Zadeva C‑322/16

Global Starnet Ltd

proti

Ministero dell’Economia e delle Finanze in Amministrazione Autonoma Monopoli di Stato

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Consiglio di Stato)

„Predhodno odločanje – Svoboda opravljanja storitev, svoboda ustanavljanja, prosti pretok kapitala in svoboda gospodarske pobude – Omejitve – Podelitev novih koncesij za upravljanje iger na srečo na daljavo – Načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj – Sodba ustavnega sodišča – Obveznost ali neobveznost, da nacionalno sodišče zadevo predloži Sodišču“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 20. decembra 2017

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Obveznost predložitve – Preučitev skladnosti nacionalnih pravil s pravom Unije in z nacionalno ustavo – Sodba ustavnega sodišča zadevne države članice o presoji ustavnosti navedenih pravil –Obveznost nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, da vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe

(člen 267 PDEU)

2.        Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Določbe Pogodbe – Področje uporabe – Nacionalna ureditev, ki za osebe, ki so že koncesionarji v sektorju spletnega upravljanja zakonsko dovoljenih iger na srečo, določa nove pogoje za opravljanje njihove dejavnosti, in sicer z aneksom k obstoječi pogodbi – Vključitev – Preizkus, ki se opravi načeloma z vidika samo ene od svoboščin iz PDEU

(člena 49 PDEU in 56 PDEU)

3.        Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Igre na srečo – Nacionalna ureditev, ki za osebe, ki so že koncesionarji v sektorju spletnega upravljanja zakonsko dovoljenih iger na srečo, določa nove pogoje za opravljanje njihove dejavnosti, in sicer z aneksom k obstoječi pogodbi – Združljivost s členoma 49 PDEU in 56 PDEU – Pogoji –Preveritev predložitvenega sodišča

(člena 49 PDEU in 56 PDEU)

1.      Člen 267, tretji odstavek, PDEU je treba razlagati tako, da je nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva, načeloma zavezano vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe glede vprašanja razlage prava Unije, tudi če je v istem nacionalnem postopku ustavno sodišče zadevne države članice presodilo ustavnost nacionalnih pravil glede na referenčne norme, katerih vsebina je podobna pravilom prava Unije.

Iz zgoraj navedenih preudarkov namreč izhaja, da bi bila učinkovitost prava Unije ogrožena in polni učinek člena 267 PDEU oslabljen, če nacionalno sodišče zaradi obstoja postopka ocene ustavnosti Sodišču ne bi moglo predložiti vprašanj za predhodno odločanje in uporabiti prava Unije takoj in na način, ki je skladen z odločbo ali sodno prakso Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2015, Kernkraftwerke Lippe-Ems, C‑5/14, EU:C:2015:354, točka 36 in navedena sodna praksa).

Poleg tega je, čeprav je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki jo potrebujejo za rešitev obravnavanega spora, nacionalno sodišče, če po nacionalnem pravu ni več nobenega pravnega sredstva zoper njegovo odločbo, načeloma zavezano predložiti zadevo Sodišču na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU, če se v postopku pred njim pojavi vprašanje o razlagi prava Unije (glej sodbo z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi, C‑160/14, EU:C:2015:565, točka 37).

(Glej točke 23, 24 in 26 ter točko 1 izreka.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 29 do 32.)

3.      Člena 49 in 56 PDEU ter načelo varstva legitimnih pričakovanj je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki za osebe, ki so že koncesionarji v sektorju spletnega upravljanja zakonsko dovoljenih iger na srečo, določa nove pogoje za opravljanje njihove dejavnosti, in sicer z aneksom k obstoječi pogodbi, če predložitveno sodišče ugotovi, da je ta ureditev lahko utemeljena z nujnimi razlogi v splošnem interesu, primerna za zagotovitev uresničitve zastavljenih ciljev in ne presega tistega, kar je potrebno za njihovo uresničitev.

V obravnavanem primeru je iz vsebine nacionalnih določb iz postopka v glavni stvari razvidno, kot to generalni pravobranilec poudarja v točki 43 sklepnih predlogov, da je namen teh določb izboljšati gospodarsko in finančno trdnost koncesionarjev, povečati njihov ugled in zanesljivost ter boj proti kriminalu.

Ob upoštevanju posebnosti položaja iger na srečo taki cilji lahko pomenijo nujne razloge v splošnem interesu, s katerimi je mogoče upravičiti omejitve temeljnih svoboščin, kakršne so v postopku v glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Politanò, C‑225/15, EU:C:2016:645, točki 42 in 43).

(Glej točke 41, 42 in 65 ter točko 2 izreka.)