in povečanje marže za več kot 50 ITL/kg. Leta 1998 je povprečna bruto marža (prodajna cena – stroški surovin) znašala 70 ITL/kg, v šestmesečnem obdobju pa je padla pod ta prag.‘ ‚Sklenjeni sporazum je omogočil, da so se prodajne cene med letom stabilizirale, proizvajalci pa so lahko izkoristili stanje, kar zadeva stroške surovin s povečanjem bruto marže za več kot 50 ITL/kg, ki se je tako povzpela na 122 ITL/kg neto‘.“

100    Tako je iz besedila točke 276 obrazložitve prve odločbe razvidno, da je Komisija zgolj povzela vsebino v tej točki navedenega sporočila z dne 10. novembra 1999. Nevključitev razpredelnic 29 in 30 zato ne vpliva na razumevanje očitka Komisije v točki 276 obrazložitve prve odločbe.

101    Devetič, razpredelnica 13, omenjena v točki 451 obrazložitve prve odločbe, je navedena v utemeljitev trditve, da je treba „za leto 1997 […] ugotoviti, da je bilo za prvo polletje značilno konstantno višanje osnovne cene, določene s protikonkurenčnim sporazumom: cena 190 ITL/kg, določena na sestanku z dne 30. januarja; cena 210 ITL/kg, določena na sestanku z dne 14. februarja; cena 250 ITL/kg, določena na sestanku z dne 10. julija (točka 200 obrazložitve)“, in da se je „v istem obdobju […] konstantno višala tudi povprečna osnovna cena na trgu, ki je s 170 ITL/kg v januarju narasla na 240 ITL/kg v juliju (priložena razpredelnica 13); septembra istega leta se je povprečna osnovna cena na trgu še zvišala in dosegla 290 ITL/kg (priložena razpredelnica 13)“. Zato je treba ugotoviti, da je Komisija v tej točki obrazložitve izrecno navedla zvišanja osnovne cene za leto 1997, tako da navedena razpredelnica ni nujna za razumevanje razlogovanja Komisije.

102    Desetič, navesti je treba, da se je Komisija v točki 496 obrazložitve prve odločbe (opomba št. 563 prve odločbe) na splošno sklicevala na vse „razpredelnice, priložene k tej odločbi“, da bi utemeljila trditev, da „njene informacije dokazujejo, da so vsa podjetja, ki so v tem postopku, objavljala cenike v zadevnem obdobju“. Vendar je treba poudariti, da točka 496 obrazložitve prve odločbe vsebuje tudi sklicevanja na točke od 419 do 433 obrazložitve te odločbe, v katerih so „navedeni vsi znani dogodki, na katerih so podjetja (tudi združenje) razpravljala o osnovni ceni“. Komisija je glede tega pojasnila, da so bili „nekateri od teh dogodkov navedeni že ob obravnavanju vprašanja soglasja (točke od 473 do 475 obrazložitve)“, da je treba „druge dogodke med letoma 1993 in 2000 obravnavati kot usklajevanja“ in da „je bil namen tega usklajevanja vplivati na ravnanje proizvajalcev na trgu in naznaniti nameravano ravnanje vsakega od njih glede dejanskega določanja osnovne cene“. Vse razpredelnice, priložene k prvi odločbi, torej niso nujne za razumevanje očitka Komisije.

103    Enajstič, v zvezi s sklicevanjem na razpredelnice od 1 do 3, 9, od 11 do 14 in 16 v točkah 513, 515, 516 in 518 obrazložitve prve odločbe je treba poudariti, da te točke obrazložitve spadajo v pododdelek prve odločbe, v katerem so obravnavani učinki omejevalnih ravnanj na trg, in da iz analize njihove vsebine izhaja, da razpredelnice, ki so navedene v njih, bodisi zgolj povzemajo številčne podatke iz teh točk obrazložitve bodisi niso nujne za razumevanje razlogovanja Komisije glede učinkov omejevalnega sporazuma.

104    Ob upoštevanju zgornjih preudarkov ni mogoče šteti, da tožeča stranka zaradi nepriložitve razpredelnic, navedenih zgoraj v točki 81, k prvi odločbi ni mogla razumeti očitkov v prvi odločbi.

105    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je zaradi nepriložitve zgoraj navedenih razpredelnic mogoče domnevati, da se je kolegij članov Komisije izrekel, ne da bi popolnoma in v celoti poznal elemente, na podlagi katerih je temeljil ukrep, tako da bi bilo treba prvo odločbo razglasiti za nično.

106    Ugotoviti je treba, da bi nepriložitev razpredelnic, navedenih zgoraj v točki 81, k prvi odločbi lahko povzročila njeno nezakonitost le, če ta nepriložitev kolegiju članov Komisije ne bi omogočila, da bi ravnanje iz člena 1 prve odločbe sankcioniral ob popolnem poznavanju zadeve, torej ne da bi zaradi netočnosti ali izpustitev napačno presodil bistveno vprašanje (glej v tem smislu po analogiji sodbe Splošnega sodišča z dne 10. julija 1991 v zadevi RTE proti Komisiji, T‑69/89, Recueil, str. II‑485, točke od 23 do 25; z dne 27. novembra 1997 v zadevi Kaysersberg proti Komisiji, T‑290/94, Recueil, str. II‑2137, točka 88; z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 742, in z dne 17. februarja 2011 v zadevi Zhejiang Xinshiji Foods in Hubei Xinshiji Foods proti Svetu, T‑122/09, neobjavljena v ZOdl., točki 104 in 105).

107    Ker so kljub nepriložitvi zgoraj navedenih razpredelnic elementi, na katerih temelji prva odločba, pravno zadostno izpostavljeni v besedilu te odločbe (glej točke od 76 do 104 zgoraj), ni mogoče zatrjevati, da kolegij članov Komisije ob sprejetju prve odločbe ni bil popolnoma in v celoti seznanjen z elementi, na katerih je temeljil ukrep. Ta izpustitev torej ni mogla povzročiti kršitve postopka sprejetja prve odločbe in s tem omajati njene zakonitosti.

108    Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti.

 Drugi in četrti tožbeni razlog: nepristojnost Komisije, napačna uporaba prava glede pravne podlage kršitve in globe, prekoračitev pooblastil in zloraba postopka

109    Drugi in četrti razlog za razglasitev ničnosti, ki se nanašata na nepristojnost Komisije, na napačno uporabo prava glede pravne podlage kršitve in globe, na prekoračitev pooblastil in na zlorabo postopka ter ki se v bistvu nanašata na vprašanje, ali je bila Komisija pristojna sprejeti prvo odločbo, je treba preučiti skupaj.

110    Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da je treba prvo odločbo razglasiti za nično, ker je Komisija z njo naložila globo brez pravne podlage, ki je v nasprotju tako z načelom zakonitosti v zvezi s kaznivimi dejanji in kaznimi (nullum crimen, nulla poena sine lege) kot tudi z institucionalno strukturo, na kateri temeljita Pogodbi in na podlagi katere ima Komisija avtonomna pooblastila zgolj v točno določenem okviru pristojnosti, ki so ji podeljene. Pogodba ESPJ je prenehala veljati 23. julija 2002 in Komisija je zato izgubila pristojnost ne zgolj za naložitev sankcij na podlagi člena 65 PJ, ampak tudi za ugotovitev kršitev te določbe, saj ta ne velja več.

111    Najprej, v skladu z načelom zakonitosti v zvezi s kaznivimi dejanji naj nihče ne bi smel biti kaznovan za ravnanje, ki ob razsodbi ni več nezakonito. To načelo naj bi tako pomenilo, da je sankcija mogoča le, če je bilo zadevno ravnanje nezakonito ne samo ob storitvi, ampak tudi ob izreku formalne sankcije zanj. Komisija naj zato ne bi mogla sankcionirati tožeče stranke na podlagi člena 65 PJ.

112    Dalje, na podlagi načela zakonitosti v zvezi s kaznimi in načela prenesenih pristojnosti iz člena 5, prvi odstavek, ES naj Komisija naložitve sankcij ne bi mogla utemeljiti z „asimetrično“ uporabo člena 23 Uredbe št. 1/2003 in člena 65 PJ, saj zadnja določba ni omenjena v navedeni uredbi.

113    Nazadnje, zakonitost aktov Unije naj bi bilo treba presojati ob upoštevanju mednarodnega prava in zlasti člena 70 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969, na podlagi katere konvencija med državami, ki je prenehala veljati, ne more več ustvarjati obveznosti za svoje pogodbenice ali subjekte, za katere je veljala, niti ne more biti podlaga za pristojnost njenih organov. Zato naj bi Komisija člen 65 PJ lahko retroaktivno uporabila le v primeru prehodne določbe glede pravil o konkurenci iz Pogodbe ESPJ, ki pa naj ne bi obstajala. V nasprotju s trditvami Komisije naj bi pogodbi ES in ESPJ pomenili ločena pravna reda.

114    Poleg tega naj se Komisija ne bi mogla opreti na „splošno pravno načelo prevlade lex generalis nad lex specialis“ niti na Sporočilo z dne 18. junija 2002.

115    Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom trdi, da je bil postopek, v katerem je bila sprejeta prva odločba, voden na podlagi Uredbe št. 17 in nato na podlagi Uredbe št. 1/2003. Vendar naj ti uredbi nikakor ne bi utemeljevali predpostavke o kontinuiteti postopka, ki temelji na Pogodbi ESPJ, v okviru postopka na podlagi Pogodbe ES in naj ne bi dovoljevali sprejetja odločbe, utemeljene s kršitvami Pogodbe ESPJ, na katere se ti uredbi ne nanašata. Ob neobstoju kakršnega koli pravnega pravila o tem vprašanju naj bi nadaljevanje postopka in uporaba dokumentov, ki so bili pridobljeni na podlagi določb Pogodbe ESPJ, v okviru postopka na podlagi Pogodbe ES pomenili prekoračitev pooblastil in zlorabo postopka.

–       Izbira pravne podlage prve odločbe

116    Opozoriti je treba, da so Pogodbe Skupnosti ustvarile nov pravni red, v korist katerega so države na čedalje bolj razširjenih področjih omejile svoje suverene pravice in katerega subjekti so ne samo države članice, temveč tudi njihovi državljani (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 5. februarja 1963 v zadevi van Gend & Loos, 26/62, Recueil, str. 1, in z dne 15. julija 1964 v zadevi Costa, 6/64, Recueil, str. 1141, 1159; mnenje Sodišča 1/91 z dne 14. decembra 1991, Recueil, str. I‑6079, točka 21; zgoraj v točki 22 navedeno sodbo SP in drugi proti Komisiji, točka 70, in sodbo Splošnega sodišča z dne 1. julija 2009 v zadevi ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, T‑24/07, ZOdl., str. II‑2309, točka 63).

117    Institucije imajo v okviru tega pravnega reda le prenesene pristojnosti. Zato je v preambuli aktov Skupnosti navedena pravna podlaga, ki zadevno institucijo pooblašča za delovanje na zadevnem področju. Izbira ustrezne pravne podlage ima namreč ustavnopraven pomen (glej zgoraj v točki 22 navedeno sodbo SP in drugi proti Komisiji, točka 71, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 64 in navedena sodna praksa).

118    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da preambula prve odločbe vsebuje sklicevanja na določbe Pogodbe ESPJ, in sicer na člene 36 PJ, 47 PJ in 65 PJ, ter omembo Pogodbe ES, Uredbe št. 17, zlasti njenega člena 11, Uredbe št. 1/2003, in sicer njenih členov 7(1), 18 in 23(2), in Uredbe Komisije (ES) št. 2842/98 z dne 22. decembra 1998 o zaslišanju pogodbenic v nekaterih postopkih na podlagi člena [81 ES] in [člena 82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 4, str. 204).

119    Poleg tega je treba navesti, da je Komisija v obrazložitvi prve odločbe v točki 1 navedla, da je bila „s to odločbo […] ugotovljena kršitev člena 65(1) [PJ] in [da je bila ta odločba] sprejeta na podlagi člena 7(1) Uredbe št. 1/2003“. Komisija je v točki 3 obrazložitve prve odločbe dodala, da „s to odločbo nalaga globe podjetjem, ki so njeni naslovniki, na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003“.

120    Komisija je tako v točki 350 obrazložitve prve odločbe navedla, da sta po njenem mnenju „člena 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003 ustrezni pravni podlagi, ki ji dovoljujeta sprejetje te odločbe“, ter da je „na podlagi člena 7(1) […] ugotovila kršitev člena 65(1) [PJ] in naslovnikom te odločbe odredila, naj prenehajo z njo, na podlagi člena 23(2) pa jim je naložila globe“ (glej tudi točko 361 obrazložitve prve odločbe).

121    V teh okoliščinah je treba šteti, da ima prva odločba, s katero je Komisija ugotovila kršitev člena 65(1) PJ in tožeči stranki naložila globo, pravno podlago v členu 7(1) Uredbe št. 1/2003 za ugotovitev kršitve in v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003 za naložitev globe.

–       Pristojnost Komisije za ugotovitev in sankcioniranje kršitve člena 65(1) PJ na podlagi Uredbe št. 1/2003 po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ

122    Na prvem mestu je treba opozoriti, da mora določba, ki tvori pravno podlago akta in ki pooblašča institucijo Unije za sprejetje zadevnega akta, veljati ob njegovem sprejetju (sodbe Sodišča z dne 4. aprila 2000 v zadevi Komisija proti Svetu, C‑269/97, Recueil, str. I‑2257, točka 45; z dne 29. marca 2011 v združenih zadevah ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, C‑201/09 P in C‑216/09 P, ZOdl., str. I‑2239, točka 75, in z dne 29. marca 2011 v zadevi ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, C‑352/09 P, ZOdl., str. I‑2359, točka 88; zgoraj v točki 22 navedena sodba SP in drugi proti Komisiji, točka 118, in zgoraj v točki 116 navedena sodba ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 74), kar za člena 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki tvorita pravno podlago prve odločbe, nedvomno drži.

123    Na drugem mestu je treba v nasprotju s trditvami tožeče stranke poudariti, da je bil s Pogodbama Skupnosti uveden enotni pravni red, v okviru katerega, kot je izraženo v členu 305(1) ES, je Pogodba ESPJ pomenila posebno ureditev, ki je odstopala od splošnih pravil, uvedenih s Pogodbo ES (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 31. marca 2009 v zadevi ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, T‑405/06, ZOdl., str. II‑771, točka 57, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 75 in navedena sodna praksa).

124    V nasprotju z navedbami tožeče stranke je bila tako Pogodba ESPJ na podlagi člena 305(1) ES lex specialis, odstopajoč od Pogodbe ES kot lex generalis (sodba Sodišča z dne 24. oktobra 1985 v zadevi Gerlach, 239/84, Recueil, str. 3507, točke od 9 do 11; mnenje Sodišča 1/94 z dne 15. novembra 1994, Recueil, str. I‑5267, točke od 25 do 27; zgoraj v točki 22 navedena sodba SP in drugi proti Komisiji, točka 111, in zgoraj v točki 116 navedena sodba ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 76, v pritožbenem postopku potrjena z zgoraj v točki 122 navedeno sodbo ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točki 70 in 73).

125    Iz tega izhaja, da so glede delovanja skupnega trga pravila Pogodbe ESPJ in vse določbe, sprejete za njeno uporabo, ostale v veljavi kljub Pogodbi ES (zgoraj v točki 124 navedena sodba Gerlach, točka 9; sodba Sodišča z dne 24. septembra 2002 v združenih zadevah Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, C‑74/00 P in C‑75/00 P, Recueil, str. I‑7869, točka 100, in zgoraj v točki 116 navedena sodba ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 77, v pritožbenem postopku potrjena z zgoraj v točki 122 naveden sodbo ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točki 70 in 73).

126    Vendar so se Pogodba ES in določbe, sprejete za njeno uporabo, lahko uporabljale za proizvode iz Pogodbe ESPJ še pred prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ, če s tem povezana vprašanja niso bila predmet določb Pogodbe ESPJ ali predpisov, sprejetih na njeni podlagi (sodba Sodišča z dne 15. decembra 1987 v zadevi Deutsche Babcock, 328/85, Recueil, str. 5119, točka 10; zgoraj v točki 125 navedena sodba Falck et Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, točka 100; sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2007 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, T‑94/03, neobjavljena v ZOdl., točka 83, in zgoraj v točki 116 navedena sodba ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 78, v pritožbenem postopku potrjena z zgoraj v točki 122 navedeno sodbo ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točki 70 in 73).

127    Pogodba ESPJ je na podlagi svojega člena 97 prenehala veljati 23. julija 2002. Zato se je 24. julija 2002 področje uporabe splošne ureditve, ki izhaja iz Pogodbe ES, razširilo na sektorje, ki so bili sprva urejeni s Pogodbo ESPJ (zgoraj v točki 123 navedena sodba ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, točka 58, in zgoraj v točki 116 navedena sodba ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 79, v pritožbenem postopku potrjeni z zgoraj v točki 122 navedenima sodbama ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točki 59 in 63, in ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točki 70 in 73).

128    Čeprav je prehod s pravnega okvira Pogodbe ESPJ na pravni okvir Pogodbe ES s 24. julijem 2002 povzročil spremembo pravnih podlag, postopkov in materialnopravnih pravil, ki se uporabijo, je to del enotnosti in neprekinjenosti pravnega reda Skupnosti in njegovih ciljev (sodba Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi González y Díez proti Komisiji, T‑25/04, ZOdl., str. II‑3121, točka 55, ter zgoraj v točki 123 navedena sodba ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, točka 59, in zgoraj v točki 116 navedena sodba ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 80, v pritožbenem postopku potrjeni z zgoraj v točki 122 navedenima sodbama ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točki 60 in 63, in ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točki 71 in 73).

129    Glede tega je treba navesti, da uvedba in ohranjanje sistema svobodne konkurence, v katerem so zagotovljeni normalni pogoji konkurence in ki je zlasti izvor pravil na področju državnih pomoči in omejevalnih sporazumov med podjetji, pomenita enega izmed bistvenih ciljev tako Pogodbe ES kot Pogodbe ESPJ (glej zgoraj v točki 123 navedeno sodbo ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, točka 60, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 81 in navedena sodna praksa, v pritožbenem postopku potrjeni z zgoraj v točki 122 navedenima sodbama ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točki 60 in 63, in ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točki 71 in 73).

130    V tem kontekstu je treba kljub temu, da se pravila pogodb ESPJ in ES, ki urejajo področje omejevalnih sporazumov, nekoliko razlikujejo, poudariti, da pojma sporazum in usklajeno ravnanje v skladu s členom 65(1) PJ ustrezata pojmoma sporazum in usklajeno ravnanje v smislu člena 81 ES ter da sodišče Unije ti določbi razlaga enako. Tako se uresničevanje cilja neizkrivljene konkurence v sektorjih, ki so prvotno pripadali skupnemu trgu premoga in jekla, ne prekine zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, saj temu cilju v okviru Pogodbe ES sledi ista institucija, to je Komisija, ki je upravni organ, odgovoren za izvajanje in razvoj konkurenčne politike v splošnem interesu Evropske skupnosti (glej zgoraj v točki 123 navedeno sodbo ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, točka 61, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 82 in navedena sodna praksa, v pritožbenem postopku potrjeni z zgoraj v točki 122 navedenima sodbama ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točki 60 in 63, in ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točki 71 in 73).

131    Neprekinjenost pravnega reda Skupnosti in ciljev, ki urejajo njegovo delovanje, tako zahteva, da Evropska skupnost, ki nasledi Evropsko skupnost za premog in jeklo, za položaje, ki so nastali med veljavnostjo Pogodbe ESPJ, v svojem postopkovnem okviru zagotavlja spoštovanje pravic in obveznosti, ki so bile naložene ex tempore državam članicam in posameznikom na podlagi Pogodbe ESPJ in pravil, sprejetih za njeno uporabo. To se zahteva še toliko bolj, ker bi izkrivljanje konkurence kot posledica nespoštovanja pravil glede omejevalnih sporazumov lahko po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ razširilo časovne učinke v okviru Pogodbe ES (glej zgoraj v točki 123 navedeno sodbo ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, točka 63, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 83 in navedena sodna praksa, v pritožbenem postopku potrjeni z zgoraj v točki 122 navedenima sodbama ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točki 62 in 63, in ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točki 72 in 73).

132    Sodišče je tako opozorilo tudi, da sukcesija pogodb ESPJ, ES in DEU za zagotovitev svobodne konkurence omogoča, da je lahko Komisija sankcionirala in še vedno lahko sankcionira vsako ravnanje, ki ustreza dejanskemu stanu iz člena 65(1) PJ in ki je bilo storjeno pred 23. julijem 2002 ali po njem (zgoraj v točki 122 navedeni sodbi ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točke od 65 do 67 in 77, in ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točke od 55 do 57 in 65).

133    Poleg tega iz sodne prakse po eni strani izhaja, da je treba v skladu z načelom, ki je skupno pravnim sistemom držav članic in katerega izvor sega v rimsko pravo ob spremembi zakonodaje – razen ob izrecni nasprotni volji zakonodajalca – zagotoviti kontinuiteto pravnih struktur, ter da po drugi strani to načelo velja za spremembe primarnega prava Unije (sodba Sodišča z dne 25. februarja 1969 v zadevi Klomp, 23/68, Recueil, str. 43, točka 13, in zgoraj v točki 122 navedena sodba ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točka 63).

134    Vendar ne obstaja noben indic, da je zakonodajalec Unije želel, da se lahko za tajno dogovorjena ravnanja, ki jih je prepovedovala Pogodba ESPJ, po prenehanju njene veljavnosti izključi uporaba vseh sankcij (zgoraj v točki 122 navedena sodba ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točka 64).

135    Sodišče je namreč na eni strani izpostavilo, da so Svet in predstavniki vlad držav članic navedli, da so pripravljeni sprejeti vse potrebne ukrepe za soočenje s posledicami prenehanja veljavnosti te pogodbe. Na drugi strani je poudarilo, da je Komisija pojasnila, da mora dati predloge prehodnih določb le, če presodi, da je tak ukrep potreben, in da je glede na veljavna splošna pravna načela presodila, da taka potreba na področju prava omejevalnih sporazumov ni obstajala (zgoraj v točki 122 navedena sodba ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 75).

136    Iz tega sledi, da tožeča stranka ne more izpeljati tehtnih argumentov iz neobstoja prehodnih določb na tem področju (glej v tem smislu zgoraj v točki 122 navedeno sodbo ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 76).

137    V teh okoliščinah bi bilo v nasprotju z namenom in koherentnostjo Pogodb ter nezdružljivo s kontinuiteto pravnega reda Unije, če Komisija ne bi imela pristojnosti za zagotovitev enotne uporabe določb, ki se navezujejo na Pogodbo ESPJ in ki učinkujejo tudi po prenehanju njene veljavnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. julija 2007 v zadevi Lucchini, C‑119/05, ZOdl., str. I‑6199, točka 41).

138    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Uredbo št. 1/2003, natančneje člena 7(1) in 23(2) te uredbe, razlagati tako, da lahko na njuni podlagi Komisija po 23. juliju 2002 ugotavlja in naloži sankcije za omejevalne sporazume v sektorjih, za katere se ratione materiae in ratione temporis uporablja Pogodba ESPJ, in to čeprav v zgoraj navedenih določbah te uredbe ni izrecno omenjen člen 65 PJ (glej zgoraj v točki 123 navedeno sodbo ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, točka 64, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 84 in navedena sodna praksa, v pritožbenem postopku potrjeni z zgoraj v točki 122 navedenima sodbama ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točka 74, in ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točke 72, 73 in 87).

139    Glede tega je treba ugotoviti, da argumentacija tožeče stranke v zvezi z Sporočilom z dne 18. junija 2002, ki naj ne bi moglo biti podlaga za pristojnost Komisije, da lahko uporabi člen 65 PJ, ni upoštevna, ker v obravnavani zadevi pristojnost Komisije ni utemeljena z navedenim sporočilom, ampak z zgoraj navedenimi členi Uredbe št. 1/2003 (glej v tem smislu zgoraj v točki 116 navedeno sodbo ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 71). Poleg tega je treba argumente tožeče stranke, s katerimi želi dokazati, da „samodejno in neformalno nadaljevanje postopka po ESPJ v okviru postopka po ES“ pomeni prekoračitev pooblastil in zlorabo postopka, posledično prav tako zavrniti.

140    Poleg tega je treba poudariti, da je treba v pravnem redu Unije pravila Pogodbe ES na področju, ki ga je sprva urejala Pogodba ESPJ, uporabljati v skladu z načeli, ki urejajo časovno uporabo prava. V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav velja, da se postopkovna pravila splošno uporabljajo za vse postopke, ki potekajo, ko ta začnejo veljati, to za materialnopravna pravila ne velja. Zadnjenavedena pravila je namreč zaradi zagotavljanja spoštovanja načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo treba razlagati tako, da se za položaje, ki so nastali, preden so začela veljati, uporabijo le, če je iz njihovega besedila, ciljev ali sistematike jasno razvidno, da jim je treba priznati takšen učinek (sodbi Sodišča z dne 12. novembra 1981 v združenih zadevah Meridionale Industria Salumi in drugi, od 212/80 do 217/80, Recueil, str. 2735, točka 9, in z dne 10. februarja 1982 v zadevi Bout, 21/81, Recueil, str. 381, točka 13; sodba Splošnega sodišča z dne 19. februarja 1998 v zadevi Eyckeler & Malt proti Komisiji, T‑42/96, Recueil, str. II‑401, točka 55; zgoraj v točki 123 navedena sodba ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, točka 65, in zgoraj v točki 116 navedena sodba ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 85, v pritožbenem postopku potrjena z zgoraj v točki 122 navedeno sodbo ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 79).

141    S tega stališča glede materialnopravnih določb, ki se uporabljajo za pravni položaj, ki je dokončno nastal pred prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ, kontinuiteta pravnega reda Unije in zahteve v zvezi z načeloma pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj nalagajo, da se materialne določbe, sprejete na podlagi Pogodbe ESPJ, uporabljajo za dejstva, ki ratione materiae in ratione temporis spadajo na področje njihove uporabe. Okoliščina, da zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ zadevni zakonodajni okvir med presojo dejanskega stanja ne velja več, ne spremeni te ugotovitve, ker se ta presoja nanaša na pravni položaj, ki je dokončno nastal, ko so veljale materialnopravne določbe, sprejete na podlagi Pogodbe ESPJ (zgoraj v točki 123 navedena sodba ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, točka 66, in zgoraj v točki 116 navedena sodba ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 86, v pritožbenem postopku potrjena z zgoraj v točki 122 navedeno sodbo ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 79; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 126 navedeno sodbo Ferriere Nord proti Komisiji, točka 96).

142    V obravnavani zadevi je treba v zvezi z materialnopravnimi pravili ugotoviti, da se prva odločba nanaša na pravni položaj, ki je dokončno nastal pred prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ 23. julija 2002, saj naj bi obdobje kršitev trajalo od 6. decembra 1989 do 4. julija 2000 (glej točko 39 zgoraj). Ker ne obstaja retroaktivni učinek materialnega konkurenčnega prava, ki velja od 24. julija 2002, je treba ugotoviti, da člen 65(1) PJ pomeni veljavno materialnopravno pravilo, ki ga je Komisija dejansko uporabila v prvi odločbi, pri čemer je treba spomniti, da prav iz narave lex generalis Pogodbe ES glede na Pogodbo ESPJ, ki je omenjena v členu 305 ES, izhaja, da se na podlagi načela lex specialis derogat legi generali posebna ureditev, ki je izšla iz Pogodbe ESPJ in iz pravil, sprejetih za njeno uporabo, uporabi le za položaje, nastale pred 24. julijem 2002 (glej v tem smislu zgoraj v točki 123 navedeno sodbo ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, točka 68, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 89, v pritožbenem postopku potrjeni z zgoraj v točki 122 navedenima sodbama ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točka 77, in ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 79).

143    Tako tožeča stranka ne more zatrjevati, da je v skladu z načelom zakonitosti v zvezi s kaznivimi dejanji in kaznimi sankcija mogoča le, če je bilo zadevno ravnanje nezakonito ne samo ob storitvi, ampak tudi ob izreku formalne sankcije zanj. Ne more zatrjevati niti tega, da bi Komisija zadevna podjetja eventualno lahko kaznovala na podlagi člena 81 ES po tem, ko bi dokazala, da so bili pogoji za uporabo te določbe dejansko in pravno izpolnjeni.

144    Poleg tega je Sodišče opozorilo, da načelo zakonitosti v zvezi s kaznivimi dejanji in kaznimi, kot je določeno zlasti v členu 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zahteva, da so v ureditvi Unije jasno opredeljene kršitve in sankcije (glej zgoraj v točki 122 navedeno sodbo ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 80 in navedena sodna praksa).

145    Ker so bile v Pogodbah že pred storitvijo dejanj jasno opredeljene kršitve ter vrsta in višina sankcij, ki se lahko naložijo zanje, namen teh načel ni omogočiti podjetjem, da se lahko zaradi poznejših sprememb pravnih podlag in postopkovnih določb izognejo vsakršni sankciji za svoje pretekle kršitve (zgoraj v točki 122 navedeni sodbi ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točka 70, in ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 83).

146    Navesti je treba, da skrbno podjetje v položaju tožeče stranke v nobenem trenutku ne bi moglo prezreti posledic svojega ravnanja niti se zanašati na to, da se bo zaradi prehoda s pravnega okvira Pogodbe ESPJ na pravni okvir Pogodbe ES mogoče izogniti vsem sankcijam zaradi kršitev člena 65 PJ, storjenih v preteklosti (zgoraj v točki 122 navedeni sodbi ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točka 73, in ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 86).

147    Poleg tega je bila prva odločba sprejeta na podlagi členov 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003 po postopku, ki je bil izveden v skladu z Uredbo št. 17 in z Uredbo št. 1/2003. Določbe v zvezi s pravno podlago in postopkom, ki je pripeljal do sprejetja prve odločbe, spadajo k postopkovnim pravilom v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 140. Ker je bila prva odločba sprejeta po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ, je Komisija upravičeno uporabila pravila iz Uredbe št. 1/2003 (glej zgoraj v točki 123 navedeno sodbo ArcelorMittal Luxembourg in drugi proti Komisiji, točka 67, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo ThyssenKrupp Stainless proti Komisiji, točka 87 in navedena sodna praksa, v pritožbenem postopku potrjeni z zgoraj v točki 122 navedenima sodbama ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, točki 74 in 77, in ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 90; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 126 navedeno sodbo Ferriere Nord proti Komisiji, točka 96).

148    Zato je treba ta tožbena razloga zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev člena 65 PJ, neobrazložitev in izkrivljanje dejstev

149    Tožeča stranka trdi, da je bil s prvo odločbo kršen člen 65 PJ, da ta odločba ni obrazložena in da so v njej izkrivljena dejstva.

150    Na prvem mestu tožeča stranka trdi, da člen 65 PJ in člen 81 ES kljub temu, da sta si podobna, nista zamenljiva. Medtem ko naj bi bilo na podlagi člena 81 ES protikonkurenčni sporazum mogoče preganjati že, če bi obstajal poskus dogovarjanja, naj sporazum, ki nima učinkov na trgu, vsaj v obliki teženj, ne bi spadal na področje uporabe člena 65 PJ. Komisija pa naj v prvi odločbi ne bi navedla dokazov o objektivnih učinkih na trgu jekla za armiranje betona.

151    Tako argumentacijo je treba zavrniti. Iz sodne prakse namreč izhaja, da člen 65(1) PJ prepoveduje sporazume, ki bi bili „namenjeni“ preprečevanju, omejevanju ali izkrivljanju normalne konkurence. Zato je v smislu te določbe sporazum, ki bi imel za cilj omejevanje konkurence, vendar njegovi protikonkurenčni učinki ne bi bili dokazani, prepovedan. Ker je Komisija v točki 399 obrazložitve prve odločbe ugotovila, da je bil cilj omejevalnega sporazuma določanje cen, na podlagi katerega je bilo določeno tudi omejevanje proizvodnje ali prodaje ali nadzor nad njima, ji ni bilo treba prikazati škodljivega učinka na konkurenco, da bi dokazala kršitev člena 65(1) PJ (sodba Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Ensidesa proti Komisiji, C‑198/99 P, Recueil, str. I‑11111, točki 59 in 60, in sodba Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, T‑141/94, Recueil, str. II‑347, točka 277) (glej tudi točko 463 obrazložitve prve odločbe). Vsekakor je Komisija – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – skrbno in izčrpno preučila učinke omejevalnega sporazuma in je na podlagi vseh elementov, ki so navedeni v točkah od 513 do 524 obrazložitve prve odločbe, menila, da je imel omejevalni sporazum dejanske učinke. Tožeča stranka pa v zadevi T‑472/09 to ugotovitev izpodbija zgolj s trditvijo v okviru tega tožbenega razloga, da kupci jekla za armiranje betona, zlasti nacionalno združenje podjetij za oblikovanje železa (v nadaljevanju: Ansfer), niso nikoli ugotovili takega omejevalnega sporazuma niti posumili nanj. Vendar to, da kupci jekla za armiranje betona niso vedeli za omejevalni sporazum, ne more dokazovati neobstoja učinkov omejevalnega sporazuma na trg, ki ga zatrjuje tožeča stranka.

152    Na drugem mestu tožeča stranka najprej trdi, da Komisija v prvi odločbi ni obravnavala razlikovanja med sporazumom in usklajenim ravnanjem. To razlikovanje naj bi bilo ključno, saj – medtem ko je upoštevanje dejanskih učinkov ugotovljenega protikonkurenčnega sporazuma odveč – za usklajeno ravnanje, ki predpostavlja, da se usklajevanje izrazi v dejanjih, ki jih je mogoče pripisati podjetjem, osumljenim sodelovanja pri omejevalnem sporazumu na trgu, to ne velja.

153    Dalje, domnevne sporazume, ki so navedeni v prvi odločbi, naj nikakor ne bi bilo mogoče šteti za sporazume, ki izražajo skupno in resno voljo udeležencev omejevalnega sporazuma, tudi tožeče stranke, da bodo ravnali na določen način, ki je vnaprej opredeljen v samem sporazumu. Tako naj na podlagi nobenega elementa v spisu Komisije ne bi bilo mogoče dokazati obstoja sporazuma, pisnega ali ne, med strankami, ki bi vsaj posredno zadeval tudi tožečo stranko.

154    Nazadnje, pri usklajenih ravnanjih naj bi bil za nastanek kršitve potreben objektiven element, in sicer usklajeno delovanje podjetij, ki sodelujejo pri omejevalnem sporazumu na skupnem trgu. Razlikovati naj bi bilo treba med dvema elementoma, ki tvorita usklajeno ravnanje, in sicer med vedenjem, delovanjem ali ravnanjem na trgu ter med predhodnim usklajevanjem. Glede tega naj bi kršitev nastala samo, če bi se omejevalni učinki sporazuma odražali na konkurenci, brez česar naj bi obstajal zgolj poskus usklajenega ravnanja, za katerega naj se ne bi uporabil niti člen 81 ES niti člen 65 PJ.

155    Komisije naj v prvi odločbi ne bi zanimalo dejansko vedenje podjetij na trgu, kot da je obravnavala formalni sporazum, ne pa domnevno neformalno usklajevanje. V obravnavani zadevi pa naj ne bi obstajal niti pisni sporazum niti posredni dokazi o obstoju kartela.

156    Prvič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da Komisija ni obravnavala razlikovanja med sporazumom in usklajenim ravnanjem, ki je po njenem mnenju „izredno pomembno“, je treba navesti, da je Komisija v prvi odločbi navedla, da se je omejevalni sporazum v bistvu izvajal s sporazumi ali usklajenimi ravnanji glede osnovnih cen v obdobju od 15. aprila 1992 do 4. julija 2000 (do leta 1995 s sporazumi in usklajenimi ravnanji glede plačilnih rokov) in s sporazumi ali usklajenimi ravnanji glede „pribitkov“ v obdobju od 6. decembra 1989 do 1. junija 2000 (točka 400 obrazložitve prve odločbe).

157    V točkah 403 in 405 obrazložitve prve odločbe je Komisija pojasnila pojma „sporazum“ in „usklajeno ravnanje“ v smislu člena 65(1) PJ, ob tem pa v točki 407 obrazložitve te odločbe pojasnila, da zlasti v primeru dolgotrajne in zapletene kršitve ni potrebno, da vedenje opredeli kot izključno eno ali drugo obliko nezakonitega ravnanja. Komisija je v točkah 409 in 410 obrazložitve prve odločbe s sklicevanjem na sodno prakso ugotovila, da omejevalni sporazum torej lahko hkrati pomeni sporazum in sklop usklajenih ravnanj ter da člen 65 PJ ni določal nobene posebne kategorije za zapleteno kršitev, kakršna je bila ugotovljena v obravnavani zadevi.

158    Komisija je opozorila tudi na možnost, da se ravnanja z istim protikonkurenčnim ciljem, pri čemer vsako zase spada pod pojem „sporazum“, „usklajeno ravnanje“ ali „sklep podjetniških združenj“, opredelijo kot sestavni deli ene same kršitve (točka 437 obrazložitve prve odločbe).

159    Vsekakor je treba ugotoviti, da – kot izhaja iz sodne prakse – čeprav pojma sporazuma in usklajenega ravnanja vsebujeta sestavne elemente, ki so delno različni, vseeno nista medsebojno nezdružljiva. Zato Komisiji ni bilo treba vsakega ugotovljenega ravnanja opredeliti kot sporazum ali kot usklajeno ravnanje, ampak je lahko upravičeno nekatera od teh ravnanj primarno opredelila kot „sporazume“, druga pa podredno kot „usklajena ravnanja“ (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 132).

160    Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je prva odločba glede razlikovanja med pojmoma „sporazum“ in „usklajeno ravnanje“ pravno zadostno obrazložena.

161    Drugič, tožeča stranka trdi, da naj na podlagi nobenega elementa v spisu Komisije ne bi bilo mogoče dokazati obstoja sporazuma, pisnega ali ne, ki bi jo vsaj posredno zadeval. V zvezi z obstojem usklajenih ravnanj naj Komisije prav tako ne bi zanimalo dejansko vedenje podjetij na trgu.

162    Opozoriti je treba, da pojem sporazuma v smislu člena 65(1) PJ izhaja iz izraza skupne volje sodelujočih podjetij, da bodo na trgu ravnala na določen način (glej v zvezi s členom 81 ES zgoraj v točki 159 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 130; glej v zvezi s členom 65(1) PJ zgoraj v točki 151 navedeno sodbo Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 262) (glej tudi točko 403 obrazložitve prve odločbe).

163    Poleg tega, kot je navedla Komisija v točkah 491 in 492 obrazložitve prve odločbe, se pojem usklajenega ravnanja v smislu te določbe nanaša na kakršno koli obliko usklajevanja podjetij, ki – ne da bi moralo pripeljati do sklenitve pogodbe v pravem pomenu – konkurenčna tveganja hote nadomešča z njihovim praktičnim sodelovanjem (sodbi Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točka 26, in z dne 31. marca 1993 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C‑89/85, C‑104/85, C‑114/85, C‑116/85, C‑117/85 in od C‑125/85 do C‑129/85, Recueil, str. I‑1307, točka 63; zgoraj v točki 159 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 115; sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točka 158, in zgoraj v točki 151 navedena sodba Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 266).

164    Sodišče je dodalo, da je merila usklajevanja in sodelovanja treba razumeti glede na zasnovo določb Pogodbe v zvezi s konkurenco, v skladu s katero mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu (zgoraj v točki 163 navedeni sodbi Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 173, in Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, točka 63; zgoraj v točki 159 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 116, in sodba Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Corus UK proti Komisiji, C‑199/99 P, Recueil, str. I‑11177, točka 106).

165    V skladu s to sodno prakso velja, da čeprav ta zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju konkurentov, pa vendar močno nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med temi subjekti, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov – upoštevajoč naravo proizvodov ali ponujenih storitev, velikost in število podjetij ter tudi velikost trga – vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu (zgoraj v točki 163 navedena sodba Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 174; zgoraj v točki 159 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 117; zgoraj v točki 163 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točka 160, in zgoraj v točki 164 navedena sodba Corus UK proti Komisiji, točka 107).

166    Poleg tega je treba domnevati, ob pridržku nasprotnega dokaza, ki ga morajo predložiti zainteresirani subjekti, da podjetja, ki so sodelovala pri usklajevanju in so ostala dejavna na trgu, pri določitvi svojega ravnanja na tem trgu upoštevajo informacije, izmenjane s svojimi konkurenti. To velja toliko bolj, če je bilo usklajevanje redno v daljšem časovnem obdobju (zgoraj v točki 159 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 121; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 163 navedeno sodbo Hüls proti Komisiji, točka 162).

167    Poleg tega je treba opozoriti, da je iz primerjave pojma sporazuma in pojma usklajenega ravnanja razvidno, da s subjektivnega vidika zajemata oblike tajnega dogovarjanja, ki so iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah (zgoraj v točki 159 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 131).

168    V obravnavani zadevi tožeča stranka glede obstoja sporazumov ne more zatrjevati, da na podlagi nobenega elementa v spisu Komisije ni mogoče dokazati obstoja kakršnega koli sporazuma med strankami, ki bi jo vsaj posredno zadeval.

169    Komisija je, kot je sama pravilno navedla, v točki 473 obrazložitve prve odločbe, v kateri je opozorjeno na sestanke, za katere so bili na podlagi sporazuma med udeleženci pripravljeni dokumenti, in na upoštevne točke obrazložitve prve odločbe, opozorila na obstoj sporazumov, na katere so se sklicevali udeleženci na sestankih in ki so potrjeni z dokumenti o 27 sestankih med 6. decembrom 1989 in 4. julijem 2000. Tožeča stranka pa v okviru tožbenega razloga ne predlaga nobenega elementa za omajanje dokazov, na katere se je oprla Komisija v navedenih točkah obrazložitve (glej med drugim točke 126, 142, 146, 147, 154, 158, 160, 165, 168, 183, 200, od 212 do 214, od 216 do 287, od 290 do 293, 295, 296, 299, 300 in 305 obrazložitve prve odločbe).

170    Enako je treba ugotoviti tudi glede sestankov, navedenih v točki 474 obrazložitve prve odločbe, v zvezi s katerimi obstoj sporazuma izhaja iz dejstva, da je bila po mnenju združenja Federacciai „sprejeta“ določena cena (glej zlasti točke 137, 141, 201, 210 in 282 obrazložitve prve odločbe), in glede primerov, v katerih je bila cena „navedena“ (glej zlasti točke 138, 200, 210 in 289 obrazložitve prve odločbe).

171    Poleg tega je Komisija v točki 475 obrazložitve prve odločbe navedla tudi devet sporazumov, glede katerih je razpolagala z osnutki ali predlogi sporazumov, za katere je bilo s konkretnimi elementi dokazano, da so začeli veljati ali da so jih podjetja potrdila po razpravah.

172    Kot primer je mogoče navesti, da – kot je razvidno iz spisa – vpletenost tožeče stranke v zvezi z zadnjenavedenimi sporazumi izhaja iz osnutka sporazuma april–maj 1992, katerega primarni cilj je bilo spoštovanje minimalnih prodajnih cen (točke od 129 do 132 obrazložitve prve odločbe) in v katerem je posebej omenjena družba Lucchini, ki po navedbah v prvi odločbi s tožečo stranko tvori eno samo podjetje. Kot je Komisija pravilno poudarila v točki 130 obrazložitve prve odločbe, to, da je osem podjetij, ki niso pristopila k temu sporazumu, od 1. junija 1992 želelo sprejeti „namen in pogoje obstoječega sporazuma“, dokazuje, da je ta osnutek sporazuma dejansko začel veljati (glej tudi točko 314 obrazložitve prve odločbe).

173    Dalje, v zvezi s sporazumom med 27. in 30. septembrom 1996, katerega cilj je bil razdelitev italijanskega trga jekla za armiranje betona za oktober, november in december 1996 (in eventualno za januar, februar in marec 1997) (točka 196 obrazložitve prve odločbe), vpletenost tožeče stranke prav tako izhaja iz osnutka samega sporazuma, saj je v njem izrecno navedena družba Lucchini, pa tudi datum in ura njenega pristopa k temu sporazumu. Kot je bilo navedeno v isti točki obrazložitve, je dejanski pristop zadevnih podjetij k sporazumu potrjen z dvema razpredelnicama nekdanjih družb Acciaierie e Ferriere Leali Luigi, ki se nanašata na ta podjetja in v katerih so podatki o tržnih deležih vsakega od njih za oktober in november 1996 (ki so enaki kot tisti iz sporazuma), s knjigo naročil in zalogami ob koncu septembra in oktobra 1996 in z naročili, ki jih je vsako od teh podjetij prejelo v vsakem tednu oktobra in novembra 1996. Komisija je v točki 560 obrazložitve prve odločbe tudi poudarila, da je sodelovanje podjetja Lucchini‑SP pri omejevalnem sporazumu v letu 1996 potrjeno tudi s tem, da je bilo to podjetje eno od podjetij, ki se jim je družba Leali v vabilu na sestanek 7. januarja 1997 zahvalila za „sodelovanje in pripravljenost, izkazana v letu 1996, za ohranitev urejenega tržnega položaja“ (glej tudi točko 202 obrazložitve prve odločbe).

174    Nazadnje, v zvezi s sporazumom september–november 1998, ki se je nanašal na spoštovanje prodajnih kvot na italijanskem trgu (točke od 245 do 254 obrazložitve prve odločbe), sodelovanje tožeče stranke izhaja iz več dokumentov, tudi iz samega osnutka sporazuma, v katerem sta posebej omenjeni družbi Siderpotenza in Lucchini. To, da se je sporazum izvajal, je razvidno, prvič, iz telefaksa, ki ga je 12. novembra 1998 poslala družba Valsabbia družbi Leali, s katerim je družba Valsabbia zahtevala, naj se ji dodeli večji tržni delež od tistega, ki je bil naveden v sporazumu, drugič, iz razpredelnic, ki so bile najdene pri družbi Ferriere Nord ter ki so se nanašale na napovedi za februar 1999 in na razvoj v zadnjem četrtletju leta 1998, in iz razpredelnic, ki so bile najdene pri družbi Leali in v katerih so bili za vsako podjetje navedeni dodeljeni odstotki kvot dobave in „povračila“, kar ustreza sistemu nadomestil, določenem v sporazumu (glej tudi točko 251 obrazložitve prve odločbe), in tretjič, iz telefaksov z dne 22. februarja in 14. junija 1999 (glej tudi točko 248 obrazložitve prve odločbe).

175    Tožeča stranka prav tako ne more utemeljeno zatrjevati, da nobenega ravnanja, pri katerem naj bi sodelovala, ni mogoče opredeliti kot usklajeno ravnanje.

176    Na eni strani je v zvezi z zvišanjem pribitkov – kot je razvidno iz točke 493 obrazložitve prve odločbe – iz informacij, ki jih ima Komisija, razvidno, da je bilo v zadevnem obdobju izvedenih vsaj 19 zvišanj pribitkov in da za 9 od teh zvišanj obstajajo neposredni dokazi o sporazumih ali usklajenih ravnanjih v zvezi s temi zvišanji (glej točko 439 obrazložitve prve odločbe). V skladu z navedeno točko obrazložitve je bilo mogoče obstoj usklajenega ravnanja v zvezi z določitvijo pribitkov cen za jeklo za armiranje betona opaziti tudi še v desetih primerih zvišanja, ker je obstajalo skupno prepričanje, da bodo v primeru, da bo nek proizvajalec zvišal ceno pribitkov na dimenzijo, enako samodejno storili tudi drugi proizvajalci (glej točke od 440 do 489 obrazložitve prve odločbe).

177    Na drugi strani je v zvezi z osnovno ceno iz točk 494 in 495 obrazložitve prve odločbe razvidno, da so podjetja v zadevnem obdobju objavljala cenike z osnovnimi cenami. Komisija je v točki 496 obrazložitve prve odločbe tudi poudarila, da točke od 419 do 433 obrazložitve te odločbe vsebujejo seznam vseh znanih dogodkov, na katerih so podjetja razpravljala o osnovnih cenah (glej tudi točko 102 zgoraj). Navedla je tudi, da je treba druge dogodke med letoma 1993 in 2000 obravnavati kot usklajevanje, katerega namen je bil vplivati na ravnanje proizvajalcev na trgu in objaviti ravnanje, h konkretnemu izvajanju katerega se je na področju določitve osnovne cene zavezal vsak izmed njih.

178    Poleg tega, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da pojem „usklajeno ravnanje“ v smislu člena 65(1) PJ predpostavlja, da so podjetja izvajala ravnanja, o katerih so se usklajevala, in da se učinki teh ravnanj odražajo na konkurenci, iz sodne prakse izhaja, da za ugotovitev obstoja usklajenega ravnanja ni potrebno, da se je usklajevanje razvilo v ravnanje konkurentov na trgu v smislu, kakor si to razlaga tožeča stranka. Zadošča ugotoviti, da je glede na okoliščine primera vsako podjetje nujno upoštevalo, bodisi neposredno bodisi posredno, informacije, ki jih je pridobilo med stiki s svojimi konkurenti. Glede tega ni potrebno, da Komisija dokaže, da so zadevne izmenjave informacij pripeljale do posebnega rezultata ali do izvajanja na zadevnem trgu (zgoraj v točki 151 navedena sodba Thyssen Stahl proti Komisiji, točke od 269 do 271).

179    Zato je Komisija pravilno menila, da so zadevna podjetja tveganja normalne konkurence, na katero se nanaša Pogodba, nadomestila s praktičnim sodelovanjem med seboj in zadevna ravnanja opredelila kot „usklajena ravnanja“.

180    Tretjič, tožeča stranka trdi, da to, da so bili ceniki vseh konkurenčnih podjetij različni (kar naj bi bilo razvidno iz razpredelnic, ki so bile priložene k odločbi iz leta 2002) in da je iz računov, ki jih je predložila, razvidno, da so bile istega dne za isto količino jekla za armiranje betona za različne stranke uporabljene različne cene pod različnimi pogoji, dokazuje neobstoj omejevalnega sporazuma.

181    Vendar ob upoštevanju sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točki 166, te trditve ni mogoče sprejeti. Predloženi računi namreč ne morejo dokazovati, da tožeča stranka ni upoštevala informacij, ki jih je izmenjala z drugimi subjekti, saj – kot je navedla Komisija v točki 494 obrazložitve prve odločbe – na podlagi vzorcev ni mogoče preveriti, ali povprečna uporabljana cena ustreza ceni po ceniku ali se od nje razlikuje, saj na primer ni mogoče ugotoviti, kateri računi so bili izdani običajnim in kateri privilegiranim strankam. Tako je mogoče zgolj potrditi, da so bile cene za transakcije, navedene v dokumentih, različne, vendar pa to nikakor ne dokazuje, da so bile cene, ki so se uporabljale za vse transakcije v dnevih ali obdobjih po zvišanju, različne od tistih v ceniku. Poleg tega, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 151, so sporazumi in usklajena ravnanja s členom 81 ES in s členom 65 PJ prepovedani ne glede na kakršen koli učinek, če je njihov cilj protikonkurenčen (glej v tem smislu zgoraj v točki 159 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 122 in 123).

182    Glede na vse zgornje preudarke je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja in neobrazložitev

183    Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja in da je bila pristranska. Komisiji tako očita, da ni upoštevala nekaterih okoliščin, ki naj bi bile bistvene za preverjanje utemeljenosti očitkov zoper podjetja, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu. Trdi tudi, da prva odločba ni obrazložena.

184    Najprej je treba opozoriti, da je v uvodni izjavi 37 Uredbe št. 1/2003 navedeno, da ta „spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti [Listina Evropske unije o temeljnih pravicah]“, ter da jo je „treba razlagati in uporabljati ob upoštevanju teh pravic in načel“.

185    Člen 41 Listine o temeljnih pravicah, naslovljen „Pravica do dobrega upravljanja“, v odstavku 1 določa, da ima „[v]sakdo […] pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“.

186    V skladu s sodno prakso sodišč Unije v zvezi z načelom dobrega upravljanja je v primerih, v katerih imajo institucije Unije diskrecijsko pravico, spoštovanje jamstev, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, še toliko bolj temeljnega pomena. Med temi jamstvi je zlasti obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne dokaze v posamezni zadevi (sodba Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14, ter sodbe Splošnega sodišča z dne 24. januarja 1992 v zadevi La Cinq proti Komisiji, T‑44/90, Recueil, str. II‑1, točka 86; z dne 15. decembra 2010 v zadevi E.ON Energie proti Komisiji, T‑141/08, ZOdl., str. II‑5761, točka 65, in z dne 22. marca 2012 v združenih zadevah Slovak Telekom proti Komisiji, T‑458/09 in T‑171/10, točka 68).

187    Poleg tega, kot je Komisija pravilno navedla v točki 468 obrazložitve prve odločbe, je treba dokaze presojati kot celoto in ob tem upoštevati vse upoštevne okoliščine (glej zgoraj v točki 151 navedeno sodbo Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 175, in navedena sodna praksa).

188    Na prvem mestu tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala treh objektivnih in dokazanih okoliščin, bistvenih za preverjanje utemeljenosti očitkov zoper podjetja, ki naj bi sodelovala pri domnevnem kartelu, kar naj bi dokazovalo pristranskost njene preiskave. Najprej, združenje Ansfer, ki je predstavljalo več kot 65 % kupcev jekla za armiranje betona v Italiji, naj ne bi bilo nikoli seznanjeno z dejstvom, da so podjetja, ki so se ukvarjala z dejavnostmi pred oblikovanjem, ugotovila protikonkurenčna ravnanja (točka 63 obrazložitve prve odločbe). Dalje, tožeča stranka naj bi prostovoljno predložila več prodajnih računov, da bi Komisija lahko preverila, da cene različnih proizvajalcev niso bile enake, in račune dobaviteljev energije, da bi izpodbila očitek glede usklajenih ustavitev proizvodnje v različnih obdobjih, pri čemer zadnja sovpadajo z obdobjem avgustovskih počitnic in božiča. Nazadnje, Komisija naj ne bi upoštevala študije, ki jo je pripravil Lear (Laboratorio di Economia, Antitrust, Regolamentazione), z naslovom „Industrija jekla za armiranje betona v Italiji med letoma 1989 in 2000“, ki so jo naročila podjetja Alfa, Feralpi, IRO, SP in Valsabbia (v nadaljevanju: študija Lear) in s katero naj bi bil dokazan neobstoj učinkov domnevnega kartela na trg. Komisija naj v prvi odločbi ne bi upoštevala teh elementov in naj glede tega ne bi podala nobenih pojasnil, kar naj bi dokazovalo pristranskost njene preiskave. Na podlagi načela dobrega upravljanja naj bi Komisija morala tudi od drugih podjetij, ki naj bi sodelovala pri domnevnem kartelu, zahtevati račune od prodaj enake količine v istem obdobju.

189    Prvič, Komisija je – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – upoštevala stališče združenja Ansfer v točkah 55, od 63 do 66 in 524 obrazložitve prve odločbe. Tako je v točki 524 obrazložitve prve odločbe poudarila, da izjava združenja Ansfer ne more zanikati neizpodbitnega dejstva, in sicer obstoja dokumentarnih dokazov o kršitvi.

190    Drugič, Komisija je v točkah od 481 do 487 in od 494 do 496 obrazložitve prve odločbe upoštevala prodajne račune, ki jih je tožeča stranka predložila, da bi dokazala neobstoj uravnavanja dogovorjenih cen, in račune dobaviteljev energije, ki naj bi izpodbili očitek glede usklajenih ustavitev proizvodnje v nekaterih obdobjih.

191    Komisija je v zvezi z zadevnimi sporazumi v točki 481 obrazložitve prve odločbe zlasti opozorila na sodno prakso Splošnega sodišča, v skladu s katero dejstvo, da podjetje ne upošteva dogovorov s sestankov, katerih cilj je očitno protikonkurenčen, podjetja ne odveže odgovornosti za njegovo udeležbo pri omejevalnem sporazumu, če se ni javno distanciralo od vsebine sestankov. Dodala je, da to, da Komisija ni dokazala, da so vsa vpletena podjetja izvajala sporazum ali da so ga izvajala enako, ni upoštevno. Komisija je v točki 486 obrazložitve prve odločbe tudi poudarila, da je v primeru sporazuma vprašanje odstopajočega, različnega ali nehkratnega ravnanja v primerjavi z izraženo skupno voljo sprejeti neko ravnanje na trgu nepomembno, vendar da je lahko eventualno preučeno v okviru presoje obstoja usklajenega ravnanja. Poleg tega je Komisija v točki 487 obrazložitve prve odločbe navedla, da bi bilo dejstvo, da so vsi proizvajalci ustavili proizvodnjo med obdobjem počitnic in da je to običajno ali da so bili plačilni roki običajni, upoštevno samo, če ne bi obstajalo predhodno usklajevanje.

192    V zvezi z usklajenimi ravnanji, na katere se nanaša prva odločba, je Komisija v točkah od 494 do 496 obrazložitve prve odločbe glede osnovne cene navedla, da sodna praksa zahteva, da se je ravnanje dejansko izvajalo. Objava cenikov pa naj bi pomenila ravnanje v smislu sodne prakse. Dodala je, da je bil namen usklajevanja vplivati na ravnanje proizvajalcev na trgu in objaviti ravnanje, h konkretnem izvajanju katerega se je na področju določitve osnovne cene zavezal vsak izmed njih. Glede tega naj razlikovanje med ceniki in cenami, ki so se dejansko uporabljale na trgu, na katero opozarjajo stranke omejevalnega sporazuma, ne bi bilo pomembno, ker naj na podlagi vzorcev računov za obdobja, v katerih so bila določena zvišanja cen, ki so jih predložile stranke omejevalnega sporazuma, ne bi bilo mogoče preveriti, ali je povprečna uporabljena cena ustrezala ceniku ali pa je od njega odstopala. Poleg tega naj tudi v primerih, v katerih bi bile predložene povprečne cene, ne bi bilo mogoče izključiti, da je bilo odstopanje povezano z razmerami na trgu ali z namenom izkoristiti omejevalni sporazum sebi v prid.

193    Glede tega je bilo tudi zgoraj v točki 166 opozorjeno, da morajo zainteresirani subjekti izpodbiti domnevo, da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti. Zato tožeča stranka prav tako ne more utemeljeno zatrjevati, da bi morala Komisija na podlagi načela dobrega upravljanja od drugih podjetij, ki so sodelovala pri domnevnem kartelu, zahtevati račune od prodaj enake količine v istih obdobjih.

194    Tretjič, Komisija je študijo Lear upoštevala v točkah 42, od 50 do 56, 62, 513, 521 in 585 obrazložitve prve odločbe. Zlasti glede ugotovitev v študiji Lear o učinkih omejevalnega sporazuma je Komisija v točki 513 obrazložitve prve odločbe navedla, da „je na podlagi povprečnih cen pribitkov v decembru 1989 in januarju 1990 ter v maju in juniju 2000 ugotovila, da so se cene pribitkov dejansko zvišale vsaj za 40 %“. Po mnenju Komisije „je to pomnilo, da čeprav se je želelo dejanska znižanja osnovnih cen prikazati kot velika, podatki ne potrjujejo premise študije Lear, da se je cena v celoti dejansko znižala za 32 %“, in „študija Lear je vsekakor temeljila na predpostavkah, ki so bile nujne za rekonstrukcijo dela podatkov (v zvezi s prvim obdobjem), ki niso bili na voljo“. Poleg tega je Komisija v točki 521 obrazložitve prve odločbe opozorila na sodno prakso Splošnega sodišča, v skladu s katero ekonomska analiza ne more prevladati nad nedvomno resničnostjo listinskih dokazov (zgoraj v točki 106 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 1088).

195    Glede na preudarke, navedene zgoraj v točkah od 189 do 194, tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da Komisija ni upoštevala elementov, ki so omenjeni zgoraj v točki 188, niti da ni navedla pojasnil glede tega.

196    Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno upoštevala celo dokaze o cenikih iz odločbe iz leta 2002 in iz njenih prilog, ki naj ne bi bili vključeni v prvo odločbo. Jeklo za armiranje betona naj bi bilo surovina (commodity), za katero naj bi bila konkurenca mogoča samo na področju cen. Cene, ki so jih objavili različni proizvajalci, pa naj bi se poleg tega, da so bile skoraj vedno navedene kot „objektivne“, pogosto razlikovale za med 10 in 15 ITL/kg ali celo za med 10 in 20 ITL/kg, kar naj bi bila velika razlika. Glede tega naj bi moralo to, da so proizvajalci jekla za armiranje betona v Italiji objavljali različne cenike, za Komisijo pomeniti očiten dokaz bistvenega distanciranja vsakega podjetnika v primeru eventualnega omejevalnega sporazuma. Tožeča stranka glede tega kot primer navaja neizvajanje omejevalneih sporazumov o osnovnih cenah z dne 7. februarja 1994, z dne 30. avgusta 1994 ali z dne 21. februarja 1995.

197    To trditev je treba vsekakor zavrniti, ker v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča, na katero je bilo opozorjeno v točki 481 obrazložitve prve odločbe (glej točko 191 zgoraj), dejstvo, da podjetje ne upošteva dogovorov s sestankov, katerih cilj je očitno protikonkurenčen, podjetja ne odveže odgovornosti za njegovo udeležbo pri omejevalnem sporazumu, če se ni javno distanciralo od vsebine sestankov. Tudi ob predpostavki, da ravnanja tožeče stranke in drugih proizvajalcev, ki bi oznanili drugačne ciljne cene, na trgu ne bi bila skladna z dogovorjenim ravnanjem, to nikakor ne vpliva na njihovo odgovornost (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Sarrió proti Komisiji, T‑334/94, Recueil, str. II‑1439, točka 118, v pritožbenem postopku potrjeno s sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C‑291/98 P, Recueil, str. I‑9991, točki 43 in 49), ker so lahko zgolj poskušali izrabiti omejevalni sporazum v svojo korist (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, točka 74 in navedena sodna praksa).

198    Na tretjem mestu tožeča stranka trdi, da veliko točk obrazložitve prve odločbe, ki se nanašajo na dejansko stanje (točke od 124 do 341 obrazložitve prve odločbe), izraža subjektivno presojo, ki ne more pomeniti dejanskega stanja, na podlagi katerega je bila zadeva preučena.

199    Na eni strani naj bi Komisija v točki 130 obrazložitve prve odločbe navedla, da „je sporazum, opisan zgoraj v točki 129 obrazložitve, nedvomno dejansko začel veljati“. Po navedbah Komisije je namreč „osem podjetij, ki niso pristopila k temu sporazumu, od 1. junija 1992 želelo spreeti ‚namen in pogoje obstoječega sporazuma‘“, kar naj bi bila presoja Komisije, in ne dejstvo.

200    Poudariti je treba, da je Komisija v točki 129 obrazložitve prve odločbe obravnavala sporazum april–maj 1992, katerega namen je bila določitev minimalne prodajne cene jekla za armiranje betona. Ta sporazum je potrjen z dokumentom, ki ga je Komisija odkrila v prostorih združenja Federacciai. Komisija je v točki 130 obrazložitve prve odločbe menila, da je ob upoštevanju dejstva, da je osem podjetij 1. junija 1992 želelo pristopiti k sporazumu, „ta nedvomno veljal 31. maja 1992 (dan pred tem, ko je dodatnih osem že navedenih podjetij želelo pristopiti k njemu)“. Tega dejanskega sklepanja, ki temelji na dokumentih iz spisa, pa ni mogoče šteti za subjektivno presojo Komisije. Poleg tega je treba navesti, da pravna presoja tega sporazuma ni vsebovana pod naslovom „Dejanski okvir“ prve odločbe, ampak pod njenim naslovom „Pravna presoja“, zlasti v točkah 419, 478 in 479 navedene odločbe.

201    Na drugi strani naj bi Komisija to, da so nekatera podjetja želela pristopiti k sporazumu o cenah med aprilom in julijem 1992 s predvideno ustavitvijo proizvodnje, štela za dokazano dejstvo zgolj na podlagi odkritega dokumenta, v katerem naj ne bi bilo posebej omenjeno nobeno podjetje. Izvor tega dokumenta naj bi bil neznan, in čeprav bi ta dokument lahko pomenil osnutek pred pripravo drugega dokumenta, naj ne bi bil niti podpisan niti parafiran. Vendar je treba ugotoviti, da dokument, na katerega se sklicuje Komisija v točki 132 obrazložitve prve odločbe in ki je bil odkrit v prostorih združenja Federacciai, poleg 19 zadevnih podjetij omenja tudi nekatere datume, ki potrjujejo, da je bil sprejet med 13. aprilom 1992 in julijem 1992, in ustavitve proizvodnje za tri tedne v juliju in avgustu in za en teden na mesec od septembra 1992 do februarja 1993. Zlasti ob upoštevanju okvira, ki je opisan v točkah od 124 do 134 obrazložitve prve odločbe, je trditev tožeče stranke, da ta osnutek ni niti podpisan niti parafiran, neupoštevna. Ker so namreč prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih ter kazni, ki lahko doletijo kršitelje, znane, je običajno, da je dokumentacija o tem karseda omejena (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 55).

202    Trditev tožeče stranke zato ni mogoče sprejeti.

203    Na četrtem mestu je tožeča stranka v repliki poudarila, da na eni strani Komisija ni posvetila nikakršne pozornosti dejstvu, da se je ne glede na več kot desetletno trajanje kartela število podjetij, ki so pri njem sodelovala na začetku, zmanjšalo za štiri petine, in sicer z zaprtjem in uničenjem številnih obratov, in da so na drugi strani dejanske cene jekla za armiranje betona v tem obdobju padle za 30 %.

204    Očitka, navedena zgoraj v točki 203, sta bila podana zgolj v repliki in poleg tega ne pomenita razširitve katerega od tožbenih razlogov ali očitkov v tožbi, zato ju je treba v skladu s sodno prakso, na katero je opozorjeno zgoraj v točki 65, razglasiti za nedopustna.

205    Vsekakor je treba ugotoviti, da je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija na eni strani v točkah 551, 552 in 585 obrazložitve prve odločbe upoštevala zmanjšanje števila podjetij, ki so delovala na trgu, na drugi strani pa v točki 513 obrazložitve prve odločbe zavrnila trditev v zvezi z domnevnim padcem dejanskih cen. Trditve tožeče stranke torej ni mogoče sprejeti.

206    Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 Sedmi tožbeni razlog: napačna pravna opredelitev dejanskega stanja, neutemeljenost očitkov zoper tožečo stranko in izkrivljanje dejanskega stanja

207    V okviru prvega dela, ki se nanaša na napačno pravno opredelitev dejanskega stanja, tožeča stranka opozarja, da je Komisija v točki 442 obrazložitve prve odločbe kršitev opredelila kot enotno, trajajočo in zapleteno. V zvezi s trajajočo naravo kršitve tožeča stranka trdi, da sestanki med proizvajalci, če so res potekali, niso pripeljali do nikakršnega konkretnega učinka na trgu. Tako naj trajajoč ne bi bil omejevalni sporazum, ampak neuspešen poskus harmonizacije na trgu. Poleg tega naj bi bile ugotovitve Komisije v zvezi s trajanjem omejevalnega sporazuma neutemeljene, kar zadeva tožečo stranko. Tudi ob priznanju obstoja več kot desetletnega omejevalnega sporazuma glede pribitkov, osemletnega omejevalnega sporazuma glede osnovnih cen in petletnega omejevalnega sporazuma glede nadzora nad proizvodnjo naj bi bili ti sporazumi ozko usmerjeni in tako kratkotrajni, da naj bi bili vseskozi potrebni novi sestanki med proizvajalci. Vsekakor naj bi povečanje globe iz naslova trajanja za 105 %, torej za deset let in pol trajajoč omejevalni sporazum, veljalo samo za osnovni znesek globe v zvezi samo s tistim sklopom omejevalnega sporazuma, ki se je nanašal na pribitke cen, ne pa tudi za ostale sklope omejevalnega sporazuma.

208    Najprej je treba navesti, da s trditvijo tožeče stranke, da sestanki med proizvajalci niso imeli nobenega konkretnega učinka na trgu, ni mogoče izpodbiti trajajoče narave kršitve.

209    Prvič, če želi tožeča stranka s to trditvijo povedati, da ni izvajala ravnanj, ki so bila dogovorjena na sestankih med proizvajalci, jo je treba zavrniti iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 197.

210    Drugič, zgoraj v točki 151 je bilo opozorjeno, da iz sodne prakse izhaja, da člen 65(1) PJ prepoveduje sporazume, ki bi bili „namenjeni“ preprečevanju, omejevanju ali izkrivljanju normalne konkurence. Zato je v smislu te določbe sporazum, ki bi imel za cilj omejevanje konkurence, vendar njegovi protikonkurenčni učinki ne bi bili dokazani, prepovedan. Komisiji torej ni bilo treba prikazati škodljivega učinka na konkurenco, da bi dokazala kršitev člena 65(1) PJ (zgoraj v točki 151 navedeni sodbi Ensidesa proti Komisiji, točki 59 in 60, in Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 277).

211    Dalje, kot je Komisija pravilno poudarila v točkah 414 in 415 obrazložitve prve odločbe, je kršitev člena 81 ES (in po analogiji člena 65 PJ) lahko ne le posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja. Tej razlagi ni mogoče oporekati s trditvijo, da bi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja lahko tudi sam po sebi pomenil kršitev teh določb (glej po analogiji zgoraj v točki 159 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 81).

212    V obravnavani zadevi je iz prve odločbe razvidno, da so bila ravnanja v zvezi z določanjem osnovne cene in plačilnih rokov izraz izvajanja enega samega načrta, namenjenega določitvi minimalne dogovorjene cene, ker se je vsako od teh ravnanj (razen začetnega sporazuma v aprilu 1992) konkretiziralo z ukrepi, ki so bili skozi čas bolj ali manj enaki in s katerimi je bila določena minimalna dogovorjena cena (točka 437 obrazložitve prve odločbe). Poleg tega glede pribitka na dimenzijo trajajoča narava kršitve v skladu z navedbami v točki 442 obrazložitve prve odločbe izhaja iz namena kršitvenih ravnanj, ki so se ponavljala in katerih predmet je bilo določanje enotnih cen navedenega pribitka, kar naj bi potrjevalo, da so vsa opisana ravnanja pomenila izvrševanje istega načrta.

213    Tožeča stranka pa glede tega zgolj trdi, da so bila usklajevanja ozko usmerjena in tako kratkotrajna, da so bili vseskozi potrebni novi sestanki med proizvajalci. Te trditve ni mogoče sprejeti. Kot je Komisija poudarila v točki 510 obrazložitve prve odločbe, so bila v obdobju več let sprejeta enaka dejanja na področju osnovnih cen, pribitkov, plačilnih rokov in nadzora ali omejevanja proizvodnje ali prodaj. Poleg tega obstajajo dokazi o sestankih za nadzor nad usklajenimi ravnanji, kar dokazuje, da je bil položaj na trgu pod nenehnim nadzorom in da so bile, kadar se je vpletenim podjetjem zdelo potrebno, sprejete nove pobude, tako da zadevna ravnanja ne morejo biti kratkotrajna.

214    Nazadnje, tožeča stranka z izpodbijanjem povečanja globe iz naslova trajanja oporeka enotni naravi kršitve, ki jo je ugotovila Komisija, vendar ne navaja nobene trditve za omajanje ugotovitev Komisije, da sklopi omejevalnega sporazuma, ki se nanašajo na določanje osnovne cene, na določanje pribitkov cen in na omejevanje ali nadzorovanje proizvodnje in prodaj, tvorijo kršitev, katere edini cilj je zvišanje cene jekla za armiranje betona na italijanskem trgu (točke 444, 458 in 507 obrazložitve prve odločbe). Njen očitek je treba torej zavrniti.

215    V okviru drugega dela tožeča stranka izpodbija utemeljenost očitkov zoper njo in zatrjuje izkrivljanje dejanskega stanja.

–       Določanje osnovne cene z izhodiščem v Brescii

216    Tožeča stranka v zvezi z določanjem osnovne cene trdi, da njeno sodelovanje pri omejevalnem sporazumu za določanje „osnovne cene z izhodiščem v Brescii“ ne bi imelo nobene koristi, ker naj bi njena proizvodnja potekala izključno v njenem obratu v Potenzi 1000 km stran od Brescie. Tako naj prodajna cena z izhodiščem v Brescii za tožečo stranko ne bi imela nobenega smisla in naj se ne bi bilo mogoče sklicevati nanjo.

217    Prav tako naj bi bilo težko ugotoviti usklajenost osnovnih cen jekla za armiranje betona med tožečo stranko in drugimi proizvajalci, ker so ti delovali v drugih regijah. Poleg tega naj bi Komisija v točki 587 obrazložitve prve odločbe navedla, da so bile cene za južno Italijo le redko na dnevnem redu sestankov. Na podlagi te okoliščine naj bi morala Komisija tožečo stranko obravnavati posebej, tako da bi bolj upoštevala njeno dejansko vlogo v očitanih dejstvih. Glede tega naj Komisija nikakor ne bi mogla dokazati, da so podjetja izvajala več sporazumov, niti da je tožeča stranka sodelovala pri njih.

218    Na prvem mestu je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da njeno sodelovanje pri omejevalnem sporazumu za „določitev osnovne cene z izhodiščem v Brescii“ ne bi imelo nobene koristi. Navesti je treba, da osnovna cena pomeni referenčno ceno (točke 153, 289, 425, 445 in 516 obrazložitve prve odločbe), v katero niso nujno sistematično vključeni stroški prevoza iz Brescie do namembnega kraja. Čeprav je glede tega Komisija v točki 129 obrazložitve prve odločbe, ki se nanaša na sporazum april–maj 1992, v zvezi s pogoji prodaje navedla „izhodišče v Brescii, pri čemer so se stranki zaračunali stroški prevoza iz Brescie, če se je izročitev opravila s sredstvi proizvajalca“, je treba šteti, da je razlog za to sklicevanje na osnovno ceno z izhodiščem v Brescii dejstvo, da je večina podjetij, ki je sodelovala pri sporazumih, imela sedež v tem kraju (točke 79, 85, 89, 91 in 105 obrazložitve prve odločbe). Poleg tega tožeča stranka ne prereka, da je združenje Federacciai svoja sporočila o osnovnih cenah naslavljalo na vse italijanske proizvajalce jekla za armiranje betona, tudi na tožečo stranko, s sklicevanjem na osnovno ceno z izhodiščem v Brescii (točki 135 in 140 obrazložitve prve odločbe). Zato tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da določanje osnovne cene z izhodiščem v Brescii zanjo ni imelo nikakršne koristi ali da naj bi bilo zato, ker je izhodiščna cena „izvirala iz Brescie“, težko ugotoviti usklajenost osnovnih cen jekla za armiranje betona z drugimi proizvajalci v zelo oddaljenih regijah. Poleg tega se tožeča stranka ne more sklicevati na točko 587 obrazložitve prve odločbe, v kateri naj bi Komisija menila, da „se odločitve, sprejete na sestankih, razen v zelo redkih primerih niso nanašale na prodaje za jug Italije“, da bi dokazala, da bi jo morala Komisija obravnavati drugače, ker ne gre za ugotovitev Komisije, ampak za trditev nekaterih podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu (opomba št. 654 prve odločbe).

219    Na drugem mestu je treba zavrniti trditev tožeče stranke v zvezi s tem, da Komisija ni dokazala, da so zadevna podjetja izvajala domnevne sporazume z dne 7. februarja (točka 138 obrazložitve prve odločbe), 30. avgusta (točka 140 obrazložitve prve odločbe), 13. septembra (točka 142 obrazložitve prve odločbe) in 25. novembra 1994 (točka 143 obrazložitve prve odločbe), z dne 13. junija (točka 153 obrazložitve prve odločbe), 4. julija (točka 160 obrazložitve prve odločbe) in 29. avgusta 1995 (točka 168 obrazložitve prve odločbe), z dne 23. februarja (točka 186 obrazložitve prve odločbe), 2. aprila (točka 191 obrazložitve prve odločbe), 25. julija (točka 192 obrazložitve prve odločbe) in 22. oktobra 1996, z dne 30. januarja, 14. februarja in 10. julija 1997 (točka 200 obrazložitve prve odločbe) ter z dne 18. februarja (točka 220 obrazložitve prve odločbe) in 9. junija 1998 (točka 233 obrazložitve prve odločbe).

220    Kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 151, člen 65(1) PJ prepoveduje sporazume, ki bi bili „namenjeni“ preprečevanju, omejevanju ali izkrivljanju normalne konkurence. Zato je v smislu te določbe prepovedan sporazum, ki bi imel za cilj omejevanje konkurence. Posledično je v primeru sporazumov, ki so nastali na sestankih podjetij, ki si konkurirajo, podana kršitev te določbe, če imajo ti sestanki takšen cilj in nameravajo tako umetno organizirati delovanje trga. V tem primeru je odgovornost nekega podjetja za kršitev veljavno ugotovljena, če je sodelovalo na teh sestankih in je poznalo njihov cilj, čeprav potem ni izvajalo katerega od tam dogovorjenih ukrepov. Bolj ali manj redna prisotnost podjetja na teh sestankih in bolj ali manj popolno izvajanje dogovorjenih ukrepov ne vplivata na obstoj njegove odgovornosti, ampak na razsežnost te odgovornosti in torej na raven sankcije (glej po analogiji sodbi Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točke od 508 do 510, in z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 145). Zatrjevano neizvajanje sporazumov s protikonkurenčnim ciljem, kakršni so navedeni zgoraj v točki 219, je zato neupoštevno.

221    Iz istih razlogov je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da ni izvajala sporazumov april–maj 1992 (točka 129 obrazložitve prve odločbe) z dne 1. aprila 1993 (točka 137 obrazložitve prve odločbe), z dne 13. februarja 1996 (točka 183 obrazložitve prve odločbe), z dne 16. oktobra (točke od 204 do 210 obrazložitve prve odločbe) in z dne 17. novembra 1997 (točka 214 obrazložitve prve odločbe) in da je nevpletenost v te sporazume očitna.

222    Vsekakor je Komisija, kot je navedla v pisnih vlogah, ne da bi ji tožeča stranka ugovarjala, v zvezi s sklopom omejevalnega sporazuma, ki se nanaša na določanje osnovne cene, zbrala listinske dokaze, iz katerih je razvidno sodelovanje zadevnih podjetij na sestankih 13. februarja 1996 (točka 183 obrazložitve prve odločbe), 16. oktobra 1997 (točke od 204 do 210 obrazložitve prve odločbe), 9. junija 1998 (točka 233 obrazložitve prve odločbe) ter 11. (točka 280 obrazložitve prve odločbe) in 25. januarja (točka 282 obrazložitve prve odločbe), 1. (točka 283 obrazložitve prve odločbe) in 9. februarja (točka 285 obrazložitve prve odločbe), 10. marca (točka 289 obrazložitve prve odločbe), 8. (točka 297 obrazložitve prve odločbe), 16. (točka 298 obrazložitve prve odločbe) in 23. maja (točka 299 obrazložitve prve odločbe) in 27. junija 2000 (točka 304 obrazložitve prve odločbe). Poleg tega je dokazala, da je podjetje Lucchini‑SP sodelovalo na vsaj osmih od teh sestankov, ki so potekali med letoma 1996 in 1998 in v letu 2000 (točke 183, 204, 233, 282, 283, 289, 298, 299 in 304 obrazložitve prve odločbe).

223    V skladu z ustaljeno sodno prakso pa za dokaz sodelovanja podjetja pri omejevalnem sporazumu zadošča prikazati, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ki jim ni očitno nasprotovalo. Če je bilo sodelovanje na takih sestankih dokazano, mora to podjetje predložiti indice, ki dokazujejo, da je bilo njegovo sodelovanje na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je svojim konkurentom navedlo, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni (zgoraj v točki 159 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 96; zgoraj v točki 201 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 81, in sodba Sodišča z dne 19. marca 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C‑510/06 P, ZOdl., str. I‑1843, točka 119). Tožeča stranka ne navaja verodostojnih indicev v tem smislu.

224    V zvezi z drugimi sestanki o cenah in plačilnih rokih, ki jih je organiziralo združenje Federacciai, za katere na podlagi razpoložljivih dokazov ni mogoče določiti udeležencev, je treba navesti, da so bili nanje vabljeni vsi italijanski proizvajalci jekla za armiranje betona, ki so od združenja Federacciai prejeli tudi zapisnik, s katerim so bili obveščeni o rezultatih teh sestankov (točki 465 in 466 obrazložitve prve odločbe).

225    Komisija je tudi poudarila, ne da bi ji tožeča stranka ugovarjala, da so bili ti sestanki med seboj povezani, ker so se na več sestankih bodisi na podlagi stalnega nadziranja trga presojali učinki predhodnih dogovorov bodisi sprejemali ukrepi o spremembi predhodnih dogovorov (točka 468 obrazložitve prve odločbe).

226    Poleg tega, kot je pravilno navedla Komisija v točki 469 obrazložitve prve odločbe, neprisotnost na nekem sestanku ne pomeni nujno, da se neudeleženi ni strinjal z rezultati tega sestanka. Tako se je zgodilo, da podjetje Lucchini‑SP ni sodelovalo na enem od sestankov zaradi „očitne nezmožnosti ali pomanjkanja volje nekaterih proizvajalcev pri poskusu ohranitve cen, ki so bile dogovorjene na prejšnjih sestankih“ (glej točke 208, 215 in 560 obrazložitve prve odločbe v zvezi s sestankom z dne 17. novembra 1997). Tožeča stranka zato ne more trditi, da je njena nevpletenost v omejevalni sporazum očitna.

227    Navesti je treba tudi, da – kot je poudarila Komisija v točkah od 419 do 433 in od 560 do 562 obrazložitve prve odločbe, ne da bi ji tožeča stranka glede tega posebej ugovarjala – je iz upravnega spisa razvidno, da je bilo podjetje Lucchini‑SP udeleženo v sporazumu april–maj 1992 in v sklopu omejevalnega sporazuma, ki se je nanašal na določanje osnovne cene, do junija 2000. Združenje Federacciai je tako 25. januarja 1993 na vse italijanske proizvajalce jekla za armiranje betona naslovilo sporočilo o sestanku z istega dne, na katerem je bila osnovna cena določena na 280 ITL/kg, ki jo je nato tožeča stranka sprejela (točki 136 in 420 obrazložitve prve odločbe). Družba Lucchini je leta 1994 sprejela osnovno ceno, ki je bila določena na sestanku 1. decembra 1994 (točki 145 in 422 obrazložitve prve odločbe). Nato je še vedno prejemala obvestila združenja Federacciai in družbe Leali v zvezi z določanjem osnovne cene v letih 1995 (točke 149, 160, 161, 164 in 424 obrazložitve prve odločbe), 1996 (točki 192 in 426 obrazložitve prve odločbe), 1997 (točki 200 in 428 obrazložitve prve odločbe) in 1998 (točke 220, 233, 241 in 430 obrazložitve prve odločbe). Za leto 1999 je sodelovanje podjetja Lucchini‑SP pri tem sklopu omejevalnega sporazuma razvidno iz notranjih poročil tega podjetja za mesece februar, marec, april in maj 1999 (točki 268 in 432 obrazložitve prve odločbe). Nazadnje, za leto 2000 je bilo zgoraj v točki 222 navedeno, da je podjetje Lucchini‑SP sodelovalo na sestankih 1. februarja (točka 283 obrazložitve prve odločbe), 10. marca (točka 289 obrazložitve prve odločbe), 16. (točka 298 obrazložitve prve odločbe) in 23. maja (točka 299 obrazložitve prve odločbe) ter 27. junija (točka 304 obrazložitve prve odločbe) (glej tudi točko 434 obrazložitve prve odločbe).

228    Na tretjem mestu, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je mogoče na podlagi tega, da so zadevna podjetja sistematično uporabljala različne cene, ovreči domnevo o izvajanem usklajevanju med podjetji, zadošča napotiti na točke obrazložitve, navedene zgoraj v točki 197.

–       Določanje pribitkov na dimenzijo

229    V zvezi z določanjem pribitkov na dimenzijo tožeča stranka na prvem mestu trdi, da je določanje minimalnih cen za pribitke na dimenzijo s strani Komisije ter objava orientacijskih in priporočenih cen, ki sta veljala tudi za jeklo za armiranje betona, prispevala k neobstoječi ali zmanjšani avtonomiji podjetij pri določanju svojih prodajnih cen. Pribitki na dimenzijo in drugi pribitki naj bi bili v bistvu v Uniji enaki zaradi lažjega poslovanja med proizvajalci in kupci. Glede tega je tožeča stranka 10. decembra 2001 na Komisijo naslovila dopis, o katerem naj se zadnja ne bi nikoli izrekla, da bi izvedela, ali bi njena eventualna uskladitev s cenami, ki ji jih je sporočil konkurent, posredno izhajajoča iz člena 60 PJ, pomenila omejevalni sporazum v nasprotju s členom 65(1) PJ. Tožeča stranka nazadnje dodaja, da je normalno usklajevanje pribitkov „neizogiben pojav na trgu, ki se je skozi čas uveljavil povsod“.

230    Prvič, opozoriti je treba, da je v skladu s sodno prakso obvezna javnost cen, določena v členu 60(2) PJ, namenjena, najprej, čim obsežnejši preprečitvi prepovedanih ravnanj, dalje, omogočanju kupcem, da se natančno seznanijo s cenami in tudi sodelujejo pri nadzoru diskriminacij, in nazadnje, omogočanju podjetjem, da so natančno seznanjena s cenami svojih konkurentov, da bi se jim lahko prilagodila (glej zgoraj v točki 151 navedeno sodbo Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 308 in navedena sodna praksa).

231    Ustaljena sodna praksa je tudi, da morajo podjetja cene v cenikih določati samostojno, brez medsebojnih sporazumov, vključno s tihim soglasjem. Natančneje, to, da določbe člena 60 PJ lahko omejijo konkurenco, ne preprečuje uporabe prepovedi omejevalnih sporazumov, ki je določena v členu 65(1) PJ. Poleg tega člen 60 PJ ne določa nobenega stika – pred objavo cenikov – med podjetji, ki bi bil namenjen izmenjevanju informacij o prihodnjih cenah. Ker pa navedeni stiki preprečujejo, da bi bili ti ceniki določeni samostojno, lahko v smislu člena 65(1) PJ izkrivijo normalno konkurenco (glej zgoraj v točki 151 navedeno sodbo Thyssen Stahl proti Komisiji, točki 312 in 313 in navedena sodna praksa).

232    Glede na to sodno prakso je Komisija v točki 442 obrazložitve prve odločbe pravilno menila, da kadar konkurenčna podjetja v okviru rednega usklajevanja sprejmejo trajajoče ravnanje, ki je z uporabo sporazumov in usklajenih ravnanj namenjeno odpravi negotovosti glede, natančneje, pribitkov na dimenzijo, ki jih bodo uporabila na trgu, to ravnanje pomeni prepovedan omejevalni sporazum v smislu člena 65 PJ. Komisija pa je ta ravnanja opredelila med drugim v točkah od 438 do 441 obrazložitve prve odločbe.

233    Tožeča stranka glede tega ne more zatrjevati, da ta enotnost izvira iz posebnih značilnosti trga in proizvodnje, na podlagi katerih, prvič, naj bi konkurenca na trgu temeljila na razlikah v osnovnih cenah, ki jih uporabljajo različna podjetja, drugič, naj bi manjša podjetja sistematično sledila spremembam pribitkov, ki jih samostojno določajo reprezentativnejša in večja jeklarska podjetja, in tretjič, naj bi se vsi subjekti zedinili glede potrebe po poenotenih pribitkih zaradi lažjega pogajanja med proizvajalci in kupci, ki naj bi bilo osredotočeno samo na osnovno ceno nekega proizvoda, na podlagi katere je mogoče takoj opaziti, ponudba katerega proizvajalca je ugodnejša.

234    Poudariti je namreč treba, da prilagoditev zvišanju cen pribitkov na dimenzijo izvira iz sporazuma, ki je bil včasih tih, včasih pa izrecen, o nekonkuriranju (točka 440 obrazložitve prve odločbe) in da je bilo od 6. decembra 1989 do leta 2000 določenih in uporabljenih vsaj 19 zvišanj teh pribitkov (točka 439 obrazložitve prve odločbe). Tako domneve o razumni prilagoditvi po pobudi velikega proizvajalca ni mogoče sprejeti, ker je Komisija dokazala usklajevanja na področju povišanja pribitkov in to, da je obstajalo skupno prepričanje v zvezi s pogojem, da morajo biti pribitki vedno poenoteni med proizvajalci (točki 441 in 489 obrazložitve ter opomba št. 542 prve odločbe). Poleg tega, kot je Komisija pravilno poudarila v točki 440 obrazložitve prve odločbe, če bi bilo uravnavanje cen pribitkov na dimenzijo posledica normalnega razvoja trga, bi bilo težko razumeti, zakaj bi se udeležencem omejevalnega sporazuma zdelo potrebno, da se redno sestajajo zaradi usklajevanja teh zvišanj.

235    Drugič, tožeča stranka ne more zatrjevati, da Komisija ni odgovorila na njen dopis z dne 10. decembra 2001, v katerem jo je vprašala, ali bi njena eventualna uskladitev s cenami, ki ji jih je sporočil konkurent, pomenila omejevalni sporazum v nasprotju s členom 65 PJ. Poleg tega, da je ta očitek brezpredmeten, je treba navesti, da je Komisija, kot je tudi sama navedla, na to trditev odgovorila v zadnjem delu točke 280 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo na tožečo stranko naslovljeno 27. marca 2002.

236    Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da ni bila med podjetji, ki so uporabljala vzporedne cene za pribitke na podlagi izvajanja predhodnega omejevalnega sporazuma. Z nobenim dokazom ali natančnim elementom v zvezi s tem, ki so sicer pogosto neformalna sporočila, naj ne bi bilo potrjeno, da je združenje Federacciai združevalo vsa podjetja, ki so proizvajala jeklo za armiranje betona. Poleg tega, kot naj bi izhajalo iz predloženih računov, je tožeča stranka svoje cene sistematično določala samostojno, kar naj bi dokazovalo, da se je jasno distancirala od prejetih informacij.

237    Vendar je treba to trditev zavrniti, ker je Komisija, kot je pravilno poudarila, med drugim v točkah od 438 do 444 obrazložitve prve odločbe ugotovila, da je tožeča stranka aktivno sodelovala pri sporazumih in usklajenih ravnanjih s ciljem določanja cen pribitkov na dimenzijo.

238    Glede tega je iz spisa med drugim razvidno, da je bilo podjetje Lucchini‑SP (a) naslovnik sporočila združenja Federacciai z dne 6. decembra 1989 (točka 126 obrazložitve prve odločbe) in je posledično spremenilo svoje cenike (točka 127 obrazložitve prve odločbe), (b) naslovnik sporočila združenja Federacciai z dne 25. januarja 1993 (točka 135 obrazložitve prve odločbe) in je posledično spremenilo ustrezne cene (točka 136 obrazložitve prve odločbe), (c) naslovnik sporočila združenja Federacciai z dne 7. februarja 1994 (točka 138 obrazložitve prve odločbe) in je sprejelo zadevna povišanja na dogovorjeni datum (točka 139 obrazložitve prve odločbe) ter (d) naslovnik sporočil združenja Federacciai z dne 30. avgusta (točka 140 obrazložitve prve odločbe) in 13. septembra 1994 (točka 142 obrazložitve prve odločbe) in sporočila z dne 22. februarja 1995 (točka 149 obrazložitve prve odločbe). Poleg tega je tožeča stranka od januarja do julija 1997 še naprej prejemala sporočila združenja Federacciai (točka 200 obrazložitve in opomba št. 328 prve odločbe) in je zlasti sprejela pobudo, da naj vsi proizvajalci sprejmejo zvišanje cene (točka 200 obrazložitve prve odločbe). Sodelovala je tudi na sestankih, ki so se nanašali na cene pribitkov na dimenzijo (točki 298 in 299 obrazložitve prve odločbe).

239    Poleg tega je Komisija ugotovila sodelovanje podjetja Lucchini‑SP pri usklajenih ravnanjih v zvezi s cenami pribitkov na dimenzijo med letoma 1990 in 1991 (točka 128 obrazložitve prve odločbe), v letu 1992 (točka 133 obrazložitve prve odločbe), v juliju 1995 (točka 162 obrazložitve prve odločbe), od februarja do oktobra 1996 (točki 184 in 199 obrazložitve prve odločbe) ter v juniju in juliju 1999 (točka 269 obrazložitve prve odločbe).

–       Prodajni pogoji in plačilni roki

240    Tožeča stranka opozarja, da je Komisija v točki 435 in naslednjih obrazložitve prve odločbe menila, da so zadevna podjetja vsaj med 15. aprilom 1992 in 30. septembrom 1995 sklenila omejevalni sporazum v zvezi s pogoji in roki za plačilo. Vendar naj se družba SP ne bi nikoli sporazumela z drugimi proizvajalci in je bila njena politika glede tega vprašanja popolnoma samostojna, kar naj bi bilo razvidno iz računov, ki jih je predložila tožeča stranka. Poleg tega naj bi bili navedeni plačilni roki (od 60 do 90 dni) običajni pri prodaji med izvajalci poslovne dejavnosti v jeklarski industriji.

241    Navesti je treba, da je iz prve odločbe razvidno, da se je omejevalni sporazum vsaj do 30. septembra 1995 nanašal tudi na plačilne roke (točka 435 obrazložitve prve odločbe). Komisija je v utemeljitev te ugotovitve poudarila, da je bilo splošno pravilo plačila v 90 dneh ob omejenih in urejenih izjemah določeno v sporazumu iz aprila 1992 v zvezi z določitvijo minimalnih osnovnih cen (točki 129 in 130 obrazložitve prve odločbe). Nove odločitve glede plačilnih rokov so bile sprejete leta 1993 (točka 135 obrazložitve prve odločbe), leta 1994 (točka 145 obrazložitve prve odločbe) in leta 1995 (točke 161, od 163 do 168 in 174 obrazložitve prve odločbe).

242    Glede tega tožeča stranka ne more zatrjevati, da se ni nikoli dogovarjala o določanju plačilnih rokov z drugimi proizvajalci in da je bila njena politika glede tega vprašanja popolnoma samostojna.

243    Prvič, kot je pravilno navedla Komisija, je iz spisa razvidno, da je podjetje Lucchini‑SP pristopilo k sporazumu iz aprila 1992, s katerim je bilo med drugim določeno pravilo plačila v 90 dneh po koncu meseca (točki 129 in 130 obrazložitve prve odločbe).

244    Drugič, tudi ob predpostavki, da tožeča stranka ni sodelovala na sestanku z dne 25. januarja 1993, je treba poudariti, da je združenje Federacciai vsem proizvajalcem jekla za armiranje betona sporočilo, da je bilo na tem sestanku s 26. januarjem 1993 uvedeno plačilo v 60 dneh po koncu meseca (točka 135 obrazložitve prve odločbe).

245    Tretjič, na sestanku z dne 1. decembra 1994, ki je bil sklican s telefaksom združenja Federacciai z dne 25. novembra 1994, so bile med drugim sprejete odločitve glede plačilnih rokov in rabatov (točka 145 obrazložitve prve odločbe). Iz spisa pa je razvidno tudi, da je bila vsebina teh odločitev sporočena podjetju Lucchini‑SP.

246    Četrtič, združenje Federacciai je s telefaksom z dne 21. julija 1995 proizvajalcem jekla za armiranje betona v podpis poslalo formular, ki je vseboval zavezo, da bodo od dostav z dne 1. septembra 1995 dalje za vse stranke uporabljeni od 60‑ do 90‑dnevni plačilni roki, šteti od datuma odpreme, in s plačilom 10., 20., 30. ali 31. v mesecu glede na dejanski datum odpreme. Pred tem formularjem je bila navedena izjava namestnika generalnega direktorja združenja Federacciai, s katero je bil potrjen namen za skrajšanje plačilnih rokov in uporabo nove časovne porazdelitve teh istih rokov (točka 164 obrazložitve prve odločbe). Podjetje Lucchini‑SP je 27. julija 1995 izrecno potrdilo, da pristopa k novim plačilnim rokom (točka 165 obrazložitve prve odločbe).

247    Petič, združenje Federacciai je 31. julija 1995 pripravilo sporočilo, namenjeno proizvajalcem jekla za armiranje betona, v katerem je bilo navedeno, da so nastopili pogoji za strogo uporabo plačilnih pogojev „v 60–90 dneh po koncu meseca“ (točka 167 obrazložitve prve odločbe). Na sestanku 29. avgusta 1995 je bilo soglasno potrjena uporaba plačil v „60–90 dneh“ za naročila od 1. septembra 1995 dalje (točka 168 obrazložitve prve odločbe).

248    Ob upoštevanju vseh teh elementov tožeča stranka ne more zatrjevati, da je svojo poslovno politiko glede prodajnih pogojev in plačilnih rokov določala samostojno niti da so navedeni plačilni roki (od 60 do 90 dni) običajni pri prodaji med izvajalci poslovne dejavnosti v jeklarski industriji.

249    Očitek tožeče stranke je treba zato zavrniti.

–       Omejevanje ali nadzor proizvodnje ali prodaj

250    Tožeča stranka trdi, da Komisija ni predložila nobenega dokaza o njenem sodelovanju pri sklopu omejevalnega sporazuma, ki se je nanašal na ustavitve proizvodnje. Nasprotno, Komisiji naj bi bili posredovani računi o nakupih, iz katerih naj bi bila razvidna normalna poraba metana v proizvodnih obratih tožeče stranke. Poleg tega naj bi bilo znano, da se velika večina malih, srednjih in velikih industrij v celoti zapre med štirimi tedni v avgustu. Glede tega naj bi podatki, ki so bili sporočeni združenju Federacciai, ne pa konkurenčnim proizvajalcem jekla za armiranje betona, pomenili le običajno sporočanje temu združenju v statistične namene.

251    Trditev tožeče stranke ni mogoče sprejeti.

252    Kot je navedla Komisija v točki 458 obrazložitve prve odločbe, je sklop omejevalnega sporazuma, ki se je nanašal na omejevanje ali nadzor proizvodnje ali prodaj, trajal vsaj od 13. junija 1995 do 23. maja 2000.

253    V zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri tem sklopu omejevalnega sporazuma je treba, prvič, poudariti, da je iz spisa razvidno, da je sodelovala na sestanku z dne 13. junija 1995, na katerem so se udeleženci soglasno odločili za prekinitev proizvodnje v obdobju štirih tednov pred koncem avgusta 1995 (točke od 152 do 154 in 445 obrazložitve prve odločbe). Pristop tožeče stranke k tej odločitvi je razviden iz telefaksa družbe Lucchini Siderurgica, ki je bil 26. junija 1995 poslan združenju Federacciai (točka 158 obrazložitve in opomba št. 228 prve odločbe) kot odgovor na telefaks namestnika generalnega direktorja združenja Federacciai z dne 21. junija 1995, ki je bil poslan družbi Leali in katerega vsebino je ta družba 22. junija 1995 posredovala drugim proizvajalcem jekla za armiranje betona (točke od 156 do 158 obrazložitve prve odločbe).

254    Drugič, družba Lucchini se v mesečnem poročilu za januar 1996 („Area 80 Informa – Report mensile – Mese: Gennaio 1996“) sklicuje na dejstvo, da „bi morala odločitev proizvajalcev glede dvotedenske ustavitve delovanja obratov v februarju pripeljati do zmanjšanja ravni zalog v skladiščih proizvajalcev in hkrati do majhnega zvišanja prodajnih cen“ (točka 185 obrazložitve prve odločbe). Poleg tega je podjetje Lucchini‑SP sodelovalo na sestanku z dne 13. februarja 1996, na katerem je bil opredeljen program ustavitve strojev za valjanje (točka 183 obrazložitve prve odločbe), pristop podjetja Lucchini‑SP pa je potrjen s sporočilom pooblaščenega člana upravnega odbora nekdanjih družb Acciaierie e Ferriere Leali Luigi z dne 20. februarja 1996 (točka 185 obrazložitve prve odločbe).

255    Tretjič, Komisija je v točkah 205, 206 in 451 obrazložitve prve odločbe navedla, pri čemer ji tožeča stranka glede tega ni ugovarjala, da je bilo v letu 1997 izvajanje sklopa omejevalnega sporazuma, ki se je nanašal na nadzor ali omejevanje proizvodnje ali prodaj, namenjeno ohranitvi in okrepitvi višjih cen kot posledica omejevalnega sporazuma, ki se je v tej fazi uporabe udejanjil v sporazumu med osmimi podjetji, tudi podjetjem Lucchini, bodisi za izvažanje presežne proizvedene količine glede na njihove kvote za dobavo bodisi za enotedensko ustavitev proizvodnje med 1. septembrom in 30. novembrom. Poleg tega je bilo v notranjem dokumentu družbe Lucchini iz oktobra 1997 navedeno, da „bi moral izvoz nekaterih proizvajalcev (Feralpi, IRO, Valsabbia, Riva) poleg ustavitev proizvodnje, ki naj bi jih v novembru izvedli nekateri drugi proizvajalci (Leali, Lucchini, Alfa Acciao, Darfo), stabilizirati trg v prihajajočem mesecu in vsaj preprečiti verjetno znižanje cen“ (glej tudi točko 207 obrazložitve prve odločbe).

256    Četrtič, v drugem notranjem dokumentu družbe Lucchini iz aprila 1998 je navedeno, da „bi moral sporazum med proizvajalci omogočiti ponoven dvig cene za okoli 15–20 ITL v maju“. V dokumentu je bilo navedeno, da „bi bilo treba ta poskus, ker povpraševanje ni bilo zelo veliko, okrepiti z zmanjšanjem proizvodnje vseh proizvajalcev“ (točki 228 in 453 obrazložitve prve odločbe). Poleg tega je iz točke 454 obrazložitve prve odločbe razvidno, da je bil v sporazumu september–november 1998, katerega član je bilo tudi podjetje Lucchini‑SP, prav tako določen nadzor ali omejevanje proizvodnje za italijanski trg.

257    Petič, za leto 1999 omejevanje ali nadzor proizvodnje ali prodaj izhaja zlasti iz sporočil družb Alfa, Valsabbia, Ferriere Nord in Lucchini-SP v zvezi z odločitvijo o prekinitvi proizvodnje jekla za armiranje betona v celotnem tretjem tednu novembra ali „od 22. 11. do 26. 11. in od 1. 12. do 3. 12.“ (točki 277 in 455 obrazložitve prve odločbe).

258    Šestič, Komisija je ugotovila, da je bilo omejevanje ali nadzor proizvodnje del cilja omejevalnega sporazuma tudi v letu 2000, kar izhaja zlasti iz sestanka 23. maja 2000 med družbami Lucchini-SP, Alfa, Valsabbia in Feralpi, na katerem se je razpravljalo o vprašanju, „kdo ni dosegal kvot in kdo jih je presegal, kar je pokazatelj tega, kdo je popustil pri ceni in kdo jo je ubranil“ (točki 299 in 456 obrazložitve prve odločbe).

259    Ob upoštevanju zgornjih preudarkov tožeča stranka ne more zatrjevati, da je bila v njenih proizvodnih obratih poraba metana normalna niti da so bili podatki o ustavitvi proizvodnje združenju Federacciai sporočeni zgolj v statistične namene. Glede tega, kot je poudarila Komisija v točki 445 obrazložitve prve odločbe, je v zvezi s sestankom z dne 13. junija 1995 združenje Federacciai poudarilo, da je za podporo novi, višji osnovni ceni, ki je bila dogovorjena na tem sestanku, potrebno „enotno vztrajanje glede štiritedenskega zaprtja med poletjem“. Poleg tega je bila v telefaksu družbe Leali z dne 22. junija 1995, ki je bil naslovljen na vse proizvajalce jekla za armiranje betona kot odgovor na telefaks združenja Federacciai z dne 21. junija 1995, izrecno navedena „potreba po združenih ustavitvah zaradi uravnavanja proizvodnje in ponudbe v juliju in avgustu“ (točki 156 in 157 obrazložitve prve odločbe).

260    Glede na vse zgornje preudarke očitka tožeče stranke ni mogoče sprejeti.

–       Osnutek z dne 27. septembra 1996, sestanka 16. oktobra in 17. novembra 1997 ter sporazum april–maj 1992

261    Tožeča stranka trdi, da ni sodelovala pri osnutku sporazuma z dne 27. septembra 1996 in da ne ve, kako se je družba Leali seznanila s podatki o njeni proizvodnji, saj naj ji jih ne bi nikoli posredovala (točka 196 obrazložitve prve odločbe). Prav tako naj ne bi vedela za sporazum, ki naj bi bil sklenjen na sestanku z dne 16. oktobra 1997, in naj bi podatke o svojih dobavah in svoji proizvodnji posredovala samo združenju Federacciai (točke 204 in naslednje obrazložitve prve odločbe). Poleg tega naj ne bi sodelovala na sestanku z dne 17. novembra 1997 (točka 208 obrazložitve prve odločbe) in naj ne bi ustavila proizvodnje v novembru 1997. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi vedela, katere konkurenčne družbe so imele na voljo podatke o njenih prodajah, izvozu in proizvodnji (točka 209 obrazložitve prve odločbe). Nazadnje, tožeča stranka naj ne bi sklenila sporazuma med aprilom in majem 1992 in se ne spominja, da bi ga pred tem videla.

262    Prvič, kot je bilo navedeno že zgoraj v točki 173, je iz besedila sporazuma iz septembra 1996, ki je bil odkrit pri družbi Leali, razvidno, da je družba Lucchini dejansko naznanila svoj pristop k temu sporazumu s telefaksom z dne 30. septembra in z dvema razpredelnicama, prav tako odkritima pri družbi Leali, ki za vsako zadevno podjetje, tudi za Lucchini‑SP, vsebujeta podatke o tržnih deležih v oktobru in novembru 1996, ki so enaki kot tisti, določeni s sporazumom, o portfelju naročil, zalogah in prejetih naročilih (točka 196 obrazložite prve odločbe). Tožeča stranka zato ne more zatrjevati, da ni sodelovala pri osnutku sporazuma iz septembra 1996.

263    Drugič, iz spisa je razvidno, da je družba Lucchini Siderurgica sodelovala na sestanku z dne 16. oktobra 1997, na katerem je bil sklenjen sporazum o samoomejitvi proizvodnje v novembru 1997. Istega dne je družba Leali po telefaksu prejela individualne podatke o proizvodnji, dobavi v Italiji in izvozu vsakega podjetja za vsak mesec (od januarja do septembra) leta 1996 in 1997 (opomba 336 prve odločbe). Trditve tožeče stranke, da ni vedela niti za sporazum, ki je bil sklenjen na sestanku z dne 16. oktobra 1997, zato ni mogoče sprejeti.

264    Tretjič, v zvezi s sestankom z dne 17. novembra 1997 je treba ugotoviti, da je podjetje Lucchini‑SP sporočilo, da njegov pooblaščenec na njem ne more sodelovati (točka 208 obrazložitve prve odločbe). Glede tega je treba tudi poudariti, da je podjetje Lucchini‑SP družbi Leali 7. novembra 1997 poslalo telefaks, v katerem je navedlo, da se ne namerava udeležiti prihodnjega sestanka tržnikov zaradi „očitne nezmožnosti ali pomanjkanja volje nekaterih proizvajalcev pri poskusu ohranitve cen, ki so bile dogovorjene na prejšnjih sestankih“ (točka 215 obrazložitve prve odločbe). Zato je Komisija v točki 560 obrazložitve prve odločbe pravilno menila, da tega, da podjetje Lucchini‑SP ni bilo prisotno na sestanku uslužbencev za trgovino v sredini novembra, ni bilo mogoče razlagati kot njegovo distanciranje od omejevalnega sporazuma v zvezi z določanjem osnovne cene, saj je, nasprotno, na nek način protestiralo in zahtevalo večjo učinkovitost omejevalnega sporazuma, da bi se pokazali učinki na cenah. Poleg tega je treba tudi navesti, da je bila tožeča stranka naslovnica sporočila družbe Leali z dne 24. novembra 1997, ki je zadevna podjetja obvestila o sporazumih, ki so bili sklenjeni na sestanku 17. novembra 1997 (točka 216 obrazložitve prve odločbe).

265    Četrtič, trditve tožeče stranke v zvezi s sporazumom april–maj 1992 je treba zavrniti iz razlogov, ki so navedeni zgoraj v točkah 171 in 243.

266    Na podlagi navedenega je treba očitke tožeče stranke, ki se nanašajo na osnutek sporazuma z dne 2. septembra 1996, na sestanka 16. oktobra 1996 in 17. novembra 1997 ter na sporazum april–maj 1992, zavrniti.

–       Neobstoj sodelovanja družbe SP pri študijah svetovalne družbe K.

267    Tožeča stranka trdi, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, družba SP ni sodelovala pri študijah svetovalne družbe K. (točke od 233 do 244 obrazložitve prve odločbe), kar naj bi Komisija poleg tega priznala (točka 226 obrazložitve in opomba št. 390 prve odločbe). Komisija naj ne bi mogla zatrjevati, da je v letu 1998 tožeča stranka kljub temu, da ni sodelovala pri dejavnostih spremljanja svetovalne družbe K., vedela zanje in se vedla, kot da je del skupine podjetij, ki so neposredno sodelovala v sistemu. Poleg tega naj tožeča stranka v nasprotju s tem, kar je navedla Komisija v točki 257 obrazložitve prve odločbe, ne bi nikoli upoštevala sporazuma o „kvoti Darfo“ in naj dokumenti, ki jih glede tega navaja Komisija, ne bi imeli dokazne vrednosti.

268    Na prvem mestu je treba po eni strani navesti, da čeprav je Komisija priznala, da tožeča stranka ni neposredno sodelovala pri študijah, ki jih je izvedla svetovalna družba K. v letu 1998 (točke od 223 do 244 obrazložitve in opomba št. 390 ter točka 560 obrazložitve in opomba št. 624 prve odločbe), je prikazano, da je pri njih neposredno sodelovala v letu 1997 (točki 217 in 560 obrazložitve ter opomba št. 624 prve odločbe). Iz spisa je namreč razvidno, da je svetovalna družba K. 10. decembra 1997 izdala poračun za študijo, ki jo je izvedla v decembru 1997, in da je bil znesek na računu razdeljen med sedem podjetij, med drugim Lucchini‑SP.

269    Po drugi strani je Komisija na podlagi dokumenta, katerega dokazne vrednosti tožeča stranka ne izpodbija, dokazala, da čeprav zadnja ni neposredno sodelovala pri študijah svetovalne družbe K. v letu 1998, je vedela zanje in se je vsaj do začetka junija 1998 vedla, „kot da je bila del skupine podjetij, ki so neposredno sodelovala v sistemu intervencij in kontrol [svetovalne družbe K.]“ (točke 228, 337 in 560 obrazložitve prve odločbe), s čimer je pristopila k sklopu omejevalnega sporazuma, ki se je nanašal na omejevanje ali nadzor proizvodnje ali prodaj in katerega del so bile študije svetovalne družbe K. Tožeča tej razlagi ne more ugovarjati s trditvijo, da se je samostojno prilagodila novemu položaju na trgu. Zgoraj v točki 166 je bilo namreč opozorjeno, da se domneva, da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu – če ne dokažejo nasprotnega – pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti. To velja toliko bolj, če je bilo usklajevanje redno v daljšem časovnem obdobju (zgoraj v točki 159 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 121).

270    Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo, da tožeča stranka ni nikoli upoštevala „kvote Darfo“, je treba opozoriti, da – kot je razvidno iz točke 256 obrazložitve prve odločbe – je družba Acciaieria di Darfo pri italijanskem ministrstvu za industrijo vložila prošnjo za dodelitev subvencij za uničenje svojih obratov za proizvodnjo jekla za armiranje betona. V skladu s to točko obrazložitve so se družbe, in sicer nekdanji Acciaierie e Ferriere Leali Luigi, (nekdanja) Ferriera Valsabbia, IRO, Alfa in Feralpi z družbo Acciaieria di Darfo, dogovorile, da ji bodo v zameno za njeno zavezo o prenehanju dejavnosti v jeklarski industriji plačale nadomestilo za vsak kilogram jekla za armiranje betona, ki ga bo prodala in dostavila vsaka izmed njih na italijanskem ozemlju med 1. januarjem 1999 in 31. januarjem 2001.

271    Glede tega je treba ugotoviti, da to, da je podjetje Lucchini‑SP spoštovalo sporazum o „kvoti Darfo“, dokazuje ročno napisana opomba predsednika družbe Ferriere Nord (točka 257 obrazložitve prve odločbe), v kateri je navedeno: „Riva, Lucchini in jaz pa tudi drugi smo se zavezali k spoštovanju sporazuma“.

272    Očitkov tožeče stranke torej ni mogoče sprejeti.

273    Zato je treba sedmi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Osmi tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe

–       Prvi del: neobstoj novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

274    Tožeča stranka trdi, da ji pred sprejetjem prve odločbe po razglasitvi ničnosti odločbe iz leta 2002 ni bilo poslano dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ampak samo dopis z dne 30. junija 2008. Prva odločba naj bi bila zato nezakonita, ker je bila sprejeta na koncu postopka, v katerem vpletenim podjetjem ni bilo omogočeno ustrezno in popolno izvrševanje pravic do obrambe.

275    Opozoriti je treba, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je upoštevanje pravice do obrambe v vseh postopkih, ki lahko pripeljejo do kazni, zlasti glob ali denarnih kazni, temeljno načelo prava Unije, ki ga je treba upoštevati tudi, če gre za postopek upravne narave. V zvezi s tem je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah procesno jamstvo, ki uporablja temeljno načelo prava Unije, ki zahteva spoštovanje pravice do obrambe v katerem koli postopku. To načelo zlasti zahteva, da mora obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga Komisija naslovi na podjetje, ki mu namerava naložiti globo zaradi kršitve pravil o konkurenci, vsebovati bistvene elemente v zvezi s tem podjetjem, kot so očitano dejanje, njegova kvalifikacija in dokazi, na katere se opira Komisija, da bi lahko to podjetje v upravnem postopku, uvedenem zoper njega, učinkovito navajalo svoje trditve (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 3. septembra 2009 v združenih zadevah Papierfabrik August Koehler in drugi proti Komisiji, C‑322/07 P, C‑327/07 P in C‑338/07 P, ZOdl., str. I‑7191, točke od 34 do 36 in navedena sodna praksa, in v zadevi Prym et Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točke od 26 do 28).

276    Spoštovanje pravice do obrambe namreč zahteva, da se zadevnemu podjetju v upravnem postopku omogoči, da učinkovito predstavi svoje stališče glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter glede dokumentov, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve, da je to podjetje storilo kršitev (glej zgoraj v točki 201 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 66 in navedena sodna praksa).

277    Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso razglasitev ničnosti akta Unije ne vpliva nujno na njegove pripravljalne akte, in se postopek za nadomestitev akta, razglašenega za ničnega, načeloma lahko nadaljuje prav od tam, kjer je nastala nezakonitost (sodba Sodišča z dne 12. novembra 1998 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑415/96, Recueil, str. I‑6993, točki 31 in 32; zgoraj v točki 220 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 73, ter sodba Splošnega sodišča z dne 25. junija 2010 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji, T‑66/01, ZOdl., str. II‑2631, točka 125).

278    Iz sodne prakse izhaja tudi, da kadar se Komisija po razglasitvi ničnosti odločbe s področja konkurence odloči, da bo popravila ugotovljene nezakonitosti in sprejela enako odločbo brez teh nezakonitosti, se ta odločba nanaša na iste očitke, o katerih so se podjetja že izrekla (zgoraj v točki 220 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 98).

279    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da so ob razglasitvi ničnosti odločbe iz leta 2002 pripravljalni akti Komisije omogočali izčrpno analizo ravnanja zadevnih podjetij glede na člen 65(1) PJ. Poleg tega tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga ne trdi, da je bila vsebina očitkov Komisije v prvi odločbi spremenjena glede na vsebino očitkov iz obvestila o ugotovitvi o možnih kršitvah in iz dodatnega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

280    Ker je bila, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 22, odločba iz leta 2002 razglašena za nično zaradi prenehanja veljavnosti člena 65(4) in (5) PJ 23. julija 2002, zaradi česar Komisija na podlagi navedenih določb, ki v trenutku sprejetja navedene odločbe niso več veljale, ni mogla biti pristojna za ugotovitev kršitve člena 65(1) PJ in za naložitev glob podjetjem, ki naj bi sodelovala pri navedeni kršitvi, je morala Komisija za izvršitev zgoraj v točki 22 navedene sodbe SP in drugi proti Komisiji postopek nadaljevati prav od tam, kjer je nastala nezakonitost, torej od sprejetja odločbe iz leta 2002. Komisiji zato ni bilo treba nasloviti novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah na tožečo stranko.

281    Prvi del osmega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

–       Drugi del: nesporočitev dokumentov v zvezi s sodelovanjem družbe Ferriere Nord

282    Tožeča stranka v drugem delu tega tožbenega razloga trdi, da je bila kršena njena pravica do obrambe, ker naj ji Komisija ne bi dovolila, da se seznani z dokumenti, ki ji jih je predložila družba Ferriere Nord v okviru svojega sodelovanja na podlagi Obvestila o sodelovanju iz leta 1996.

283    V skladu s točko 636 obrazložitve prve odločbe je „družba Ferriere Nord Komisiji predložila koristne informacije, ki so ji omogočile boljše razumevanje delovanja omejevalnega sporazuma“. V točki 637 obrazložitve prve odločbe je Komisija dodala, da je bila „družba Ferriere Nord edina, ki ji je predložila informacije, na podlagi katerih je lahko bolje razumela delovanje omejevalnega sporazuma“. Komisija je v opombi št. 685 prve odločbe pojasnila, da je „Ferriere Nord predložila pojasnila glede dokumentov, ki so bili odkriti na njenem sedežu“, in da ji je prostovoljno predložila razpredelnico iz točke 251 obrazložitve prve odločbe, ki jo je izpolnila tako, da je v njej navedla imena podjetij, ki so bila v dokumentu, ki ga je imela Komisija, v obliki šifer. Tako je po mnenju Komisije doprinos družbe Ferriere Nord omogočil določitev povezave z dokumentom, naslovljenim „Delovna hipoteza“ in navedenim v točki 247 obrazložitve prve odločbe, ker je potrdil, da sta se šifra in ključ za razbiranje ujemala. Poudarila je tudi, da je bila delna ugoditev zahtevam dveh podjetij za zvišanje njunih kvot, ki sta bili predmet sporazuma konec leta 1998, v pomoč pri dokazovanju, da delovna hipoteza ni ostala teoretična in da se je sporazum september–november 1998 izvajal.

284    Tožeča stranka navaja, da je družba Ferriere Nord sodelovala s službami Komisije z vloženima vlogama z dne 14. februarja in 13. julija 2001 in z vloženim popravkom z dne 30. julija 2001 (točka 114 obrazložitve prve odločbe), na podlagi katerih naj bi Komisija lahko bolje razumela delovanje omejevalnega sporazuma. Zato naj bi bila globa družbe Ferriere Nord zmanjšana za 20 %. Vendar naj Komisija drugim podjetjem, ki so bila vpletena v omejevalni sporazum, pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah ne bi sporočila, da je sodelovanje družbe Ferriere Nord štela za koristno za boljše razumevanje delovanja omejevalnega sporazuma (točka 152 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah), in naj navedenih podjetij ne bi seznanila s tema vlogama pred sprejetjem prve odločbe, s čimer je kršila njihove pravice do obrambe. Tožeča stranka trdi, da ker se zdi, da je družba Ferriere Nord priznala samo dejstva za obdobje po letu 1997, se postavlja vprašanje, kako je Komisija lahko ohranila očitke za obdobje pred letom 1997 brez sodelovanja, ki bi bilo odločilno za razumevanje delovanja omejevalnega sporazuma. Družba Ferriere Nord bi tako lahko navedla kakšen sporazum med proizvajalci o minimalnih cenah in zmanjšanju proizvodnje, s katerim bi bila povezana tudi tožeča stranka, ki ne bi bil več vsebovan v prvi odločbi (točka 98 in fine obrazložitve odločbe iz leta 2002). Tožeča stranka zato Splošnemu sodišču predlaga, naj na podlagi členov 64 in 65 Poslovnika odredi, naj Komisija predloži navedeni vlogi, in zasliši zakonitega zastopnika družbe Ferriere Nord, da bi ga vprašalo, ali je bila tožeča stranka med podjetji, ki so bila dogovorjena o minimalni ceni in omejevanju proizvodnje.

285    Opozoriti je treba, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in vpogled v spis podjetjem v preiskavi omogočata seznanitev z dokazi, s katerimi razpolaga Komisija, in zagotavljata učinkovitost pravice do obrambe (zgoraj v točki 220 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točki 315 in 316; zgoraj v točki 201 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 66 in 67, in sodba Sodišča z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑328/05 P, ZOdl., str. I‑3921, točka 55).

286    Pravica do vpogleda v spis, ki je nujno povezana z načelom zagotavljanja pravice do obrambe, pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnih spisih, ki so morda pomembni za njegovo obrambo. Sem spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih informacij (zgoraj v točki 201 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 68).

287    Neposredovanje obremenilnega dokumenta pomeni kršitev pravice do obrambe samo, če lahko zadevno podjetje dokaže, prvič, da se je Komisija oprla na ta dokument, da bi utemeljila svoj očitek v zvezi z obstojem kršitve, in drugič, da bi bilo ta očitek mogoče dokazati samo s sklicevanjem na navedeni dokument. Če so bili na voljo še drugi dokazni dokumenti, s katerimi so se udeleženci omejevalnega sporazuma seznanili med upravnim postopkom in s katerimi so posebej podprti sklepi Komisije, izločitev nepredloženega obremenilnega dokumenta kot dokaza ne vpliva na utemeljenost očitkov iz izpodbijane odločbe. Zadevno podjetje mora tako dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v svoji odločbi, drugačen, če bi bilo treba kot obremenilni dokaz zavrniti dokument, ki ga Komisija ni posredovala podjetju in na katerega se je oprla v obtožbi podjetja (zgoraj v točki 201 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 71 do 73).

288    Če pa, nasprotno, neki razbremenilni dokument ni bil sporočen, mora zadevno podjetje dokazati le, da je lahko njegovo nerazkritje vplivalo na potek postopka v njegovo škodo in na vsebino odločbe Komisije. Dovolj je, če podjetje dokaže, da bi lahko navedeni razbremenilni dokument uporabilo pri svoji obrambi, in sicer da bi, če bi se nanj lahko oprlo v upravnem postopku, lahko navedlo dokaze, ki ne bi bili skladni s sklepi, do katerih je na tej stopnji prišla Komisija, in bi lahko tako kakor koli vplivali na njeno presojo v odločbi, vsaj glede teže in trajanja njemu očitanega ravnanja, in s tem na višino globe (zgoraj v točki 201 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 74 in 75).

289    V uvodu je treba poudariti, da je Komisija v točki 52 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah jasno navedla vlogi, ki ji ju je posredovala družba Ferriere Nord, in ustrezne številke strani svojega spisa.

290    Na prvem mestu je treba zavrniti trditev tožeče stranke v zvezi s tem, da Komisija drugim podjetjem, ki so bila vpletena v omejevalni sporazum, pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah ni sporočila, da je sodelovanje družbe Ferriere Nord štela za koristno. Iz točke E(2) Obvestila o sodelovanju iz leta 1996 je namreč razvidno, da Komisija to koristnost presoja zgolj ob sprejetju odločbe.

291    Na drugem mestu tožeča stranka ne more zatrjevati, da je Komisija s tem, da ni zagotovila dostopa do vlog iz točke 284 zgoraj, kršila njeno pravico do obrambe. Trditve tožeče stranke, da Komisija ni mogla ohraniti očitkov za obdobje pred letom 1997 brez sodelovanja, ki bi bilo odločilno za razumevanje delovanja omejevalnega sporazuma, ni mogoče sprejeti, saj, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 283, je doprinos družbe Ferriere Nord Komisiji zgolj omogočil, da je ugotovila povezavo z dokumentom, naslovljenim „Delovna hipoteza“, iz točke 247 obrazložitve prve odločbe, ki se je nanašal na sporazum september–november 1998. Poleg tega je iz celote elementov iz točk od 419 do 459 obrazložitve prve odločbe razvidno, da se Komisija ni oprla samo na prošnjo za sodelovanje družbe Ferriere Nord, da bi dokazala kršitev v obdobju pred letom 1997.

292    Vsekakor je treba na eni strani poudariti, da je družba Ferriere Nord z vlogo z dne 14. februarja 2001 Komisiji sporočila informacije in dokumente v zvezi z zapisnikom pregleda iz oktobra 2000 ter prepis razpredelnice, odvzete med pregledom, ki je bila pravilno izpolnjena z navedbo imen zadevnih podjetij, ki so bila v dokumentu, s katerim je razpolagala Komisija, šifrirana. Ta dokument je del spisa Komisije in je bil dostopen.

293    Na drugi strani je treba v zvezi z vlogo z dne 13. julija 2001 navesti, da gre za zaupen dokument, s katerim je družba Ferriere Nord formalno zaprosila za uporabo Obvestila o sodelovanju iz leta 1996. Tožeča stranka je vedela za obstoj te vloge (in popravka z dne 30. julija 2001), saj je bila omenjena v točki 52 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, vsebina navedene vloge in popravka z dne 30. julija 2001 pa je bila na kratko opisana v dokumentu, ki je bil vložen v spis in ki je bil prav tako dostopen.

294    Poleg tega je tožeča stranka, ki ji je bilo glede tega postavljeno vprašanje na obravnavi, Splošnemu sodišču priznala, da med upravnim postopkom ni zahtevala dostopa do dokumentov, ki jih je Komisiji predložila družba Ferriere Nord v okviru svojega sodelovanja na podlagi Obvestila o sodelovanju iz leta 1996 in ki so bili vloženi v preiskovalni spis, ter da se ni pritoževala nad zaupnostjo vloge z dne 13. julija 2001 in njenega popravka, na katero se je sklicevala Komisija. Njenega očitka zato ni mogoče sprejeti.

295    Glede na navedeno ni treba odrediti predložitve teh vlog niti zaslišanja zakonitega zastopnika družbe Ferriere Nord na podlagi členov 64 in 65 Poslovnika, kar predlaga tožeča stranka (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 22. novembra 2007 v zadevi Sniace proti Komisiji, C‑260/05 P, ZOdl., str. I‑10005, točke od 77 do 79 in navedena sodna praksa).

296    Na tretjem mestu, trditev tožeče stranke, formulirano v obliki napotitve na prvi tožbeni razlog, da je nepriložitev razpredelnic k prvi odločbi pomenila tudi kršitev njene pravice do obrambe, je treba zavrniti na podlagi sodne prakse, ki je navedena zgoraj v točki 65.

297    Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba zavrniti ta del in osmi tožbeni razlog ter posledično v celoti zavrniti predloge za ugotovitev neobstoja ali za razglasitev ničnosti prve odločbe.

 Predlogi za razglasitev ničnosti prve odločbe v delu, v katerem se nanaša na globo

298    Tožeča stranka trdi, da člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 ne dovoljuje sankcioniranja podjetij brez prometa, kar velja zanjo, saj je v stečajnem postopku in ni ustvarila nikakršnega prometa niti opravljala nobene dejavnosti v letu pred sprejetjem prve odločbe. Prav tako naj bi bilo „nenavadno“, da se za podjetje, ki je v stečajnem postopku in ni dejavno, določi povečanje zaradi zagotovitve odvračilnega učinka globe. Komisija naj ne bi nikakor obrazložila nespoštovanja obveznosti iz te določbe, saj naj bi se zadovoljila s tem, da se je v točki 632 obrazložitve prve odločbe sklicevala na celoten promet družb, ki so tvorile eno samo podjetje, da bi obšla prepoved iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 z umetno naložitvijo solidarne odgovornosti. Tudi ob predpostavki, da je bila tožeča stranka v preteklosti lahko povezana s skupino Lucchini, to od leta 2005 ne velja več, saj je skupina Lucchini od takrat dalje del skupine Severstal. Poleg tega naj bi že obstajali primeri, v katerih se je Komisija zaradi smotrnosti odločila, da ne bo sankcionirala podjetij v stečaju.

299    Na prvem mestu je treba ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno zgoraj v točki 78, preučiti očitek tožeče stranke v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve.

300    Komisija je v točki 632 obrazložitve prve odločbe navedla, da je treba, „natančneje, v zvezi z družbama SP v stečaju in Acciaierie e Ferriere Leali v stečaju […] omeniti, da to, da je bila ena od njiju takrat nedejavna, druga pa v stečaju, ne preprečuje, […] da se jima naložita globi, ker odgovarjata solidarno z družbama Lucchini in Leali“. Komisija je glede tega opozorila, da „ker te družbe tvorijo eno in isto podjetje, je treba na podlagi ustaljene sodne prakse zaradi uporabe zgornje meje, ki jo določa člen 23(2) Uredbe št. 1/2003, upoštevati celotni promet družb, ki tvorijo to enotno podjetje“.

301    Komisija je v točkah od 538 do 544 obrazložitve prve odločbe tudi pojasnila, zakaj je bila tožeča stranka v obdobju kršitve del istega podjetja kot družba Lucchini. Glede tega se je oprla zlasti na, prvič, dejstvo, da je delniški kapital družbe Lucchini in delniški kapital nove družbe Siderpotenza (danes SP) skozi celotno obdobje trajanja kršitve nadzirala družina Lucchini, drugič, obstoj navzkrižnih razmerij med osebami s ključnimi funkcijami znotraj družbe Lucchini, prve družbe Siderpotenza in nove družbe Siderpotenza, tretjič, obstoj mandatne pogodbe iz leta 1998 med družbo Lucchini in novo družbo Siderpotenza in, četrtič, več notranjih dokumentov teh družb iz obdobja kršitve.

302    V zvezi s spremembo lastniške strukture družbe Lucchini po koncu obdobja kršitve je Komisija v točki 95 obrazložitve prve odločbe najprej navedla, da je „20. aprila 2005 nadzor nad družbo [Lucchini] pridobila skupina Severstal“ in da je „23. maja 2007 skupina Severstal imela 79,82‑odstotni delež družbe Lucchini SpA, družina Lucchini pa 20,18‑odstotnega“. Dalje, v opombi št. 586 prve odločbe k točki 540 obrazložitve te odločbe je pojasnila, da „to, da je skupina Severstal postala večinski delničar družbe Lucchini SpA v letu 2005, nikakor ne spreminja ugotovitve, da sta [družbi Lucchini SpA in SP tvorili eno samo podjetje], ker je družba Lucchini SpA še vedno obstajala kot pravna oseba ob sprejetju te odločbe“. Nazadnje, Komisija je v točki 631 obrazložitve prve odločbe, ki se nanaša na maksimalno globo, določeno v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, navedla, da znesek, določen v tej fazi izračuna, in sicer 14,35 milijona EUR, ni presegal zgornje meje 10 % prometa zadevnega podjetja s proizvodi s področja uporabe Pogodbe ESPJ na ozemlju Unije v letu 2007 (Komisija je uporabila podatke za leto 2007, ker ji ob sprejetju prve odločbe nekatera podjetja niso mogla predložiti podatkov za leto 2008).

303    Iz teh preudarkov izhaja, da je prva odločba v zvezi z uporabo zgornje meje iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 in v zvezi z upoštevanjem celotnega prometa enotnega podjetja, ki sta ga tvorili tožeča stranka in družba Lucchini, za namene izračuna maksimalne globe pravno zadostno obrazložena.

304    Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da ni več povezana s skupino Lucchini, ki je zdaj del skupine Severstal, in da je solidarna odgovornost, če so izpolnjeni pogoji zanjo, mogoča le, če podjetja pripadajo isti skupini tudi ob naložitvi sankcije. Po eni strani tožeča stranka navaja, da ima družba Lucchini v njenem družbenem kapitalu le manjšinski delež, ne pa tudi nadzora. Po drugi strani naj bi bila družba Lucchini del skupine Severstal od aprila 2005. Tožeča stranka je tako pojasnila, da sta bili „od leta 2005 ti dve podjetji ločeni in nista bili več del iste skupine“. Tožeča stranka se v utemeljitev tožbenega razloga sklicuje na skupno sporočilo za medije skupin Lucchini in Severstal z dne 20. aprila 2005, v katerem je bilo oznanjeno, da skupina Severstal kupuje 62 % kapitala družbe Lucchini, kar je Komisija odobrila s sklepom z dne 12. aprila 2005. V skladu z navedenim sporočilom je družina Lucchini na ta datum imela še 29 % kapitala družbe Lucchini, ostalih 9 % pa je bilo v rokah drugih delničarjev. V istem sporočilu je bil Giuseppe Lucchini imenovan za predsednika upravnega odbora družbe Lucchini.

305    Šteti je treba, da želi tožeča stranka s tem očitkom, ki se nanaša na maksimalno globo iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, izpodbiti zgolj ugotovitve Komisije, da je bila do sprejetja prve odločbe del iste gospodarske enote kot družba Lucchini.

306    Opozoriti je treba, da v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 „za vsako podjetje […], udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu“.

307    Tako je zgornja meja namenjena zlasti temu, da so podjetja obvarovana pred pretiranimi globami, ki bi jih lahko gospodarsko uničile. Iz tega je mogoče sklepati, da se zgornja meja ne nanaša na obdobje sankcioniranih kršitev, ki se lahko zaključi več let pred datumom naložitve globe, ampak na obdobje, ki je bližje temu datumu (glej v tem smislu zgoraj v točki 197 navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 389).

308    Zato je cilj določitve zgornje meje 10 % mogoče doseči samo, če se ta zgornja meja na prvem mestu uporabi posebej za vsakega naslovnika določbe, s katero je naložena globa. Samo če se na drugem mestu izkaže, da več naslovnikov sestavlja „podjetje“ v smislu gospodarskega subjekta, odgovornega za kaznovano kršitev, na dan sprejetja odločbe, se lahko zgornja meja izračuna na podlagi celotnega prometa tega podjetja, kar pomeni na podlagi vseh njegovih sestavnih delov skupaj. Če pa je ta gospodarska enota medtem prenehala, ima vsak naslovnik odločbe pravico do individualne uporabe zadevne zgornje meje (zgoraj v točki 197 navedena sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 390; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2011 v zadevi Groupe Gascogne proti Komisiji, T‑72/06, točka 115).

309    Zato je treba preveriti, ali – kot trdi tožeča stranka – je ob sprejetju prve odločbe gospodarska enota, ki jo je opredelila Komisija v točkah od 538 do 544 obrazložitve prve odločbe, že ni več obstajala.

310    Glede tega je treba, prvič, navesti, da je Komisija v prvi odločbi na podlagi odgovorov na zahteve po informacijah, ki jih je naslovila na tožečo stranko in družbo Lucchini 24. julija 2008, navedla, po eni strani, da je bila tožeča stranka v 83,33‑odstotni lasti fizičnih ali pravnih oseb v okviru družine Lucchini, ostalih 16,667 % pa je bilo v lasti družbe Lucchini (točka 99 obrazložitve prve odločbe), in da, po drugi strani, družina Lucchini 23. maja 2007 ni imela v lasti več kot 20,18 % delnic družbe Lucchini, saj je preostalih 79,82 % kupila skupina Severstal, ki je prevzela nadzor nad to družbo (točka 95 obrazložitve in opomba št. 586 prve odločbe).

311    Na podlagi tega je mogoče ugotoviti, da ob sprejetju prve odločbe obstoj gospodarske enote ni mogel izhajati iz deležev družbe Lucchini in članov družine Lucchini. Čeprav je družina Lucchini ob sprejetju prve odločbe še vedno imela nadzorni delež v kapitalu tožeče stranke, takega deleža ni imela več v kapitalu družbe Lucchini, nadzor nad katero je pridobila skupina Severstal po koncu obdobja kršitve in pred sprejetjem prve odločbe.

312    Glede tega je treba zavrniti trditev Komisije, da ji je tožeča stranka z dopisom z dne 17. decembra 2008 v odgovoru na zahtevo po informacijah iz točke 310 zgoraj sporočila, da znotraj njenega lastništva ni prišlo do pomembnejših sprememb, kar naj bi pomenilo, da je družbo SP še naprej bodisi neposredno bodisi posredno obvladovala družina Lucchini. Ta trditev je namreč neupoštevna, ker – kot je poudarila tožeča stranka na obravnavi – se ni spremenilo njeno lastništvo, ampak lastništvo družbe Lucchini.

313    Drugič, obstoj gospodarske enote ob sprejetju prve odločbe ni mogel več izhajati iz obstoja skupnega osebja v družbah Lucchini in SP, ki je navedeno v točki 538 obrazložitve prve odločbe, ker se je to nanašalo samo na obdobje med 30. novembrom 1998 in koncem leta 2002.

314    Komisija je na obravnavi s sklicevanjem na sporočilo za medije z dne 20. aprila 2005, ki ga je predložila tožeča stranka, navedla, da so člani družine Lucchini kljub manjšinskemu lastništvu v družbi Lucchini, ki je znašalo 20,18 %, še naprej imeli zelo pomembno vlogo v organih uprave te družbe, na podlagi katere je lahko sklepala, da je družina Lucchini v družbi Lucchini še naprej vršila odločilen vpliv tudi po letu 2005 in do sprejetja prve odločbe. Komisija je tako navedla, da je po eni strani v letu 2005 družina Lucchini imenovala tri člane upravnega odbora družbe Lucchini in da je bil po drugi strani Giuseppe Lucchini delničar družbe SP in je postal predsednik upravnega odbora družbe Lucchini po tem, ko je to družbo leta 2005 kupila skupina Severstal.

315    Te trditve ni mogoče sprejeti.

316    Najprej, Komisija svoje trditve utemeljuje zgolj s sporočilom za medije z dne 20. aprila 2005, ki se nanaša na to, da je skupina Severstal v letu 2005 kupila 62 % kapitala družbe Lucchini, in v katerem je pojasnjeno, da je družina Lucchini na ta datum obvladovala še 29 % kapitala te družbe. Iz točke 95 obrazložitve prve odločbe pa je razvidno, da ob njenem sprejetju člani družine Lucchini niso imeli več kot 20,18 % delnic družbe Lucchini. Komisija glede tega ni predložila elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da so bili člani družine Lucchini kljub majhni udeležbi v kapitalu družbe Lucchini še naprej zastopani z enakim številom članov uprave.

317    Dalje, tudi če bi bili člani družine Lucchini po zmanjšanju svojih deležev v družbi Lucchini še naprej zastopani z enakim številom članov v upravnem odboru družbe Lucchini, Komisija ne navaja razlogov, iz katerih bi družina Lucchini zgolj na podlagi tega, da so jo v upravnem odboru te družbe zastopali štirje člani (predsednik in trije člani upravnega odbora) od devetih, še naprej izvrševala odločilen vpliv nad to družbo ob sprejetju prve odločbe.

318    Nazadnje, v zvezi s trditvijo Komisije – prav tako utemeljeno s sporočilom za medije z dne 20. aprila 2005, ki ga je predložila tožeča stranka – da je podpredsednik skupine Severstal izjavil, da „sklepi, sprejeti na skupščini delničarjev, ustvarjajo strateško in dolgotrajno partnerstvo med skupino Severstal, družino Lucchini in vsemi zainteresiranimi stranmi italijanske družbe“, je treba šteti, da ne zadošča kot dokaz za to, da je ob sprejetju prve odločbe družina Lucchini izvrševala odločilen vpliv nad družbo Lucchini.

319    Tretjič, Komisija se ob sprejetju prve odločbe ni mogla več sklicevati na obstoj mandatne pogodbe med družbo Lucchini in tožečo stranko, saj je Komisija na obravnavi sama navedla, da tožeča stranka od leta 2002 ne proizvaja več jekla za armiranje betona in da je obrat v Potenzi prodala družbi Ferriere Nord, tako da ni bilo razloga za ohranitev navedene mandatne pogodbe.

320    Četrtič, v zvezi z drugimi notranjimi dokumenti, ki so navedeni v točki 538 obrazložitve prve odločbe, je treba ugotoviti, da so iz obdobja kršitve in da z njimi ni mogoče dokazati obstoja gospodarske enote med družbo Lucchini in tožečo stranko ob sprejetju prve odločbe.

321    Petič, Komisija je na obravnavi potrdila, da je bil registrirani sedež tožeče stranke hkrati tudi upravni sedež družbe Lucchini. Vendar ta okoliščina sama zase prav tako ne more biti dokaz obstoja gospodarske enote med družbo Lucchini in tožečo stranko ob sprejetju prve odločbe.

322    Iz zgornjih preudarkov izhaja, da Komisija kljub podatkom, s katerimi je razpolagala in ki jih je omenila v prvi odločbi ter iz katerih so razvidne pomembne spremembe v lastništvu družbe Lucchini, v točkah od 538 do 543 obrazložitve navedene odločbe ni dokazala, da je gospodarska enota med družbo Lucchini in tožečo stranko ob sprejetju prve odločbe še vedno obstajala.

323    Zato je treba prvo odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem za tožečo stranko ni bila uporabljena individualna zgornja meja globe iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.

324    Ker je glede tega iz spisa razvidno, da tožeča stranka v letu 2007 ni ustvarila prometa, ji ni bilo mogoče naložiti globe.

325    Glede na vse zgornje preudarke je treba ta tožbeni razlog sprejeti in razglasiti ničnost člena 2 prve odločbe v delu, v katerem je Komisija naložila globo tožeči stranki in v katerem je tožečo stranko štela za solidarno odgovorno za plačilo globe 14,35 milijona EUR, ki je bila naložena tudi družbi Lucchini.

326    Zato ni treba preučiti niti drugih očitkov, ki so bili navajani v okviru tega tožbenega razloga, niti devetega in desetega tožbenega razloga (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 29. junija 2012 v zadevi GDF Suez proti Komisiji, T‑370/09, točka 272 in navedena sodna praksa).

2.     Zadeva T‑55/10

327    Predmet tožbe v zadevi T‑55/10 je predlog za razglasitev ničnosti sklepa o spremembi.

328    Tožeča stranka je v utemeljitev tožbe v zadevi T‑55/10 v pisnih vlogah navedla tri tožbene razloge. Prvi se nanaša na nezakonitost naknadnega popravka akta s hudimi napakami. Drugi se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja. Nazadnje, tretji se nanaša na neobstoj ustrezne pravne podlage sklepa o spremembi.

329    Tožeča stranka je na obravnavi umaknila prvi tožbeni razlog iz tožbe v zadevi T‑55/10.

330    Najprej je treba ugotoviti, ali je tožba v zadevi T‑55/10 dopustna.

331    V skladu z ustaljeno sodno prakso je ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, dopustna le, če je v interesu tožeče stranke, da se razglasi ničnost izpodbijanega akta. Tak interes obstaja le, če ima razglasitev ničnosti akta sama po sebi lahko pravne posledice (sodba Sodišča z dne 24. junija 1986 v zadevi AKZO Chemie in AZKO Chemie UK proti Komisiji, 53/85, Recueil, str. 1965, točka 21; glej tudi sodbi Splošnega sodišča z dne 14. septembra 1995 v združenih zadevah Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, T‑480/93 in T‑483/93, Recueil, str. II‑2305, točki 59 in 60 in navedena sodna praksa, in z dne 20. junija 2001 v zadevi Euroalliages proti Komisiji, T‑188/99, Recueil, str. II‑1757, točka 26), oziroma v skladu z drugo opredelitvijo, kadar lahko rezultat pravnega sredstva osebi, ki ga je vložila, prinese korist (sodbi Sodišča z dne 13. julija 2000 v zadevi Parlament proti Richard, C‑174/99 P, Recueil, str. I‑6189, točka 33, in z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, točka 21, ter sodba Splošnega sodišča z dne 28. septembra 2004 v zadevi MCI proti Komisiji, T‑310/00, ZOdl., str. II‑3253, točka 44).

332    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija s sklepom o spremembi prvi odločbi dodala več razpredelnic, ki ji niso bile priložene, in popravila oštevilčene napotitve na te razpredelnice v več opombah te odločbe.

333    Vendar kot je bilo navedeno zgoraj v točkah 47 in 48 in kot izhaja iz preizkusa prvega tožbenega razloga v zadevi T‑472/09 (glej točke od 63 do 108 zgoraj), je s sklepom o spremembi prvi odločbi zgolj dodanih več razpredelnic, ki ji niso bile priložene, in so bile z njim popravljene oštevilčene napotitve na te razpredelnice v več opombah te odločbe, ne da bi ta sprememba obrazložitve prve odločbe spreminjala vsebino tega, kar je bilo odločeno v njenem izreku. Zato tožeči stranki sama razglasitev ničnosti sklepa o spremembi ne more prinesti nikakršne koristi. Poleg tega, če želi tožeča stranka v okviru tožbe v zadevi T‑55/10 doseči odločitev Splošnega sodišča, ki bi dejansko vplivala na prvo odločbo, je treba ugotoviti, da se ta predlog v bistvu prekriva s predlogi iz tožbe v zadevi T‑472/09.

334    Zato je tožba v zadevi T‑55/10 nedopustna in jo je treba v celoti zavreči.

 Stroški

335    Splošno sodišče lahko v skladu s členom 87(3) Poslovnika odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah.

336    Ker je bilo tožbi v zadevi T‑472/09 ugodeno le delno, tožeča stranka na podlagi pravične presoje okoliščin nosi polovico svojih stroškov. Komisija nosi svoje stroške in polovico stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Zadevi T‑472/09 in T‑55/10 se združita za izdajo sodbe.

2.      V zadevi T‑472/09, SP proti Komisiji:

–        se člen 2 Odločbe Komisije C(2009) 7492 final z dne 30. septembra 2009 v zvezi s postopkom po členu 65 PJ (zadeva COMP/37.956 – jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje) razglasi za ničen v delu, v katerem je družbi SP SpA solidarno naložena globa 14,35 milijona EUR;

–        se tožba v preostalem zavrne;

–        družba SP nosi polovico svojih stroškov;

–        Komisija nosi svoje stroške in polovico stroškov, ki jih je priglasila družba SP.

3.      V zadevi T‑55/10, SP proti Komisiji:

–        se tožba zavrže;

–        se družbi SP naloži plačilo stroškov.

Martins Ribeiro Popescu Berardis

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. decembra 2014.

Podpisi

Kazalo

Pravni okvir

1. Določbe Pogodbe ESPJ

2. Določbe Pogodbe ES

3. Uredba št. 1/2003

4. Sporočilo Komisije o nekaterih vidikih obravnavanja zadev konkurence, ki izhajajo iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ

Predmeta sporov

Predstavitev tožeče stranke

Dejansko stanje

Prva odločba

Dogodki po vročitvi prve odločbe

Sklep o spremembi

Postopek in predlogi strank

Pravo

1. Zadeva T‑472/09

Predloga za ugotovitev neobstoja ali za razglasitev ničnosti prve odločbe

Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka

Drugi in četrti tožbeni razlog: nepristojnost Komisije, napačna uporaba prava glede pravne podlage kršitve in globe, prekoračitev pooblastil in zloraba postopka

– Izbira pravne podlage prve odločbe

– Pristojnost Komisije za ugotovitev in sankcioniranje kršitve člena 65(1) PJ na podlagi Uredbe št. 1/2003 po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ

Peti tožbeni razlog: kršitev člena 65 PJ, neobrazložitev in izkrivljanje dejstev

Šesti tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja in neobrazložitev

Sedmi tožbeni razlog: napačna pravna opredelitev dejanskega stanja, neutemeljenost očitkov zoper tožečo stranko in izkrivljanje dejanskega stanja

– Določanje osnovne cene z izhodiščem v Brescii

– Določanje pribitkov na dimenzijo

– Prodajni pogoji in plačilni roki

– Omejevanje ali nadzor proizvodnje ali prodaj

– Osnutek z dne 27. septembra 1996, sestanka 16. oktobra in 17. novembra 1997 ter sporazum april–maj 1992

– Neobstoj sodelovanja družbe SP pri študijah svetovalne družbe K.

Osmi tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe

– Prvi del: neobstoj novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

– Drugi del: nesporočitev dokumentov v zvezi s sodelovanjem družbe Ferriere Nord

Predlogi za razglasitev ničnosti prve odločbe v delu, v katerem se nanaša na globo

2. Zadeva T‑55/10

Stroški

* Jezik postopka: italijanščina.